TEDNIK
KULTURNO
' • ' r «. ' • .« ' . . v. ,
* -	j	""	mjr
/}'	v ."-x	.■>. w,-
POLITIČNO
GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt		Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt	P. b. b.
LETO XX / ŠTEVILKA 34	CELOVEC, DNE 22. AVGUSTA 1968	CENA 2.-	ŠILINGA
Češkoslovaška zasedena
RADIO PRAGA POROČA
V sredo, 21. avgusta ob 2. uri ponoči je Radio Praga z žalostnim in monotonim glasom 'poročal, da so vojaške sile Sovjetske zveze, Polj sike, Ogrske, Vzhodne Nemčije in Bolgarije zasedle Češkoslovaško v torek ob 23. uri ponoči. Poročal je še, da se je to zgodilo brez vednosti češkoslovaških politikov. Vodstvo češkoslovaške vlade opominja, naj ljudje ohranijo mir in naj se ne upirajio. Tudi češka vojska ni dobila povelja hraniti se. Iz radia je še bilo slišati, da so zasedbene sile ranile in prekršile o-
V noči med 20. in 21. avgustom so države: Sovjetska zveza, Poljska, Ogrska, Vzhodna Nemčija in Bolgarija zasedle Češkoslovaško. Zgodilo se je nekaj, česar ni nihče pričakoval. Svet je za žalostno senzacijo bogatejši. Češkoslovaška je v zadnjem polletju stalno bila v svetovnem časopisju. Vendar so bile novice razveseljive in nikoli ni imela ta država toliko prijateljev. Sedaj pa prihajajo iz Prage žalostne novosti in ni jasno
ali oddaje sploh pripravljajo še Čehi.
snovne principe neodvisnosti. To je bila zadnja uradna oddaja Radia Prage. Ob 2.40 so prekinili oddajanje.
Ob pol šestih zjutraj je radio poročal, da zaseda vodstvo Češkoslovaške. Kaj se je razpravljalo, ni znano.
Okupacija Češkoslovaške dobro pripravljena
Češkoslovaška meji na severu na Vzhodno Nemčijo in na Poljsko, na vzhodu na Sovjetsko zvezo in na jugu na Ogrsko. Vse te države so Češkoslovaško napadle hkrati, vsaka s svoje strani. Vsak odpor bi bil nesmiseln. Vojaštvo teh držav je zasedlo vse glavne točke dežele, kakor radio, glavna mesta, cestna križišča, letališča in mejne prehode. Turisti, ki so ponoči potovali na češkoslovaško, so smeli v državo, vendar so jih že po nekaj kilometrov vožnje ustavile zasedbene sile in so morali nazaj. Vojaščina je prišla v ČSSR s tanki, avtomobili ih z letali. Opremljeni so bili z vsem, celo ladje ■so pripeljali s seboj za slučaj, da bi bil kak most zrušen.
Z avstrijskega mejnega prehoda Berg, preko katerega se pride v Bratislavo, poročajo, da so tam slišali ropot tankov v sredo, 40 minut čez polnoč, poleg tega so slišali od tega časa naprej reakcijska letala in
streljanje. Dalje poročajo, da češki uradniki na meji niso vedeli, kaj naj delajo, in da so vznemirjeno letali sem in tja. Za Čeho-slovake so meje zaprte. Nobeden ne sme iz države.
POSLEDICE INVAZIJE Noč od 20. na 21. avgust bo prešla brez-dvomno v zgodovino. Ta noč je tretja praška tragedija po zasedbi s strani Nemčije in praškem prevratu iz leta 1948. Lahko primerjamo te dogodke z onimi, ki so se dogajali pred 12 leti na Ogrskem. Vendar ta primerjava ni popolna. To pa zato, ker je bil takrat položaj v svetu zelo napet, sedaj pa ne tako. Tudi je posebno važno dejstvo, da O grl niso Slovani, Čehoslovaki pa. To je bil tudi vz;rok, da ljudstvo ČSSR ni hotelo izzivati Sovjetske zveze. Ko je bil preobrat na Ogrskem, tudi ni bilo konference, kot je bila ta v Bratislavi in Čierni nad Ti-
so. Zato je okupacija še posebej presenetila, ker še ni dolgo, odkar so sedeli državniki varšavskega pakta (razen romunskega) pri eni mizi.
Zasedba se je izvršila poleg tega proti volji komunističnih držav Jugoslavije in Romunije ter večini evropskih komunističnih strank. Tako je pred zasedbo italijanska komunistična stranka vedno zavzemala stališče za ČSSR. Sedaj ne bo mogla odobravati koraka Sovjetske zveze.
Dogodki na češkoslovaškem so preobrat za Sovjetsko zvezo in za komunistične stranke. SZ sedaj ni več voditeljica komunistov, to drži vsaj za Evropo, temveč samo še velesila.
Reakcija v Avstriji
Avstrijski zvezni kancler dr. Josef Klaus je govoril v sredo ob sedmih zjutraj v Avstrijskem radiu. Dejal je, da Avstriji politika nevtralnosti omogoča, da lahko ob dogodkih v CSSR ostane mirna in da svet računa s stabilnostjo Avstrije. Dejal je pa tudi, da biti nevtralen ne pomeni, da je usoda sosednjih narodov za nas nezanimiva. Avstrija je zasledovala in bo zasledovala dogodke na češkoslovaškem in ukrenila vse potrebno. Dr. Klaus je še dejal, da se je sestal z notranjim ministrom, zunanjim ministrom in ministrom za obrambo. Obrambno ministrstvo je tudi že zasedalo in verjetno bo prišlo do koncentracije avstrijskih čet ob češkoslovaški meji. Kancler Klaus je še dejal, da bo stopil v zvezo s politiki opozicijskih strank in da bo vlada poklicala vse politike na razgovor na Dunaj, da se po-razgovorijo o potrebnih ukrepih. Tako je ministrski svet zasedal v sredo, ob 13.30 uri.
Reakcija v svetovnih mestih
Sovjetska nasilnost
Boj mlajše češkoslovaške komunistične generacije ta notranjepolitično osvoboditev Češkoslovaške izpod hegemonije sovjetske partije je spremljal z velikim zanimanjem ves svobodni in še bolj komunistični svet Že od kitajskega „krivoverstva” resno o-grotuia enotnost svetovnega komunističnega gibanja je dobivala s češkoslovaškim bojem za notranjo neodvisnost nove udarce, talko da je z moskovskega stališča povsem razumljiv moralni in vojaški pritisk, ki ga je Kremelj izvajal nad vladajočo komunistično skupino v Pragi.
ZSSR si je na svojih zahodnih mejah v Evropi zgradila varnostni pas satelitskih držav proti kapitalističnemu svetu, katerega bodoča osvojitev ostaja končni cilj sovjetskih komunistov. ZSSR se mora po hudih udarcih iz druge svetovne vojne in vsled spreminjajočih se razmer na svojem ozemlju ter v vsem svetu najprej notranje konsolidirati in prilagoditi življenjsko raven svojega prebivalstva življenjski ravni svobodnega sveta, da bo mogla veljati za državo, ki naj bo vzor ostalemu komunističnemu bloku ter da bo privlačna tudi za še nekomunistične dežele. Zato so kremeljski veljaki zatrdno odločeni, ta svoj bližnji cilj doseči za vsako ceno, odn. se od njega ne nameravajo odvrniti za nobeno ceno (to je razvidno tudi iz zasedbe ČSSR).
Dolgo ohranitev tega varnostnega satelitskega pasu, vse dotlej, tako računajo v Moskvi, dokler ne bo prišel spet trenutek za nadaljnji direktni prodor v Zahodno Evropo, pa si je Kremelj zagotovil še s krutimi industrijsko-gospodarskimi ukrepi. Vse satelitske industrije in gospodarstva je navezal na sovjetsko industrijo in gospodarstvo z opremo satelitskih industrij s sovjetskimi stroji. Tako so vsi sateliti odvsni za obnavljanje svojih industrij od
sovjetskih nadomestnih delov ter se jim je na Zahod za dobavo teh nemogoče obrniti. Nadalje sovjetska industrija kupuje skoro vso satelitsko industrijsko proizvodnjo, ne plačuje pa v dolarski valuti, s katero edino bi mogli sateliti v večjem obsegu posegati v trgovino z Zahodom. Sateliti so za dobavo petroleja in derivatov tudi povsem odvisni od zadevnih dobav iz ZSSR, ker je ta zgradila petrolejske vode s svojega ozemlja v vse satelite. Edini satelit, ki ima svojo petrolejsko proizvodnjo je Romunija, pa to ne more izkoriščati v svoj prid, ker je prisiljena oddajati ves surovi petrolej Sojetski zvezi, ki ji ga potem prodaja prečiščenega, z ostalimi petrolejskimi derivati.
V sklopu teh dejstev je bilo treba gledati sovjetski pritisk na Prago. Na noben način se jim ne sme zrušiti vojaška varnostna zgradba Varšavskega pakta, čigar središčna os je prav Češkoslovaška. Tako je razumeti nedavne vojaške manevre vzdolž 95 kilometrov dolge češkoslovaške-sovjctske meje, ki so jih raztegnili Rusi na vso svojo 1600 kilometrov dolgo mejo od Baltika do Črnega morja, da tudi ostale satelite opozarjajo na ohranitev miru in reda v njihovih državah.
Moskva je bila pravilno prepričana, da je predstavljal način demokratizacije češkoslovaškega partijskega aparata in življenja nevarnost za ohranitev komunističnega režima ne samo v Pragi, temveč tudi v drugih evropskih satelitih zlasti na Madžarskem in še bolj v Vzhodni Nemčiji, ki sta dva satelita, katera imata svoje meje s svobodnim Zahodom. Strah za (komunistično enotnost je šel tako daleč, da so zasedle dežele Varšavskega pakta ČSSR, da ohranijo edinost. Ali je bilo to za komunizem boljše ali ne, bo pa pokazal nadaljnji razvoj. Po prvih reakcijah k zasedbi pa lahko sklepamo, da je zasedba le škodovala svetovnemu komunizmu.
Moskva: Agencija TASS je poročala, da je praško vodstvo prosilo Sovjetsko zvezo za ■pomoč zaradi notranjih težav v državi. Neki oficir je ob 'treh poinoči k zasedbi v Karlovih Varih dejal, da je to zaščita proti Zahodni Nemčiji, in kar je zanimivo, tudi zaščita proti Avstriji. V Moskvi so še poročali: Vodstvo v Pragi je spremenjeno. Glavni urednik časopisa »Rude pravo«, ki je bil proti Dubčeku, igra važno vlogo. Menijo:
® Treba se je bojevati proti kontrarevolucionarnim silam.
9 Treba je ohraniti enotnost socialističnih držav.
9 Zaostritev položaja in nevarnost, v kateri se je nahajala ČSSR je nujno potrebovala .pomoč Sovjetske Zveze.
9 Treba je pomagati bratskemu narodu.
Drugega iz Moskve ni bilo. slišati. V sredo je moskovski radio do pol sedmih zjutraj oddajal dunajske valčke.
Washington: Sovjetski poslanik v Združenih državah Dobrinin se je osebno napotil k predsedniku Združenih držav Johnsonu •in mu poročal o zasedbi češkoslovaške. Novica o invaziji Češke je Združene države zelo presenetila, saj nobeden ni računal s tem. Ob 3.15 po srednjeevropskem času je zasedal ameriški varnostni svet, 'ki se že dolgo ni več sestal. Iz Washingtona še poročajo da še niso uporabili ob teh dogodkih
vroče žice, ki povezuje Belo Hišo s Kremljem.
Ameriški komentatorji menijo, da so Združene države ujete v pas vietnamske vojske in da ne morejo intervenirati v ČSSR. Razen tega je ameriški narod naveličan posegov v notranje zadeve drugih držav. Menijo tudi, da se je Amerika veliko premalo zanimala za dogajanja v ČSSR. Dalje pravijo, da mora pustiti njihova država Češkoslovaško pasti in da ne more v trenutku pomagati.
Beograd: V Beogradu so zvedeli šele ob 5.30, da so čete Varšavskega pakta ilegalno prekoračile meje ČSSR. Poročajo še, da so slišali češki oddajnik na dolgih valovih, ki je svaril pred oddajniki okupatorjev.
Predsednik Tito je vpoklical konferenco Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije na Brione, da prevdari položaj.
Bukarešta: Tudi tu bo zasedal Centralni komite komunistične partije Romunije in vlada bo imela posebno zasedanje. Romunija je edina država Varšavskega pakta, ki ni napadla Češkoslovaške.
Bolgarija: Radio Sofija je brez komentarja poročal o vkorakanju vojaških sil Varšavskega pakta v Češko.
Poljska: Iz Poljske poročajo, da se bodo čete umaknile, ko bo mimo nevarnost in ogrožanje socializma. Isto poroča tudi Vzhononemški radio.
Ostale novice v zvezi s Češkoslovaško
Poročevalna agencija ČTK je vzpodbujala prebivalstvo, naj ostane mirno in naj se ne poveže z zasedbenimi silami. Razen tega poroča, da ne ve, kako dolgo bo še mogla 'poročati.
® S češkoslovaške javljajo, da je prišlo do streljanja v Pragi, pri katerem je izgubilo več Čehov življenje.
9 Dubček se nahaja v rokah okupatorja in nima stika s svetom.
© Od vseh radijskih postaj sta svobodno oddajali samo še Plzen in Zim (Gottwal-dov). Ta dva oddajnika sta stalno bodrila ljudstvo, naj ostane pasivno. Razen tega so
poročali, da pojejo ljudje na cesti državno himno.
© Poročajo tudi, da so videli kako so odpeljali z avtomobilom Svobodo in Cisafa. Domnevajo, da so ju aretirali.
• Na Češkoslovaškem že oddaja več sovjetskih vojaških oddajnikov.
® Prvi begunci že prihajajo v Avstrijo. Pri nas že pripravljajo zavetišča za te potrebne ljudi.
® V Pragi so poljski tanki povozili do smrti Čehinjo, katero so nato sodržavljani zavili v češkoslovaško zastavo in jo nesli skozi mesto.
Politični teden
Po svetu ...
KREMELJ PONOVNO NAPADA
PRAGO
Medtem ko so v Pragi na Hradčanih podpisali zastopniki Romunije in Češke novo pogodbo prijateljstva in sodelovanja, je ruski partijski časopis »Pravda« ostro napadel češkoslovaški tisk. Obenem je pa vodja stranke Dubček prosil državljane, naj bodo zadržani pri kritiki.
V romunsko-češki pogodbi prijateljstva in sodelovanja, ki naj velja 20 let in ki obnavlja podobno pogodbo, ki sedaj poteka, si obljubljata obe deželi politično, gospodarsko in kulturno sodelovanje in vojaško pomoč na podlagi socialističnega in ter nacionalizma, neodvisnosti in nevmešavanja v notranje zadeve. Obe državi se hočeta zavzemati za mirno koeksistenco, splošno in popolno razorožitev ter popolno odstranitev kolonializma in neokolonializma.
K pogodbi dostavljajo, da je za stalen mir v Evropi potrebna ohranitev sedanjih obstoječih meja. V soglasju z varšavskim paktom ugotavljata obe državi, da bosta uredili vse potrebno proti zarotam in napadom imperialističnih, militarističnih in re-vanšističnih sil.
O miinchenski pogodbi ugotavljata obe deželi, da je bila sklenjena z grožnjami napadalne vojne in nasilja proti Čehom in je zato od vsega začetka neveljavna.
Ob podpisu pogodbe sta omenila tako romunski državni predsednik in šef stranke Ceausescu ter šef stranke Svoboda pomen te listine. Ceausescu je poudaril, da bo storil vse, kar je v njegovih močeh, da izpolni v slučaju imperialistične agresije svojo dolžnost. Svoboda pa je poudaril, da pomeni ta pogodba skupen prispevek h krepitvi moči celotne skupnosti socialističnih držav.
»Prenos obnavljanja v ČSSR je izraz nujne potrebe naše socialistične dežele in zahteva njihovih narodov. Zato je v deželi taka aktivnost in tak patriotizem, kot ga še ni bilo. Ta vodi do krepitve republike, njenih zakonov in krepitve vodilne vloge Komunistične partije češkoslovaške. Krepi tudi zvezo socialističnih držav in našo zvezo z njimi,« je dejal predsednik Svoboda.
