89
Ogorčenost ali dvojna morala
Pisma uredništvu
KRAMLJANJE O JEZIKU
Spoštovani tovariš urednik!
Ob prebiranju zadnje številke vaše revije sem bil neprijetno presenečen, ko sem ugotovil, da je prevod kratke Krleževe novele Smrt grešnice Marije, pripravljen za objavo v antologiji novejše hrvaške kratke proze, doživel nekaj hujših lektorskih posegov. Vem, da je lektoriranje potrebno, vem tudi, da to delo ni lahko, prav tako pa vem, da je odgovorno in da nikakor ne sme biti lektoriranemu tekstu v škodo. Če pravim, da je odgovorno, pa ne mislim pri tem le na odgovornost do avtorja besedila ali do prevajalca, pač
90
Viktor Majdič, Avguštin Pirnat
pa predvsem na odgovornost do jezika, ki mu daje v tiskanih besedilih prav lektor zadnjo, dokončno podobo.
Ker je tudi knjižni jezik predmet znanstvenega proučevanja in ker tudi v jezikoslovju kot na drugih področjih znanosti ni nič dokončnega, enkrat za vselej danega, bi človek pričakoval, da bo ravno lektor med prvimi sledil novostim (in teh v slovenski znanosti o jeziku v zadnjih 10—15 letih ni malo!).
Žal ugotavljam, da v primeru, zaradi katerega se oglašam, ni tako. Današnji lektorski posegi se pri vaši reviji — kot kaže — ne razlikujejo bistveno od tistih pred petnajstimi, dvajsetimi ali več leti. Skrajno puristični kriterij vrednotenja ima še vedno prednost pred vsemi drugimi, ne oziraje se na stilno ustreznost, razumljivost ali splošno uveljavljenost variant, ki jih lektor neprizanesljivo pomeče iz teksta, in ne oziraje se na odnos sodobnega jezikoslovja do skrajnega purizma. Pri tem se naši lektorji, in verjetno bo tako tudi v tem primera, sklicujejo na Slovenski pravopis iz leta 1962, ne upoštevajoč dejstva, da je marsikaj iz tega priročnika že zdavnaj preseženo, da je bilo to delo v marsičem že ob samem izidu zastarelo in da bi kazalo upoštevati ob Pravopisu tudi novejša, predvsem celovitejša tovrstna dela, pri čemer mislim zlasti na Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki ga izdaja Slovenska akademija znanosti in umetnosti, in na slovnico Slovenski knjižni jezik I—IV dr. J. Toporišiča.
Sicer pa tudi SP 1962 ne daje popolnega kritja tistim lektorjem, ki pri lekturah z veliko mero samozavesti odločno prečrtajo vse, kar ima v Pravopisu kakršnokoli normativno znamenje, ne glede na to, ali gre za primere, označene s krožcem, katerih rabo Pravopis izrecno prepoveduje, ali pa za primere, ko je variantna možnost nakazana s puščico ali zgolj z vrsto tiska, kar pomeni tudi po navodilih sestavljavcev tega priročnika le namig uporabniku jezika pri izbiri variantne možnosti. Zato je ravnanje lektorjev, ko brez vednosti in pristanka avtorja besedila izločajo vse, kar jim ni pogodu, samovoljno. Da to drži tudi v mojem primeru, naj dokažejo naslednji zgledi:
Na str. 820 je bila »prisotnost« iz zveze »prisotnost mlade ženske« nadomeščena z navzočnostjo, na naslednji strani pa lektorju ni bila všeč »nočna omarica« in jo je spremenil v »posteljno omarico«; za še hujši poseg gre spet na 820. str., ko je bila enkrat »duhovna«, drugič pa »metafizična nadgradnja« zamenjana z »duhovno« oz. »metafizično vrhnjo stavbo« (podč. V. M.). O popolni neumestnosti takšnega, puristično naravnanega »popravljanja« najbrž ni treba izgubljati besed. Dodam naj le to, da bi lektor, Če bi hoteli biti dosleden (vsaj delna doslednost pa je nujna tudi na tem področju), moral ne le nadgradnje, pač pa tudi nadvlade, nadoblasti, nadljudi, nadučitelje, nadškofe itd. spremeniti v vrhnje ali zgornje vlade, oblasti v ljudi in pol, v vrhovne učitelje in škofe itd. In prav tako predsobe, predgovore, predigre v prednje sobe, v uvode, v uvodne igre itd. Kaj potem, če prednja soba in predsoba sploh nista sinonima, če uvod marsikdaj ni identičen s predgovorom, če nadčlovek ne pomeni vedno tega, kar zveza človek in pol itd. In kaj naj bi storili s krajevnimi imeni Podsmreka, Podpeč, Preddvor ipd.? Ali jih bomo »popravili« v »Spodnjo smreko«, »Spodnjo peč«, v »Sprednji dvor«? Doslednost v enotni obravnavi analognih primerov bi to zahtevala!
