
v zverižosteznem vrtu.

Kratek in umeven navod,

kako ravnati, da se ti otroci razvadijo inVjtridijo.

—---

Poleg nemškega „Der lrrgarten der Erziehung -1 ' (izdanem
po društvu v razširjenje tiskanih spisov v omiko ljudstva)

Slovel) «; e ni

priredil

Fr. S. Jamšek,

šolski ravnatelj v Re ickenbu rgu.

1890 .

Tisk tiskarna sc. Cirila v Mariboru.

64'U-I

0300S2.T-SA

Predgovor.

Kdo ne ve, da se zaplodijo napake in pregrehe
v odgoji otrok čestokrat po mnogo pokolenij, da
ostrupijo večkrat ne le rodbinsko življenje, ampak
da podkopljejo, če ne celo pokončajo, mnogokrat
cele rodove in mogočna kraljestva.—

Velika in plodonosna naloga ljudske omike je
tedaj obračati vso pazljivost na grehe v odgoji, jej
sleči slepilno ogrinjalo, v kakorsno je večkrat
zavita, ter jo pokazati ljudstvu v vsej nagoti se
svojimi žalostnimi posledicami.

Ce mu že, kakor verujejo puščavski Arabci,
zagotavlja vso veselje paradiža, ako je vsadil le
jedno palmo, koliko več zasluženja mora imeti
— po krščanskem nazoru — on, ki je, če tudi
le jcdnega otroka odgojil po volji božji ter
ga vsposobil v vabljivega člana državljanske
družbe.

Tej vzvišenej svrlii posvečeni so naslednji
listi 'z gorečo željo, naj bi padlo dobro seme, ki
ga knjižica seje, na rodovitna tla, da bo obrodilo
obilo plemenitega sadu.

Reicheuburg  na sv. Alojzija dan 1889.

Prelagatelj.

Uvod,

Ali si že bil kedaj, dragi mi čitatelj, v kakem
zverižosteznem vrtu? Menim, da že, kajti nahajajo se
taki pavrtovi čestokrat v umetnih gajih po Francoskem
kroju, kakoršni so bili v preteklem stoletju tudi pri
Nemcih po Slovenskem v navadi.

V onem času, v katerem je bil okus tako spačen,
da se niti narava ni dopadla, ako ni bila prirezana po
Parižkem uzorcu, v onem času, pravim bila je navada,
v kakem kotu umetnega gaja, ki je obdajal gospoški
grad, prirediti tudi vsikdar tak vrtoglavi  vrt  (Irrgarten.)

V jednem naravnostnih, po črtalniku pristriženih
drevoredov odprla se je nenadoma stranska, zverižena
stezica, zamotana med košato grmičje. Ead je smuknil
opazovalec vrta tu notri, kajti dolgočasile so ga neznano
dolge vrste dreves se svojim hladnim, otrpnelim obrazom.
A sedaj je bilo še hujše za ubogega šetalca, kajti tudi
v grmovju, kjer je iskal zavetja, bilo je vse izmerjeno se
šestilom in motozo, da, še dolgočasneje nego zvunaj, ker
je manjkalo tukaj vrhu tega še prostega razgleda na
okoli. Zato pa le hitro zopet venkaj na prosto! — No,
to ne bo težko, kajti polje so bili vsi tako lepo pristriženi
in poglajeni, da je bilo samo treba iti naprej do izhoda.
A motiš se; hodi se, ter hodi, a nazadnje se pride

6

do nekega svetlišča v notrajnosti grmičja, kamor priti se
niti nameravalo ni in od koder pelja zopet brez števila
drug drugemu podobnih potov k novim svetliščem, kamor
priti se tudi ne želi.

Tu obstoji potem potnik nevoljen po dolgem, utrud¬
ljivem krogotekanju, drga si roko ob celo ter zagodrnja
jezno: „Da b’ te zlomek! To je kakor začarano! Hodim
zdaj že celo uro po lepej, poglajenej stezi, pa pridem
vsikdar le tjekaj, kamor priti nisem želel, in nikdar ne
do mesta, kamor bi bil rad dospel!" Ako bi se pa temu
nevoljnemu šetalcu, ko je že zapuščal grajski gaj (park),
pokazal temeljni črtež tega presnetega zmotopotnega
vrta, ako bi se mu na tem črtežu pokazali s k  svinčnikom
vsi potje, katere je prehojeval v začetku ravnodušno,
potem z nevoljo in zadnjic se strahom in jezo; — tedaj
bi mu bilo na prvi pogled jasno, zakaj je vsikdar prišel
tja, kamor n i hotel priti; on bi videl, katerih stez ne bi
imel prehojevati in kako bi bil lahko prišel z malim
brojem korakov vesel do zaželjenega izhoda, ako bi se bil
izogibal vseh teh z verižnih in zamotanih stez.

Kakor temu ubogemu potniku na zverižošteznem
vrtu, baš tako godi se mnogim izmed Vas pri vzgoje-
vanju otrok.

Vi bi radi storili Svoje „mojčke“,  ta dragoceni
dar, ki so Vam ga zaupale nebesa, prav pobožne, vljudne,
nravstvene in srečne; ne pregledate kmalu v začetku
pota, katerega nastopite, potujete brezskrbno po njem
naprej, ker se Vam zdi lepo uglajen; a še le čez leta pre¬
strašeni zapazite, da so postali otroci leni, breznravstveni,

i

surovi in strastni in da vtegnejo vsled tega postati celo
nesrečni.

V svoji bolesti udari se zdaj marsikateri oče, marsi¬
katera mati, zlasti, če mu (ji) manjka poguma in moči, po¬
dreti črez drn in strn do smotra — obupljivo ob čelo ter
zdihuje: „Bog me kaznuje na mojih otrocih ; sem jih vendar
brez nehanja vodil po dobrem potu, a namesto, da so v var¬
nem zavetju — vidim, da so zašli na rob strašnega brezdna!“

Vse drugače pa bi Vi govorili, ako bi Vam kak
vrl in previden prijatelj v istini pokazati hotel vse
pote in steze, po katerih ste hodili do sedaj
se svojimi malic  ki;  kmalu bi spoznali, da ni bilo
možno priti drugam, nego kjer stojite zdaj brezupno.
In ako bi bili mnogi izmed Vas že poprej poznali vso
to zmotno potje, gotovo bi se ga bili skrbljivo izogibali.

V tem tiči tedaj ‘namen in svrha te knjižice. V
njej je narisan natanjčni temeljni črtež odgoje
podobne zverižosteznemu vrtu  z vsemi njego-
vimi vrtoglavimi in zamotanimi stezami, ki peljejo tja,
kamor se ni nikakor nameravalo priti. Ako so pa do-
tičniku vsi ti ovinki znani in če se jih ogiblje resno in
vstrajno, tedaj se pride samo ob sebi na pravo stezo
ter do zaželjenega izhoda.

Učenjaki, osobito prirodoznanci, ki se dostikrat
ukvarjajo se stvarmi, kakoršnih ne morejo nikakor, ali
vsaj le pomankljivo zapopasti se svojimi čuti, store često¬
krat takisto, kar mi tukaj storiti hočemo. KeČ, katero
oni premotravati hočejo, mislijo si zdaj tako, zdaj tako,
ter zasledujejo potem nadalje, kaj bi se zgodilo, ako

8

obvelja njihova trditev. Kmalu pa zapazijo, da se je
prikazalo nekaj, kar se ne strinja z onirn, kar so že
poprej vedeli o oni reči, da so tedaj na zmotnem potu.
In ko so spoznali že vse z verižne steze, ostane jim
nazadnje le še ena, in ta mora biti prava. Ta način, priti
do spoznanja resnice, je, kolikor je znano — najprej
uporabil v odgojeslovju vrl o znani nemški  pe¬
dagog Kristijan Gotthilf Salzmann. *) Le-ta, je izdal
pred 100 leti knjižico „Kr ebsbiich lein  (rakova pol)
t.j. „navod k nespametnej odgoji otrok",  katera
knjižica je doživela 6 natisov in katera je kazala v
šaljivem pripovedovanju, kako pokvarijo stariši
svoje otroke z napačnimi sredstvi in slabim
vzgledom.

A Salzmann-ova, za one čase zriabiti preizvrstna
knjižica, ne prilega se v svojej prvotnej obliki sedanjemu
času, še manj pa slovenskemu ljudstvu; treba je bilo
tedaj jo primerno predelati z ozirom na sedanje druge
čase, nove šege in navade, oziroma razvade po Avstriji,
osobito po Slovenskem. Tako zna, mislim da, tudi nam
ustrezati ter nam služiti v prid, kajti v odgoji celega
ljudstva tiči tudi kal njegove sreče.

„Da, da!“ poreče marsikateri naših čitateljev neuči-
teljev, „čemu bi se pa mi mučili z odgojo otrok; kaj

*) Kr. G. Salzmann (1. 1741 — 1814) bil je najprvo veroučitelj,
a potem lastnik vzgojevališea v Schnepfenthalu. Ne manj znamenita
sta njegova spisa „ Am e i s e n b ii c h 1 e i n“, v katerem razlaga, kako je
treba vzgojevati učitelje, in „Konrad Kiefer",  v katerem pred¬
stavlja uzor razumne vzgoje.

9

nimamo šole  za to?“ Tu pa smo že na prvem
krivem potu.

Sola podučuje in vzgojuje, pa ona ne vzgojuje v
onej meri, da bi zamogla sama zagotavljati povoljen vspeh
od,goje.  K temu nima dovolj časa. Kako neki? — Dan
ima 24 ur, od teh pa odpade na šolo k večem 2 — 6 ur,
ostalih 18 — 22 ur in nad 100 dni v letu je otrok zvunaj
šole, torej zvunaj šolskega področja. Pomisliti je še
dalje, da mnogo otrok po Slovenskem še žalibože ne
obiskuje šole, — in če jo obiskuje, je večkrat to
obiskovanje neredno. „Razrednice“ potrjujejo tu in tam :
a)  Da otroka ni vsak šolski dan v šolo; b)  da vstopi
mesto z 6., ali vsaj z 7. letom — še-le z 8., 9., 10., da
celo z 11. ali 12. letom, — no, in potem — — ; c)  da

izstopi, predenj je postavno šolsko dobo dovršil, ker - .

Vrh tega se potrati mnogo dragega, časa v naših ljudskih
šolah s poukom v drugem deželnem jeziku. Tak malo
razumljen pouk vendar ne more ugodno vpljivati na
vzgojo, na bistrenje glave in blaženje srca otroškega. Od-
gojevati imata tedaj v prvej vrsti roditelja: mati in oče,
ali pa teh namestniki.  Žalibože, da je še celd med res
pametnimi precej slarišev, kateri mislijo, da so že zadosti
storili za odgojo svojih otrok, ako jih dajo v šolo zapisati,
jim kupijo katekizem in še kako drugo šolsko knjigo, da
se jim je ložje pripraviti na sv. birmo, na spoved in
prvo sv. obhajilo, doma pa ne le, da ne podpirajo uči¬
teljev, maryeč še le razdirajo z nepremišljenimi besedami
to, kar je šola z velikim trudom dobrega pozidala. Saj
ni nič novega, slišati iz ust starišev razžaljive besede

2

10

o učitelju, učiteljici, — zagovarjanje njih sprijenih otrok
— in to celo v pričo njih. — Glejte jo grdo po¬
tuho,  pod katero učiteljstvo dandanes toliko trpi. Od
tod pride, da imajo celo imoviti in imenitnejši stariši, če
tudi preskrbijo svojim otrokom znabiti „instruktorja“ ali
še celo hišnega učitelja, čestokrat toli razposajene
„ljubčke.“

To, kar tolikrat „vzgojo“ imenovati slišimo, ni nič
več, kakor nekaka „vežba“, dresura, za nekatere umetnosti
in ročnosti. Celo meščan in tržan mislita, da sta pre¬
skrbela svojej deci, Bog zna, kako dobro odgojo, ako jih
slišita žlobodrati nemško, italjansko ali celo francosko;
to pa zna na Dunaju, v Kirnu, v Parizu najporednejši
postopač in najizprijenejši rokovnjač, pa še bolje. Nek¬
danji deželni šolski nadzornik štajerski, preblagorodni
g. Anton Klodic vit. Sabladoski, izustil je pri lconferenciji
okrajnih šolskih nadzornikov l. 1873. v Gradcu znamenite
besede: „Ako bi se res s pri učenjem tujih■ jezikov požlaht-
vjevali ljudje, potem bi morali biti izvožčki (fiakerji) v
Trstu najizobrazenejši, najomikanejši ljudje, kajti oni govori
po tri, štiri, pet in včasi še več, jezikov; a predobro je
znano, da so to večinoma jako surovi člani človeškega
društva.“

Ako hočemo odgojevati otroke, tedaj ne smemo
pozabiti, da ima vzgoja obsegati vsega človeka,  telo
in duha, tako glavo kakor srce. Ne smemo misliti, da
moramo pričeti z vzgojo še le takrat, kadar je otrok dozorel
za šolo. Ti privezuješ mlada drevesca v drevesnici k
varstvenemu kolu, dokler so še šibka, nežna, ne pa še

11

le potem, ko so že postala močni, pa grčavi in krivi
hromei. Pri takih ne bi pomagalo privezovanje nič več.
Baš tako je z otroci.

In vprašajmo se vendar enkrat resno: „Kako pa
je o d goje vati otroke?  „Otrok se vzgaja po vzgledu
onih, ki so v prvih letih v njegovem obliž ju; po
vzgledu svojih starišev, sester, bratov, tovarišev, katere
posnema, in sicer v dobrem in v slabem. — Otrok namreč
še ne more razločevati dobro od zlega; stori tedaj, kar
vidi druge, zlasti one počenjati, katere ljubi, katere sma¬
tra dobrimi. Otroci so zrcalo ljudij, med katerimi žive.

V tem pa tiči ključ, temeljni obris (osnutek) k
našemu zverižosteznemu vrtu, s katerim hočemo pokazati
roditeljem, kako pokvarijo večkrat svoje otroke
do korenine in to po slabem ugledu,  niti da bi
bili to slutili ali pa hoteli. Dokler je še Janezek majhen,
mlad, — Vidika še kilava, nežna, — veaelita se mati in
oče, da caplja poleg njiju tako voljno in brihtno po
zmotnih stezah. Pa kmalu prehiti Janezeka Janez,  Vidi ko
Vida;  zdaj pridejo „neumna leta“;  pregreški, raz¬
vade rasli so z otrokom in znabiti so ti izrastki pre¬
kosili otroka v rasti, zlasti, ako so stariši pridno po¬
magali pri tem. — In zdaj je vse naenkrat tako grdo,
ostudno, kar je bilo še pred kratkem tako prisrčno in
šegavo; da, še več: zdaj že več ne gre drugače, kakor
da se začne z vzgojo zopet od kraja čez drn in strn,
ako ni že vse za vselej zavoženo.

Upajmo, da oni čitatelji, kateri dobe ta zverižostezni
vrt še o pravem času v roke, če ga ne le prelistijo,

12

ampak če ga porabijo kot hišno in priročno knjigo za
vzgojo, ki ne zasmehujejo z gizdavim srcem, kar v njej
baš njih zadeva; upajmo, da ne bodo doživeli taki čitatelji
na svojih otrocih kaj tako žalostnega.

l)a bo knjiga ta bolj umljiva, govorili bodo v
njej vsikdar živi primeri, čestokrat v šaljivih besedah
celo o tako resnih rečeh, kakoršne se morajo omenjati
v takih in enakih razgovorih. Že stari Bimljani so vedeli,
da „besede mi če j o, vzgledi pa vlečejo 1 ' — ter
da „smeh zboljšuje  n r a vs  t ven  o s t.“ In zares:
kdor najde v kake j spretno izpeljanej primeri kako
smešno podobo,  ki kaže nekako rodbinsko ena¬
kost  s prav lastno njegovo osebo, ta bi že moral imeti
kaj debelo kožo, da ne bi ga zasrbelo tu ali tam, in da
bi ga ne sililo, prej ko prej izogniti se povodom
enakega smešenja.

No, in h koncu še jeduo: Ta knjiga namen¬
jena je le starišem, učiteljem in odgojiteljem, Za
otroke  ona  ni, tedaj jim jo je tako malo v roke dajati,
kakor malo jim je dovoljevati, da bi poslušali večkrat
prepotrebne, neizogibljive pogovore odraslih o rečeh, ki
bi vtegnile pohujšati otroke, ki naj tedaj umolknejo,
kedar „je slama na strehi.“

Učinek na otroke ne bo zato manjši, on bo še le
izdatnejši, ako berejo to knjigo le stariši in da se rav¬
najo po njej: I)a bi se to dejansko in prav mnogokrat
zgodilo, želi v imenu dobre stvari iz vsega srca

Prelagatelj.

I. Sredstvo, da otrpnejo otrokom srca
do sta riše v.

1. Stori jim krivico.

„Kaj pa zopet tako tožuje to abotno dekle!“ Tako,
pa nekako jezno oglasi se posestnik, gospod Jegulj  ni  k,
ki je ravno pregledaval tržne cene po časniku, ko ga v tem
prevažnem opravilu ustavi glasno ihtenje njegove hčerke

— ljubeznjivega otroka sedmih let. Kaj pa se je zgodilo?

— Emiea  pridirjala je vsa objokana k očetu ter se mu
pritožila, da je brat Milan  deloma zavlekel, deloma
pobil nekaj kuhinjske posode njeni puži, na katero je
pazila od sv. Miklavža sem, kakor na svoje oko. „No,
le pridi mi še s takimi neumnostmi!“ zavrne jo osorno
jezni oče, so mu bile pač menda tržne cene prenizke,
„kakor da bi človek ne imel drugih skrbi, nego paziti
na tvojo neumno igračo".

„„Veste, ljubi ate, „ko je pa tako lepa, da si
skoraj sama ne upam igrati se ž njo; le včasi vzamem
jo iz škatljice, da jo obrišem, če mi tedaj Milan moje
zale krožnike meče tje po tleh ter drobi z nogo, mi pač
dela veliko krivico.““

„Kaj krivico!" zagodrnja oče; „kaj žlobodraš, tra¬
pica, o krivici! — Kar ima jeden mojih otrok, to je

14

tudi last drugega ... Milan  ima prav, ee ti vzame tvoje

reci, s katerimi si še sama igrati ne upaš.! Cernu

so pa.! in zdaj glej, da se mi pobereš, drugače ti

bom dal jaz še s šibo tvojih pravic in krivic!“

Emica  na to umolkne in — gre, celo solze so
ji usahnile v njenih lepih črnih očeh, in nekaka neznana
grenkost, katerej ne ve imena, stiskala jej je nedolžno
srce: grenkost užaljene pravice. —

Milan  pa, kateri je v stranskej sobi poslušal čudno
razsodbo očeta, postal je odslej drzneji; vsak dan vzel
je svojej sestri kako čedno posodico od njene kuhinjske
priprave, jo je zavlekel kam ali pa zdrobil, in Emica

— — — je k temu le molčala; a vselej jo je pri tem
v srce zabodlo, ker se je nehote spominjala trdih oče¬
tovih besed ter velike krivice, katero ji je bil učinil.

V 14 dneh bila je uničena vsa kuhinjska posoda
uboge trpinke, z  njo pa tudi ljubezen do očeta, ka¬
terega je imela odslej za krivičnega moža, kojega pa
mora molče ubogati, ker ima on oblast kaznovati in stra¬
hovati.

Kakor takrat, tako se je zgodilo pozneje še večkrat,
ino srce se je deklici zapiralo vedno tesneje pred očetom.

Nekega dne, ko je — oče kakor je pač sam mislil

— po krivem izgubil neko važno tožbo, stopil je med
svojo rodbino, kakor da bi iskal tolažbe; a kako se
začudi, ko vidi svojo hčer Emo — zdaj že 171etno de¬
vico — ki je brez vsega sočutja poslušala očetovo jadi¬
kovanje. — „No, ne bi bil mislil, da je dekle tako brez

15

8rca“, je tožil; „uiti jedne besede nima za me v tolažbo,
da-si vidi, kako velika krivica se mi je zgodila".

Se ve, da ni tnogel gospod Jegulj  nik  spomniti
se dne pred 10 leti, ko je njegova Emica  prvič iskala
pravice pri njem, pa je našla le krivico.

2. Odreci svojim otrokom nedolžne zabave, bodi
neobčuten, ako te ljubltajo, in hladen pri nji
liovem razveseljevanju.

Gospod Resnoba  oženil se je drugič še le čez
dolgo, ko so mu bili lasje že osiveli, in še le v tem
drugem zakonu podaril mu je Bog sinka, katerega je
želel odgojili prav po svojem srcu. V resnici ni bilo nič
grajati na značaju gospoda Resnobe.  Bil je nravnosten
meščan, pridobil si je s pridnostjo in varčnostjo toliko,
da je mogel ob svojem prikladno žiyeti, ter je zavzemal
marsikatero častno službo,’ tako v občini kakor pri raznih
dobrodejnih zavodih. Lahko se da misliti, da je mož
takih lastnosti kazal svojo čast in važnost tudi na zvunaj.

Ker je bil gospod Resnoba  zelo zadovoljen se
samim sebo, v kar je tudi vzrokov zadosti imel sklene
zato odgojiti svojega sinka prav po svojem vzorcu.

Ko je malič odrasel prvej materinej skrbi, dobil je
zato črno obleko, visok moški klobuk in celo španjsko
trstiko, in smel je sprehajati se z očetom vsak dan po
obedu. V začetku je dopadalo Bo Žid aru vse to; bila
je pač to za njega nova igrača, in on se je potrudil
stopati ravno tako ponosno, z isto pristojnostjo nositi
svojo trstiko in se odkrivati gospodi, kakor je to delal

16

njegov oče. — Komu je pač prizadevalo vse to večjo
veselje nego očetu! Vesel je pripovedoval vsem svojim
znancem, Ki so ga srečavali: „V resnici, moj Božidar
je najzvestejša podoba moja, pravi moj drugi jaz v po¬
manjšavi.

Vemo pa, da otroka ne veseli dolgo jedna in
ista igrača. Tako se je tudi naš Božidar kmalu naveličal,
posnemati očeta, in hrepenel je po kaki spremembi, ki
bi vstrezala njegovej otroškej naravi.

(Je je tedaj prišel na sprehodu se svojim očetom
na kak lep travnik, smuk, vtaknil je svojo spremljičko
kot konja med svoji nogi in „hopate, hopate, hopate“
tekel je otroški gospodič po zelenej livadi.

Zavzet obstal je jedenkrat g. Kesu  oba  in kričal do
hripavosti za svojim ubežnikom, da bi ga umiril. Ko
prisopiha Božidar  nekako plašen do svojega strogega
gospoda očeta, zarohni ta nad njim: „Ti sprijeni paglavec!
Kako vedenje je to? Kaj se tako divja okoli, kakor kako
žrebe po cesti? Ali si videl kedaj svojega očeta kaj
takega delati? In kako sopihaš; ako se te loti jetika,
potem nam je voščiti sreče. Popravi se precej okoli vratu,
pokrij se, da bo prav, ter hodi spodobno poleg mene,
drugače bo druga pela.“

Božidar bil je dober fantek; ker je videl očeta jako
srditega, sramoval se je samega sebe zarad takega počen¬
janja in šel je mirno naprej, kakor kak ubog grešnik.

Pa ni dolgo trajalo; narava v njem dvigne ga za
prekrasnim metuljem — lastavičarjem, — kateri se je

17

zazibal prek pota. Ko bi trenil, mahne se svilnatim
klobukom po njem tako ročno, da povezne ž njim drago¬
ceni plen.

No, kaka nevihta je zdaj navstala zarad tega, se
ne da dopovedati.

G. Resnoba,  premišljen porotnik in oče ubožnih,
premagoval se je težko, da ni svojega sinka z nogo brcnil
pred vsemi ljudmi.

»Božidar e, Božidar  e!“ kriči razkačen ter
vleče za roko svojega malica, kateri je kleče skušal
dobiti metulja izpod klobuka, — „ali je živi hudir zlezel
v te, da si danes čisto drugačen. Poglej le svoj dragi
klobuk, kakošen je, in tvoje lepe hlače! —Pravični Bog!
da moram kaj takega dož.iveti s tebo.“

Ne moremo tajiti, da je dobil lep svilnati cilinder
nekaj čudnih gub in da je bil zdaj jako podoben ka¬
kemu ponesrečenemu zračnemu balonu. Tudi line črne
hlače bile so povaljane tam na kolenu, kakor pri dimni¬
karju. kateri si namaže kolenice z glino, da loži plazi po
dimnikih. Se-ve da je bil kmalu izpuščen pisani ujetnik,
Božidar  pa je začel jokati se na ves glas, ne vemo,
ali od bolesti, ker ni ujel metulja, ali od žalosti, ker mu
je zamazala se in pokvarila draga obleka. — No, zdaj
še pa otroka s pokvečenim škrlakom in blatnimi hlačami
peljati domov pred vsemi ljudmi! — Kaka naloga to za
spoštljivega gospoda Resnoba!  Celih 14 dni po tej
nezgodi ni smel Božidar z atetom na sprehod...  .prestal
pa je še koj voljno to kazen. Videti je bilo, kakor da
bi mu bil sprehod ostrejša (trša) kazen, kakor hišni

3

18

zapor, mej katerim se je smel gibati po očetovem vrtu
prav po volji ter loviti metuljčke, pa se mu ni bilo bati
kakega ukora.

Vkljub temu ljubil je dobrega očeta in ni zamudil
nobene prilike, skazati mu svojo otroško ljubezen.

Ako je sedel oče v svojej pisarni ter preobračal
uradne listine, ukradel se je Božidar  k njemu ter se
ni ganil za stolom gospoda Resnobe,  čakaje, ali bo ta
zapazil svojega sinka ter ga potegnil k sebi. — In ako
je čakal zaman — in tako je bilo največkrat — tedaj
je objel ljubeznjivi Božidar  se svojima rokicama
očetov vrat, poljuboval mu vže koj plešasto teme ter se
dobrikal okoli njega: „A te, ljubi ate, ali nimate

vsaj malo radi svojega Božidara!“

G. Resnoba  pa se je na to čestokrat godrnjaje
ozrl in zamrmral: „Ne bodi vendar tako siten; misliš-li,
da imam časa za take otročarije. — Ti veš, da Te imam
rad; saj Ti kupujem lepe obleke ter Te jemljem sebd na
sprehode; pa za poljubke, za dobrikanje mi ni.
— Idi in pusti  me  pri  m iru  !“

Tako osorno odpravil je pr e resnobni  oče svojega
sinka večkrat; prihajal je tedaj ta vedno redkeje in red¬
keje dobrikat se očetu — dokler ga ni bilo več v očetovo
pisarno. Mislil si je: ate ne marajo za me, kajti drugače
bi pač tako veseli bili, kakor so mama, kadar zlezem na
njihovo krilo, — še jahati bi me pustili na svojem kolenu,
kakor moj dobri striček Jakob.

19

Božidar je tudi kazal nenavadno nadarjenost do
mehanike in dokaj spretnosti v ponarejenju strojev in
mehaničnih proizvodov, ako jih je bil videl kje.

V začetku si kar ni upal priti s takimi igračami
pred očeta. Ko je pa imel 12 let za sebo in ko je vže
bolje razumel stvar, sklenil je svojega ateja, kateri se je
med tem očividno staral in strožeji postajal, iznenaditi z
velikim mojstrskim delom.

Na vrtu svojih roditeljev biizu vodometa zgradil je
majhen mlin, katerega kolo gonila je po bezgovih cevkah
od vodometa napeljana voda, ob jednem pa je ropotalo
dvoje kladivcev po tanjkej deščici. Mama in stric
Jakob  občudovala sta ta umotvor malega stavbarja
samouka ter ga zato primerno pohvalila. Tako ohrabren
predrznil se je zdaj tudi očeta  poprositi, da bi si ogle¬
dal lepi mlin na vrtu. A tu jo je skupil. — Najprej ga je
oče hudo oštel, da trati zlati čas s tako praznim igranjem,
potem ga je pa osorno zavrnil, češ, kako se predrzne
prestrojiti izgledno lepe steze na vrtu v mlinske struge,
in konečno mu ni samo odločno odrekel vsako ogledo¬
vanje vodotvora, ampak je še vrtnarju naročil, naj odstrani
brez vsakega odlašanja ono ropotalo.

V jednej uri izginila sta brez sledu vodovod in
mlin: prostor, kjer je stalo poslopje, poravnal in potrosil
je z belim peskom; — in še le zdaj se je mogel odlo¬
čiti gospod Resnoba,  priti zopet na vrt.

Božidar Resnoba  postal je s 24. letom vkljub
mnogobrojnim zaprekam, ki so se mu stavile med izvo¬
litvijo svojega poklica, yešč zemljemerec (ingenieur)

20

nameščen z dobro plačo pri oskrbništvu neke železnice.
Njegova služba zahtevala je, da je zapustil očetovsko
hišo, katera ga ni mikala več, odkar mu je umrla ljubeznjiva
mati. Poslovil  se  je  od mesta, kjer je zagledal luč
sveta in preživel otroška leta,, — brez vsake solze.
Brez nujnega povoda ni pisal svojemu očetu nobednega
pisma. Domov, v rojstno hišo svojo, ga ni nikdar vleklo,
če je pa vendar včasih obiskal svojega očeta, storil je
to, ker se je zavedal svoje dolžnosti; a občevanje med
njima bilo je vsikdar nekako hladno.

Oče Resnoba  sprehajal se je sedaj sam po svojem
še vedno lepo oskrbljenem vrtu zamišljen in malomaren.
— Le včasih je obstal, obrnil oči proti nebu ter vzdihnil:
„0 Bog, ali sem zaslužil to, da me je zapustil
j edini moj otrok na moje stare dni!“

3. Bodi neusmiljen in surov proti svojim otrokom.

Se ni dolgo tega — tako namreč piše Dunajski
podlistkar štajerskega nemškega dnevnika dne 10. ju¬
lija 1885 — ko je stal na Dunaju pred sodnikom zane¬
marjen mladenič, zatožen zaradi predrznega ropa. Ni
tajil dejanja, obstal ga pa tudi ni. Ni mu bil mar niti
zapisnik, niti državni pravdnik, niti njegov zagovornik.
Trdovratno je molčal, kakor da bi imel usta zapečatena.
Brati mu je bilo na obrazu, da mu je vse jedno, ali bode
krivim ali nekrivim spoznan.

„Vi se vedete, kakor da bi mi sodili človeka, kate¬
rega Vi niti ne poznate,“  opomni konečno sodnik k
zatožencu. Mladenič pomiga z ramenoma. „Vi ste še mlad

21

in še imate mater, ali ne pomislite bridkosti, katere priti
morajo, ko bodete obsojeni;  — da utegne spremeniti smrt
časno ločitev v  — večno? 11  — Se nobednega odgovora. —
Sodnik pa, jeden iz.mej onih pravoslovcev, kateri ne
dvomijo nikdar o razločku inej mrtvimi paragrafi in
toplokrvnim srcem človeškim, še ni odjenjal. Nadaljeval
je dosledno: „ Ali niste nikdar nikogar imeli, ki Vas je ljubil,
ali kateremu ste Vi skazovali ljubezen?“ . Deček pri¬

vzdigne glavo ter vleče na uho, kakor da ne bi bil prav
razumel tega vprašanja. Sodnik ponovi vprašanje. Deček
položi roko na čelo in zre zamišljen pred se. Zdelo se je,
da je krenil od vnanje okolice v notranjost. Najedenkrat
začno se mu krčili ustnice in začel je govoriti hripavo,

kratko, odljudno: „ Trgovčevega psa“     . Sodnik

nadaljuje rekoč: „ Vi ste tedaj radi imeli trgovčevega

psa?“  na kar prikima dobrovoljno z glavo. „To že kaže,
da imate boljše srce, kakor ste kazali do sedaj. Potrudite
se in vprašajte še svoj spomin, ali ni tudi kakega človeka,
katerega ste imeli tako radi, kakor trgovčevega psa? Ali
Vas nihče ni ljubil? 11 ... .  Zopet ste se mu začeli nabe-
rati ustnici in čez nekaj časa spregovoril je hripavo,
krhko, odljudno: „Ne, ni ga takega človeka!  — Jedenkrat
sem poskusil to; pa takrat sem bil še majhen. Videl sem
namreč v praterju nekega očeta, kateri je vzel svojega dečka
moje velikosti na svoji koleni in ga pritiskal k sebi. Takrat
mi pride v glavo, da ni moj oče še nikoli tako storil z
menoj. Zakaj ne, tega ne vem. Izmislil sem si,  — in ko
sem prišel tisti, dan domov, me je gnalo usesti se očetu na
koleni. Poskusim,  — govorim v njega,  — kakor še nikdar

22

poprej.  — On pa  — on me bunkne, me sune z nogo ter
Icrici: „Celi dan imam neprenehoma dela, in na večer, ko

sem počitka potreben, bi mi dečko sitnobo prodajal .

