Trenutek življenja.
Zapisek zasutega rudarja. — Stanko Majcen.
Izprva sem se izredno veselil, ko sem se na nov način razgledal po svetu in mi je bil ves tuj in novoten ... Iz stene so zadihali obrazi mojih znancev zapovrstjo, kakor sem jih srečaval vsako jutro, ko sem stopil iz poslopja. Kavarnar z izsušenim, obritim obrazom, jutranje zdolgočasen, mojega hišnika neprestano očitajoče oči: že zopet, že zopet se je podražila slanina! mala prodajalka laškega grozdja in grških oliv, rjava od solnca in pouličnega prahu, ali v jedru sladka kakor njen sad... vsi zapovrstjo z usodnim znamenjem na čelu: Ti boš živel še deset dolgih let, tebi bo od-klenkalo nenadno, čez sedem dni namreč, ko boš zaklepal duri, in še tebi in tebi se ne mudi... ti pa, mala rjava prodajalka, tebi stoji zapisano na čelu, da boš umirala počasi in brez zamude, kakor teče pesek iz ure, ti bo teklo življenje, počasi in brez zamude.
Sveta in življenja objektivna vrednost se ti razodene, če se postaviš izven njega in se raz-gledaš po njem. Drage volje — ali vsled katastrofe, to je žalibog vseeno. Meni na primer se je usul dohodni rov, dvoje nadstropij našega rudnika se je sesedlo, kakor se sesedajo poslopja o potresu, in moje življenje je ujeto v jamo, šest metrov dolgo, tri metre visoko in štiri metre široko. Žica še dovaja električni tok, še gore hruške po vsem podzemskem mestu. Nemara je to edino, kar mi morejo storiti ljudje: postavili so monterja v elektrarno, da mi ne premine svetloba.
Za to dobroto jih zahvaljujem; da me ne poizkusijo rešiti, jim ne zamerim. Če bi vedeli, kako dobro mi je, slonečemu na oknu izven sveta in zročemu vanj, v njegov smešni dirindaj, bi se po-žurili...
Toda to je skrivnost, skrivnost kakor ta, da še živim pod zemljo in da mi je živeti še nekaj trenutkov.
Kakor sem rekel: prvi dan sem se počutil kakor človek, ki je zadel loterijo, preden še ve o tej sreči kdo drugi. Ljudje te pozdravljajo z vsakdanjim izrazom oči in ust, tudi ti bi jim vrnil enako, da ne stojiš nad razmerami. Nikjer se še ni zbudila zavist, še spe strasti človeške kakor v grobu, še ti je vsa sladkost življenja, v izlogah izpostavljena, nedostopna, le moč, le pravica do nje sta nemočnemu, brezpravnemu dodeljena na prečuden način, pa ju še ne izrablja.   Sladek ob-
čutek človeka, ki je zadel loterijo , . . zares podoben tistemu, ki sem ga okusil prvi dan v tej jami,
Kar se mene tiče, moram reči, da vem toliko kakor poprej, ali v razmerju do svojih znancev sem neprimerno zrasel v izkušnji, spoznanju in globoki modrosti: Moj Bog, moj kavarnar ni preprost človek. Spominjam se, da sva se nekega poletnega jutra na njegovi terasi pogovarjala o smrti, Nadušen penzijonist v prvem nadstropju je bil legel in umrl brez luči, brez znamenja , . . tiho, ponoči med deseto in peto uro zjutraj . . . Skleda z vodo, otirača, ponočna omarica — vse je bilo nedotaknjeno. Umrl je, kot da je stopil kam za pet minut.
»Kako, da je tako umrl?«
Kavarnar je slonel na steni, jutranje zdolgočasen, po obritem obrazu so mu bežale sence tistih, ki so hodili mimo, Skomizgnil je z rameni tako nedvoumno in temeljito, da sem takoj spoznal: ta mož ve vse ali nič. Nikomur ne hodi na misel, da bi v kavarnarju iskal junaštva. Ali junak je vendarle, vsaj v mojem oziru, ker mu je do življenjskih ugank in skrivnosti tako blizka in neposredna pot ali pa tako strašna daljava ...
