40207
„SLOVANSKA KNJIŽNICA".
Snopič 14. V Gorici, 7. aprila 1894. Cena 12 kr.
Odiseja
povest slovenski mladini.
Prosto po Homer a spisal
Andrej Kragelj.
Tisk. in zal. j.Goriška tiskarna** A. Gabršček, Gosposka ulica štev. 9.
UVOD.
Ta povest, prosto prevedena po Homerovi Odiseji, namenjena je v prvi vrsti slovenski mladini, ki doslej še nima jednakega berila v milem svojem materinem jeziku.
Dijakom ne bi bilo treba posebnih opomb, ker vedo uže iz šole toliko iz zgodovine in iz bajeslovja, da to knjižico povsodi brez težave leliko razumejo. A da bode razumna i drugim čitateJjem, ki se niso šolali, zdi se mi potrebno,' podati kratek uvod, ki razjasni največje težkoče.
Naseljevanje grških narodov na obrežji male Azije ni se vršilo brez dolgotrajnih bojev z deželam. Vzlasti zmagovita vselitev Eolcev in Ahajcev v kraje okolo mesta Troje ali Ilija dala je povod pravljici o trojanski vojni okolo 1000 let pred Kr. r. Uzrok in prigodbe te desetletne vojne pripoveduje nam Homerov epos, llijada, tako-le : Prijam, kralj trojanski, bil je od bogov blagoslovljen vladar. Imel je petdeset cvetočih sinov v hiši; najhrabrejši je bil Hektor, a najlepši Parid. Lepi Parid je ugrabil na nekem potovanji po Grškem kralju Menelaju v Šparti lepo njegovo soprogo Heleno in odvedel jo se soboj v Trojo. Menelaj je sklenil, maščevati to sramoto. Vsi grški vladarji
— IV. —
obljubili so mu svojo pomoč. Tako se je zbrala pri Avlidi v Beotiji velikanska vojska, broječu okolo 20.000 ladij in več nego 100.000 mož. Prišedši pred Trojo, zahtevali so zadoščenje za ugrabljeno Heleno, a zastonj. Trojanci so se zaprli v mesto, ki je bilo obdano z močnim zidovjem, ter so na zidu hrabro odbijali vse sovražne naskoke. Ko so Grki uvideli, da se močne Troje ne bodo mogli z lepa polastiti, potegnili so ladije na suho, a kraj njih naredili velik tabor, kojega so zavarovali z okopom. Tu so bivali deset let. Kedar 'jim je ne-dostajalo (pomanjkovalo) hrane, hodili so po okolici ropat. Mej tem so večkrat napadali mesto; včasi so pa prišli Trojanci iz mesta ter začeli se z Grki bojevati.
Take boje so navadno odločevali posamezni junaki v dvobojih. Voditelji so se borili na vojnih vozeh, prosti vojaki pa peš. Bojevali so se z mečem ali kopijem, streljali z lokom, a s pračo so lučali kamenje. Na glavi so imeli šlem (čelado), okrog prsij oklop, v levej roči pa z volovsko kožo prevlečen ščit, s katerim so se varovali proti sovražnim pušicam.
Načelnik grški vojski je bil Menelajev brat A g a m e m n o n, kralj mikenski, hraber v boji in moder v svetu. Najbolj se je odlikoval mej vsemi Grki Ah i lej, sin Peleja in boginje Tetide. Bil je najlepši, najmočnejši in najsrčnejši junak v celej vojski. Za njim je bil [najsrčnejši in najmočnejši
— V. —
junak A j a n t, sin Telamona. Njegov ščit je bil se sedmerimi volovskimi kožami preoblečen in tako težak, da ga nikdo ni mogel vzdigniti. Zaradi visoke njegove rasti imenovali so ga tudi .velikega*. \ očkrat je se svojim junaštvom odločil zmago grške vojske; nazadnje pa se je sam usmrtil zaradi neke pravde, ki jo je imel z Odisejem.
Odisej, dasi je bil srčen v boji, je Grkom vendar največ koristil se svojo zgovornostjo in zvijačo. Bil je kralj skalnate Itake v jonskem morji. Po Abilejevi smrti prisodili so Grki njemu, kot najhrabrejšemu, Ahilejevo bojno opravo. To je Ajanta tako užalilo, da je od besnosti znorel. V divji norosti zgrabil je meč, zaletel 'se v čedo ovac in jih vse poklal, misleč, da so sovražniki. Ko se je zopet zavedel, sramoval se je neumnega svojega dejanja, in se vsled tega sam usmrtil.
Kot najprevidnejši in najmodrejši mož v vsej grški vojski je slovel čez šestdeset let stari Nestor, inesenski kralj. Bil je skušen starček, ki je se svojimi modrimi sveti mnogo koristil, dasi ni mogel več z mečem in se sulico v roči hoditi v boj. Znal je tako sladko in tako prepričevalno govoriti, da so Grki rekah: „Iz njegovih ust teče beseda slajša od medu". Nestor je bil jedini, ki je brez vseh nezgod srečno prišel v svojo domovino, kder je devetdeset let star v Pilu umrl.
Najsrčnejšim junakom prištevali so tudi Di-
j o m e d a, ki je v neki bitki ranil celo bojnega boga A rej a, ko je hotel pomagati Trojancem.
Drugi slavni junaki so bili Iclo mene j s Krete in njegova tovariša M e r i j o n in F i 1 o k t e t.
Tudi „belolasi“ Menelaj, čigar lepa žena Helena je bila uzrok dolgi vojni, je bil pogumen in skušen voditelj. S Paridom, ki mu je odvedel lepo soprogo, skušal se je v dvoboji, in skoraj bi ga bil ubil. A ko je u e z mečem mahnil po njem, odvedla je boginja Afrodita svojega ljubljenca v Trojo k lepi Heleni. Po končani vojni se je Me-nelaju vendar posrečilo, da se je se svojo Heleno povrnil domov v Lakedajmon ali Šparto, kder je po smrti svojega tasta Tindareja kraljeval
Preteklo je uže deset let, od kar so se Grki bojevali pred Trojo, pa je še niso vzeli. Mnogo najboljših junakov je padlo, mej njimi Ahilej in njegov prijatelj Patrokel, a še ni bilo konca krvave vojne. Slednjič si izmisli lokavi Odisej zvijačo, po kteri bi prišli v močno utrjeno mesto. Po njegovem nasvetu je stesal Epej velikanskega votlega konja, v kojega je zlezlo trideset pogumnih junakov, mej njimi Odisej, Ajant, Menelaj, Dijomed, liloktet in Ahilejev sin Neoplolem. Ostali Grki so tabor zažgali ter se odpeljali na svojih ladijah na bližnji otok Tened. Trojanci so mislili, da so Grki odjadrali domov in tega lesenega konja posvetili boginji Ateni. Privieko ga z neizmernim trudom v mesto in praznujejo z velikimi svečanostmi in go-
— VIJ —
stijami odliod Grkov ter ležejo čez deset let prvikrat brez skrbi k počitku. Ko so Irdno zaspali, zlezejo junaki iz konja, pomore straže in zažgo mesto. Prepozno se vzbude nesrečni Trojanci. Ogenj jim je uže švigal nad glavami; z ulic pa je zvenelo zlobno upitje grške vojske, ki je ravnokar skozi podrta vrata prihrumela v mesto. Po ulicah in trgih začelo se je strašno klanje, mesarsko klanje. Vse je moralo poginiti, bodi mlad ali star, možki ali ženska. Tako so Grki razdejali starodavno Trojo.