»Pravda« napada tisk
Prvič po pogodbi v Bratislavi je sovjetska Pravda v ostrih besedah napadla češkoslovaški tisk in zahtevala takojšnjo uresničitev bratislavskih sklepov. Komentator Pravde je dal jasno spoznati, da se Moskva spotika nad svobodo tiska v češkoslovaški. Toži tisk, da izrablja svobodo besede, ker glede enotnosti, ki je bila demonstrirana v Bratislavi razočara. Zato so začeli plesti zahodni imperialisti nove mreže spletk. Kot dokaz komentator Sukov obširno navaja poročila zahodnega tiska, ki je poro-
čal, da bo dobila ČSSR od zapadnih držav posojila. Iz tega sklepa, da je jasno, da upajo zahodne države na protisocialistične sile, proti katerim so se zavezali podpisniki v Bratislavi.
Politični opazovalci menijo, da je ta članek dokaiz domneve, da so morali biti Čehi v poročanju iz Čierne nad Tiso in iz Bratislave zadržani in previdni. Za to domnevo govori tudi odstranitev dveh moderno mislečih urednikov, katere je odpustil iz službe konzervativni glavni urednik praškega časppisa »Rude pravo«.
Dubček svari državljane
Alexander Dubček je svaril v petek pred tovarniškimi delavci svoje sodržavljane pred tem, da spravijo v nevarno-st s preveliko kritiko to, kar je bilo z liberalizacijo doseženo. Politični opazovalci menijo, da je Dubček 'birezdvo.mnd menil tukaj tisk in radio, ko je svaril pred nepremišljenimi izjavami o Sovjetski zvezi.
Dubček, ki je obiskal z romunskim gostom tovarno letal »Avia«, je zavzel tudi stališče k zunanje-politionim vprašanjem in je menil, da bo storil vse, samo da reši nemško vprašanje. Praga opazuje namreč zaskrbljeno revanšistične in neonacistične tendence v Nemčiji, katerih sicer ne sme nihče precenjevati, a tudi ne podcenjevati. Praška vlada bo vodila realno zunanjo politiko in bo gojila stike z vsemi sosednjimi državami. Razen tega je Dubček dejal, da na sedanji poti nimajo nič popravljati in da bodo proces obnovitve vodili v sedanjem smislu naprej.
MALO AFRIŠKO VRHOVNO
SREČANJE
Cesar Haile Selassie je podvzel nov poskus — opazovalci menijo, da je to zadnji, da bi spravil v tek zavožene razgovore med Nigerijo in Biafro. Kot poroča etiopska vlada, cesar ni samo povabil vodjo nigerijske zvezne vlade, generala Govvona in državnega šefa Biafre Ojukwuja, temveč tudi predsednika držav članic konzultativnega komiteja afrikanske enotnostne organizacije, češ naj pridejo nemudoma v Addis Abe-bo. Člani tega komiteja so poleg Etiopije še Liberija, Ghana, Niger, Kamerun in Kongo (Kinshasa).
Ob taki nespremenjeni trdi drži tako Nigerije kakor tudi Biafre, dajejo politični opazovalci v etiopijskem glavnem mestu tem pogajanjem malo izgledov do uspeha. Po njihovem mnenju hoče Haile Selassie samo dokazati, da je podvzel vse, kar stoji v njegovih močeh. Sprememba bi mogla nastati samo tedaj, ako bi nigerijska vojska pri svoji ponovni ofenzivi imela tak uspeh, da bi moral šef Biafre Ojukwu vendarle spremeniti svoje stališče.
Opazovalci menijo, da je položaj Biafre brezizgleden, ker je Biafra izgubila že dve tretjini ozemlja in ker preostala Biafra nima povezave s svetom. Nigerijska vojska
šteje okoli 80.000 mož, desetkrat več kot pri izbruhu vojne, 6. julija 1967. Vojska Biafre pa znaša okoli 40.000 vojakov. Razen tega ima Biafra nekaj slabo oboroženih milicionarjev. Več tisoč Biabrijcev pa deluje partizansko za nigerijsko linijo.
Ako se nigerijski vojski ne posreči zmagati, potem v Nigeriji ne bodo tako hitro doživeli miru. Če bodo pogovori v Addis Abebi dokončno brez uspeha, potem bo prišlo do velike ofenzive proti Biafri. Vendar bo imela taka ofenziva težave z oskrbovanjem vojske in proizvodnimi sredstvi.
URAD ZA JUŽNO TIROLSKO
Dobro poučeni krogi v Rimu poročajo, da se pogovarjata v italijanski vladi ministrski prezident Leone in notranji minister Restivo. Vsebina pogovorov je vzpostavitev nekega državnega podurada v italijanskem notranjem ministrstvu. Izhodna točka je dejstvo, da problemi Južne Tirolske in tako imenovanega paketa zahtevajo vzpostavitev takega urada. V Italiji pravijo, da je en vzrok za ustanovitev tudi dejstvo, da obstaja v Avstriji podoben urad, ki ga je vodil celo državni tajnik (dr. Gschnifczer).
Urad za Južno Tirolsko se bo verjetno imenoval »Sottosegretariato pet 1’Alto Adi-
ge<-
... in pii nas v Avstriji
AVSTRIJSKE ZVEZNE ŽELEZNICE
V razgovoru z avstrijskim radiom je nedavno dejal zvezni minister za promet: »Pri zveznih železnicah ne nameravamo letos ali naslednje leto zvišati ceno tarif, kakor se je to sedaj na primer zgodilo v Švici.« Doktor Weiss je dejal, da bo do sprememb prišlo morda le v toliko, kolikor je treba prilagoditi cene železnice cenam avtobusov zaradi konkurenčnosti. Izravnava tarif na železniških in avtobusnih progah bi olajšala preureditev, po kateri bi na nekaterih progah vozili avtobusi namesto vlaka.
Minister je dejal, da je prinesla preiskava celotnega železniškega obrata sledeči rezultat:
92 % celotnega osebnega prevoza se odigrava v samo 50 % železniških postaj,
97 % celotnega blagovnega prometa o-pravlja ravno tako 50 % postaj,
Nestrokovnjaško rečeno to pomeni, da bi ukinitev polovice teh postaj pomenila zmanjšanje blagovnega prometa za samo 3 %. Minister je dejal, da te številke zahtevajo vpeljavo dobro premišljenih preureditev pri zveznih železnicah.
MOŽNOSTI ZA LJUDSKO
GLASOVANJE O ŠOLSKEM
VPRAŠANJU RASTEJO
Pismo, katero je neko graško združenje staršev poslalo pretekli teden na vse deželne poslance v Avstriji s prošnjo, naj podpišejo priloženo novelo, ki predvideva spremembo šolskega zakona iz leta 1962, je prineslo pobudnikom tudi prvi uspeh.
Razprava o slovenskem manjšinskem vprašanju
na Koroškem
Sestavil: Dr. Anton Podstenar
73. Seveda ni le manjšina dolžna sprejemati in :posredovati dobrine večinskega naroda, temveč more tudi narod prejeti marsikaj dobrega od manjšine in to posredovati drugim.
Sv. oče Pavel VI. je dne 11. 10. 1966 v govoru poudaril, da je vedno najnujneje, da se ljudje in narodi drug drugemu približajo in prispevajo k skupni blaginji vse, kar je kdo dobrega napravil«
Večinski narod si torej ne sme domišljati, da mu manjšina ne more nič nuditi in da jo v vseh ozirih prekaša. Tudi večinski narod mora biti pripravljen, da od manjšine sprejme, kar manjšina sama ustvari ali mu posreduje od matičnega naroda. Le v takih pogojih je mogoča plemenita tekma, uspešno medsebojno kulturno spoznavanje, oplajanje in usvajanje vrlin.
Dokler bo del večinskega naroda manjšino le preziral, načelno odklanjal vse, kar je slovenskega, ji odrekal pravico do obstoja in imel zanjo krivične očitke in psovke, manjšina pri najboljši volji ne bo mo-gla v polni meri vršiti svojega poslanstva.
13
Večinski narod sc mora tudi zavedati, da bi mu manjšina mogla veliko več nuditi, ako bi imela od začetka šolstvo v materinščini. Zato je še posebno boleč vsak očitek od strani tistih, ki ne vidijo nič slabega v tem, da 3.000 slovenskih otrok nima osnovnega pouka v materinščini.
74.	Zlasti pa je treba pojasniti, do katere mere se sme manjšina vključiti (ein-fiigen) v večino. Papež ne govori o vključitvi, temveč le o bogatitvi in osvajanju vrlin. Ako bi papež mislil na kako vključitev, bi s tem sam sebi nasprotoval, ko neposredno prej govori o težki dolžnosti oblastnikov, da manjšini zagotovi obstoj im razvoj. Ob popolni vključitvi bi manjšina prenehala obstajati in bi ne mogla več vršiti svojega posredništva.
Ne more torej biti govora o »vključitvi v narodno celoto« v pomenu asimilacije, temveč le v pomenu integracije ali ozke povezanosti za iskreno sodelovanje na vseh področjih. Prav tako je večinski narod dolžan, da se približa manjšini, kakor je manjšinski narod dolžan, da se približa večini. Manjšina prispeva dovolj težko žrtev, ko
mora na ljubo večinskemu narodu živeti ločena od matičnega naroda. Prav je, da se tudi večinski narod približa svojim sodržavljanom in v medsebojnem izmenjavanju dobrin ter v plemeniti tekmi prispeva k splošni blaginji človeštva.
Na to medsebojno sodelovanje, dajanje in spoznavanje je treba večinski in manjšinski narod pripraviti. Vsaj tisti del večinskega naroda, ki živi med manjšino, naj bi se za to nalogo usposobil s tem, da bi sc v dvojezični šoli učil jezika manjšine in se z njo skupaj vzgajal v medsebojnem spoštovanju in razumevanju.
Ker so Nemci v svoji nadutosti in kratkovidnosti obvezno dvojezično šolo zatrli, pade nanje velika odgovornost za vse posledice za Slovence krivične in za Nemce škodljive poteze.
Končno se moramo vsi zavedati, da bodo .mogli koroški Slovenci v večji meri dajati iz svojega zaklada šele v prihodnjih desetletjih, ko bodo imeli veliko izobražencev. Od ljudstva, ki je dalo iz svoje srede učenjaka Štefana in Ivana Grafenauerja, moremo še veliko pričakovati. Morda bodo Nemci tedaj nekoliko doumeli, kako veliko škodo so imeli ne le Slovenci, temveč vsa dežela, ke.r jim niso že zdavnaj dali slovenske srednje šole.
75.	Koroški Slovenci so za prijateljske
V soglasju s poslevodečim predsednikom koroške OeVP, deželnim poslancem Ba-cherjem, zastopa 12 deželnih poslancev stališče združenja staršev, da se odpravi deveto šolsko leto.
Kljub temu da je bilo znano, da je podpredsednik stranke, poslanec Knafl, ki je tudi funkcionar Zveze učiteljev ljudske stranke, že prej zahteval ljudsko glasovanje o devetem šolskem letu, je ta enoten nastop koroške OeVP presenetil, saj je navsezadnje naperjen proti iniciatorju tega zakona, štajerskemu poslancu Ljudske stranke Harvvaliku. V zadnjem času je pa celo ta kazal pripravljenost za diskusijo o devetem šolskem letu.
Za svobodnjake je pozdravil korak koroške OeVP poslanec Peter. S tem korakom je končno stopila na mesto stare enotne drže celotne stranke pametna uvidevnost dela stranke, tokrat Koroške. Svobodnjaška stranka je dala deželnim poslancem že navodila, naj podprejo ljudsko glasovanje. Zahtevala je že prej v parlamentu ljudsko glasovanje, toda brez uspeha.
Za vpeljavo postopka ljudskega glasovanja je v Avstriji potrebnih 30.000 podpisov ali podpora petih deželnih poslancev v treh deželnih zborih. Ta zahteva je sedaj dosežena na Koroškem in Predarlskem in je zato treba pridobiti še tretjo deželo.
VESOLJSKA POLITIKA
Na Dunaju zaseda vesoljska konferenca, na kateri so zastopani predstavniki Sovjetske zveze, Združenih držav in drugih dežel. Hočejo rešiti predvsem pravna vprašanja vesoljstva.
Otvoritev je bila dogodku primerna: da pred kongresom niso prebrali samo poslanice sovjetskega ministrskega predsednika, temveč tudi poslanico papeža, je samo eno izmed znamenj, ki so vtisnila tej konferenci pečat. Da se srečata Vzhod in Zahod — skoraj bi hoteli poudariti že zopet — v glavnem mestu Avstrije, je to mestu in državi v veliko čast. Da so izvolili za predsednika konference s soglasnim odobravanjem avstrijskega zunanjega ministra, je to več kot samo izkazovanje spoštovanja do države gostiteljice. Saj se Avstrija lahko ponaša, da v mednarodnem sodelovanju v vesolju ne stoji na zadnjem mestu. Še več, odbor za vesoljska vprašanja vodi že leta sedanji avstrijski zunanji minister in 'ko je ta pri pozdravnem govoru na Dunaju stopil pred zbrane strokovnjake, so ti videli pred seboj človeka, ki ve o čem govori. Kot avstrijski zastopnik v Združenih narodih je vodil vesoljsko komisijo ZN in je bil aktivno udeležen pri diskusijah, ki bodo tudi te dni igrale na Dunaju važno vlogo: obravnavali bodo namreč vprašanja svetovnega vesoljskega prava.
Jasno je seveda, da pri pogajanjih sedijo velesile v prvih klopeh. Zato bo prišlo tudi do neskladnosti. Te pa ne morejo pre krniti sledečega dejstva: vesoljsiki poleti so področje, pri katerem se Vzhod in Zahod zavedata odgovornosti, ki jo imata in kjer bo navsezadnje zmagalo skupno delo. Ker je druga možnost samo skupen konec.
stike in za sodelovanje z večinskim narodom, zlasti z nemškimi sodeželani.
Na počitniškem sestanku med 2. in 5. septembrom 1964 v Podravljah so sloven ska visokošoki veliko govorili o sodelovanju z večinskim narodom. Poudarjeno je bilo, da je ob sodelovanju v slovenskih vr stah treba stremeti po tesnem sodelovanju tudi s pripadniki večinskega -naroda. To sodelovanje pa je mogoče le, alko bomo na obeh straneh prispevali svoje k razstru-pitvi ozračja. Slovenski in nemško-avstrij-ski tisk, predstavniki javnega življenja, vsi smo poklicani, da ustvarimo na Koroškem tisto ozračje zaupanja, -ki je potrebno za mirno sožitje in prijateljstvo med narodoma.
76.	Koroški Slovenci hočejo -kljub težavam sodelovati z večinskim narodom. O skupnih nalogah nemških in slovenskih Korošcev pravi dr. Inzko:
»Koroška je domovina Nemcev in Slovencev. Iz tega dejstva izvira naloga po tesnem sodelovanju na vseh področjih javnega življenja. Prebivalcem Koroške so dane naloge, ki jih moremo le skupno rešiti. K tem nalogam spadajo: ureditev prijateljskega odnosa med večinskim narodom in slovensko manjšino, skrb za uspešen kulturni in gospodarski razvoj v deželi, soodgovornost za pravično ureditev vseh manjšinskih vprašanji, ustvaritev politič-
Julij Kugy — ljubitelj Julijcev
Letos, 19. julija, je minilo 110 let, kar se je v Gorici v vili Graffenberg rodil Julij Kugy. Večino svojega življenja je preživel v Trstu; tam je imel oče veletrgovino s kolonialnim blagom. Odjemalce je imel v vseh deželah obširne avstro-ogr-ske monarhije.
Mati Julija Kugvja je bila hči finančnega svčtnika Jovana Vesela Koseskega, ki je tudi pesmi koval. Takrat so ga nekateri primerjali s Prešernom. Oče je bil Korošec, doma v Lipi pri Podkloštru. V Celovcu se je izučil v trgovini, potem pa je odšel v svet za kruhom. Ustavil in nastanil se je v Trstu. Bil je sposoben trgovec, a vse premehak in prezaupljiv. Tako je bil trikrat blizu propada. Bil je mož redkih, tihih, mirnih besedi. Mati pa je bila odločna in pogumna. Marsikaj težkega bi izostalo, če bi tudi glede trgovine njo vprašali za svet.
Kugy je po dovršeni osnovni šoli in gimnaziji v Trstu na Dunaju vpisal in dokončal pravo. Po zgodnji očetovi smrti je z bratom Pavlom prevzel trgovino, čeprav mu to ni preveč prijalo. Bil je bolj umetniški značaj. Zanimala ga je zlasti glasba, privlačile so ga gore. Naravnost zaljubljen je bil v Julijske Alpe. Ves svoj prosti čas je žrtvoval goram in glasbi. Dnevno je v Trstu v mehiitaristovski cerkvici po dve uri igral na orgle, ali pa doma na klavir. Po dnevnem delu ob številkah, naročilih in računih mu je bila glasba razvedrilo, ki mu je vrnila ravnotežje.
