Krog starejšega učiteljskega kadra se dan za dnem oži
Od decembra 1915. leta do 1. februarja 1950. leta z izjemo dobe okupacije je na šoli v Žetalah poučevala tov. Kodela KaroHna, Polnilv 30 let jc učila in vzga-jala žetalsko mladino, kateri je posvetila vse svoje moči. Bila jc dobra, vestna in požrtvovalna učiteljica, ki je pri ljud-stvu nživala velik ugled in spoštovanje. Njeni nekdanji učenci so jo iracli zclo radi, o njej so se vedno pohvalao izražali in ko so svojo deco pripeljali k vpiso-vanju v prvi razred, so navadno prosili: »Mojega fanta naj uči tov. Kodela, ki jc todi mene učila. Pri njfej se bo otrok res nekaj naučil.«
Prvenca ni nikoli spraševala po imenu, samo pogledala ga fe in že mu je pove-dala itne in obvnjena k tovarišici tudi skoraj vcdno točno napovedala, kakšen bo novi učcnec. Poznala je vsc Ijudi KLO Žetale, njihove razmere in življenje. Če Je učitelj potreboval kakšne podatke, jih jc pri njej vedno dobil. Bila je dragocena pomoc in mentor vsakemu novemu uči-telju, ki ni poznal krajcvnih razmer. To-variši na šoli so spoštovali njene peda-goške izkušnje in cenili njcne nasvctc. Ž izklesanostjo svojega značaja si je pri-dobila ugled pri vseh Ijudch, s katerimi jc prišla v dotiko. Odlikovala jo jc moč-na volja, odkritost misli in globoka lju-bezen do domovinc, kar se je zlasti po-kazalo za ča&a NOB, ko ni nikoli poza-bila krepiti v ljudeh vcro v končno zma-go naše pravične stvari. Neizprosno jc sovražila laž in krivico. Kar vzkipelo je r njej, če je videla, da kdo po nedolžnera trpi, nikoli sc ni bala zannere, če jc šlo ra pravično stvar.
V življenju je prestala hude udarcc, toda trpljenje jo je lahko sarao upognilo, nikoli je pa ni zlomilo, Najbolestncjša nesreča jo jc zadela s smrijo hčerke Marženke, učiteljiščnice, katera sc jc smrtno pooesrečila na šolskcm izletu y Savinjski dolini. Ob nastopu okupaci}e so ji moža zaprli na jjrada Borlti, več-krat tedensko mu je nosila hrano \z Žeta! in to pcš! Krvavi žulji, ran]cn6 noge m Burovi  nastopi  gcstapovcev ji niso mogli
preprečiti njcnih obiskov na Borlu. Do-mači mogotci v Žetalah so izposlovali y Ptuju, da jc morala zapustiti Žetale in bivati na Hajdini. Toda ona je upala, vc-rovala m dočakala svobodo.
Takoj po osvoboditvi je pričela s po-ukom. Šola v Žetalah jc bila popolnoma brez učil, poslopje obdano s strelskimi jarki in bunkcrji, klopi premalo, učen-cev 407, ona pa sama! Vcndar pa nikoli ni poučevala s takim veseljem kakor leta 1945.
S prihodom mladih tovarišic sc )e kar pomladila, tičila jih je in jim pomagala pri delu v šolL Z veseljem je delovala v AFŽ organizacifi in pri RKS, rada ]e ho-dila na sestanke in poscgala v debato. Prt njej na dorau so se zbirali učitelji, bila je izredno gostoljubna in vsak pri-boljšck je delila s svojimi tovariši.
Toda zdravje ji j ezačelo vidoma pe-šati. L. 1948 je bila upokojena z ozirom na službena leta in zdravstveno stanje, a je prostovoljno še dadalje ostala v uči-tcljski službi, zavedaioč sc, da so po-trebe velike, prosvctnih dclavcev pa malo. Vendar jc pa bolezcn bila močnejša od njene voljc. V šolskem lctu 1949 50 je bila že stalno na bolezenskem dopustu, v februarju 1950 ie dobila upokojiteT iin mesec dni po upokojitvi, 30. marca, jc umrla. Ves čas bolezni |c kazala živo za-nimanfc za napredek učtfncev in razraerc na šoli   Bila je rojcna učiteijica
Njenega pogreba sc je udelcžilo vcliko šlevilo ljudstva, šolska mladina in uči-teljstvo vseh soscdnih šol. Poslednio čast ji jc izkazalo tudi poverjeništvo 2a prp-sveto ZPD s tričlanskim zastopstvom-Tov, Frangež Lojze, poverjenik za pro-svcto, se fc poslovil od pokojnicc s krai-kim j?ovorom, v katerem ic prikazal delo tov. Kodela in položil na grob dva kras-na vcnca prosvetnega odseka in ZPD. Tako so zastopniki oblasti, strokovnc učiteljske orgaoizacije, učitelistvo, šol-ska mladina in liudstvo izrazili priznanjc in spoštovanfe dclu pok. tovarišice Ko-dela Karoline.