Odmevi s pokrajinske skupščine. ZA DEKLARACIJO! I. Uvidevam, da je polemika sama neza= dpstna, da se razčisti vrsta perečih vprašanj v organizaciji. Ne gre za poedine sporne slu= čaje ampak za vse organizačno udejstvpva* nje, ki ji je deklaracija postavila nov temelj. Cetudi se v zadnjih časih nikdar ni skusal kritično zajeti ves kpmpleks organizačnih vprašanj, vendar je pojavljenje kritike na različnih straneh in v različnih smereh znak, da stanovska organizacija v rcsnici še ni iz prehodne dpbe, v katero jo je potisnila de* klaracija, kaj še, da bl bila deklaračna načela trdno zasidrana in ustaljtna v stanu! Oppzi« cionalni nastopi po raznih društvih, konflikti, potek letošnje pokrajinske skupščine, poseb* no pa še dejstvo, da prihaja kritika iz vrst učiteljstva najrazličnejših svetovnih naziranj, brez ozira na kako politično opredeljenost, dokazujejo, da stanovska organizacija še ni izvedla tega, kar si je bila postavila z dekla* racijskimi načeli, da pa teži za tem morda bolj kot kdaj prej. Ne v osebnostih, ne v po< edinih skupinah učiteljstva (kakor se hoče tu in tam razlagati), marveč v doslednosti izvas janja deklaracijskih načel v splošnem in v njih aplikaciji za vse stanpvsko prganizačno udejstvovanje v podrobnem leži bistvo stvari vsega gibanja, ki se javlja v organizaciji. Moti se torej, kdor vidi osebnosti, mal* kpntentstvo, ambicijo mesto stvari, kakpr se mpti, kdor hoče odpraviti kritiko z dnevnega reda s tem, da jo bagatelizira in vztrajno ošteva z demagogijo. Gre za deklaracijo, za prekvašenje stanu v njenem duhu, kar se je doslej doseglo le deloma, gre za izvedbo de« klaracije v njenih konstekvencah, v čemer se danes organizacija ne giblje naprej, ampak nazaj. Zato je skrajni čas, da sc kritično ozrp mo na razvoj stanu v zadnjih treh letih, in sicer z ozirom na vse, kar je deklaracijska ideja hotela in kar j^. obrodila, oziroma bi bila moraia obroditi sadu. Deklaracija je osnpva, na kateri naj bi se prercdila organizacija. Ni mpgoče zani* kati, da bi se ne bili napravili poskusi za ta preporod. Vendar izgleda, kakpr bi bilo šlo lela 1926. bolj za saniranje težko bolne orga= nizacije kct pa za duhovno prekvašenje stanu v smislu ideje. Šele 4. februarja 1927 je na seji širjega spsveta v Celju poročal tov. Ris bičič p delpvnem programu v smislu deklara= cije in šele 19. maja istega leta je poverjenik Skulj v članku »Nova kulturna smer naše prerojene organizacije« razvil misli, ki naj bi bile vodilne v odnošajih učiteljstva do naroda, posebno do kmečkega ljudstva. Izvajaaja tov. Ribičiča vsebujejo mnogo resnic in ninogo navodil bodisi glede idei* nega bodisi upravnega preobraženja stanov* ske prganizacije. Da niso bila načela dekla* racije splošna duhovna last slovenskega uči* teljstva že ob rojstvu deklaracije, priznava tov. Ribičič takole: »... .vse naše delp se je koncentriralo v to, da zdravi instinkt sloven* skega učiteljstva postavimo na realna tla, ga učvrstimo in mu damo žive vode. Trenutno navdušenje smo hoteli izpremeniti v stalno in neomajno prepričanje. Zato sp bile debate p novi smeri neobhodno potrebne, kajti mi nočemo vladati nerazsodne mase, ki jo v^aka nasprotna masa preorientira v nasprotno smer in ki jo je treba držati z Sraznimi drpb= tinicami dvomljive vrednosti; mi nočento biti poveljniki zafrontarskih junakov, ampak hos čemo postati vsi enakovredni boritelji resnice in pravice v prvih bojnih vrstah.