Od tega časa sem to opustil.". . . .  Ta mladenič je umrl
v kaznilnici. — — —

Na to kratko pripovest, katera dovoljuje precej
globok pogled v duševno življenje marsikaterega hudo-
delnika, v zgodovino, kako se hudodelstva razvijajo,
spominjal sem se včeraj, ko sem obiskal osivelega
šolskega vodjo v Liehtensteinstrasse, nadaljuje podlistkar.
Povod temu pohodu dala je predvčerajšnja obravnava pri
deželnem sodišču proti bratoma France  in Karol Binder,
katera sta uživala svoj zadnji pouk na tej šoli in ki sta
bila zaradi uboja, storjenega na desetletnem
so šolarju, obsojena v trajen zapor.  „Kaj naj
Vam posebnega povem o teh dveh fantih?" — odgovori
izkušeni pedagog na moje primerno vprašanje; „to, kar
je pri teli nesrečnikih pripravljalo hudodelstvo, ne nahaja
se žalibože le pri njih. Malomarnost  in brezljubezen Sta¬
ričev, to sta raka, ki sta izpodjedla obe mladi življenji in
katera bolezen je že toliko mojemu in varstvu meni pod¬
rejenih učiteljev izročenih otrok uničila. Staričem pošiljamo
naznanila o napredovanju, katera kažejo njihovi otroci na
potu nenravnosti, pogubnosti,  — jih opominjamo resno, da
naj bolj gledajo na svoje izpridence,  — da, če denarne
kazni ali zapori jih zadevajo. Vse zaman! Devetkrat v
desetih slučajih se zgodi, da dajejo taki Stariči svojim po-
hujsljivim otrokom potuho ter jih pohujčavajo s tem, da
žugajo in zabavljajo razžaljivo črez učitelje v pričo svojih

23

paglavcev ter izpodkopavajo tako še ono betvice veljavnosti,
kar je je učitelj morebiti še imel pri učencih. Kaj mora
postati iz otrok pri takih. starišev?“  Učitelj, katerega je
zadela usoda, šteti do februvarija t. 1. mej svoje učenee
starejšega izmej bratov ubijalcev, petnajstletnega Franca
Binder-ja, oglasi se zdaj: „Dečko je vedel le predobro, da
ni nikakor v našej oblasti, storiti mu kaj žalega, in da,
ako bi se bilo tukaj sploh kaj bati, on ni tisti, ki bi se
mu bilo bati treba.  On je bil predrzen, lažnjiv, napadljiv ;
če sem ga pozval, ni nikdar vedel odgovoriti ; če sem
mu govoril na srce, umaknil je svoj potuhneni pogled
plaho v stran. Ni mi bilo mogoče, navesti, upogniti ga,
da bi me bil le jedenkrat pogledal v obraz, da, še danes
ne vem, kake barve so njegove oči, akopratn sem dal
mnogo opraviti si ž njim in okoli njega.“

Mnenje obeh teh Dunajskih učiteljev strinja se po
vsem z onim, katero je izustil po obsodbi sodnik sam.
„ Izgubljen brez rešitve  — je Franc Binder; možnost rešitve
pri njegovem bratu, še le dvanajstletnem Karolu Binder-ju,
ako se ne odda več v hišo svojih starišev, ampak v rešilno

hišo za zanemarjeno deco .“

No, prva obsodba je skoraj jednaka drugej. Kje pa
najdeš hišo, v kateri bi se rešil ta jeden, da bi se rešilo
po pametnem odgojevanju toliko Karolu Binder-ju podobnih,
skoraj jednako „nadarjenih“ (pa ne manj naudarjenih)
garjevcev, katerim domača odgoja vrata v ječo odpira?!
Miljonsko mesto Bee ima le jeden tak zavod — Weinzier)>
— kateri je bil ustanovljen leta 1884. po milosti cesar¬
jevi. V tem zavodu, v katerem vlada duh ljubezni in

24

resnost dobro premišljene odgoje, posedena so bila vsa
pripravljena mesta vže kmalu po njegovej otvoritvi. V mil-
jonskej državi Avstriji  pa bi iskali zastonj takib hiš.
Izgubljen je tedaj tudi drugi. Tako — Dunajski dopisnik.

TJ. Sredstva, da bodo nehali spoštovati
te tvoji lastni otroci.

T. Pokaži jim svoje lastne pregrešite.

Gospod Lit e rit* ter soproga njegova bila stavila
zakonska. Njuna domačija je bila vsa v redu in pred
svetom sta se kazala, kakor da živita v najlepšej slogi.
Za izobrazbo svojih dveh otrok Mij o ta in Anke  po¬
skrbela sta o pravem času, pošiljala sta nju v dobro šolo
ter plačevala jima tudi učitelja za klavir.

Pa zakonska Lit eri e vspela sta se iz nizkega
stanu do takošne imovitosti in obvisela jima je še marsi¬
katera nečednost od prej, česar nista mogla nikakor za¬
krivati, še manj pa otresti. Pa saj vemo, da „ni vse
zlato,  kar  se s v e ti. “

Čez dan je bil gospod Lit eri e zmeren in trezen,
pa na večer popil ga je navadno kako kupico čez žejo.
In čudno: z dnevom, ko se je gospod Literič  udal
pijanosti, polastila se je s vadiji vost njegove soproge.

Tu je prišlo, ne baš redkokdaj, se ve, da le v sve¬
tišču hiše — v spalnici — do prav resnobnih prepirov.
Poslušaj, kako se je godilo nek večer v onem svetišču!

25

Baš deset odbila je ura. Gospa Literič  sedi še
se svojimi otroci pri mizi v spalnici ter plete, med tem
ko so maliči zlagali v to prirejene bele, rudeče in modre
kamenčke v razne stavbe. Na jedenkrat odpro se vrata
in gospod Literič,  kateremu so se nekako zapletale noge,
stopi v sobo s klobukom na glavi; povrnil se je ravno
od svoje vesele družbe iz gostilnice pri „Avstrijskem
cesarju 11 .

„Dober ve—čer, lju —ba žena!" pozdravi jecljaje.
„„Dober večer!"“ odzdravilo se mu je kratko in
pikro; — „„prav za prav: lahko noč! kajti čas je, da se
spraviš v posteljo.““

„Jaz v poste —ljo — in za—kaj v po — steljo; mi-
sliš-li, da sem pi—jan?“

„„ln še le kako; saj komaj stojiš. Sram te bodi
pred otroci, ti pijanec, in glej, da bo s tem konec ravsu.““

„Jaz pi—janec.jaz rav — ravsal"

„„Da, da! stara lakomnica si, veš? —““

„In ti si stara ča — čarovnica.“

„„In ti grd zapravljivec.““

„In ti hu —doben, z — zmaj."

„„Ako  mi še zineš, izpraskam ti tvoje krvave oči. . ““
„Mol — molči, ali ti izbi—jem še tisti dve šrbinji
iz čeljustij! “

In tako je šlo vedno , srditeje naprej, dokler ne
postaneta hripava oba in dok ne zahrli v postelji speči
gospod Literič.  Pri takih domačih rovankah — se ve
da brez kavsanja — potegovali so se otroci vsidkdar ali
za očeta, ali za mater. Mijo se je zakrohotal, ako je bila

26

beseda odsekana materi, Anka pa ni mogla zadrževati
smeha, ako je mati zbodla očeta.

To je še bolj izpodbnjalo starca, nasprotno prav
pikro izraževati se — — — a drugo jutro je bilo zopet
vse pozabljeno.

A, stoj! pozabila sta to le starca, otroka pa stasi
zapomnila vse predobro.

Ako sta se sporekla Mijo in Anka,  kar se češče
zgodi med otroci, hitro sta žugala drugi drugemu, da se
bodeta pritožila: Mijo  pri očetu, Anka  pri materi. Njiju
besedni dvoboj v takih dvobojih pa je bil navadno tak-le:

Mijo:  Bom že povedal očetu!

Anka:  Pojdi, tvoj oče je pijanec.

M. In tvoja mati stara čarovnica.

A. In tvoj oče stara lakomnica.

M. In tvoja mati hudoben zmaj.

Lahko si je misliti, koliko je bilo spoštovanje otrok
do starišev, ako sta si upala tako govoriti o njih.

2. Ukazuj, pa ne glej na to, da te ubogajo otroci;
žugaj, pa ne kaznuj!

„Da mi greš precej v šolo, ti zanikarni dečko; zdaj
še manjka samo pet minut do devete ure in v tem času
bi moral biti vže tam. Ako bi prišli zdaj ate domov in bi
te našli še tukaj, no, kako bi zaropotala."

Tako je govorila gospa Stoklasa  svojemu deset¬
letnemu sinku Nacetu,  ki je i m e 1 obiskavati tretji razred
tamošnje četverorazrednice. Mi pravimo „imel“;  kajti
dejansko obiskoval ga je le takrat, kadar se mu je zljubilo.

27

Tudi danes se ga niso kar nič prijeli materini
opomini.

„„No, no, saj vže grem, iščem le še svoje slovnice;

kje je le. Mama, jaz ne najdem svoje slovnice

. in v njo sem položil svojo nalogo.““

„Le počakaj, ti bom pa jaz pomagala poiskati jo.
Juljika! Lizika! — ve leni pari, pomagajte vendar iskati;
Nacekje nekam založil svojo slovnico,.... gotovo ste jo
ved ve kam vrgle med popravljanjem, da je ni najti.“
Pol ure so iskali vsi preden so našli nesrečno knjigo v

—  - Naeetovem  predalu za knjige.

„No, tu—le je, kdo jo je vendar utaknil semkaj '? 11

— krega se mati; „zdaj pa le odidi, kar moreš naglo,
da ne zamudiš ure.“

„„Kaj še; saj bo že poludesetih, in potem bi se
reklo, da zanemarjam šolo.““

„Moj Bog, kolikor skrbi mi napravlja ta deček;
kaj je zdaj storiti ?“

„„Najbolje je, ako ostanem celoma doma in oče mi
napišejo svedočbo, da sem bil bolan, potem sem opra¬
vičen. ““

„No, tako pa ostani doma v božjem imenu;  pa
jutri te hočem poprej izpoditi iz gnezda; kdo bo tako
dolgo poležaval po letu, potem pa mrlizgal prestani za-
jutrek ? !“

Tako je bilo v navadi celo leto.

Nazadnje pride božič. In zdaj je zopet slišati mater,
kako se huduje v svojej jezi:

28

„Juljika! — Lizika! — Malika! — za božjo
voljo, kaj pa odlašate s kvačkanjem odeje zaateja?Ako
jo ne izgotovite do svetega večera, potem Vam obesim
na božično drevo za vsako jedno košato brezovko mesto
običajnih božičnic; to sramoto bom Vam napravila tako
gotovo, kakor gotovo me vidite zdaj pred sebo. Hočem
Vas naučiti reda in delavnosti, in ko bi morale sedeti
cele noči pri odeji. Ve še ne poznate svoje mame!"

Rahločutna Malika  splazi se plašna v kotiček ter
joče; Nace  pa se prikrade k njej in se muza. „Zakaj
se jočeš, Malika?"  vpraša jo bratec. „„Ker so žugali
mati, da nam letos ne bo nič prinesel Jezušek (božič),
ako ne bomo izgotovile dela, ki je namenjeno ateju za
božičnico. — In jaz vem, da ne bodemo gotove z veliko

in mudno odejo tudi do novega leta ne!.ni

mogoče.najmanj jeden teden bi ne smele iz

hiše, in nikdo bi nas ne smel obiskati, to se pravi motiti,
da bi neprenehoma hitele z delom naprej.““

„To naj Te nikakor ne skrbi, ljuba sestrica; stori
tako, kakor jaz; ne zmeni se preveč za mamine besede

.oni zmirom žugajo in žugajo, pa ne kaznujejo.

Ti dobiš svojo božičnico, kakor jo bodem dobil jaz, ali
si potem odejo izgotovila ali ne. — Zanesi se, kar sem
Ti povedal.“

Malika  se je zanašala na bratove besede ter se
je res le prehitro prepričala v lastno tolažbo, da je imel
Nace  prav. Očeta so iznenadile na sv. večer z neu¬
gotovljeno odejo, katero skoraj dovršiti so mu za trdno
obljubile. On se je sicer nekako neverjetno smejal tej

29

obljubi, ker je vže vedel, da ne bodo nikdar več pogle¬
dale jedenkrat odloženega dela. Vkljub temu dobila je
vsaka treh deklet lepo krilo in novo svileno ruto, po
vrhu pa še pogače in sladkarij. Da, mati je še pred
očetom opravičevala svoje počasne hčerice ter dejala, da
z najboljšo voljo ni bilo mogoče dognati tega dela, kajti
dnevi so sedaj najkrajši in čestokrat tako mračni, da bi
človek izgubil pogled, ako bi kljuboval ter preveč na¬
penjal oči.

Otroci pa so si prav dobro zapomnili ta nauk, in
ako je zopet zažugala rnati s kako kaznijo, smejali so se
le v pest ter šepetali drugi drugemu: „Kakor o božiču."

Citatelj naj še izve h koncu, daje  neubogljivi, samo¬
voljni učenec Nace  sicer še prilezel v četrti razred,
da pa je dobil po dopolnjenem štirinajstem letu tako
odpustno spričevalo, da si ga ni upal pokazati komu, —
ker je bilo kakor Nace  podobno le puhli repi. Njegove
sestre so se sicer pomožile, menda, ker so imele priča¬
kovati dokaj dote; a mesto da bi podpirale hiši tri vogle,
omajale so še ostalega, — bile so omehkužene, razvajene
in sploh slabe gospodinje; manjkalo jim je marljivosti,
spretnosti in trdne volje. Pa kako bi bilo moglo priti
drugače!

3. Strahuj na svojih otrokih to, kar počenjaš
sam prepogostokrat.

Najemnik Stefan  je bil jako pošten kmetovalec;
pa to slabost je imel, da ni nobednega posla odpravil brez
kletvice. Ako je kateri izmed njegovih hlapcev kaj po-

30

zabil, tedaj se je oglasil Štefan  res gromovito: „Gromska
strela ubije Te naj, Ti osel; ali naj Ti puščam s krampom
na čelu? hudič naj Te raztrga na drobne kose! Ti pro-
kleta mrha;  nisi vreden, da Te nosi zemlja!“

Ako je bila juha malo preslana, planil je od mize
v kuhinjo ter kričal kakor obseden: „Ciganice, svinje,
prašiče; da bi Vas vrag vzel. Upate si postaviti take
pomije na mizo svojemu gospodarju?!“

Od začetka poskrili so se otroci, kedar je začel tako
razgrajati oče; s časom pa so se privadili temu, pa so
si tudi dobro zapomnili očetove kletvice in njegovo ro¬
tenje, da bi je rabili prilično ravno tako.

Nekega dne gre oče po dvorišču ter sliši svojega
najstarejšega sina, Lojzeta  po imenu, kako se prepira
s hlapcem, ker mu ta ni hotel dovoljiti, da bi ž njim
jezdil na vodo.

„Gromska strela ubije Te naj!“ kriči dečko; „ali
imaš kaj zapovedovati z meno, Ti grda pošast? 11

Oče Stefan  strmi ves osupnen o tej strašni klet¬
vici. On popade dečka za ovratnik, z drugo roko zgrabi
bič, ki je visel v hlevu za vrati, ter začne obdelavati
dečkov hrbet. „Počakaj, jaz te naučim kleti,“ kriči, ko¬
likor more; „taka mala žaba, pa vže kolne kakor Turek.
Ali si kristjan, ali si pogan? Vidiš tako-le udari strela

.in tako.“

Pri tem je peliskalo po dečkovem hrbtu, kakor da
bi rožljala toča, dokler ne izdrkne bič iz bičnika.

Kričeč in tuleč udere jo dečko iz dvorišča k svoji
materi potožit ji nezgodo svojo.

81

„Glejte no, mama," govori ihteč, „ate so me stepli
vsega, da sem šepav in hrom, ker sem zaklel nekaj
malega; oni pa kolnejo celi dan, da se je bati, hiša se
bo zrušila jim nad glavo.“ Jednaki prigodki ponavljali so
se radi v Štefanovej  hiši zdaj z Lojzetom,  zdaj z
drugimi njegovih otrok, in ako so bili skupaj le-ti ter
pričeli marnjevati o očetu, tedaj so pomigovali zaničljivo
z rameni ter rekah: „Ate, no, oni so pravi; oni nas

bijejo kot medvede, ker delamo to, kar počenjajo oni
sami ves dan. Ako bi jih kdo pretepel vsakokrat, kedar
zakolnejo, bi se leskovkam hitro cena podražila." Otroci
Štefanovi  pa so se navadili čez leta kleti in rotiti se
tako, da ni bilo menda v celej deželi hujših priduševaleev,
in to vkljub nečloveškemu strahovanju. Ko so odrasli, pa
ni pretekel teden, da ne bi imeli zarad svadljivosti opra¬
viti pred sodiščem, komur so jih pozivali na odgovor.

III. Kako postopati, da zaseješ srd in
zavist med svoje otroke?

1. Treba je neopravičeno odlikovati j ednega pred
vsemi drugimi.

„Poglejte le Dragico!  to je otrok, kakoršen ima
biti. Komaj pomolim noge izpod odeje, vže stoji pri po¬
stelji s šlebedroma (škrpetoma) in spalno suknjo, in če
pridem o poludne po opravkih ves spehan in prepoten
domov, kmalu mi prinese domačo kapico, da se ne pre-

32

hladim in si ne nakopljem hudega nahoda." Tako k
svojim otrokom govoreč je gospod S i b k o v, mnogovprežen
krojač, izvlekel polno pest sladkarij in jedere iz žepa,
da bi ž njimi poplačal svojo Dragico.  „Da, ko bi ne
imel svoje Dragice,"  rekel je o drugi priliki, „tedaj bi
še ne vedel, da mi je dal Bog otrok. Vi drugi tu-le mi
itak ne naredite nobednega veselja. Ali zna kateri izmed
vas tako ljubko nazivati „ljubi atej,“ kedar želi česa,
kakor moja Dragica?  Zato bo pa dobila zdaj dvoje
novih kril h krati od mene."

Pa nikar ne misli, daje  bila toli hvaljena Dragica
v resnici tak uzoren otrok, kakor je trdil Šibko  v;  baš
nasprotno; ona je bila lena in muhava sladkosnednica
itd. itd. A obrazek je imela mil in pa znala se je pri-
kupovati, da ni bilo lahko odreči ji česa, ako je pogle¬
dala nekako zaupljivo se svojimi velikimi črnimi očmi.

Poleg tega zasledila je kmalu slabosti človeka in
znala je tem ustrezati. Vedla je, da se prav dobro pri¬
lega lagodnost očetu, kateri se je vže veliko trudil in se
še trudi; porabila je vsako priliko, da je ustregla tej
njegovej potrebi. Za drugo — to ji je bilo tudi znano
— da bi bila pridna pri učenju, pohlevna, delavna itd. ji
ni bilo treba skrbeti; kajti, če tudi so se mati čez njo
včasi pritoževali, da je lena, zanikarna ali razposajena,
odgovorili so oče k večemu: „Beži, beži! Ti imaš zmirom
kaj proti moji Dragici.  Vi ji zavidate, da jo imam  raje,
nego vse druge; Ve bi jo rade počrnile pri meni. —
Ni res, Dragica,  Ti si tudi tako pridna, kakor so druge?
. da, si rekla.pa saj sem to vedel vže davno.

38

No, vzemi to jabolko in ne joči se mi.škoda bi bilo

Tvojih lepih oči j. “

Ako je pa pritožil se kdo pri gospodu Sibkov-u
o katerem drugem njegovih otrok, takrat pa je strahoval
vže zarad malih prestopkov in slišati je bilo mojstra Sib-
kov-a: „Otroke je strogo odgojevati treba, inače se iz¬
pridijo; kdor ljubi svojega otroka, rabi tudi šibo!“

Naravna posledica temu je bil neugasljiv srd drugih
otrok do Dragice,  katero so odkrivali pri vsakej priliki
v tein razmerju, v katerem jo je odlikoval oče. Dekle
je pa ludi znalo izdatno povračati ono zaničevanje; treba
ji je bilo samo s prav nedolžnim obrazom povedati očetu
vse, kar se je godilo doma med njihovo odsotnostjo in
— dosegla je svoj namen: rovanko in kazni.

To zlo širilo se je vedno bolj, kolikor večji so po¬
stajali otroci, in gospod Šib ko v imel je na svoje stare
dni živ pekel v s v oj e j hiši, kajti prepira ni bilo ne konca
ne kraja leto in dan na njegovem prijaznem domu. Ni je
imel več mirne in vesele ure mej svojimi.

2. Hvali vsikdar jednega, kadar kaznuješ dru¬
gega.

Stroga nepristranost proti svojima sinkoma Srečkotu
in Stan kotu  bilo je vodilo, katerega trdno držati se
sklenila je gospa Lavrič-eva, vdova po nekem imovitem
tržanu.

Ko je vrgla huda bolezen njenega soproga, moža
najboljših let, na smrtno posteljo, tirjal je še v svojih
zadnjih vzdihljejih od nje, naj vzgojuje njiju sinka, sad

5

34

kratkega srečnega zakona, vsikdar z jednako lju¬
beznijo,  naj ne daja drugemu prednosti pred drugim.

Gospa Lavrič-eva  pa je tudi do pičice izpolnje¬
vala željo svojemu umirajočemu soprogu, kaznovala je brez
prizanašanja jednega kakor drugega. Pri tem je pa
mislila, da še boljše stori, ako med kaznovanjem jednega
povzdiguje prednosti njegovega brata.

Danes n. pr raztrgal si je Srečko  svoj jopič, ko
je hotel splezati čez vrtno ogrado. Gez to je bila seveda
huda gospa Lavrič-eva:  „Ti neporedni dečko,“ ga

je grajala, „Ti se malo zmeniš za to, kje jaz dobivam
denarje, da ti pripravim novo obleko. Ti menda misliš,
da pobiram goldinarje po cesti! V prvič imaš na sebi
novo obleko, pa se vže plaziš v njej po plotu, da bi jo
poprej dodelal. Poglej vendar svojega brata Stankota
— pridi sem Stanko!—  kako on varuje svoje oblačilo;
on bi se gotovo ne drznil plezati v novem jopiču. Ni

res, Stanko,  lega ne storiš Ti nikdar?. Pa to se

razumi že samo ob sebe. Da, Ti si moder fant in veš,
kako grenko je včasi življenje Tvoje matere. Zato boš pa
šel danes z meno h gospej kumici, kjer bova dobila
dobre male južine in kjer si bodete igrali otroci s žogo
na lepem velikem vrtu. Srečko  pa bo moral za kazen
doma ostati!“

Ko sta bila brata sama, hotel je Stanko  igrati s
Srečko  to  m;  pa ta ga nevoljen sune nazaj rekoč: ,.Saj
si ti tisti moder fant, ki tako skrbno varuje svojo obleko
.poberi se izpred mene! utegnil bi Ti jo uma¬
zati. Ti si plezal pred meno čez plot, seveda brez smole,

35

in nisi obvisel, kakor jaz, na žreblju. Zato smem jokati
se doma ves popoldan, mej tem, ko bodeš Ti dobro malo-
južinal ter igral si z žogo! Idi proč od mene!“

Nekaj dni pozneje imel je pa Stanko smolo; vrgel
je kamen za sosedovo mačko, katera je zalezovala njegove
mlade golobe, pa kamen je priletel v okno, da se je
šipa zdrobila na drobne kosee.

Komaj je zažvenkljala zadnja črepinica, vže se pri¬
kaže na oknu obraz dobre gospe Lavrič-eve. Vsa
rudeča od jeze kriči s tresočim se glasom na dvorišče:
»Precej mi pridita gor, paglavca, da mi povesta, kateri
mi je zdrobil okno!“

In ko sta plašna prilezla v sobo, začela nju je
izpraševati:

»Kateri je ubil šipo?“

„„S tanko.““

»Stanko!  — saj sem rekla; kjer se le zgodi kaj
hudega, je on učinitelj. Ti lučaš kamenje okoli, kakor kak
cesten stepe. a

„„Veste, ljuba mama;  mačka je hotla.““

„Kaj je meni mačka mar!  mačka gor ali dol;  Ti
si razuzdanejši od dne do dne;  vsikdar si Ti kriv, kedar
se jezim. Ko bi bil vendar tak, kakoršen je Tvoj brat
Srečko!  to je pameten fant; on mi še ni nikdar zdrobil
nobene šipe; on ne preganja mačk. — Za kazen plačal
boš zdrobljeno šipo iz svoje štedilnce ter ne dobiš danes
nič drugega za jesti, kakor kos kruha.“

Po južini najde Srečko,  ki  je bil fant mehkega
srca, svojega brata S tank  o ta  na dvorišču sedečega in

36

jokajočega, kjer je v nekem kotu glodal svoj kruh.
Srečko  ga je hotel tolažiti, ter se mu je ponujal, da
hoče prositi mamo milosti. Pa Stanko  odbije nevoljen
to ponudbo: „Kaj bi pa rekli mama, ako bi Ti, ki si
lako pameten fant, prosil za takega pocestnega stepeta,
kakoršen sem jaz. Le pusti to; ako vže moram svojih
prištedjenih krajcarjev našteti za šipo, mi tudi jesti ni
treba. “

Ker so se ponavljali taki prizori dan za dnevom,
pri kipela je nestrpljivost obeh bratov konečno do vrhunca,
in abotna mati ni vedela pomagati več.

Njiju varuh dal je jednega v vojaško šolo, drugega
k nekemu trgovcu v glavnem mestu za učenca, češ, ako
bodeta razdražena dalj časa, potem se bodeta gotovo zopet
spravila vže pri prvem svidenju Ali zdražba in nestrpljivost
med njima razvnela se je s tem le še bolj, kajti pripisovala
sta krivdo, da sta morala iz materine hiše, drugi drugemu.

Gospo Lavričevo  bolelo je v dnu srca, kadar je
premišljevala, kako malo je izpolnila željo umrlega so¬
proga. Trudila se je do svoje zadnje ure zopet sprijazniti
svoja sinova nasprotnika.

Pa bilo je prepozno! Ostala sta nespravljiva neprija-
telja za vse svoje življenje.

37

TIL Sredstvo, kako udušiš človeko¬
ljubje vže v srcih otrok.

1. V pričo njih govori slabo o drugih ljudeh.

Gospa Str up n i k - o v a je bila na glasu jako pridne
in skrbne matere in gospodinje. Po teden dni je ni bilo
videti nikjer. Ivo je hišno delo opravila, sedela je po cele
popoludne se svojimi nedoraslimi hčerkami pri mizi in
šivala in delala ž njimi do mraka, — po zimi pa do
poznega večera. — Žlobodralo se ni malo mej delom,
kakor si vže vsakdo lehko misli.

To bi vže bilo še veljalo, ko bi se ne bilo nloplo
v časih kaj sitnega vmes.

Stol gospe Strupni  k-o v e bil je tako postavljen
k mizi pri oknu, da je lahko pregledala z jednim po¬
gledom celi trg. Se miši ne bi bila zgrešila, ko bi pri¬
tekla sem po mestnem trgu.

Žlobodranje pri mizi pa ni bilo morebiti razgo-
varjanje prisrčno, nedolžno o tem in onem, kakor je pri
pohlevnih gospeh pri delu v navadi za kratek čas,
ampak to je bilo strupeno, neusmiljeno in vmes tudi
jako krivično presojevanje onih oseb, katere je pripeljala
nesrečna osoda blizo gospe Strupni k-inega  okna;
kajti le ona je hotela imeti vsikdar in povsod prvo
in zadnjo besedo, njene hčere smele so vmes posegati
le s kratkimi besedami: „Da, da!“ ali „seveda,“ „blizo
da“ ali „menda vendar ne“ itd.

38

Ravno se prikaže gospa oskrbnikova se svojo hčerjo
in deklo, katera je nesla za njima nekaj ovojkov (pa¬
ketov.)

„Poglejte jo no!“ oglasi se gospa St ru p n i k o v a,
„to jo pa gospa oskrbnica se svojo Lujizo,  in dekla je
tudi poleg. No, se ve, da taka milostna gospa ne more
sama nositi culic domov iz prodajalniee. In Rog zna,
česa vsega so nakupile! Vidite, tako je vsak dan,
Le zmirom „domov vlačiti, domov vlačiti.“ Od kod neki
jemljejo ti dobri ljudje; kajti premoženja nimajo nika-
koršnega še krajcarja ne; on ni imel nič in ona je bila
tudi brez dote, ko sta se vzela pred 20 leti, kar vem
prav dobro, ker so bili moj rajni oče na njuni svatbi za
starešino. In zdaj ima mož 1200 gld. plače in troje otrok,
ona in njena hči pa ste oblečeni in nališpani kakor gospa
in hči g. predsednika. Od kodi neki jemljejo ti ljudje
vse to, vprašam Vas še jedenkrat; kajti živeti morajo

vendar tudi, in oni žive dobro, kakor veste. — Tu mo¬

rajo pomagati dohodki posestva. Oče mora izneverjati
tako ali tako — ali krade knezu, ali pa njegovim podlo¬
žnikom. — Pa jaz Vam rečem, da se bo to končalo ža¬
lostno. — Gez kratko ali dolgo postalo bo vse očito,
potem znate gospa oskrbnikova in njena zala Lujiza
sami nosili ovojke in culice za drugimi ljudmi, če ne
bodete hoteli gladu umreti."

„„Da, da, takoje!““ pritrjevale so hčere jednoglasno,

„Oh, ti ljubi Bog!" zakriči zopet mati; „tam-le dirja
doktor Sr e dni k kakor besen ven iz kavarne, za njim

pa njegov strežaj, da bi mislili ljudje, gotovo je poklican

39

h kakemu nevarno obolelemu. Da, ko bi kdo hotel verjeti.
Še mačke ne bi zaupala temu mazaču. No, to mi je
pravi zdravnik! Poslušajte! Pred štirimi tedni je malo
streslo fantka gospe Vidovičev  e, kar se pri malih
otrokih kaj rado pripeti. Gospa Vidovič-eva  mu je
dala izpiti dokaj bezgovega čaja ter povžiti bezgovega
soka, ga je zavila v pernico, da se je potil do dobrega
in tretji dan je vže mogel vstati. No, fantek je bil še
nekaj slaboten, pa bil bi brezdvomno v kratkem ozdravel,
ko ne bi bil zlodej pripeljal tega ljubega doktorja v hišo.
Sel je čez dvorišče k nekej bolnej gospej tam v zadnjem
delu poslopja, vidi gredoč fantka kučati v nekem kotu in
hitro ga vpraša, kaj mu je. Gospa Vidovič-eva  si
misli: ker vže gre zdravnik tu mimo, hočem ga vpra¬
šati za svet; zato ne bo menda nič računih Vpraša tedaj
človekoderca, kaj on misli o fantku, Zdravnik napravi
učen obraz, potiplje žilo, povprašuje sem in tja ter iz¬
pove, da ima fantek doberce, katere pa so se skrile, ker
je šel na zrak. In res je moral ubogi fantek nazaj v
posteljo; doktor pa pride dvakrat, trikrat, najde fantka
vedno slabejega, in — četrti dan po tem ležal je krepki
otrok na mrtvaškemu odru. — In zdaj še pa zahteva ta
nesramnež plačila za svoje pohode od uboge gospe V i-
do vič-e ve, katerej je zamoril njenega najljubšega otroka. “

„„Ni mogoče!““ zašumelo je po sobi in dekleta so
se začudena pogledovala.

„No, poglejte raztrgano žensko, ki leze tam-le okoli
vogla z jerbasom polnim tresek. Pa saj jo poznate staro
Lenčko.  No, to je živ primer, kam spravi gospodinjo

40

lahkomiselno gospodinjstvo. Ko sem še bila samica, imela
je Lenčka  lepo krčmarijo po svojem možu, ki je ve¬
liko nesla. A v njej se je živelo dobro in veselo; vsaki
dan so jo obiskale njene prijateljice, in postregla njim je
s kavo, pekarijami, z dragocenim vinom in če so bili
poleg možje njenih prijateljic, postavila je na mizo tudi
mrzle pečenke in piva. Tako je šlo nekaj let naprej. A
zdaj pride nesreča čez nesrečo. V hlevu nastal je ogenj,
ki je upepelil velik del hiše; veliki točar, kateremu je
zaslepljena ženska vse zaupala, ker ga je pokojni kot
revnega dečka k sebi vzel in odgojil, popihal jo je z
dvema tisočakoma, kateri denar mu je ona bila izročila,
da bi nakupil vina. S kratka: posestvo je jelo razpadati;
hišo z obrtom prodali so ji upniki na zadnje na dražbi;
gospodinja Lenčka  bila je zdaj beračica. — Pa recite
same, ali je moglo priti drugače ?!“

„„Ne,  seveda ne!““ odgovorile so poučene

učenke.

Gez nekaj let tega praktičnega pouka „o opravljanju
ljudi" prišle so hčeri gospe Strupnik-ove  tako daleč,
da so imele vse ljudi razun svojih starišev, bratov in
sester za neumneže, blaznike in sleparje. Svet se jim je
zdel velika blaznica in kaznilnica, pravega zaupanja niso
imele nikoli do nikogar, niso imele nobene prijateljice
pa tudi nobenega prijatelja, — nobeden ženin si ni upal
prositi za jedno ali drugo, ker je bilo znano, da so jako
izbirčne, in doletela jih je osoda s ta r i k a v i h d e vi c, ki
so bile v celem mestecu znane kot jako hudobne jezič-

mce.

41

In vse to le zaradi nedolžnega razveseljevanja pri
mizi, kjer so šivale.

2. Počenjaj se svojimi posli kakor se sužniki.

V hiši gospoda Ošabni  k-a bilo je mnogo poslov,
a slišati ni bilo nikdar, da bi bil kateri izmed njih ostal
črez 14 dni v službi. Gospa Ošabnikova se je še bahala
proti svojim prijateljicam, da je imela od časa, kar je
omožena, vže 64 kuharic in 72 hišen.

In vendar je bila plača pri Ošabnik-u  dobra in
hrana ni mogla biti nikjer boljša.

Odkod tedaj, da ni moglo, da ni maralo zdržati tam
nebedno družinee?

Od tod, ker se je gospa Ošabnik-ova  držala vo¬
dilnega reka; „Družinče ni človek!“

Po tem vodilu občevala je z vsemi onimi, ki so
bili tako nesrečni, biti njeni služabniki.

„Vi beštije, ve kanalje, še koščka kruha niste
vredne, ki ga požrete. Ve ste plačane sovražnice svoje
gospode. Ve cafute! Tatice ste vse vkup  in niste drugega
vredne nego zapora.“

Takšno ozmerjanje in hudovanje morala je družina
celi dan poslušati od svoje gospodinje; pa tudi otrokom
je bilo dovoljeno, trpinčiti domače posle

Ako je n. pr. varučka slačila zvečer malega E u d o 1 f a,
pa mu ni mogla kmalu sezuti čeveljčka, podkurila je
mati dečka, kateri je vže jeze kričal ter se togoti 1.

„Brcni to neumno kobilo! Cernu jo pa plačujem,
ako ti še eevljička sezuti ne more?“

6

42

Rudolf  si ni dal dvakrat veljevati, brcnil je z
nogo pred njim klečeče dekle v lice, da se mu je precej
ulila kri iz nosa.