Po končani vojni razšli so se grški junaki domov, in morali so še marsikatere nezgode prebiti na morji, predno so se vrnili v svojo domovino. Najdalje se je klatil po svetu naš junak Odisej, cigar blodnje nam popisuje drugi Homerov epos, Odiseja. Evo vam kratko vsebino tega prekrasnega grškega umotvora!
Izpred troje je prišel Odisej najprej h Ki-konom, kojim je razdejal mesto in odnesel mnogo plena, a zgubil je tudi mnogo svojih ljudij. Od tod ga je vihar zanesel daleč proti jugu v zemljo Lo-totagov, mirnim in gostoljubnim ljudem, živečim se od sladkega sadu „lotos“. Kmalu potem prijadrajo na otok Sicilijo, kder so takrat živeli jednooki Kiklopi; najmočnejši mej njimi je bil silni Politem, Pozejdonov sin. Od tod pride na otok Ajola, ki je bil bog vetrovom. Dalje pride k Laistrigonom, ki so ljudi žrli. Od njih prijadra na otok Ajajo, kder
VIII
je bivala čarovnica Kirka, ki mu je tovariše spremenila v svinje. Od nje se poda v Had ali spodnji svet, da povpraša vedeža Teirezija, kako mu je potovati, da se srečno vrne domov. Od tam se pelje mimo zapeljivih Siren, ki so se svojim čarobnim petjem vabile k sebi mornarje in je poje-dale. Potem je moral iti preko Haribke, pogubljive morske krnice, in mimo Scile, strašne morske pošasti, ki je ljudi požirala. Od tam je prišel na prijazen otok 1 rinakijo, kder se je pasla Helijeva (solnčnega boga) goveda. Izgubivši vse tovariše svoje priplaval je Odisej na samotni otok Ogigijo, kder je bivala nimfa (slovanska vila) Kalipsa, ki ga je zadržavala pri sebi sedem let, dokler ga ni morala odpustiti po ukazu bogov. Po mnogih nezgodah pride na otok Sherijo, k pobožnim Fejakom, ki so ga peljali domov na Itako, kamor je dospel v dvajsetem letu, od kar jo je zapustil. Mej tem, ko je Odisej, proganjan po Pozejdonu, blodil po svetu, morala je preživeti njegova žena Penelopa z malim sinkom Telemahom mnogo britkih ur. Snubili so jo najplemenitejši mladeniči, misleč, da je Odisej liže zdavna poginil. A Penelopa se je ustavljala stiašnej jej možitvi, dokler se je mogla. Ko so je hotela uže odločiti, poročili se z najplemenitejšim in najboljšim junakom, prišel je domov Odisej in pobil vse nesramne snubače, ki so mu mnogo let pojedali imetje.
toliko zadostuj ob vsebini Odiseje!
— IX
Homer je kralj vseli pesnikov, njegova Odiseja je knjiga vseh časov, vseh narodov, vseh ve-roizpovedanj. Poslušajmo, kaj pravi o njej slavni ruski pisatelj Gogolj: »Odiseja je brezdvojbeno najdovršenejše delo vseh vekov. Pri vsakem koraku vidiš, kako je pesnik hotel odeti v čarobno krasoto poezije ono, kar je želel utrditi v ljudeh na vse veke, — kako se je trudil ukrepih v narodnih običajih ono, kar je v njih pohvalnega, spominati človeka na najbolje in najsveteje, kar je v njem, a kar je voljan vsak hip pozabiti; kako je hotel v vsakem svojem posamezniku zapustiti primer vsakemu na oddeljenem mu poprišči, a vsem ljudem v obče zapustiti v neutrudnem svojem Odiseji primer na obče ljudsko poprišče... Vse, vsaka najma-
njša črtica v Odiseji govori o želji pesnika vseh narodov, kako bi delal zakone za oni čas, ko ni bilo ni zakonodajalcev ni uradnikov, ko niso še državne in pisane ustanove odločevale ljudskih razmer, ko ljudje še mnogih stvarij niso ni videli ni poznali, ko je samo božanski starec vse videl in slišal, — slepi starec brez očesnega vida, ki ga imajo vsi ljudje, a zato je gledal z onim notranjim očesom, ki ga nimajo ljudje. — Odiseja obudi radovednost vseh, ki so se učili, a ničesar naučili se, Sirila bode v vseh živo poznavanje starega veka. V nobenej zgodovini ne najdeš tega, kar bodeš bral v njej, diši ti skoz in skoz po zdavnem času, da\ni človek sloji ti živ pred očmi, kakor da si ga
— N —
včeraj videi in govoril ž njim..... V Odiseji bode
slišal naš devetnajsti vek velik ukor, in ukor ne preneha, čim bolj se uglobi v Odisejo in jo bode bral. Na vse, ki trpe in bolehajo na svojej evropski dovršenosti, bode uplivala Odiseja". Gogolj pravi, da so Homerovi ljudje boljši, nege — li so ljudje devetnajstega veka, dasi so imeli oni mnogo manj in slabejših potij, po katerih se dohaja do prave omike srca in uma; mi ne le da imamo urejenih zakonov in lepih knjig, veljavnih učiteljev kreposti, pesnikov in umetnikov, nego imamo tudi vzvišeno krščansko vero. katere ni bilo za ilome-rovega časa, vendar so denašnji ljudje slabejši, nego so Homerovi Grki. Take misli navdajajo umnega Homerovega čitatelja, ki bere mej vrsticami ukor našemu stoletju in naši prosveti, in britko občuti, da so dan danes redke Penelope, Nauzikaje i Telemahi !
Oglejmo si še nekoliko grško verstvo!
Grki so verovali v več bogov in ločili je po njihovi moči v večje in manjše bogove: razlikovali so nebeške bogove od pozemeljskih bogov in od tistih, ki vladajo v globočinah morja in pod zemljo.
(Nebeški bogovi) so najmogočnejši in najbolj češčeni, prebivajo na najvišjem vrhu gore Olimpa in njih glavar je Zen (Zeus).