« (Podčrtal podpisani). Ppjmi tprej niso bili povsem jasni, četudi je zdravi instinkt jasno govoril. Razsulo or= ganizacije, ki smo ga imeli do leta 1926., je torej zahtevalp mnogo zamujenega, novega dela med učiteljstvom, ker mu bolna organi= zacija ni mpgla dajati zdrave prientacije. Vprašanje je, ali in koliko se je to delo, ta preporod v smislu nove ideje o stanovski or* ganizaciji res izvršil. Mimogrede povedanp, se v tej smeri nikdar ni storilo dovolj. Kla= sična priča nam je Cankar v spisih, ki rišejo učitelja. Pa tudi politiki nam dajejo — nostra culpa! — zelo žalostna spričevala. Naj nave* dem tu, kaj piše Šuklje v svojih spominih za dobp 1870.—80: Ppsebno neznačajne so se skazali stradajpči, sramptno plačani učitelji; najhujši panslavisti so se naenkrat našli sredi nemške stranke ter se na kpmando deželnega šolskega nadzornika Pirkerja in pod vod» stvom vadniških učiteljev Sime, Eppicha in drugih veljakov navduševali za kulturno mi* sijo nemškega življa med našim narodom. — Čc kdp, more le krepka organizacija prepre* čiti da stan ne blodi in tone v sramoti. Pa to mimogrede! Tov. Ribičič je slične stvari razumel, zato izvaja: »V središče vsega organizačnega dela ppstavlja npva smer z vgem pctadarkom za« stopanje stanovskih interespv. Z uspehom pa lahko zastopa svoje interese le oni, ki ima obče priznano moč in poverilnico za tp. Kotv čni uspeh je zasiguran le onim, ki imajp ne le številčno, ampak tudi duhovno enotno ter odločno maso za seboj.« Te besede so povscm razumljive šele v zvezi z nadaljnjimi izvajanji, kjer govori o bratomornih tendencah v stanu, inficiranih no mentaliteti dnevne strankarske politike. Smisel je torej: Učitelj zasleduj v svoji orpanizaciji stanovske koristi tako, da ga tudi stranka, h kateri morda pripada, ne more od* vajati od tega. Stališče je cdino pravilno \ smislu deklaračnih načel, da si tudi danes šc ni prodrlo, na kvar stanu in organizaciji. Naši stanovski organizatorji bodo morali o tem še mnogo razmišliati, ako bodo boteli res brez pridržka iti za ciljem, kakor ga kaže dcklaracija. Kdor ie za čisto izvajanje dekla* vacije, mora dosledno odklanjati vse, kar se poscbno v tcj smeri greši, sicer bo organiza* cija vsak dan slabša. dokler je ne bo sikofantstvo popolnoma izpodjedlo in zrušilo. Kako naj se vrši organizačno delp za sta= novske interese. pove tov. Ribičič pozneje. Reči moram, da je v tem pogledu širok, dasi se ne spušča v podrobnosti. Kar se tiče dela v narodu, Oa spppolnjujejo izvajanja pover« jenika Skulja. k čemur se povrnem nozneje. Nekaj pa vidi tov. Ribičič pred seboj razločno: stanovske organizacije ni, če ni medsebojne stanovske strpnosti. Pravi: »Tre= ba bp najti sredstva, da se člani vzgojie za skupni boj ter navajajo k medsiebojni stanov= ski toleranci.« To vprašanje ic morda kardinalno vpra* šanie v organizaciji. Vsebuje vrsto vorašanj. na katera se do danes še ni odgovorilp: kak* šna so sredstva, kako naj se vzgaja učitelj* stvo za skupni boj, kako naj se pospešuje stanovska strpnost itd. , Nedvomno je tu -pdločilnega pomena, kako ie izgrajena stanovska oraanizacija sa* ma. Vidimo, da so se likvidirale stanovskcM politične ordanizacije ki so obstojale pred deklaracijo. Logično bi bilo, da se z zgraje* niem enotne organizacije ne drže več adrni* "istrativni kriteriji. ki so veljali do 1. 1926. (*!e je prej vel.ialo v npravi enostavno majoriziranie. je to načelo nevzdržljivo. kakor hitro hočemo močno organizacijo, v kateri naj dobe tudi prejšnje ločine varno streho in to na podlagi tolerance. Ne sme se poza« biti, da je naša organizacija zgraiena na sta* novskib interesib, z drugo besedo: na tova« rištvu. Kako se torej izvaja strpljivost v taki organizaciji? Lahko se izvaja tiho. kot nekaj samoposebi umevnega Za tako izvaianje ie treba Ijudi. ki se znajo vzpeti tudi preko osebnih nasprotij. Kaj pa, če takih ni? V tem slučaju je treba dogovora, to sc pravi spo razuma vsaj od časa do časa. A kako, če