167
Domača povest
V 40. listu smo popisali veselo prigodbo ve-ličastniga posvecenja novih bander domorodniga regimenta v Ljubljani: danes prinesemo našim brav-cam iz nemškiga prestavljeni prelepi nagovor, s kterim so Njih Prevzvišenost, milostljivi Ljubljanski škof in knez Anton Alojzi &4. dan Kimovca tega leta posvečene tri nove bandera domorodniga c. k. sedemnajstima pešniga regimenta knezaHoh-enlohe-Langenburžkiga vodju in visim oli-cirjem izročili. Takole se glasi':
Visoko častiti glavni in visi oficirji!
Sedaj ko Vi, visoko časteni Gospodje! te nove lili— kar od mene blagoslovljene bandera sprejeti mislite, pogledujete, gotovo ne brez ginjeniga serca, gotovo ne brez plemenite povzdige, na svoje stare bandera nazaj, ktere, v marsikterirn slavnim boji zlo poškodovane, danes z novimi riadomestene biti imajo.
Težka, gotovo, visoko častiti Gospodje! Vam bo ločitev od starih bander, pod kterim so Vaši predniki in tudi marsikteri izmed Vas težavne prizadeve, velike nevarnosti in ojstre skušnje prestali, ko so se bojevali v slavo avstrijanskiga vojništva, od ktere bodo zgodovinske bukve še v poznih letih pričevale.
Kolikanj težeji pa se Vi od starih bander ločite, ktere so tolikrat priče bile pogumne serčnosti tega regimenta, priče goreče ljubezni in zvestobe, s ktero je on vseskozi Cesarju in svoji domovini vdan bil, in s ktero je v vsili zadevah prisego zvesto deržal, ki jo je tem banderam prisegel; kolikanj težeji — pravim — se Vi danes od svojih starih bander ločite, tolikanj bolj raste naša svest, tolikanj terdniši prihaja zaupanje cele dežele, de bo domorodni regiment tudi pod temi novimi banderi svoje sloveče ime skozi in skozi ohranil.
Že 28 let nabira ta regiment svoje vojake iz do-mačiga čverstiga rodii, ki sicer ni premožen , pa zadovoljen, delaven, poln ljubezni do svojiga Vladnika, in za pobožnost ves vnet. Vojaki iz taciga rodii odbrani, — nasledniki taciga ljudstva, ki se je že v starih časih zlo in goreče za premago grozovitiga sovražnika ker«-šanstva poganjalo, — možje verh tega berhke in čverste postave in prebrisanih glav, že sami po sebi naše polno zaupanje imajo, ktero se še tolikanj bolj vterdi, ko take vojake pod vodstvam plemenitih in vsiga spoštovanja vrednih glavnih in viših oficirjev v eno truplo zedinjene zagledamo , ki je zavoljo junaškiga obnašanja in lepiga zaderžanja krog in krog hvaljeno, in ki nam veselo in terdno zaupanje daja, de zamoremo po vsi pravici od tacih vojakov tudi ob hudih časih vojska vsiga pričakovati, kar dolžnost častniga stanu od njih tirja.
To terdno zaupanje, visoko časteni Gospodje! ki ga dežela na Vas stavi, se Vam je prav očitno v tem pokazalo, de je danes veliko ljudstva od bližnih in daljnih krajev polno veselja k veličastnim posvečenju novih bander prikipelo in de so visokorodne gospe z poglavitnim deželskim mestam vred na vsako teh novih bander krasno vezalo pripele — vezalo edinosti in ljubezni med Cesarjem in Njegovimi podložniki!
Milostljivi Cesar Ferdinand Pervi, ki že Sami po Sebi in pa tudi zavoljo Svojih presvitlih prednikov zaslužijo , de Jih iz serca ljubimo, in de smo Jim hvaležni, so Vam te nove bandera poslali. Jez sim jih, r mili prošnji k nebeškimu Očetu, zdej v službo domovine blagoslovil, de bi strah sovražnikam bile, in de bi božja moč navdajala vse , ki pod njimi služijo.
Očitno veselje igra danes v očeh vsih tukej zbranih vojakov, in njih ponosno deržanje nam je porok, de so visoki pomen tega obhajanja spoznali, in de, si popolnama svesti svojih dolžnost, hrepenijo nove bandera sprejeti, k njim prisego ponoviti, in z veseljem in serčnostjo sled-nimu povelju naprot hiteti, kteriga jim bodo dali naš milostljivi in pravični Cesar.