Z e n je najvišji hog in oče bogov in ljudij, najvišji vladar neba in sveta, latinski Jupiter.
Mera (lat. Juno) bila je kraljica neba, so-* proga ter sestra Zenova.
Ilefajst (Vulcanus), sin Zena in Here, bog ognja in kovaških umetnih izdelkov.
Atena (Minerva), Zenova hčerka, boginja razsodnega premišljevanja (tudi v vojni) in vseh umetniških iznajdb. Kot bojna boginja imenuje se Palada Atena.
Apolon, bog solnčne in duševne svitlobe, učitelj zdravnikov, načelnik umetnosti in znanosti ter voditelj modricam.
Ai t e m i d a (Dijana), Apolonova sestra, boginja meseca in predstojnica lova.
A rej (Mart), bog prepira in vojne.
Afrodita (Venera), boginja lepote in ljji-
bezni.
Mer mej (Merkur), bogov sel, bog kupčije, dobička, zvijače, sleparije, tatvine ter pisanja in računstva.
Hestija (Vesta), boginja domačega ognja in varuhinja vseh človeških stanovališč.
Helij (Sol , bog vzhajajočega in zahajajočega solnca.
(Pomorski in povodni bogovi.) Pozejdon (Neptun) je bog morja, v čegar globočinah prebiva, ter bog voda. Njegova žena je A m f i t r i t a, boginja šumečih valov. Drugi pomorski bogovi so : Ne rej, prijazni pomorski starček, ki je prebival se svojimi hčerkami, Neiejidami, v globočinah
morja; P r o t e j, pomorski starček in prorok, ki se vedno spremina; mnogobrojni T r i t o n i, ki na školjke piskajo; Sirene, pomorske muze, bile so lepega deviškega obraza, a po telesu so bile s perjem obraščene, in imele so kokošje noge.
(Pozemeljski in podzemeljski begovi). Dionizij (Bah), bog vina. Pan, bog pastirjev. N i m f e (slovanske vile) so lepe deklice in žene, katerih je bilo vse polno po prirodi. Demetra (Cerera), boginja rodovite zemlje, vzlasti pa kmetijstva. Njena hčerka je Perzefona (Proserpina), soproga podzemeljskega kralja Hada (Plutona).
H koncu še dve opazki!
Ta povest ni dosloven prevod Homerove 0-diseje, kar uvidi takoj vsakdo, ki je kedaj čital Homera, bodi v izvirniku, bodi v prevodu. Na mnogih mestih sem moral pesnika zdatno krajšati, posebno pri popisovanjih in ponavljanjih, da ne bi se povest preveč raztegnila in čitatelj dolgočasil. Le najlepša mesta skušal sem podati v doslovnem prevodu. Pridno sem primerjal jednake nemške spise za mladino, kakor: Schwab, die scbonsten Sagen des klassischen Alterthums, Becker, Er-zahlungen aus der alten Welt, Dr. A b i c h t, Le-sebuch aus Sage und Geschichte. Da sem povpraševal tudi znane izdaje Homerove Odiseje in tolmače Ameisa, Faesija, Grusiusa, je samo ob sebi umevno. Dobro sta mi služila tu pa tam tudi naj-
boljši nemški prevod Jordanov in hrvatski Maletičev.
1 ako izročam to povest slovenski mladini se sično željo, da bi pridno prebirala zraven slovenskih naših izbornikov, zraven Stritarja in Gregorčiča, zraven Levstika in Jurčiča, zraven Aškrca in Krilana, zraven Erjavca in Stareta in drugih, tudi večno lepe grške in latinske klasike, in da bi zajemala iž njih učenost in blažila si srce.
V Gorici, dne 1. aprila 1804.
Andrej Kragelj,
c. kr. gimn. profesor.

Tiskovne pomote.
*
Na platnici prvega (11.) snopiča čitaj pri drugi opombi: Oče mu je bil Laert, soproga Penelopa (ne mati!) Pri deveti opombi čitaj: H e-ra, najvišja boginja, Zenova soproga, lat. Juno; Atena boginja razsodnega premišljevanja (tudi v vojni) in vseh umetniških iznajdb. Kot bojna boginja imenuje se Palada Atena, lat. Minerva.
Na str. 1 vrsta 1 čitaj bojevali	namesto								bojeveli
»	"	5	»	7	Tl	kralju	„	kraljem
71	71	14	71	10	•7	pregovorila	„	pregovorla
»	»	15	71	26	71	nezgodah	71	mezgodali
n	n	16	ti	1	71	prorokuj	71	prorokaj
»	77	16	71	2	71	to		te
1»	7*	21	„	7	71	A ko		Ako
71	17	39		,4	71	Hada	71	hlada
n	„	47	71	25	71	li		i
77	71	52	71	26	„	prostorni		postorili
”	Tl	60	„	8	„	se	71	vse
»	Tl	63		21	fl	ljudje	71	ljudi
77	J)	64 povsodi			„	Fejaki	71	fejaki
71	Tl	71	71	25	17	Jambori	17	Iambori
»	n	89	77	10	71	s	Tl	v
71	n	102	71	10	71	Pelida Abileja	*	Pelida, Ahileja
71	»	104		11	7!	spolzue	„	polzne
»	Tl	122	71	23	71	sedel nas'	„	edel nas.

S ^-k>
s
...........*i£fc
Bogov zborovanje. Telemah in snubači.