Pa tudi ni bilo ošabnejših in razposajenejših otrok
od O š a b n i k-o v ih. Oni so mučili svoje učitelje in uči¬
teljice (katerih madama Ošabnik  tudi ni preveč spošto¬
vala), nadlegovali svoje součence in součenke toliko bolj,
kolikor je bil kateri teh skromneje oblečen, ali pa sla-
bejših pesti. Kako bi bili mogli Ošabni  k-o vi  otroci
dorasti v pohlevne, priljudne in sočutne človekoljube!

Z leti rasel je tudi njihov napuh in njihova suro¬
vost do vseh ljudi, ki so bili manj imoviti. Vsakega so
zaničevali, ki ni bil več kakor oni. Hčere omožene pre¬
kosile so svojo mater v prepogosti menjavi poslov in
mlajša je imela v prvih 5  letih svojega zakona vže več
dekel kakor njena mati v 15 letih svojega gospodinjenja.
Rudolf,  ki je bil nastavljen pri stavbarstvu, pretepal je
vse svoje delavce in težake, dokler ni bil naletel na
pravega, kateri ga je bil pošteno oklestil.

Grez 80 kilometrov na okoli bili so razupiti otroci
Ošabnik-ovi;  jako premeteno in zvito so vže morali
ravnati, ako so hoteli uloviti vsaj za nekoliko čašo slu¬
žabnika ali služabnico.

43

V. Kako je učiti svoje otroke grozo-

Vže v mladih letih ucepi jim veselje nad trplje¬
njem nedolžnih živali.

koma, trudil se je zabavati jih z raznimi šalami. Jedna
tih „šal“ je bila, da je stikal za raznimi živalmi, žu¬
želkami, črvi, ptiči itd. in jih polenfj mučil na vsaktere
grozovite načine. — Majnikovega hrošča je ujel, mu
je privezal nit za nogo in krožil po zraku ž njim, da bi
prisilil ga vzleteti. Po bežnej sili odtrgala se je nazadnje
nožiča od telesa ter obvisela na niti med tem, ko je
hrošč s petimi nogami dalje odletel na travnik.

Oče in njegovi nadepolni sinovi smejali so se o tej
„šali“, da so se morali za trebuhe držati.

Martinčka, ki je pridirjal iz grma, zalezovali so z
divjim krikom. Nazadnje ga vendar zadene oče sč svojo
palčico ter mu odbije rep in zdaj še le je bilo pravo ve¬
selje za malo družbico gledati, kako je pojemala uboga
pohabljena stvarica, katero so nazadnje še s kamenjem
zmečkali.

Pa takih malih iger naveličali so se kmalu; zato
so pričeli z večimi. S pihalom, v kakoršno je dala
prestrojiti se palica Storič-eva, streljali so razne ptiče,
katere so zametavali, če so bili precej mrtvi; ako so še
pa živeli in po strelu omamljeni prišli trinogom v roke,

Ge se je gospod Štori  c sprehajališč j svojima deč¬

44

potem gorje siroticam: oskubili so žive do nagega in take
prepustili svoji osodi.

če so imeli koline, morala sta biti vsikdar navzoča
tudi sinova na strani svojega ,,rahločutnega “ očeta, in
mesar, ki je zalagal gospoda Stori  č-a  z mesom, moral
jo vsakokrat temu poprej naznaniti, kedaj misli ubiti
govedo, da je mogla cela obilelj pasti svoje oči na tako
„blažilnem “ prizoru.

Komaj sta imela dečka otročja leta za sebo, vže so
se pokazovale posledice te odgoje. Vsaki dan bil je
tepež med njima in njunimi vrstniki, ker sta se pri takih
okoljnostih posluževala tudi žepnih nožev in palic se
svinčenim gumbom, prišlo je do hudih telesnih poškodeb,
zarad katerih nju je sodišče čestokrat kaznovalo.

Jeden teh bratov izpozabil se je v svoji trdosrčnosti
konečno tako daleč, da je tujega dečka, ki je zlezel črez
vrtno ograjo nabrat si nekaj jabolk, tako dolgo pretepal
s kolčem, dokler ni mrtev obležal. Dolgoletno življenje
v ječi sledilo je temu grozodejstvu, in čeravno ni mogel
gospod Štorič  zapopasti, kako so mogli tako trdo obso¬
diti njegovega sina, ker je ubil le tata, vendar je moral
natihoma spoznati in čutiti, da je nesreče krivo le nje¬
govo napačno odgojevanje. — Od te dobe postal je ne¬
srečni oče zamišljen — in neka tiha bolezen izpodjedala
je njegovo življenje, dokler ga ni spravila pod grudo.

Drugi sin gospoda Štorič-a  vzel si je ta žalostni
izgled vsaj toliko k srcu, daje deloma krotil svojo surovnost;
a ostal je odljuden človek vse žive dni;  vse se ga je balo
in izogibalo, tudi njegova rodbina. Kolikih rovank in

45

sitnob je bil on kriv! To mu je zelo grenilo življenje,
katerega je bil nazadnje vže sam sit, kakor rodbina in
sosedje njega.

VI. Kako se vzbudi otrokom mašče¬
valnost ?

1. Daj jim priložnost, znositi svojo nevoljo
nad čim.

Na majhnega Miroslava  pazili je celi dan varučka
njegova, ker sta morala biti njegova roditelja vedno le
pri svojih opravkih. Za starico ni bilo hujšega, kakor če
je Miroslav  razjezil se nad kako rečjo in potem začel
kričati in togotiti se; in to je ponavljal skoraj vsaki dan
po stokrat, ker dečko je predobro vedel, da obvelja vsi-
kdar njegova, ako pokaže svojo jezo. Ker si uboga starica
večkrat ni vedela pomagati v takem slučaju, prevaljevala
je vso krivdo dečkovega srda na kako nedolžno stvar,
nad katero si je potem ohlajal svojo jezo. '

Ako je dečko pri divjem poskakovanju zadel ob
stol, da se jo vsled udarca razjokal, hitro je stara Liza
prinesla palico, jo stisnila Miroslavu  v roko in je
rekla: „Tako, moj srček; zdaj pa le udrihaj po grdem

stolu, ki te je sunil tako silno; si bode vže zapomnil/
In Miroslavu  ni bilo treba dvakrat velevati tega;
udrihal je, kolikor je le mogel po nedolžnem stolu, da

46

so letele škvindre od njega, ako se ni znabiti poprej
zdrobila palica.

Ako se je Miroslav  spotaknil ob kakem kamenu,
da je padel na nos, prinesla mu je šibo, da je ž njo
našeškal kamen, ker se mu ni izognil iz pota.

Zgodilo se je, da ga je domača mačka, ker jo je
prijemši znabiti preveč pritisnil ali kedaj priškrnil, braneč
se malo po prstih opraskala. Tuleč teče do svoje Lize,
da jej zatoži mačko. Hitro jo je vjela in trdno držala
dečku, da jo je prav živo nasekal z bičem.

Tako se je Miroslavu  skovala železna srajca —
navada, znašati se nad kako večjo živalijo, ako mu ni
šlo kaj po volji.

To „prijetno“ navado skušali so najbolj domači posli.
Ako mu je kateri izmed njih česa odrekel ali zabranjeval,
ga je mladi razvajenec napadel, lasal, kremplja! ali pa
grizel. Ko mu je huharica jeden pot iztrgala stekleni
lonček z uloženimi breskvami, katere je hotel sladko-
snednež použiti, ki so pa bile namenjene za kompot
gostom, ki so se o poludne pričakovali, kar ugrizne gos¬
podič Miroslav  žlužabnico v prst, da jo zapusti ravno¬
dušnost in mu da jedno po zobeh.

No, ko bi bili videli, kako se je potem togoti! ta
otrok ! Kakor besen valjal se je po tleh, klatil je okoli z
vsemi štirimi kakor neumna živina in deri se je, kakor
hostnik.

Na krik svojega ljubljenca prisopiha stara Liza,
kakor hitro so jo mogle nositi še njene noge, pozveduje
po vzroku strašnega viharja ter še sporoči toplo to novico

47

materi, rekoč: »Kuharica je predrznila se udariti mladega
gospodiča." Dobra mati bila je čez to tako huda, da ni
hotela reč pogledati dekleta; po Lizi  ji je izročila
zusluženo plačo ter jo spodila iz hiše. Deček pa je sedaj
prepričal se do celega, da je imel prav, ko se je maščeval
nad družinčetom.

Tako je rastel — in gotovo ne bodeš se čudil,
prijazni čitatelj, ako izveš, da je Miroslav postal jako
maščevalen človek, kakoršnega si le misliti moremo. V
šolo ali iz šole grede napadal je s pestjo vsakega, kateri
ga je znabiti le po strani pogledal, in ko je odraste!,
spozabil se je celo tako daleč, da je jedenkrat celo svojo
lastno mater zgrabil za goltanec in jo davil, ker mu je
odrekla denarjev, kojih je tirjal v svoji razuzdanosti
od nje.

2. Isto se doseže, ako se navajajo otroci ničesar
nikomur ne prizanašati.

Vojteh  prileze nekoč ves poparjen iz šole ter se
zmuzne v kot.

„No, Vojteh,  kaj pa ti je? vpraša ga oče, ki ni
bil vajen videti svojega sinka tako tihega; bil je namreč
navadno prav živahen.

„„Nič  takega, oče.“"

„No, pridi k meni....  Tebe sili na jok.

in od kod pa je ta lisa na nosu. meni se zdi, da je

krvava."

„„Nič  ni, nič, ljubi oče““, odgovori plaho fantek,
„»padel sem po stopnicah, pa sem trčil ob držaj.““

48

Toda ni bilo tako; mali Vojteh se je igral po šoli
sč svojimi tovariši; vojsko so imeli, ravnila so sluzila
jim za meče in s takim mečem ga je mahnil po nosu
njegov nasprotnik. Rana tedaj ni bila taka, da bi mu bil
mogel verjeti oče.

„To ne more biti", zavrne ga vsled tega, „to je
klobasica, — moral te je kdo mahniti, — to ni rana od
padeža. Le udaj se, če hočeš, — ali pa skupiš še nekaj
po vrbu.“

„„Ljubi, dobri oče,““ zdihoval je fantek, igrali
smo vojsko. . . .

„In pri tem te je udaril po nosu neki neporednež?“

n r Da!““

„Kdo pa je bil tisti?"

„„Ne vem. kdo. . . . “ “

„Počakaj, hitro boš se spomnil!", in zgrabil je šibo,
ki je bila nekje za omaro.

„„Ne, ne. oče. ne me tepsti, ne....  lepo

prosim, saj bom povedal vse..... Gomilščak-ov
Jur  če  mahnil me je z ravnilom...."

„Tedaj on je tisti neporednež! Zena, poglej no
sem!.... Gomilščak-ov Jurce  je udaril z robom
ravnila našega Vojteha po licu — ravno črez oči —
nemara, da je bil črtalnik železen; ali ni bilo tako?"

„„Ne vem prav.""

No, seveda je moral biti železen črtalnik; to je
rana, kakor da bi te bil mahnil konjik se sabljo. Kaka
nesreča bi se bila. utegnila zgoditi! Na obeh očesih bi
znal oslepeti otrok; kost nosova bi bila lahko zdrobljena

49

in on bi bil spakadranec svoje žive dni. In vse to
zarad ničvrednega dečka. No, le počakaj, bo vže vrnjeno
dobil!“

Vojteh  mora sedaj vzeti svoje pokrivalo in hajdi z'
očetom do ranocelnika, da izve, kaj je s to težko telesno
poškodbo. Ko pa se nasmeji ranocelnik čez to, ker ni
po njegovem mnenju nič drugega nego neznatna praska,
ki zna vže do jutri zaceliti, vrže nežni oče poštenemu
„paderju“ nekaj surovih besed za plačilo ter vleče svojega
ranjenca dalje k gospodarju Gomilščak-u.

Ko stopi v tega hišo, začne razgrajati, da je bilo
bati se, hiša se podere; Vojteh pa, ki je zdaj vže sam
tudi verjel, da se je pregrdo ravnalo ž njim, spremljal
je z glasnim jokom psovanje očeta.

Gospodar Gomilščak  skuša potolažiti togotneža,
ga prosi odpuščenja, pokliče svojega Jurčka  ter ga
okrega v pričo pritožnika zaradi otročje neprevidnosti.
A to še ne zadostuje razžaljenemu očetu; on zahteva, da
naj dobro našeška svojega Jurčka  v navzočnosti Vojteh a;
a ker se G o m i š č ak ustavlja temu surovemu zahtevanju,
razvnela sta se oba moža tako hudo, da so ju komaj
razmirili prihiteli sosedje; skoraj bi bilo prišlo do pretepa.

Zdaj sklene razžaljeni oče maščevati se; Vojteha
nauči, kako naj preži na Jurčka.  Ko pride ta slučajno
na dvorišče k drugim otrokom, plane oče iz stanovanja
na njega ter ga tako dolgo lasa, dokler se ne zgrudi
ubogi deček skoraj v nezavesti. — Malemu Vojtehu
se je dopadlo, da je bil tako hudo kaznovan njegov
nasprotnik, in mlado srce njegovo občutilo je nekaj,

7

50

kar še nikoli poprej: to je 6 u v s t v o utolažene
maščevalnosti.

Ta čut prevladal je v njem vedno bolj in bolj,
dokler fant ne začne po maščevanju hlepeti in pri vsaki
še tako neznatni razžalitvi vse sile napenjati, da bi
uničil svojega nasprotnika; — do polovice svojega živ¬
ljenja potratil je po pisarnah odvetnikov in pri raznih
sodiščih.

VIJ. Kako se vcepi otrokom nevoš-

Navaili jih na misel, da je sreča drugih ljudi
za nje nesreča!

Gospod Izpod letni  k imel je povsodi smolo, bil
je prav smolič. Sicer se ne da tajiti, da ni bil pri svojih
podjetjih vsikdar dovolj previden in premeten, da mu je
manjkalo vztrajnosti in strpljivosti in da se je dal vže malim
zaprekam splašiti; a baš tako resnično pa je tudi, da mu
ni bila sreča nikdar prav mila, da bi zravnavali se oni
nedostatki, in da je vkljub spretnosti in dobri volji le
po siromaško preživi! se se svojo mnogobrojno obiteljo.

Mar se je potem čuditi, ako je v grenkih svojih
urah v sredi svoje družine večkrat dal duška svojej nevolji.

Poslušajmo ga malo pri tem !

„Baš zdaj sem bil pri kumu Dvornik-u;  kako je
vendar proti ljudem dobroten! Kako so se mastili s

51

pitano pečeno gosko, se solato, in poleg je stala sklenica

najboljšega vina. danes, ko je delavnik. Da, ti

so srečni. ... Vi, ubogi črvički, pa dobite košček bržol je

k večem o praznikih. Vi nesrečneži!. Oh,

usmili se Bog!

Drugikrat je bilo slišati:

„Le poglejte Radovanove  otroke, kako so danes
imenitno oblečeni; najlepše suknje na sebi, in dekleta
svilnata krila in lepe slamnike, še celo solnčnike. Ko bi
imel človek tako srečo, da bi mogel napraviti otrokom
toliko veselja! Stavim res pridno v loterijo, pa nikdar se
ne prikažejo moja števila, in tako ste dan za dnevom le
v svojih vsakdanjih cunjah vi, ubogi otroci moji!"

Ker so otroci slišali tako jadikovanje iz ust svojega
očeta prevečkrat, začeli so nazadnje sami verovati, da so
res nesrečni in da je previdnost božja prav krivično
razdelila svoje darove. Njihova priprosta domača hrana,
katera jim je do sedaj še dišala ko da bi bili stradali
vže več dni, jim ni šla več v slast, in če so postavili
mati po nedeljah lep sočnat kos govedine na mizo, vlekli
so usta po strani in jadikovali so: „Oh, ko bi vsaj neko-
krat imeli tudi pečenke in potice!" Njihova sicer priprosta
a zala obleka zdela se jim je siromaška in o praznikih
ostajali so radi doma, kajti v takih „cunjah“ hoditi med
ljudi bilo bi jih sram.

Močneje pa jim je bilo srce, ako so zagledali
ali pa zaslišali, da drugi ljudje bolje jedo in pijo,
da so lepše oblečeni in da se udeležujejo bolj dragih

52

veselic nego oni. Nikdar se niso mogli prav veseliti svo¬
jega življeDja.

VIII. Kako je otrokom vcepiti škodo¬
željnost?

Le uči jih prav redno nevošljivosti (zavisti)!

Slišali smo poprej, kako so se Izpodletnik-ovi
otroci spravili ob vse veselje do življenja. Moramo pa
dostaviti, da ni bila naša trditev popolnem prava. Včasi
so vendar mogli veseliti se prav od srca, takrat namreč,
kadar se je kakemu od njih srečnejšemu človeku pripetilo
kaj žalostnega. H krati so se razjasnili zopet njihovi
temni obrazi, njihova od nevošljivosti zelena lica polila
je rudečica, in neobično smehljanje zibalo se je okoli
njihovih ust. Ko se je unel ogenj pri bogatem gostil¬
ničarju pri „Slonu“,  hitro so pritekli gledat, pomagat
ne; ostali so zunaj vrst onih, ki so kot pravi bližnjiki
gasili in pomagali. Na tihem so se veselili, ko je plamen
vspenjal se vedno više od trama, ko je pregorel strop v
stanovanje in ko so se rudeči petelini prikazali zdaj ven
zkoz okna.

„No, zdaj bo šlo pri Slonovih  menda bolj po
malem; to so bili prevzetni ljudjeJ“ so hiteli, „lepa
oprava po sohah in draga oblačila so zdaj pepel, še Bog,
ako bodo posihmal oblečeni tako, kakor smo mi; na zavaro¬
vanje itak niso mislili.“

53

Ko je umri mestni ranocelnik, kateri je imel mnogo
opravka in ki je zato veliko služil, a si ni mogel zaradi
mnogobrojnib otrok kaj večega prihraniti, šla je tudi
Izpodletnik-ova  obitelj v sprevodu na pokopališče;
pa da bi bili preveč žalovali po njem, tega ni bilo baš
zapaziti.

„Gospa dohtarca“, kateri pridevek je nova vdova
sicer rada slišala, „bo morala zdaj jako varčno živeti, če
se hoče se svojimi otroki ogniti beračenja, in dečki, ki
so do sedaj obiskovali gimnazij, bodo pač k večemu
postali „padrski“ pomočniki: brili bodo, in pa lase strigli/

Tako so marnjevali Iz podi  etn  i k-  o v i otroci med
mrtvaškim sprevodom; pri tem pa so svetile se jim oči
od veselja — — peklenskega.

Se tisti večer obletali so vse znane hiše mesteca,
da bi izvedeli, ali je vže odpovedala „gospa dohtarca 11
svoje lepo stanovanje, katerega pač ne bo mogla plače¬
vati več, in ali nima znabiti celo dolgov, čemur bi ne
bilo nikakor čuditi se, ker je žive! rajni prav po go¬
sposko. Zavist (nevošljivost) je seme, iz katerega izraste škodo¬
željnost;  in kdor je zabredel tako globoko, da svojemu
bližnjemu ne privošči tega, kar mu je podaril stvarnik
sam, bo kmalu storil še jeden korak naprej: on mu bo
željel tudi hudo, da, celo ucinil mu bo zlo.

54

Vlil. Kako je vcepiti otrokom stud do
nekaterih živalij ?

Povej jim, da so strupene!

Kje si je stara Marjeta,  ki je imela gledati na
otroke gospoda Petro vic-a,  prisvojila toliko znanostij iz
prirodoznanstva, ne vemo povedati; a gotovo je, daje
dobra starica mnogokaj velikega in imenitnega zasledila
na tem polju, kajti poznala je marsikatero strupeno žival,
o kakoršnih se celo najslavnejšim prirodoznancem še
sanjalo ni.

Po njenem mnenju imajo n. pr, vsi pajkovci strupen
sok, katerega brizgajo v sovražnika svojega, in če pride
taka rosica v oko. pri tej priči oslepi. Krasne gosenice,
ki so ji bile „črvi“, in pred katerimi se je kar tresla, imela
je vsled vsestranskega preiskavanja za strupena bitja,
katerih dotakniti se ni varno, kajti znajo povzročiti
mehurje in kraste po celej roki. Strašen strup krastač in
kuščarjev, tako je mislila, pozna vže vsakdo. Podgane
niso nič manj nevarne kakor klopotače, in če drkne miš
črez život, h krati začne otekati in takega človeka loti se
potem vodenica. Tako bogatih izkušenj živalstva pa,
seveda ni obdržala za sebe, marveč jih je porabila dejanski
pri svojih odgojencih, in kdor bi hotel spremljati
Marjeto  na njenem sprehodu, mislil bi, da seta kje
tam v pragozdih vzhodnje Indije ali pa po Braziliji,
pe pa po cvetočih livadah na Slovenskem.

55

„Za božjo voljo, L o j z e“, zavriči ona, „postoj! tu iz
trave preži velikansk kuščar; če sikne v Tebe, dobiš
gotovo kraste." — „ Nikar ne hodi naprej, Metod!
„črv“ leze po tvojej obleki ; ako ti zleze na vrat, izpuhnil
se ti bode." Ta „črv“ pa ni bil nič drugega, nego kapusov
belin, katerega je s pomočjo dveh kljinčkov skrbljivo
iz obleke snela ter zmečkala s kamenom, ker je baje
nevarno dotakniti se ga z roko.

„Ne bližajte se onej luži!" oglasila se je zopet
drugokrat Marjeta,  „tam notri so strnišnice; ako vas
katera obrizga se svojim strupom, vas ne moie nikdo
smrti oteti."

„Hitro, hitro poskačite na mizo, otroci! miš sem
videla dirjati po sobi; ako vas ona obleze, precej postanete
vodenični."

Tako in podobno motala je cel dan iz svojega pri-
rodoznanskega motovila, dokler niso bili otroci splašeni
tako, da si niso nič več upali sami na šetališče, kajti
zbali so se vsake, tudi najnedolžniše živalice, ki so jo
zapazili; in kolikor je bilo slišati, klicali so Marjeto
večkrat na pomoč, ko ni bilo treba.

To je bilo starišem vže preveč in skrbno so pozve-
davali po vzrokih tega praznega strahu.

Ko je prišel vzrok na dan, odpravili so starico in
hodil je na dom poučevat otroke izprašan prirodoznanec,
od katerega so izvedeli v svoje veliko začudenje, da ni
v naših deželah razim pisanega gada in rujavega modrasa
nobedne nevarne strupene živali.

56

Ali to ni koristilo popolnoma; predsodki o neka¬
terih živalih bili so vže tako ukoreninjeni, da ni bilo
več možno iztrebiti jih. Lojze,  ki je postal vrl mlad
mož, je vsikdar obledel, kadar je šlišal škrtati miš v
svoji sobi, in Ljudmila,  prav brdko, zdravo dekle, je
kar omedlela, ako se ji je bližal kak pajek.

X. Kako se otrokom skazi veselje do
lepe narave?

Brani jim občudovati čudeže vsemogočnosti in
privadi jih sainopašnosti!

Gospodu Zivič-u,  pristnemu staremu Ljubljan¬
čanu,  prilegla se ni nobjedna jed bolje od pečene
„ p i š k e “, ali „račice“  in pa kupice pristnega dolenjca
iz Iv r i ž k e T r š k e Gore ali pa iz Metlike.  Vse drugo
mu je bilo, kakor je sam rad rekal, „deveta skrb .' 1

Njegov sin Bogdan  pa je podedoval nekaj po
svoji materi, katera je bila vrlo vzgojena v svojem času
in to je bilo: očitna ljubezen  do  p r i r o d n i h
krasot.

Ako sta hodila z očetom po mični okolici mesta,
bila sta si v začetku se svojimi mnenji vedno navskriž.

Vže zarana, ko še nista bila prav zvunaj mesta,
obstal je vže malič na prvem razglednem prostoru in
vskliknil: „Ate, poglejte, kako lep je razgled!" „„Oh,
prosim te, glej, da prideva naprej; kaj pa imaš od raz-

57

gleda! To boš lahko videl še stokrat v svojem življenju.
Pa če stopiš krepkeje sva v pol ure v Zgornji
Šiški, in tam pri Vodniku  naju čaka kava se sme¬
tano in kruhom.“

„Al’ tudi mene čaka tam tako dobra kava?“

„„No, seveda!““

Fantek, ki je v jutranjem zraku tudi vže čutil
prazne kote svojega želodca, pustil je razgled — in
dirjal naprej.

Po zajutreku potovala sta dalje po prijaznih travnikih,
po katerih so se jima naproti smehljale raznobarvne
cvetlice.

Bogdan,  ki se je na gimnaziji tudi vže nekaj iz
rastlinstva učil, začel je iskati (k temu je imel pri sebi
kositrasto pušico, katero pa je bil oče začasno napolnil
s štruco in klobasami) ter taval po livadi sem in tja.

„Oh. poglejte, ljubi ate! to krasno Amarillis (narcis),
to lepo Daphne Mezereum (navadni volčin), to ljubko
Ornitbogalum (tičje mleko). . . . “

„„Prosim te, ne jezi me s svojimi „galunom“, raje
glej, da prideva v Zgornu Šiško,  tam se bova okrep¬
čala z bržolami in kupico bizeljea, in to ti bo bolje
dejalo, nego tvoje neslane „Marillis.““ (Gospod Živio je
mislil pri tem na marelce — za katere mu menda ni
bilo, ker ga je vsikdar grizlo po njih.)

Obljubljena predpoldanea (viličenka) ni ostala brez
učinka na mladostno srce njegovo, ali bolje na mladostni
želodec, in kar naravnost sta jo udarila potnika nazaj v
zgodovinsko vas.

8

58

Po zaužitej viličenki odpravila sta se proti Š m a r n e j
Gori.  Koliko opazovanja in občudovanja vrednega srečaval
je dijak gredoč!

Zdaj je obstal na kakej mični točki zarad krasnega
razgleda; zdaj je ujel metuljčka, ki je še le komaj pro-
derl svoj mešiček, in se je veselil nad čudovitimi risa-
rijami na habicah njegovih; zopet gaje mikala spreminjava
luči in senee, katero so provzročevali hiteči oblaki po bliž¬
njih dolinah, da je začel glasno čuditi se in nehote strmeti.

Dobri ate je stal med tem kakor na škripcih, kajti
ure so vže kazale na 11, on pa je bil vajen južinati ob
12. uri.

„Ljubi Bogdan",  prigovarjal mu je prav mehko,
„pusti za sedaj vse to in glej da prideva v gostilno (k
Evropi), kajti sicer zamudiva vse boljše, jaz bi pa imel
rad kaj od perutnine n. pr. pečene „račice“, ali kaj po-
dobnega.“

Gospod Živič  je bil tedaj barbar, rekel bo marsi¬
kateri čitatelj nevoljno, kateri ni privoščil svojemu otroku
niti najnedolžnejšega veselja.

Pa se motiš, dragi mi bralec! Ni ga bilo očeta,
ki bi naklanjal svojemu otroku toliko veselja, kolikor ga
je on svojemu Bogdanu.  Dobil je vsako leto prvi biluš
(špargelj), in če tudi le za drag denar. Oče ga je sebo
jemal v komedije, zverinjake, k godbi, k vojaškim vajam,
k mrtvaškim sprevodom imenitnikov, da celo v gledališče,
zlasti če je bil njegov god, naj se je potem igralo to ali

uno.

59

Bogdan je v malih letih odraste!, postal je vrl in
pošten človek, spreten pravnik; kot odvetnik bil je na
najboljem glasu; in ker mu je zapustil oče dokaj premo¬
ženja, zamogel je živeti prijetno.

A njegova redka nadarjenost za krasoto narave je
bila žalibože zadušena v njem, in čeravno je mnogo
„izletaval“ in potoval, vendar ni imelo pravega užitka
ne srce, ne glava, — ampak le njegov — želodec.

Letonoj smo ga videli, ko se je vračal domov od
svojega popotovanja na planine. „No, gospod doktor", —
— smo si dovoljevali ga vprašati, „Vi ste bili baje na
Ostrici v Solčavskih planinah?“

„„Oh, prosim Vas, prijatelji moji, v tej štajerske j
Švici  je bilo vse tako slabo za želodec, samo le tisti
pusti ovčji sir in pa mleko z ovsenjakom. Še le v Solčavi
sem se okrepčal od težavnega potovanja. Zlasti leščarke
in postrvi  so se mi dobro prilegale in vino je bilo
bolj pitno, nego sem pričakoval v tako osamljenej vasi.
Kdor misli tedaj uživati razgled iz šilaste Ostrice,
naj ne pozabi vzeti sebo polno torbo jedil in pijače, da
zamore dobro nasititi se, preden nastopi vrtoglavo
strmino."

Gospod doktor Bogdan Živič  je tudi imel dva
sinova. Bržkone ne bodeta zaostajala za svojim očetom
in dedekom v občudovanju narave — kolikor je bo
skuhane, pečene ali pa cvrene.

60

II. Kako se da vcepiti otrokom strah
pred duhovi?

Pripoveduj jim prav pridno, kako je strašilo tu
pa tam!

Oče Davorin bil je brez dvoma nedeljsko dete;
videl je duhove, da celo o belem dnevu.

Ni ga bilo kraja ne daleč okoli njegove kmetije,
kjer bi ga ne bilo doletelo kaj neprijetnega; svoje bogate
izkušnje na tem mračnem polju življenja pa je uporabljal
v zabavo svoji rodbini o dolgih zimskih večerih. Ako je
zvunaj snežilo in metlo, da bi še psa ven ne zagnal,
vsedla se je mati se svojim kolovratom k peči, otroci so
se zbrali okoli nje in oče je pričel pripovedovati tako
grozno, da je poslušalce včasi kar stresalo od strahu, in
da so se vsi zganili, kadar je sever ali pa krivec (ogršček)
zmajal rebrače na oknih.

Najprej je prišla na vrsto povest o viteški gospo-
dičini, katera tava tam po starem gradu na bližnjem hribu.
Kadar odbije v zvoniku polnoči, slišati je baje jokanje,
ihtenje in zdihovanje okoli ruševine, da bi se človeku
kri strpnila po žilah. — Potem pride iz grajske kapele
ženska podoba, ogrnjena od nog do glave v mrtvaški
prt, ki stoka prežalostno: „ J o j, joj, joj! “ pomikajoča se
naprej, ne da bi se slišale njene stopinje, po zaraščenem
dvorišču do zasutega vodnjaka, v katerega zgine z glavo
naprej. Na Stražišču (stražnem stolpu) podrtine pa raste
jelka (hojka), še mlada in šibka; kadar pa bo razrastla

61

ter postala debela in se bo iz nje naredila zibelka, tedaj
zamore otrok, kateri je dobil to zibelko kot prvo ležišče,
rešiti zakleto grajščinsko gospodičino.

Tej povesti sledila je ne menj strašna o možu brez
glave. Pred bližnjim mestecem na desni poleg travnika,
kjer stoje tri vrbe, bilo je svoje dni morišče. Tu so ob¬
sojence obglavljali, ali na kolesa pletli, jedenpot so tam
celo zažgali neko čarovnico. Dobremu travniku se to, se¬
veda, ne pozna. Da zeleni vsako leto bujno in da daje
obilo dobrega sena, otave in otaviča, pripisujejo ljudje
sploh rodovitnej zemlji njegovi, a da je ta rodovitnost
posledica nekdanjega gnojenja tega zemljišča z mrliči
usmrčenih obsojencev, to ne pride nikomur na um. Ako
je na Tomaž-evo v noči ščip, videti je pod onimi tremi
vrbami velik mož, celo črno oblečen; ta nosi svojo glavo
pod levo pazduho, za njim pa stoji črn pes, kateremu se
oči svetijo kakor goreče žveplo. Mož in pes stojita tu,
dokler petelin ne zapoje v prvič — potem pa izgineta,
kakor bi jih popihal.

Ko pa ne ve več pripovedovati oče Davorin,  pride
na vrsto stara domača dekla, katera je sicer vže opešala
za delo, a ker ve toliko strašnih povesti pripovedovati,
priljubila se je gospodarju tako zelo, da je ne more od¬
pustiti iz službe.

Gele knjige bi se dale napolniti o črnem mačku, ki
se je spreminjal v — svet božji križ! — ter o zakladu,
katerega so pogreznili Svedje za tridesetletne vojne
v neko močvirje, nad katerim se še zdaj prikazujejo
lučice itd.

Ko je bil konec vsem takim živce razburjajočim
pripovedkam in pravljicam, ni si upal nobeden otrok
podati se sam v posteljo, in jedva so polegli, vže so imeli
odeje čez glave, da so se skoraj podušili. Po noči pa je
v sanjah stokal, pa zakričal zdaj ta, zdaj oni, — oče
Davorin  pa je vselej preplašen toževal svojej soprogi:
„Uboga J er i ca! jo vže zopet tlači mora, gotovo si
pozabila narisati na njeni posteljnjak „morsko  taco“.

Pa vendar bi ne bil nobeden zakonskih vstal za
nobeden denar, da bi pogledal, ni-li otroku znabiti hudo,
kajti v sobi je temno in stara ura — je vže zdrknila,
bila bo torej skoraj dvanajst. Otroci pa — temu se mora
pritrditi — so odrastii izvrstno. Bili so res veliki in
krepki, pa tudi plahi kakor zajec; nobeden izmed njih
bi si ne bil upal stopiti v temi na dvorišče. Povsod so
videli bele prikazni, mrtvaške glave, žareče oči in žalostne
luči. V vsakem kotu je strašilo, v kleti in na dilah slišal
se je otožen jok, tuleči psi in ponočni ptiči klatili so
se skoraj vsako noč okoli njihovega doma, da je vse
trepetalo od strahu.