Če na tem mestu ponavljam znano resnico, da naj lektura, kjer je potrebno, besedilo uskladi s knjižno normo in ga, če je mogoče, obogati,
91
Pismo uredniku
nikakor pa ne osiromaši, moram reči, da se je v mojem primeru zgodilo prav to slednje. Avtor novele Miroslav Krleža je tudi v tem kratkem tekstu uporabil za osebnostno karakterizacijo jezikovno večplastnost. Socialni status obeh osrednjih oseb, arhimandrita in nesrečnice Marije, je med drugim nakazal s kombinirano uporabo ekavske in ijekavske variante srbskega ali hrvaškega knjižnega jezika. Ker pa v slovenščini ni adekvatne možnosti, to stilno karakterizacijo pa bi bilo škoda opustiti, sem skušal jezikovno dvo-plastnost v dialogu nakazati s kombinacijo poudarjene knjižnosti (arhiman-drit) na eni ter pogovornosti (grešnica Marija) na drugi strani. Toda strogo lektorjevo pero za tovrstno niansiranje ni imelo posluha in je »napake« vrste »sem bolana«, »ste odhajal«, »ste se vrnil« energično prečrtalo in jih nadomestilo s »pravilnimi«, (str. 819) Dokaj svojevrstne poglede ima vaš jezikovni sodnik tudi na stavo ločil in rabo veznikov. Vejice, ki naj bi ločevale apozicije in polstavke od jeder, na katera se nanašajo (enega in drugega je namreč pri Krleži veliko!), je skoraj dosledno opuščal in tako ustvaril nenavadne in pomensko nejasne strukture, kot npr. na str. 818 spodaj: »... arhimandrit slaven pridigar, ki je vso noč popival. ..«, kjer bi morala vejica nujno ločevati pomensko jedro ali odnosnico »arhimandrit« od apo-zicijskega dopolnila »slaven pridigar«, ali pa je opustitev vejice celo spremenila pomen, kot v primeru: ». .. skozi zavese je prodirala prva modrikasta jutranja svetloba.. .« (str. 821), saj razumemo tako popravljeno verzijo, namreč brez vejice med »prva« in »modrikasta«, kot da je modrikastih svetlob več in tista, ki jo omenja avtor, samo ena med njimi. Podobnih primerov je še cela vrsta! Od veznikov pa se zde vašemu lektorju odvečni zlasti ponovljeni vezniki, ki uvajajo istovrstne podredne stavke, pa čeprav je zaradi črtanja teh veznikov prizadet tako ritem kot vsebina sporočila. Za ponazoritev naj navedem le dva iz konteksta iztrgana primera: »... božal (je) ptičico majhno, sirotko, dekletce nesrečno, ki joče, ki se boji boga in (.ki' izpuščen, op. V. M.) se spoveduje.« (str. 820) in pa »Bilo je kot na ladji, ko je čuti samo še stokanje strojev in (,ko' izpuščen, op. V. M.) le svetilka trepeta na prvem jamboru.« (str. 818)
Še bi lahko pisal o »popravkih«, ki so prizadeli predvsem stilno plat Krleževega teksta, saj jih je v manj kot štiri strani obsegajočem besedilu še veliko, vendar naj bo že to dovolj. Preden pa končam, mi dovolite, tovariš urednik, da povem še tole: Če se lektor že loteva popravljanja na mestih, kjer popravljene ali izboljšane variante niso boljše od nepopravljenih, pač pa v mnogih primerih celo slabše, bi človek pričakoval od njega vsaj doslednost. Toda ne! V istem stavku npr. enkrat spremeni določno obliko pridevnika v nedoločno, drugič — čeprav gre za adekvaten primer in celo za isto besedo — pa tega ne stori, kot je to v stavku »Padel je prvi čevelj, težak in masiven, zatem takoj drugi in arhimandrit (izpuščena vejica, op. V. M.) slaven (podč. V. M.) pridigar, ki je vso noč popival s tremi ministri, s sedmimi defravdanti in sleparji... ta arhimandrit, slavni (podč. V. M.) pijanec, je ravno razmišljal, ali naj poišče v kovčku škatlico s sodo bikar-bono ... ko se je nenadoma oglasilo trkanje.« (str. 818—819)
Upam, da bodo pričujoče pripombe razumljive kot konstruktiven prispevek, predvsem zaradi tega so tudi napisane, želele pa bi vzpodb iditi k tvornejšemu neposrednemu sodelovanju med tvorci besedil in lektorjem.