^si drugi junaki, ki so se bojeveli pred Trojo1), tci ubežali pogubni vojski in nemirnemu morju, so bili uže davno doma. Le ubogega Odiseja2), ki jo hrepenel po svojem domu in po svojih dragih, zadržavala je na samotnem otoku boginja Kalipsa. L že so se ga usmilili vsi bogovi, raz ven Pozejdona2), k' Je sovražil in proganjal, dokler ni prišel v svojo domovino. Ko je odšel Pozejdon k dalnjim Etiopom4) k bogatemu obedu, in so bili zbrani vsi rogovi v Zenovi5) dvorani, tedaj je spregovoril oteč Z,en.:. ”Kako nas pač ljudje dolže! Pravijo, da vse ž o jim prihaja od nas. In vendar si sami napravijo bol po svoji nespameti. Tako je Aigist6) proti | oločeni usodi ubil Atrida7), vrnivšega se domov, er poročil se z njegovo soprogo, dasi je vedel, da Se !j0(le nad njim maščeval Atridov sin Orest. ke-1 ar doraste. Kajti Hermej8) mu je po našem ukazu 0 sporočil, a ni ga pregovoril. A sedaj je Aigist s\ojo gla\o plačal to nepokornost”. Odgovorila
nm je bistrooka3) Atena: .Prav se mu je zgodilo. Tako pogini vsak, kdor stori kaj takega. A nekaj diugega mi je na srci. Skrbi me modri Odisej, nesrečni, ki uže dolgo daleč od svojcev toguje na samotnem otoku sredi morja. Zadržuje ga Atlanta10) hčerka Kalipsa očarujoč ga se sladkimi besedami, da bi pozabil Itake. A Odisej hrepeni vedno po svoji domovini in želi videti le enkrat še dim vzdigujoč se iz drage domovine, potem rad umrje. Še sedaj se ti ne gane srce, olimpski11) oteč? Ali ti ni daroval Odisej pri ladijah pred Trojo bogatih darov? Zakaj ga tako črtiš, Zen?“ Zen jej je odgovoril: .Dete moje, kaj pač govoriš? Kako bi pozabil božanskega Odiseja, ki po modrosti prekaša vse druge umroče ter v obilnej meri daruje bogovom svete darove? A Pozejdon ga sovraži in proganja, ker mu je oslepil sina, božanskega Polifema, najmočnejšega izmej vseh Kiklopov12). Toda posvetujmo se vsi zbrani nebeščanje, kako pridi domov Odisej. Pozejdonu se jeza poleže ; vsaj tudi ne more ničesar opraviti sam proti vsem drugim bogovom.” Atena mu je odgovorila: „Ce je tedaj ljubo srečnim bogovom, da se povrne domov Odisej, tedaj pošljimo božanskega sla Her-meja na otok Ogigijo, da sporoči nemudoma lepo-lasi boginji bogov trdni sklep. A jaz se podani n M Itako, da vspodbudim njegovega sina, naj skliče Vi zborovanje vse Ahajce13) ter prepove svojo hišo vseni snubačem, ki mu sedaj ven in ven zakaljajo čredJ!
5
ovac in goved. Pošljem ga tudi v Šparto14) in v Pil1-'*),
naj pozveduje po svojem očetu, če je kdo kaj slišal o njem".
1o reksi spustila se je boginja z visokega Olimpa. Kmalu stala je pred Odisejevim dvorcem, ”a vratlh dvorišča, v roči držeč kopje, podobna Mentu, kraljem sosednih Tatijev. Na dvorišči je našla prevzetne snubače. Sedeli so na govejih kozah ter zabavali se z neko igro, kamenčke premikajoč na deski. Klicarji in brzi sluge tekali so sim ter tja. Jedni so jim mešali vino v vrčih, drugi so P* ali mize z luknjatimi gobami ter je pripravljali gostom, a tretji so rezali meso. Telemah je sedel mej snubači s potrtim srcem ter mislil na očeta svojega, želeč, da bi se uže vrni! ter zapodil snubače in sam opravljal imetje. Ugledavši gosta tekel mu je naproti, nevoljen v srci, da je stal gost nze dolgo pri vratih, prijel ga za desno roko, od-Vzel mu kopje ter ga prijazno nagovoril : „Bodi mi pozdravljen, gost! Ustopi, da te pogostimo, a Potem nam poveš, česa želiš". Rekši podal se je ' bi'0, a za njim je šla Atena. Stopivši v visoko ' orano postavil je kopje ob visok sleber, kder je stalo mnogo kopij božanskega Odiseja, posadil gosta na mehak naslonjač, del pred-njo mizo, strani od snubačev, da ne bi ga motil pri obedu njih krik in a ?a mogel povpraševati ob očetu svojem, služkinja je prinesla vode v zlatem vrči, da bi si gost umil roki, a čestita oskrbnica v obilji mesa in
— <)
kruha, sluga jima je predlagal vsakojakih pečenk, a klical- jima pridno nalival vina. Sedaj so ustopili tudi predrzni snubači ter sedli k mizam, polnim jela in pila. Pogostivši se, poželeli so petja in plesa, ki sta posladek obilega obeda. Tedaj je klical' dal pevcu Femiju v roko prekrasno harfo, in ta je začel brenkajoč prelepo peti. A Telemah je nagnil glavo proti gostu, da ne bi ga nikdo slišal, ter je spregovoril: »Ljubi gost, vsaj mi ne bodeš zameril, kar ti porečem ? Ti se lahko zabavajo z igro in petjem, ker brezplačno žro imetje mojega očeta, čegar bele kosti gnijo morda na kakem morskem obrežji, ali je pode sim ter tja morski valovi. A ko bi ga zagledali, vrnivšega se domov, tedaj bi vsi rajši imeli hitre noge, nego obilo zlata in krasnih oblek. Toda ne vrne se več. da bi te predrzne mladeniče kaznoval. A povej mi po pravici, kdo; si in od kod, kde ti je rojstno mesto in roditelji, ter na kaki ladiji si prišel sim? Ali si prišel danes vprvič v našo hišo, ali si bil uže mojega očeta j gost?“ Odgovorila mu je Atena: „Jaz sem Merit. Anhialov sin, Kralj Tatijem. Prišel sem sim na ladiji se svojimi drogovi ter sem namenjen v Te-meso po rudo, a vozim se seboj železo. Uže od j dedov smo stari prijatelji. Le vprašaj starega La-ertalfi). A pravijo, da ne zahaja več v mesto, temveč] da zunaj na samotni pristavi toguje se staro služ-, kinjo, ki mu podaja jedi in pijače, kedar se utrujen vrača iz vinograda, po kojem se plazi ves dan.
I mel sem sim, ker sem menil, da je tvoj oče uže 'loma. Ni ga še sicer, zadržuje ga kak bog; a ni umrl, temveč prišel je gotovo na kak samoten otok na morji, kder ga imajo ujetega divji ljudje m ga ne puste odjadrati. A hočem ti prerokovati, kakor me navdihajo nesmrtni bogovi in kakor se gotovo zgodi. Odisej ne bode več dolgo oddaljen °? Jube d°mačije, tudi če je ukovan v železne o o\e. Premeten je in prebrisan, in uže premisli, ako se vrne domov. A povej mi, si li Odisejev *'n m uže tako velik? Pač čudovito si mu podo-ben 1 po obrazu ' Po lepih očeh! Kajti vedi, da sem prav dobro poznal tvojega očeta. Pogosto sva 1 a skupaJ> predno je odšel pred Trojo, a od is-6ga časa ea nisem več videl. A povej mi še. kaj pomeni ta hrup v hiši? Je - li kaka pojedina, ali piaznuješ svatovščino ? Kaj prevzetno se vedejo ti mladeniči! Pametnega moža bi morale ujeziti take
nespodobnosti".