Le starejši sin, kateri je služil pri cesarskih lovcih
kot podčastnik, delal je izjemo. Kadar je prišel domov na
dopust, precej so izginili strahovi, ker ni veroval na nje,
rekli so njegovi bratje in sestre. Ko je kje zašumelo,
yzel je metlo, pa je v kratkem vrnil se z ubito mišjo;
da, ko je bilo nekdaj ponoči slišati, kako se nekaj res
otožno glasi zdaj na tem, zdaj na unem koncu hiše,
— planil je iz svoje postelje, popadel bratovo puško,
skočil ž njo na dvorišče, — kmali potem pa se je slišal

68

strel, kateri je končal življenje čuku ko je baš sedel na
dimnik. — „Oh, ko bi bil vendar doma naš Franček'
vzdihovali so večkrat vsi Davorinovi — bali pa so se
odslej tako, kakor doslej.

ITT. Kako ti je postopati, da zasadiš
otrokom strah pred hudo uro?

Le kaži jim, kako je tebe rado strah pred bli¬
skom in gromom.

Stari skrbni Skalo  vi  č imel je tri dečke, katere
je sam vzgojeval, ker ga je bila njegova soproga po
dolgej bolezni zapustila. Oženil se je pozno in tako sta
bila mlajša sinova še jako majhna, s katerima se še ni
mogel prav pečati., Jožef ki je imel deset let, pa je moral
biti vedno na njegovej strani.

S kal o vi č je bil vojak v svoji mladosti, udeležil
se je francoskih vojn, zato je hotel svoje dečke odgojiti
v pogumne fante, da bi nekdaj, ako bi bilo treba, žrtvovali
svoje življenje neustrašeno za cesarja in očetnjavo svojo.

Redar se je bližala huda ura, postavil se je se
svojimi dečki k oknu, iz katerega je bilo možno pregledati
celo okolico, da jim je pokazal bližajoče se oblake.

„Vidite!“ reče oče, „bliža se huda ura, bliskalo se
bo ter grmelo, da se bo zemlja tresla; pa bati se vam
ni — kaj ne — saj ste otroci vojaka ter veste, da smo

64

vedno v rokah božjih, kateremu ni še le treba strele —
ko bi namreč njegova previdnost tako zahtevala — nas
poklicati iz tega sveta".

„Poglejte tam-le težke, črne oblake; tako se vali
sovražnik v bitki; zdaj se zabliska, za tem pa zagrmi
zamolklo. Sovražnik je prvi ustrelil; pa mi se ne tresemo,
otroci, — saj nas varuje Bog, ki zapoveduje viharju in
hudej uri“.

Ko se je huda ura spreletela, prime otroke za roko
ter jih pelje ven na prosto, kjer so se deževne kapljice,
podobne diamantom, cveticam lasketale po čašah. In ker
je bilo zdaj vse v naravi oživljeno in okrepčano, ker so
cvetke močneje duhtele in ptički veseleje prepevali, spre¬
vidijo otroci, da je tudi huda ura v mnogočera dobro¬
dejna in še na misel jim ne pride, da bi jih mogla strela
zadeti.

Bližal pa se je čas, da je moral tudi g. S k a 1 o v i č
odriniti „k velikemu polkovniku nebeških vojnih trum",
kakor se je večkrat rad šaljivo izrazil; njegovi otročiči
postali so — sirote.

Starejši sin njegov prišel je po milosti vladarja v voja¬
ško vzgojevališče, srednji k svojemu krstnemu kumu. nad¬
učitelju v nekem trgu, najmlajšega pa so poslali k nekemu
stricu, da bi se pri njem izučil trgovstva.

Seveda ni bil stric trgovec nič kaj radovoljen z
vojaško odgojo svojega novega učenca in skušal je na
vse načine jo „popraviti."

Zlasti mu je mrzelo vedenje nečaka, kadar se je
približevala huda ura.

65

Ko so se v juliju prvi črni oblaki prikazali tam izza
borovega gozda, kateri se je videl nenavadno svetel na
temnem ozadju; ko se je na grozečem oboku v prvič
križema zabliskalo, čemur je sledilo veličastno bučanje
groma: naleti (bilo je neko nedeljo popoludne) naš dober
prodajalec ves v strahu novega učenca pri odprtem oknu
svoje sobice v podstrešju, ko pazno zre v naglo bližajoče
se grozeče oblake.

„Nesrečni otrok, čudni dečko!" Kriči stric s tresočim

glasom na njega, „ali ne boš zaprl okna;. zapri

okno, ti rečem (dobri mož si namreč ne upa tega sam
storiti), „ali ne veš, da vlečejo odprta okna strelo na
sebe; ali hočeš v svoji blaznosti v nevarnost spravljati
naše življenje in naše imetje!"

Deček, preplašen po tožnem glasu svojega strica
in gospoda, uboga h krati, a ne more se zdržati po¬
hlevnega ugovora: da je se svojim pokojnim očetom često¬
krat pri odprtem oknu opazoval blisk in tresk, da je cela
hiša v božjih rokah itd.

Pa vse to ni nič pomagalo ; stric začne — kolikor
bolj se je bližala huda ura — toliko bolj jadikovati. Vsi so
morali na sredo sobe v krogu skupaj sesti, potem, ko je
okna skrbljivo zaprl in zagrinjala zagrnil; vse kovinaste
reči: uro, prstane, da celo cvenk morali so od sebe od¬
ložiti, in pri vsakem tresku so ječali, kakor da bi se
vže hiša podirala nad njimi.

Ta dogodek vtisnil se je globoko v fantovo srce, in
ker se je isti — med učnimi leti — vsako poletje večkrat

9

0®“ Priloga „Popotnik-u“ 1890, št. 17.

66

ponavljal, začel se je nežni fant baš tako bati pred
bliskom in gromom kakor njegov stric in njegova obitelj.

Ko ga je čez leta njegov brat Jože kot nadporočnik
obiskal, imel je priliko opazovati te strahopetce med hudo
uro ter rekel ves začujen: „Rad bi vedel, odkod ta tre-
petec v tebi. Ko bi bil ti v moji stotniji, ukazal bi na
kratko ukleniti te — staro babo. Si li v istim tudi sin
našega hrabrega očeta!"

Dobri gospod nadporočnik pa seveda ni poznal
„ visoke šole strahu pred hudo uro“, v katero je zahajal
njegov brat skozi štiri leta z izvrstnim uspehom.

XIII. Sredstvo, da postanejo otroci
trmasti.

Treba je jim vsikdar vse po volji storiti že v
naj nežnejši starosti.

„Mama, kaj bomo danes južinali ?“ *) Tako je na¬
vadno povpraševal Marko  svojo mater, ko ga je ob osmi
ali deveti uri s prigovarjanjem spravljala iz njegove
pernice.

*) Zjutraj se vživa: zajutrek ali kosilo, dopohidne: pred-
poldanca, o poludne: južina, popoludne: mala južin a, in zvečer:
večerja. Veliki obed je pojedina, gostija ali gostovanje.
Svoje goste pogosti Slovan kaj prijazno; da, da, gostoljubni so Slo¬
vani sploh.

67

»»Precej, precej Ti hočem povedati, srček moj;
imeli bomo riž na juhi

»Pojdite se svojo rižovko, ta se mi studi.“

„„No, no, — ne jezi se zato; kakošne ‘juhe pa
želiš ?““

»Cmokov s slanino."

„„Pa Marko , Ti veš da so oče bolehni, da smejo
vživati le lahko prebavljive jedi.""

»Kaj! oče naj vživajo čisto juho (raesenko) in jaz
bom jedel cmoke; za mesenko itak ne maram."

„»Glejte si no, kako zna ta dečko vse posiliti; naj,
Haj pride kuharica, da spremenive jedilni list. — Takoj
Ti mali nagajivec? — — — zdaj pa molči in izpij
svojo kavo.““

»Kavo!.... za kavo mi ni, jaz hočem črešnjeve
potice. “

»»Hitro naj dirja nekdo k sladičarju po črešnjeve
potice! Ali ne slišite?.... Marko  hoče imeti črešnjeve
potice za zajutrek. Zdaj pa moraš tudi prav priden biti
ter se pustiti znažno omiti in obleči."“

»Tega pa vže ne, da bi me vmivali; voda je pre¬
mrzla."

„ »Tedaj ga pa pustite neomitega; je itak nahoden,
u bogi srček; oblačite mu volneno obleko."“

„Zakaj pa kožuha ne? — jaz hočem bele hlače in
svojo poletno suknjico."

»„0, dete! Ti bi se prehladilo in kašelj dobilo.""

„U, u, u,. bele hla-hla-hla-če hočem imeti."

68

„„0 moj Bog, kako se joče; dajte mu vendar hitro
bele hlače in poletni jopič. ““

Tako se je godilo dan za dnevom, leto za letom,
in oče ni smel ziniti besede vmes, drugače se mu je
precej očitalo: „Tebi je lahko govoriti; ali naj pustim
ubogega črvička, katerega sem v bolečinah rodila in z
nebrojnimi skrbmi odgojila, da mi konec vzame od joka
čez take malenkosti. Naš Marko ima itak strašno slabe
živce, baš tako kakor jaz — vse ga hitro prevzame, in če
se mu odreče najmanjša želja, strese se, kakor da bi bil
mrzličen. Misliš-li, da more slabotni otrok prenašati kaj
takega?" Da mu ni bilo več takih sitnob poslušati, puščal
je M ar kotu  svojo voljo, in to tem lože, ker je imel
celi dan opraviti pri svojem obrtu, zvečer pa je rad sedel
v gostilnici med svojimi tovariši.

Po tem takem mi ni treba še le praviti, da se je
Marko vrlo razvijal, in predenj je dobro prekoračil 21. leto
svoje starosti, zatelebal se je v deklico, kateri je obljubil,
da jo bo vzel. — Roditelja, zlasti mama, sta mu ugovar¬
jala, da je še premlad za ženitev, da se še ni izučil
trgovstva, da ga utegnejo pri drugej izbiri vendar-le za
vojaka potrditi, da v jednostropnej hiši ni dovolj prostora
za dve obitelji, da je nevesta sicer dobra a bolehna in
za njega vže prestara deklica itd., itd.; a vse to ni pri
trmoglavcu nič zdalo; on hoče imeti svojo 271etno
Toniko,  naj velja kar hoče „ali pa si vzamem življenje",
— — — in roditelja sta na zadnje seveda privolila in
se z ostalimi otroci preselila iz nadstropja v pritličje, da
sta napravila prostor Marku in Toniki.

69

Pri takej popustljivosti in zaslepljenosti roditeljev se
ni čuditi, da ni bilo bolj trmoglavega meščana od M ark o ta,
— in vsi, katere je združevala osoda s tem trgovčkom,
zdihovali so o njegovi smešni čemernosti, s katero je
nadlegoval svoje ljudi. Največ pa je pri tem trpela nje¬
gova soproga. Ce se je n. pr. čemerniku zdelo pretoplo,
moral se je v sredi zime pogasiti ogenj v peči in vsa
okna odpreti, in če mu je v glavo padlo, iti sprehajat se
ven „na deželo 11 , bila je večkrat prisiljena pri najgršem
vremenu klatiti se ž njim po brdovju. Vsaki mesec moralo
se je premestiti pohištvo njegovega stanovanja itd. Posli
so švigali pri tej hiši ven in noter, kakor golobje v go-
lobnjaku. — Med tem je zopet preteklo nekaj mladostnega
časa, in predenj je postal samostalen trgovec, vzet je
bil med — vojake! Da se je razvajenemu, trmastemu in
čemernemu Marku  pri vojakih kaj hudo godilo, če tudi
je dobival od doma obilo podpore, je lahko umljivo;
čestokrat dobili so od njega obupljiva pisma. — Ko je zanj
predolga tri leta dostal in se k svojim povrni), ga niso
skoraj spoznali, tako se je spremenil: lice je bilo upadlo

in ni imelo, menda od tihe jeze, nobene prave barve;

toževal je, da ga gotovo ni hujšega stanu od vojaškega,
da je bil večkrat prav po „nedolžnem“ kaznovan, zlasti
takrat, ko je bil degradiran od desetnika na san pešca
prostaka, da so vojaki pristni sužniki svoje dobe itd. A
Bog ne daj, da bi ga bil kdo po vzrokih večkratnih

kaznij poprašal ! — Razdraženost v njem je bila tolika,

da še svoji Toniki ni prizanašal; njene posredovalne,
pomirovalne besede je čestokrat ves odljudno zavračal, da,

70

včasi se je tako daleč izpozabil, da ji je ves razjarjen
žugal z ločitvijo; in ako je mislil, da bi znalo to žuganje
vže prevsakdanje biti, začelo ga je „vse boleti"—  in
ulegel se je v postelj, ter klical zdravnika za zdravnikom
na pomoč. To je bilo življenje, da se Bogu usmili!

XIV. Kako je otroke odgojevati da bi
lagali ?

1. Vže od mladih nog jih moraš napeljevati k

laži.

Doktor Sod in je bil jako spreten zdravnik; nje¬
gova „praksa“ mu je dokaj nesla in vsakdo je bil pri¬
jatelj njegov. Njemu pa je bilo tudi mnogo na tem, da
živi s eelim svetom v miru in prijateljstvu, celo z lažjo
si je za silo pomagal včasi, da se je izognil kislemu
obrazu. Kakor hitro je hčerica njegova Matilda  vzrastla
toliko, da je znala govoriti, morala je pomagati mu v tej
— umetnosti; kajti je ni večje zadrege za očeta lažnjivca,
nego odkritosrčen otrok, ki ga v svoji nedolžnosti deset¬
krat na dan osramoti pred ljudmi.

Matilda  se je pa tudi kaj hitro privadila laži;
zlasti v tej zadevi je bila pristna hči svojega očeta, in
kaj lahko je zapopadla navade njegove.

Po obedu je šel oče rad v kavarno igrat, in če je
prišla v tem času družba, zarad katere bi bil imel ostati

71

doma, treba je bilo le rahlo namigniti svoji hčerici in
kmalu je razumela ta, kaj je storiti. Neopažena se je
izmuznila iz družbene sobe; kmalu potem zažveuklal je
durni zvonček in Matilda  je pridirjala z napisanim
lističem v roki kriče: „Ate, ate, hitite k trgovcu Sadnik-u,
tu je naslov; pa le precej, prosil je posel, kajti njegov
gospod je zbolel nevarno . 11

„„Oh, mi ubogi zdravniki!““ — vzdihnil je oče
ponosno, in prav zadovoljno pogledal svojo Matildo  —
„„smo pač sužnji celega sveta; komaj mislimo okrepčati
se nekoliko v družbi milih prijateljev, vže nas kliče

dolžnost k postelji bolnikovi. ne bi hotel biti več

zdravnik, ko bi prišel drugič na svet.““

In smuk, — skoz vrata ven; deset minut pozneje
pa je vže z ropotom napovedal „pagat ultimo“ — v
kavarni.

Podobne usluge skazovala je dobra Matilda  svo¬
jemu očetu dan za dnevom, in to se zna, da je za to do¬
bivala sladčic, katerih se je posebno veselila; — pa ker
je mati temu nasprotovala, češ, kaj takega ni zdravo za
otroka in ob jednem se razvaja sladkosnednost, spremenilo
se je javno obdarovanje v tajno.

„Pridi k meni Matilda 1 *,  pozval jo je oče v izbo,
v kateri je ordiniral, „meni je padlo pero pod pisalno
mizo in jaz ga najti ne morem, me vže zapuščajo oči.“
„„Precej, precej, ate““ odgovori Matilda,  postrež-
Ijivo pridirjajoč iz stranske sobe.

Ko pa je prišla Matilda do očeta, h krati se je
spremenilo pero v kos torte, ki ga stisne Matildi v roko

72

šepetaje: „Le brž povžij, Matildica, in ko bi Te videli

mati žvečiti, le reci, da si našla v žepu na svojem za-
storju (predpasniku) košček žemlje še od južine.“

Matilda  je prirastla v prav ljubko prisrčno deklico,
a lagala je da se ji je kar kadilo iz ust, in posebna
zabava za njo je bila, ateja svojega slepiti. Naravno:
vestna učenka kaj rada posnema v vsem svojega učiteljal

Ako je potrebovala denarjev za novo krilo, rekla
je, da bo treba kupiti platna na srajce. Je-li želela
obiskati teto, nalagala je ateja, da gre v cerkev itd.

Nekaterikrat jo je oče ujel na laži ter jo imel zato
za nesramno lažnjivko, pa Matilda  se mu je smejala
kar v lice, kajti ako jo je grajal oče, zdelo se ji je, da
jo hvali.

H krati seznani se z neko veliko in jako vitko
gospodično ter jo kot svojo „ prijateljico “ obišče vsaki dan,
da bi pri njej izurila se v ženskih rokotvorih. Omenjena
„prijateljica“ pa je imela lepe, plave (belkaste) ruše in
brado, tudi ni kar nič pečala se z ženskimi ročnimi deli,
ampak je zapovedovala krdelu huzarjev. A ta lahko¬
miselno storjena zveza je bila nesreča za neizkušeno
Matildo.  — Posledica tega znanja ni dala prikrivati
se več in nesrečnica se je odločila očeta tožeče — na¬
lagati. češ : bleduha (Bleichsucht) me je začela nadlegovati.
Oče je pomrmraval, dokler ni zbolelo nepremišljeno dekle,
katero je zato obiskoval tovariš očetov, koji je temu kar
naravnost odkril vzrok hčerine bolezni ter pristavil, da
je ni rešitve za hirajočo Matildo.

73

V strašno resnobnej uri je bila Matilda  v prvič
odkritosrčna — vse je obstala — pa žalibože, prepozno.

Pri rakvi (krsti) svojega ponesrečenega otroka pipal
si je stari oče lase raz svoje glave ter hripavo jeclal:
„0 pravični Bog! Vsega tega je kriva le laž; kako je le
mogel oče laži v oblast dobiti mojega ubogega, lepega
otroka!“

2. Kaznuj otroke, kadar govorijo resnico!

Na omari gospe Medenove stala je porcelanasta
skodelica za njo velike vrednosti, kajti prejela jo je v
spomin od svoje pokojne prijateljice.

Ko stopi nekega dne v to sobo, zapazi na tleh
zdrobljeno to skodelico za kavo.

„Kdo je strl skodelico?" huduje se, „vi nesrečni pa¬
glavci! Ali ne morejo nič pri miru pustitiVaše nerodne roke!"

„„Ljuba mamica"“ prosi njeni šestletni Mirko
solznimi očmi, „„ne bodite hudi, jaz sem bil tako nesrečen,
— pripetilo se mi je...  . hotel sem iti se svojo žogo
na vrt, za žogo je bila privezana nit in ko jo gredoč po
sobi nekaterikrat okrog v zraku zavrtim, utrga se nit in
žoga odleti v skodelico. .. ..““

„Dovolj, dovolj!" pristriže mu mati besedo ter od¬
skoči srdita, „Ti si vsikdar prvi pri noroglavostih, hudo¬
mušnostih,. pa jaz Ti jih hočem našteti za to."

In zdaj zgrabi brezovko.

„„Ljuba, dobra mamica!““ milo prosi dete, ne tepite
me, hočem Vam kupiti še lepšo skodelico od svojih prište-
jenih denarjev."“

10

74

„Poglejte mi ga no avšastega dečka, hoče mi ku¬
piti drugo skodelico, kakor da bi se dal nadomestiti naj¬
dražji spominek!“

Zažugana kazen sledila je tem besedam in ostro je
bil kaznovan odkritosrčni Mirko.

Mirko  pa si je predobro zapomnil ta dogodek,
po katerem je v njegovej glavici dozorelo prepričanje,
da se ne pride daleč z resnico. Pomagal si je tedaj
v podobnih slučajih z lažjo in odslej je počivala ostra
brezovka.

Ko je nedolgo potem nepremišljeno strl šipo na
oknu, pridirja k svoji materi in kriči hlineč jeze:
„Mamica, veste kaj so učinili sosedovi razposajenci ? —
Metaje kamenje zadeli so naše okno in strli jedno šipo.
Kamen (pobral ga je na dovorišči sam) bi bil skoraj pri¬
letel v mene, ko sem stal zadej ter lukal tjadol.“

Zdaj je seveda nastala huda ura čez nespametne
ljudi, ki tako slabo vzgojujejo svoje otroke in preč je
poslala k sosedu posla, da se pritoži zarad zdrobljene šipe.

Sosedovi dečki so sicer tajili, a Mirko  je svoje ne¬
prestano trdil in — brezovka je dalje počivala v kotu. To
domače sredstvo obneslo se je Mirko  tu  vsikdar dobro,
posluževal se ga je zato prav pridno, kadar je bilo treba
na druge zavračati svoj pregrešek.

Sosed in soseda, kuharica in varučka, pes in mačka,
veter in vreme, — vse je moralo iti na roko hudomušnemu
Mirku,  katerega je po srečno izpeljanih dečkarijah
vedno bolj mikalo svoje krivde zavaljevati na druge.

75

Jednoe se je celo predrznil vzeti srebrno žlico, da
fe v njej topil kositar, a žlica je pri tem izgubila svoj
srebrni lesk, zato si ni upal položiti je nazaj k žlicam,
ampak podložil jo je v smeti, češ: mamica bodo mislili,
da jo je izmaknila dekla, in res:

Poklicali so orožnika v hišo, da bi odklenil de¬
klino skrinjo; a premeteni uradnik ni storil tega, ampak
je preobrnil vse v hiši, da bi se naprej prepričal, ali je
žlica res ukradena, ali znabiti kje založena. Na začudenje
gospejno našla se je žlica v — smetišču in po vsestranskem
izpraševanju posrečilo se je previdnemu komisarju izvedeti
nazadnje resnico — iz Mirkovih  ust.

Matere pa je bilo toli sram, da bi bila najrajše po¬
greznila se pod zemljo, ob jednem pa je strmela nad
drznostjo in prekanjenostjo svojega otroka ter zatrjevala:
„Gospod komisar, nikdar ni slišal dečko kake laži od mene
ali pa od mojega moža, in vendar je toli izprijen !“ Potem
je dostavila: „Pa zanesite se, kakor hitro pride moj mož
domov, vzela bom hudobnega dečka v strah, da bo vedel,
kje je Bog doma. “

„„Baš nasprotno" “, zavrne jo uradnik, pustite ga
zdaj brez kazni, ker je povedal resnico; a naj se Vam
ne zdi škoda šibe, kadar ga zopet vjamete na laži.““

3. Vse veruj, kar govore otroci tvoji!

Ni ga bilo strožejega očeta od gospoda Belšak-a.
Ce je o poludne stopil v sobo, stopiti so morali v vrsto
vsi njegovi otroci, da jih je pregledal; ob jednem je
moral vsakteri povedati, kaj je počel včeraj popoludne

76

in danes dopoludne. Še le potem smeli so sesti za mizo.
Imel pa je dobri gospod Belšak  toliko opraviti erez
dan in večkrat celo noter v noč, da mu ni bilo možno
prepričati se o resnici izpovedanj svojih otrok.

To so opazili otroci poprej, nego se je nadejal, in
ker so si skusili, da je bilo sitnosti vsikdar na kope,
kadar so več ali manj povoljno odgovarjali oziroma celo
molčali na čestokrat res stroga vprašanja očetova, pri¬
pravili so se vže naprej na svoje izpovedi, in igra vpra¬
šanja in odgovarjanja vršila se je odslej lahko in povoljno,
da je bilo veselje, n. pr:

O č e. „Kaj si počenjal včeraj po južini, Jakob?"

Jakob.  „Bil sem v šoli, potem pa sem do 9. ure
zvečer sedel pri knjigah in pri nalogi."

Oče.  „Si-li bil danes v šoli, poklican, Živko?"

Živko.  „Da, ate, iz slovnice slovenske in iz
računstva."

Oče.  „Katere rede (znake) si dobil? 11

Živko.  „Iz obeh predmetov: prav dobro."

Oče. „In Ti, Ljudmila  ali še nisi izgotovila za¬
četega dela v šoli za šivanje ?“

Ljudmila.  „Manjka le še malo zbadov; še nocoj
bodo gotovljeno delo v maminih rokah."

„No, potem je vže prav", reče gospod Belšak,
„potem ste bili vsi pridni, in vsi se smele z nami veseliti
južine."

V resnici pa ni bilo vse tako, kakor so pravili otroci.
Jakob ni bil včeraj popoludne v šoli, ampak potepal se
je z dvema drugima mladičema s tepetoma; zvečer tudi

77

ni sedel pri svojih knjigah in pri nalogi, ampak kvartal
je v stanovanju nekega tovariša, kadil smodke ter pil pivo
tako, da je prišel natrkan domov, kjer ga je ljubeznjiva
mati hitro spravila v posteljo, da se vse prikrije strogemu
očetu, kateri bi bil če ne hud, pa gotovo jako nevoljen
črez Jakoba,  in temu je hotela izogniti se.

Živko  je bil sicer res v šoli izprašan iz slovenske
slovnice in računanja, a odgovarjati ni vedel; zato je
dobil naj slabši red.

Ljudmila  je šivala v 14 dneh toliko, da je delo
bilo jedva začeto in potrebovala bi še najmanj pol leta,
predenj bi bilo dogotovljeno v rokah materinih. Da se
pa očetu budi jeza, najela je mati šiviljo, katera je na
skrivnem dovršila začeto delo. S prva je oče bil seveda
strašno iznenaden, ko je bil iz šole izključen starejši sin,
— ko je prinesel Živko  spričalo domov, katero je pri¬
čalo le prejasno, da je on jeden izmed prvih med zad¬
njimi, in ko mu Ljudmila  še gumbice prišiti ni znala
na srajco. Da je vsled tega hudo zaropotalo v hiši
Belšak-ovi,  razume se samo ob sebi; a kakor za dežem
zopet solnce posije, tako se je tudi v tej hiši zopet raz¬
vedrilo — odgovarjalo se je dolgo časa zopet točno in
povoljno, da je ostalo hišno obzorje nekaj mesecev zapo¬
redoma jasno.

Vem, da bi, dragi čitatelj, še rad izvedel, kaj je
postalo iz otrok gospoda Belšak-a;  zato Ti pa kar
povem, če tudi težkega srca: Postali so najgrši lažnjivei
na tem božjem svetu. Lagali so vsi trije da je bilo res
grozno. Pri najnesramnejši laži so Ti zrli v oči, da bi

78

mislil, to je gotova resnica, kar so baš pripovedali. če si pa
vendar ujeltega ali drugega na laži, ni mu to kar nič
prizadelo, še rdečica ga ni polila, marveč vedel se Ti
je izviti iz zadrege z novo še večjo lažjo brez dolgega
premišljevanja.

Roditelja pa sta se vže davno odpovedala resničnosti
svoje dece, in če se je kje pripovedovalo kaj neverojetnega,
hitro se je ta ali uni oglasil z opazko: „To si pa gotovo
izvedel od B e 1 j ša k - o vi h!“

4. Razgovarjaj se se svojimi otroki tako, da jih
siliš lagati v razgovoru!

Gospa Eadovednik-ova  imela je le to jedino
strast, da je hotela vse izvedeti, kar se je godilo po
sosednih hišah in pri znancih. Sama si sicer ni upala
okoli poizvedavati, in v družbinske razmere njihove vti¬
kati svojega nosa; kaj takega bi se kmalu opazilo in bi
ne imelo zaželjenega uspeha, ker bi se potem utegnili
oni — izogibati njeni radovednosti in zvedavosti. — Pa
ona je vedela pomagati si. Njena Nežica,  živahno,
premeteno in ljubko dete desetih let morala ji je služiti
vohunkoj.

To dekletce svoje je pošiljala zdaj v to, zdaj v uno
hišo poizvedovat o dogodkih v dotičnej rodbini, in ko je
prišla domov, morala je natanko poročati svojej zvedavi
materi, kar je tam videla in slišala.

Ta poročila pa niso popolnoma zadovoljevala matere,
dekletce je bilo namreč površno in nepremišljeno, zato

79

pa ni vsega videlo, slišalo in v svoj mladi glavici ob¬
držalo, morala je tedaj Nežico  izpraševati vsestransko
in tako dolgo, da je dobila odgovorov, kolikor in kakoršnih
je želela nadležna mati.

Nekega dne je bila hčerica povabljena na obed k
neki stranki pod isto streho, kjer ji je jako ugajalo ; zato je
delj časa ostala pri gostoljubne)' obitelji. Radoyednost
začela je zdaj nadlegovati gospo Radovednik-ovo
tako, da je postala nestrpna ter poslala svojo deklo po
Nežico.

„No“ — začela je izpraševati mati svojo hčerico,
katera še ni prav prestopila domačega praga, „kaj po¬
čenjajo zdravnikovi ?“

„ »Dobro jim je, ljuba mama, in vsi so zdravi.““
»Zdravi? — pomisli malo bolje! jaz menim, da
kašljuta doktor. Ali nisi nič slišala kašljati ga?“

„„Da, da; zakašljal je nekaterikrat pri mizi.““

„In morebiti jako močno ?“

„„Da, koj močno. u “

„Vidite no, kdo bi mislil, da mu bodo jele pešati
pljuča. Ta ne bo več dolgo teptal trave; bodete videli;
— predenj odpade listje, imeli bomo mrliča v hiši. Potem
bo pa vže malo skromnejša gospa doktorjeva. In kaj ste

južinali. gotovo pečenko ?“

„„Da, pečenko.““

»Kakšno pečenko ? 11
„„Ne vem povedati.““

»Neumnica! še povedati ne veš, kaj si jedla opo-
ludne?. gotovo je bil kopun. “

80

„„Seveda, mama, kopun je bil, vrlo pitan in velik
kopun!““

„No, takšni so ti ljudje; mož stoji vže z jedno nogo
v grobu, gospa z otroki nima po njem pričakovati še
bakrovca ne, — pa v delavniku mora biti kopun na
mizi kakor da bi bile dandanešnji take reči na pol za¬
stonj. In kaj ste še imeli?"

„„0 jako okusno krušno torto, potem sadje svežo
in ukuhano.""

„„No, no, to je bila prava svatovska pojedina. Go¬
tovo je bilo več gostov pri mizi, da so pripravili v toliki
obilici."

„„Gostov.... ne, da bi rekla.““

„No, nisi nič zapazila, da bi bil še kdo sedel pri
mizi razun doktorjevih in Tebe; gotovo je bil tudi
g. Lesjak  poleg, kateri kaj rad zapusti hrumeče mesto,
da obišče doktorjeve."

„„Saj je res, g. Lesjak  iz J. bil tudi pri mizi;
tega nisem prištevala gostom, ker je pri doktorjevih kakor
doma." “

„No, vidite; še otroku ne uide. pa stari kaš-

Ijutovi doktor je brez očes in brez ušes."

Gospa Eadovednik-ova  je bila črez izredno za¬
dovoljna s tem poročilom, zato je pobožala svojo Ne žico.
— Ali vse to je bila Nežica izmislila sama. •—- Istina
je na tem bilo le toliko, da je doktorjeva soproga po¬
vodom rojstvenega dne svoje starejše hčerice spekla torto
ter povabila živahno vrstnico njeno, vse drugo pognala
je živa domišljija v glavici majhne Nežice;  prav za

81

prav pa so one odgovore izvabila zapeljiva vprašanja
materina.

Ko pa je postala Nežica  starejša in pametnejša,
razjasnilo se jej je v glavi in spoznala je, da ima drugače
prav skrbna mati slabo lastnost, da poizvedava, kako je
pri drugih ljudeh.

Za Nežico  pa je bilo to dolgo materino, zasliša-
vanju podobno izpraševanje že nadležno, zato si je raje
sama izmislila kako dogodbico, katero je potem prosto¬
voljno pripovedovala v jednem teku. Tako se je mogla
svobodneje izraževati in preje skončati. N. pr.:

„Dober večer, ljuba mama ! glejte, sem vže tukaj.
Nocoj pa ni bil prijeten večer pri O g orel  cu  ■— sprli
so se bili — ko bi bili Yi slišali! Mleko h kavi se je

prismodilo. kava je bila prava polavdra. Gospa

Ogorelčeva  je vzkipela — saj veste, da sploh ni baš
omikana — ter je udarila svojo kuharico po zobeh;
kuharica, vsled tega raztogočena, udari takisto nazaj.
Gospod Ogorelec  to videvši, prišel je se španjsko
trstiko v kuhinjo ter začel udrihati po kuharičinem hrbtu,
katera je ubežala naravnost po orožnika.

Med tem pripovedovanjem iskrile so se oči gospej
Radovednik-ovi  od veselja in brezštevilni „oh“ in
„tako“ uhajali so ji iz ust.

V resnici pa je gospa Ogofelčeva  le očitala
svoji dekli, da se ji zdi kava danes nenavadno prazna,
in ker je malo odljudno odgovorila na to dekla, rekel
je gospod Ogorelec  — ko je bila dekla vže iz sobe — k

tl

82

svojej gospej: „Ta oseba postaja drzna, treba bo odpo¬

vedati ji službo. “

To je bila zadosti gola snov, iz katere je Nežica
vedela sestaviti cel rodbinski igrokaz. Točnost v pripo¬
vedovanju dogodkov, ki se niso dogajali nikjer in nikoli,
ostala ji je zdaj za vse njeno življenje, in mati je morala
pozneje skusiti na svojo žalost, da njena lastna hčer
opravlja svojo domačo hišo.

XV. Kako je postopati, da se otrokom
pristudi ves svet?

1. Treba je le vse z blatom ometavati v pričo

njih.

G. Gregor  e c imel je nesrečen temperament; njemu
ni dalo biti zadovoljnemu s katerokoli rečjo. Ako se je
vsedel k mizi, opazil je najprej pri žemljah, da so slabeje

od dne do dne. ni možno jih spraviti tja doli.

Bržola je zategla kakor stari podplati, nekdaj (seveda
takrat, ko je g. Gregorec  imel še dobre, ostre zobe)
raztopila se mu je bržola na jeziku kakor surovo maslo.

. Podzemljice imajo okus po gnjilobi, odkar se je

prikazala korunova bolezen. nekdaj je dišal človeku

liki pečenemu kostanju. Pivo je sedaj tako prazno

in grenko. nekdaj se je prstov prijemala ročka in

pijača je bila sladka ko med.

88

I'o obedu prižgal si je smodko, a kmalu jo je vrgel
skoz okno, kajti danešnje smodke so vse brez duška,
ne vlečejo pa ne vlečejo ter imajo okus po tobaku za
nosljanje.

In zdaj je začel zdihovati, stresati glavo, kremžiti
obraz, zategovati ustnici, da je res vzbujal pomilovanje.