Viktor Majdič
92
Viktor Majdič, Avguštin Pirnat
LEKTORJEV PRIPIS
V zvezi s prevodom Krleževe novele Grešnica Marija je prevajalec napisal hude obtožbe, zato je treba podrobneje pregledati Iektorjeve popravke.
Pri lektoriranju je naslednja praksa: kdor želi, dobi besedilo v stolpcih (in tudi v straneh), ga pregleda, še kaj dopolni, pri tem pa Iektorjeve popravke sprejme (delno ali v celoti) ali zavrne. Pisateljeva volja obvelja v vsem, čeprav bi bila kakor koli navskriž z veljavnimi jezikovnimi normami. Prevajalec ni dobil med tiskom besedila, zato ni nič kriv glede napak, ki so nastale pri tisku, tudi ni mogel uveljaviti svoje volje glede lektorjevih popravkov.
Sklep prevajalčevega pisma, naj bi ga razumeli kot konstruktiven prispevek in željo po tvornejšem in neposrednem sodelovanju med tvorci besedil in lektorjem, me je spodbudil, da sem analiziral Krležev tekst (Miroslav Krleža. Novele. NHZ 1948). Primerjal sem ga s prevodom in popravki. Naredil sem si beležke. Naj jih navedem kot prispevek k problematiki o prevajanju iz sorodnih jezikov, posebno iz srbohrvaščine. Gradivo sem razvrstil po vrstnem redu, kot navaja prevajalec ugovore glede popravkov: purizmi, osiromašenje jezika, raba vejice, raba veznikov, zlasti ponovljenih, popravki, ki so prizadeli predvsem stilno plat Krleževega teksta. Drugi, manjši popravki. K prevajalčevim ugovorom sem dodal še: v prevodu izpuščene besede, dostavki v prevodu, ki jih izvirnik nima, napačno prevedene besede, odlike prevoda.
Pri pojasnjevanju se bom skrbno izogibal vsakega vzvišenega tona, iro-niziranja, posploševanja ali omalovaževanja. Prikazal bom vse popravke in posege, saj ti najbolj prepričljivo govore v korist ali škodo eni ali drugi prizadeti strani.
1. Purizmi. Domači besedi dajem prednost pred izposojeno. Če se beseda velikokrat ponavlja, potem obe. Dopuščam tudi odtenek »pisana« obleka, toda »pester« spored. Če hočem opisati koga, ki pleteniči na RTV, ga bom označil tako, da bom povzel njegovo izražanje: »To se bo odražalo pri njegovih mesečnih dohodkih.« Kadar pa hočem lepo slovensko povedati, bom raje dejal: »To se bo poznalo pri mesečnih dohodkih, pri plači.« Če je beseda že mrtva, je ne vsiljujem. Danes nihče, ne preprost ne izobraženec, ne bo več rekel bolnišnica, temveč bolnica. To je izhodišče.