. Telemah jej je odgovoril: „Ljubi gost, nekdaj Jo morala biti ta hiša imovita in spoštovana, dokler Jo aval še tukaj moj oče. A sedaj so drugače skle-m i logovi. Moj oče je poginil, a meni zapustil le Z',' m 1)01' In ne le njega obžalujem, še druge hude so mi Prouzročili bogovi. Kajti kolikor je plemenitih mladeničev po otokih okrog, po Dulihiju n ; am', P« Zakintu in Itaki, vsi snubijo mojo ei in nii pojedajo hišo. A ona se ne more od-° h’ niti odpovedati se strašnej jej možitvi, niti
izvršiti jo. V tem pa mi snubači žro imetje, in kmalu požro še mene". Razjarjena čez to početje, odgovorila je boginja: „Kako ti je pač treba očeta, kojega krepke roke bi kmalu občutili nesramni snubači. Ko bi sedaj prišel domov in postavil se na vratih, na glavi čelado, a v roči ščit ter kopje, kakoršen je bil tedaj, ko sem ga prvič videl v naši hiši pijočega in zabavajočega se, to bi bila vsem snubačem ženitev bridka in smrt kratka. A to je še odvisno od sklepa bogov, ali se vrne domov ali ne; tebi pa svetujem, da premišljuješ, kako bi zapodil iz hiše snubače. Jutre jih skliči v zborovanje ter ukaži jim, naj se vrne vsak na svoj dom, a materi svetuj, naj se omoži, če jej veleva srce. Sam pa pripravi najboljšo ladijo ter dvajset ves-larjev in odpravi se po svetu pozvedovat po svojem očetu. Najprej idi v Pil in povprašuj starega Nestorja17), od tod podaj sev Šparto k Menelaju18), ki je prišel zadnji domov izmej vseh Ahajcev. Če zveš, da ti oče še živi, trpi še jedno leto, dasi se ti godi krivica. Če pa zveš, da ga ni več mej živimi, tedaj vrni se v ljubo domovino, postavi mu spomenik, daruj mu vse potrebne darove in omoži mater. Ko vse to izvršiš, potem premišljuj, kako bi ubil snubače v svojih dvoranah se zvijačo ali očitno. Ni ti treba biti več otročjemu, vsaj si uže velik. Ali nisi slišal, koliko slavo si je pridobil pri vseh ljudeh vrli Orest, ker je ubil morilca svojega očeta, zlobnega Aigista? I ti, moj dragi, bodi hra-
ber, vsaj si velik in močan, da te bodo slavili še pozni potomci. A jaz se podam sedaj k ladiji in svojim drugovom, ki bodo uže nevoljni, da se tako d°lgo mudim, ti pa spominaj se mojih besed in izu^i je . lelemah se je zahvalil svojemu gostu na očetovskih svetih, katerih ne bode nikdar pozabil, ter je hotel dati mu na pot krasno gostnino v spomin, a ta mu je obljubil, da pride po njo, kedar se zopet vrne domov. Nato je boginja zletela kakor ptič, a Telemah se je začudil, to opa-zivsi; slutil je, da je bilo pri njem kako božanstvo. L večjim pogumom in z večjo odločnostjo podal se je zopet med snubače.
Mej tem je preslavni pevec peval snubačem, ki so ga mirno sedeč pazilo poslušali. Opeval jim je Ahajcev žalostno vrnitev v domovino. Božansko Pesen začula je tudi Penelopa11') v gorenjih prostorih.
odala se je tedaj po stopnicah v dvorano, ne sama, ž njo sta šli dve služkinji. Stopivši mej snu--ače, Ustavila se je pri vratih, ter zakrivši si ob-iaz z bleščečim zavojem, nagovorila božanskega Pevca: »Femij, marsikako zabavno pesen znaš i iz žhtnja ljudij i iz živenja bogov, katere sicer prepevajo pevci. Kako kratkočasno pesen jim zapoj, t0 naJ poslušajo in pijo vino. Te žalostne pesmi pa ne poj mi več, ker mi vedno razjeda sree, spominajoč me neizmerne moje nesreče". Od-e°\oril jej je Telemah: »Ljuba mati, zakaj pač braniš pevcu peti, kakor mu veleva srce ? Vsaj ni-
10 —
so pevci krivi, temveč Zen je kriv, ki podeljuje ljudem raznih darov, kakor hoče vsakemu. Temu m zameriti, da opeva Grkov žalostno usodo, kajti ono pesen najbolj slavijo ljudje, ki jim pripoveduje najnovejših časov dogodke. A ti poslušaj mirno, kajti ni poginil jedini Odisej pred Trojo, poginilo je še mnogo drugih junakov".
Gudeč se sinovim razumnim besedam podala se je Penelopa se služkinjami v gorenje prostore, kder je objokovala ljubega svojega soproga, dokler m sladko zaspala. A snubači so kričali po temni d\orani vse vmes, in Felemah jim je spregovoril:
., Snubači moje matere, prevzetni drugovi, sedaj radujmo se obedujoč, in ne bodi krika mej nami! Kajti lepo je poslušati pevca, kakoršen je ta, bogovom jednak po glasu. A jutre pojdemo v zbor, da vam brezobzirno povem, da se mi poberete iz moje hiše, in da si poiščete drugih pojedin po hišah, danes tukaj, jutre tam. Če se vam pa zdi lajše in boljše, pojedati brezplačno jednega moža imetje, tedaj le žrite še dalje, a jaz bodem prosil \ečne Logo\e, da mi dado, maščevati se na vas.“ tako je govoril, a snubači so požrli jezo, čudeč se, da je lelemah tako odločno govoril. Odvrnil mu je Antinoj, Eupeitejev sin: /Felemah, pač bogovi te uče tako ošabno in predrzno govo-liti. Bog ne daj, da bi bil kedaj kralj na Itaki, dasi si po rojstvu podedoval to pravico od očeta". Telemah mu je odgovoril: „Z veseljem bi prevzel
11
to čast, ko bi mi jo dal Zen. Misliš li, da je to najslabejša človeška iznajdba? Nikakor ni slabo . kralj/ Hitro se niu h'ša napolni z bogastvom, m sam je čestit in upliven. A tukaj na Itaki so še ni-ugi plemenitniki, stari in mladi, in teh jeden bodi kralj, ko je umrl Odisej, jaz pa bodem gospodar svoji hiši in svojim slugam". Odvrnil mu je Eurimah, Polibov sin : /belemah, kdo bode kralj na Itaki, to je še odvisno od sklepa bogov. Ti pa le imej svoje imetje, nikdo ti ga ne ugrabi. A Povej mi, kdo je bil oni gost in od kod? Ali ti je prinesel kako vest o tvojem očetu, ali je prišel sim po svojih opravkih? Kako hitro se je vzdignil in takoj izginil, in ni počakal, da bi ga bili spoznali! Sicer v obraz se ni zdel napačen mož". Teldmah mu je odgovoril: „Očeta mojega ne bode več domov. Jaz uže ne verujem nobenemu poročilu več, mti se ne zmenim za vedeževalce, koje povprašuje moja mati. Gost, po kojem si me vprašal, je Ment, m-alj Tatijem-. Tako je govoril Telemah, dasi je dobro spoznal boginjo. Snubači začeli so prepevati ljubke pesni in plesati, in peli so in plesali do ve-čem. Tedaj pa se je podal vsak na svoj dom spat. tudi Telemah podal se je v svojo spalnico, kder JS premišljeval pot, kojo mu je naročila Atena.