H krati prinese mati suknjo in klobuk, ker se je
bil oče namenil obiskati nekoga. In zdaj je ta začel zopet
od kraja toževati in zdihovati: „Svoje dni nosili smo jedno
suknjo po pet let in je bila še vedno čedna, sedaj pa
zdrži slabo sukno le jedno poletje in čes jedno leto je
suknja vže oguljena in ob barvo tako, da se komaj proda
Židu za kaka dva goldinarja. In kako je še le s klobuki!
Ta novodobna svilnata pokrivala so okorna ko les, od
njih dobe se obtiski podobni kurjim očesom, in če se
stopi pod njimi na dež, porabiti so k večem še za plju¬
valnike, med tem ko je poprej klobuk od volne služil
mnogo, mnogo let.

Ko se je g. Gregorec  od svojega pohoda po¬
vrnil domov, imel je celo bisago polno tožeb o nespo¬
dobnih šegah, ki so se prikradle v danešnje družbe, od¬
ljudnosti, ki je izpodrinila prejšnjo priljudnost in pri¬
srčnost. o večnem politikovanju ter o turnirah gospej in
manj kot gospej, ki obračajo s tem pozornost ljudij na

svojo.tudi o grdi razvadi obeh, če ne že vseh treh

spolov, da kade papiroske vsikdar, in malo da ne povsod.

Po zimi je preveč zeblo g. Gregorca;  po več
dnij ni šel izpod strehe, — po letu pa je stokal črez
dan, hodil okoli v srajčinih rokavih ter si brisal pot raz

84

čela, kajti neizrečeno ga je nadlegovala vročina. Na
zadnje mu je bila vročina vendar še ljubša. — Ako je
bilo lepo suho vreme in je želela njegova obitelj iti na
deželo, tedaj je toževal, da to ni prav možno pri nad¬
ležnem prahu, kateri se vleže na pljuča ter ovira dihanje.
Je-li deževalo, tedaj je zopet glasno tožil o slabem vre¬
menu, ki človeku brani zabavati se na prostem.

V gledišču skoro da ni bilo prebiti od dolgega
časa. Nekedaj igrali so drugačešni mojstri na deskah, ki
pomenijo svet, a zdaj je vse nekako učeno in nenravstveno,
da bi se človek raje jokal nego smejal.

Vsi javni obhodj, razsvetljave, ljudske veselice itd.
so bile v prejšnjih letih vse drugačne. V sedanji dobi
pa je vse to komaj vredno, da bi stopil človek zaradi njih
pred duri.

Ti mračni in tužni življenski nazori, katerih opiso¬
vanje s preživimi besedami so morali poslušati otroci leto
za letom, ostrupili so polagoma njihova srca, katera so
bila malokdaj prav vesela, kajti otroci so bili navajeni
ogledovati si svet le skoz okajena očala — kakor nji¬
hov oče.

Komaj so zjutraj vsedli se k zajutreku, vže so pri¬
čeli zabavljati. Temu je bila kava pregrenka, drugemu je
šarkelj (bider) prežarek. Ta je tožil črez preslane rogece,
drugi je menil, da mora biti v njih sprideno surovo
maslo. Ni se še družbica popolnoma potolažila, začeli so
vže zopet na novo tožiti. Ciril  bi bil rad šel kmalu po
zajutreku sč svojo sestro Angelo  na vrt, da bi natrgala

85

tam cvetlic za šopek — pa se je ulil dež. „To čemerno
vreme", so dejali, „pokvari človeku vsako veselje!...

Kar spat bi se ulegel. to bo zopet pusto življenje,

če ne moreš ves dan ven iz hiše!“ itd.

Naposled je kazalo, da se približuje veseli trenutek
za jeden član obitelji. Krojač je prinesel Milici  novo
krilo za birmo. Vsakdo bi bil mislil, da bo od veselja
skakljalo in plesalo dekle, kadar bo umetnik razvezal
črni ovitek ter po dolgoma na roko obesil ko črešnjev
cvet belo oblačilo. A motil bi se! — Milica  je paznim
očesom zasledovala šiv za šivom ter v jednomer grajala
delo. Želela je imeti 6 m  široko krilo, pa je le obsegalo
4 m\  izreza na prsih bi imela biti okrašena z robci na¬
mesto s kodri in nikakor ni prilegal se — po njenem
okusu — modri trak belej barvi, češ: to bi bilo le za
kako kmetsko nevesto! Ko pa je za poskušnjo oblekla
krilo, tedaj je njena nevolja prikipela do vrhunca. . . .
kar razjokala se je, kajti ni se ji prileglo, ampak viselo
je na njej, kakor da bi bilo storjeno res za kako drugo
dekle vse drugačne rasti. S kratka: krilo je bilo skaženo
kakor vsaktero, ki ga je dobila. Ona je vže tako nesrečna.

Kdor je stopil v hišo g. Gregorca,  pa mu niso
bile znane rodbinske razmere, gotovo je moral misliti,
da imajo mrliča na odru: kajti tam sta bila doma tuga
in jok leto in dan.

In ko so odrasli otroci, zdelo se jim je življenje
pusto črez vse, bili so — rekel bi — sami sebi na potu.
Mladi gospodje Grego  rče  vi  n. pr. so mrmrali črez
vsako državno naredbo; vsako novo postavo so grajali,

86

časnike so v roko jemali s kislim obrazom in jadikovaje
odlagali jih. Jeden izmed njih se je celo odločil potovati
v Ameriko, ker je pričakoval v novem svetu boljših
uredb in zakonov. Hčeri, namreč Angela in Milica,
ste sicer pristojno omožene, a obe tožite črez osodo, da
ste le imoviti meščanki. Prva bi bila rajša soproga kakega
dvornega svetovalca, druga pa bi se čutila srečnejšo na
strani kakega častnika. Z jedno besedo: Vsi skupaj so
pokvarjene, nesrečne stvari.

2. Naj se jim vse, česar ne morejo imeti, slika
prav sladko!

Mojstru M lin ar-ju  godilo se je prav dobro. Njegova
obrt je cvetela, če tudi mu ni neslo da bi bil redil
konja in imel voz, in njegovi otroci so bili vsi zdravi in
krepke rasti, človek bi mislil, da je od Boga toli obdaro¬
vana rodbina Mlinar-jeva  tudi zadovoljna in da mirno
vživa svojo srečo ne meneč se za druge, katerim je bolje
nego njim. G. Mlinar  pa ni bil tega mnenja; vedno
je le hrepenel po onem, kar so premogli drugi, in je le
malo cenil to, kar je imel sam. Naravno zgodilo se je
večkrat, daje  dal duška svojemu otožnemu srcu po vsako-
jakih izrazih in s tem vcepljal želje svojim otrokom, ka-
koršne so prihajale iz njegovih prs. Ako je izletel se
svojimi otroci na kakem navadnem vozu ven na deželo,
znalo se je vže naprej, da bo globoko izdihnil zagledavši
prvo kočijo, ki jih bo srečala. In res. — „Oh, poglejte",
je vskliknil „kako imenitna mora pač biti vožnja v tako
lični kočiji; kako drdra, kakor bi jo nesel vihar; in

87

kako se ziblje gospodski voz na jeklenih vzmeteh ! Ne
bi-li tudi Vi raje vozili se v takej kočiji nego v tej ladiji
Noetovi ?“

Seveda so mladi izletniki, do sedaj se svojim vozom
prav zadovoljni, pristopili kmalu mnenju očetovemu, da
bi se bili raje vozili v kočiji nego' v kočuri tudi maliči,
kateri do danes še mislili niso na boljši voz, nego
so se vsikdar srčno veselili, kadar je pridrdral ta raz-
kolobitani voz pred hišo po nje. In ko sta začela izde¬
lana konja premikati se ž njimi na vozu izpred stano¬
vanja, zaukali so vsi od radosti; kajti na razloček med
lično kočijo in priprostim vozom do sedaj jih še nihče
ni bil opozoril. — A danes so ubogi zdramljenci pobe¬
sili glave, zdihovali sč svojim očetom ter tožili, da ni
več prebiti v stari ropotulji.

Drugokrat zvečer je gospod Mlinar vodil svoje otroke
na vrt neke gostilnice; vsakemu je ukazal prinesti bržolje
s praženim korunom in kupico piva. Vsem se je izvrstno
prilegla večerja in veselo so rožljali z noži in vilicami
po svojih krožnikih. Pa nesreča je hotela, da je točar
prinesel polno skledo pečenih pisk z jajci na vrtni solati
in dve steklenici dolenjca ter postavil na bližnjo mizo,
kjer je sedela druga obitelj.

Zdaj je bila pri kraju zadovoljnost in zabava gospoda
Mlin ar-ja  in njegovih otrok, čeravno je od druge
sosedne mize piidišalo le po kislih blekih (vampih),
katere je večerjala z nenavadno slastjo tretja obitelj ter
imela poleg sebe stekleničko najcenejega vina, kateremu
je pridno dolivala vode.

88

Ko bi trenil, odložil je svoje mizno orodje, debelo
pogledal ter zašepetal svojim otrokom: „Oh, so to lepa

piščeta; morajo pač dobro dišati, zlasti ako se poleg
vživa solata, ki se prav sveti samega olja. In pa še le
vino! To je gotovo pristna dolenjska starina, teče v čaše
kakor raztopljeno zlato ter diši tako močno in prijetno.
Zdi se mi, da ga duham k mizi naši!

V trenutku počivale so tudi vže vilice otrok in
noski družbice obrnili so se vsi proti sosedni mizi da
bi se nasrkali duha pečenih pišancev in pristnega dolenjca.

Zdaj pa jim tudi ni več šla v slast prej tako dobra
bržolja in pivo je bilo h krati pregrenko, rabarbari po¬
dobno; komaj, da so se še dotaknili jedi, ročke z olom
pa so pustili stati.

Otroci gospoda M lin ar-j  a so si radi igrali z žogo,
zato so dobili o božiču dve lepi veliki usneni žogi, s
katerima so imeli veliko veselja. Odkar je pa bil oče po¬
vedal, da odskakujejo se zrakom napolnjene žoge iz kav¬
čuka veliko više, kakoršne imajo otroci dvornega sveto¬
valca, od tistihmal se niso hoteli nič več igrati se svojima
usnjatima, z žimo nabasanima žogama.

Kaj je le nameraval g. Mlinar  s takim ravnanjem?

— Gotovo je hotel kolikor toliko greniti otrokom življenje.

— No, to se mu je posrečilo; da-si so bili vsi pošteno
preskrbljeni vendar ni bil nobeden zadovoljen se svojo
osodo in vsakega je peklo, da ni mogel tako živeti kakor
Pavel ali Peter  in hrepenel je po rečeh, katere njemu
niso bile dosegljive.

89

XVI. Kako je napeljavati otroke, da se
radi kujajo?

Treba je le čestokrat in dolgo kujati se zarad njih.

Po nobeni ceni sveta bi gospa H ra s t ni k - o v a ne
bila telesno strahovala svoje male Judite;  na tak način
postanejo otroci le surovi in uporljivi — menila je ona —;
kazni ne morejo blago vplivati na čuvstvo (srce) malih,
le največja prizanesljivost jih dela voljne in poslušne.

Če je tedaj kaj malega zagrešila njena hčerica, ka¬
znovala jo je s tem, da ji po cele dni ni pokazala prijaznega
obraza, če jo je tudi Judita  jokaje odpuščenja prosila.

Ako je dekliea slabo dovršila odločeno jej delo,
opazovala je mati s temnim obrazom dotično reč, položila
jo na šivalno mizico, se obrnila ter ni dalje nobene
besedice spregovorila ž njo.

Seveda je J u d i t o v začetku hudo zadevalo tako nemo
grajanje in bojazljivo dirjala je za materjo, med tem pa
plakajo prosila: „Mama, ljuba mama, ne bodite jezna!
saj vem da nisem jednakomerno pletla, tudi ne zadosti
trdno; pa jaz hočem delo razpeljati in zopet od kraja
začeti; tudi nečem iti spat prej, da ne napravim tako,
kakor Vi želite. Le ne bodite jezna, ljuba mama, nikdar
več ne storim kaj takega." Mati pase je potajila(pocimila),
kakor ne bi slišala ihtenja in zdihovanja svojega otroka,
ter zdrknila molče ven iz sobe.

Otrok je zopet jokaje sedal k delu, da popravi tam,
kjer se je bil zmotil, tako dobro, da ni želeti bolje. V tej

12

90

zavesti priskoči k svoji materi pokazat ji pletenje nadjaje
se priznanosti. Pa zaman! — Mati se je kujala še
naprej in tudi drugi dan gledala jo je še pisano.

Prvi čas je to sredstvo kaznovanja v istini izdalo
in majhna Judita  se je sramovala vsake površnosti, ker
se je bala hudega obraza svoje matere. Pa kakor se
človek v življenju na konec vsemu privadi, tako se je
tudi ona vedno bolj privadila materinemu kujanju, to se
pravi vedno manj je bila občutljiva proti materini neob-
zirnosti, da, še jezila se je na tihem čez to trdosrčnost,
ko je vendar materi nasproti kazala toli odkritosrčno
ljubezen in kesanje; da, sklenila je celo na kujanje ma¬
terino odgovarjati s — ■ kujanjem.

Nekako čudno je bilo gledati, kako sle sedeli mati
pri jednein, otrok pri drugem oknu — nemi kot ribi;
ali pa ste si pri mizi molče podajali česar ste baš po¬
trebovali. Pri takej priliki je oče seveda nevoljen zmajal
z glavo ter nju zavrnil rekoč: „Kaj pa je to, Judita,
ali hočeš nagajati svojej materi ?“

Da, njemu je bilo lahko tako govoriti; mati in de¬
klica pa ste se kujali naprej, ne zmeneč se dosti za besede
njegove.

Tako je rastla in dorastla grda napaka z dekletom ;
zarad najmanjše navskrižnosti nagubančilo je svoje lepo
čelo ter stiskalo svoji rdeči ustnici, in ko je pozneje —
podala svojo roko vrlemu možu, tožil je. večkrat svojim
zaupljivim prijateljem: „Moja žena je pridna, da menda
nobedna ne bolj; a njeno kujanje brez nehanja je krivo,
da se čutim nesrečnega, kakor da bi bil v peklu.“

91

XVII. Izkušeno sredstvo, da postanej o
otroci nesposobni za življenje.

Sili jih v stan, za katerega ne čutijo v sebi no-
bednega poklica!

Boljših sosedov od uradnega pisarja Novak-a in
starega narednika Kovač-a še pač ni bilo.

Stanovala sta vrata poleg vrat v istej hiši; prvi je
živel od svoje pičle plače, drugi od svoje neznatne inva-
lidovine in kot sel v bližnje mestece po to in uno za
vse prebivalce imovitega trga hodil.

Oba sta bila vrla domoljuba in stari narednik Kovač
ni uradnemu pisarju Novak-u nikoli predolgo pripovedo¬
vati mogel o sijajnih zmagah avstrijske vojske, kateri je
invalid prišteval s ponosom. Oba sta se oženila še le kot
starikavca in imela sta zdaj vsak le jednega sina v veselje
na stare dni.

Pri vsakdanjem občevanju in tolikem soglasju v
mišljenju se ni čuditi, da sta postala stara gospodeka
dobra prijatelja med sebo in da sta vse večere dolgih
let odločila v medsebojni zaupljivi razgovor.

V teh večerih zasuknil se je večkrat njun pogovor
na vzgojo otrok in na izvolitev stanu (poklica). Naravno
je, da si ni mogel Kovač  iz glave izbiti misli, da njegov
Rajko  mora postati vojak, časnik in če le možno, pol¬
kovnik. Novak  pa je sanjal zopet, da bo njegov Štefan
po končanih študijah nastavljen kot, koncipist in kot tak

92

zna pri količkaj sreči vzpeti še više do komisarja, okraj¬
nega glavarja, da celo do namestniškega sovetnika. —

Le jedno bi utegnilo biti na poti zvršitvi teh načrtov
in sicer nadarjenosti in nrav (Gemiithsart) obeh fantov.
— Ko ne bi bila takrat vže precej velika, ko sta postala
njuna očeta hi>na tovariša, bi bil človek mislil, da ste
njiju zamenjali varučki. —

Eajko,  sin starega narednika K ovac  a,  je bil
pohleven, plah deček, katerega ni veselilo nič bolj nego
kaka lepa knjiga, in ki je bežal, če je slišal, da bodo v
hiši zaklali pišče. — V vseh šolskih predmetih napredoval
je prav vrlo, v prostem času pa je sedel pri knjigah.
Staremu naredniku pa ni bilo to zadosti ; on ga je namreč
tudi vsaki dan vežbal v e k serci  ra  nju  — v to mu je
omislil vojaško obleko in orožje. A pri vojaških vajah je
bil neokreten kakor kako dekle. Dobrega Kovača  lotila
se je vsikdar nevolja, kadar je vežbal malega novinca ter
mu je zaporedoma žugal, da ga bode tiral k raportu ;
naj ga kot nemarnega vojaka obsodijo. Ker se to ni dalo
zvršiti, moral je deček, kadar je bil nenavadno „zabif\
za kazen še jedno uro s tornistrom na hrbtu eksercirati.
Pri tem so se usipale psovke na njega iz ust očetovih,
pa udirale solze iz očes Rajkovih,  dokler ni staremu
potrpežljivosti zmanjkalo. Pri odhodu iz vežbališča oštel
ga je še prav po korporalsko ter ga navadno imel za
„ staro babo.“

Stefan  nasproti je bil najpreširnejši in najdrznejši
dečko v celem trgu. Kjer so pobalini ugajali svoje nepo-
rednosti, tam je bil Novak-o v Stefan  jim na čelu.

98

Nobeno drevo ni bilo zanj previsoko, nobeden pes prehud,
da bi ga ne bil zapodil v beg; najmočnejše kmečke
dečke metal je ob tla, in čeravno ni znal dobro plavati,
vendar si ni kar nič premišljeval skočiti oblečen v ribnik
za otrokom, ki je padel vanj, ter mu srečno oteti živ¬
ljenje. Vojaškega vežbanja, katero je delalo njegovemu
prijatelju Eajko-tu  toliko preglavico, priučil se je po
samem opazovanju, ko je bil večkrat navzoč, kadar sta
se z očetom podila po vežbališču. in baš to igranje je
bilo njemu najljubše. G. Kovač  to videč je kar strmel
nad spretnim Stefanom,  ga hvalil in zagotavljal, da
bi ga, ko bi bil on stotnik, h krati povzdignil v desetnika.

Toliko manj je Novak  zadovoljen bil se svojim
Stefanom.  Poučeval ga je sam v temeljnih predmetih, a
imel je velik križ ž njim, ker ni nič izdala dobra beseda,
biti strog pa Novak ni znal;  še toliko ni opravil pri
njem, da bi fant mirno sedel vsaj jedno uro. Pisal je,
kakor da bi bil petelin praskal se svojimi kremplji, in ko
je pričel njegov oče pripravljati ga v latinski slovnici za
prvi gimnazijski razred, ni si mogel zapomniti, ali se
mora reči: ala, alae in amo, amas, amat — ali: alo, alas,
alat in: ama amae.

Z mnogim trudom ter med neizrečenimi mukami
prestala sta oba gojenca začetna šolska leta in prišel je
čas, ko je bilo zapustiti očetovi hiši ter podati se: Eajku
v vojaško odgojevališče v *, Stefau  pa v seminišče
bližnjega mesta — in to je bil prebritki trenotek za oba.
Stefan  se je še v zadnjem hipu ohrabril in obema
očetoma predložil, da bi bodoča dijaka smela menjati ž

94

njima namenjenima učnima zavodoma; Eajko  ima več
veselja do študiranja, a on, Stefan,  do vojaštva; pa
pri znanih okolnostih je naravno, da se ni jemalo ozir
na „blazno idejo“ otročje glave, vrh tega sta še bila
dečka strogo zavrnjena ter zasmehovana.

Ko sta bila mlada gojenca prve mesece preživela v
novem položaju, spoprijaznila sta se kolikor toliko z osodo,
in ker sta bila nekaj častiželjna, zato tudi nista hotela
biti zadnja med svojimi vrstniki; z vztrajnostjo prema¬
govala sta res vse večje tež.koče. G. Kovač  je v istini
učakal še veselje salutirati svojemu Eajko  tu  kot gospodu
lieutenantu z zlatim portepejem, in baš takisto doživel je
g. Novak,  da je videl pred sebo svojega Stefana  kot
c. kr. tajnika, ob jednem pa je bil „srečni oče“ tudi že
izbran za — smrtno koso. —

Pa Eajko  je bil le žalosten poročnik in Stefan
veliko preveseli cesarski uradnik. Prvemu se je vkljub
vrlemu vojaškemu znanju očitalo, da ne zna pridobiti si
zadostnega spoštovanja od svojih podložnikov, — drugemu
pa, da je rajši na lovu nego v svoji pisarni; pri vsakej
razpravi se strankami zmanjkalo mu je. kot političnemu
komisarju, potrpežljivosti le prehitro, tako da bi bil mesto
posredovanja najraje s pestjo udrihal po njih.

Ko sta se čez kakih 10 tet zopet sešla (nadporočnik
Kovač  z okrajnim komisarjem Novakom),  razkrila sta
si pri čaši vina svoji srci. „Najina stara", godrnjal je
Štefan  — „Bog jima daj večni mir — bila sta ob
pamet, da sta naju silila v stan, za kateri nisva čutila
poklica. Moje celo življenje je zmedeno, rekel bi: iz-

95

gubljeno, in kakor se mi zdi, isto tako tudi Tvoje, ljubi
Rajko!“  — „Zalibože, res je tako“, odgovoril je ta za¬
mišljeno, — „pa kar je proč, je proč, — a zato je bil
moj oče vendar poštena duša.“

XVIII. Kako je početi, da postanejo
otroci sladkosnedni?

1. Treba jim je, dati brez odlašanja vsega, po
čemur se jim sline cede.

Roza  je bila ljubček svoje matere, saj je bila v
istini deklica ne le ljubka prikazen, nego tudi bogato na¬
darjena. Le jedno napako je imela, bila je sladkosnedna,
da malokateri otrok tako. No, pa se ji sme še od¬
puščati, dejala je mati, saj je še otrok, in se bo vže
še odvadila, predenj doraste ter pride k pameti. Nekaj
časa je najboljše dati jej vsega, česar poželuje, kajti če
bi se ji ne izpolnila kaka želja utegnila bi se ji poželji-
vost še huje vneti.

Po tem načelu dobivala je Roza  pri mizi vedno
prva  jedi na svoj krožnik; da ako je zapazila, da se
nese na mizo njej posebno všeča jed, hlastnila je gredoč
po najboljši košček, mati pa se je namuznila: „Glejte

jo no. malo neporednico, kako vže pozna, kaj je dobro,
kaj boljše!“

96

Če so pekla mati kaj močnatega, tedaj je stala
E oz a vsikdar pri torilu, in prve kose, ki so vže bili
vžitni, morala je dajati mati njej.

če so postavili mati pred svoje goste krožek s
konfektom, laskala se je okoli svoje „mame“, dokler
ji mati ni izdajala košček za koščkom do malega ostanka,
in če to ni več izdalo, začela je z vprašanji nad¬
legovati svojo mater: „Ljuba mama, ne dobim nič več
vkuhanega sadja'?■* „„No, tu imaš še jeden pot, odslej

pa miruj. ““

Dokler je bilo dekletce majhno in otročje, se nikdo
ni zmenil za to njegovo napako, najmanj pa mati. Ko
pa je ljubeznjiva Eoza  dorastla v brdko dekle, dorastla
je ž njo tudi sladkosnednost v neodvadljivo razvado in
„mamico“ je jelo to jako skrbeti, kajti toliko zaslepljena
vendar ni bila, da bi ne bila spoznala, da se sladko¬
snednost za odraslo dekle vendar ne spodobi, torej bo
treba tega odvaditi jo. A to ji je delalo preglavico,
kajti dekle je bilo vže prezvito, da ne bi prišlo po stran-
skej stezi do prepovedanih sladkarij. Mati ni mogla
zadosti shranjevati slad or, zavarek sadja, pekarije, da, še
ostanke pečenke ne; njene zaloge so zginjevale kot
marcev sneg, in naravno — E o z a je hotela biti potem
vsikdar nedolžna. Psi, mačke, podgane, domači posli ter
njeni bratje in sestre vse je izmikalo po njenih izogovorih,
ona pa vže ne.

Ko so nekoč povabljeni gostje baš pri mizi sedeli,
na katero je Eoza  donašala jedi, prikaže se ona h

97

kratu v marogastim obrazkom; osobito sojo pačile modro
rjave brke pod nosom.

Vsa družba zakrohoče, ko zapazi nežno Rozo  z
moškim obrazom. Mater pa je bilo tako sram, da ni
vedela kam pogledati, kajti, le prehitro je uganila, od
kod je to barvilo na hčerinem licu. Eoza je bila namreč
nesla skledo s plavim ohrovtom z nalogo na mizo, a nesoč
iz kuhinje je nalogo prijela se svojimi nežnimi prstki za
košček naloge ter ga hlastno zanesla si v usta, a v naglici
pa se je pri tem obrodila okoli ust, da je bila videti
mostačasta. „0 Ti nesrečno dekle! 11  zakričala je mati,
povej mi vendar, za božjo voljo, kdo Te je naučil te grde
sladkosnednosti ?“

Oče pa je med to veselostjo resnoben ostal ter
svojo soprogo ostro pogledal, in ta pogled je bil odgovor
na njeno srdito vprašanje: „Ti sama! 11

2. Najboljše grižljeje je treba otrokom opisovati
kot prav sladke, preokusne, ter puščati jim vedno
nekaj denarja v žepu.

G. Veselič,  učitelj godbe, je bil predober oče.
Nič mu ni bolje dejalo, kakor videti svojo deco veselo,
za to je porabil vsako priliko v zabavo svojih otrok.

Pa kako je mogel to storiti, ko pa je živel samo
ob zaslužku učnih ur, ki mu niso donašale Bog vedi
koliko.

In vendar se je posrečilo Veselič-u  to storiti.
G. Vesel  ič,  ki je bil res prav spreten igralec na klaviru,
učeval je v samih odličnih hišah, v katere je. bil tudi

13

98

čestokrat v družbe povabljen, nekaj da bi se tam skazoval
se svojimi učenci, nekaj pa tudi zato, da bi razveseljeval
goste se svojim lepim igranjem.

Gospodinje, ki so ga poznale kot vrlega očeta svoje
obitelji ter ga za to nenavadno čislale, oblagale so ga
pri takih prilikah s sladkarijami, kakoršnih ni manjkalo
na mizi gostov, da jih nese svojim malim, in dobri godec
hitel je vselej domov obložen kakor kaka tovorna žival
ter vesel, kakor da bi bil v dar prejel celo Kalifornijo.

Ker so pa otroci najčešče vže spali, ko je prišel
domov, zato jih je obdaroval še le bližnje jutro, katero
je g. Veselič  bedeč težko pričakal.

Zdaj je zbral otroke okoli sebe, da jim je raztolmačil
vrednost pripravljenih darov.

„Kaj misliš, Tonček,  kaj sem prinesel? 1 ' (med tem
je za hrbtom skrival namenjeni mu darek) — „nekaj
prav dobrega; no, ugani!"

„„Kogee.“ “

„0, nekaj še boljšega, le ugani!"

„„ Potice." “

„Više, više, srček moj. Pa saj tega ne uganeš. . . .
počakaj, hočem Ti pokazati. tu polukaj, velik kos

kruhove torte. o, to bo dišalo mojemu Tončku

. to je sladko. to je dobro.

Sladčice pa je držal med tem visoko nad glavo,

dokler ni fantek, trepetaje od poželjenja ter roki stezaje,
po njem se plazeč, šiloma iztrgal mu košček iz rok.

Tako je počenjal po vrsti se svojimi drugimi otroci,
dokler mu ni zmanjkalo sladkarij.

99

S tem,  da  je  g.  Veselič  na razne načine vzbujal
njihovo poželjenje, je mislil, pa bodo imeli z zaželjeno
rečjo še večje veselje, kadar jo dobe. Poleg tega imel
je g. Veselič  še drugo vzgojevalno načelo; rekel je:
otrokom je treba večkrat nekaj denarjev v roke dati, da
se vadijo vže od mladih nog gospodariti. Vsak njegovih
otrok je dobil, kakor hitro je bil goden za šolo, vsak
leden nekaj drobiža v kakoršnokoli porabo, on pa ni
nikdar povprašal, kako so obrnili cvenk.

Ker so bili otroci po lastnem očetu razvajeni, da
so čislali sladkarije čez vse drugo, ni bilo nič narav-
nejšega kakor zapravljanje podarovanega drobiža za oni
najboljši užitek. Od očeta prejeti denar se še ni pridno
segrel v njihovih ročicah — vže je potoval k slaščičarju
ali pa k medičarju za sladkarije: po posladorjena jederca,
račje oči, rožiče, smokve itd., katerih so imeli včasi
natlačene žepe, in s katerimi so mladi sladkosnedeži
pitali se.

Pa ker je ta razvada rastla ž njimi, denarjev pa
so dobivali vsak teden le v jednakem, vedno istem znesku,
tedaj niso več izhajali ž njim — in začeli so vmes tudi
na kredo jemati sladkarije ter se tako navadili delati
na skrivnem dolgove.  Ko so ti vže do dveh gol¬
dinarjev narastli, ne da bi se bili poravnali, prestavili so
se otroci k drugemu obrtniku, in baš ta okoliščina vzbu¬
dila je v prvem obrtniku misel, da je treba poslati svoj
račun g. Veseli  č - u.

Tu bi bilo treba videti razjarjenega in obupnega
Veselič-a,  kako se je togotil čez svoje sprijene

100

otroke. Ako ne bi bila posredovala mati, gotovo bi bil
toli iznenaden oče začel udrihati po njih. In pri vsem
tem ni mogel zapopasti dobri mož, kako so se mogli
otroci tako izpriditi, ko sta vendar on in njegova soproga
tako redno živela ter nikomur nič dolžna ostajala.

Otroci so se sicer malo poboljšali po tem očetovem
nastopu; nikdar več niso kaj podobnega učinili. Pa strast,
katera se je v njih ukoreninila, ostala jim je za vse živ¬
ljenje. Ko so postali fantje samostalni, šel jim je ves za¬
služek proti po goltu, dekleta pa so postala najslabejše
gospodinje; cel dan so kuhale in pekle ter znosile k
slad čiearju več novcev, nego sojih zaslužili njihovi možje.

XIX. Kako odvračaš otroke najuspeš¬
neje od dobrote?

Preziraj njih trud, kedar se upirajo, da bi po¬
stali dobri!

Vladimirje  bil fantek vrlo nadarjen in blago-
srčen, a značaja omahljivega; zato ni zvrševal, kar je
dobrega sklepal.

Nekega dne, ko mu je njegov učitelj očital veliko
napako, mu na srce govoril ter ga izpodbujal, naj vendar
trdno sklene biti dober, začel je resno premišljevati o
tej zadevi ter obljubil samemu sebi, da bo zanaprej
drugačen. Pri tem se je veselil pred vsem zarad očeta,
ki ga bo gotovo pohvalil, kadar bo zapazil, kako je po-

101

stal vse bolj marljiv, vstrajen in da se vede spodobno in
pametno.

Vladimir,  doslej zaspan, vstal je ta dan vže ob
6. uri zjutraj, se omil, se naglo oblekel, in ko je stopil
njegov oče ob 7. uri v sobo, je vže sedel zamišljen pri
svojih knjigah. Seveda je vmes tudi po strani pogledoval,
ali bodo zapazili oče njegovo marljivost ter ga zato po¬
hvalili; ali ta se ni zmenil za to, šetal je po sobi gor in
dol, gledal ven skoz okno, obrnil se potem ter šel skoz
vrata ven rekoč: „Zdaj pridi zajutrekovat!“

Vladimirja  polasti se vsled tega nekaka otož¬
nost, a njegov trdni sklep še ni bil omajan; vse, česar
je za pouk potreba, je zložil skrbljivo v torbo, obnašal
se spodobno pri kosilu ter je prišel prvi v šolo med
tem, ko je dosihdob še le po molitvi vanj prihajal.

Istega dopoludne bil je dvakrat vprašan in oboje-
krat je odgovoril povoljno, tako da je šel ponosen domov.
A doma se ni nikdo zmenil za veselje, katero je sijalo
iz njegovega obličja, in ko se tudi pri mizi ni nikdo
pobrigal zanj, povedal je očetu naravnost vse, kako za¬
dovoljen je bil danes učitelj ž njim. A oče reče na to
prav hladno: „No, kaj naj še dobivaš slabe rede za

težki denar, katerega izdajam tebi za knjige, risanke,
pisanke itd.“

Ta nepričakovani odgovor vzel mu je zopet nekaj
poguma in skoraj bi se bil razjokal; a vkljub temu ostal
je pri svojem sklepu.

Ker je bil popoludan šole prost, podal se je po
obedu, kakor hitro so š]i oče od doma, v tega pisarno

102

ter je pospravil po njej vse prav čedno, ker še ni dolgo
tega, kar so tožili, da se ne morejo več ganiti v njej od
samih papirjev, in da komaj najdejo prostorček, na katerem
se da pisati za silo. Vladimir  je opravljal to prosto¬
voljno delo modro in previdno, pisma zlagal je skupaj,
zavitke skupaj, bilježke pregledal je po desetkrat, predenj
jih je spustil v jerbas za papir. Potem se je vsedel
pridni deček da bi osnoval spis o dobrih nasledkih
marljivosti in redu,  da bi ga izročil očetu, kadar
pridejo domov.

Sedaj je vendar smel upati, da se ne bo več pre¬
zirala njegova marljivost.