Ne morem pritrditi mnenju, »da je bilo to delo (Pravopis) v marsičem že ob samem izidu zastarelo« (ne ugovarjam trditvi, »da je marsikaj iz tega priročnika že zdavnaj preseženo«). Sestavljali so ga priznani jezikoslovci, Sovre je s prevodi dokazal, da ima tanko uho za slovensko besedo. Vsaka norma je skrb, ta pa je nadležna, saj včasi res pretirava. Vsak pravopis je po svoje zastarel, kajti jezik mu sproti uhaja. Zato je Breznik bolj ugotavljal kot odločal, tako da so mu to celo očitali.
»Nadgradnja« in »nočna omarica« sta popravljeni že v rokopisu, ki ga je dobil urednik kot fotokopijo rokopisa, namenjenega založbi, torej za knjigo, v katero je vključen tudi obravnavani prevod. O tem se lahko prepriča v uredništvu. Zato se o teh popravkih ne bi pogovarjala.
Oglejmo si druge popravke: bog da nam prosti: naj nam bog oprosti. Popravil: naj nam bog odpusti. Ločim: Odpusti mi, ker sem te razžalil,
93
Pismo uredniku
toda oprosti mi, ker sem ti stopil na nogo. Na razpravi je bil oproščen. Tudi pravimo odpuščanje grehov, ne oproščenje grehov. — Gledao djevojku: motril dekle, popravil: opazoval dekle. Ob izvirniku vidim, da bi bilo bolje gledal. — Primera, kjer sem »zaustaviti« spremenil v »ustaviti«: da bol . . . zaustavi.,.: bi.. . bolečino .. . ustavil... — Kao da je vrijeme zastalo: kot da se je čas ustavil. Izvirnik ima različna glagola, če v prevodu uporabljamo samo enega, izvirnik osiromašimo. V drugem primeru bolje: kot da je čas obstal.. . Glagol zaustaviti na veliko uvajajo novinarji, ko prevajajo iz srbohrvaščine, zdaj pa že prodira v lepo knjigo. Doslej smo rekli: »Srečal ga je na cesti in ustavil.« Poslej pa: »Srečal ga je na cesti in zaustavil.«
V treh primerih, kjer bi marsikoga zapeljalo, je uporabil domače besede: primer, spreten in tako imenovan za slučaj, vest in takozvan. Zato mi pač ne more zameriti popravkov: sem pa tja namesto od časa do časa {od vremena na vrijeme), nenadoma namesto naenkrat (besede ni v kontekstu v originalu), navzočnost namesto prisotnost (prisutnosi). Vidim pa, da bi bil moral enkrat pustiti, ker besedo uporablja dvakrat.
Pri vsem tem bo lahko kdo očital, da je »hotelski služabnik« purizem, češ da je prišlo v rabo »hotelski sluga«, kot ima izvirnik.
2.   Osiromašenje jezika. V pogovoru med Marijo in arhimandritom res nisem imel posluha za »niansiranje«, saj ni nobene druge jezikovne značilnosti razen »bolana«, »ste odhajal« in »ste se vrnil«. Zato sem jih imel za napake in popravil. Nič pogovorno mi ne zvene stavki: Nikako se nišam zabunila: Sploh se nisem. Raje: Res ne. Ali: Res se nisem, (zmotila). Meni se radi o životu i smrti: Meni gre za življenje in smrt. Tu bi bilo treba poiskati kaj drugega, npr.: Ne morem več živeti, meni ni več obstanka. Da se sa svojim životom pomirim: Rada bi se spravila s svojim življenjem. Morda: Rada bi uredila svoje življenje, rada bi spet prišla na pravo pot. Za njene stavke je značilno, da se devetkrat začenjajo z »ja« (prevajalec ima štirikrat). Če bi obdržal »bolana«, »ste odhajal«, »ste se vrnil« in poiskal še kakšne posebnosti, naj bi pisal kar »jest« namesto jaz.
Ustrezno izvirniku je treba najti za vsako besedo primeren izraz. Kmalu v začetku ima Krleža: se dogadaji spominju.. . su novine javile. . . Prevedeno: poročajo časopisne kronike ... so časopisi sporočali. Bolje bi bilo tudi v prevodu obdržati dva glagola: omenjajo časopisne kronike take dogodke . .. so časopisi sporočili.. .
3.  Raba vejice. Prevajalec me upravičeno graja, ker manjka vejica v primeru »prva modrikasta svetloba«. V svojo sramoto moram priznati, da sem jo črtal.