Če bi kavarnarja vprašal, ali je potemtakem vredno živeti, bi skomizgnil z rameni prav tako nedvoumno in temeljito, da bi takoj spoznal: ta mož je vse pretehtal in pretuhtal in je spoznal, da ni vredno tuhtati in tehtati. Tako da morda sploh ni tuhtal in tehtal...
Ali zdaj je odigral, komedijant. Domišljam se ga kakor vrlega igralca v burki: ensemble je bil nepripravljen, le on, le on je znal vlogo na pamet ,. Na njegovem čelu stoji zdaj zapisano več, nego ve sam. Spričo tega dejstva je nekako neroden, skoro komičen. Ali ste že videli človeka, ki išče dežnik in ga drži v roki? Človeka, ki mu je paglavec narisal žabo na hrbet? Moj kavarnar je torej razorožen. Ona nedvoumna in temeljita kretnja, s katero se je otresal tako važnih vprašanj za življenje, je prazna. Ne morem več ugibati, kaj bi pomenila, ker ne pomeni nič. Vsak utrip moje krvi pomeni več.
Smrt je ... pa to bi bila trditev. Meni se hoče izraziti, kar čutim. Življenje je . .. pesem bi bila, a ni vsebine, pesmi primerne. Vsa ničemurnost me je minila, nag in gol stojim pred zrcalom svoje
31
duše in se gledam v njem. Do mozga se vidim . . . to . .. to sem jaz!
Usoda hišnikov je taka, da je vsa njih sreča odvisna od slanine. Odkar sem se naselil v tisto poslopje, slišim vsak dan vsaj po enkrat, da se je podražila ali pocenila slanina, da je kvišku poskočil kurz (vzpel se kakor isker konj) — ali padel (kakor plane meteor izpod oblakov). To vstajanje in padanje slaninske cene, se mi je zdelo, se mora vršiti v neposredni bližini naše hiše, nemara v njej sami, v prostoru, ki mi je bil neznan. Kaj bi neki videlo oko? Hišnik vsak dan stopi iz svojega kletnega stanovanja (iz tistega prostora?) in mi z molčečim obrazom naznani, da je pravkar ...
Lani mu je umrla žena. Bila je češka kuharica. Umrla je prav takrat, ko je bil boj za slanino na trgu najbolj vroč, ker ji je bila cena nekoliko padla in je bila ugodna prilika. Hišnik ni imel časa za ženo. Sploh je tisti dan nepopisan v kroniki naše hiše. Slanina — smrt, smrt in — slanina: hišnik je visel med dvema za življenje tako pomembnima, v jedro možganov in srca segajo-čima vprašanjema, da bi se mu bila zmešala pamet, če bi se ne bil izmuznil vsaj enemu. Planil je na trg in pozno na noč prinesel cekar dragocenega blaga.
Žena je medtem odšla na oni svet. Hišnik je postavil cekar na stol, si otrl pot s čela in se ozrl po sobi. — Zdaj je spoznal. Zdaj so se mu odprle oči, od slanine začarane. Glej ga, mrliča! Tega ni pričakoval. Zameglile so se mu oči, dno duše se mu je predrlo, kakor iz brezdanje, brezzvezdne noči so zrle njegove oči vame in mi zabičavale jadne: Slanino dosegel — in ženo zamudil! Smrt, o kolika prevara!
Ne vem, ali je ravno narobe res, nego je spoznal hišnik. V njegovo notranje življenje se je to tragično naključje zarilo tako globoko, da s svojo žalostjo ni učinkoval drugače nego resnično in prepričevalno . . . Trpel je bolečino hišnikov, ki zamude smrt in imajo slanino, tako zvesto in vdano, da sem brez odlašanja verjel njegovim občutkom:
Smrt stoji za vago in tehta slanino. Jeziček na vagi trepeta, teža blaga se kosa s težo uteži, brezčutni, dobička željni mesar še brani oboje . . . Zdaj bo zavrl vago, zdaj bo povedal ceno — ali zdaj mu pade krinka z obraza: koso drži v rokah in njegov obraz nima ne kože, ne mesa . . . Oči so otline . . .