Goram se j,e posvečal v poletnih mesecih. Najraje je hodil v Kanalsko dolino v Rezijo in v Trento. Od tu je zahajal na gore. Mnogo poti je na novo odkril itn jih dal markirati. Odkrival je neznane planinske cvetice in jim iskal sorodstvo; določal jim je družine in našel imena. V Trenti je odprl poseben alpski vrt. Ta botanični vrt sedaj po njem nosi ime »JULIANA«. Alpinum leži kakih 30 metrov nad Sveto Marijo, na ograjenem prostoru, ki meri približno 300 kvadratnih metrov.
Na gore so ga pri težjih turah spremljali gorski vodniki. Posebno pri srcu mu je bil Anton Ojcinger iz Ovčje vasi. Udeležil se je mnogih prvenstvenih vzponov kot prvi v navezi in zmagovalec. Bil je močan, drzen in zvest. V svoji knjigi; Delo, glasba in gore se ga Kugy še posebej spominja. Anton Ojcinger je umrl v Ovčji vasi leta 1928 zaradi vnetja slepiča.
Vodnika Andreja Komaca imenuje trentarskega sokola. Ojcinger in. Komac sta bila najimenitnejša vodnika v Julijske Al-pe.
Na stara leta, ko Kugy ni mogel več v gore, je poletne mesece preživljal pod gorami. Pri Ojcingerju v Ovčji vesi je imel sobico — »Kugyjevo sobico«. Gledal je na planine, se sprehajal po zelenih travnikih in tja noter v Zajzero. Vsaj videti je hotel gore, ko ni mogel več na vrhove.
Ko je Kugy vodstvo trgovine prepustil svojemu prokuristu, je potoval in predaval o gorah. V Nemčiji, Avstriji, Švici, Ju-
goslaviji, Češki in Holandiji je v teku štirih let imel čez 200 predavanj. Ne o' svojih podvigih; o poeziji gora, o posebnostih, o različnih prigodah v gorah. Občinstva je bilo povsod dosti, povsod tudi veliko navdušenja za gore.
V Trenti je spomenik. Na okroglem podstavku sedi Julij Kugy, gorniško oblečen, ‘strmeč v gore, ki jih je toliko ljubil. Vsebina njegovega življenja je bilo: delo, glasba, gore. Gore pa so mu pomenile največ.
« Srečanje s Koroško
Nikoli ne bom pozabil prvega dne svidenja s Koroško. Šli smo v občinski gozd. Oče nam je velel nabrati dračja in zakuril je ogenjček, prvi v mojem življenju. Tako je najbrž delal, ko je tu kot majhen, bo-
sonog deček pasel krave. Ostali smo do mraka, ko je ukazal ogenj pogasiti. Nato smo šli v bližnje Peče v gostilno, v kateri so zvečer posedali fantje. Oče je dal prinesti vina, oni pa so prepevali svoje koroške pesmi, tiste prelepe, vesele, sladko žalostne, srce stiskajoče in osvobajajoče pesmi, Peli so o fantiču, ki mora popotovati po tujih cestah, ljubico pa je moral prepustiti drugemu, o dekletu, zapuščenem kot kamen na cesti, ubrali so strumno koračnico koroških fantov, ki se vračajo domov. Oče se je ves raznežil in je tiho pripeva!. Čutili smo, kako ga je iz vsake pesmi nežno im mehko pogledalo ljubo zvesto oko domovine. Potlej smo počasi odšli proti domu. Na njivah je oves visoko dvigal zrelo klasje, cvetoča ajda je širila močan, sladek vonj po medu. Topla poletna noč je mehko legla nad dolino. Gozdovi so spali, stara ozvezdja pozdravljala. O Koroška!	J. Kugy
Skrb za slovenski jezik
Vsakdo, ki mu je pri srcu usoda slovenskega jezika, mora z zadovoljstvom sprejeti redno izhajanje revije »Jezik in slovstvo«, ki jo izdaja Slavistično društvo v Ljubljani, urejajo pa jo Jože Toporišič kot odgovorni urednik in Franc Zadravec ter Janez Sivec. Letošnje številke so prinesle marsikakšno tehtno razpravo in članek o razvoju slovenščine v modernem času in o nevarnostih, ki ji grozijo. Jezik je namreč živ organizem, ki raste in se razvija z narodom ter odraža, kot v zrcalu, vso njegovo zgodovino. Vsako zgodovinsko razdobje mu vtisne svoj pečat. Tragična razdobja, razdobja tuje nadoblasti in izkoriščanja ter zatiranja narodnega duha in svobode vplivajo na jezik negativno, ker ga razkrajajo in vnašajo vanj tuje besede in slovnične elemente. Ugodna razdobja pa pospešujejo
Izšla je
šesta knjiga Pregljevih izbranih del. Vsebuje štiri povesti: »Magister Anton«, »Salve virgo Catharina«, »Peter Markovič« in »Usahli vrelci«. Tudi šesti zvezek je uredil in z opombami opremil dr. France Koblar. Zelo zanimive urednikove opombe obsegajo 75 strani. Ta dodatek knjigo naredi še bolj mikavno.
Razmere pred 40 leti, ko so dela nastala, so opisane tako temeljito, da marsikaj razumemo, kar nam je bilo prej nerazumljivo. — Nekateri bravci imajo predsodke zaradi Pregljevega svojskega stila. Prav slog ga tudi loči od drugih pisateljev; je pa v svojih delih zelo originalen, nikoli dolgočasen, vsebina ima najivečji mogoč razpon. Reveže, plemiče, duhovnike, učitelje, nune, kmete, študente, rokodelce srečavamo V njegovih spisih. Tla njegovih povesti segajo od Istre preko Dolenjske, Gorenjske, Tolminske in Primorske na Koroško.
Komur je mar kvalitetnega branja, bo segel po Preglju. Šesta knjiga je izšla pri celjski Mohorjevi družbi.
razvoj jezika in njegovo izobraževanje. Revija »Jezik in slovstvo« dobro odraža tako gledanje na razvoj narodnih jezikov —- vse to velja namreč za jezik vseh narodov —, in zato posveča problemom slovenskega jezika veliko skrb. To skrb odraža članek Jožeta Toporišča »Misel o našem slovenskem jeziku«, v katerem opozarja na nevarnosti, katerim je danes izpostavljena slovenščina: V članku piše med drugim:
»Moje mnenje o vprašanju slovenskega jezika torej je, da je za tisto, kar v splošnem rojeva tako široka obrambna prizadevanja slovenskega jezika, objektiven vzrok-je neka nepravilnost v obravnavanju slovanskega jezika, nenaravno omejevanje njegove življenjske moči in teženj — da se tako izrazim — teženj po popolni odraslosti, po funkcionalni zasičenosti. Pot slovenskega jezika do funkcionalne enakopravnosti ni nič manj mučna od poti slovenskega naroda do dejanske politične enakopravnosti. .. Dejstvo, da tega in in onega ni mogoče doseči v slovenskem jeziku, da tej in oni 'potrebi slovensko govorečega ni ustreženo v slovenskem jeziku, četudi bi lahko bilo, ustvarja upravičen občutek omejevanja. Ta pri ljudeh, ki vedo, da imajo pravico živeti brez nenuj-nih omejitev, zbuja naravno prizadevanje, da se odstranijo momenti, kj povzročajo to neljubo, nekoristno, škodljivo stanje ... Mislim, da je rešitev tega vprašanja odvisna od naše resnične kultiviranosti, kulturnosti (in ne samo naše), od našega prizadetega in pristnega sodelovanja pri zadevah človeškega duha in srca,« nadaljuje prof. Toporišič. »Če se bomo kulturno dovolj izobrazili, bomo nujno postali potrošniki dobrin, do katerih v veliki meri vodi samo materina, v našem primeru slovenska beseda. Na mislih so mi besedna in gledališka umetnost in duhovna in nravstvena omika siploh, do katere prihajajo najširši krogi le po materini besedi.«
SLOVENCI
domu in fi& snet ti
Jakob Resnik — 90- letnik Pionir ameriških Slovencev, neumorni dopisnik Ameriške domovine gospod Jakob Resnik, je dopolnil SO let. Da bi še dolgo ostal čvrst, mu želi tudi Naš tednik.
Šestdeset let bivanja šolskih sester v Egiptu Prvo nedeljo v juliju, na praznik slovanskih blagovestnikov sv. Cirila in Metoda, so slovenske šolske sestre v Aleksandriji proslavile 60-Ietni jubilej prihoda prvih pionirk v deželo ob reki Nil. Ob tej priliki je bila izvršena tudi blagoslovitev obnovljene kapelice v smislu koncilskih navodil. Kapelica je pod varstvom svetogorske Kraljice.
Prvi »ex tempore« v Skednju pri Trstu Dne 15. IX. bo v Skednju slikarsko tekmovanje — ex tempore. To bo prva tovrstna prireditev v tem tržaškem predmestju, na katero opozarjamo slikarje in ljubitelje lepe umetnosti.
Milena Detela-Merlak
Ho&Cfti uztni,
sama oradami
Konj se v galopu ustaviti ne da; čeprav za seboj napačno pot ima.
*
Na svetu je več dimnikov kot zvonikov.
*
Kadar padejo visoka drevesa, vedno leži pod njimi kdo, ki jie nanje plezal.
#
Kdor je pobegnil iz boja, se mora bojevati na begu.
#
Človeka je težko roditi, lahko ubiti.
Še črv se sme skriviti, pa se ne bi smel človek zravnati.
*
Padec je skok, ki ga nismo zmogli.
Svoboda je zmagovalec, ki podira vsa obzidja in pomnožuje ruševine.
Vse nevsakdanje uniči vsakdanjost.
Nič je skrivnosten sovražnik snovi, ki je bil poražen ob nastanku sveta.
#
Fantasti zmorejo ustvarjati iz niča, realisti pa še iz nekaj ne morejo.
Tudi narobe prišiti gumbi držijo.
#
Če ne boš potrpel, boš trpel.
V vsakem sadovnjaku najbolj 'kričijo srake, da je njihovo petje brez napake.
*
Sovraži samo sovraštvo!
*
Življenje je nevarno. Preveč je zveri, ki jih hranimo z drobtinicami.
nega ozračja, ki bi omogočalo plodovito sodelovanje vseh deželanov ne glede na politično, s ve tov n o n a zo r no in narodnostno pripadnost. . . Priznati je treba, da se začenjamo teh nalog v vedno večji meri zavedati. A tudi nadtisočletna koroška zgodovina in podobna usoda nam narekujeta skupno pot tudi v bodoče. To je izhodiščna * baza politike NSKS. To politiko je NS zagovarjal tudii v nemških političnih glasilih ter neodvisnem tisku Koroške. Marsikatere ostrine je bilo mogoče po tej poti omiliti ali pa jih celo odstraniti. Ta pot ni bila lahka . . . «
»Obči blagor dežele narekuje premostitev težav in nasprotij tudi tam, kjer so še nedavno obstajale, tudi tam, kjer se nam zde ovire morda nepremostljive«.
»Skrajni čas je, da pokopljemo za vedno narodna trenja v deželi. Kjer so nas ločili doslej jarki nezaupanja ali celo sovraštva, naj nas povezujejo v bodoče mostovi bratstva in medsebojnega spoštovanja.«
Ali ni to prav tisto, kar uči papež Janez XXIII.?
77. Koroški Slovenci si želijo pogovora (dialog) in sodelovanje z večinskim narodom, odklanjajo pa vsak poizkus narodnostne asimilacije.
Vpričo zastopnikov češke in hrvatske narodnostne skupine v Avstriji je dne 11.
7. 1965 predsednik Koroške Dijaške Zveze, Karl Smolle v Celovcu na slavnostni akademiji v spomin desetletnice podpisa državne pogodbe, dejal:
»Mi, v Avstriji živeče narodne skupine, smo se srečali, da izrečemo jasno besedo, da smo za Avstrijo . . . Našo posebno nalogo smo spoznali v ohranjevanju naroda .. . Mladina je pripravljena se z večinskim narodom razgovarjati, se med seboj oplajati, nismo pa pripravljeni prodati svojo narodnost«.
Odločno stališče koroških Slovencev je docela pravilno. Dokler bodo nacisti le na to čakali, da podro kak dvojezični napis in zapro kako dvojezično šolo, se jim morejo Slovenci približati le do določene razdalje in z največjo previdnostjo.
Vsaka narodna manjšina mora brezpogojno odklanjati jezikovno asimilacijo, saj s svojim jezikom stoji in pade. Od potujčenja nihče nima koristi, pač pa potomci manjšine še v mnogih rodovih veliko škodo.
V razpravi »Iz etike narodnosti« pride dr. Ignacij Lenček do te ugotovitve: »Iz dosedaj povedanega je logično sklepati, da je obramba proti asimilacijskim vplivom naravni postulat. Tudi se zdi, da je postulat narave same. Telesno-duševni značaj je tudi v teku več rodov komaj mogoče docela zabrisati. Zdi se, kakor da bi se narava
obupno branila tega prehoda v tuj narodn: značaj. Človek ima vtis, da je prehod v tujo narodnost neko nasilje, nekako proti naravi, človek je razklan, razdvojen, čeprav se morda ne zaveda tega, ali pa ne ve, odkod ta dvojnost. Iz takega procesa nastaja nekakšna zmes, ki nosi v sebi nesoglasje, včasih nasprotne poteze in oblike. Tako se zgodi, da novi rodovi niso ne eno ne drugo. Odtujili so se svojemu narodu, niso pa virasli v drugega. Gotovo to ni dobro za harmoničnost v telesno-duševni strukturi. Nemec Kirchhoff pravi, da je treba reči o kmetih na Mcklemburškem iin Pomorjanskem, ki so že dolgo kulturno germanizirati: »Kerndeutsch — jedoch sla-vvischer Abkunft.« Torej še vedno zmes«.
Tudi glede koroških Nemcev bi mogli reči: »Do mozga Nemci, vendar slovenskega pokolenja.« Zato pa veljajo kljub trkanju na nemške prsi pri pravih Nemcih za Mischvolk — narodna zmes, ki v svoji razdvojenosti, posledici ponesrečene spojitve slovenske mehkobe in bavarske trdote skuša uničiti vse, kar ga spominja na slovensko poreklo, tudi ostanke slovenskega rodu, iz katerega so njihovi -predniki izšli.
Zato pa je treba koroške Slovence iz nravnih in narodnih razlogov obvarovati pred to nesrečno asimilacijo, kakor ugotavlja dr. Lenček:
»Tako se zdi, da je treba iz etičnih raz-
logov — še bolj seveda iz zgolj narodnih — asimilacijo preprečevati, dokler je to moralno mogoče... Če se ni mogoče več ustavljati, postane asimilacija nezgdolžen proces, nikoli pa ne naraven. Če je pestrost narodov naravna tvorba, ne more biti po uživanj e narodov po večjih, kar to naravno tvorbo nekako podira, tudi naravno.
Narodne skupnosti... so torej dolžne storiti vse, kar morejo, da ohranijo svojo narodnost«.
Kratko je vse to povedal na koncilu ljubljanski nadškof dr. Pogačnik: »Pravičnost zahteva, da manjšinam pustimo nemoten jezikovni in kulturni razvoj in le s svojimi vrednotami se mora manjšina vključiti v harmonično sožitje z narodom, med katerim živi.«
Predlog so v celoti upoštevali v končnih koncilskih sklepih.
Manjšina se seveda more ob črpanju iz kulture večinskega naroda temu v marsičem močno približati; skrbno pa mora varovati svoje posebnosti in svoj zaklad — materino govorico. V tem smislu se je v Gorici v predavanju o narodnih manjšinah tudi dr. Lidia Menapace zavzela za načelno integracijo, ki pa v nikakem smislu ne sme biti asimilacija, temveč svobodno medsebojno kulturno spoznavanje.
(Dalje prihodnjič)
mskern
Ob šfiridesetletnici mašništva g. dr. Jakoba Kolariča
Ob robu povedano
LUDMANN5DORF—BILČOVS
Pred kratkim sem dobil razglednico z Bil-čovsa. To ni nič posebnega. Vendar se je ta razglednica bistveno razlikovala od drugih, ki jih sprejemam iz koroških krajev. Na njej sta dve lepi barvasti sliki, med njima pa stoji napisano: Ludmannsdorf in nato še slovensko Bilčovs. Temu sem se najprej začudil, ker pač na Koroškem nismo vajeni takih razglednic. Potem sem si pa mislil, da bi pravzaprav morala imeti vsaka dvojezična občina take razglednice.