»Arhimandrit, slaven pridigar, ki je vso noč popival.« Tu sem v vseh korekturah prezrl, da manjka vejica, hkrati pa popravil določno obliko »slavni« v nedoločno, kar je seveda narobe. V dveh primerih sem črtal vejici, ker sta bili odveč, v dveh sta ostali, a sta nepotrebni, ker je naštevanje z veznikom pa, v treh bi jih bil moral vstaviti, ker jih rkp. nima.
Nejasnost je še v naslednjem primeru: Ko izvirnik opisuje arhiman-drita, pravi, da je bil valovite kose, kao kakva klasična pojava... svečenika .. .: mastnih las ko kak klasičen... tip duhovnika. .. Rokopis nima vejice, a bi jo bil moral lektor vstaviti, ker je naštevanje in ne pomeni, da je bil mastnih las kot kakšen duhovnik. Torej pravilno: mastnih las, kot kakšen klasičen pojav . .. duhovnika ...  Pri ločilih moram vzeti na svojo grbo
94
Viktor Majdič, Avguštin Pirnat
še dve hudi pogreški: str. 819 v sredini, tam, ko jo arhimandrit gleda in premišlja, ali ne laže, je več časovnih odvisnikov nasilno pretrgano s podpičjem; str. 820, 2. odst., zad. vrsta pravilno: steguje roke za rešitvijo, kot zadnji, vendar obupni poskus. Še na treh mestih bi bil moral lektor vstaviti vejico, ker je rokopis nima.
V izvirniku je bil pristavek, a je drugače prevedeno: Arhimandrit, ljudina u bundi, podstavljeno] krznom . . . Prevod: Arhimandrit, postaven možak v s krznom podloženi bundi.. . Popravil: Arhimandrit, postaven možak v bundi, podloženi s krznom ... V slovenščini ni dobro, če sta skupaj dva predloga, ki se vezeta z različnim sklonom, imamo pa »ruta za na glavo«. Tudi trdo zveni.
4. Raba veznikov. Prevajalec meni, da je zaradi črtanja ponovljenih istovrstnih veznikov, ki uvajajo istovrstne podredne stavke, prizadet tako ritem kot vsebina sporočila. Če je to res, potem prevajalec neskladno ravna s to trditvijo. V treh primerih jih original nima, a jih je prevajalec dostavil. Med njimi je tudi tisti, ki ga citira: kao po kajitama parobroda, kada se čuje samo stenjanje makine i svjetiljka treperi na prvom jarbolu: bilo je kot na ladji, ko je čuti samo še stokanje strojev in ko le svetilka trepeta na prvem jamboru. V dveh primerih ima izvirnik dva veznika, prevod pa samo enega. Naj navedem: bi. .. putnici istrčali iz kajita, kao da je brodolom i da hotel tone: bi... potniki pritekli iz kabin, misleč, da je brodolom, da se hotel potaplja. Ni me s to trditvijo prepričal, vendar me je opozoril na zanimiv problem. Pritegnem pa mu glede drugega primera; tam sem prizadel ritmiko stavka; ker sem črtal »ki«. Naj navedem: miluje.. . ptičicu malu, siroticu malu, djevojčicu nesretnu, sto plače, sto se boji boga, sto se ispo-vjeda: božal ptičico majhno, sirotico, dekletce nesrečno, ki joče, ki se boji boga, ki (črtan) se spoveduje. Tudi vidim, da bi bilo treba (kot ima izvirnik) ponoviti pridevnik majhno. Tu bi raje uporabil določno obliko ali si celo sposodil iz ljudske pesmi: ptičico majceno, sirotico majceno.
Drugi popravki v zvezi z vezniki: da se ovako strupoštao lift sa svima, sto su sjedili u toj staklenoj skrinji (prevajalec je to spustil in prestavil: da se je nekaj podobnega že zgodilo) i od tada ga ta neugodna misao ne ostav-Ija: in od takrat ga ta neprijetna misel spremlja. Popravljeno: od takrat pa ga je ta neprijetna misel nenehno spremljala.