Vzemite tedej visoko častiti Vodja! novo-biagoslovlje-ne bandera v Svojo in celiga regimenta skerbljivo varstvo. Regiment bo k njim prisegel. V pričo vsigapričijočiga Boga, kterimu so skrivnosti siedniga serca očitne in pred kterim človek nobene misli in nobeniga občutka skriti ne more — v pričo nar svetejiga in pravičnišiga Boga, ki ljubi odkritoserčno poštenost, in pravedno spolnjenje dolžnost brez plačila ne pusti, boste Vi in z Vami cel regiment očitno prisegli, stanovitno in natanjko vse dolžnosti spol-novati, ktere Vam Vaš težki, pa imenitni poklic veleva. Danes je prisega še le namemba, še le sklep; pa bi vtegnil čas priti, ko se bo mogel sklep v djanji pokazati. Ko bi tedej taki časi prišli, ki bi našiga mi-lostljiviga Cesarja primorali, bandera Svoje vojne v vojsko peljati, bo treba za pravico in resnico se bojevati; zakaj le za pravico in resnico se avstrijanski Cesarji v vojsko
168
podajo, resnica pa in pravica je Božja reč in le za to se vojskuje pravični človek , akoravno bi se k temu z očitno prisego zavezal ne bil.
Ce je tedcj Božja previdnost sklenila, de bo po povelji presvitljiga Cesarja kedej treba s temi banderi v vojsko iti , se boste , zvesti današni prisegi, vneti od visoeiga poklica in v polni zaupljivosti na vsigamogoč-niga Boga, ki resnico in pravico varje, v brambo postavili sovražnikam našiga cesarstva, in zedinjeni s tolikimi avstrijanskimi vojaki, nasprotnike odgnali, de ne bojo poeeptali setev rodovitniga polja, ne pokončali sadii težko pridobljeniga in težko ohranjeniga mirii, ne ropali poslopij mirniga mestnika in kmeta, in de jima ne bodo žugali z ropanjem, požiganjem in pobojem.
Ranjki Cesar Franc Pervi, nepozabljiviga spomina, So v Svoji poslednji volji Svoji zvesti vojni očitno zahvalo naznanje dali za vse prizadevanje, s kterim je ob-varvala slavo avstrijanskiga samooblastva. Večiga poča-stenja si pač nobena vojna želeti ne more. Če tudi slavnih del tega regimenta v poprejšnih časih v misel nevzamemo , je že dovclj le tega opomniti, kar je on v poslednjih vojskah in posebno pri Aspcrnu in V a gramu in pri zadnji osvobodivni vojski, za povišanje avstrijanskiga orla pripomogel in za ktere dela je zahvala ranjciga Cesarja gotovo tudi temu regimentu veljala, kteriga zdej z veseljem Svoj i ga imenujemo in na kteriga pomoč se s polnim zaupanjem zanesemo, ko bi vtegnila kedej sovražna roka boj žugati naši mu Cesarju, naši domovini.
Mi pa , kterim po svojim poklicu in stanu ni pri-pušeno deležnim biti del, h kterim ste se Vi danes z prisego zavezali, mi Vam, visokočasteni Gospodje! za terdno in očitno obljubimo, de bomo tudi mi, ako Vam pride v boj se podati, zvesto vse svoje dolžnosti spol-novali in radovoljno vse storili, kar bodo milostljivi Cesar v tacih zadevah od nas potrebovali. Povsod Vas bojo naše goreče vošila spremljale; spremljala Vas bo vedno naša molitev, de bi Vas vsigamogočni Bog, iz kteriga izvira vsa človeška moč, navdal s serčnostjo in poter-pežljivostjo v vsih težavah, de bi Vam vterdil stanovitnost in pogumnost v nevarnostih, de bi Vas varval pod brambo teh novo-blagoslovljenih bander, in po junaško premagani vojski nazaj pripeljal k nam, ki Vas bomo z veselim in hvaležnim sercam sprejeli varne in otetnike svoje domovine, in Vam v prijazni sprijemi očitno pokazali , kako močno krepke vojake spoštujemo, in kako njih junaške dela čislati vemo !