Zanimalo me je, kako je razglednica nastala in Marjan Einspieler mi je rekel, da je Bilčovs fotografiral krojaški mojster gospod Hanzi VVeiss in da je neka beljaška založba prevzela tisk. Rekel mi je še, da je našel na podstrešju stare razglednice iz predvojnega časa in da so tudi te že bile dvojezične.
Mislim, da bi take razglednice vpeljali lahko tudi v drugih vaseh. Veliko to ne stane, učinek je pa velik. Po širnem svetu bodo ljudje vedeli, da živijo na Koroškem tudi Slovenci.
Tako bi bil razviden vsaj iz razglednic dvojezičen značaj Južne Koroške. Vabimo vse trgovce, da h temu prispevajo svoj delež.
TEČAJ ZA VKUHAVANJE
V kmetijsko gospodinjski šoli pri sestrah v Št. Jakobu v Rožu bo od 5. do 7. septembra tečaj za vkuhavanje. Bivše gojenke in tudi druga dekleta lepo vabljena.
Pristojbina je 30.— šil. dnevno.
OBJAVA
Enoletna gospodinjska šola bo pričela z rednim poukom 10. septembra. Notranje gojenke naj pridejo v zavod 9. septembra.
Na kmetijsko gospodinjski šoli se bo pričel pouk 16. oktobra.
Šolske sestre
CELOVEC
Kar 134 parov dvojčkov se je udeležilo srečanja v okviru celovškega lesnega sejma.
Prvo nagrado sta dobili dvojčici Anita in Krista Wuzella iz Žoprač, stari po 6 let. Najmlajši tekmovalki sta bili stari po štiri mesece, najstarejša dvojčka pa po 71 let. Razsodišče je gledalo tudi na mimiko, na sličnost obnašanja, ne le na podobnost, ki je cesto poudarjena še z obleko.
Ljubljanska televizija je posnela ob srečanju dvojčkov kratek film. Avstrijske televizije pa ni bilo na spregled.
KLUB SLOVENSKIH ŠTUDENTOV NA DUNAJU
vabi vse člane, akademike, učitelje, visoko-šolce in dijake na svoj
5. študijski seminar
ki bo od 4.-8. septembra 1968 pri Prangar-ju na Brnci.
Esteblimšend in revolucija — pregled družbene strukture.
Odbor KSŠ
Nimamo stojnice na sejmu !!
Obiščite nas ob Pliberškem sejmu v našem
480 m2 velikem trgovskem dvoru
Posebne ponudbe:
SKRINJE ZA GLOBOKO HLAJENJE ELEKTRIČNI ŠTEDILNIKI ŠIVALNI STROJI PRALNI AVTOMATI PEČI NA OLJE IN ŠTEDILNIKI znamke TIROMA
po senzacionalno znižanih cenah
Kaufhof
Valentin in Angela
Ojlažej
PLIBERK
Nimamo stojnice na sejmu !!
Čeprav prihajamo že v drugo polovico avgusta, vendar ne moremo preko tega, da >bi :se tudi naš list ne spomnil 40-let-ni-ce meniškega posvečenja, ki jo je obhajal 29. junija, na dan sv. Petra in Pavla, g. dr. Jakob Kolarič.
Čeprav prebiva g. dr. Kolarič med nami šele 8 let, je vendar našemu koroškemu narodu dobro poznan, cenj.en in spoštovan.
Rodil se je 20. julija 1902 v Radomerju pri Ljutomeru. Po končani osnovni šoli ga je vodila želja po duhovniškem stanu v srednjo šolo, ki jo je začel v Mariboru, a nadaljeval v Ljubljani ter končal v Št. Vidu nad Ljubljano. Že v 6. gimnaziji se je odzval božjemu klicu in vstopil v Misijonsko družbo lazaristov v Grobljah pri Domžalah, kjer je leta 1922 napravil redovne obljube.
Po maturi leta 1923 je študiral do 1. 1928 bogoslovje na teološki fakulteti v Ljubljani, kjer mu je dne 29. 6. 1928 škof dr. Anton Bonaventura Jeglič podelil mašmiško posvečenje. Po novi maši je nadaljeval študije in bil 24. marca 1934 promoviran za doktorja bogoslovja.
Vnet za pastirsko službo je že med študijem deloval od leta 1930 do 1934 kot misijonar pri Sv. Jožefu nad Celjem.
Zaradi izrednih sposobnosti je po končanem doktoratu postal ravnatelj misijonskih bogoslovcev v Ljubljani, Rimu in nato v Madridu. Iz Španije ga je peljala pot v Ameriko, da kot skrben pastir poskrbi za razkropljene člane slovenskega naroda. V Torontu je osnoval prvo slovensko župnijo. Z njim so razkropljeni sinovi slovenskega naroda zopet dobili svojega pastirja, okrog katerega so se zbirali z zaupanjem in ljubeznijo. Kljub rahlemu zdravju se je ves žrtvoval za rešitev duš svojega rodu in pri tem delu dosegel nepričakovane uspehe. Ljubi Bog je z dopa-denjem sprejemal njegove težke žrtve in jim dajal rast in uspeh. Ko je ustanovil v Torontu slovensko župnijo, je najprej poskrbel za duhovno središče župnije. S prispevki svojih faranov je poskrbel za gradnjo cerkve, iz katere naj bi se razlival vir milosti med njegove ovčice. Cerkev Marije Pomagaj je veren dokaz vernosti slovenskega ljudstva v Kanadi, pa tudi veren dokaz žilavega in vztrajnega dela g. dr. Kolariča, ki ga niso strle in ne zavrle še tako velike ovire.
Svoje ovčice je učil s skrbno pripravljenimi pridigami, pa tudi s tiskano besedo. Že leta 1949 je začel izdajati za Slovence v Kanadi slovenski list »Božja beseda«, ki izhaja tam še danes.
Da bi bilo farno delo med Slovenci uspešnejše, je dosegel, da so leta 1958 prišle v slovensko župnijo Marije Pomagaj tudi slovenske usmiljenke.
Poleg tega je ustanavljal za posamezne stanove razna cerkvena in karitativna društva, župnijsko Hranilnic in 'posojilnico.
Svojim faranom je oskrbel tudi letovišče, ki leto za letom postaja bolj privlačno za Slovence v Torontu in bližnjih mestih.
Tako je ustvaril Slovencem v Torontu v 11 letih svojega delovanja duhovno središče z vsemi pogoji za njih nadaljnji obstanek im razvoj.
Osem let je minilo, odkar jie prišel kot hišni duhovnik k šolskim sestram v št. Jakobu v Rožu, da se tu odpočije od prenapornega dela in da se zdravstveno okrepi. Pa si še tu ne da miru. Skrbi za duhovno življenje sester in gojenk ter s skrbno pripravljenimi pridigami vodi duše k Bogu. Ker je fara premajhna, da bi se v njej ves razdal, kakor je bil navajen to vse svoje življenje, razširja svoj delokrog z misijoni, ki jih vodi po slovenskih farah širom po Koroški.
Še bolj. pa je znan našemu ljudstvu po svojih ‘knjigah, ki jih je izdala Mohorjeva družba.
Postna premišljevanja s pobožnostjo Božje glave je zbral v prelepi knjigi »Trpeče obličje«, v slavo Matere božje je izdal knji-
go »Marija v znamenju čudodelne svetinje«. Knjiga »Duša Kristusova« vsebuje razlago in misli k lepi, znani poobhajilni molitvi. Krona njegovega pisateljskega dela pa je gotovo^ izčrpen življenjepis našega rojaka, velikega škofa dr. Gregorija Rožmana, ina katerega vežejo pisatelja spoštovanje in iskrena ljubezen. Da je mogel izdati I. del tega življenjepisa, je zbiral gradivo več let.
Hvaležen Bogu za uspehe in blagoslov, ki ga daje njegovemu delu vseh 40 let, je dne 29. junija zapel zahvalno sv. mašo. Z njim so se ob oltarju združili in soda-rovali slavnostno sv. mašo trije njegovi so-
bratje, nekdanji njegovi bogoslovci, četrti duhovnik, ki se jim je ob oltarju pridružil je bil g. Julij Slapšaik iz Clevelanda, Ohio, USA. V pluvialu pa mu je pri oltarju stal ob strani njegov nekdanji ravnatelj, ki ga je 'tudi pred 40 leti kot novomašnika peljal k oltarju. Pridigal mu j.e za to slovesnost njegov sobrat g. Ciril Demšar, župnik v Dvoru nad Vrbo. S slavljencem sc zapeli Te Deum tudi: g. prelat Aleš Zech-ner, msgr. dr. Janko Hornbock, dekan Lilip Millonig, g. duh. svetnik Niko Marktl iz Rožeka ter župnik Andrej Karicelj iz Št. Jakoba, Martin Škorjanc iz Sveč, Dušan Česen iz Žihpolj in Jože Kunstelj, bivši župnik v Št. Vidu ter nekaj drugih povabljenih gostov, med njimi tudi nekateri sorodniki rajnega škofa Rožmana.
Slavnostno kosilo, ki je zaključilo jubilejni spored je potekalo v prijetnem razpoloženju, saj je Bog slavljencu poleg drugih darov podelil tudi dar humora.
Pred 40 leti je izročil svoje delo, žrtve in talente Bogu v dar. 40 let iz dneva v dan obnavlja to daritev v prid vsem, ki jih v življenju srečuje. 8 let si polni kelih življenja z delom, med nami na Koroškem. Dobri Bog naj ga ohrani še mnogo let, da se bomo mogli zbrati ob njem tudi na njegovo zlato mašo.
Upamo/da nam bo s svojo žilavo vztrajnostjo čimprej podaril še II. del življenjepisa škofa Rožmana.
Maria Luggau
Od onkraj gora in planin, s pobočja nad rosno Ziljo, belo-rdeča iz osrčja smrek in trav mi siješ, Maria Luggau.
O daljna, izza vseh serpentin, izza vseh padajočih studencev, preko vasic in samot in tokav zvoniš mi, Maria Luggau.
Gledam te skozi spomin, čutim te kakor molitev, kakor dviganje iz težav.
Prosi za nas, Maria Luggau!
Vinko Beličič
RAZGOVOR S ŠTUDENTI GLEDE KOROTANA
Dne 18. avgusta so se sestali na razgovoru glede zadev visokošolskega doma Korotan zastopniki Kluba slovenskih študentov, Koroške dijaške zveze, Narodnega sveta koroških Slovencev in Mohorjeve družbe ob navzočnosti rektorja doma. Razgovarjali so se o realizaciji in obliki upravnega odbora za visokošolski dom Korotan. Nakazala se je možnost pozitivne rešitve problema ter je bila poudarjena potreba po nadaljnjih razgovorih.
RADIŠE - TUGE
Pred enim tednom je v nočnih urah izbruhnil požar v gospodarskem poslopju J. Hribernika, pd. Mirnika v Tucah. Posestnik je utrpel veliko škodo. Pogorel je skedenj., stanovanjska hiša in še stransko poslopje. Rop požara sta bili tudi dve kravi in več svinj, škodo iso ocenili na približno 600.000 šilingov. Poleg poslopij stoji nova hiša v surovem stanju, ki je edina ostala nepoškodovana. Gašenja so se udeležili razen domačih gasilcev še poklicni gasilci iz Celovca in droga prostovoljna gasilna društva iz kolice.
DOBRLA VES
Umeščenje mil. g. prošta Franca Brumnika
Izreden dan je bil za faro Dobrla ves na praznik Marije Vnebovzete 15. avgusta, kateri je tudi posvečena naša farna cerkev. Še celo mešalci vremena so se nekam »za-gamali«, da so pustili v letošnjem muhastem vremenu odprto okno božjemu soncu, da je 'zasijalo ves svoj dobrotni sijaj na pokrajino.
Ob osmih je ljudstvo napolnilo proštij-sko dvorišče in ko se j-e novi gospod pojavil med durmi, so se vrstile pesmi obeh zborov in deklamacije deklic.
»Srce prelepe Podjune je Dobrla vas! Svetišče Matere božje sprejema Vas In Marija, ki v mogočni cerkvi kraljuje, vsem faranom milosti posreduje.
Okoli nje pa podružne cerkvice bele so novega gospodarja vesele:
Marija na Gori, Lovanke, Pribla ves, Bukovje, Kokje, Belovče.in Goselna ves.«
Sledili so nagovori svetnih in cerkvenih predstavnikov. Spregovoril je tudi naš župan, gospod Hafner, ki je posebno naglašal skupno delo cerkvenih im svetnih oblastnikov, vsak na svojem področju in da gmotna blaginja ljudstva zavisi v največji meri od duhovne uravnovešenosti posameznikov, 'katero pa posreduje cerkev in njen predstavnik, dobri duhovnik.
Nato se je razvil sprevod v cerkev, katera •se napolni le ob takih prilikah. Poverilno pismo je prebral in obrede inštalacije vodil mil. gospod prelat Aleš Zechner; zatem je isti gospod v slavnostni pridigi poudarjal vlogo duhovnika v svetu, ter obenem česti-(Dalje na naslednji strani)
Bog blagoslovi njegovo delol
PREKLOPNA GARAŽNA VRATA
popolnoma pocinkana vse velikosti v zalogi
Prosta dostava na dom
Vam nudi Kaufhof
VALENTIN	•
in ANGELA JMaZČf
LIBUČE — PLIBERK
tel. 04235-394 (noč. štev. 302)
Izredna lovska sreča
KORTE
Že dolgo, dolgo ni bilo glasu iz Kort iz tega najjužnejšega dela naše Koroške. Kakor da bi tu ne bilo nič novega in nič zanimivega. Še v slovenskih oddajah radia, kjer v tedenskem pregledu novic včasih skoraj ne vedo, kaj naj bi še zanimivega povedali, so pozabili na Korte. Vendar se je v zadnjem letu zgodilo pri nas marsikaj zanimivega, kar bi bilo vredno omeniti. Da so Korte dobile električni tok, ni bilo doslej še nikjer omenjeno. Pa o tem drugič, ko boiste pri »Tedniku« spet imeli kaj prostra za nas.
Danes moramo poročati o zanimivosti, ki bo šla gotovo preko mej Koroške in tudi preko mej Avstrije.
Pred dobrimi 60 leti sta dala prepeljati baron Bom iz Tržiča in dr. Gilbert Fuchs iz Zg. Kokre v svoja lovišča pod Košuto nad Tržičem in pod Kranjskim Storžičem v Zg. Kokri in na Spd. Jezerskem jelene iz karpatskih gozdov na takratnem Ogrskem. Počasi so se od tod jeleni, ki so našli v novih loviščih zelo ugodne življenjske razmere, razmnožili. Razširili so svoj življe-nj-ski prostor na območje lovskih revirjev na Jezerskem in preko tedanje kranjske deželne in sedanje avstrijsko-jugoslovanske državne meje na Koroško na obmejne predele od
PREPRIČLJIVA REPORTAŽA
Pariška policija je našla nekega reporterja radia Pariz zvezanega kot klobaso v njegovem stanovanju, iz katerega so izginili vsi dragoceni predmeti in denar. Reporter je povedal policajem, da je hotel napraviti reportažo o mladinskem kriminalu. Zato je 'Poklical v stanovanje štiri mlade prestopnike na pogovor, ki ga je hotel posneti na magnetofonski trak. Z njimi se je res pogovarjal, toda ko bi bil moral ta pogovor tudi plačati, se je vse obrnilo v nepričakovano smer. Reporterju je najbolj žal magnetofonskega traku, ki je prav tako izginil.
JEZERSKI VRH
V	noči od 10. na 11. avgusta je na Jezerskem vrhu divjala huda nevihta.
Malo čez polnoč je udarila strela v bližino avstrijske carinarnice. Naenkrat je bilo 'kot v peklu. Državno cesto je strela raztrgala v dolžini treh metrov. Leteče kamenje je razbilo tri šipe carinarnice. Pretrgana je bila telefonska zveza in raztrgana električna napeljava.
V	prostoru za obmejno uradovanje sta bila dva carinika. Na srečo se jima ni nič zgodilo.
Košute do Virnikovega Grintovca in Pri-stovškega Storžiča vse do Kamniških planin. Najlepši jeleni in v največjem številu pa živijo v lovskih revirjih v Kortah.
