14                                         Kurent. — Šentjanževec.
Zapišče Kurent, škrat zapleše, Da se pod kremplji iskra krese; Kopunje mu kokočejo, In piske, kure stočejo, In kdor ju sreča, obstoji, Smehu se davi in solzi. Mož Kurent godbo nadaljuje, In škrat ti vrišče, poskakuje ; Plešoč po klancu jo ubere, Pa spet pred Kurenta pridere; Poskoči doli, dirja v breg, Vrti se sem in tja povprek; In če kak trn pri cesti rase, Potegne kurnik s škratom nase. Gledalcev je kar polna cesta, Dokler ne prideta do mesta. Škrat prosi Kurenta ječe,
Ceš, kaj mu poreko ljudje,
Pa Kurent se ne omeči,
Še bolj poskočno naredi.
Za oknom okno se odpira,
Gospoda doli se ozira.
Košarju vse se posmehuje,
On škrta, kolne, jadikuje.
Vse mesto vkup na trg leti,
Ko se košar po njem vrti.
Vsem smili se, toda molče,
Piščalke se sami boje.
Ko škrat že komaj sope, diha,
Kri že iz ust in nosa kiha:
Piščalko svojo Kurent spravi,
Ves zbegan škrat svoj ples ustavi;
Pa komaj sape si dobi,
Zažene kurnik in zbeži.           (Dalje.)
<*3
Šentjanževec.
^J^sKo jutranje zlato jih solnce obsine: Žareči vrhovi, Blesteči snegovi Omamljajo takrat oko in srce.
Svet-Jakob nas ljubi, čisla ga dežela, Ker v trtje prižene nam  čričkov krdela;
In čriček glasi se,
In grozdje zori se, Svet-Mihel obere in spravi je v sod.
A gori, a gori —? samija in groza, Le orel planinski in divja je koza;
Tu lovec sameva,
In daleč odmeva Pastirja veselega pesem z gora.
Svet-Martin mi pride in vince mi krsti, Po pameti točim iz sodčkov po vrsti;
Ce pride Gorenjec,
Pa tudi Dolenjec: Jaz njemu dam vinca, on meni srebra.
Še niže, še niže pa virčke studene Rode nam planine, Gorenjci, brez pene;
Pa pojte, vriskajte
In vodo srkajte! Lahko ni, ker voda srce ledeni.
Na božič pa strijce in tate povabim, Prijateljev tudi in kumov ne zabim;
In žena, otroci,
Z majolkami v roci, VsezmanogrevhramčekŠentjanževcapit.
Poglej na Dolenjsko, ko solnce izhaja, Po vinskih goricah nam trtje pomlaja,
Svet-Jurij prijaše
V vinograde naše, Odpira se brstje, mladike rasto.
Vse poje zdravice in vrišče in raja, Kozarček pa kroži, nam srca pomlaja;
Majolka dotaka,
Pa, glejte ga spaka —: Iz čepka prilezejo bele droži —!
A. H.
ŽV