Pala je teška masivna cipela. Prva, pa odmah druga, i arhimandrit. . .: Padel je prvi čevelj, težak in masiven, pa zatem drugi in arhimandrit. .. Črtal sem pa. Vidim, da bi bilo bolje: zatem pa drugi. . . . da je treba živjeti, samo živjeti, kako živjeti nije grešno, nego sveto: da je treba živeti, samo živeti, in da živeti ni grešno, pač pa sveto. Poprava: .. . samo živeti, živeti pa ni grešno ...
— No kako ne mislimo, da pišemo: Toda kar ne nameravamo napisati. Trdo mi je zvenelo v začetku dva veznika, zato: Ker pa ne nameravamo ...
4. Popravki, ki so prizadeli predvsem stilno plat Krleževega teksta. — Arhimandrit. .. nije bio toliko pijan te bi bio zaboravio (zatvoren u staklenoj kutiji lifta) da se ne sjeti, kako je moguče da lanac lijta pukne: Arhimandrit ni bil tako zelo pijan, da se ne bi domislil (zaprt v stekleni škatli lifta), kako pravzaprav ni nemogoče, da bi se vrv dvigala pretrgala... Popravek: Ni bil tako pijan, da ne bi bil pomislil.. . (Črtal sem »zelo«, naredil »bi bil pomislil«, ker gre za pretekli čas. »Domislil« spremenil v pomislil, ker je prevajalec v prevodu izpustil »zaboravio« in »domislil«
95
Pismo uredniku
nima smisla. — ... i tako smrt male bludnice Marije nije inspirirala nijednog riportera, da joj posveti nekoliko redaka i da bol zaustavi.. .: smrt male grešnice Marije pa ni inspirirala niti enega od novinarjev, da bi ji posvetil... in da bi... bolečino zaustavil... Popravljeno: medtem ko smrt male grešnice Marije ni inspirirala niti enega samega novinarja, da bi ji bil posvetil... in bi bil bolečino ustavil. .. (»bi bil« ker je za pretekli čas).
Sem sodi pasus, kjer je v prevodu zabrisana učinkovita prispodoba. Krleža primerja arhimandrita z medvedom, govori o šapah, prevod pa ima namesto medveda štor. S to besedo označujemo okornega človeka in tudi šape so odveč. Dalje izvirnik govori brutalno o zadnjici (stražnjica), v prevodu pa ima hrbet. Poleg tega z dostavkom »tako rekoč« zmanjšuje njegovo odgovornost: da je čitav ta) nesretni život djevojčice bio u arhimandritovoj ruci, kao porculanska figurica, sto ju je ta medvjedina pijana držala u svojoj šapi i razbila, a zatim okrenula svijetu stražnicu: da je bilo vse nesrečno življenje uboge deklice tako rekoč v arhimandritovih rokah kot figurica iz porcelana. In to krhko figurico je ta pijani štor držal v svoji šapi, jo razbil, zatem pa obrnil svetu hrbet. Vem, da je težko najti ustrezno primerjavo. Če bi rekli »krava pijana«, spet ne bi bilo nič s šapami. Morda bi bilo res najbolje obdržati medved. Žal sem to šele zdaj opazil.
6. Drugi, manjši popravki. Naj najprej pometem s sirkovo metlo pred svojim pragom! Zatipkano z mehkimi »preprogami« sem spremenil »oblogami«, čeprav stoji takoj za tem »prekritih hodnikov« ... u vrtoglavom ludilu zbivanja, senzacija . . .: v vrtoglavi blaznosti dogajanja, senzacionalno-sti.. . Popravek je nemarno grdo skvaril v »senzacionalizma«. Kiseline želucane (želodčne kisline) je spremenjeno v želodčno kislino, ker tako govore laiki in strokovnjaki. — Na štirih mestih sem črtal nedoločni zaimek, na treh se mi je zdel odveč, na enem mestu me je pa motilo v isti vrsti: nekje v nekem časopisu... nekaj podobnega. — Solze ji niso dale, da bi spregovorila: da bi bila spregovorila (za preteklost!). Gola banalnost života jedne male, velegradske, nepoznate bludnice: gola banalnost življenja neke majhne, velemestne, neznane grešnice. Popravljeno: gola banalnost neke majhne, neznane velemestne grešnice. Original mi kaže, da bi bil moral tu pustiti prevod v miru. — Prevajalec uporablja glagola slišati in čuti. Enkrat je čuje spremenil v sliši. Tudi tu bi bil moral spoštovati prevajalčevo voljo. — osječajuči: tipajoč; popravljeno v tipaje. — Še dva popravka: srkao je suze devojčine, milovao je, ušutkivao je i najposlije u sobi nastala tišina: upijal dekličine nesrečne solze, jo miloval, pomirjal, dokler ni v sobi končno nastala popolna tišina. Upijal popravil v vpijal (morda bi bilo bolje srkal?); »končno« črtal. — Vani na hodniku vikali su ljudi: Zunaj na hodniku, so ljudje kričali. Popravljeno: Zunaj na hodniku so kričali ljudje.