Itačaui zborujejo. Telemah odpotuje.
Ob zori vzdignil se je iz svoje postelje Te-emah, oblekel se ter obul, opasal si meč, in podal
se iz spalnice, podoben bogu. Takoj je uka^ kli-carjem, naj skličejo v zbor dolgolase Ahajce. Ko so se zbrali, napotil se je sam v zbor, v roči držeč kopje, a ž njim sta šla dva brzonoga psa. Atena je razlila čez-nj čudovito milobo, da ga je korakajočega občudovalo vse ljudstvo. Sedel je na očetov prostor, in čestiti starci so se mu umikali. Tedaj se je vzdignil najprej junak Egiptij, uže sključen od starosti in zveden v tisočerih stvareh. 1 njegov sin Antil' šel je z Odisejem pred Trojo, a požrl ga je zadnjega Kiklop Politem. Imel je še tri druge sinove; jeden, Eurinom, bil je mej snubači, a dva druga sta mu oskrbovala imetje. Ta mož se je tedaj vzdignil ter spregovoril: »Poslušajte me, Itačani, kaj vam povem. Odkar je odšel božanski Odisej, nismo imeli niti zborovanja niti seje. A kdo nas je danes sklical ? Kdo ima kaj tako nujnega, ali izmej mlajših mož ali izmej starejših ? Ali je slišal morda kak glas o približajočej se nam sovražnej vojski, in nam hoče sporočiti, kar je zvedel pred vsemi drugimi ? Ali nam hoče kaj predlagati v občni blagor? Gotovo je vrl mož in poštenjak, in Zen mu daj srečo, da izvrši, kar nameruje”.
Telemah se je uveselil, zaslišavši te ugodne besede, vzdignil se se svojega sedeža, stopil v sredo zbora, prijel v roko žezlo ter začel govoriti : »Blagi starček, ni daleč oni mož, ki vas je sklical. Jaz sem sklical narod, a ne, ker sem slišal glas o pribli-
žajoCej se nam sovražnej vojski, tudi ne, da bi vam predlagal kaj v občni blagor, temveč iz lastne stiske, dvojne hišne nesreče. Najprej sem izgubil očeta, ki vam je kraljeval kakor mil oče, a sedaj zadelo me je še hujše zlo, ki mi kmalu uniči hišo in vse imetje. Snubači se usiljujejo moji materi, smovi najplemenitejših mož. A branijo se iti v hišo njenega očeta Ikarija, ki bi jo dal onemu v zakon, ki bi mu bil najljubši. Rajši zahajajo dan za dnem v našo hišo, koljejo vole, ovce in koze, ter žro m pijo nesramno, a imetje se krči. Kajti ni ga moža, kakoršen je bil Odisej, ki bi odvrnil od hiše nesrečo. Jaz sgveda nisem še tako močan, da bi se mogel ustavljati. A spoznajte uže sami, snubači, svojo krivico, bodi vas sram zaradi sosednih narodov, in bojte se jeze bogov. Uslišite mi prošnjo, prosim vas pri Zenu Olimpskem, pri Tcmidi, boginji Pravice, ki zbore sklicuje in razpušča. Pustite Me, Itačani, da sam togujem po svojem očetu. Vam je-li storil kedaj kako krivico Odisej, ali jaz sam, da me tako proganjate?“
Tako je govoril razjarjen ter vrgel, ves objokan, žezlo na tla. Ves zbor je bil ginjen, in nikdo ni mogel spregovoriti besede. Le Antinoj se je vzdignil ter začel kričati: „Širokoustni Telemah, kako se moreš pač predrznih, nas zasramovati in obrekovati? Niso ti krivi snubači, temveč mati ti je kriva, ki je polna zvijač. Uže tri leta so prešla, kmalu preide četrto, od kar nas vodi za nos. Vsa-
kemu daja upanje, sedaj se obeta temu, sedaj onemu, pošiljajoč mu poročila, a v srci misli drugače. Izmislila si je mej drugim to zvijačo: Začela je tkati v svoji sobi velik in krasen prt, a nam je dejala: »Mladi moji snubači, Odisej je umrl. A počakajte z ženitvijo tako dolgo, da stkem očetu Laertu mrtvašk prt, da me ne bodo grajale druge ženske, češ da brez prta leži Laert, ko je vendar toliko pridobil*.
S temi besedami nas je pregovorla. In res je dan za dnem sedevala pri statvah ter tkala, a kar je čez dan stkala, to je po noči zopet razdirala. Tako nas je vodila za nos cela tri leta.
A v četrtem letu jo je ovadila neka služkinja, in našli smo jo, ko je ravno razdirala svojo tkanino. Sedaj pa smo jo prisilili, da je končala svoje delo. A tebi, Telemah, odgovarjamo snubači, da bode vedel ves narod : Pošlji mater na njen rojstni dom ter svetuj jej, naj se z onim omoži, katerega jej izvoli oče, ali pa kojega si sama izbere. Če nas bode pa še dalje varala, nas, plemenite mladeniče, plemenitih roditeljev sinove, tedaj vedi, da ti bodemo še dalje pojedali imetje, in da se ne podamo prej k delu niti kam drugam, predno si ne izvoli po svoji volji jednega izmej nas v moža*.
Odgovoril mu je Telemah : »Antinoj, se silo ne morem izgnati iz hiše matere, ki me je rodila in vzredila. Bridkih očitanj bi moral slišati od njenega očeta Ikarija, in hudo bi se mi maščevale
boginje maščevalne, a vrhu tega bi mi bil ves narod po pravici nevoljen in bi me grajal zaradi mojega postopanja, Zaradi tega ne pride nikdar ta beseda iz ni°jih ust. A če imate vi še količkaj ozira do javnega mnenja, tedaj zapustite mojo hišo ter poi-fečite si drugod obedov, ali pa pojedajte svoje imetje, danes pri tem obedujoč, a jutre pri onem. Če se vam pa zdi prikladnejše in lajše, pojedati jednega moža imetje, tedaj le žrite! A jaz bodem prosil ' e‘-ne bogove, da mi pomagajo, maščevati se na vas“.