A oče stopivši v sobo nagubančil je celo ter strogo
vprašal, kaj ima Vladimir  v pisarni opraviti. Ta se na-
smehlja se zadovoljnim obrazom, kajti prostovoljna nalogo
njegova mora očeta skoraj prijetno presenetiti. A baš ta
molk in smehljanje razdražilo je očeta, katerega je moglo
ta dan kaj neljubega zadeti, le še bolj in on zagodrnja
v njega: „No, kaj ne znaš govoriti? kaj se režiš?...
In kdo je bil pri mojej pisalnej mizi ? Kako si se pre¬
drzni] broditi po mojih papirjih?“ —

Slednjič mu pride v roko spis snažno na gladek
papir prepisan. Površno ga je pogledal ter razgrajal še
huje, da je dečko tako lep papir potratil za to čečkanje.
Spis je smuknil, ne da bi ga bil prebral, noter v koš
za papir, deček, ves boječ, pa se je izmuznil iz sobe.

Odslej so izginili vsi dobri sklepi njegovi; vže drugo
jutro je Vladimir  zopet spal, dokler ga niso k zaju-
tyeku vzbudili; prihajal je zopet prepozno v šolo ?  zopet ni

103

bil pripravljen na nobedno vprašanje učitelja. . .. skratka;
bil je in ostal je nemarni mladic.

Ko se je pozneje v svojem življenju kesal, da je
tako lahkomiseln postal, spomnil se je nehote večkrat
na oni dan, ko je v prvič sklenil — biti dober.

„Oh“, zdihoval je potem, „moj oče niso hoteli, in zdaj
....  zdaj je prepozno!“

XX. Sredstvo, da postanejo otroci ne¬
umni.

Skrbi, da bodo pred časom modri!

Citatelj je gotovo vže večkrat slišal o „čudesnih
otrokih", kakoršni prizore v sedanjem prenaglem času
v raznih krogih človeške družbe, da potem jednako naglo
izginejo iz nje.

Tak čudes en otrok  je bila hčerica gospoda
Zagorjan-a,  mala Marta;  vsaj oče jo je vedno tako
imenoval, in vsi njegovi prijatelji in znanci so ga v tem
verno posnemali.

Marta  je bila res z marsikaterimi darovi odičena,
in ker je bil njen oče imovit tovarnar v prestolnici,
tedaj mu ni manjkalo sredstev preskrbeti njej dobrih
učiteljev in celo hišno učiteljico (guvernantko) — in
tako so se prav naglo razvijale njene nadarjenosti,

Pa komaj so začele brstiti mladike onih lepili na¬
darjenosti, tekmovali-so roditelji, vzgojiteljica in učitelji

104

v brezmerni hlastnosti, da bi prej ko prej prikazalo
se tudi cvetje ter dozorel obilen sad, če tudi le nezrel
in kisel.

S sedmim letom dobila je Marta  vzgojiteljico, se
ve, da Francozinjo, in v 8. letu je vže francosko žla-
budrala, da je bilo veselje. Oče je sicer le malo od tega
razumel; pa če je slišal celi dan „parlirati“ svojo Marto
ž njeno guvernantko, navdajalo ga je to z nenavadnim
veseljem, in kolikor manj je razumel od tega kramljanja,
toliko ljubše mu je bilo; kajti, to mu je služilo v dokaz,
da govori njegov otrok francosko vže gladko.

Marta  je tudi imela celo dober muzikaličen posluh,
in ker je vže se sedmim letom pričela vaditi se na klaviru,
najeli so ji zato odličnega mojstra — bil je vspeh jako
povoljen. Še ni imela prav 9 let, ko je vže na očetov
rojstveni dan igrala krasno fantazijo, v kateri je bilo
toli težkoč premagati z drobnimi prstki, da so zbrani
poslušalci kar strmeli. Seveda je bil gospod Zagorjan
ponosen, da je oče tako odličnemu otroku, in vsaki mesec
jedenkrat povabil je večjo družbo k sebi, da bi občudovala
Marto.

Po takih večerih je morala vsikdar najprej dekla-
movati kako pesen v francoskem jeziku, ali kak prizor
iz te ali one francoske šaloigre; temu je sledila velika
produkcija na glasoviru in če le možno, povabljenih je
bilo tudi nekaj francoščine veščih gostov, da je imela
Marta  priliko pokazati, kako gladko ji že teče fran¬
coščina.

105

Seveda, ni bilo vseh teli rečeh nič dovršenega; pa
gostje katerim so v imovitej hiši izvrstno stregli, bili so
preuljudni, da bi se bili spodtikali nad tein, velikoveč so
vsakokrat kar strme občudovali hčerico. Da, nek lačni
priliznjenec, kateri se je gostoma mastil pri obloženej
mizi Zagorjan ovej,  zložil je celo dvoje pesen na
„malo muzo".

Vse to je mogočno vplivalo na gizdavost deklice: vež-
bala se je ter svirala vsaki dan po več ur, da bi le pri bo-
dočej soareji vzbujala še več občudovanja. Vmes so nekateri
prijatelji gospoda Zagorjana  sklenili opozoriti ga na
to, da mora omika nje hčerice postati jednostranska, ako
bo vedno omejena le na godbo in francoski jezik. Pri
toliki nadarjenosti olioka moralo bi se vspešno napredo¬
vati tudi  v drugih panogah umetnostij in znanostij

'Pa opazovanja so bila gospodu Zagorjan  -u  prav
všeč. Pogovoril se je v tej zadevi se svojo hčerjo in ta
je bila tega vesela, kajti odslej jej bo možno odlikovati
se tudi v drugih strokah.

V novi učni načrt sprejel se je tedaj slovenski jezik
in slovstvo, zemljepis in zgodovina, da celo naravoslovje,
kemija in astronomija trn- telovadba — zadnja je zlasti
mestnim dekletam jako potrebna — kar se je z veliko
marljivostjo gojilo, in v začetku sledeče zime povabilo
se je k večernim zabavam pri gospodu Zagorjan-u
vsikdar tudi nekaj profesorjev, da bi se s tem ponudila
Marti  prilika, razgovarjati se tudi z učenjaki.

Kako se je čudila družba, ko je „mala muza" za¬
poredoma razgovarjala se z vsemi temi gospodi zdaj o

14

106

raznih planetih (premičnieah), zdaj o aluminiju, — ali
pa opravljici, o Viljemu Tell u, pa o Sueškem prekopu
itd. Kolikor manj pa je družba o vsem tem razumela,
toliko večje je bilo občno strmenje o toliki učenosti pri
otroku dvanajstih let, kateri je imel še drugih talentov:
Pa vleku  teh študij opazila je skrbljiva mati, da Marta
zaostaja v telesnej rasti. Bila je še toli majhna in nežna,

da bi bil človek trdil, da ima k večemu 9 let. Vrhu

tega je bila bledega lica, njeni očesi, njen obraz,
vse je bilo otožno in res je bila včasi vže v jutru toli
utrujena, da jo je grozilo vstati. Komaj pa je bila na
nogah ter oblečena, vže je zopet legla s knjigo v rokah
na zofo. Ako jo je pa kdo vprašal, o čem čita, ni vedela,
kaj bi povedala.

Po tem opazovanju skrčili so Marti  učne ure, in

ko tudi to ni pomagalo, ustavili so celoma pouk. da bi

revica poprej okrevala. In res; v teh počitnicah je popol¬
noma okrevala, a temu je sledila telesna dozorelost, raz¬
vijala se je nenavadno naglo cvetočej vrtnici podobno;
a v islej meri izginjale so njene nadarjenosti, — in ko
je bilo potreba pripravljati se za birmo, delal ji je kate¬
kizem težave, najkrajše odgovore je sproti pozabila, tako
je bil opešal njen spomin.

S 14. letom je Marta  nehala biti „čudesen
otrok";  da, v duševnem oziru so jo prekosile njene
vrstice, in sicer tako daleč da se je njeni oče skoraj
sramoval, jemati jo s seboj v družbo.

Nekega dne obiskal ga je njegov brat, vrli kmeto¬
valec zdravega razuma in poštenega srca. Temu je tožil

107

žalostni oče svojo nesrečo. „Zagotoviin Te“, je rekel,
moja Marta  je bila do 12. leta pravi „čud osen
otrok!"  Ko bi bil Ti videl, kako so se zabavale
eele družbe po več ur zaporedoma s tem dekletom; kako
se je pričkalo z učenimi profesorji o vsakojakih vedno¬
stih; kako je bila povsod doma, nikoli ni nobednemu
dolžna ostala pravega odgovora,. ... in sedaj — je skoraj

zabita,. spomin jo je celoma zapustil..... mislim,

da bi nekateri dan še povedati ne vedla, kako ji je ime.

„„To je čisto naravno!"“ odgovoril je razumni
brat; „„sicer se ne spodobi primerjati med seboj živino
in ljudi, pa naj mi bo dovoljeno: če vprežem triletno žrebe
k drugim konjem in če od njega vse tako tirjam, kakor
od doraslih živalij, katere so vže vajene težkega dela,
ne bo iz iskrega žrebeta nikdar kaj prida.““

„„Odpusti mi ta primer, dragi brate!““ dostavil je
rahlo, ko je videl, da se čelo gubanči g. Zagorjan-u,
„„veš, sem priprost kmet, ni mi prišla baš boljša prilika
na ura... . in narava ostane vedno ista..... ona
sevsikdar maščuje, ako se greši proti njej““

108

XXI. Kako je delati, da si otroci ne
znajo sami pomagati.

Treba je skrbeti, da se jim pridno streže.

V hiši doktorja Sentak-a  je kar mrgolelo slu¬
žabnikov. On je bil jeden najslavnejših odvetnikov v
glavnem mestu, imel je letnih dohodkov več tisoč gol¬
dinarjev in vrhu tega je prinesla njegova gospa kot hči
nekega bogatega tovarnarja lepo doto k hiši: On je toraj
vže mogel imeti kako družinče čez potrebo. Prav za
pravo pa nista imela onadva nič od tega. — Cela tolpa
strežajev, strežnic, hišen in varučk je bilo pri hiši le
zato, da je po možnosii olajševala težko življenje njunim
trem sinovom in štirim hčeram.

Kakor hitro se je le jeden otrok ozrl, moral je
vže bili pripravljen strežaj ali dekla ter vprašati, česa
želi. Ker pa niso bili služabniki vsikdar kar pri rokah,
morala je dobra mati večkrat vmes segati, da je pripra¬
vila, ali pa prinesla to in ono.

Ko so se v jutru otroci prebudili, so kar pozvo¬
nili, da so prišli strežaji, jim odgrnili okna, jih omili,
počesali in jim lase poravnali ter jim prinesli zajutreka.
Takisto strežnice pri hčerah.

Ge ravno vže koj veliki, vendar bi si ne bil no¬
beden pri mizi natočil kupice vode, bi ne bil segel
nobeden po skledo; vse to je moral storiti strežaj, če
pa tega ni bilo blizo, pa mati ali oče.

109

Tako je šlo cel dan naprej in še celo po noči
potegnil je zdaj ta, zdaj uni za napeljaš v svoji sobi, da
je prišel sluga, ali služkinja luč ugasnit, vajšnico po¬
ravnat ali pa blazino potegnit čez nos svojemu zapo-
vedniku. Mati je mislila s tem posladiti življenje svojim
otrokom, in oče — no, la je imel cel dan toliko opra¬
vili se svojimi klijenti, pravdami in sodnijskimi obravna¬
vami, da še prav vedel ni kaj se v njegovej hiši godi.

Tako so rastli otroci, in da-si so dobro napredovali
v učnih predmetih, bili so v vsakdanjem življenju vendar
nesrečne stvari, ki si niso znale pomagati v pravem
času, ako jim ni stala postrežba za hrbtom. Gospod

S en tak podal se je rad se svojo obiteljo v prostih in
lepih dneh ven med kmete. Tukaj naj bi bil kdo poslušal
in zapisal vse jadikovanje! Kaka našedobna šaloigra

zdela bi se mu bila senca proti temu. Vže pri vstopu v
vagon začela se je sitnoba. Vsakteri izmed otrok nesel
je kaj s seboj: ta vrlino suknjo, una halo ali solnčnik
itd. Fred vagonom stoječ pa niso vedeli, kako si opro¬
stiti roke, da bi lože prišli v kupe, in ko si je Gize  la

zamotala nogi v svojo halo ter padla po dolgoma tja,
nastalo je tako jaskanje med njimi, da je bilo gospoda
Šentak-a  sram in da je v tej zadregi pobral vso prt¬
ljago ter jo vrgel čez ramo, mati pa je pomagala svojim
sedmerim otrokom v voz; med tem je vlak vže zažvižgal
in jel premikati, se.

Na sprehodu so morali biti stariši vedno pri rokah;
zdaj je bilo treba jedno deklico rešiti trajeve vejice, ki
se je obesila na njeno krilo, zdaj jednemu dečkov po-

no

praviti podvezo, ki mu je zdrknila izpod kolena, zdaj
zopet drugemu obrisati znoj izpod čela, pri južini ji in
streči na vse slrani, pobirati brisala, menjavati krožnike,
jim natakati vode itd. tako, da sta ujela roditelja jedva
toliko časa, misliti tudi na okrepčanje svojih teles.

Zdaj pa je tudi očetu zmanjkalo potrpežljivosti; ves
nevoljen zakriči med deco: „Kako neokretni, leseni so

moji otroci, tega ne bi bil nikdar verjel!.Ali

si ne znate ničesar sami pomagati?.Vam li

morajo povsod stati strežaji za hrbtom?.Kaj

pa bode iz Vas, kadar zatisnem oči in Vam ne zapustim
toliko, da bi mogel vsaki izmed Vas imeti .celi dvor
okoli sebe!“

Streglo pa se je otrokom drugi dan bas tako ka¬
kor pred zadnjim izletom, in nikdar niso znali sami
pomagati si.

XXII. Kako naučiš svoje otroke
neredu osti?

Le zgodaj jim z at eri ljubezen do reda.

Malega L j u b i n k o t a obdarovala je bila narava
z izvrstnim čutom za red. Vsak nered na svojej obleki,
šolskem orodju, v svojej omari in celo v svojej sobi mu
je bil neznosen in ni miroval, dokler ni vsega spravil
v red, kakor si je mislil, da bi imelo biti.

111

Seveda so bili stariši čez to včasi nevoljni. — Več
krat je pridirjal k svojemu očetu ter ga poprosil: „Ljubi
oče, dajte mi polo papirja!“

„„Oemu pa?““

. „Rad bi vanj zavil svojo slovnico in svojo čitanko;
stari ovitki so v že preomazani in raztrgani".

„„No, jili pa zavrzi!““

„Da, potem se pa zamažejo zale platnice".

„„Kaj pa je za to; čez leto in dan itak ne bodeš
več rabil teli knjig"“.

Drugikrat je prišel k materi rekoč: „Ljuba mati,
lepo prosim, prišijte mi ta gumb!"

„„Kateri gumb?""

„ Tukaj spredaj na jopiču; brez gumb ga je grdo
videti; jaz ne maram tak vun hoditi".

„„Le pridi mi še s takimi neumnostmi; zavolj
jednega gumba ne bode jopič zlezel z života, in pri tej
vročini ga itak ne boš zapenjal"

„No, tedaj mi pa dajte vsaj šivanko in nit, skušal
bom prišiti si ga sam; saj ga imam v žepu; ko se mi
je odtrgal, pa sem ga shranil".

„„Sivanko in nit, praviš Ti; muliš li, da nimam
druzega dela, nego streči Tebi; zdaj naj pustim ognjišče
da postrežem mlademu gospodu s šivanko in sukancem;
znaš čakati." “

Kadar je prišla obitelj po daljšem sprehodu bolj
pozno domov, ostal je fant vendar pri svojem navadnem
redu; vso svojo obleko je proti izpraši] pa previdno
zložil na stol; potem še le se je podal v postelj. Pri

112

tem je bila vsikdar zamera, kajti starišem je trajalo to
predolgo, hoteli so naravnost v postelj. „()pusti vendar
to ponovno kolobit.anje“, so mn rekli, „vr/.i obleko kar
tja kam, jo bo vže jutri kdo osnažil!“

S kraja se je moral fantek premagovati, preden
se je znebil mržnje pred neredom, preden je zadostil
ukazu ; pa sčasoma se je temu privadil, pustil je obleko
ležati, kjer je pri slačenju stal, da je le mogel brž zlesti
v postelj.

Vže čez malo let izginila je celoma njegova redo-
Ijubnost; njegova obleka je bila vedno okaljana in raz¬
trgana ; njegove knjige so bile omazane in razčesane ;
domače naloge površne ter na spakedranem papirju;
pisanke in risanke so bile vže prvi dan omadeževane in
preden so bile dopisane oziroma dorisane, imele so pri¬
vihane ogle (oslovska ušesa); v šolo ni več točno pri¬
hajal itd.

Ta napaka, z imenom nerodnost, prevrgla se je le
prehitro v „železno srajco"; ni je mogel sleči nikdar
več. Bil je pozneje za pomočnika v mnogih umetnih
prodajalnicah, a zarad njegove nevednosti, nemarnosti
ga niso mogli nikjer v službi obdržati. Kako se pa od¬
puščenim pomočnikom na stare dni godi, imamo le pre¬
več žalostnih izgledov.

113

XXIII. Kako ti je ravnati, da se bode
otrokom priljubila gizdavost.

1. Daj jim prav našopirjeno punco (pužo)!

Jelica je dobila na svoj 7. rojstven dan od
svoje botre krasno pužo v dar; bila je skoro tako ve¬
lika kakor dekle samo, imela je lepo pobarvano krinko
iz voska, prave lase in svilnate obleke za večkrat spre-
obleči, na perilu vse polno dragih zobcev, dvoje klobu¬
kov nališpanih se svilnatimi trakovi in nojevim perjem,
ušesnike, zapestnice ter korale okoli vratu. J e 1 i c a je
kar strmela čez ta dragoceni dar in vsak prosti trenotek
je odslej porabila v zabavo se svojo punco, kateri je
dala ime Božena  in katero je, Bog zna, kolikokrat
preoblekla na dan. Seveda ji je šla mati pri tem z do¬
brim svetom na roko; ona ji je pokazala, kateri lišp se
prilega jutranjemu krilu, družbeni toaleti, obleki na¬
menjeni za predstavljanje, kako je Boženi  lase splestj
in naravnati k vsakej obleki. — Na rojstveni dan in k
imendne je dobila Jelica  vsikdar po dvoje novih kril
za svojo pužo; kajti s tem napravilo se jej je največje
veselje.

Ni bilo tega dolgo, in dekle ni ničesar bolj želelo,
kakor baš tako lepe oprave, kakoršno je imela njena
Božena  ter zamenjati svojo obleko tako, kakor ta po
trikrat na dan.

Ker se je njena mati držala načela: žena je, ka¬
kor žlahten kamen, katerega vrednost se podvoji, ako

15

114

se zajme (udela, ako se s čim obda), zato ni hotela v
tej zadevi ničesar odreči svojej hčerki. Nasprotno: ona
sama je bila srečna ter ponosna, ako je mogla svojo
Jelico  baš tako nališpati, kakor je nališpala ona svojo
punco.

Odkrito rečeno: za dobro mater bila je njena Je¬
lica  tudi le živa puža.

Oče se je seveda večkrat kregal zavoljo te ne¬
umne potrate ter rekel, da obleka od kambrika bi bila
za otroka baš tako dobra; pa temu ste nasprotovali mati
in hči, ta je namreč dejala, od nje se vendar ne more
zahtevati, da bi bila slabše oblečena, ko njena puža, in
ta ima celo šestero svilnatih kril.

Ko je imela Jelica  vže 24 let, pa je bila vedno
še neumožena, ko je celo materino pristransko oko za¬
pazilo, da dekle odcveteva ter na tihem tarna; šla ji je
reč k srcu in tožila je nekoč svoj irk nekemu vernemu,
staremu hišnemu prijatelju ter ga povprašala za njegovo
mnenje, kaj more biti temu vzrok, da bi utegnilo to-li
ljubeznjivo dekle postati še „stara devica".

„To je prav lahko", odgovori povprašani, „Vaša
Jelica  je toli velika prijateljica lišpa in našopirjenosti,
da se vsak moški v skromnih razmerah boji, jo za
soprogo vzeti. Vi ne morete dati svoji hčeri, Bog zna,
koliko dote, k večjem lepo krasno „balo“, in med Va¬
šimi sorodniki tudi nimate railjoncev. Ge pa moški vže
naprej lakho preračuni, da bi vsi njegovi dohodki ne
zadoščali samo za obleko in lišp soproge njegove, potem
se ni čuditi, zakaj se taki moški v sedanjem času iz-

115

ogibljejo sedmega sv. zakramenta. — Pa jih ni malo, ki tako
mislijo. Letonoj sem v gostilnici vprašal dva vrla samca,
nižja ces. uradnika, ali se nečeta skoraj izogniti davku,
katerega namerava v kratkem naložiti finančni minister
vsem onim samcem, ki so zbog svoje stalne plače v stanu
oženiti se; in kaj sta mi na to odgovorila? — Eekla
sta: Preživeti bi se vže še dalo ženo in še povrh petero
otrok, a oblačiti soprogo, vzgojeno v duhu sedanjega iz-
pridenega časa, tega nama kakor mnogim drugim ni
mogoče, in tako ostaneva tudi midva raje samca vkljub
nameravanemu davku na moško samstvo. Ako se Jelica
prej ko prej ne odpove tej novodobnej razvadi“, tako je
končal ovi hišni prijatelj, „ako ostane nagizdana puža,
kakoršna je bila do sedaj, potem ne bo nikdar dobila
moža, vsaj dobrega ne“.

Jelica  pa se ni mogla več iznebiti svoje železne
srajce in ostala je samotarica, katera je prišla prepozno
do spoznanja, da zvunanji lišp ne pomaga k srečnemu
življenju.

2. Le zgodaj si naj otroci ogledajo širni svet.

„Otroci moji" tako je dejala gospa Roblek-ova,
„odgojiti se imajo za svet, v omiki in izobraženosti ne
smejo zaostati, a to se zadobi le v družbi. Moj rajni
soprog, Bog mu daj dobro, bil je vrl mož, kateri je po¬
znal svoj posel res temeljito in ki nam je zapustil lepega
denarja; a o vzgoji otrok pa ni razumel ničesar. — Mi-

116

šiite si, moja Danica,  katera ima vže vendar 15 let
in ki se more meriti z vsemi deklicami našega mesta,
še ni bila nikdar v družbi. Oče jo je dal vzgojiti v nekem
slovečem zasebnem zavodu na Hrvaškem*), in ko sem
jo po njegovej smrti — pred šestimi meseci — ven
vzela, sem se strahom zapazila, da nima za nobedno
stvar pravega veselja, razven za svoje knjige, za svoj
klavir in za fina ročna dela, katera je res „rastejo“ izpod
prstov, da je veselje gledati."

„Oh, to je vendar škoda", opazila je prijateljica,
kateri se je to sporočilo pri kavi, tej obligatnej malej
južini, „„Danica  je prežala deklica, smelo bi se reči,
razvijajoča se krasotica; ta se ne sme izgubiti za ta svet;
— prej ko prej morate zamujeno popraviti.""

„No, to se zna, da!" oglasila se je gospa
Roblek-ova;  „kakor hitro smo odložili žalobo, odpo¬
slala jo bom v širni svet, in to precej".

Danica  je v zasebnem zavodu, kamor jo je bil
dal rajni oče, zadobila dobro, ne jednostransko vzgojo ;
bila je vneta za vse, kar je lepega in dobrega, njena duša
je bila pobožna in Bogu udana. V krogu svoje rodbine
bila je vedra in živahna, za velike družbe, v katerih se
veliko, pa neslano žlobodra, pa je bila mrtva, ker ji ni
ugajala taka navidezna prijaznost. Zlasti soji  bile zoprne
priprave za družbo, ki trajajo po cele ure, predenj je
zadosti lišpanja in gizdanja.

*)  Zakaj ne na Slovenskem V! - No, ker še nimamo takega

zavoda. — Žalostno! Pisatelj.

117

Ko je prišel dan vže določen za „družbo“, v kateri
bi imela tudi nespačena Danica  prvič nastopiti, je ni
bilo možno pregovoriti, da bi na se toli nepotrebnega obe¬
sila; mati je zaman silila v njo. Krilo, katero je bilo navlašč
za ta večer naročeno, je bilo na prsih toli globoko
izrezano, da se je ubogi otrok v njem na pol nagega
čutil in rudečica ga je oblila, kadar je pomislil, da ima
tako oblečen stopiti v družbo njej več ali manj tujih
ljudij. Najnepotrebnejši in nič manj nego dostojen pa
se ji je zdel podkrilnik (tournure), katerega je „koš“
imenovala. Po dolgem pričkanju zmagala je Daničina
sramežljivost in njen nepokvarjen okus; mati je morala
odjenjati ter se zadovoljiti s priprosto praznično obleko,
katero je deklica najrajše oblekla. Jedini lišp, kateremu
se je udala, je bila sveža vrtnica v laseh.

Ko bi bili imeli ljudje, katerih družbo je prvič
obiskala skromna Danica  na strani svoje v svet za¬
ljubljene matere, vsaj nekaj dobrega okusa, gotovo bi bili
priprosto oblečeno deklico sprejeli kot prav ljubeznjivo
družabnico. Pa ker jim je pravega okusa manjkalo,
zbudil je njen nastop med gospemi in dekletami, pardon!
gospicami pravo brenčanje, kakor da bi se bila osa pri¬
kradla v panj med bčele.

„Kdo pa je ta?...  Oh, prosim Vas, saj še pod-
krilnika nima!....  Le poglejte.... ta abotni otrok ima

krilo iz bombaža. in, ti ljubi Bog, ta frizura!...

Ta je menda prišla iz gozda. . . . Ta mora biti kaka

poštna pripravnica. Znabiti kak komedijantevski

otrok.ali nazadnje celo kaka potovalna kramarica!“

s

118

Danica je bila le preumna, da ne bi hitro spo¬
znala. da se norčujejo čez njo, in tlačeča misel, da se
je osmešila, potrla jo je toliko, da ji ni bilo moči pro¬
dreti se svojimi duševnimi prednostmi.

Celi večer ostala je osamljena; gospe in gospice
pogledavale so na njo, rekel bi, z zaničljivim smehljanjem,
in gospodi si niso upali v njeno bližino iz strahu, da bi
morali deliti z njo breme smešnosti.

O vseh teh neprijetnostih začela je Danica  resno
premišljevati in prišla je do spoznanja, da je vsemu temu
prav za prav le sama kriva, ker ni storila, kakor so jej
svetovali mati. Sklenila je torej, da hoče nad vsemi temi
ženskami, ki so jo danes toli omilovalno z viška dol po¬
gledovale, maščevati se pri prvej priliki.

Se isti večer razodela je materi svoj sklep, da hoče
pri bližnjej večerni zabavi vse navzoče ženstvo prekositi,
da, v tla potlačiti se svojim lišpom in okusom v toaleti,
in mati, o takem sklepu prijetno presenečena, ni se
ustrašila nobenih stroškov pri zvršitvi hčerine nakane.

Danica  imela je fin čut za lepoto; snov za obleko
znala si je tako dobro izbrati, da je prihodnjič v družbi
res vse stisnila v senco. V začetku niso mogli verovati, da
je to ono priprosto, neizskušeno dekle, katero je pred
jednira tednom sedelo celi večer nemo v kotu; vsi mladi
gospodje so jo kar obsuli, nazivali jo krasotico, boginjo, in
Bog ve, kaj še vse.

Le prehitro so bili v mladi duši izbrisani vsi vtisi
prejšnje vzgoje. Danica  je letela od družbe do družbe;
krdelo mladih, galantnih mož sledilo je njenemu zrna-

119

govalnemu vozu; njena potrata presegala je daleč pičle
dohodke materine, in ko je ta kmalu potem umrla, ne
zapustivši nikakoršnega premoženja, ni se mogla Danica
odpovedati zapravljivemu življenju, zato je privolila
brez daljšega pomisleka v prošnjo nekega izmed svo¬
jih mnogih častilcev — bogatega bankirja — naj bi
sprejemala njegovo „podporo". — Postala je žrtva giz-
davosti.

Pa tudi podpora zaljubljenega bogatinca ni več
zadoščala zapravljivosti Daničini,  katera je mislila, da
mora sramoto svojega življenja pokrivati se zlatim pla¬
ščem. Spozabila se je ter ponaredila menico, da bi
prišla tako do denarja za svojo nečimurnost, a kmalu so
prišli slepariji na sled — in Danico prijeli ter zaprli kot
hudodelnico, katera je žalostno končala v bolnici za
jetnike. Na zadnji strani njenega molitvenika, katerega
je prijela v tolažbo v svojih britkih urah, zapisala je se
svinčnikom, kar je bila nekje brala:

,,Gorje mu, kdor stopi svetu v službo, kajti utru¬
jenega in nagega ter brez plače odpodi on vnemarnega
slugo, kadar zažvenklja zvonček h — počitku".

120

XXIV. Kako vcepiš otrokom veselje
do lenobe?

Opisuj jim delo kot nekaj prav strašnega!

„No tega mi je še manjkalo", reče mizar Hren
svojej rodbini; „prihodnji teden bi moral pri baronu
Dragomiriču  popraviti in prelikati pohištvo, a moji
pomočniki so sedaj vsi zvunaj na delu, torej bom moral
to storiti sam. Hvala lepa za to nadlogo!" — Nje¬
gova soproga, koji je bilo vrlo znano, kako nerad se
je gospod Hren  pečal s kakim delom, ga je tolažila:
„Gospod baron bo vže še teden dnij počakal, potem bo
pa vže prišel kateri izmed pomočnikov domov, ki bo
opravil delo pri njem namesto Tebe." — Ta bo čakal,
ta? odvrne gospod Hren,  „on je trmast ko konj; kar
mu šine v glavo, to se mora završiti. Pa on mi da za¬
služiti največ, in če mu ne ustreženi precej in kakor želi,
potem je konec temu zaslužku. Tu ne pomaga nič, jaz
moram ta pelin pojesti in delati sam. Gospod Hren  je
še nekaj hrenovih izustil ter s tem pokazal, da smatra
delo za najhujšo težavo.

Teden, katerega se je to-li bal, je nastopil in ž njim
težava mojstra Hren-a,  ker je moral k plementašu na
delo. Tu bi bilo vredno videti, kaka nevolja je prevzela
tega rokodelca!

Ako je prišel opoludne domov k obedu, vrgel se
je v naslonjačo, stokal je, kakor da bi mu bilo umreti?
ter tožil s pojemajočim glasom: „M ari jan a, le brž mi

121

prinesi, kar si mi pripravila, zlasti juhe in vina; meni
ni več prebiti; prokleto delo me bo spravilo pod grudo.

In popoludne še le bo delo hudo. Kmalu po jedi

delati bo dvakrat tako težavno. . . . Mislite si, ta hu¬
dičev baron je celo hotel, da bi delal naprej tudi po
večerji — celo noč, samo da bi delo poprej zgotovil,
ker pričakuje stalnih gostov. Pa iz tega ne bo nič!
Seveda vmazan on ni; obljubil mi je za to tudi dvojno
plačilo; a kaj bi imel od tega, če me položijo jutri
vsled tega na oder!“

Konec takim jeremijadam je bil globoki vzdihljej:
„Da, da; je pač res britko, če mora človek delati kakor
črna živina, da si ohrani revno življenje 11 .

Ker se je vse to godilo v pričo otrok, ki so pa le
prepazno poslušali to vsakdanjo očetovo mrmranje, jeli
so verovati sami, da je delo v istini nekaj prav strašnega,
zato so se ga pa tudi začeli izogibati, kolikor se je dalo.
Vže pred besedoj „delo“ so se zganili, kajti dela so se
bali. Osobito Do brila,  gospoda Hren-a  starejši sin,
je bil v tem najbolj očetu podoben. On ga je vestno po¬
snemal in vže s petnajstim letom se je mogel ponašati,
da še ni nikdar poprijel se delo, to po očetu toli sovra¬
žene „ strasti".

Ker mu ne bo oče zapustil nobednih glavnic, od
katerih obresti bi se dalo brez dela živeti, je bil zdaj
za njega skrajni čas izbrati si stan, ki bi mu dajal vsak¬
danjega kruha. Na petnajsti rojstveni dan ga je vprašal
oče: „No D o bril  a, povej mi vendar, česa bi se naj¬

rajši naučil ?“

16

122

„Najrajše bi bil market' v kavarni kakega večega
mesta n. pr. v Ljubljani, v Trstuje  z nekakim pre¬
pričanjem odgovoril.

Stariši so se smejali temu abotnemu odgovoru ter
sinu razjasnili, da menda vendar ne bo resno želel biti
za celo življenje marker; to bi bila nezdrava in žalostna
služba dan in noč med štirimi zaduhlimi stenami v to¬
bačnem dimu, malokdaj o pravem času v postelji; tudi
pri tem poslu ni gotovega kruha za bodočnost itd., naj
si izvoli častnejši stan.

Po teh opazkah je delaplahi Dobrila hitro od¬
govoril: „Bom pa umetnik, slikar 11 . No, to je bilo vže

prijetnejše slišati, saj je tudi oče včasih čopič vodil po
novem pohištvu od jelovega lesa, saj so naročniki tudi
njega večkrat — seveda za šalo — zvali „umetnika“.
Želja se je mladenču spolnila, to se pravi, dobil je mojstra
v risanju, lase si je pustil rasti dolge, jopič je dobil od
črnega žameta in bele srajce njegove so imele odslej
velike, nazaj upognene ovratnike. Da, prišel je celo y
akademijo, in akopram so tam zagotavljali vsi profesorji,
da nima Dobrila Hren  nobednega poklica, nobedne
nadarjenosti za to umetnost, vendar je zbral oče še svojih
prihranjenih goldinarčkov ter jih izročil sinu rekoč: „Idi
zdaj v božjem imenu v Monakovo na tamošnji slikarski
zavod ter osramoti svoje bivše profesorje na akademiji,
ki so Ti gotovo le iz zavisti odrekli sposobnosti za sli¬
karsko umetnost ! 11

Tu se je Dobrilu  res prav dopadlo. Slikanje sicer
ni bila njegova največa skrb, pa bavarsko pivo in pa

123

vesela družba nadarjenih tovaršev dopadala mu je čez
vse. Da, tako mu je bilo v inozemstvu všeč, da je bil se
svojim 40. letom še vedno v Monakovem slikarski gojenec
ne samo dolgih las ampak tudi vže na pol sive kozlov¬
ske brade, kar bi bil najbrž za celo svoje življenje
ostal, ko ne bi bila podpora od doma vsled smrti očetove
za zmiraj izostala. Zdaj je seveda moralo nehati veselo
življenje. Dobrila, mesto da bi si osodo k srcu vzel, po¬
zabljal je na sebe vedno bolj, dokler se ni popolnoma
zgubil. V ponošenej umetniškej obleki se je klatil ne
več po Monakovem, ampak po domovini, katero je pred
toliko leti bil ostavil kot nikakoršnega dela vajen razva¬
jenec, po selih nadlegoval krčmarje, naj mu dovolijo na¬
slikati to ali uno žival na stene, n. pr. rudečega vola,
črnega medveda, itd. le — za hrano. Njegova rodbina
pa je le takrat kaj slišala o njem, kadar je prišlo od
inozemske sodnije kako pismo v rojstni njegov kraj z
vprašanjam, ali ima postopač Dobrila Hren  kaj last¬
nega imetja. Tistikrat je imel „Hren-ov umet¬
ni k“ vže manj nego nič. —

124

XXV. Kako narediš svoje otroke
lakomnike ?

Vtepi jim prepričanje, da denar presega vsako

srečo.

