Dušan Ludvik I Pesmi

Mali traven
metu v roke veter se lovi, ko po običaju praočetov staro pratiko — nebo motri in iz dima ter iz ptic poletov
veže upe za bodoče dni. Kakor mačice so sredi dela posvilenile se mu oči: z njimi je pobožal trat krdela
in objel vse bolj gorko od žene vola v plugu, vrte razcvetene. Upijanila ga moč je zemlje,
ki od večnosti mu delo usmerja,
rožni venec in ljubav odmerja,
a za eno zrno sto zrn znoja jemlje.
Njena pesem
Me moreš utrgati mojih sadov —
sem jablana, ki je še v zgodnjem poletju,
zasanjana pravljica sinjih vrtov,
vsa bela in sončna — sem jablana v cvetju!
Vonjavo razsevam v vrtince vetrov
in čakam metuljčka te, čakam te v cvetju;
ne moreš utrgati mojih sadov —
sem jablana, ki je še v zgodnjem poletju.
Tvoj glas gre čez mene kot himna zvonov — jaz krhki nape v sem, zvok v tvojem sem petju; sem drobni, začarani valček v stoletju, šumeč le za tebe, za tvoj blagoslov.
Ne moreš utrgati mojih sadov —
sem jablana, ki je še v zgodnjem poletju!
284
Pogled v bodočnost
Trepalnice ljubezni so se skrile nalik ozvezdju ljubljenih oči, ki v noč so mi svetile in jih ni. Zelje so odzvenele, se razbile.
Iz dalje čujem zvonke kampanile, srebrno trkanje pomladnih dni, ki izgorevajo kot moja kri. Poletje našlo bo le suhe žile.
Poletje zdaj že zanko ur in klasa za mano meče. Ko potem obišče jesen me — pozno bo, vse bo minulo.
Razmlet bom kakor zrno v mlinu časa —
in vetra prenapolnjeno prgišče
se bo odprlo ter moj prah razsulo.
Vzdih
Presrečni tisti, ki še src otroških, želja prečistih so! Njim svet je raj. Ne vidijo sovraštva, strel preroških, ki črtajo se kakor pomišljaj
med stavkom. — Kaj bo zdaj, se vsak sprašuje?
Presrečni tisti, ki življenja pot
jim svetla kakor ščip in brez prahu je!
Le vriske sonca sanjajo povsod.
Presrečni tisti! Saj še ne vedo kako je grozna nema kletev rok, ko za naskok zatuli bojni rog,
ko človek zver je v zraku, pod zemljo
in ko čez žleb bodala se potoči
še zadnji vzdih — o Bog! šepetajoči.
285
v