Ko je Telemah tako govoril, poslal mu je Zen znamenje. Z visokega gorovja sta priletela brzo kakor veter orla, ustavila se nad glasnim zborom, razprostrla peroti ter začela se, grdo gledajoč, bo-je\ati. Ko sta si spraskala s kremplji vrat in glavo, vzdignila sta se zopet ter spustila se na desno nad mestom tja čez Itako. Začudeno je gledalo ljudstvo ptica ter se vprašalo, kaj pač to pomeni. Tedaj se je vzdignil stari vedeževalec Haliterz ter je proro-ko\al zbranemu narodu, da je Odisej še živ in da sc kmalu vrne domov ter pokonča vse snubače. »A tudi marsikdo drug“, je dejal, „izgubi pri tem žhenje. Zapustite tedaj, snubači, Odisejevo hišo; kajti to je najbolje. Tedaj se izpolni zdaj Odiseju staro moje prorokovanje Odhajajočemu pred Trojo prorokoval sem, da se vrne po mnogih mezgodah, 'zgubivši vse tovariše, v dvajsetem letu domov, 'se,n uaznan. In to se zdaj vse izpolni”.
Odgovoril mu je Eurimah, Polibov sin: „Sta-
rec, idi domov pa prorokaj svojim otrokom, da se jim v prihodnje ne zgodi kaka nesreča. A te znam jaz mnogo bolje prerokovati nego ti. Mnogo ptičev leta pod solncem sem ter tja, in vsi ne naznanjajo prihodnosti. A Odisej je nze zdavna umrl v tujini. Da bi bil tudi ti ž njim poginil! Tedaj ne bi nam tako prerokoval". Nadalje je zahteval v imenu vseh snubačev, naj se Telemahova mati vrne na svoj rojstni dom, kder naj si izvoli jednega izmej njih v moža.
Tedaj jih Telemah ni dalje prosil, temveč zahteval od naroda brzo ladijo in dvajset veslarjev, da se poda v Pil in Šparto povpraševat po svojem očetu. P,e mu oče še živi, tedaj hoče še jedno leto počakati, če je pa uže mrtev, tedaj se povrne domov in prisili mater, da se zopet omoži. Sedaj se vzdigne Mentor, Odisejev prijatelj in vrstnik. Njemu je Odisej odhajajoč izročil v varstvo vso hišo ter vsem naročil, naj ga slušajo in vse izpolne, kar jim ukaže.
Ta se je vzdignil ter tako govoril: „ltačani, poslušajte me, kar vam govorim. Nikdar ne bodi več kak kralj mil in blag, temveč surov in krut. Kako dober oče je bil svojim podložnikom Odisej! In vendar se ga sedaj nikdo ne spominja! A jaz ne zamerim toliko snubačem, žročim njegovo imetje, kolikor vam. Kajti oni menijo, da se Odisej ne povrne več domov. A vam zamerim, vsemu narodu, ki gledate mirno to nesramno početje, in nikdo se
17 —
ne upa ziniti kake grajalne besede ter jim to prepovedati, dasi ste mnogo številnejši".
-	, A odgovoril mu je Lejokrit, jeden izmej naj-
pietrznejših snubačev, zasramujoč ga: »Mentor, Pec neumni, kaj pač blebetaš ! Nas da bi kdo zapodil od polnil, miz ? Težko bi se to posrečilo i ^‘seju samemu, če bi vrnivši se domov našel nas n e ujoče. Najbrže bi sam poginil v boji, če bi me se toliko sobojevnikov se soboj. A razidimo
,, U“ VSak na SV0J'e delo, Mentor pa in Haliterz, stara hišna prijatelja, naj pripravita Telemahu vse P° rebno na pot. A jaz mislim, da se ne poda na
P t, temveč da bode rajši tukaj pozvedoval po svojem očetu".
P° teh besedah razpustili so zbor. Vsak je „ f° sv°jem opravku, a snubači so se podali °pet proti Odisejenemu dvorcu.
lelemah pa je korakal proti morskemu obrežju er, umivši si roke v slani vodi, molil k božanstvu,
* ™.U Je včeraJ svetovalo, naj gre po svetu povpra-P° očetu svojem. Kar se mu približa Atena,
.. asu *n ^Insu podobna Mentorju, očetovemu 1 ‘Jttelju, ter ga nagovori: »Telemah, če si sin _ °Jee‘i očeta, bodeš v bodoče srčen in vstrajen, bode ti pot zastonj. Jaz sem Mentor, tvojega . ta stari prijatelj, hočem ti priskrbeti brzo ladijo premijah te qa potovanji. Ti idi domov in 'pravi za pot jela in pila, a jaz bodem v tem 'ra nieJ narodom veslarjev prostovoljcev". 1
Telemah se ni dolgo obotavljal, začuvši bo-ginjin glas, temveč napotil se takoj proti domu, kder je našel snubače, ki so ravno drli kozo za obed in smodili debelega prasca. Naproti mu priteče Antinoj, ga zgrabi za roko ter ga zaničljivo nagovori: „Širokoustni Telemah, ne jezi se dalje! Rajši jej z nami in pij, kakor doslej, a za ladijo in veslarje naj ti skrbi narod! Odgovoril mu je Telemah : „Ne, Antinoj, nikakor mi ni več mogoče, posedati z vami, nesramnimi snubači, pri pojedinah ter veseliti se. Ali ni uže dovolj, da ste mi žrli imetje, dokler sem bil majhen? A sedaj sem do-rastel, in nočem več mirno gledati to početje. V Pil pa pojdem in upam, da mi pot ne bode brezuspešna".	,
Rekši 'zpulil je svojo roko iz Antinojeve ter ! podal se v zakladnico, kder je ležalo nakupičeno ; zlato in srebro ter medovina, v skrinjah obleka, mnogo lepodišečega olja, a na stenah naslonjeni stali so po vrsti veliki sodi starega, sladkega vina, prava božanska pijača. To zakladnico oskrbovala je razumno Eurikleja, kojo je Telemah poklical ter jo nagovoril: „Mamka, natoči mi najslajšega vina j ter napolni mi dvanajst vrčev, a v mehove mi vsuj dvajset bokalov drobno zmlete moke ter deni mi j vse na jeden kup. A o tem vedi ti sama. Zvečer, ko se poda mati uže počivat, pridem po to blago, da je spravim na ladijo. Kajti podam se v Pil in v Šparto pozvedovat po svojem očetu*. Zaihtela

je stara oskrbnica, začuvši te besede, ter sprego-VOrda : »LJubo dete, kaj ti je prišlo na um? Kam se očeš podati sam po dalnjem svetu ? Če odpo-uješ, izmislijo si snubači takoj kako zvijačo, kako ■ te ubili in razdelili si tvoje imetje. Ostani rajši °ma, sladko moje dete, in čuvaj svoje imetje", odgovoril jej je Telemah : »Potolaži se, mamka ! e brez bogov sem sklenil to. A prisezi mi, da ne oo\eš ničesar materi, predno ne preteče deset ali Je najst dnij, in predno me sama ne pogreši, ali Pa od drugih zve, da sem odpotoval." Starka je pnsegla sveto prisego ter vse priskrbela, kakor jej Je naročil Telemah.