Mojemu hišniku se je potem resnično zmračil um.   Sedel je na stol pod rdeče zagrnjeno okno
32
kletnega stanovanja, si podvil kolena z rokami in jel pripovedovati zmedene reči.
Ubogi hišnik! Ali smrti ni dočakal. Njegov obraz stoji zdaj pred menoj in mi nima nič več povedati. Ubogo znamenje blaznosti, uboga blaznost sama... za nič in zopet nič. Če bi ga vprašal, kako je s slanino, bi molčal. Ubilo ga je — in smrt poživlja. Smrt je kal življenja, Otlim oblikam vlije vsebine, obledele stvari popleska s svežo barvo, svetlobo razsiplje po prostoru. Ali si že slišal pesem umirajočega labuda, labudjo pesem?
Ne, meni je rjava, umazana prodajalka laškega grozdja in grških oliv ljubša. Srcu prijetnejši je njen ozki, ovalni obraz, oči pod strehami vek, temneče se ozko in globoko kakor južna noč. Če sem jo trikrat na dan vprašal, koliko mi jih da za dve dvajsetici, ni bila v zadregi. Cena je bila ista temu krasnemu sadju, ali položaj je bil drug. Zjutraj, po kosilu, na večer — to je tako sladka izprememba, da se mi je srce topilo od sreče. Ne vem, ali bi jo mogel ljubiti brez odnosa do stvari, brez nedoumno sladkega menjavanja dneva z nočjo in noči z dnevom — izkratka, brez časa v večnem in brezčasnem prostoru. Kadar sem postal pred njo in ji zazrl v oči: kolika minljivost, kolika sladka izprememba med dvema trenutkoma! Zares, potok s svojo zeleno barvo na večer, nebo z milijoni zvezd in rimsko cesto, vse življenje, v strugo zajeto, se je nevzdržno pretakalo skozi njene oči, skozi njeno dušo. Prodajalka je živela na račun te minljivosti; vse simpatije ljudi si je pridobila le s tem.
Natanko se spominjam, da sem jo pred leti nekoč videl mlajšo. Takrat se njene veke še niso tako strmo vihale, polt še ni bila tako odločno rjava in sita božjega solnca ter prahu ulice. Njene oblike so še kipele v dopolnitev, pa oko je precej uganilo, kam vse se bo izlila še ta ali ta praznina. Ko sem jo čez dve leti videl zopet, mi je zastalo srce od srečnega presenečenja. Vzljubil sem v njej tisto, ki je bila, in zaeno tako, kakršna še bo, ne glede na dejstvo, da je nekdaj bila drugačna. Ali bolje: baš z ozirom na to, da ji ni enačice niti med ljudmi, niti med oblikami njenega lastnega razvoja, ni zdaj, ni v preteklo in ne v bodoče, noben trenutek ne, baš radi te njene lastnosti sem jo vzljubil v spreminjaste oči, v polneče se lice njeno in v njeno minljivo srce.
O smrti kajpak nisva nikdar govorila. Ni mi žal, da sem jo pozabil vprašati. Kaj bi mi odgovorila? Pač vsekdar kaj drugega; zjutraj, po kosilu in zvečer, danes in jutri kaj drugega. In če eno in isto: bilo bi vendar drugačno zjutraj, po kosilu in

zvečer, danes in jutri drugačno. Meni se zdi, da sem še danes zaljubljen vanjo, čeprav mi zdaj tudi ona ne ve odgovoriti.. .
Njen obraz je umrl. Koža je voščena, oči steklene, na bradi ni puha življenja. Zastalo je gibanje in mrtva snov topo strmi vame,
Komaj sem se — neprostovoljno, kakor sem že rekel — umaknil iz življenja in se razgledal po njem takorekoč z objektivne točke, mi je ugasnil tudi ta obraz, zaprla se tudi ta ljuba knjiga male življenjske modrosti in zabave.
Čemu prodajaš laško grozdje, grške olive zjutraj, po kosilu in na večer, če se cena ni izpre-menila, bi vprašal hišnik z molčečim obrazom. Kavarnar bi nedvoumno in temeljito skomizgnil z rameni. . .