Že pred štirimi leti je opazil zobozdravnik dr. W. Buchczik iz Dortmunda v Nemčiji, ko je bil na letovišču pri Pristovniku v Kortah, pod Storžičem izredno močnega jelena. Naslednje leto, to je 1966, so našli letoviščarji iz Trsta v pristovškem lovišču odvrženo' rogovje, ki je bilo občudovano na razstavi lovskih trofej na gradu Landskron meseca avgusta 1966. Za to rogovje je bila priznana zlata medalja kot odlikovanje za »najboljšega živečega jelena na Koroškem«. Naslednje leto so dobili del odvrženega rogovja istega jelena pod Ankovo planino na Zg. Jezerskem v Sloveniji. Večkrat so opazili tega jelena tudi jugoslovanski graničarji v okolici »karavle« (obmejna postojanka) na Ankovi planini. S tem je bilo u-gotovljeno, da živi ta jelen, »veliki« so ga imenovali, v lovskih revirjih med Virniko-vim Grintovcem in Storžičem, torej predvsem na Roblekovi, Pristovški in Ankovi planini.
Dne 8. avgusta letos je doživel izredno lovsko srečo 25-letni Janček Muri iz Kort. V domačem pristovškem lovišču je zgoraj opisanega jelena sledil in opazoval že nekaj let. Ob 5. uri zjutraj omenjenega dne ga je spet zasledil. Smrtno zadet je zdrknil jelen v globe?, od koder je bilo mogoče meso (nad 200 kg) in rogovje (trofejo) le z velikim naporom spraviti do poti.
Rogovje tehta blizu 10 kg, širina je 92 cm, višina pa 112 cm. Gotovo je to ne samo najboljši koroški, ampak tudi najboljši av-
Pri sosedih v
V 'drugem oddelku muzeja smo videli razvoj go-zdaratva od davnine do danes. Kuhanje oglja, tesanje tramov, spravljanje hlodov po »riži« in vezanje splavov na Dravi. Tudi male gorske žage ob potokih so v miniaturi pokazane. Vidi se cepljenje skodel, desk in »špevt« za plotove. Ti so bili včasih tako gosti, da je še mačka v njem obtičala in milo mijavkala. Od tega morda izvira rečeniica: »Se tako zadira, kot bi v plotu tičal.« Danes so taki plotovi postali redkost. Samo za okrasek in poudarek cenitve take starosvetnosti si ga ljubitelji še dajo narediti okrog novih hiš. Nekako tak pomen ima, kot stara skrinja in kolovrat na njej v veži nove vile.
Muzej kaže celoten razvoj svinčenega rudnika v Mežici in razvoj jeklarne — giganta — na Ravnah na Koroškem (pravi naziv za nekdanji trg Guštanj). Tega pa ni mogče v okviru našega poročila popisati. Omenil bi samo še, da imajo na koncu muzeja nagačenega medveda. Prav ta medved je nekdaj živ hodil ina avstrijskem Koroškem. Zasledovali so ga lovci od Sel pa do Veškega Stana, Izmuznil se jim je v Črno v Sloveniji, kjer ga je le zadela lovčeva krogla. Tukaj v muzeju so ga naši Izletniki brez strahu oštevali, za grehe, ki jih je pri nas delal, ko je kmetom trgal ovce in jim v če-bellnjiakih lizal med.
Ogledali smo si poslopje ravenske gimnazije. Je lepa stavba, vredna da bi stala v Celovcu in bi bila v njej nameščena gimnazija za Slovence, iki že tako dolgo čaka na lastno poslopje.
Na ravenski gimnaziji je napisano na bakreni plošči ob vhodu: »To gimnazijo je
—= Pri nas na
(Nadaljevanje s prejšnje strani) tal dobrolski fari, da je imela ob današnjem Pomanjkanju duhovnikov to izredno srečo, dobiti za župnika in prosta, dobrega, vnetega in gorečega duhovnika. Poudarjal je tudi, kar je najbolj pereče, da bi vsi, ki so dobre volje, sodelovali z molitvijo, da bi Bog obudiil iz mladih ljudi nove vrste vnetih duhovnikov, ker se stare vrste bojevnikov za božje kraljestvo vedno bolj redčijo. V vseh svetnih poklicih je delavcev dovolj, v vinograd gospodov pa le malokdo zajde. Med toašo so navdušeno prepevali cerkveni pev-°h Po sveti maši novo umeščenega gospoda Prošta so gospod prošt še izrekli besede zahvale za lepi sprejem, za dobro voljo županov in za pridne roke, ki so pripomogle z venci in z drugim, pa še besedo prošnje, da bi tudi v bodoče sodelovali pri dušnem
Koroškem ,—
pastirstvu, četudi sam prevzame skrb in odgovornost za duše, duhovnik sam le malo zmore brez sodelovanja vseh. Vsi obredi in govori so bili v obeh jezikih, tako da se je nekam zakasnilo in so tujci že težko čakali na tretjo mašo.
H koncu bi še pripomnili, da se mi, ki živimo v zavetju pred hudimi vetrovi, premalo zavedamo, kaj na,m pomeni duhovnik. Vedo pa to povedati tisti, ki nimajo duhovnikov, s kakšno težavo morajo prenašati praznino duhovnega sveta in kako jih žeja po božji besedi. Duhovnik, četudi sam le boren in ubog človek, je vendar poslanec božji bornim in ubogim ljudem, da jim je kot vodnik in pastir, kot oče in prijatelj, kot budnik in zdravnik in kot svetilnik postavljen na vzvišeno mesto, da sveti vsem.
P. M.
sirijski jelen. Velikovški okrajni lovski mojster dir. Anton Kostinger ga je ocenil na 216,5 točk. Z vseh strani prihajajo domači in tuji lovci ter zlasti letoviščarji iz Nemčije k Pristovniku v Korte občudovat izredno lepo in enotno, skoraj simetrično rogovje s krasno krono. Jelen šestnajsterec je bil še razmeroma mlad, le na 9 do 10 let ga cenijo. Vendar mu zelo verjetno ne bi bilo ■mogoče preživeti letošnje jeseni. Ako se ne bi lovska sreča nasmejala Janoku Muriju, bi še mnogoštevilni lovci poizkušali doseči to srečo. Najbolj nevarni bi mu bili gotovo lovci z Jezerskega, onstran državne meje. Ti so se zarotili, da tega jelena gotovo še letos pripeljejo v dolino.
Meso ustreljenega jelena je spravljeno v hladilni skrinji do dneva proslave elektrifikacije Kort. O tem bomo pa posebej poročali.
TIGER PROTI AVTOMOBILU
Po eni od redkih cest skozi sibirsko tajgo iz Oljge v Tehjuhu sta se vozila v avtomobilu inženir A. Svjetlični in knjigovod-kiinja A. Plinkina. Nenadoma se je za nekim zavojem kakšnih 400 metrov pred vozilom pojavil na cesti velik sibirski tiger in se obrnil proti avtomobilu.
Inženir je pričel zavirati, uporabil pa je tudi zvočni signal. Tiger je kazal zobe in se približeval še naprej, dokler ni biil oddaljen od avtomobila le še tri metre. Trenutek kasneje je v visokem loku skočil na avtomobil. Voznik je naglo obrnil na desno, potem pa dodal plin. Opazil je, da se pripravlja tiger na nov napad, toda avtomobil je bil hitrejši.
Mežiški dolini
postavilo delovno ljudstvo, v znak slovenske kulture na Koroškem.«
Če bi pri nas tudi delovno ljudstvo imelo odločitev v rokah bi morda poslopje gimnazije že stalo. Tako pa odločajo pristojnosti raznih ministrstev, ki so zopet odvisne od koristi političnih strank; priznava za gradnjo pa se vleče v nedogled.
Ob našem obisku je bila nameščena v prostorih gimnazije razstava pohištva. Poznavalci so bili navdušeni nad lepoto in kvaliteto slovenskega pohištva, ki je poleg tega dokaj cenejša kot pri nas v Avstriji. Marsikateri se je namenil pobrigati se, kako bi bilo z uvozom k nam.
Poleg gimnazije stoji »Dom telesne kulture«. V njem je prostora za vse vrste športa od telovadbe do streljanja z malim kalibrom. Veličastna pa je dvorana s plavalnim bazenom s toplo vodo. Ta voda izvira v svinčenih rudnikih v Mežici in je podzemeljsko po rovu napeljana v tovarno Ravne. Tam hladi peči, ki topijo železo in se poleg tega segreje. Segreto jo črpalke potiskajo na hrib v plavalni bazen. Tako se je tudi v najhujši zimi mogoče osvežiti s plavanjem.
Vzhodno od doma telesne kulture leži velik nogometni stadion. Tu so vsak teden tekme z žogo. Vse je urejeno kot kje v večjem mestu. Vidi se, da šport zelo gojijo.
Vštric športnega igrišča na drugi strani globeli smo videli, moderno delavsko naselje, čečovje imenovano. Lice mu dajejo tudi štiri 10-nadstropne stolpnice. Poleg njih pa še celo mesto večnadstropnih stanovanjskih hiš. Med hišami so lepe asfaltne ceste obrobljene s cvetličnimi nasadi in lepotnim grmičjem. Tu stanuje sedaj to delovno ljudstvo, 'ki je zaposleno v tovarni jekla. Njeni proizvodi gredo v vse kontinente naše zemlje. Pred desetletji pa so se morali delavci tiščati po opuščenih mlinih, kmečkih bajtah ali kaščah, ker se nihče ni brigal za njih stanovanje; glavno je bilo, da so delat prihajali. v
Po ovinku skozi gozd -navkreber se pripeljemo na planoto, obdano od vseh strani z gozdnatim grmičevjem. Podobno je velikanskemu kotlu. To so Kotlje, domovina in počivališče pisatelja Prežihovega Voran-ca. Na južnem pobočju severnega griča stoji domačija »pri Prežihu«. Po tej hiši si je dal ime Lovro Kuhar. Tudi njegov brat, duhovnik dr. Alojz Kuhar, katerega smo v ljubljanskem radiu vsako soboto napeto poslušali, čeravno je bilo to pod nacizmom strogo prepovedano, je bil tu doma.
Ustavimo se pri cerkvici sv. Roka, »varuha naših rok in nog«, kot so naši stari vselej pred začetkom dela k nj-emu vzdihovali. Nekdaj je poleg cerkve stala pri-
stava in grad Sterneck. Grad se je podrl, samo velik kup kamenja še priča o njegovi nekdanji slavi. Stoji pa še del pristave, preurejen v moderen goveji hlev. Vendar se v staro poslopje ne da kaj posebno ročnega vgraditi, zato se je Kmetijska zadruga, ki to posestvo za državo upravlja, odločila za novo gradnjo modernega kravjega hleva. Postavili so štiri kolose silosov s skupno 1.400 kubičnimi metri prostornine. So 13 metrov visoki in na vrhu neprodušno zaprti.. Krma iz njih naj bi šla avtomatično do krav, .ki so privezane v štirih vrstah; 120 jih je po številu. Nastanjene so v svetlem novodobnem hlevu. Svetloba pada v hlev s strehe kot v tovarnah. Staje so kratke, bložene z lesenim podom. Za njimi pa je globok jarek, pokrit z železno rešetko. V njem se nabira gnojnica in kravji odpadki, katere od časa do časa spuščajo v 600 m3 velike jame zunaj hleva. Od tam jo razredčeno s črpalkami po ceveh poganjajo v že popasene pašnike.
Mnogi od na:s so tu prvič videli tako imenovani hlev z izplakovanjem (Schwemm-entmistung). V takem hlevu ni treba stelje. Tekoči gnoj se da spraviti brez ročnega dela z motorji na travnike in pašnike. Na bolj oddaljena zemljišča pa gnojnico s traktorji vozijo v dva- in poltonsikih vakuum-sodih. Ti potem škropijo do štirideset metrov na eno stran. Treba je samo ob mejnikih njive peljati in že je cela ploskev z gnojnico napojena.
Tudi. tu so imeli sivorjave krave. Mlečnost je znašala 2.800 1 letno na kravo. Molze naprava Alfa Laval, 'in sicer 6 krav naenkrat. Z izločanjem slabših molznic in prirejo junic od dobrih krav upajo povprečje mlečnosti dvigniti na, 3.500 1 letno.
. Povedali so na,m, da znašajo stroški gradnje 100 ,milijonov dinarjev ali 800 tisoč ,na stajo ene krave ali po našem 16 tisoč šilingov na kravo. Polovico te vsote dobijo posojene na 10 let po tri odstotke obresti, drugo polovico pa morajo sami imeti prigospodarjeno ali pa jo bančno najeti. Odplačeva-ti jim pomagata predvsem les in ipa hmelj, medtem ko krave še ne dajejo čistega dobička, čeravno je mleko razmeroma dražje kot v Avstriji. Dobijo za liter dva šilinga v našem denarju.
Nedaleč od hleva je hmeljev nasad. Ogledali. ismo si to -intenzivno rastlino, ki je pri nas v Podjuni povsem neznana, čeprav jo v pliberški pivovarni dokaj uporabljajo.
Podobna je grozdju na brajdah. Napeljana je po žici v višino 4—5 m. Žice so privezane na visoki mreži katera sloni na hrastovih ali, pa tudi betonskih opornikih. Izgleda kot bi velikansko rešeto nad njivo poveznil. Od hmelja je uporaben samo cvet, Obirajo ga v septembru ročno. Plačujejo akordno, od vedra nabranega cveta. Pridni nabiralci naberejo 15—20 veder na dan in zaslužijo po našem 60—80 šil. Tu imajo postranski zaslužek žene delavcev, učenci in dijaki šol na Ravnah.
Ravnatelj zadruge nas je povabil na kosilo v občinski gostinski obrat pri Rimskem vrelcu. Tam izvira že Rimljanom ob Kristusovem rojstvu znana kisla voda. Že od nekdaj je tu okrepčevalnica za izletnike. Menda imajo tudi sobe za letoviščarje. Med vojno je bila tu nastanjena SS. Sem so vlačili borce za svobodo in jih pri zasliševanju mučili. V steno je vzidana plošča, kjer piše, da so tu z glavo navzdol križali nekega Žepa, ustrelili nekega Anzana in ubili neko Mico. Vse je napisano v pravem ljudskem jeziku. Gotovo je napis sestavil kateri od Kuharjev. Le oni so znali tako živo zadeti ljudski govor.
Marljive kuharice so nam hotele napraviti za juži-no nekaj posebnega: Spekle so nam prašiča na ražnju, pravo jugoslovansko posebnost. Seveda pa ni bil eden zadosti, saj nas je bilo pri belo pogrnjenih miza-h čez 60. Da bi bila južina bolj prijetna, so na,m nalili pred jedjo okusne slivovke. Po jedi pa smo prašička zalivali z rajnim in rdečim vinom. Vsi smo bili ganjeni nad toliko ljubeznivostjo in gostoljubnostjo, posebno še, ko nam je prišel iz okoliških -kmetov sestavljen pevski zbor prepevat. Peli so starodavne pes-mi, počasi in ganljivo.
Vsem sta se zahvalila predsednik Lovro in naš podžupan. Povabila sta gostitelje na obisk v Pliberk. Poleg kmetijskih obratov bi si ogledali tukaj nove tovarne in pa pivovarno Sorgendorf. Obljubili so nam, da pridejo. Tako bo dobro sosedstvo vnaprej potrjeno in bivša mrtva meja oživljena. Vezala bi isti narod tu in onstran meje.
A. Andrej e vič
CERKEV BODOČNOSTI
V pokoncilski dobi se veliko razpravlja o bodočnosti Cerkve, njenem poslanstvu ter njenem odnosu do vernikov. Kot prispevek k tej diskusiji objavljamo stališče skupine avstrijske katoliških visokošolcev o tem vprašanju.	Uredništvo
Katoličani, ki jemljejo vero in Cerkev resno, stojijo dan.es nasproti mnogim problemom, ker hitre spremembe našega sveta ne pustijo nedotaknjene vere in Cerkve.
Cerkev se mora ravnotako spreminjati; in to ne .samo zato, ker je sprememba »modema«, temveč ker je to za Cerkev bistveno potrebno. Cerkev je zakrament, to jie znak in orodje za združitev ljudi z Bogom in med seboj. Znak pa moramo lahko- spoznati in razumeti. Zato mora biti Cerkev talka, da jo ljudje lahko spoznajo in razumejo.
Treba bo torej malo pomisliti o zunanji obliki Cerkve in o podobi, ki jo o njej imamo.
Cerkev v preteklosti
Cerkev je do sedaj poskušala dojeti vse ljudi popolnoma. Imeli smo izključno katoliške pokrajine. Bil si rojen v Cerkev; vzgoja in okolje niso- dopuščali izbire in tudi ne menjave svetovnega nazora. Druge veroizpovedi in svetovne nazore so zavrnili ali obsojali, ker oznanja krščanstvo edino in popolno resnico.
