Učitelj naj napreduje na podlogi svojega naobraženja. Mnogo se je že govorilo in pisalo o raznih šolskih zadevah in tako tudi o potrebi, da napreduje učiteljstvo; težko se tedaj o tem pove še kaj novega. Ali, če se poslužujemo vedno in edino le tega, kar imamo od svojih prednikov, reči bi se nam smelo, da smo jim nevredni nasledniki. — Truditi in delati je bilo in bode tudi vprihodnje neprenehoma treba. Ako tudi ne delamo bistveno in vseskozi izvirno, delajmo vsaj našim zdanjim razmerarn primerno. — »Tempora mutantur et nos in illis" pravi znani rek. Kar je bilo nekedaj prav dobro, je zdaj raorda le še dobro, mogoče tudi že nedostatno, treba je boljega. Če nam je tudi iz minolosti marsikatero čvrsto, zlato zrno veliko vredno, vender zahteva morda že zdanjost, da ga popolnujemo in zdanji dobi primerno izpreminjamo. Napredovati je bilo in bode treba v vseh stanovih; najbolj pa je treba napredovati onim stanovom, kateri vplivajo na razvoj in vzgojo človeško. Takim stanovom v prvi vrsti prištevamo stan učiteljski. Iz predavne dobe znani rek: .Quem dii odere, paedagogum facere" dokazuje težavno stališče učiteljsko, ob enem pa tudi pojasnuje zgodoyinski njegov obstanek. — Odkar biva človeški rod, spojena je ž njim tudi njegova vzgoja. Vselej in neprenehoraa se je moralo razmotravati, kako uaj se vpliva na nedoraslega, da kasneje zadostuje vsestranskim zahtevam svojega veka, ter se popne do stališča, da postane vreden ud človeške družbe in zopet razboren vzgojitelj svojim potomcem. — Način, po katerem se je od nekedaj do dandanes prizadevalo to doseči, pa gotovo ni bil vselej enoličen, marveč je moral biti času primeren, moral se je ozirati na istodobne potrebe — bodi si v duševnem in gmotnetn, kakor tudi nravnem oziru. Pokazujejo se nam tedaj v pouku in vzgoji vedne premene in različna načela. Ne moremo sicer reči, da so bila takova načela človeštvu vselej blagodejna; trditi le smemo, da so bila resnična, ker to nam dokazuje pedagogična zgodovina. Ker sta se pouk in vzgoja tekom časa po načinu mnogovrstno izpreminjala, moralo se je temu dosledno tudi naobraževanje poučnih ia vzgojevalnih faktorjev izpreminjati ter popolnovati. Ni mi naroen, da bi tu zgodovinsko zasledoval, kako je napredovalo, kako se je razvijalo učiteljstvo od predavne do današnje dobe; oziram se le samo nekoliko na njegove zdanje razmere in potrebe. ,,Kdor ne napreduje, nazaduje", pravi znana poslovica. Koliko ta poslovica velja ravno učiteljskemu stanu, mi ni treba dokazovati. Pri našem napredovanji pa se nam je ozirati na dvoje: napredovati nam jeumstvenoinnravno. Te dve strani ste v tako tesni zvezi, da si brez njih pravega napredka nikakor misliti ne moremo. S pravo nravstvenostjo družiti mora se naš osebni ali lastni duševni razvoj, dejansko delovanje v šoli in naše razmere v družbenskem življenji. Pri vsakem delu, bodi si v katerem koli stanu, treba je nekake znanstvene podloge; brez nje ni upati pravega uspeha, brez nje ostane naše delo polovičarsko, ter po vsebini in obliki nedovršena. To velja torej tudi nam; učiteljstvo potrebuje zanesljive podloge, predno prične svoje težavno delo. — Te podloge pridobimo si na učiteljiščih, ker tem zavodom je namen, da po mogočnosti naobrazujejo gojenca, razvijajo njegov um ter mu vsaj nekoliko kažejo pot, po kateri naj pozneje hodi. Vender vsega, kar zahteva njegov bodoči poklic, mu učiteljišče ne more dati; kazalo mu je le navodilo in pot, po kateri naj se ravna pri svojem poklicu. Vidimo, da to delo še ni dovršeno. Ko nas pošlje omenjeni zavod v javnost, kmalu spoznamo, da še le malo vemo in premoremo. Pridemo ravno na razpotje. Dvoje nam je mogoče: ali ostati na polovični poti, pri tem, kar smo si prisvojili za časa šolskega naobraževanja, ali pa korakati dalje na podlogi pridobljenega znanja. — Menim, da se v tej zadevi ne pomišljemo mnogo. Vsakdo, kogar ni edino le vborno kruhoborstvo privedlo do učiteljskega stanu, more se odločiti, ker čuti potrebo in dolžnost, da napreduje sebi v čast in narodu v korist. Iskati moramo sredstev, po katerih bi se naj bolje izobraževali. K tem štejemo: lastno razmišljanje, izkušnjo in razna učila. Zapustivši naobraževalni zavod stopili smo z najlepšo nado v svet; naš poklic nam je bil idealen, zaprek nismo poznali; nadejali smo se, da nam pojde v našem delokrogu vse po gladki poti. Povspd so nam cvetele krasne cvetice. No, koliko se nam je obistinilo? Marsikatera cvetica je pobesila glavico, ter mirno zaspala. — Poklic naš ostane nam sicer idealen in v pravem pomenu vzvišen, a naše prvotne misli morali suno prej ali pozneje vsaj nekoliko zamenjati z drugimi ali jih prestrojiti. Pa čemu smo se izneverili svojim velikim mislim, ako so nas nekedaj tako osrečevale? — Priznati nam je, da, radi njih nepripravnosti v praktičnem življenji. Razmere bile so močnejše, nego mi in naši vzori; sila in potreba ste tako hoteli. — Ta prikazen je novincu na šolskem polji lehko osodepolna, ker rada kali njegovo zadovoljuost. Prva veča zapreka v izvrševanji njegovih misli dala mu je povod, da bi resno razmišljeval, kakor še doslej ni bil navajen. Odločiti bi se moral za eno ali za drugo, ker dvema gospodarjema se ne more služiti. Odločil naj bi se tedaj ali za svoje dozdanje načelo, ali pa za to, kar zahtevajo razmere, kar zahteva od cjega svet. — Ustreza li lastnemu prepričanju, škoduje tako morda samemu sebi, morda celo svojemu poklicu in narodu; ustreza pa razmeram, čutil bi se lehko nezadovoljnega, ker je primoran, da se izneveri svojira načelom. — Da se izogne obojemu zlii, iskati mora neke srednje poti, po kateri bi mogel zadovoljiti samega sebe in razmere, ter vender vestno varovati svoj značaj. Za to pa je treba treznih misli, vedrega duha, ker delo je gotovo silno težavno.  (Dalje prih.)