Vse mi je razpadlo v razvaline, in razvaline ne govore nič več.   Zapisana stoji na njih le let-
Kako je to prišlo, ne vem, toda sprla sva se.
»Vidiš, v deželi bledosivih, izmučenih lic gre izročilo od ust do ust, ki ga ušesa slišijo, jezik govori, a srce ne ume, —   Ali spiš?«
»Ne spim!« sem mu odgovoril. Moj tovariš je bil čudovit človek; včasih je spal cel dan, brez kosila, brez večerje — zvečer, ko je že bilo pozno, ko je zaspal tudi klavir nad nama, je oživel in prvo vprašanje, ki mi ga je stavil, je bilo: »Ali spiš?«
»Ne še — toda daj mir!«
Sicer sem zelo ponižen in miren človek, toda če kdo čepi cel dan nad akti in gleda same številke dohodninskega davka, rad zvečer malo po-dremlje in nima časa za neumnosti; kar je moj tovariš pripovedoval, je bilo največkrat brez-miselno govorjenje, včasih ni imelo ne glave, ne repa; že par dni me je mučil s pravljicami, Dasi sem jaz vljuden in miroljuben človek, sva se vendar sprla za vse čase,
»Vprašal boš, če je v tisti deželi kralj?« je nadaljeval, — Jaz ne bom ničesar vprašal, sem si mislil.
»Ni ga. Nekoč je bil kralj Svit in o njegovem kraljestvu pripovedujejo tele reči:
Začeti bi moral s pravljico o naglju, ki je sijal ogenj milosti, o srebrnem jabolku in o deklici lilij-skih lic, glasu kot biserna voda in modrih oči.  Te
niča, težko bralne številke starega stila... nič več ... nič več ...
Moja modrost pred zadnjim trenutkom je globlja. Brž, ko se mi je zgodila nesreča, sem se razgledal po novem svetu. Zdaj tiho čakam in iščem izraza ...
Ni trditve, ne vprašanja, občutek, sladki vročini podoben, prešinja telo in pripravlja na razodetje. Ali je vredno živeti? Ker utegne poskočiti slanina še za dvajset vinarjev, naj še eno smrt zamudim? Zamudim vse do konca, ker je zopet padla? Ali naj se mar zaupno predam minljivosti, iščem v njej in samo v njej utehe in veselja ter mika za druge? Brez strahu, brez ljubezni, skoro ravnodušno?
... to ... to sem jaz! Do mozga se gledam in ne morem izraziti poslednjega. Snamite kožo z lic, meso s kosti, dajte prosto pot svetlobi.,.
so bile vlažno blesteče, kot bi iz njih izvirala rosa; njene solze so ohladile vsako bolest.
In nagelj in jabolko in deklico je imel kralja Svita prvi prijatelj, prvi podložni knez, kraljev naj-zvestejši služabnik.«
Meni so lezle oči skupaj, na uho mi je bil iz teme pojoči prijateljev glas in parkrat mi je že zamigljalo v polsnu jabolko, ki ga je zatakalila bela deklica čez moje knjige, polne širokih in črnih številk.
»Daj življenje zame!«
Krepki vzklik me je vzbudil in sem posluhnil.
»Recimo, če bi bil kralj tako dejal, bi knez ne bil pomislil; dal bi bil kri in blago in zdravje smrek in modrino svojih jezer za svojega kralja, a svojih treh dragocenosti ni mogel darovati, ker njih čudežna moč je živela samo zanj in za njegovo deželo. Kraljev dih je bil knezu ukaz, zvestoba srca potreba in cvetje v deželi čuvaj njegovega spanja.«
»Zaspiva!« sem dejal in oči so mi spet lezle skupaj; pojoči glas je kapal na moje možgane kot uspavanka. Tovariš ni odnehal; gledal je na strop, kjer se je svetil četverokotnik, obsijan od cestne svetilke. Vem, da je moral gledati tja, drugače bi tako ne pel njegov glas. Kadar se je lotil, ni nehal do konca. Sklenil sem, da zatisnem trepalnice in poskusim zaspati.
Okameneli kralj.
Narte Velikonja.
3
3