ta-kega sporazuma ni? Tedai se moti ravno* vesje v organizaciji. Odgovornost pade v ta= kem slučaju na onega, ki majorizira in ki mb sli, da je s tem zadeva končana. Menim, da so te konkluzije logične. zato zavračam na tem mestu pouk o pojmovanju deklaracije. ki mi ga daje tov. Dimnik v zadnjem »Učit. To= varišu« v članku »Na kratko«. Najdite mate* rijalno, dobro solucijo vprašanja strpliivosti tudi za adminstrativna mesta v organizaciji. pokažite vsaj dobro voljo in nato šelc lrnate pravico očitati drugim odgovornost. Oppzi* cija. ki spričo majorizaciie nima moči, da bi spurejala organizačne zadeve. se more danes le boriti za čistost izvajanja deklaračnih na; čel v organizaciji, dokler učiteljstvo vztraia na tej bazi stanovske organizacije, ki je edi= no pravilna. Kakor rečeno. se tov. Ribičič zaveda po^ mena dobre administrativne uredbe organi* zacije. Piše: »Aktivnost organizacijc je v mnogi meri odvisna od elastičnega notranjc« ga ustroja in brezbibner?a delovanja administracije, od čim tesnejših stikov društev s ppverjeništvi in poverjeništva s centralp, tpda brez kakega birpkratičnega centralizma, ki bi društvpm in poverjeništvu jemal moinost lastnega iniciativnega dela. Tp je prpblem ekspeditivne administracije, praktične« ga ppslovnika in mpdernih, širpkpgrudnih, razmeram prilagodcnih pravil. Predvsem je treba glavni ppslovnik spre« meniti z razvojem časa, izdelati h glavnemu poslovniku pravilnike za nadzorni pdbor, častni sod in druge pravilnike, ki jih predvi« dcva glavni ppslpvnik. Poslpvanje naših dru= štcv tudi ni brezhibno, zato je treba poslov* nik tudi zanje, ki bo uredil in odpravil nedo* statke, ki so sc doslej ppažali.«*. Če pogledamo danes, po preteku dveh let, vidimo, da smo še vedno tam, kjer smo bili. da torej niti v upravnem oziru nismp na boljšem, kaj šele v idejnem. Sestavila so se sicer pravila, ki bi dala »možnost lastnega ini^ ciativnega dela«, toda ta pravila sp se že en= krat potisnila z dnevnega reda, da se sedaj spet vračajo na tapet. Pptrebni poslovniki, ki jih ni ali pa sp nepopplm, povzročajo ne= red in slabo kri, toda »prpblem ekspeditivne administracije« ostaja tam, kjer je bil, ko je tov. Ribičič poročal o vseh administrativnih nedostatkih. Kdor pa vse te stvari vidi in jih pove ven, tvega, da se izreče nad njim ana= thema, kcr baje ruši organizacijo. Kje in kako naj prične kritika, da se bo sploh upoStevala in da bo še kaj pomenjala za izbpljašnje or= ganizacije? Tov. Ribičič govori tudi o vzgoji k di* sciplini in zavednosti. Pravi takole: »Notra« nja bprbenost in zunanja udarna sila organi= zacije sta v najtesnejši odvisnosti od trdne stanovske discipline in stanovske zavednosti članstva. V teh je moralna hrbtcnica organizacije. Obstoja za nas nujno vprašanje, kakp dvigniti pravo tpvarištvo in stanpvskp moralo v naših vrstah.« To niso niti majhne, niti lahke stvari. To= da če ne pridemo dolga leta niti do primer-nih pravil in poslovnikov, če ne uredimo niti administrativnih zadev organizacije, pustimo v miru tudi idejne in moralne vrednote! Sta« novska disciplina in zavednost, borbenost, tpvarištvp in stanovska morala se v organizaciji, ki ne more urediti niti zgolj upravnih, notranjih organizačnih vprašanj, ne bodo raz* vile nikdar, pa če je še toliko bistrih glav, ki vidijo vse potrebe. Škoda besed in časa, ško* da vseh lepih načrtpv. ki so obsojeni, da pa= dejp drug za drugim v vpdo! Kdor gleda s kritičnim očesom razvoj stanovske organizacije, ve, da nismo dosegli tistega, kar smo pričakovali in kar bi bili lahko dosegli, če bi šli za vsemi konsekven* cami deklaračnih načel. Zatp nam ne pre= ostaja drugo kot borba za njih dpsledno čisto izvaJanJe*J. Pahpr.