—    230    —
Premišljevanje
narave in previdnosti  božje v nji.
Poslovenil Mihael Verne.
Nezmerno bogastvo narave.
Lahko se prepričamo, da narava svoje zaklade z veliko darijivostjo deli, če neskončno množico ljudi premislimo, ki iz rok te dobrotljive matere živež, obleko in veselje dobivajo. Ker pa to našega serca znabiti zato spodobno ne gane, ker se vsak dan godi, se hočemo k tistim stvarem oberniti, ki le za nas bivajo, pa se navadno vendar zaničujejo.
Narava preskerbi čez vse število veliko množico živih stvari v zraka, na zemlji in v vodi. Še tiste živali, ki pičo od nas dobivajo, previdi vendar prav za prav narava. Trava, ki brez obdelovanja raste, je njih poglavna hrana. Celo ribje kardelo ne dobi od nas kar perišča hrane, razan če rnu jo za kratek čas dajamo. Gojzdi rode želod za pitanje, senožeti in hribi travo, in polje plevel. Med ptiči so vrabci naj bolj zaničevani in »nabiti da jih je naj več na svetu. Njih množica je tolika, da bi cesar francoski z vsimi pridelki svojega kraljestva preabog bil, jih eno leto prerediti. Narava jih redi s hrano iz svojih nezmernih zakladnic, in — vrabci so vendarle narmanjši del njenih hraujenikov. — Število merčesov je toliko, da bo še marsikakšno stoletje preteklo, prej ko bomo v stann njih razne verste in razne plemena spoznati in naznačiti. Koliko utegne nek mušic biti? In koliko plemen jih je? Čutimo jih, ko nas pikajo in v zraku pred nami igrajo. Kri, ki nam jo iz-pijejo, jim je le prigodna hrana, in sme se reči, dana vsako mušico, ki človeško ali živalsko kri pije , jih mi-lion in milion živi, ki kervi ne okusijo. Česa žive vse te stvari? Kar pesti zemlje se ne najde, v kteri bi mer-česi ne živeli, ko bi imeli tudi le ostanjki druzih merčesov njih živež biti. V vsaki kaplji vode se najdejo stvari, kterih hrana in množitev je nezapopadljiva.
Tako nezmerno bogata stvari je narava, in ravno tako bogata je hrane za-nje. Toda ne narava, temuč le Stvarnik je toliko bogastvo v naravi napravil. Od njega ima vsaka stvar živež in prebivališče. Za vsako da travi iz zemlje rasti; vsaki da njeni naravi pristojne hrane najti; nobena ni v njegovih očeh tako malo vredna, da bi ljubeznivo na-njo ne gledal in ji hrane ne dajal. In v tem se razodeva velikost vsega oblastnega Stvarnika. Kar noben človek, tudi noben kralj ne zamore, kar vsi ljudje in kralji na zemlji ne premorejo — to dela On; On namreč nasituje vse živali, hranuje vrane, redi merčese v zraku, v vodi in na zemlji.
Al ne bo redil toliko več tudi tebe, človek? Ko se kakošen dvom ali kakošna skerb o tem v tvoji duši obudi, poglej le stvari, ki jih Stvarnik vsaki dan preskerbi. Naj ti bodo ptiči pod nebom, divje zverine v puščavah, in milioni stvari, za kterih ohranjenje noben človek ne skerbi — učitelji zadovoljnosti!