Živela sta skromno
Ko sta se leta 1939 Edo in Pepca nameravala poročiti, sta morala to pred Ijudmi prikrivati. Na dan poroke sem jima pri-pravila kosilo. Seveda ena —dva, za to nista nič vedela, in bila sta prijetno presenečena. Pripravila sem jima pravo nedeljsko kosilo, sredi mize pa ju je pozdravljal šopek rož. Po kosilu smo posedeli na vrtu in dan se je hitro nagibal proti večeru. Pa je Pepca povzela: »Edo, kaj če bi zaigral na violino?« Sedeli smo pod lipo in Edo je zaigral. Igral je tako lepo, da smo ga vsi zav-zeto poslušali. Naslednji dan so sosedje spraševali, kdo je na našem dvorišču tako lepo igral na violino. Sosedje Eda namreč niso poznali in zato tudi niso vedeli, od kod prejšnji dan tako lepa glasba.
Pri nas je živel kako Ieto dni. Nekako smo zanju uredili sobo, s Pepco pa sva kuhali na našem štedilniku. Večkrat se nama je pridužil tudi Edo. Dobro je znal kuhati.
Živela sta skromno.
Edo je večkrat pisal članke za različne časopise. Pisal je pod izmišljenimi imeni, saj sicer njegovih prispevkov ne bi objavili. Tako je tudi zaslužil kak dinar. Ko je nekoč dobil iz tujine nek honorar, je dejal, da ga bo za nekaj časa shranil. da bo bolje kotiral... S Pepco pa sta se menila, za kaj ga bosta porabila. Pepca je hotcla Edu kupita hlače, on pa njej obleko. Pa se je Edo nekega dne odločil, šel je v Ljubljano in prinesel Pepci oblcko. Ni ji bilo prav in je rekla: »Saj sem vedela. kadar imajo dtroci denar, imajo kramarji semenj.« Vesela pa je bila, da je bil tako po/oren: a tudi hudo ji je bilo, ker mu ni rnogla kupiti novih lilač.
Tako je bilo. v rc\ščini sta živela. skromno in prepiosto.
Roza Mačck
(Izjava za RTV Ljubljana, nrireiena 7a Nsk)