Udeležba celotnega'ljudstva na cerkvenem življenju je razvidna samo na udeležbi zunanjih .religioznih prireditev in ustanov. Zato so se katoličani preteklosti bolj zanimali za zunanja religiozna opravila (nedeljska maša, spoved in pred gotovimi prazniki, krst vseh otrok, slovesni cerkveni pogreb itd.) kot pa za notranjo držo vere, zaupanja in potrebni pošteni dvom itd.
Če so zunanji religiozni obredi potrebni, potem imajo ljudje, ki morejo izvajati take obrede, velik pomen. Zato so imeli v Cerkvi preteklosti duhovniki in hierarhija veliko, laiki pa malo povedati. Mesto je bilo veliko bolj važno kot osebna nadarjenost.
Za pokristjanjevanje vseh življenjskih področij je bilo potrebno izdelati čis.to točne predpise in tudi ugotovitve kaj je krščansko in kaj je greh. Zaradi večjega vpliva je Cerkev tudi skušala vplivati na javnost, na državo in druge ustanove. Za skoro vsako področje so bila ustanovljena katoliška društva in krožki.
Povsod, kjer živijo ljudje, naj bi bila tudi pristojna fara. Skoro za vsaik košček zemlje imaš pristojno faro. Ne moreš si izbrati krščanske občine po svojem okusu, temveč spadaš pod pristojni cerkveni okraj.
Cerkev rabi zato racionalno in strumno organizacijo. To je dosegla s centralizacijo. Vse pride od zgoraj, vse je do zadnjega določeno (n. pr. božja služba), člani imajo enoten način življenja in mišljenja.
Spremenjeni svet potrebuje spremenjeno Cerkev
Cerkev danes že pri nas ne more več zajeti vseh ljudi. Druge veroizpovedi in svetovni nazori stalno vplivajo na nas. Na trgu svetovnih nazorov je velika ponudba. To nas privede -tako daleč, da iz te ponudbe izberemo to, kar se nam zdi porabno in sprejemljivo. Cerkev torej danes ni več sama na trgu svetovnih nazorov; mora priznati lastne napake (drugače jih razkrinka konkurenca), mora priznati resnice tudi drugih nazorov in ne more več pričakovati, da ljudje vse verjamejo., kar Cerkev razglasi. V tem položaju Cerkev ne sme obsojati »krive vere« in mora ljudem pomagati do primernega gledanja na življenje.
Povsod v življenju opažamo željo po demokratizaciji. Tudi Cerkev bo morala prisluhniti tej želji. Veliki razloček med cerkvenimi dostojanstveniki in laiki ni bistveno potreben za Cerkev in je bolj odsev prejšnjih družbenih razmer.
Cerkev je oddala v teku časa veliko nalog na druge ustanove (izobrazba, vzgoja, socialna vprašanja so danes naloga države). Tako so izgubili dostojanstveniki Cerkve in duhovniki veliko na pomenu v javnosti in ta poklic ni več tako zaželen kot prej (pomanjkanje duhovnikov). Cerkveni predstavniki si pa ne smejo želeti nazaj prejšnje razmere, temveč se morajo spomniti prvotne naloge (biti dušni pastir) in se bolj kot kdaj koli prej specializirano izobraževati (delavski duhovniki, izbrazba odraslih). Poizkus zajeti vsa področja življenja vodi do izolacije v družbi. Cerkev ne sme hoteti izvesti vse v lastni režiji. Katoličani morajo, ravno ker so katoličani, sodelovati v vseh njim dostopnih javnih področjih.
Cerkev v bodočnosti
Cerkev bo v bodočnosti veliko bolj kot dosedaj skupnost prostovoljnih. Ne bomo več rojeni v Cerkev in avtomatično krščansko vzgojeni. Pripadnost k Cerkvi bo v veliko večji meri rezultat lastne odločitve. Obratno pa Cerkev ne bo polagala glavno težo na zunanjo udeležbo in forme, temveč bo skrbela za notranje prepričanje.
Cerkev se v prihodnosti ne bo več trudila z ugotavljanjem krivih ver in njihovih učiteljev. Tudi ne bo več oznanjala verske resnice v splošno veljavnih stavkih (dogmah). Cerkev bo skušala nuditi boljšo informacijo in globlji vpogled. Kristjani ne bodo oznanjali, tako dokončne resnice, temveč bodo skušali dojeti v razgovoru, kje lahko najdejo Boga v njihovem lastnem življenju in v življenju sočloveka.
Tudi Cerkev bodočnosti bo poznala božjo službo in podobna religiozna opravila.
L, Ganghofer	11
Samostanski
lovec
Na bleda usteča je legel rahel, truden nasmeh; boleč vzdih, potem se je telesce zleknilo im mrzli prsti so še na lahno strope tali.
Tedaj je planila v sobo mati s toplimi prti. »Zefa, Zefa!« ji je v burnem veselju viknila nasproti Gitka. »Na bolje gre, na bolje, že spet me pozna, in ko sem z njim govorila, si me je nasmehnilo, poglej, Zefa, poglej vendar, še vedno se smehlja!«
»O ti ljubi, ljubi Bog...« je jecljala Zefa. Veselje ji je skoro vzelo glas.
Zdaj sta se s hlastnimi rokami poprijeli dela obe in sta ovili otroka od nog do vratiča v tople prte; in kadar so se začeli prti ohlajati, sta jih zamenjali z drugimi, toplimi . . .
In neprenehoma se je smehljal otrok; samo njegov obrazek je bil bel ko sneg in zaprta usteča so bila videti, kakor bi se bila spremenila v bledo vijolico.
Ura je minila in druga — in neprenehoma se je smehljal otrok.
»Mislim, da spi,« je zašepetala Gitka. Nato ji je pa nenadoma prišla misel: »Zefa, v samostan stečem, mar ne misliš, da bi bilo dobro, če bi pomolil še kak pater?« In ne da bi čakala na odgovor, je odbrzela v svojo kamrico, smuknila v čevlje, ob-
lekla jopico, mimogrede bežno poljubila na rdeče lice dečka, ki je spal na svojem ležišču ko polh, in je pohitela iz hiše.
Ko je prišla na cesto, je videla prihajati .med drevjem meniha. Tega mi je poslal sami ljubi Bog, je menila in ga začela vabiti z roko k sebi. Zdaj je stal pred njo — pater Dezert, ribič; bral je v samostanu zgodnjo mašo in je bil namenjen domov v svojo samoto.
Gitka se je prestrašila, ko ga je spoznala, in ni vedela, kaj naj stori; vendar samo za hip, potem se mu j;e približala s proseče dvignjenimi rokami in solzami v očeh.
Temna rdečica je zalila njegove blede poteze, oči so mu vzplamtele in kakor v pekoči skrbi je iztegnil roke proti njej ter jo vprašal: »Dekle, kaj ti je vendar? Zakaj jokaš?«
»Ah, gospod pater, bolno dete imamo doma, prosim vas, pojdite z menoj in molite za ubogega črvička!«
Na menihove ustnice je legel truden smehljaj, ki si ga Gitka ni umela razlagati. Plaho se je umaknila. Redovnik pa jo je prijel za roko in rekel: »Pojdiva! Poglejva, kaj bi se dalo pomagati!«
Hotela mu je poljubiti desnico, toda skoro prestrašen ji je ubranil.
»Vodi me!« ji je dejal in jo spešno spremljal; pri tem jo je neprestano pogledoval v obraz in nenehoma zmajeval z glavo, kakor bi ne mogel nečesa, kar ga jie očitno vznemirjalo, prav dojeti in razumeti.
Prišla sta do vežnih vrat; tedaj je izpustil dekletovo roko in si šel z dlanjo čez
Ta pa ne bodo toga in v najmanjšo podrobnost določena.
Cerkev bodočnosti ne bo več hotela dirigirati države in javnost, niti ju ne bo hotela pokristjanjevati. Ona pa bo v večji meri kot dosedaj. »vest javnosti«. Cerkev in država -bosta še jasneje ločeni (ne bo subvencij, krščanskih strank, morda tudi ne bo- več državnega verouka). Kljub temu je Cerkev za javnost odgovorna: mora povsod pomagati, kjer je treba doseči več svobode, boljši mir, resnični človeški napredek in mora protestirati in kritizirati tam, kjer so svoboda, mir in 'napredek v nevarnosti. »Caritais« ne bo oskrbovala samo posameznika, temveč tudi skupine, zveze, društva; jih bo kritizirala in jim pomagala njihove naloge bolje vršiti. Vendar Cerkev ne bo izdala podrobno izdelanih predpisov, temveč bo prepustila vernikom, da najdejo v njihovih življenjskih okoliščinah s pomočjo maloštevilnih splošnih smernic pravilno odločitev.
VAŽNA JE TUDI:
Temperatura
Jed mora tekniti. Kadar tekne, pridejo na svoj račun vsa človekova čutila. Vendar ne velja to za vse starostne dobe. Novorojenček še nima razvitih vidnih in slušnih zaznavanj. Pri naravnem nagonu mu pomagata vonj in otip. In prva zadovoljitev teh morda še dolgo deluje v podzavesti, tudi v poznejših letih. Kadar pa odrasel človek je z užitkom, delujejo pri njem zavestno vsa čutila.
Znano je, da jemo najprej z očmi. Vonj in okus sta. skoraj neločljivo povezama. Kadar smo nahodni, jemo tudi najboljšo jed, kakor bi jedli slamo. Marsikatera kuharica jedi sploh ne poskuša, temveč jo samo po-vonja — podatek je zanesljiv. Užitek pri jedi poveča tudi šum, ki ga slišimo, ko ugriznemo v dobro zapečeno rezino kruha, opečen kos mesa. Občutek na jeziku je pri trdih in gostih jedeh drugačen kot pri tekočih im redkih. Zato j,e važna tudi trdnost jedi. Cista juha, ki se mam zdi zelo slama, bi bila legirana odličnega okusa. Dobra kava ne sme imeti vodenega videza. Omake in kreme so bolj ali manj okusne tudi zaradi gostote.
Na okus pa najbolj vpliva temperatura jedi. Zato je za marsikatero jed predpisano že v receptu: postrežemo takoj, damo na mizo še toplo, jed ponudimo dobro ohlajeno in podobno. Sufle na primer ne more čakati na odjemalca, temveč čaka odjemalec nanj — torej postrežemo takoj-. Vrela ali mrzla špinača nima tistega značilnega okusa, torej damo na mizo toplo špinačo. Puding je najboljši, če je ohlajen, torej ga prej ohladimo itd. Jedi, ki naj pridejo na ■mizo tople, ponudimo v posodah, v katerih smo jih pripravili (jensko steblo ali pro-
čelo, kakor bi hotel odpoditi nekaj, česar ni maral nositi s seboj čez prag v hišo.
Gitka se je prekrižala in nato s sklenjenima rokama obstala med vrati, ko je stopil pater pred njo v izbo. Zefa je vstala izza postelje in se plaho umaknila v kot. Tako sta obe ženski z vročičnimi očmi sledili sleherni kretnji duhovnika, ki je stal ob postelji, globoko sklonjen nad negibnim, tiho se smehljajočim otrokom.
Potem se je vzravnal, težko zasopel, in njegovo lice se je zdelo zdaj še bolj bledo. Otožno je šel z očmi za materjo. »Pojdite sem k vašemu otroku!« je dejal s tihim, negotovim glasom.
Zeti so udje zadrhteli, v obrazu ji je strah skamenil vsako potezo, samo roke je še mogla iztegniti, noge so ji bile ko pri-rastle k tlom.
»Tu ni nobene pomoči več. Razen če bi stopil v to sobo gospod Jezus in bi spregovoril vašemu ljubkemu otroku kakor je dejal Jairovi hčeri: Vstani in živi!«
Gitka je zbledela do ustnic. Zefa je lovila sapo, še vedno ni mogla dojeti, kaj se je zgodilo.
»Ah, .ljubi pater,« je zaječalo dekle, »poglejte vendar tja,, saj, se smeji, saj se smeji, ...«
»Nasmeh odrešenja!« In prijemši Zefo za roko,, je dejal: »Vaš otročiček je odšel domov k svojemu Stvarniku.«
O, iti ljubi Bog!« je ihteč kriknila Gitka. Ko z uma je planila k postelji, toda preden jo je dosegla, so ji klecnila kolena, na kolenih se je v joku in tožbah plazila dalje z obrazom in rokami se je vrgla na nožiče svojega umrlega ljubljenčka: »Dragica, mo-
Cerkev bodočnosti ne bo mogla vzdrževati današnje ureditve fara. Zato bomo imeli krščanske občine brez duhovnika, na drugi strani pa spet duhovna središča, v katerih bodo na razpolago specializirani duhovniki, ki bodo na razpolago za čisto druga področja. Vodstvo Cerkve bo na vseh področjih bolj demokratično. Tudi laiki bodo v vodstvu Cerkve.
Predvsem pa Cerkev bodočnosti ne bo uniformirana in popolnoma enotna. Imeli bomo veliko smeri v Cerkvi. Posebno v mestu ljudje ne bodo zahajali v pristojno faro, temveč si bodo zbrali krščansko skupnost, ki jim prija. Slabe v veri bomo ravno talko smatrali za katoličane kot »napredne«. Katoličani bodo imeli več kot dandanes stik z drugimi Cerkvami. Enotnost v Cerkvi bo težje ohraniti, zato bo pa tembolj uspešna in privlačna. In ravno na ta način bo mogla Cerkev vršiti svojo nalogo: biti »plodovita celica« za enotnost ljudi (z Bogom in med seboj).
jedi in pijače
ti ognju odporni porcelan) ali pa si pomagamo tako, da krožnike prej dobro segrejemo. Razen tega, moramo pri pripravljanju jedi paziti še na nekaj. Ko jih začinjamo, moramo vedeti, ali jih bomo 'ponudili tople ali hladne. Vroča kava, ki se nam zdi grenka, bo na primer precej bolj sladka, ko se bo ohladila. Torej manj sladkorja za hladno kavo! Meso za mrzlo pečenko moramo nekoliko bolj začiniti kot za toplo, da ne bo premilega okusa. Ledene sladice 'bolj sladkamo kot tople ali mlačne. Navadne sorte vin so boljše, če so primerno ohlajene, plemenitih sort pa ne smemo nikdar preveč ohladiti.
Prevroče ali premrzle jedi in pijače niso zdravju v prid. Navadno menijo, da so 'temperature nad 55 in pod 0 stopinj C neprimerne za želodec, črevesje in druge organe.
Nekaj temperatur, ki jih priporočajo:
voda 12 do 13° C
kisla voda, sifon 10 do 12° C
belo vino 10® C
rdeče vino 17 do 18° C
pivo 12 do 15® C
kava, čaj 40 do 43® C
juhe 37 do 45® C
mleko ne pod 16 do 18° C
mleko ne nad 33 do 40®C
Jedem in pijačam, ki stoje dalj časa v hladilniku, ipade temperatura znatno pod navedeno stopinjo. Zato moramo biti siilno previdni, posebno kadar je želodec še prazen, da ne pride do želodčnih motenj. Se bolj kot pri odraslih, bodimo previdni pri otrocih, ki vrh vsega tako radi pijejo v prevelikih požirkih. Ce ne gre drugače, naj pijejo s slamico.	M. L.
j.a dragica . . .« Bridke solze so ji zatopile besede.
