VESLO  NA   PEŠČINI   JUTRA
Jože   Ud o v i č
Nenadoma je kakor za kazen,
da je val iz tvojih prsi pljusnil tako visoko
čez breg sveta za nedosegljivim,
vstala od nekod
v krilu sivega dima,
drugim nevidna, gospodovalna megla,
ovešena z belimi koralami  volčjih zob.
Bila  je živa postava,
bila  je oster glas in po vodenj,
stopila je predte, stopila je vate,
in čeljusti njenih mravelj
so na njen ukaz
zgrizle goste cvetove dneva.
Nikoli ne veš, od kod bo planila,
vzdigne se čez živo mejo osuplosti.
včasih vstane iz besed, ki govorijo zvijače,
včasih vstane iz besed, ki govorijo grobove,
vstane iz nog, ki teptajo šibkost,
iz glasov posmeha, ki davijo bolečino,
iz oči, ki je njih zenica ledena gora.
iz sape volčjega krdela noči.
Pajčevina somraka, popisana s pisavo prahu,
je listina njene moči,
v njenem imenu ti zasuje usta z grudami  teme.
na roke ti obesi verige iz pepela,
izbriše ti iz spomina vse žive besede,
izbriše ti iz spomina vsa ozvezdja,
ubije čebelo v tvojem srcu.
865
Potem  li  na praznem  trgn  nespečnosti njeni kadeči se konji razeetverijo golo. drgetajočo dušo.
Obrni se. poglej  okoli sebe,
njen dotik odpira praznino.
njen dih briše
zadnje barve sveta iz oči.
Stvar za stvarjo ti jemlje iz rok
in jo uniči v svojem hladnem ognju.
Ne daj. da  ti  uropa še tvojo tesnobo.
ne daj. da ti  vzame trpki mandelj iz ust,
ne daj. da ti izruje tvoj pelin.
da ti uniči  tvoje grenko drevo.
Oprimi se ga. če hočeš živeti.
stoječ sredi njenih motnih  valov.
In z desno roko, ki se je v nji  naselilo tisoč drobnih, bolečih smrti. sezi z muko do roba noči.
lam boš mogoče zatipal nalomljeno veslo.
napravljeno
na  lahno tlečo peščino jutra.
R I S B A   ZA   PODOBO  NERESNIČNEGA   KRAJA
Jože   Ud o v i č
Veter vzdihuje, zaprt  v  kletki na trgu.
\   zidovih so razpoke kakor otrple strele,
stare ženske nosijo v cerkev črne lilije samote.
zjutraj  tečejo po ulicah potoki mraku
i u plavijo s seboj drobce krikov.
V Ulici samote je nekaj blaznih princev. v prebeljenih hišah se igrajo kralje, zaviti v zlate obleke iz gledališča.
866
in pred njihovimi vrati ljudje izrekajo svoje prošnje služabniku, ki je gluh in nem.
Včasih nenadoma pridrvi hudovirnik in odplavi otroka ali žensko, in nihče ne opazi, da nekoga več ni.
V temnih nočeh zaigra na dnu morja klavir, nizki, brneči glasovi, in princi in služabniki si zatisnejo ušesa in zadremljejo.
Kadar zapiha mrzli sever,
izpostavijo sove na cerkveni strehi
obglavljeno luno
in netopirji raznašajo
od hiše do hiše
grozilna pisma noči.
ŽIVA  TRTA  TEGA  LETA Jože   Udovič
Živa trta tega leta.
Vitice iščejo v dan,
tipljejo za nečim,
oprimejo se praznine
in omahnejo.
Nečesa ni.
Nekaj se že dolgo
ni vzdignilo na tej zemlji.
Blage trave tega kraja.
Tkejo in tkejo zelenino.
češejo se in čakajo.
Nečesa ni.
Nekaj se že dolgo
ni razlilo po tej zemlji.
867
Sape izpod tega neba, reka, žila te doline, gozd, temna misel hriba, gore, ki se preoblačijo v modro in v belo svilo. Nekaj čakajo, nekaj vabijo. Nečesa ni. Nekaj že dolgo ni ogrelo te zemlje.
Kje je trs svetlobe,
kje je studenec studenca,
kje je srce ognja ...
Iščejo ptičje jate, iščejo jate vetrov. Potemnele peruti se vračajo. Votle oči niso nikjer ničesar odkrile.
NEIZREČENI  STIH
Jože   U d o v i č
Glas ptiča odpira okno dneva, prikliče oblak spomina z bledega neba in spusti iz višin v valove ogrlico temnih sonc.
Okostje preperelega leta
razpada  v prah.
In toliko semen leti po zraku
s puhastimi perutnicami,
da jih besede ne morejo več dohiteti.
Glasovi ne morejo izdreti
sladkega trna iz prsi.
Okus  na ustnicah se hoče  preliti  v stih,
jaz pa vem,
da ga ne bom nikoli  mogel  izreči.
868
1 iho zveneči hip, ko je zadišal sad modrine. Naj  ga izreče vrtinec vročega vetra, naj ga poblisknjoča se jata rib zapiše v hitri  val. Naj  ga začrta  v zrak vijuga galebovih perutnic.
Modra kreda večera naj  ga  nariše na zid oblakov. Beli nož luninega krajca naj ga zareže v skorjo sveta.
Naj  ga izreče jezik zamišljenega ognja, naj ga naslika bliskavica na črno platno noči.
Naj ga zašepečejo
korenine pod zemljo,
ki so skrivna harfa mrtvih.
Mlada zvezda, bežeča
v zeleni gozd vesoljstva,
naj  ga zapoje
in  naj si razplete goreče kite.
Med srcem in temno luno molka
se bo zasvetil nov planet.
869