Stari  Kmetic  imel je le jednega sina, katerega
je ljubil črez vse, — to se pravi, razun denarja, kajti
le-ta mu je bil še bolj pri srcu. Ko bi mu bil n. pr.
kdo predlagal, naj da svojega Blažeta  v jedno skledico
tehtnice, v drugo pa jednako težo Srebrnjakov ali pa
zlatnikov, in ko bi mu bilo na voljo dano izreči se za
sina ali pa za žlahtno kovino, obvisele bi bile njegove
želje sigurno na skledici s kronami, Blažeta  pa bi bil
prepustil svojej osodi.

Ker pa k sreči ni prišlo nobednemu človeku na
um, staviti K m e t i č - u tak predlog, ostal je Blaže  njegov
dragi sinek, s katerim je delil vsako veselje.

V čem pa je obstalo njegovo veselje?

Ovako seveda povprašuje čitalec, a mi mu hočemo
to brž povedati.

Kadar je prišel Kmetič  iz tržnega dneva domov,
prinesel je s seboj iz mesta žitni cenik ter vsikdar po¬
klical svojega sina, kateremu je brez zamude razložil
važnost takega papirja,

„No, poglej Blaže!"  je rekel, „poglej, kaj je za¬
pisano na tem listku: Pšenične cene so poskočile vsled
prepičlega dovažanja, in hi  banačke pšenice velja danes
za 1 gld. 10 kr več nego pretekli teden. Lepo blago

125

se plačuje po 8 gld. hi  itd. Veš-li, kaj pomeni to? No,
počakaj jaz Ti hočem pojasniti vse. Jaz imam sedaj ravno
500 hi  pšenice v svoji žitnici; ta je zdaj za 550 gld.
več vredna, nego pred tednom dnij; za to vsoto
smo zdaj bogatejši, in če hočem danes prodati svojo
pšenico, dobim za njo gotovih 4000 gld. Ti, to je lep
denar, kaj ne?“ Seveda da je bil Blaže  vesel takega
bogastva.

Drugokrat je prišel Kmetič  z jednim korunom
domov, ki ga je bil izdrl na sosedovej njivi. Zelišče je
bilo velo in marogasto in gomolji so bili rujavkasti in na-
gnjiti. „Hvala Bogu, Blaže",  je oče vzkliknil od veselja,
„veš, kaj je to? To je krompirjeva bolezen. Kaka sreča,
da nisem prodal svoje pšenice; ta je zdaj zopet najmanj
za 50 kr. pri lil  več vredna, in zopet smo premožnejši
za nekaj stotakov." In Blaže  je bil zopet vesel imetja
očetovega.

Blaže je imel tudi svojo hranilnico; v to glinasto
posodico mu je spustil oče vsako soboto po četrt goldinarja,
in kadar se jih je nabralo za 5 gld., vbila sta hranil¬
nico, da se je petak naložil v hranilnici bližnjega mesta,
in ko je bil skupaj prvi stotak, rekel je lakomni oče:
„Glej, Blaže!  se svojim stotakom lehko napraviš lep
dobiček. Jaz bi to storil sam; pa ker si toli priden in
štedljiv, hočem Ti pustiti ta opravek. Ti veš da je
N a vodniku  poginil konj, potrebuje tedaj drugega vže
za delo na polju, ki se je odprlo, in k temu mu še
manjka baš 100 gld. Obljubil je vračati nam skoz jedno
leto na mesec po 9 gld., ako mu posodimo to malo

126

glavnico; čez leto in dan bi zneslo to 108 gld., to je
dobrih 8 odstotkov za Tebe, in nihče Ti ne more blizo. No,
to bi bile lepe obresti! “

Kakor se je govorilo, tako seje zgodilo, in Blaže
je bil prevesel da je mogel biti Na vodnikov  upnik
pod toli ugodnim pogojem.

O velikih praznikih pa je Blaž  e ta  čakal neki po¬
seben vžitek, Po večernicah namreč odklenili so oče
železno skrinjico, katera je bila pod njihovo posteljo, in
zdaj sta ogledovala oba vse te bankovce, državne obli¬
gacije, srečke in dolžne liste, ki so bili nakupičeni v
njej, ter jih prebirala od besede do besede.

No, to ti je bilo veselje!

Iz take šole je seveda moral priti zrel mojster, in
to je bil Blaže  v istini; z 20. letom je vže celo pre¬
kosil svojega očeta; postal je namreč odrtnik, pred ka¬
terim še njegov lasten oče ni bil varen. Ta je baš po¬
treboval nekaj gotovine, in ker ni hotel od svojih obli¬
gacij zarad nizkega kurza nobedne prodati, izposodil si
je potrebnih denarjev od svojega sina, toda za nenavadno
visoke obresti. —

Med tem se je zaljubil Blaže v neko zalo in pridno
vaško dekle, a ker je bila uboga, je zadušil v sebi lju¬
bezen do nje ter vzel za ženo neko 40)etno vdovo,
katera pa je imela mnogo denarja. — Silo in glad je
trpel se svojo rodbino, da je le mogel k starim obliga¬
cijam prilagati novih. — Med propovedjo in službo božjo
je mislil le na tržne cene in na dobiček, ki bi ga utegnil
imeti pri bližnjem srečkanju. — On ni poznal ne pri-

127

jateljstva, ne ljubezni, pa tudi pravega veselja ne, ampak
le denar; lakomnost je zasedla celo njegovo srce, da ni
bilo tudi najmanjšega prostorčka v njem za kako ple¬
menito poželjenje. Ta nenasitljivi Blaže je v najlepših
letih svoje dobe umrl za mrzlico, ker se ni mogel od¬
ločiti, da bi bil zavžival dragih kinin-praškov, katerih
mu je naročil njegov zdravnik.

Zapustil je 50.000 goldinarjev, a poleg njih je živel
kakor berač. Kmetje pa, ki pridejo na pokopališče, kažejo
še danes na njegov grob rekoč: „Ta-le tu notri je imel
denar raje nego Boga".

XXVI. Kako je postopati, da postanejo
otroci otrpnjeni za dobre nauke?

Le opominjaj in svari jih ves dan!

Gospa Pavlina Vrisk  je bila poštena gospodinja
in ničesar ni bolj želela, ko svojega jedinega otroka, malo
Barico,  odgojiti baš tako, kakor je bila vzgojena ona.

Najpripravnejše sredstvo v to svrho zdelo se ji je,
opominjati jo ves dan; kajti, mislila je, ako se veliko
govori, mora vendar obviseti vsaj nekaj na njej; dan na
dan skoz celo leto pa se mora potem dosta poznati.

Začela je torej se svojimi zbadljivimi opomini vže
zgodaj v jutru pri zajutreku in med tem je včasih svoje
besede povdarjala z dlanjo ob mizo.

128

„Barica, to Ti rečem, da boš danes celi dan
prav vrla; pridno plesti, biti prijazna in vljudna proti
vsakteremu, ubogati na prvo besedo — kam gledaš kadar
govorim stebo? — (cof!), in za vse, česar želiš, dostojno
prositi. Pa kaj vidim! Ti si svoj novi zastor onesnažila s
kavo: ali ne moreš paziti (čof!)? Počakaj, Te bom vže
naučila snažnosti, da boš še mislila na me (čof! čof!).

Držiš se od dne do dne bolj pokvečeno. Kako vže

zopet sediš (čof!); ali ne moreš sedeti po koncu ne da
bi se naslanjala, tako kakor jaz? Od todi je vsa Tvoja

obleka na hrbtu občohana. Ne stlači si vendar h

krati pol rogeca v usta! (čof!) No, s časom se ti morajo
razcepiti tja do ušes“.

Tako je šlo naprej ves ljubi dan. — In kakšen je
bil vspeh?

Vsakdo ve, da deluje zdravilo hitro in povoljno
pri človeku, kateri ga še nikdar okusil ni. Ge pa kdo
zdravilske krogljice zoblje dan na dan, se navadi na nje
njegova narava in na zadnje je, kakor da bi pojedel kos
žemlje. —

Tudi Bariča  se je navadila na mamine večne
opomine in propovedi tako, da je sčasoma slišala le še
glas besed, ne zmeneč se za njihov pomen. In ko je
gospa Vrisk  nekoč tožila svojemu možu: „Pri tem de¬
kletu nakopala si bom še jetiko; saj je vse bob ob steno!"
tedaj je povedala golo resnico.

129

XXVII. Dvoje čudodelnih sredstev, s
katerima otroke raznih nečednostij
naučiš.

1. Prepusti jih same sebi ali pa poslom.

V hiši gospoda  Podvinskega,  imovitega trgovca,
bilo je poskrbljeno za vse. Bilo je mnogo dekel in slu¬
žabnikov in trije otroci Podvinskega  (dekle in dva
dečka) imeli so svojega domačega učitelja in vzgojevalca.

Gosp. Podvinski  je imel vedno obilo opravkov, zato
ni mogel biti veliko doma v stanovanju. Kadar je zaklenil
svojo prodajalnico, ni bilo zahtevati, da bi še sedel k
svojim otrokom ter se pečal z vzgojo. Saj je plačeval
toliko ljudij.

Iz svoje pisarne je šel raje naravnost v čitalnico,
kjer je vsikdar našel prijetno druščino, ter nekoliko po¬
igral na biljardu — zavoljo gibanja, po tem pa ali tarok
ali pa vvhist, privoščil si dobre večerje in se navadno še le
okoli polunoči poslovil od svojih prijateljev.

Kaj pa je k temu rekla njegova druga polovica?
Je-li bila zadovoljna s takim življenjem svojega soproga?

Tako povprašuje brez dvombe ta ali ona radovedna
čitateljica.

Popolnoma zadovoljna je bila ž njim dobra gospa ;
kajti v prvič je vedela, da je njen mož v družbi vrlih

17

130

ljudij in da si išče le poštene zabave, kakoršna se strinja
z njegovimi dohodki; — in v drugič je pa ona strastno
ljubila muziko ter je bila vesela, ako jo je mogla gojiti, ne da
bi jo bil pri tem motil njen soprog. Gospa Podvinskega
je bila namreč poprej, operna pevka v Zagrebu, in ker
je imela še vedno zvoneč glas, je bila leto za letom
skoraj vsak večer povabljena kam v družbo, kjer so ob¬
čudovali njeno nadarjenost in umetnost. Največ časa črez
dan ji je poteklo med poskušanjem novih spevov in med
vežbanjem glasu; in če je kedaj ni bilo zvečer v družbi,
se je zgodilo to, ker je morala iti v operno gledišče učit
se zopet kaj novega od kake sloveče pevke na deskah,
ki pomenijo svet.

Iz tega, kar se je povedalo doslej, bi se smelo skle¬
pati, da nista gospod in gospa Podvinski  nič skrbela
za svoje otroke; a s tem bi storil krivico vrlima rodi¬
teljema. Gospa Podvinska  ni prišla nikdar tako pozno
domov, da bi bila pozabila na svojo materino dolžnost
in ne vprašala svojo strežnico, na katero se je najbolj
zanašala: „No, Drenka,  kako je z otroci? Ali so

zdravi, je-li jim dišala večerja; spijo-li sladko “ in
bila je vsikdar vesela, ako so bili odgovori povoljni na
vsa vprašanja.

Tudi gospod Podvinski  ni nobedno jutro zapustil
svojega stanovanja, da bi ne bil obiskal in poprašal
domačega učitelja: „No, gospod Blagoti n šek,  kako

se vedejo moji otroci? Ali se učijo pridno; ste-li
zadovoljni ž njimi?" In gospod Blagot  in  šek  je za¬
gotavljal vedno, da ne morejo biti otroci pridnejši, nego

181

so, in da kot hišni učitelj še nikdar ni imel tako od¬
ličnih gojencev.

Stariši so torej smeli biti zadovoljni s tem za¬
četkom.

V dejanju pa je bilo to vse drugače. Domači učitelj,
g. Blagotinšek,  se ni kar nič zmenil za otroke; on
ni od njih zahteval drugega, nego da so vsak dan po
uro ž njim pri mizi sedeli, in sicer baš med 11. in
12. uro, ko je oče domov prihajal povžit predpoldanco,
pri katerej priliki je le smuknil skoz sobo rekoč: „No,
kako ste pridni; to je lepo!“ Drugi čas dneva pa so
bili otroci brez določenega dela.

Maliči so se kratkočasili, kolikor se je dalo, so raz¬
grajali, vmes razsajali, dokler je bil dan, na večer pa
so zakurili v družinsko sobo, kjer je bilo zmirom dovolj
zabave. — Gospejina strežnica je imela ljubega, kateri
je bil pri nekem odvetniku pisar; ta je vedel mnogo ne
baš nravstvenih iger, in ljubčki drugih ženskih poslov,
neki urarski pomočnik, neki stražmešter in neki graj-
ščinski lovec so bili tudi prav „ljubeznjivi“ ljudje. Dečki
so v moški družbi pili pivo, igrali tarok, pušili papirovke
in pri igri v zastavitev so poljubljali služabnice in teh
prijateljice, kolikor so poželela njih vže več ali manj
spačena srca, med tem ko so oni izbrani, zlasti pa od¬
vetniški pisar objemali in poljubovali hišno hčer. Tudi so
večkrat plesali, ali pa na druge načine kratkočasili se, kakor
je sploh po hištarnah v navadi. Doneske za take večerne ve¬
selice pa so morali ulagati otroci. Hčer pa je izprijena družina
napeljavala izmikati svojej materi ključ od zaloge, in

132

mladi lab koži vni gospodiči so prinašali poleg tobaka in
smodk iz kadilne sobe očetove tudi še kak goldinarček
za pivo in vino, potem, ko jim je hišna pokazala uraet
nost, kako se da z upognenirn žrebljem odklepati in za¬
klepati gospodarjeva šatulja za denar.

Kje pa je bil rned tem domači učitelj? V  svojej
sobici se je skrbljivo pripravljal na skušnje za svoj
bodoči stan.

Konec vsemu temu ni težko uganiti, deden izmed
obeh sinov, katerega je njegov oče vzel v svojo pro-
dajalnico, ponarejal je menjice, da je dobil tako denarjev,
kolikor mu jih je za razuzdano življenje bilo treba, a s
tem je prišel sodišču v pest. Drugi je postal komedijaš;
potoval je z neko druščino po svetu; njegova uloga je
bila „ljubi“, katerej je bil najbolj kos. Hčer pa je bila
zapeljana po onem odvetniškem pisarju ter si je vzela
življenje, ko vže ni mogla več prikrivati nasledka svoje
lahkomiseljnosti.

Iioditelja sta potem svojim prijateljem tožila svojo
veliko nesrečo, katero sta morala doživeti na svojih otro-
kih. Njuna vest pa njima ni ničesar — očitala, kajti —
dejala sta — za odgojo otrok potrošilo se je več tisoč
goldinarjev; vedno sta pozvedavala za svojimi otroki,
kako se vedejo, učijo, — in vedno so biii pridni, dokler so
bili majhni. Kako da so se mogli tako izpridili v po
znejših letih, tega nista mogla zapopasti. To je nesreča,
katera je rodbino zadela prav po nedolžnem.

138

2. Treba je kaj nespodobnega večkrat storiti v
pričo njih, in precej bodo vse posnemali.

V hiši oskrbnika Erženjak-a  našla seje gotovo
vesela družba. Tu se je posmehovalo cel večer kakor pri
ognji med predstražami, čez mizo tja in sem; v časih
se je marsikateri izmed gostov skoraj zadušil, ako ga
je med požirkom posilil smeh, ker je slišal smejati
se druge.

Duša tej iniznej druščini pa je bil g. Erženjak
sam, mož vodno „židane  volje 1 *, kakor so trdili nje¬
govi gostje. Ni ga pa tudi nobeden naslov tako veselil,
kakor ta; in ko bi bil postal tudi dvorni svetovalec, ali
predsednik sodišču, ne razveselilo bi ga bilo tako, kakor
pridevek „židane volje",  katerega mu je dajala vsa
soseska.

S čim pa je zabaval g. Erženjak  svoje goste?
— Imel je v glavi najmanj tisoč polžkih povestij in
pravljic, dvoumnih ugank, zastavic, vmazanih pesnij in
klafarskih popevk.

Te je pri mizi kar stresal iz svojega rokava, nad
katerimi so se kratkočasili gostje njegovi brez izjeme,
kajti, vabil je le jednakomisleče goste, in ti so po vrsti tudi
podobnih kratkočasnic pripovedovali ter s tem dopolnjevali
zakladnico njegovo.

Mislil bodeš, dragi čitatelj, da pri takih prilikah
ni bilo .slame na strehi**,  da niso smeli blizo otroci
Erženjak-ovi  — dva dečka in dve deklici, — kajti,
če se vže v tej, odraščenim namenjenej knjigi, izogibljemo

184

navesti le jeden primer od onih razkošnih večerov, koliko
bolj bi bilo misliti, da . bodeta oče in mati svoje otroke
varovala pred pohujšanjem.

Pa baš nasprotno je bilo v tej hiši. „Zakaj pa ne
bi smeli biti otroci dobre volje ?“ se je rekalo.

Dokler so bili še majhni, tolažila se je mati s tem,
da je rekla: „Kaj pa to; otroci so še vendar premajhni,
da bi razumeli take šale ; oni se le smejijo, ker vidijo
drage smejati se. to jih ne more pokvariti 11 .

Ko so postali večji, je dejal oče: „No, to so vže
odraščeni mladi ljudje, taki se morajo učiti razumeti kako
šalo. Dečka bodeta prišla še v vse drugačne družbe, in
dobro bo, ako bodeta imela takrat vže debelo kožo ter
manj občutljiva ušesa in oči za take reči; devojki pa
naj bodete, kakoršna jo njuna mati, ki je gotovo prevrla
gospa. Ali ni res, Ti stara? — in vendar se posmehuje
vže dokaj let mojim pripovedkam in pesnim! Zahvalil
bi se, ko bi moji hčeri rdečica polivala pri vsakej prostej
besedi, katera pride do njenih ušes, in vrh tega še zna-
biti pobegnila iz šaljive dražbe. Take občutljivke niso za
nobedno družbo

V toli nalezljivem ozračju nalezla sta se duh in
srce otrok razjedljivega strupa, ki je otrokom vničil vso
nrastvenost. Jednako store n. pr. skrbljivi roditelji, ki
pustijo svojim otrokom nastaviti koze da so potem var¬
nejši pred nalezljivimi osepnicami. Razloček je le ta, da
služi prvi strup, pohujšanje, v pogubo, ta, cepivo, pa v
rešitev človeka.

185

Nobedne čiste in plemenite misli zmožni, okuženi
s pregrešno poželji vostjo, stopili so Eržen  ja k-ovi
otroci v življenje, za katero so se toli vneto pripravljali
poslušaje ničvrednih povestij svojega očeta in njegovih
somišljenikov pri domačej obloženej mizi.

Mladi gospodje Eržeujak-ovi  so bili kmalu izklju¬
čeni iz vsake boljše družbe, kajti, kjerkoli so se prikazali,
zbežala je vsaka poštena žena strmeča in zarudela, in
celo možje pristojni so se izogibali teh sprijenih šalobard.

In ko ste se nekoč gospodičini Erženjak-ovi
v mesto peljali v odprtej poštnej kočiji, zagotavljal je
postiljon, kateri je na uho vlekel njuni živahni razgovor,
svojim tovarišem v krčmi: Da si ni upal na kozlu ozreti
se k dekletoma, tako ga je bilo sram pred njunim po¬
menkom in smehom, in ko bi ga bil kdo opazoval, bi
se bil gotovo prepričal, da je bil v licu menda bolj rdeč,
ko unih dveh rdeča solnčnika.

XXVIII. Kliko se izpodkoplje otrokom
zdravje ?

1. Treba jih je prav razvaditi.

Gospod Kolednik  je prav rad imel svoje otroke;
vestno je skrbel za njihovo zdravje in z največjo pre¬
vidnostjo jih je varoval vsega, kar bi jim bilo utegnilo

136

škodovati. Spali so v mehkih in toplih pernicah; zjutraj
so jih orni vali z gorko vodo in še celo poleti ni smelo
biti odprto nobedno okno njihove spalnice, preden niso
bili otroci omiti in oblečeni. Le ob prav lepih dnevih brez
vetra smeli so na zrak, a oblečeni so bili vedno bolj po
zimsko, da bi jim ne škodovala nagla sprememba vre¬
mena; po zimi pa so nosili kožuhe in čezobutje od
gumija. Kakor hitro je postalo zvunaj hladneje, raz¬
grnile so se preproge po njihovih sobah, kurilo se je
po dvakrat na dan, in vrzeli pri oknih so se zalepile s
papirnimi trakovi.

Nikoli ni smel nobeden ne teči, ne skakati, nikdar
piti vode, če ni bila prestana, morala je stati poprej vže
kakih 12 ur, in poprej sta se še potipala žila in čelo,
da ne bi si žeje gasil morebiti razgret.

Ker so bili otroci g. Kolednik-a  vedno le v
zavetju, torej brez prilike, nakopati si kake bolezni, so
morali biti vendar zdravi? — Kaj še! Baš naopak --
hiša ni bila nikdar dolgo brez zdravnika in steklenic z
lekom. Vsi otroci so bili bledi, bolehnih lic, vdrtih
očij in vele, nagubančene kože se zabuhlim obrazom,
kakoršne je opazovati pri vodeničnikih. Pri tem so bili
zmiraj bolni. Sabina  je šla danes ven v tkaninastih
čeveljčkih, a ker je bil cestni tlak še moker od včeraj¬
šnjega deža, jo je začelo grizli in grabiti v želodcu.
Danilo  se je napil sveže vode v sosednem kraju ter
kašljal vsled tega cele tedne. Štefanija  je bila ob¬
iskala svoji dve vrstnici ter igrala si tam z žogo, a se

137

je pri tem toli razgrela, da je morala zarad glavobola
leči na zofo, in Vinko,  ki je iz neprevidnosti razoglav
pokukal skoz okno, se je nalezel nahoda, da jc v spanji
dihal skoz usta, ker ni mogla sapa skoz nos. Vinkov
krstni kum, kateremu so se smilili otroci, pregovoril ie
gosp. K o le d ni k-a,  naj povpraša kakega slovečega
zdravnika, od kod ta večna bolehavost pri njegovih
otrocih, ima vendar svojega hišnega zdravnika.

Oče se je torej podal z vsemi svojimi bolehavci k
glasovitemu profesorju L, — a prišel je razjarjen domov.

„Ne, ljuba soproga!“ je kričal v sobo stopivši,
„sloveče zdravnike je pustiti v miru, tako je najboljše;
ti gospodje so toli prebrisani, da bi se svojo premete¬
nostjo zatrli celi svet, samo da bi izkusili kako novo
idejo. Prosim Te, ljuba Gr oz dana,  ta pačloveški pro¬
fesor je rekel: toplo obleko proč, vrat gol, roke gole, če
možno, tudi noge: vsaki dan v mrzlo vodo, fantje in
dekleta plavati, telovaditi, slamnieo, mesto pernice, na¬
vadno odejo, mesto blazine, mrzlo, svežo studenčnico za
piti, za zajutrek dobro mleko se zmesnim kruhom, itd.

. vseh neumnostij si itak nisem mogel zapomniti

. No, to bi bilo kaj lepega . to bi se reklo

naravnost pogubiti otroke.in k temu naj bi še po¬

magal jaz ....  jaz oče. —• Tega me naj obvaruje ljubi
Bog! ....  če mi jih pa vzeti hoče, potem se mi je v
krščanskej ponižnosti udati njegovej volji .... pa z a m o-
riti — zamoriti ne pustim svojih otrok."

In resje nanesla priložnost, da je kazal g. Kolednik
svojo krščansko ponižnost, kajti troje njegovih otrok v

18

138

13., 16. in 17. letu pomrlo je na plučnih bulah, naj-
mlajši sin njegov po imenu Vinko,  ki jo ostal živ, pa
se je pomikal iz bolnišnice v bolnišnico.

2. Isto se doseže, ako se daje otrokom preveč
zdravil.

Stara gospodična Bratanič-eva  je vzela k sebi
hčerko svoje rajne sestre ter jo ljubila črez vse. Svojo
Zorano  zgubiti bila je za njo najstrašnejša misel, kiji
je mogla priti na um, in stokrat na dan pogledala je
svojo ljubljeno nečakinjo, ali ne bi bilo znabiti česa po¬
gubnega zapaziti na njej.

Ko je dosegla deklica svoje 13. leto, začela je
cvetka bledeti, nemirno spavati, hudo sanjati, pobešeno
tavati, poleg tega pa zavživati prav nenavadne reči, ka¬
kor n. pr. pisalni papir, kredo, sol, lizati tinto, piti
kis itd.

Te pomisleka vredne prikazni spravile so dobro
teto skoro ob pamet in tekla je polna strahu k hišnemu
zdravniku, kateri je poznal dekle vže od mladih nog, po¬
tožit mu svojo težavo.

Zdravnik pa se je smejal’črez strah stare gospice
ter dejal, da se kaj takega pri mladih dekletih kaj rado
pripeti. Ona naj le pridno napeljuje Zorano  k težjemu
delu v hiši ter ji naj ukaže večkrat storiti kako daljšo
pot, potem se bo dozdevna bolezen izgubila kar sama od
sebe. Ato naročilo ni ugajalo gospodični B ra ta n i č-evi;

139

njenej nečakinji moralo bi se — tako je mislila ona —
pomagati z angleškim zdravljenjem, drugače je po njej
kakor po tolikih dekletih v letih raz vi tka.

Po dolgem povpraševanju pri starih tetah in ku-
micah so ji priporočili doktorja Polutnik-a.  Ta sicer ni
zdravil, tako se je reklo, kajti on ni bil prav za prav
vrač; pa on je delal prava čuda v svojem zdravljenju;
to ve ves svet, in zato ga kličejo v najimenitnejše hiše,
kadar so drugi zdravniki vse življenje odrekli bolniku.

Gospica Bratanič-eva  je tedaj se svojo Zorano
potovala k čudozdravniku Polutnik-u,  kateri je sta¬
noval v oddaljenemu predmestju.

„Doktor“ je dolgo opozoval Zorano,  odkimaval z
glavo (kar je kar srce trgalo ubogej teti) ter potem iz¬
javil, da mora bolnico preiskati v postelji, zato jo bo
sam obiskal bodoče jutro; v trenotku stvar itak ni
nevarna.

Dobra teta ni mogla celo noč spati od strahu in
bolesti, kajti po izjavi čudozdravnika je bila nečakinja
vendar v nevarnosti.

Mož čudodelec je prišel, jo je res preiskal, jej po¬
ti paval žilo, itd. itd. ter konečno izjavil se skrbljivim obra¬
zom, da ima Zorana  trojuo bolezen, namreč: na jetrah,
v želodcu, in da je glišava; treba je tedaj trojnega
zdravljenja, a za to je treba časa. Leto dnij bo pač
poteklo, prej ko bo mogla zopet stopiti na noge, in po¬
stelje ne bo smela zapustiti pred tremi meseci. Je še
sreča, da so ga poklicali o pravem času, kajti dekle je

140

vže jako zanemarjeno. Pa on je od smrti otel vže druge
bolnike, bo tedaj tudi ta zamotani slučaj razvozlal
s častjo.

Mazač si je za trenotek res pridobil zaupanje pri
gospici Bratani  č-evej; „to je vsaj odkritosrčni zdrav¬
nik je dejala, „ki ne dela človeku praznega upa in mu
ne trosi peska v oči. Se svojo učenostjo in svojo vest¬
nostjo bo ta vže rešil Zorano."

In vnetje  bil j, doktor" Polutnik,  to je moral
priznati celo sovražnik njegov, kajti prišel je vsaki dan
po dvakrat in vsikdar sebo prinesel veliko sklenieo zdra¬
vila, ali pa škatljičo pil, katere je pripravljal sam, ker
ni — kakor je rekel — dobiti vseh zdravil po lekarnah,
ki jih potrebuje on pri zdravljenju svojih mnogoštevilnih
bolnikov.

Zorana  je morala požirati vse te brezmiselne stvari
in ako se je tega branila, pa je prišla njena teta ter se
jokala, dokler ni dobri otrok iz ljubezni do nje šiloma
spil zoprne pijače. Pri tem pa je Zorana  vedno bolj
slabela in hirala, in ko je čudozdravnik pričel se sred¬
stvom proti glistam, omedlevala je revica, in položaj
je postal toli nevaren, da je teta zahtevala koncilija.

Čudozdravnik pa je vsled tega postal surov. On ni
nobeden navaden zdravnik, je dejal, ki bi se še le po¬
svetovati moral s „kolegoma“, da bi zasledil pravo bolezen
bolnice. K njemu je treba imeti brezpogojnega zaupanja,
drugače „on izostane 11 .

Ker so se mu vizite in leki plačevali proti, tedaj
bi mu ne bili dolžni nič več, na nehvaležnost pa je itak

141

vže navajen! S tem se je v sobi pokril se svojim široko-
krajčastim klobukom ter je koračil ponosno skozi vrata,
s katerimi je za sebo toli hudo zaloputnil, da so zakle¬
petala okna in da je bolnica zopet omedlela.

Kaj je pomagalo, da je poklicani zdravnik svojega
sprednika mazača, kateri si je mislil na ta način izmuz¬
niti se iz zanjke, izročil sodnijskej kazni, da se je na
vso moč prizadeval zopet poravnati pregreho, doprinešeno
na naravi mlade deklice!. Bilo in ostalo je pre¬

pozno .. .. črez štiri tedne je bila uboga Zorana
— mrtva.

Grez kratko potem sledila je svoji dragi rejenki
tudi rahločutna teta; obedve počivate zdaj skupaj.

Počilo ji je srce — umrla je od žalosti. Na svojo
zadnjo uro je reva celo obtožila se, da je morilka svoje
nečakinje, ker ni slušala dobrega sveta svojega izkušenega
hišnega zdravnika.

3. Ne privošči jim svežega zraka.

„Kam pa greste, ljuba žena Cvetkova?"  Tako
je vprašal častitljiv župnik iz vasi Podlog neko mlado
kmetico, katera mu je v vidni zadregi poljubila roko v
naglici ter hotela, „IIvalen bod’ Jezus Kristus 11  rekoč,
oditi naprej.

„ „ častivredni gospod župnik
jaz grem k. mrhodrcu““.

jaz grem

142

Tako je jecljala kmetica s pobešeno glavo. „K
mrhodrcu?" je sočutno naprej poizvedoval župnik, „Vam
vendar ni morda poginila Dimka?“

„„0 Bog varuj! Ta je prav zdrava na paši;.

samo vprašati sem ga hotela zaradi. zaradi mojega

malega E m i 1 i j a“

„In kaj pa ima mrhodrc opraviti z Vašim

otrokom ?“

,, »Častivredni gospod me bodete ošteli.jaz

vem, da jo nekrščansko kaj takega verovati. pa

otrok ima gotovo uroke, mrhodrc pa je moder mož in
ve za razna sredstva

»Cvetkovka, Cvetkovka!"  spregovori župnik
žalosten, „je-li to sad mojega truda; ali Vas nisem učil
kot katehet v šoli, da je babja vera greh ter da se ne
sme zaupati na coprnijo ....  da je le Vsemogočni naš
varuh in naš zaščitnik ....  da se spodobi za kristjana
le vera v Njega, ne pa pregrešno zaupanje v čarovnice.
Ali Vas nisem učil vsega tega ter Vam prepovedoval z
leče? In zdaj greste Vi zaradi svojega bolanega otroka
— k drcu!“

„„Častivredni gospod župnik!““ ihti žena, „„jaz
vem, da ni prav, kar nameravam storiti in zato sem se
branila povedati; da ko bi videli mojega Emilija,

gotovo bi se tudi. ne bodite preveč hudi.

gotovo bi se tudi prepričali. da ima uroke"“.

„No; dobro, ljuba Cvetkovka!  jaz hočem videti
otroka", odvrne župnik; „saj veste, da zmirom rad po¬
magam svojim župljanom ne le v duševnej sili, ampak

148

če le morem — ludi v telesnej. Midva greva zdaj na¬
ravnost na Vaš dom in znabiti Vam bom znal povedati,
kdo je kriv, da je dete bolno, to se pravi, od kod ima
uroke.

Kmetica se je precej udala pozivu velepoštovanega
dušnega pastirja ter ga je peljala v svojo hišo.

Bila je to prav čedna kmetska hiša z velikimi ze¬
lenimi durmi v sredi. Na desno od durij ste bili dve
svetli okni sč zelenimi okviri, za katerima ste viseli za¬
grinjali beli kakor sneg. Na levo od durij ste bili zopet
dve okni, kateri pa niste napravljali istega dobrodejnega
vtisa na obiskovalca.

Soproga Cvetkova  peljala je gosta v sobo z le¬
pima zagrinjaloma, v katerej je stala celo blazina, pre¬
vlečena s svetlorjavim usnjem, ter ga prosila, naj bi se¬
del, dokler ne prinese sklenico vina iz kleti, da mu vsaj
malo postreže. A stari gospod je to prav resno odklonil
in le zahteval videti bolanega E m i 1 i j a.