Zefa je pa še vedno stala, podobna kamniti soha. Nato se je pa utrgal z njenih ustnic prediren krik: »Moj otročiček!« S pestmi je pahnila patra od sebe, prijela z drhtečimi rokami otroka, ga iztrgala napol iz rjuh in začela tresti nežno, voščenobledo telesce, kakor bi ga hotela šiloma obuditi spet k življenju. Udje so ji onemogli, iz obraza, spačenega od trpljenja, so se ji togo izbuljile oči, zaječala je, kakor zaječi preganjana zver, ko se zgrudi med tropo psov, ter omahnila na posteljo, objemaje otroka: »Ali j;e mogoče? More-li naš Gospod Bog pripustiti kaj takega? Moj otroček! Moj otroček! Kaj takega, kaj takega me mora doleteti! Zakaj le? Zakaj le? Zakaj le?«
»Zakaj, uboga žena?« In oče Dezert je položil roke Zeti na drhteča ramena. »Tisoči in spet tisoči pred teboj so že bruhnili to vprašanje iz strtega srca. Zakaj? Na pom.ladnozeleni trati stoji cvetka, nežna in ljubka v svojih čistih barvah, v svojem sladkem vonju kakor dobrotna božja misel, ki je splavala na zemljo in se zakoreninila, da bi bivala tu za veselje ljudem. Tedaj pride noč s svojo smrtno slano, žival pride na pašo in z brezčutnim kopitom zmečka pozeblo cvetko v blato! Zakaj? — Na sončni rebri stoji drevo, zdravo in bohotno v moči; cvetelo je v cvetih brez števila in blizu je čas, ko se hoče za skrbno nego zahvaliti s slastnim sadom. Toda pred dozorom pride vihar, vrtinec samo, in lepo, ponosno drevo leži na tleh, razklano in zlomljeno! Zakaj? Zakaj? — V širnem polju
P OO j OO 5 00	00	°°	|3 00	, OC oo oo J QO
A. PIRJEVEC:
Nasredin in
Nasredin pred sultanom
riši e so pritožbe do turškega carja, r/i da vara njegov podložnik Nasredin
W~^ ves svet do gole duše. Ko sliši sultan te tožbe, pokliče Nasredina predse. Nasredin zajaše osla in gre pred sultana ter ga ponižno vpraša:
»Presvetli car, kaj želiš?«
Sultan mu odvrne:
»Slišal sem in tudi mnogo pritožb je prišlo, da varaš ves svet. Če si res tak mojster, prevaraj še mene! A varuj se: če me ne prevaraš, te bom dal ob glavo!«
»Ej, presvetli car, nisem se tega nadejal in nisem pripeljal svojih sleparstev s seboj; a prosim te, daj mi voz in dvanajst volov, pa boš videl, kaj so sleparstva!«
Car mu vse to da in Nasredin se odpravi z vozom in voli domov. Spotoma si veselo prepeva. Mine prvi dan, mine drugi dan, mine že mesec dni, a Nasredina ni od nikoder in tudi njegovih sleparstev ni. Sultan se razjezi, pokliče N asredina predse in se zadere nanj:
»Ej, Nasredin, varalica! Dal sem ti voz in dvanajst volov, da pripelješ svoja sleparstva, a ti se niti ne zmeniš! Kje je voz, kje so voli, kje so sleparstva?«
Nasredin se globoko prikloni:
»Presvetli, dragi car, v svojem življenju nisem še nikogar tako prevaril, kakor sem tebe!«
Ko vidi sultan, da je že varan, da je ob voz in vole, pusti Nasredina milostno domov.
Nasredin na onem svetu
ekoč se sprehaja Nasredin na poko-f /ti pailišču in pade v odprt grob. Močno se prestraši, a se ojunači in reče: »Počakal bom, da vidim, ali pridejo angeli« Komaj to zine, že začuje zvonce.
»Evo jih, že gredo,« reče Nasredin in vzdigne glavo, da vidi angele.
A to niso bili angeli, temveč karavana kamel, ki so se splašile, ko se je dvignil Nasredin iz groba. Kamelarji se razjeze, ker jim je splašil živali. Pritečejo h grobu in ga jezno vprašajo:
»Kaj za vraga delaš tu?«	'•
»Kaj delam? No, umrl sem. — Angele čakam, da me odvedo na drugi svet!«
Kamelarji pa s palicami po njem: »Čakaj, lopov, ti bomo dali angelov zvrhan koš, da boš pomnil, kdaj si nam kamele splašil!« In so ga do dobrega natepli.
Nasredin je skočil od bolečin tako visoko, da jc skočil iz groba.
njegov osel
Ko pride domov in ga vidi žena vsega pobitega, ga vpraša:
»Kje si bil, človek božji?«
»Bil sem na onem svetu,« odgovori Nasredin.
»Pa kako je na onem svetu?« vpraša žena.
»He, kako je?! Če ne splašiš kamel, tedaj je dobro!« odvrne Nasredin.
Nasredin in sodnik
Nasredin se je sprl s sosedom in, ker nista mogla poravnati zadeve med seboj, gresta k sodniku, da jima sodi. Sosed vzame latvico masla in jo skrije pod obleko, da jo izroči sodniku v dar. Nasredin je to
videl in je prav dobro vedel, zakaj nosi sosed maslo; ker pa sam ni imel kaj nesti, pobere velik kamen in ga skrije pod obleko. Tako stopita pred sodnika.
Sodnik ju zasliši in premišljuje:
»Oni mi je že dal, kar je imel, >ta pa še ne, nekaj ima pod obleko in mi mežika z očmi; gledal bom, da dobim še to!«
Ko je vse to premislil, razsodi Nasredinu v prid, a njegovega soseda odpravi praznih rok. Ko ostaneta sodnik in Nasredin sama, vpraša sodnik:
»Kaj imaš pod obleko?«
Nasredin izvleče kamen in ga pomoli’ sodniku.
»A, to si prinesel sodniku v dar, lopov, -nesramnež!« se zadere sodnik.
»Vidiš, tega bi dobil v glavo, da nisi pravično sodil!« odvrne Nasredin in zapusti sodišče.
OROSLAV OZARNIK:
(Vzeti a lihmi
Skozi motne šipe (v vsakem oknu štiri s trhlimi okviri) v hlev oprezno tiplje zadnji soj in siplje v prazne stare jasli kot na pol ugasli dan večerne hipe.
Paru konj, žrebetu ter kobili v kotu ob pregraji — plotu je pobožal glave, vsul zlat prah ^na krave molzne, sive voli,
dal na smrček goli še poljub teletu, zadensko se preko rczanične klaje v košu migotaje spet izmuznil skoznje. Zdaj pa že s preseko v mraku na šop mrve na hodniku prve žarke luna milo lije, — kot bi mleko skozi šipe lilo v sajasto noč, — s silo sija curki vro z nje.
Rdeča kapica
Na dvorišču velike mestne hiše se igrajo otroci. Napravili so jim gugalnico, vrtiljak, lestvo i-n za dečke so pripeljali in ogradili voz glinice ter tako spremenili dvorišče v otroško igrišče.
Vsak dan prihajajo tja otroci; večji, manjši im najmanjši. Skačejo in se love, poganjajo gugalnice in grade iz glinice bloke in stopnice. Izmišljujejo si igre, se smejejo in jokajo in so žalostni, kadar zaradi dežja in snega ne morejo na dvorišče.
V kotu pod mladim divjim kostanjem imata svojo mizico Alenčica in Jasna. Petletni deklici se vsak dan znova igrata s svojimi punčkami. Alenčica hodi s svojo mamo vsako nedeljo v cerkev, zna že narediti križ in moliti k angelu varuhu. Jasna
vsega tega nič ne ve in nič ne zna. Njena mama hodi v službo, prav tako očka. Njo, svojo edinko, pa izročata v varstvo služkinji, ki prihaja vsako jutro pospravljat stanovanje, varovat deklico in nazadnje še skuhat kosilo. Ker ima poleg tega še mnogo svojega dela, je zelo zadovoljna, če je Jasna vse dopoldne na dvorišču.
Alenčica in Jasna pestujeta svoji punčki in se pogovarjata.
Alenčica: »Danes bo-m nesla svojo punčko h krstu. Veš, Jasna, vsak otrok mora biti krščen. Ali si ti krščena?«
Jasna odgovori: »Ne vem, kaj je to.«
Alenčica: »Mama mi je povedala, da so me nesli v cerkev h krstu in da sem potem
postala angelček in sem dobila ime Alenčica.«
Jasna jo pogleda im pravi na to: »Jaz še nikoli nisem bila v cerkvi. Ali je lepo tam?«
Alenčica: »Pa še kako, saj je tam Bogec doma.«
Jasna: »Ali bi me videl, če bi prišla v cerkev?«
»Seveda bi te, Bog vidi in pozna vsakega otroka,« odvrne Alenčica.
Jasna: »Kaj pa se dela v cerkvi?«
Alenčica: »V cerkvi smo tiho im molimo.«
Jasna: »Kaj pa je to ,molimo’?«
Alenčica: »Pogovarjamo se z Bogom. On je skrit v zlati hišici. Mama in jaz ga ne vidiva, on pa naju vidi im posluša, ko moliva. Jaz molim: Sveti angel...«
Še tisto dopoldne Alenčica in Jasna izgineta z velikega dvorišča. Nihče ju ne pogreši in ne išče. Stopata na desni strani pločnika po široki mestni ulici- navzgor, kjer je stara župna cerkev. Ker je sobota, je cerkev odprta in stari cerkovnik Joža za oltarjem pripravlja vaze s cvetjem za nedeljo. Razen njega -ni nikogar v polmračni cerkvi.
Alenčica im Jasna stojita pred oltarjem s svojima punčkama v naročju. Prinesli sta ju h krstu. Skrivnost, tišina in hlad velike cerkve prevzame otroka. Skoraj ju je strah. Alenčica položi punčko na oltarno stopnico, sklene roči-ti in zašepeče: »Zdaj morava moliti.«
Jasna posnema Alenčico in oba -nedolžna otroka -klečita kot dva izgubljena angelčka pred tabernakljem.
»Sveti angel,« moli polglasno Alenčica. Jasni gre na jok. »Kaj pa naj jaz rečem, ko nič ne znam .Sveti angel’?«
»Pa -povej Jezuščku kakšno povesticol« reče Alenčica.
In Jasna začne tiho, nato vedno glasneje: »Nekoč je živela deklica. Ime ji je bilo .Rdeča kapica’...«
Jezus v tabernaklju posluša pravljico do konca in božje toplo blagoslovi nedolžna otroka. Cerkovnik Joža za oltarjem pa si obriše solzo... Še vedno je malih in najmanjših kraljestvo božje ...	A. M.
OTROŠKA PAMET
Mati pride v kuhijo, pa vidi, da ima mali Franček zavezan prst.
»Revež!« ga začne miiovati. »Te prst boli?«
»Ja!« odvrne Franček. »S kladivom sem se udaril po njem.«
»Pa te nisem slišala jokati,« se čudi mati.
»Saj tudi nisem jokal. Sem mislil, da si šla v trgovino. In če te ni doma, se pa ne splača jokati.«
se ziblje zoreče žito, napojeno z znojem upajočih ljudi, toča ga uniči. Zakaj? — V prijazni dolini stoji hišica ob hišici, zadovoljni, vedri ljudje pod vsako streho, tedaj se porušijo pri gorskem jezeru skalni jezovi, ura samo, ruševine in mrliči pokrivajo doli,no. Zakaj? — Poštenih misli gre človek svojo pot, zvestobo mu sije oko in ljubezen je vsak utrip njegovega srca, pa planejo nadenj volkovi, ali udari vanj strela, ali popusti brv pod njegovo nogo. Zakaj? — In tam stoji prelep grad, močan, ponosen...« menihov glas se je sprevrgel ter zv'en el zamolklo in hripavo, »med njegovimi zidovi kraljuje sreča, čista in sveta, kakor je le kdaj izšla iz božje roke, skozi njegova vrata odhaja oblagoda-rjen mož, in ko se vrne — koprni, da bi videl svojo ženo, sladke oči svojih otrok — -najde samo okajene ruševine in zoglenele kosti. Zakaj? Zakaj? Zakaj?«
Zefa se je vzravnala, prekrižala roke, in -!e 5 pogledom na duhovnika, ves obup svojega srca v očeh, zaječala: »Ah, gospod, j16 govorite mi vendar ta.ko neusmiljeno m trdo, privoščite mi vsaj besedo tolažbe, vsaj eno samo besedo!«
»Ne poznam zate tolažbe, tvojega otroka vidim in ga vendar ne najdem. Povedati ti morem samo eno resnico, ki se-m jo spoznal s krvavečim srcem: Kdor živi, mora -trpeti, kdor se smeji, bo moral plakati, 1,1 izgubiti, kdor ima!«
Zefa si je zakrila obraz z rokama.
„ Tedaj se je iz odprte kamrice začul otročki glas: »Mamica!« In na pragu se je pridal Lipce v dolgi hodnjici, okrogla lica v&a z a,rdela od zdravega spanja, v roki le-
senega konjiča brez glave in s polomljenimi nogami.
Zefa sc je pognala kvišku, planila ihteč k dečku in si ga burno dvignila na prsi.
Pater Dezert je odšel proti vratom; zdelo se je, kakor bi se hotel še enkrat obrniti, pa je samo težko vzdihnil, si zakril z roko oči ter zapustil kočo.
Gitka je bila še vedno na kolenih, z obrazom v dlaneh, šele, ko je Zefa stopila k postelji, je dekle dvignilo obraz, pogledalo s pekočimi očmi in drhtečimi ustnicami navzgor proti svakinji in v brezupnem trpljenju sklenilo roke.
Zefa je pokleknila k postelji, odstavila dečka na tla in boreč se z ihtenjem dejala: »Poglej., Li-pče, tvoja sestrica, poglej, le poglej, daj, sezi ji še v -ročico in ji prav prisrčno reci: varuj te Bog, sestrica ti moja draga!«
Liipče -se je ozrl na tihega, kakor v sanjah smehljajočega se otroka, potem spet na mater in je vprašal: »Zakaj?«
»Ne smeš spraševati, Lipce, samo stori, stori!«
Lipce je iztegnil roko; toda, ko je začutil mraz odrevenele ročice, se je prestrašil in ni spravil iz sebe nobene besede. Plaho je pogledal mater in iztegnil roke proti njej. Zefa se ga j-e oklenila z obema rokama, nasilno zadrževana bol je bruhnila z novo močjo iz njenega zmočenega srca, in tako je čepela plaka-j-e na tleh i-n zalivala dečkov obraz s svojimi solzami.
»Mamica, mamica,« je vikal otrok in se pričel jokati, -ker je videl plakati mater.
Gitka je vstala i-n se opotekla v kamro;
tam se je ob odprtem oknu jokaje zgrudila na tla.
Jutranje sonce je v širokem pramenu sijalo na njeno glavo. Zunaj na prostem se je prelival sij in svetloba velikonočnega dne; Aha je šumela, po sosednih skednjih so peli petelini. Na jablanah, ki jim je popje že sililo v cvet, so ščebetale sinice, se spreletavale ter znašale bilke za gnezda.
10
Kljub svetlemu soncu, ki ga je prineslo velikonočno jutro, so v hiši kmeta Egerja kurili, da je vročina puhtela od krušne peči. Gospodar je sedel brez suknjiča za mizo, imel pred seboj veliko skledo mlečnega soka in ga počasi zajemal. Vrnil se je pravkar — proti devetim dopoldne — s Cenco od maše. Dekle je stalo pred kositrnim v steno vdelanim ogledalom, ubiralo polglasno pesmico in si prepletalo rumene kite z rdečimi trakovi.
»Danes se je pa pater Hadamar pri pridigi pošteno razhudil,« je spregovoril Eger čez čas. »Ali si si zapomnila, -kaj je dejal o plesu?«
Dekle se je spet zasmejalo in si vrglo 'kite nazaj čez ramena. »Zdaj bom -tembolj plesala. In pritiskala se bom tudi dobro, da mi ne spodrsne.« Da bi Eger kaj rekel, ni mogel, imel je baš polna usta; zagrozil je samo z žlico, potem je po-gol-tni-l in se zasmejal tudi sam. Tedaj se je iz kamre začul jokavo vreščeč ženski glas: »Cencaaal«
»Daaa!« se je obregnilo dekle nejevoljno, stopilo bliže k ogledalu, si popravljalo šopek vijolic za modrcem in si naravnalo kodrce na čelo.
»Čuješ, mati kliče 1« je opomnil Eger.
»Saj sem čulal« je rekla Cenca, z mesta se -ni premaknila.
Eger je vzdihnil in zajemal dalje.
»Gospodar, gospodar! Pridi pa ti!« se je zadirčno oglasilo iz kamre.
»Je to baba!« je zamomljal Eger. »še pri jedi nima človek miru!« Zmajal je z glavo, se ozrl z obupanim pogledom proti stropu, odložil žlico in hotel vstati.
V tem hipu so zaklopotali zunaj na mostovi u koraki nakovanih čevljev in neka postava je zatemnila okno.
»Cenca!« je dejal kmet glasno, »pojdi, pojdi noter k njej in ostani tam nekaj časa. Prišel je nekdo, imam z njim važne račune.«
Dekle je odšlo, a ne rado; komaj je zaprlo za sabo kamrične duri, je že stal Vol-fra-t na pragu; videti je bilo, kakor bi prihajal naravnost iz varilnice; razpaljen obraz in roke so se mu svetile v znoju; na vratu in sencih se mu je videlo, kako mu je razbijalo v nabreklih žilah; sapa ga je dušila, da j-e hropel in ni mogel spregovoriti; opotekel se je proti klopi, se zgrudil in pritisnil pesti na prsi.
