SOLNCE V ZAVESAH.
MIRKO PRETNAR.
O vem: še preden se dan skloni v večer in večer zavije v noč, bomo hodili kakor nekoč tuji in mračni in mrki vsi, mi bratje in sestre v Gospodu. Ali ta dan se ne skloni v večer in večer se ne zavije v noč.
MLADOST.
FRAN SUŠNIK.
Večer se je ovijal bregov, iz dolin so vstajale  sence  in  se vzpenjale  na vrhove, da gasijo žareče nebo. Tam od nekod so drhteli zvonovi in peli ave-marijo.
Počasi je stopala Anica med travniki in polji. Ob stezi so cvetele divje rože in iz-tegovale svoje roke za njo, da privabijo k sebi sestro. Komaj se jih je branila; zato je bil počasen njen korak. Nič se ni bala Anica, čeprav je bledelo nebo in se ode-valo v skrivnosti. Oj, Anica, saj je čakala na skrivnosti!
Pa je izza ovinka stopil fant s koso na rami. Ko je njegov pogled našel Anico, je zavriskalo srce in zaukal je na glas. Anica se je zdrznila, korak je zastal, kri ji je strepetala in planila v lica. Ni se obrnila, le glavico je nagnila, globlje in globlje, da se ji je ukradel pogled nazaj po polju. Sklonila se je do tal in utrgala kresnico ob poti, da ji pove o njem. Kresnica pa je nagajiva; nič prav ni- povedala, da jo je Anica vso oskubeno zagnala daleč v stran. Drugo si je utrgala in tretjo, dokler ni povedala, kar je hotelo srce. Takrat pa je že zašumela trava za njo. xAnica, dober večer!« Anica je stisnila prste med zobe in se zasukala.
»Ali si se me ustrašila?« »Seveda sem se,« se je zasmejala; pa se ni nič ustrašila, ker je pozabila na to. Med travniki in polji sta šla, da je rosa močila bose noge in se je cvetje otepalo okoli členkov.
Nič si nista znala povedati; le oči so iskale pota med seboj. Ej, so se bleščale oči, jasneje ko zvezde na nebu! Le preblizu je bil njen dom. Ob vodnjaku sta obstala; spodaj so drobno mežikala razsvetljena okenca in ju gledala. Molče sta obstala in čakala. Čudovito se je ovijala noč krog njiju in predla svoje tajnostne niti krog njunih src. Gorko, gorkeje ju je mamila noč, da so vzkipele njene prsi, njena ustna zadehtela. In vzvalovilo je v njem, da ni znal duška.
»Iti moram,« je zašepetala. Pa ni storila koraka, ker je čakala, da jo obišče skrivnost.
sLahko noč!« je zaželel. Ko se je že pomikal po bregu, so še visele njegove oči na njeni podobi. Potem je zavila pot v gozd in iz tihega šumenja smrek je zavriskalo prepolno srce. Anica je stala ob vodnjaku. Njena ustna so se namrdnila, čelo ji je nabralo dve gubi, obrvi so globoko zlezle na oči, z rokami je objela kipeče grudi, z nogo je zacepetala:
»Saj me niti poljubil ni!« Takrat pa se je zasvetilo izpod temnih oči, kakor solza je bilo in za njo še več.
STARKA.
TINE DEBELJAK.
Vsako jagodo na molku
obrnem pod roko.
Kot da mi med prsti dnevi teko,
se mi zdi.
In spustim jo, da se razleti
kot solza.
Za vsako jagodo se mi oči razprejo, se misli sklonijo, da prisluhnejo, kako tonejo, kako mrejo dnevi v noč . . .
Še mi polže jagode pod roko. 279 Ko obrnem zadnjo, kaj bo? Kako!