134 CVETOMIRSKI: Črešnje. ej, kako mladi sino bili takrat in kako veseli! — Vriskaje sino mislili iti skozi življenje, ki se nain je zdelo tako neizmerno lepo in vseh pesmi vredno! Pomlad je bila takrat, tako živa in dehteea pomlad, da bi jo srkal človek vedno vase in bi se je nikdar ne nasrkal in bi se nikdar ne mogel popolnoma napiti njenih tajnih sladkosti, ki so žehtele iz zemlje in z neba in se v razkošnih, dišečih valovih raz-livale preko polja, njiv in travnikov ter se v opojnih oblakih dvigale proti majniškemu solncu ... V uti smo sedeli otroci, mladost je prepevala v nas. Čakali smo, da pride z vrta strie Martin in nam prinese črešenj, ki so jih bila polna drevesa. Nič ni spomladi lepšega, kakor čakati tako v uti na črešnje; praznična radost počiva na tvoji duši, oko plamti, lica zardevajo, smehljaje govore jasne oči... Nekdo izmed nas je odprl lino — ne vem, ali je bila Malka ali Ferko ali morda jaz sam; nenadoma smo se gnetli vsi skupaj pri odprtini in kukali venkaj na vrt, ki je ležal na položnem bregu pod uto. Ves zelen in rnehak, kakor z bleščečim žametom prevlečen, je počival na bregu travnik; brodil bi otrok med to visoko, sočno travo, lovil bi z desnico poredne citrončke, z levico bi božal zlatice in srčkane spominčice, sklanjal bi se z obrazom do belega dišečega rnorja šmarnic in bi se smehljal Ijub-kim zvončkom — nikdar bi se ne povrnil domov... Globoko spodaj, koneem travnika, pa je kipela z močnimi vejarni visoka črešnja pod nebo, dolga lestev je bila prislonjena k deblu; visoko v košati kroni vej je bral stric Martin skoro skrit črešnje; težka ie bila ta krona in bila je vsa kipeča in vsa rdeča od okusnih, zrelih črešenj: komaj da se je od časa do časa posvetil stričev široki, modri predpasnik in bela srajca na plečih. »Ima že poln predpasnik!« je rekla Malka in strmela na črešnjo, na-ravnost na rdečo, kipečo krono vej. »Saj se ne vidi...« je menil Ferko. »Samo pol predpasnika je šele nabral,« sem se uprl obema jaz. »Ti, Ferko, si slep, in ti, Malka, imaš oči zadaj na hrbtu ...« Težko smo čakali, da bi se zganilo v košatem vrhu, da bi pomolil stric Martin svojo glavo v beli dan in pričel plezati po deblu navzdol k lestvi. Ali nič takega se ni liotelo zgoditi; inirno je kipelo drevo, s prsti rdečimi so vabile v migliajočem loku vsepovsod iz ix>nosne krone viseče črešnje... Visoko ie stalo solnce, nebo je bilo čisto kakor nedolžno otroško oko; v bliskovitein poletu je švignilo iz doline preko vasi dvoje urnih iastovic, zakrožilo nad našo črešnjo na travniku in planiio nato plavaje z razpro-strtmi perutmi preko našega holma nazaj nad vriskajočo dolino... —- 135 ¦•¦^— »Zdaj pa že gre dol!« je zavrisnila hipoma Malka. Oba hkrati, Ferko in jaz, sva se naglo ozrla skozi lino na črcšnjo. »Saj res ... Stric gre ...« Res, stric Martin je bil pomolil svoje noge naprosto; nato se ie kmalu prikazal plečati hrbet, težko ie visel okrog pasu privezani predpasnik, ves s črešnjami natlačen; sarno glava ]e bila še skrita v gostern vejevju. »Kako nabit ima predpasnik!« smo se razveselili. Samo še nekoliko trenutkov — in zagledali smo strica v vseni nje-govem veličastvu. močnega in trščatega, ob deblu nizko pod košato krono; z rokami in z nogami je objemal široko deblo, hrbet napet v prožen lok, da se niso mogle zmečkati spredaj v predpasniku črešnje; tako jc drsal varno po deblu navzdol, in čehale so se mu pod koleni napete hlače, čepica mu je bila med plezanjem sfrčala na tla... »Da bi le ne padel in se ne potolkeH« je zavzdihnil Ferko in gledal z občudovanjern v očeh na strica; tudi meni je zastajala sapa v grlu, kad^ir-koli sem se ozrl na stričeve noge, ki so se v krčevitem objemu držale vi-sokega debla; in Malka je od časa do časa nagnila glavo in odprla usta nastežaj, kakor da jo hoče kdo zadaviti. Pa prazen je bil naš strah, stric Martin je srečno pridrsal do lestve. »Na varnem!« smo se oddahnili^ in Malka si je položila roko na prsi. Stric je stopil na klin, se okrenil navzgor proti uti in nas zapazil pri odprti lini. Nasmehnil se nam je, obraz se mu je zalesketal v solncu. Nato je potrkal z roko po nabasanem predpasniku, tlesknil, kakor je imel na-vado, v hitrem zamahu mimo lic s palcem ob kazalec in se naposled široko zasmejal. »Juhe!« smo zaukali otroci od veselja. Urnih korakov je stopal stric s klina na klin, vedno niže in niže, dokler ni prišel končno na tla. Ni pobral čepice, mudilo se mu je k nam; do kolen je gazil žametni travnik, bliskala se je bila srajca; kakor boben nabiti predpasnik pred seboj, je še vedno tleskal s prsti. O!avo tik glave smo zrii skoz lino. »Stric! Stric!« Radosten smehljaj je zatrepetal na stričevih licih. »Juh! Juh!« narn je odukal nakratko, s svežim, čvrstim glasom. Naglo je brodil visoko, pisano travo, prebrodil jo je naposled in jc v ovinku zavil v uto. »Črešnje, otroci!...« Okrenili smo se, v uti pred mizo je stal stric. Z veličastno kretnjo je odvezal predpasnik iti usul iz njega črešnje; kar liipoma je bila pohia vsu miza, rdeči kup nas je sladko zavabil, razlil se je vsenaokrog dišeč vonj in nas je objel... Za hip smo obrnolknili, kakor omamljeni od prevelike sreče... Ko stno naposled pričeli iztezati roke po črešnjah samih. se nam Je smejalo —. 136 — kar samo od sebe, črešnje so se nam smejale z mize, in stric Martin se nam je smejal; kakor da nas je nenadoma zagrnila v svoj dišeči oblak pomlad sama; z vriskorn in smehom se je napolnila uta...