Egerja je spreletel poplah; poškilil je proti kamri, potem pa tiho vprašal: »Pol-cer, kaj ti je? Pa ne da bi...«
»Poglej, na uro, gospodar!« je hlipal Volfrat.
»Tega mi ni -treba. Devet je komaj proč.«
»In koliko je treba za pot od križa čez planine se-m dol do vasi?«
»Svojih debelih pet ur.«
(Dalje prihodnjič)
Televizija Ljubljana
PETEK, 23. avgusta: 18.20 Tiktak: Biser - 18.35 Pionirski TV studio — 19.05 Človek, znanost in proizvodnja — 19.35 Salon za smeh — 19.55 Cikcak —
20.00	TV dnevnik - 20.30 Vijavaja - 20.35 Celovečerni film 20.45 Poročila — 21.00 Dubrovniške poletne prireditve.
SOBOTA, 24. avgusta: 18.30 Disneyev svet — serijski film — 19.20 S kamero po svetu — 19.45 Cikcak — 20.00 TV dnevnik — 20.30 Vijavaja — 20.35 Dva mitinga — 21.35 Karavana zapravljičkov —
22.00	Osvajalci — serijski film — 22.50 TV kažipot
—	23.05 Poročila.
NEDELJA, 25. avgusta: 9.25 Poročila - 9.30 Dobro nedeljo voščimo z ansamblom Burnik in fanti treh dolin — 10.00 Kmetijska oddaja — 10.45 Disneyev svet — serijski film — 11.35 Cirkus — angleški film — 12.00 Nedeljska TV konferenca (do 13.00). — 13.00 Nedeljsko popoldne — 18.55 TV kažipot — 19.10 Serijski film — 20.00 TV dnevnik
—	20.45 Vijavaja — 20.50 Zabavno glasbena oddaja — 21.50 šporbii pregled — 22.20 TV dnevnik.
PONEDELJEK, 26. avgusta: 18.30 Po Sloveniji
—	18.45 Vijavaja — 18.50 Kulturna reportaža — 19.20 Obrežje — oddaja za italijansko narodnostno skupino — 19.45 Plošča poletja — 20.00 TV dnevnik - 20.30 Vijavaja 20.35 TV drama - 21.35 Oddaja resne glasbe — 22.05 Poročila.
TOREK, 27. avgusta: 18.30 Risanke - 18.45 Filmski mozaik - 19.55 Cikcak - 20.00 TV dnevnik
—	20.30 Vijavaja — 20.40 Celovečerni film 22.00 Ponovitev — 22.10 Poročila.
SREDA, 28. avgusta: 18.35 Kljukčeve dogodivščine — lutkovna serija — 19.05 Baletna oddaja —
19.45	TV prospekt — 20.00 TV dnevnik — 20.30 Vijavaja — 20.35 Trije odredi v enem taboru — oddaja iz cikla Znana, neznana domovina — 21.35 Serijski film - 22.05 Poročila.
ČETRTEK, 29. avgusta: 17.30 Butalo Bill -serijski film — 18.00 Po Sloveniji — 18.15 Propagandna medigra — 18.20 V narodnem ritmu —
18.45	Po sledih napredka — 19.05 Zabavno glasbena oddaja - 19.45 Cikcak - 20.00 TV dnevnik
—	z dodatkom — 20.45 Vijavaja — 20.50 Dramatiziran roman — 21.50 Jazz festival v Ljubljani — 22.10 Poročila.
SAMONIG
HERREN-
HELANCA-	. -
CADEHOSEN S 1 9.------
HERREN-M03E-SHORTS m. Giirtel S HERREN-TREVIRA-MODE33NDER S HERREN-PERL0N-HEMDEN, ge-streift, Langarm S HERREN-LEIBCHEN ODER -SLIP aus BaurmvoUe	S
HERREN-UNTER-HOSE mit Bein, aus Bw-Trikot	S
HERREN-NETZ-HEMDEN	S
HERREN-SPORT-HEMDEN,
Kurzarm	S
KERREN-
HELANCA-
MODEPULLI,
Langarm	S
59.—
19.80
49.—
9.80
12.90
39.80
39.—
59.—
HERREN- HEMBEN, Langarm, Restposten S	19.—
HERREN-STRUMPFE aus Zwirn oder Krausel	S	13.90
FRAUEN- KITTEL- SCHURZEN aus gemustertem Bw-Druck, nur S	29.80
FRAUEN-TRSGER-SCHURZEN aus
gewebtem Zephir, normale Durch-schnittsgroBe S
ST1CKEREI-
SERVIER-
SCHURZEH. weiB S PERLON-TUCHER.
schone Dessins	S
PERLON-
STRUMPFE	g
FRAUEN-KRKUSEL-STEUMPFE. nahtlos	S
DAMEN-GUMMI-SCHLUPFER	s
B H aus Perlon oder Popeline. Markenware	S
DAMEN-BATtST-BLUSEN mit Stickerei	8
15.90
10.90
8.90
4.90
9.90
13.90
19.—
29.80
DAMEN-ACRYL-PULLI, in
Modefarben
29.80
DAMEN-RIPP-PULU mit Mode-streifen	S
DAMEN-PERLON-STEPPSCKLAF-RtiCKE, in sehr schonen Farben S DAMEN-TREV1RA-RdCKE, gefiittert S BADE-KLEIDER mit Modezipp	S
DAMEN-PERLON-UNTERKLEIDER, mit schoner Spitze	S
GEBLUMTE PERLON-
UNTERKLE1DER	S
DAMEN-NACHT-HEMDEN aus
gemustertem Waschestoff	S
49.80
99.—
79.—
59.—
19.80 29.—
39.—
DAMEN-
PERLGN-
PLIS5EE-
NACHT-
HEMDEN - S 49.--------
DAMEN-SLIP aus
Bw-Trikot	S
DAMEN-HOSEN
aus Ripptrikot	S
DAMEN-PERLOM-
SLIP	S
DAMEN-
HELANCA-
BADEANZUGE	S
DAMEN-B1K1NI.
hochmodische
Modelle	S
DAMEN-FROTTEE-
SNCRTS, mit
modischem GUrtel S
DAMEN-KELANCA-
HOSEN, lang	S
KINDER-PERLON-
PLUSCH-PULLI,
Langarm	S
KINDER-
KNIESTRijMPFE,
Zwirnqualitat.
alle GroGen	S
MKDCHEN-SLIP	8
4.90
8.90 9.80
99.—
98.—
69.80
69.—
25.90
8.90
4.90
KINDER-
PVJAMA-	. . _ _
H0SEN S 14.90
KINDER-ZW1RNS0CKEN, alle GroBen	S
KINDER-KLEIDCHEN, herzige Fasson S MADCHEN-TREVIRA-
FALTENR0CKE S KIN9ER-
HELANCA-HOSEN.
lang	S
7.90
28.—
49.—
KINDER- SCHURZEN	s	9.80
MKDCHEN- BADEANZUGe aus Helanca	s	49.—
KINDER- FROTTEE-		
LEIBCHEN, mit Modestreifen	s	35.—
DIOLEN-		
VORHKNGE 300 cm breit S 39.90 150 cm breit	s	19.80
80 cm 7.90 50 cm	s	2.90
K1NDER-
CAMPiNG-HOSEN,
alle Grofien S
9.80
CREPP-VORHSNGE 120 cm breit 16.90 80 cm breit S SCMAFTDAMAST-SCHLUPFER oder -TUCHENT-BEZUC-E ob S Dazupassender Polsterbezug S KARO-FLANELL-DECKEN	S
GESCH1RR-TUCHER, gewebtes Karo. gesiiumt	S
FROTTiER-NANDTUCHER, 50X100	S
SEIDEN-SR0KAT-STEPPDECKEN, 130X190	S
FERTIGe POLSTER, mit 1 kg Fcdern gefullt, 60X80	S
LEINTUCHER, Markenware, 150X230	S
POLSTERBEZUGE aus guter Webe. 60X80	S
NYLON-TISCHTUCHER, mit Ornament-Mustern	8
GARTEN-TISCHTUCHER, gewebt. farbecht	S
13.90
79.80 22.40
49.80
4.90
9.80
149.—
38.—
49.80
18.—
6.90
23.90
aivc &ei
Podjunski trgovski center Bratje RUTAR & Co
Dobrla ves-Eberndorf
Hladilnike, pohištvo, talne obloge in barve
Bratje RUTAR in Co., Dobrla ves
Telefon 04236-281 Vabljeni tudi v hotel-gostilno in v kopališče.
Avstd-ifska tefouuziia
PETEK, 23. avgusta: 11.00 Tat otrok - 18.30 Kratka poročila — 18.35 Slika Avstrije — 18.55 Lahko noč oddaja za male otroke — 19.00 Tajno naročilo za Johna Drakeja — 19.27 Šport in reklama — 19.45 Čas v sliki — 20.09 Reklama — 20.15 Irinka. Igralski oder Lovvinger — 21.55 Kako so to videli drugi — 22.25 Čas v sliki — 22.35 Jazz v Evropi —
23.00	Pregled programa.
SOBOTA, 24. avgusta: 18.30 Kratka poročila — 18.35 Od tedna do tedna — 18.55 Lahko noč oddaja za male otroke — 19.00 Očarljiva Jeannie — 19.27 šport in reklama — 19.45 Čas v sliki — 20.09 Reklama — 20.15 Postrvji dvor — 21.00 Športni žumal — 21.30 Čas v sliki — 21.45 V znamenju slabega — 23.20 Pregled programa.
NEDELJA, 25. avgusta: 13.15 Svetovno prven-svo za prototipe (avtodirke iz Zelttvega) — 16.45 Za mladino od 11. leta: Daktari — 17.35 Za mladino od 14. leta: Kontakt — 18.00 Za družino: kakor riba v vodi — 18.25 Lahko noč oddaja za male otroke — 18.30 Mi: Severna Gradiščanska — 19.00 Čas v sliki
—	19.30 Šport — 20.10 Kristjan v današnjem času
—	20.15 Salzburške slavnostne igre 1968: Seviljski brivec — približno ob 22.50 Čas v sliki — približno ob 23.00 Pregled programa.
PONEDELJEK, 26. avgusta: 18.30 Kratka poročila — 18.35 Slika Avstrije — 18.55 Lahko noč oddaja za male otroke — 19.00 Z najboljšimi pozdravi — oddaja za zabavo — 19.27 šport in reklama — 19.45 Čas v sliki - 20.09 Reklama - 20.15 Solo za O. N. C. E. L. — 21.05 Zvezdne ure olimpijskih iger (2)
—	22.05 Čas v sliki — 22.15 Posebej za vas: ukradeni akt — 22.40 Pregled programa.
TOREK, 27. avgusta: 18.30 Kratka poročila — 18.35 Kitajske race — 18.55 Lahko noč oddaja za male otroke — 19.00 Doživetja Hirama Holidaya — 19.27 šport in reklama — 19.45 Čas v sliki — 20,09 Reklama — 20.15 Obzorja — 21.00 Na nekem otoku s teboj — 22.45 Čas v sliki — 22.25 Pregled programa.
SREDA, 28. avgusta Program za delavce: Obzorja — 11.45 Sunset Strip — 17.00 Za otroke od šestega leta: Listamo v slikanici — 17.20 Rojstni dan pri Gašperčku — 18.00 Za družino: poznata Atlien?
—	18.30 Kratka poročila — 18.35 Aktualna kultura
—	18.35 Lahko noč oddaja za male otroke — 19.00 Tammy — 19.27 Šport in reklama — 19.45 Čas v sliki — 20.09 Reklama — 20.15 Prometni ogled —
21.00	Povest o Vasku — 22.20 Čas v sliki 22.30 Pregled programa.
ČETRTEK, 29. avgusta: 16.00 Oddaja Evrovizije: Poroka prestolonaslednika Haralda z Norveške — 18.30 Kratka poročila — 18.35 Športni kalejdoskop
—	18.55 Lahko noč oddaja za male otroke — 19.00 Mato, Indijanec — 19.27 Gotovo vas bo zanimalo
—	19.45 Čas v sliki — 20.09 Reklama — 20.15 Glavni natakar — 21.10 Friedrich Hollander pripoveduje — 22.00 Čas v sliki — 22.10 Raziskave o zadržanju ljudi — 23.10 Pregled programa.
UGODNA PRODAJA:
1 Slamoreznica — znamke Pottinger z verigastimi preplefcki (Kettenzug) celotna iz železa 1 motor Eliin 4 PS 1 motor Elin 7,50 PS skoraj nova
* Adolf Blažej
9123 St. Veit i. J. telefon: 0 42 39 34 6 09
Iščem nujno pomočnico za kuhinjo v trgovinskem gospodinjstvu.
Dobra plača! Nastop službe takoj!
Adolf Blažej
9123 St. Veit i. J. telefon: 0 42 39 34 6 09
ZA TISKOVNI SKLAD SO DAROVALI
100.— šil. Preschern, Zg. Dobje/Loče.
Po 2$: Jože Kastelic, Toronto; Frank Osredkar, Toronto.
70.— šil.: Anton Zore, Linz/Donau. 30.—: Mihael Amrusch, Tešimje; 1,50 $: Otmar Mauser, Toronto.
Po 20.— šil.: Jože Koncilja, št. Ilj; Martin Miki, Radiše; Roza Rapala, Marija na Zilji; Franc Oitzi, Brnca; Marija Muschet, Malošče; Frančiška Galobitsch, Celovec; Florijan Krieber, Brdo; Karel Samonig, Marija na Zilji.
12.— šil. Alojz Zibert, Spittal.
Po 10.— šil.: Katarina Wolte, Celovec; Johan Miklau, Dobrla ves.
5.— šil. Lucija Tauzer, Proboj.
POTRES NA KOROŠKEM
Dne 16. avgusta ob 22.35 smo tisti, ki ne konci, čutili močen potresni sunek, spimo preveč trdno ali ki smo bili še po-
V Rožu so ponekod šklepetala okna, vrata, posodje, železne peči. Posebne škode sunek ni povzročil.
Darujte za tiskovni sklad!
PADEL IZ 12. NADSTROPJA IN OSTAL ŽIV
Zdravniki sarajevske bolnišnice skušajo rešiti življenje 23-letnemu delavcu Asimu Mulaosmanoviču, ki je preživel padec iz dvanajstega nadstropja stanovanjske hiše v Sarajevu. Imel je srečo, da je pri padcu 37 metrov globoko pristal na gradbenemu materialu in deskali. Zlomil si je sicer lobanjo in ude, videti pa je, da ni dobil hujših notranjih poškodb in tudi hrbtenica je ostala nepoškodovana.
Bolnišnica se je omejila na sporočilo, da je Mulaosmanovič ostal živ, ni pa sporočila podrobnosti.
ŠTIRI DNI
sta brez hrane prebila v strmi steni znana alpinista (mož in žena) iz Ljubljane. V italijanski Švici sta hotela premagati severozahodno steno gore Pizzo Badile. Zakonca je 200 m pod vrhom 3308 m visoke gore presenetilo slabo vreme. S helikopterji so reševalce odložili precej pod mestom, kjer sta bivakirala Ljubljančana, šest gorskih vodnikov je pomagalo pri reševanju, ki je bilo zaradi neviht in dežja zelo težavno.
Alpinista na zdravju nista utrpela večje škode, ker sta imela dobro kondicijo, veliko izkušenj in nista izgubila živcev.
Johan Lomšek Strokovno podjetje
Št. Lipš, Tihoja 2 P. Dobrla ves 9141 EBERNDORF Telefon 04237-246
'vam nudi po zelo ugodnih cenah in plačilnih pogojih:
— kolesa in mopede — pralne stroje — radioaparate — televizorje — šivalne stroje — štedilnike — betonske mešalce — motorne žage — traktorje z vsemi potrebnimi priključki kot — pluge — brane — obračalnike in grablje — Hatzenbichler-kom-binatorje in sadilce za krompir — sejalne stroje — trosilce za umetna gnojila — škropilnice ter — motorne kosilnice — silo-rezalce — parilne kotle — molzne stroje — kotle za kuhanje žganja — sadne stiskalnice — kakor tudi še vse za vas potrebne stroje — orodja in nadomestne dele.
haš tednik
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 90*0 KlagenfurL — Telefon uprave in oglasnega oddelka 82-6-69. ^ Telefon uredništva: 84-3-58. Naročnina znaša mesečno 7.— Šil., letno 80.— šil. Za Italijo 2800.— lir, za Nemčijo 20.— DM, za Francijo 22.— ffr., za Belgijo 250.— bfr., za Švico 20.— šfr., za Anglijo 2.- f. sterL, za U.S.A. in ostale države 6.- dolarjev na leto. - Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. - Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Ra diše, p. Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.