Kako se Spodnji Štajar pripravlja za Prusc. Zlo je treba dobro poznati, da se mu izogneS. Največje zlo za nas Slovence je pa germanizacija ali ponemčevanje. Največje zlo pravimo, ker zastruplja dušo, uničuje gmotno blaginjo in se ne da več poravnati, ako se ni zabranilo. Naši slovenski časniki v tem pogledu pišejo, kakor da bi Lahi na Slovence pritiskali najsilneje in bi se torej Primorcem godilo najhuje, drugod pa bi še bilo precej dobro. Resnica pa je, da na Štajarskem germanizacija tako grozno napreduje, da se tudi o nas lahko reče: »Umirajoči Vas pozdravljaio!« Razlika je le ta, in to stori stvar še slabšo, da štajarski Slovenci, ker so mnogo manj probujeni in tudi hladneje krvi od Primorčev, germanizacijo voljno, brez krika in vika trpe; o tistih, ki se vsled nezavednosti lu in tam celo najstrastneje borijo za njo, kakor se z vso silo v luč zaganja veša, dokler ne zgori, še ne govorimo. Germanizacija je od nekdaj specijalno nemški na- čin, narod množiti in zemljo širiti. Terau postopanju imajo Nemci pripisovati svoje največe uspehe. Zato je tudi Bismarck, ki je misel o odcepljenju nemške, češke in slovenske zemlje od naše monarhije porodil in v do- sego tega smolra skoval trozvezo med Avstrijo, Nemčijo in Italijo, češ, da z zunanjo politiko ima notranja blti v soglasju, seveda le v Avstriji, torej Bismark, pravi pravcati Nemec, pričakoval je najsigurnejših in najcenejših uspehov od germanizacije ter ustvaril v Avstriji oni veliki germanizacijski aparat ali stroj, ki deluje pod pre- tvezo ohranitve in negovanja nemštva že svojih trideset let, žalibog vrlo dobro. Kako bi pa tudi ne! Saj ima stroj jako skrbnega paznika v osebi Schonererjevi in jako vestne strežnike v organih naše vlade. Ce je ta po dogodkih v državnem zboru in v Hebu in po dru- gih znamenjih, ki so se zadnji čas dovolj jasno poka-  zala, še vedno tako zaslepljena, da ne stopi iz doseda-  njega tira, potem je pač tembolje dolžnost vsacega po-  šlenega avstrijskega podložnika, da na eni strani vlado vedno in vedno opozarja na pretečo nevarnost, na drugi pa Ijudstvu razkriva delovanje tajnili peklenskih močij. Nadalje pa je nam Slovencem kot narodu ludi naravna dolžnost, da skrbimo ohraniti se. Sicer pa bi nam Slovencem in Slovanom sploli bilo le v pogubo, ako bi svojo narodnost zamenili z nemško. Narod se razvija, če se mu nit življenja ne preseka siloma, kakor rasllina. Sprva nahajamo male počelke, iz kojih rase, dokler ne dora^e in prinese cvetja in sadii; zatem pa hira, vene in konečno umrje ter služi drugim v gnoj. V prvi dobi dičijo narod kreposti, v drugi pa se te-le prelevijo v slabosti. Vse kaže, da gre nemški narod nazaj. Kje je nekdanja prislovična nemška zvestoba, nemška odkrilosrčnost, nemška pobožnost, kje nekdaj toli slavljena marljivost, ponižnost in čistost nemških žena, itd. ? Neovrgljiva resnica, katero uči vsa dosedanja zgodovina, je, da brez globokega verstva narodu ni zdravega in dolgega obslanka; kakšno prihodnjost iraa potem takem nemštvo, ki je vseskozi podjedeno po protestantizmu, v kojem se pastorji med seboj prepirajo, ali je Bog, ali ga ni? Na drugi strani pa nas uči zgodovina in nam priča sedanjost, da nastopijo slovanski narodi in v njih tudi mi Slovenci v mladeniško dobo. Odločiti se lorej ni težko. Mimogrede bodi rečeno: Najpametneje, kar avslriiski Nemci sloriti morejo, bilo bi lo, da nas avstrijskili Slovanov ne le ne ovirajo v narodnem razvoju, ampak da tega še pospešujejo, češ, da se po nas poživijo, prerodijo ter rešijo ranega pogina. ^ V nastopnem pa liočemo pokazati, kako se slovenski Štajar germanizu|e ali pripravlja za Pruse. (Dalje prih.)