7. V prevodu izpuščene besede. Prevajalec mora prevesti vsako pisateljevo misel, ustrezno izvirniku. Na štirih mestih v prevodu nekaj manjka. (Izdaja iz 1. 1949 in jubilejna imata te besede.) Pri Krleži takole arhi-mandrit boža Marijo: po kosi, po frizuri, po tjemenu, po zatiljku, pa ispod zatiljka, po puhasto obraslom žljebiču i po kralješcima, po ramenima, po vratu, po ledima... Pri prevajalcu: po laseh, frizuri, po temenu, zatilju, po puhasto obraslem vratu, po ramenih, po hrbtu... Ko pisatelj našteva, s kom vsem je pijančeval arhimandrit, ima nazadnje še: tamnih nekih pojava. Ni prevedeno! — Dalje: masne valovite kose: mastnih las . ..
96
Viktor Majdič, Avguštin Pirnat
8.  Dostavki, ki jih prevod nima. Prevajalci bi povedali, ali smemo dostavljati besede, ki jih izvirnik nima: pod velikim steklenim zvonom (pod staklenim zvonom), je ves dobro razpoložen na široko odprl vrata (otvorio je svoju sobu široke volje kao poplava; ne bi morda: zidane volje? —), se ... globoko prepognil v pasu (sagnuvši se u pojasu; morda raje: se pripognil), je vstal in tak, kot je bil, v spodnjih hlačah . .. zakoračil (je ustao te onako u gačama. . . pošao). Morda: je vstal in kar v spodnjih hlačah .. . zakoračil. Posebno sporen je dostavek »tako rekoč«, ki zmanjšuje arhimandritovo odgovornost (navedeno pod 4.).
9.  Napačno prevedene besede. Prevajalcu se je primerilo nekaj spodrsljajev, ko je napačno prevedel posamezne besede: o prevarama u ministar-stvima ni o spletkah, pač pa veliko huje: o prevarah, goljufijah. Kasno poslije ponoči ni pozno ponoči, temveč po polnoči, provalnik ni slepar, temveč vlomilec, prosjed ni siv, pač pa nekoliko osivel, Božji sud ni božja usoda, temveč božja sodba, kazen božja.
Morda bi se dali tudi tile primeri izboljšati: su još sve mogučnosti bile otvorene: so bile odprte vse možnosti; morda: bi se bilo dalo še vse urediti. Djevojka . . ., a lice joj je bilo zeleno: Dekle ..., v obraz popolnoma zeleno. Morda: Dekle. . ., bledo ko smrt. — Arhimandrit.. . kao kakva klasična pojava svečenika. . . Prevod: kot kak klasičen tip duhovnika.. . Res je bil tip, vreden svojega denarja, vendar bi bilo morda v prevodu bolje: kot klasičen pojav duhovnika. Ali: kot kakšen duhovnik ali: na svetu tak kot duhovnik ... Se je predramil. .. okoreli demon (okorjeli nosorog). Prispodobo je spremenil, ustrezno bi bilo treba najti tudi pridevnik, ker se upira, da je demon okorel. Morda raje: speči, potuhnjeni demon. — Za mantijo nimamo slovenske besede. Prevajalec pravi trikrat kuta, enkrat pa sveče-niški plašč. Prvo ne bo, posebno je težko reči, da je bil ograjen v kuto. Drugo je bolje. Kaj pa duhovniška halja? — Vse to se, žal, odkrije pri večkratnem branju.