Kmetica ga je na to spremila iz svoje boljše sobe
ven črez dvorišče, potem skoz neko kuhinjo polno dima
v neko jedilno shrambo, iz katere je puhnil v nos
močni duh od kisline in od testu podobnega sira.

Iz te jedilne shrambe peljale so mala vrata, ka¬
tere je bilo komaj videti v temi, v neki prostor, kate¬
rega bi imel človek za kravji hlev, ko bi ne bili v kotu
stali visoki postelji, ki ste naznačili spalnico obeh za¬
konskih. Obe, komaj pedenj visoki okni z okajenima ši¬
pama ste bili trdno zabiti, čeravno je bila videti strn vže

144

v stavkih, v spalnici pa je bil tak smrad, da je zapiral
sapo župniku, kateri je bil vendar vajen kmečkih hiš.

Ko se je po čumnati ozrl, zapazil je, da se je sve¬
tila jedna stena v raznih barvah; celi kosi ometa so vže
odstopili od nje, za katerimi se je delala zelenkasta
plesen, vmes pa je rjava gnojnica kapljala na tla, katera
so bila brez desek. V postelji, iz pernic nakopičeni, za¬
pazil je v globini malo človeško bitje kakih dveh let,
katerega upadli obrazek je bil poten, vprostiti si roki
iz-za trdnega poveja pa je zaman poskušalo, da bi S e
branilo nadležnih muh.

„„Vidite častivredni"“, je zdihovala kmetica, „„to
je moj E m i 1 j! Kako krepko dete je bil on, ko ste ga,
častivredni gospod, krstili in kakšen je zdaj ta ubogi
črv! Do prvih zob je bil čvrst in živahen kakor riba v
vodi; potem pa je jel bolehati ....  nobedna hrana ni
ostala v njem ....  na rokah in nogah, pozneje tudi
na rebrih je dobil debele bule, in zdaj je ... . da se

Bogu smili!.zdaj ste vže njegovi nogi usločeni

kakor turska sablja. Mislim, da ima tako hude uroke,
ali pa mu je tako narejeno"",

„Ljuba Ovetovka",  oglasi se gospod župnik,
„zdaj hočem tudi jaz „mož beseda" ostati in Vam ime¬
novati čarovnico, ki je to naredila Vašemu detetu . . .
Vi sami ste ista čarovnica!"

„„Za božjo voljo.jaz.jaz, gospod

župnik?.Jaz pobožna kristjana.pa ča¬

rovnica!““

145

„Tako je, ljuba moja! sicer ne izmed tistih hu¬
dobnih bab, ki se, kakor trdi babja vera, shajajo se sa¬
tanom tam na križpotju, — a hudobna žena ste, ki je
nakopala otroku to trpljenje".

„Vidite“, nadaljeval je častljivi starček, „ko bi v
tej pustej luknji stala Vaša Dimka, moralo bi tu živinče
poginiti in Vaše nežno dete naj bi tu preživelo? Vaš
otrok ima angleško bolezen, na katerej je moral zboleti
v tem zaduhlem, vlažnem hramu. Ta čumnata tiši se go¬
tovo hleva — vsaj z jedno steno. Od spredaj prihaja v
njo neznosni duh iz jedilne shrambe, a vkljub temu je
vže menda niste prevetrili od novega leta sera, Ali ni¬
mate nobedne druge izbe v velikej hiši?“

„„Da, častivredni gospod; a jedna ni v mojej
lasti, kajti sprednjo sobo so dali moj tast v najem; to
čumnato pa res, od hleva loči le tenek zid. Ker ni¬
mamo toliko glav živine, kakor so jih imeli naši spred-
niki, prezidali smo hlev ter naredili to sobo“.

„In lepa so’ba zraven hišnih -durij ? “

„„V njej imamo naše najboljše reči““.

„In svojega jedinega otroka ne prištevate svojim
najboljšim stvarem? ....  Torej vidite, Vi gizdava žena,
da ste le Vi tista nesrečna čarovnica, ki je nakopala
otroku bolezen ....  Zarad Vaše prevzetnosti ponašati
se pri sosedih z „lepo sobo", pustile jedinega sinka, ki
Vam ga je dal ljubi Bog, zadušiti se v tej ječi! Žena,
žena.tega bi ne bil pričakoval od Vas!" . . . .

19

146

Resni opomini župnikovi so pretresli ženo tako, da
je hlastno zgrabila roko njegovo, jo poljubovala ter ob¬
ljubila storiti vse, kar bode zapovedal.

S pomočjo nekega posebno spretnega zdravnika,
ki je pritrjeval svetu župnikovemu, oproščen je bil ma¬
lic, katerega so kmalu potem prenesli v zračno solnčno
predsobo, od svoje bolezni, katera se k sreči še ni bila
ukoreninila preveč. Cvetkovka  pa je potem še vživala
veselje, da jo je odrasli Emil  j kot krepek fant sprem¬
ljal v domači vinograd, kjer se ni ustrašil nobednega
delavca. Kmetskim materam pa je ona z vso goreč¬
nostjo na srce polagala skrb za sveži zrak v stanovanju.
S tem, je mislila Cvetkovka,  da je skazovala dolžno
hvaležnost svojemu častitljivemu dobrotniku na najvred¬
nejši način.

XXIX. Še jedilo izvrstno sredstvo v
pohabljen j e deklet.

Dovolji jim nositi tesne oprsnike.

Stotnik So koli  če  v,  v svojej mladosti kaj zal in
ljubeznjiv častnik, pridobil si je srce mlade komtese v
grofovskem gradu, kjer je bil nastanjen. Oče, ki je vedel
za ljubezen mladih zaljubljencev, dovolil je radovoljno
v zakonsko zvezo, in visokorodna grofovska hči postala
je soproga moža, katerega oče je bil priprost gospod

147

Sokol, pa po svojih vojaških zaslugah bil je uvrščen
med plemenitaše s častnim pridevkom pl. Sokoličev.
Odslej mu je bil naslov: Gvidon Sokol pl. Soko¬
ličev.

Ker so bili časi mirni, posrečilo se je poročniku
Sokoli čevemu  še le po dolgih službenih letih
vspeti se do stotnika, in ker je med tem njegova gospa
postala mati ljubkega dekletca, izstopil je — pridržeč si
svoj vojaški naslov — iz vojaške službe ter je živel od¬
slej le za svojo obitelj na grajščinskem posestvu, ki ga
je dobila njegova soproga za doto od svojih grofovskih
roditeljev.

Mala cvetoča Vladislava  razvijala se je krepko;
bila je zdravega, če tudi za njeni spol nekaj brustov-
skega života, pa vrtnici podobnih lic.

To pa je bila baš največja bolest za njeno mater.

V tistem času (to je bilo v začetku tega stoletja)
se je mislilo, da plemstvo znači nežnost in slabotnost,
in zlasti gospodična plemenitega stanu ne sme imeti na
lici druge rdečice nego od lepotičnega barvila. In ka¬
kor zelo je ljubila gospa pl. Sokoličeva svojega soproga
ter bila zadovoljna se svojo izvolitvijo, vendar je hotela,
da se pozna njenej hčeri tudi po vnanjosti, da je iz
prestare plemenite rodovino tiste dežele.

Prigovarjala je tedaj svojemu soprogu, naj dovoli,
da sme Vladislava  obleči oprsnik, da zgubi dekletce
kmetsko obilost.

O tem pa ni hotel nič slišati stotnik. On je namreč
hudo črtel oprsnike ter je bil toli prepričan o njihovej

148

škodljivosti za zdravje, da se ni dal niti pregovoriti,
niti preprositi, niti omehčati po svojej soprogi, zdravi
život siliti v tak nespameten oklep.

Tekom časa so se neugodno spremenile razmere
očetnjave. Sovražne čete so drle vedno dalje proti nje¬
nemu srcu in stotnik So k o lice  v je pri teh okolno-
stih spoznal, da je njegova sveta dolžnost, ponuditi svoji
še vedno krepki roki v pomoč hudo zatiranej državi.

Opasal je zopet svojo sabljo ter vstopil kot major
na čelo domobranskemu bataljonu.

Ganljivo se je poslavljal od svoje vže lBletne hčere
in od svoje zveste tovarišice v življenju.

Prve dni po odhodu bataljona, ki je bil sestavljen
iz podložnikov grofovske grajščine, se ni mogla tolažiti
uboga gospa, tako jo je trla bolest; potem pa je podvo¬
jila svojo gorečnost v odgoji svoje hčere, katera ji je
bila jedina tolažba v teh žalostnih dneh. Pred vsem je
porabila odsotnost očetovo v „oplemeničenje“ dekletove
vunanjosti. Moški ne razumejo kaj takega, dejala je gro¬
fica, in major bo sam vesel, kadar bo zopet zagledal
— ako ga srečno nazaj privede Bog — svojo Vladi¬
slav  o preživočeno v šibko, nežno žlahtno gospico.

Brž se je pisalo v glavno mesto po najslovečega
krojača za oprsnike, da bi ta stisnil po svoji umetnosti
Vladislavo v potrebno obliko, in vrli mojster naredil je
vže v osmih dneh umetni jopič poln libokoščenih in je¬
klenih šibink, trden, da bi bil lehko služil vojaku v
opisni oklep.

149

Bridko se je razjokala Vladislava  zagledavši to
novošegno mučilnico, kajti ne malo se je ustrašila te
umetne oprave.

Pa kaj je pomagal jok? Posilili so jo s tem ne¬
bodigatreba nekaj z dobrikanjem, nekaj z grajanjem,
ter ga na njej zadrgnili tako trdno, da je komaj mogla
ganiti se in da je v njem komaj kaj jedla, komaj di¬
hala.

Vkljub temu jelo je dopadati še neizkušenemu
otroku, da je tudi postala šibka in tanjka črez pas —
lahko je bilo s pr.ednjema objeti jo tam okoli in okoli —
kakor druge mlade gospodične, njene znanke, in z ne¬
kakim ponosom nosila je svoj oklep vkljub neznanim
bolečinam, katere ji je prizadeval oprsnik. A le prehitro
so se pokazali nasledki tega posilnega lepšanja života.

Ker so ji z vso silo zadrgavali oprsnik, premaknile
so se čreve iz svoje naravne lege ter ustavile svojo
službo; s tem se je motilo prebavljanje in hranjenje, in
lepo naliti život njen je zmedlel, ob jednem pa je ru¬
menkasta, rekel bi mrtvaška bledost izpodrinila zdravo
barvo iz njenih poprej cvetočih lic.

To pa je bilo milostljivej gospej baš všeč, kajti zdaj,
je dejala, zdaj je njena hči vsaj podobna žlahtnej go-
spici in barva lica da se veliko elegantneje popraviti z
barvilom v toliko, da se vjema z opravoj.

Pa še marsikaj se je prikazalo, kar je bilo še ne-
prijetneje in nevarnejše: se silo stisnena pljuča v devico
razvijajočega se otroka niso mogla več prav delovati in

150

hkrati se je v dihalih pokazal rdeči vir življenja, in
svetla kri se je ulila Vladislavi  čez bledi ustni.

Plemenita gospodična morala je zdaj v posteljo,
katere dolgo ni mogla zapustiti, pa tudi ni smela, in če¬
ravno se je posrečilo prišlemu zdravniku ustaviti ne¬
varno prikazen, vendar je bilo za zmiraj podkopano
zdravje Vladislavino,  kajti iz bledega, upadlega
obraza je bilo brati, da je bolana v prsih.

Konečno je mogel tudi krojač kaj pregrešiti s
tem, da ni pravilno naredil in pritrdil svoj „stroj“ ;
bržčas je najedno stran še nežnega in mehkega telesa
bolj pritiskal oprsnik, nego na drugo, in tako je prišlo,
da je Vladislavi  na  desna naramica vedno bolj silila
h glavi, katero zlo seje še shujšalo v dolgej dobi, ko je
ležala bolana, in kar se ni dalo odpraviti, tudi z bom¬
bažem ne, s katerim je hotela gospa mati naramici
zravnati vodoravno.

Tako je bilo v Sokoli e e vem gradu,  ko je na¬
meraval priti grajščinski lastnik domov, kateri se je
nad 3 leta bojeval s trdovratnimi sovražniki ter med
tem povišan bil v polkovnika. A mislil je povrniti se ne¬
pričakovan; hotel je namreč svoje predrage presene¬
titi v domačem gradu.

Takrat, ko je pljuvala Vladislava  kri, mu je
sicer njegova soproga naznanila, da je hčerica malo
bolna, pa da ji je vže precej odleglo vsled hitre zdrav¬
niške pomoči; a na dotično poročilo je on vže davno
pozabil; saj je dobival potem le vesela pisma o svojej
hčeri. O tistem času pa še ni bilo železnic. Gospod So-

151

koli  če  v je potoval tedaj, po šegi častnikov iste dobe,
na konju z jednim konjskim hlapcem, kateri je imel
sebo v basagi vse potrebno za svojega polkovnika.

Ko se je tako približal svojemu gradu Od m Or¬
niku,  začelo je nagleje in krepkeje biti njegovo srce,
kajti tam za grmičjem zazibala sta se dva solnčnika,
katera nosite brez dvombe njegova gospa in njegova hči.

Zdaj spodbode Sokoličev  svojega vranca, ter
jezdi naravnost proti solnčnikoma.

V tem se zasliši nek tuj glas skoz nos s krikom:

„Mon Dieu, un officier!“

Jezik sovražnika predrage mu domovine ga je zbo¬
del : ko pa se prikaže iz za zelenja bledo, pokvečeno
dekle, ki vzklikne: „Oče, ljubi oče!“ — bil bi skoraj
omahnil raz konja.

„„Moja gospodična. Vi se motite.““

odgovori braneč se polkovnik.

„Pa, oče, ali ne poznate več svoje Vladi sla ve?“
ponovi ihteče dekle. — V istini je ni spoznal. —

„Je, je Vaša hči, monsieur le colonnel!“ potrdila je
guvernantka, in moral je verjeti zdaj.

On . skoči zdaj raz konja, vrže slugi vojke ter po¬
nudi hčeri svojo roko, da jo spremi v grad.

Med kratkim potom je izpraševal svojega otroka
in tako iz najzanesljivejšega vira izvedel celo zgodovino
njene bolezni.

Resnoben in odločen prestopil je prag drugače
toli preljubljenega Odmornika; njegove otožnosti ni
moglo pregnati ne odkritosrčno veselje njegove iznena-

152

dene soproge, ne ljubkanje njegove hčere, — in drugo
jutro je bil vže zopet na potu k svojemu polku.

Ne dolgo potem se je bila huda bitka in v poro¬
čilu o njej je stalo njegovo ime med — ubitimi. Citati
je bilo: „Polkovnik Sokoličev  je padel na čelu 4. ba¬
taljona domobrancev, katerega je z nezaslišanim pogumom
s polkovo zastavo vred vodil trikrat nad sovražnika
utrjenega, ter ga napadal z naskokom, dokler ga ni
zapodil v beg iii tako odločil osodo ugodno za našo
stvar".

Hrabri Sokol pl. Sokoličev  počiva zdaj pod
priprostim spomenikom na pokopališču domačega kraja,
kamor so bili mrtvega prepeljali, in poleg njega spava
mlada Vladislava  — pomandrana vrtnica — katere
življenje je za jetiko ugasnilo nekaj mesecev potem, ko
se je v Odmorniku bralo ono poročilo o bitki.

XXX. Kako se odgoje otroci v hinavske
bogoslužnike, t. j. da so le navidezno
pobožni ?

Bodi sam tak in spozabi se v tem o pravem

času.

Pobožnejšega moža, bolj gorečega katolika od go¬
spoda Hlinovič-a  menda ni bilo. Bil je knjigovodja

153

v neki veliki tovarni, in ker je nje lastnik rad videl, da
so njegovi delavci živeli po krščansko, zato mu je Hil
gospod Hli novic  prav všeč, ker jih je vnemal za po¬
božnost deloma s prigovarjanjem, deloma z lastnim
dobrim vzgledom. S ipolnim zaupanjem je mogel svoje
osobje zaupati možu, kateri je se svojim bogaboječim živ¬
ljenjem lik žareči zvezdi svetil vsem podložnim in celej
občini, kateri se v ponižnosti in pravej krščanskej potrpež¬
ljivosti ni zmenil za zbadanje in zasmehovanje služab¬
nikov v tovarni, ampak je ostal stanoviten in zvest svo¬
jemu nabožnemu prepričanju.

Vsako jutro, preden se je podal v svojo pisarno,
je šel v erkev iste vasi, kamor se je tovarna štela, da
je bil lam pri sv. maši. Kupil je za sebe in za svojo
obitelj sedeže v cerkvi in sicer vštric oratorija! tam je
bilo videti pobožnega moža klečečega, z dvema velikima
molitvenikoma in z debelojagodnim molekom, ter lahko
opažati, kako je sklepal roki ter jih stezal proti nebesom,
pa zopet vzdihujoč in šepetaje trkal na prsi.

Ob nedeljah in praznikih je bil prvi v cerkvi, kjer
se mu je pridružila še soproga z otroci, da bi slišala pre¬
povedovanje in peto mašo; popoludne pa je zopet hitel
z debelim molitvenikom in molekom k večernicam.

O postnih dneh ni bilo nikoli videti mesa ali kaj
mesenega na njegovej mizi, in ker je bila tudi njegova
soproga bogoslužna ter se trdno držala cerkvenih naro¬
čil, niso si mogli otroci vsega tega drugače misliti.

20

154

Ostremu opazovalcu pa bi ne bilo lahko ušlo, da
navadno ni bilo hišnega očeta ob takih dneh k mizi,
seveda le za to ne, ker ga je njegov principal poslal
zdaj na to, zdaj na ono svojih bližnjih fužin pogledat
tam pri delavcih, ž njimi obračunit, itd.

Vže zarad tega se ni dalo kaj slabega misliti o toli-
kratnem odtegovanju od postne mize, ker je gospod
Hlinovič  vsakokrat drugi dan toževal svojemu princi¬
palu, kako slabo se počuti vsikdar po vživanju postnih
jedij in kako veliko žrtvuje on svojemu verskemu prepri¬
čanju. ker mu le škoduje postna hrana.

Nekega dne — slučajno je bil to zopet petek —
pove gospod Hlinovič  svoji soprogi, da mora zopet na
fužine v Topiče  sklepat račune z delavci. „Saj je
itak post“, je rekel, „in moj obed je kmalu pri kraju.
Pri krčmarju v To picah  dam si prinesti porcijo sira
in kos kruha, popijem ročko piva in to bo več ko za¬
dosti za dan, ko je treba se zatajevati.“

„„Pa, predragi oče!““ oglasi se soproga, „„pri
tem bi Te jaz rada nekaj prosila: Ako greš jutri v To¬
piče,  in če bo lepo vreme, vzemi sobo oba fantka.
„Solski naznanili 11  za drugo četrtletje ste, kakor veš,
res jako povoljni; za tako marljivost vže zaslužita ta iz¬
let s Tebo, ona pa bodeta smatrala to za plačilo, kate¬
rega bodeta gotovo silno vesela in kar ju bo gotovo
spodbujalo v nadaljno vrlo napredovanje v šoli. Vzrok
šolske zamude hočem sama naznaniti gospodoma učite¬
ljema III. in IV. razreda — da sta sinka opravičena.
Daj jima v krčmi dati kake močnate jedi, ali pa cvrtja

155

s kruhom in to zadošča otrokoma, meni pa se s tem
ustrežeš, ker imam jutri veliko pranje in bi najraje ne
kuhala nič za poludne““.

Znabiti se je bal gospod Hlinovič,  da bi ga na
pol odrasla sinova motila pri obračunanju, kajti njegov
obraz se je neznano nategnil med tem, ko je soproga
govorila v njega. Ali kmalu so zginili njegovi pomisleki,
obličje se mu je zopet zjasnilo in odgoyoril je prijazno:
„Da, da, ljuba stara! zakaj pa ne; le naj gresta z me¬
noj; saj veš, da sem srečen le takrat, kadar imam pri
sebi Tebe z otrokoma. Pa naj ne pričakujeta, Bog zna,
kakega pogostovanja, kajti veš, stara, da je jutri petek,
in po svojih strogih načelih.“

„„No, oče, to se razume samo po sebi; saj bi
doma tudi ne dobili drugega, nego kaj mlečnatega"".

S tem je bila reč pri kraju za ta dan. Naslednji
dan je prišel oče vže ob 11. uri domov po svoja vrla
šolea, katera sta ga vže pripravljana pričakovala ter ga
vesela spremljala tja v prijazne Topiče,  kamor so do¬
speli, ko je ura v stolpu 12 odbila.

V veliko začujenje dečkov pa oče ni še! v Fužino,
kjer bi imel opoludne opraviti, ampak koračil je narav¬
nost proti krčmi, na katerej je bila naslikana velika
majolika z grozdjem na vinskej trti v ozadju, katero po¬
dobo je lepo obsevalo poludansko solnce.

Krčmar se zeleno čepico na glavi, z leseno pipico
v ustali in opasan z belim predpasnikom stal je baš med
durmi, ko so primahali ti trije, in komaj je ugledal on

156

knjigovodjo, zavihti! je svojo žametno čepico ter mu za¬
li lica!: „No, gospod Hlinovic,  reči se mora, da imate
dober nos; ste vendar na 2 km  uvohali, da sem danes
zaklal prešiča. Pripravljena je svinjina s hrenom, ka-
kor.šne še menda niste jedli v celem svojem življenju,
in prtene klobase, no, te so, da bi ne mogle biti
boljše ....  rečem Vam, prava slast!"

Gospod H11 n o vi č — toli pravični moramo vže
biti — je pri tem obupno strmeč zategnil obraz, a dolgo
se ni mogel hliniti nasproti staremu znancu Majolčniku
z namuznenimi ustmi. Zadovoljil se je, da ga je oštel z
resno-šaljivimi zbadljivkami ter ga naziva] „skušnjavca".
med tem pa koračil pred njim v znano sobo za boljše
goste, kjer je naročil tri porcije svinjine s hrenom in
tri jetrnice ter pol litra starine.

Dečka, ne malo osupnjena, zrla sta molčč v očeta,
a starejši, Lavoslav  z imenom, se je nazadnje vendar
ohrabril in opozoril svojega roditelja, „da je petek".

„Se zna, da je, moje dete!" odvrne on nekako v
zadregi, „pa mi smo kolikor toliko potniki zvunaj do¬
mačega kraja in na popotovanju smo odvezani od spol-
nitve 3. cerkvene zapovedi".

Ta izjava pobožnega očeta je popolnoma pomirila
dečkoma vest tako, da jima je prav dobro dišala prepo¬
vedana mesena jed. Jima je pa tudi bil oče dober
vzgled; poleg mastenja se je pridno zalivalo s kap¬
ljico od leta 1865, katera je kmalu omamila njega in
otroka.

157

Ko je bila družbica vže koj vinjena in sta dečka
baš slovesno obljubila materi povedati, da niso za južino
nič druzega povžili nego nekaj cvrtja s kruhom, — od¬
prle so se vrata v sobo za boljše goste in ustopil je
fužinarski inžener gospod Rud en-o  v južinat.

Le ta zbadljivec, kolikor ga je bilo na dolgo in na
debelo, zapazil je le prehitro bogoslužnega knjigovodjo
med mnogimi gosti, ki so se mastili s furovžino, in za-
krohota se v njega, da je bilo grdo slišati: „Kaj pa vi¬
dim, je kričal na vse grlo", „naš gospod Hlinovič,
ta pozemeljski svetec, ta pravičnež, masti se z jetrni-
eami na postni dan; no, zdaj pa se sme podreti nebo
ter s smolo in žveplom pokončati to grešno zemljo".

„„0, Vi zlobni zasmehovalec!““ zavrne ga gospod
H lino  vi  6 neslano se smejoč, „„le pridite pa se vsedite
k meni. da se zaupljivo pomeniva' 1 ".

Ko se je povabljeni vsedel poleg natrkanega sveto¬
hlinca, zašepeče mu ta na uho:

„„Je li res mislite, prijatelj, da sera tak osel in da
mi grejo vse te abolnosti od srca ? O tem se jako mo¬
tite, prijatelj! Hlinovič ni bedak; vse, kar on počenja,
mu mora kaj donašati. Ko sem prišel v našo tovarno,
sem kmalu zapazil, da je naš principal star bogomolec
in da mi bo v kratkem naklonjen, kakor hitro me spozna
kot pobožnega kristjana. — Na to sem računal se svo¬
jim načrtom, prijatelj, — kajti tudi jaz znam načrte
delati — in načrt se je obnesel dobro"".

„No, to je pač ostudno!" zakriči osupnen inžener.

158

„„Pojdite se solit se svojim smešnim strmenjem"",
zavrnil ga je zaničljivo gospod Hlinovič,  „ „ k a j pa je
na tem ostudnega? Ali nisem pri tem tudi mnogo žrtvo¬
val? — Ali si nisem za dragi denar kupil sedeža v
cerkvi, samo da sem vštric oratorija — kjer je vsikdar
moj gospodar — ki ga vodim za nos? Ali mi ni ob
nedeljah in praznikih poslušati, kako naš stari župnik
mlati prazno slamo, kako se derejo pevci na koru in
po erkvi, ter Se dolgočasiti po dve uri? Ali mi ni vsak
teden pobegniti v to kolibo, da se izognem pusti trski
in teh zopernih močnatih zvalkov, katere mi na mizo
pastavlja moja stara terejalka? J e -1 i ni to dovolj žrtve
za uborno službo knjigovodje in teh par stotakov, ka¬
tere si primolim?““

To je pa bilo vže preveč za značajnejšega gospoda
Rudenov-a;  osupnen o toliki hudobnosti in surovosti
je brž poravnal svoj račun ter pustil gnusnega hinavca
samega pri mizi.

Dečka, ki sta bila vedno v obližju očetovem, sta
lahko slišala ves pogovor (kajti vinjen oče je kmalu od¬
ložil svojo previdnost; njegovo besedovanje je bilo vedno
glasneje — otroci pa imajo navadno „dolga“ ušesa), in
tako sta La vos lav in Kajetan  zvedela, kako je z
bogoslužnostjo njunega začetnika. Odsihmal sta šla več¬
krat sč svojim očetom „postit  se“ k Majolčniku v
Topiče,  doma pa so potem vsi trije lagali skromni ma¬
teri. Pohujšana dečka pa sta odslej sploh rada zasme¬
hovala nauke sv. vere in cerkvene obrede, katerim ste

159

se njuni zastrupljeni srci vedno bolj zapirali. In čeravno
še mlada, vendar sta vže prekositi znala svojega starika
vega očeta o hinavščini.

O p o m n j a.

Tako smo se svojimi prijatelji marsikatero zmotno
stezo prehodili ter čitateljem pokazali, kje je njeni
izhod.  — Teh potov, tako mi upamo, se bodo znali
ogibati naši prijatelji, ako jim ne primanjkuje
zdravega razuma in poštene volje.

Z Vami prepotovati vse pote „sverižosteznega vrta
pri vzgoji“, — k temu nam manjka v „Popotnik-u“
prostora  in — smeli bi reči, časa v jednem člo¬
veškem življenju.  Kajti ta zmotni vrt je jako velik;
obsega celi svet;’ nahajajo se v njem koče in palače,
vaške šole in akademije, in gotovo ga še ni nikdo do
dobrega prehodil in preiskal, da-si jih živi le malo med
nami, ki — pri natančnem premišljevanju — ne bi
spoznali, da so se tudi nekoč notri potikali.

Zadovolji se torej, prijazni čitatelj! prijazna bralka!
z namigljaji na prednjih listih; veliko vže bodeš prido¬
bil, ako le znaš okoristiti se samo iz tega, kar se Ti je
tukaj pripovedovalo, Ako pa pritavaš pri svojem vzgoje-
valnem poslu do kake steze v zmotnem vrtu, ki vodi
na primer do žganja, tobaka, sleparstva  itd. po
kateri pa še nisi šetal z nami, podamo Ti za ta slučaj

sebo  palico vodnico, in iglo mag notico, kateri
te bodo zopet pripeljale na pravi pot.

Palica je vera; — vodnica je zdravi člo¬
veški razum — in igla magnetica, katera kaže
vsikdar na pravi izhod, pa je pošteno srce.

KAZALO.

Stran

Predgovor . 3

Uvod .  5

I. Sredstvo, da otrpnejo otrokom srca do starišev ... 13

1. Stori jim krivico.13

2. Odreci svojim otrokom nedolžne zabave, bodi neobčuten,

ako te ljubkajo in hladen pri njihovem razveseljevanju 15

3. Bodi neusmiljen in surov proti svojim otrokom ... 20

II. Sredstva, da bodo nehali spoštovati te tvoji lastni otroci 24

1. Pokaži jim svoje lastne pregreške.24

2. Ukazuj, pa ne glej na to, da te ubogajo otroci; žugaj,

pa ne kaznuj. 26

3. Strahuj na svojih otrocih to, kar počenjaš sam prepo-

gostokrat.29

III.  Kako postopati, da zaseješ srd in zavist med svoje otroke? 31

1. Treba je neopravičeno odlikovati jednega pred vsemi

drugimi.31

2. Hvali vsikdar jednega, kadar kaznuješ drugega . . 33

IV. Sredstvo udušiti človekoljubje vže v srcih otrok ... 37

1. V pričo njih govori slaho o drugih ljudeh ....  37

2. Počenjaj se svojimi posli kakor se sužniki ....  41

V. Kako je učiti svoje otroke grozodejstva? .43

Vže v mladih letih vcepi jim veselje nad trpljenjem nedolž¬
nih živali.43

21

162

Stran

VI. Kako se izbudi otrokom maščevalnost?.45

1. Daj jim priložnost znositi svojo nevoljo nad čim . . 45

2. Isto se doseže, ako se navajajo otroci ničesar nikomur

ne prizanašati.47

VII. Kako se vcepi otrokom nevošljivost?.50

Navadi jih na misel, da je sreča drugih ljudi za nje
nesreča.50

Vlil. Kako je otrokom vcepiti škodoželjnost?.52

Le uči jih prav vedno nevošljivosti (zavisti).52

IX. Kako vcepiti otrokom stud do nekaterih živalij ? 54

Povej jim, da so strupene.54

X. Kako se otrokom skazi veselje do lepe narave? ... 56

Brani jim občudovati čudeže vsemogočnosti in privadi jih
samopašnosti .   56

XI. Kako se da vcepiti otrokom strah pred duhovi? ... 60

Pripoveduj jim prav pridno, kako je strašilo tu pa tam 60

XII. Kako ti je postopat, da zasadiš otrokom strah pred hudo

uro?.63

Le kaži jim, kako je tebe rado strah pred bliskom in

gromom.6-3

XIII. Sredstvo, da postanejo otroci trmasti.66

Treba jim vsikdar vse po volji storiti vže v najnežnejšej

starosti.  . 66

XIV. Kako je otroke odgojevati, da bi lagali? . . . . 70

1. Vže od mladih nog jih moraš napeljevati k laži . . 70

2. Kaznuj otroke, kadar govorijo resnico.73

3. Vse veruj, kar govore otroci tvoji.75

4. Razgovarjaj se se svojimi otroci tako, da jih siliš lagati

v razgovoru..78

XV. Kako postopati, da se otrokom pristudi ves svet? . 82

1. Treba je le vse z blatom ometati v pričo njih ... 82

2. Naj se jim vse, kar ne morejo imeti, slika prav sladko 86

XVI. Kako je napeljevati otroke, da se radi kujajo? ... 89

Treba je le čestokrat in dolgo kujati se zarad njih . . 89

163

Stran

XVII. Izkušeno sredstvo, da postanejo otroci nesposobni za

življenje.91

, Sili jih v stan, za kateri ne čutijo v sebi nobednega poklica 91

XVIII. Kako je počet', da postanejo otroci sladkosnedni? . 95

1. Treba jim je dati brez odlašanja vsega, po čemur se

jim sline cede . . 95

2. Najboljše grižljeje je treba otrokom opisovati kot prav
sladke, preokusne, ter puščati jim vedno nekaj denarja

v žepu.97

XIX. Kako odvračaš otroke najuspešneje od dobrote? . 100

Preziraj njih trud, kedar se upirajo, da bi postali dobri . 100

XX. Sredstvo, da postanejo otroci neumni.103

Skrbi, da bodo pred časom modri.103

XXI. Kako je delati, da si otroci ne znajo sami pomagati . 108

Treba je skrbeti, da se jim pridno streže . 108

XXII. Kako naučiš svoje otroke nerednosti? . 110

Le zgodaj jim zateri ljubezen do reda . 110

XXIII. Kako ti je ravnati, da se bode otrokom priljubila

gizdavost?.113

1. Daj jim prav našopirjeno punco (pužo).113-

2. Le zgodaj si naj otroci ogledajo širni svet . . . . 115

XXIV. Kako vcepiš otrokom veselje do lenobe?.120

Opisuj jim delo kot nekaj prav strašnega . 120

XXV. Kako narediš svoje otroke lakomnike?.124

Vtepi jim prepričanje, da denar presega vsako srečo. . . 124

XXVI. Kako je postopati, da postanejo otroci otrpnjeni za

dobre nauke?.127

Lo opominjaj in svari jih ves dan . 127

XXVII. Dvoje čudodelnih sredstev, s katerima otroke raznih

nečednostij naučiš.129

1. Prepusti jih same sebi ali pa poslom.129

2. Treba je kaj nespodobnega večkrat storiti v pričo njih,

in precej bodo vse posnemali .. . . 133

164

Stran

XXVIII. Kako se izpodkoplje otrokom zdravje? .135

1'. Treba jih je prav razvaditi. '. 135

2. Isto se doseže, ako se daje otrokom preveč zdravil . 138

3. Ne privošči jim svežega zraka.141

XXIX. Še jedno izvrstno sredstvo v pohabljenje deklet . 14ti

Dovoli jim nositi tesne oprsnike.146

XXX. Kako se odgoje otroci v hinavske bogoslužnike, t. j. da

so le navidezno pobožni? .152

Bodi sam tak in spozabi se v tem o pravem času . . . 152

Opomnja .159



1

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000526557