P a š r i k. Od kod pride, da so dan danes otroct vedno hudobniši? Starši in učitelji sploh tožijo, da je sedanja mladina vedno bolj pokvarjena, hudobniša in vedno bolj nevkrotljiva. Od kod tedaj ta razuzdanost? Se ve, da bi se tu lahko naštelo mnogo vzrokov, toda iz mnogih povdarjam Ie enega, in to je strupeno pohujšanje sedanjega sveta. Prav malo, ali tii pa tam se še celd nič ne gleda na to, da bi se otroci že v naj nježniši starosti ne pohujševali. Ko otrok začenja komaj govoriti, že ponavlja nerodne in gerde besede, ki jih sliši pri odraščenih, žali Bog! še celd pri starših, ki nepremišIjeno govore in se rote vpričo svojih otročičev. Dobe se še celd tako brezvestni starši, ki svoje otroke seboj jemljejo, ko zahajajo v kerčine, na plesišca, v pohujšljiva igrališča i. t. d. Otroci so že sanii po sebi bolj k hudemu, kakor k dobremu nagnjeni, zraven pa imajo tudi to lastnost, da radi posnemajo vse, kar vidijo pri odraščenih. Akoravno pri otrocih kal hudobnega zerna ne požrne koj, se vendar dobro vkorenini, ter pribaja vedno bolj čversta in močna. Kar otrok pri raladih nogah še ne razumi, razumi pozneje, in sicer veliko veliko poprej, kakor marsikdo misli. Tedaj starši, učitelji, ki imate otroke pri sebi, varitejih pred vsem drugim, da ne vidijo in ne slišijo ničesar, kar bi jih količkaj v tej ali unej reči pohujšalo. Odgojnik naj ima vedno pred očmi besede večne resnice, ki pravi: ,,Kdor pa pohujša kterega teh malih, ki v me verujejo, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil kamen na vrat, in bi se potopil v globočino morja. Gorje svetu zavoljo pohujšanja!6 Fr. P. Hako naj se opominfa. Ako koga nagovarjamo , da bi ostal v dobrem stanoviten, ali če ga k dobremu spodbujauio, ali če ga od slabega odvračujemo, ga opominjamo. Opominjevavec tedaj pripoveduje in kaže dobre nasledke od dobrih djanj, ali pa žalostne nasledke od slabih djanj. Od opominjevanja neki šolski mož tako le pi.še: ,,Skušnja je poterdila resnico, da imajo nekteri opominjevavci s opominjevanjena veliko moč do volje in serca človekovega, drugi so pa brez vsega vspeha, ali so še celd škodljivi". Vidi se tedaj, kako raodro in previdno mora v tej reri opominjevavec ravnati. Keršanska dolžnnst zahteva, da se nasprotno opominjamo, še bolj je pa potrebno, da učitelj pogosto učence opominja. Kdor pa hoče vspešno opominjati, mora : 1. dobro. h kteremu koga spodbuja, sam spolnovali, in slabo, od česar koga odvračuje, sam opustiti in sovražiti. Hitro zapazijo učenci, da je vse le prazno besedovanje, ako zgled ne podpira tvojega opominjevanja. 2. Opominjevavec mora biti močen po duhu, in mora imeti delavno ljubezen, da ima pravo moč do človeškega serca. 3. Zerno ali zapopadek opominjevanja mora opominjevavec posnemati iz zveličavnega nauka Zveličarjevega, ter se vedno na njega ozirati in opirati. Razloček je med tem, ako rečeš: ^Bedak! hudobnež! kaj, zakaj si to naredil!" ali pa, ako rečeš: ,,Glej, ne smeš več tega storiti, to je greh! To je Bogu zoperno, to ni po kerščanski". Da pa tako opominjevanja potrebno moč ne zgubi, oiora biti učitelj od tega sam pregret, in to naj kaže v svojem govorjenji in svoji obnaši, sicer je vse zastonj. 4. Da pa opominjevanje ne škodujejo, je treba, da se ogibljemo vsega, kar bi utegnilo le količkaj nagiba imeti do kake strasti, post. do samopašnosti, častilakornnosti itd. Častilakonmost je posobno zato zeld škodljiva, ker ona zaderžuje serce, da ne išče prave hvale, ter vero niaujsa. Neka mati je svojega lenega sina tako le opominjevala: ,,Ljubi moj J., uči se vendar pridno; glej tako bodeš postal ti gnspod, ko bodo tvoji tovarši in žlahtniki zarobljeni in tenli kmetje, revni ali umazani rokodrlci. Imel bode.š potem zložno življenje in veliko denarja, in vse te bode slavilo in častilo". cd«ij» pnh.)