10.  Odlike prevoda. Primerjava z izvirnikom je pokazala, da je izredno težko prevajati zahteven tekst, kot je Krležev. Kljub premislekom, ki sem jih navedel, menim, da je nalogo dobro opravil. Nekatere dolge in zapletene periode je olajšal tako, da jih je razdelil v manjše skupine. Značilna sestavina Krleževega pisanja je raba tujk. Prevajalec jih je obdržal. Če se mu kakšna ni zdela za nas dovolj živa, jo je zamenjal in obratno, domačo besedo je povedal s tujko, vendar v skladu s Krleževim slogom. Naj prikažem nekaj primerov: za subjekt nevine djevojke ima skromno bit nedolžnega dekleta. Iz livriranega dečka je posrečeno naredil liftbova. Krleža pravi, da se je v arhimandritu prebudil nosorog sladostrastja. S tem nam v prevodu ne bi nič povedal. Namesto tega pravi učinkovito demon sladostrastja. Še nekaj primerov dobrega prevoda: ko lepo slovensko zveni: jesu U te suze prave ili krive: ali so te solze pristne ali igrane. Arhimandrit je pošao da otvori vrata: Arhimandrit je zakoračil proti vratom. Djevojko variira z deklico in dekletcem, kot ustreza razpoloženju. In sam naslov Smrt bludnice Marije! Blodnica bi slovensko zvenelo knjižno in trdo, medtem ko grešnica zbuja sočutje.
Prevajalec bo gotovo za izdajo v antologiji marsikaj popravil. Če bom količkaj k temu pripomogel, se je splačalo to pisanje. Hkrati se mu opravičujem za vse napake, ki sem jih naredil.
Avguštin Pirnat
DOBILI SMO V OCENO
Janez Ovsec, Na nebu vodnar. Opremil Rudi Španzel. Državna založba Slovenije 1974.
Heinrich Gemkow s sodelavci, Friedrich Engels. Prevedel Jože Kolar. Opremil Karel Hrovatin. Državna založba Slovenije 1974.
Zgodovina v slikah I. Prevedla Helena Menaše. Državna založba Slovenije 1974.
Ferdo  Godina, Sezidala  si bova hišico.  Ilustriral  in opremil  Ive  Šubic.  Mladinska knjiga 1974.
Svetlana Makarovič, Pelin žena. Opremil Mihajlo Šoltez. Mladinska knjiga 1974.
Simon  Jenko,  Pesmi  1865.  Ilustrirala  Cita  Potokar.  Opremil  Janez  Vidic.  Založba Obzorja 1974.
Gregor Strniša, Severnica. Opremil Matjaž Vipotnik. Založba Obzorja 1974.
Matevž  Hace,  Zadnja rakolovka  in  druge zgodbe.  Opremil  Rudi  Španzel.  Založba Obzorja 1974.
Marijan   Zadnikar,   Ivan   Zelko,   Domanjševci.   Opremil   Franc   Mesaric.   Pomurska založba 1974.
Varga Jozsef, Naphivogato. Prevedla Kocsis Gyula. Ilustriral Gabor Zoltan. Pomurska založba 1974.
Boris Paternu, Pogledi na slovensko književnost, I in II. Založba Partizanska knjiga 1974.
Sandi Sitar, Kakšna je razlika med enim vrabcem? Opremil France Maček. Založba Lipa 1974.
Pavle Zidar, Legenda. Založila Slovenska matica v Ljubljani 1974.
Kmečki upori v slovenski umetnosti. Uredil Štefan Barbarič. Založila Slovenska matica v Ljubljani 1974.
Ivan Gams, Kras. Založila Slovenska matica v Ljubljani 1974.
2-1975
Peter Božič, Drama
Drago Druškovič, Proza
Iz lirike mladih
Janko Kos, Slovenske literarne konstante (IV)
Marijan Kramberger, Ideja in jezikovni obris
Juraj Martinovič, Hlapci in Krst pri Savici
Dimitrij Rupel, Slovenski kulturni sindrom
Ivo Svetina, Pesmi Rudi Šeligo, Proza Pavle Zidar, Proza
Nekatere novosti naših sodelavcev
Gregor Strniša
SEVERNICA (pesmi)
Pavle Zidar
LEGENDA (proza)