X	01 "■	iipuouuilct
J ,J.e. °d b°gatega meščana Nojemona. Ko je na dy1J1 vse Pripravila, podala seje proti Odisejevemu \orcu. Tukaj je omamila snubače, da so jim padli
ozjic| iz roki in trd spanec jihje obj-eli da SQ ge
do °J JZdlgnili in Podali se Počivat, vsak na svoj om. A Atena se zopet spremeni, da je bila po
j SU m ^lasu vsa podobna Mentorju, pokliče Te-nia ia ter mu sporoči, da je vse pripravljeno za n„5?'anje' Kmalu sta prišla k morju, kder sta uže a zbrane drugove. Naloživši na ladijo jelo in
20 —
pilo, odjadrali so; ugoden veter je napenjal jadra, in šumelo je morje, ko je ladija rezala temno valovj e.
Telemali v Pil«.
Ob solnčnem vzhodu ležalo je pred njimi mesto Pil, koje je bil sezidal Nelej. Ljudstvo je ravno darovalo na morskem obrežji pomorskemu bogu črne vole. V devetih vrstah so sedeli, v vsaki vrsti po petsto ljudij, in vsaka je darovala po devet volov. Ko so se jim približali, stopila je najprej iz ladije Atena, a za njo Telemali. Boginja je nagovorila mladega svojega varovanca: „Tele-mah, sedaj se pa ni treba več bati. Vsaj si zate-gadel podal se na pot, da pozveš, kje ti zemlja krije očeta in kaka usoda ga je doletela. Idi tedaj naravnost k Nestorju in prosi ga, naj ti pove, kar je zvedel! Gotovo ti pove resnico; kajti je jako pameten mož.“ Odgovoril jej je Telemali: „Mentor, kako naj grem, kako naj ga prosim? Nisem dovolj izkušen v pametnih govorih, in težko je mlademu možu, izpraševati starejšega". „Le pogum, Tele-mah“, vspodbujala ga je boginja, „nekaj bodeš sam vedel po svojej pameti, a drugo ti bode svetovalo božanstvo11. To rekši šla je pred njim, a on je korakal za njo. Prišla sta do zbora Pilijev, kder je sedel Nestor se svojimi sinovi, a prijatelji so mu pripravljali obed, meso pekoč in nabadajoč je na ražnje. Zagledavši gosta tekli so jima v tolpah naproti, ju veselo pozdravljali, podajajoč jima roke,

ter silili, naj prisedeta. Prvi jima je prišel naproti Nestorjev sin Pejzistrat, prijel ju za roki ter posadil k obedu na mehke kože mej očeta svojega in biata Trazimeda. Podal jima je potem najboljše kose mesa ter natočivši vina v zlato čašo nagovoril starejšega gosta: »Tebi, starejšemu, podajam naJPrej čašo, da daruješ pomorskemu bogu. Ako sam opraviš daritev, daj čašo i mlajšemu prijatelju, da bode daroval. Kajti mislim, da i on daruje nesmrtnikom, vsaj potrebujemo vsi ljudje bogov. A 011 je mlajši, mora imeti moja leta; zategadel izročim tebi najprej zlato čašo“. Atena se je uvese-Illa’ začuvši pametnega mladeniča pametne besede, ter molila k Pozejdonu, naj bi podelil moč in slavo Nestorju in njegovim sinovom, a sama da bi srečno izvršila, zaradi česar sta prišla sim. Ko je i Te-lemah izvršil daritev in molitev, sedla sta k obedu. Ko so si potolažili poželenje po jelu in pilu, vpra-ja je stari Nestor, kdo sta in od kod in kaj Ja je privedlo k njemu. Telemah mu je vse pogumno odgovoril ter ga naposled prosil, naj mu kaj pove ob usodi očeta Odiseja. „Zastonj smo doslej«, je dejal, »povpraševali po njem. Neverno, ali je poginil na kopnem, ali ga je požrlo morsko valovje. Zategadel te prosim, da mi poveš o nje-govej žalostnej usodi, bodi da si ga sam videl, ali da ti je kdo o njem pravil. Ne zanašaj mi iz usmiljenja, temveč povej mi golo resnico. Prosim te, če ti je kdaj blagi moj oče z besedo ali de-
janjem pomagal pred Trojo, kder ste Ahajci trpeli, povej mi vse“.
„Ljubi mladenič", odgovoril mu je Nestor, „ker me spominaš onih žalostnih dogodkov, tedaj poslušaj, kako se nam je godilo". In zaCel ,je pripovedovati jako obširno o smrti slavnih junakov pred Trojo, Ahileja, Ajanta, Patrokla in drugih, ob Atridov pogubnem razporu, o svoji vrnitvi v domovino, a ob Odiseji mu ni vedel ničesar povedati. Pač pa mu je obširno pripovedoval Agamem-novo smrt v Mikenah in Orestovo maščevanje. Slednjič mu je svetoval, naj se poda v Šparto k Menelaju, ki se je zadnji vrnil iz dalnjih dežel v domovino, in mogoče bi bilo, da zve pri njem kaj določnega o svojem očetu.
Atena je odobrila ta predlog in naposled dejala: „Mej pogovori približala se je noč. Dovoli sedaj, čestiti starček, mojemu mlademu prijatelju, da te spremi v tvoj dvorec in tam prenoči. A jaz se povrnem k ladiji, da naročim tam vse potrebno. Jutre se podam h Kaukonom, da iztirjam tam star; dolg, a mojega mladega Telemaha pošlji mi se svojim sinom v lepem vozu, napreženem z lehko-nogimi konji, v Šparto.
To rekši spremenila se je v orla in odletela. Vsi so gledali začudeno, a Nestor je prijel Telemaha za roko ter ga nagovoril: „Le bodi pogu-j men, dragi sinko, ker te čuvajo uže v mladosti večni bogovi. Kajti tvoj spremljevalec ni bil nikdo
— 23 —
drugi kakor Zenova hčerka Atena, ki je tudi tvojega očeta pred vsemi drugimi Ahajci ljubila". Potem je molil k boginji, obljubil jej, da jej bode daroval drugo jutro jednoletno tolsto junico s pozlačenima rogovoma. Na to je vedel svojega gosta se svojimi sinovi in zeti v kraljevi dvorec, kder so pili staro, jednajstletno vino, in se podali potem k počitku.
Drugo jutro ob zori vstal je Nestor, podal se pred dvorec ter sedel na lepo rezan kamen. Okolo njega zbralo se je tudi šest njegovih sinov in Te-lemah, katerega so posadili na časten sedež zraven Nestorja. Sedaj so privedli jednoletno junico, kojo je včeraj obljubil Nestor Ateni v dar. Poklicali so zlatarja Laerka, ki je moral pozlatiti junici rogova, dekle so pa pripravljale v dvorci obed, prinašale drv in vode ter postavljale mize in stole. Od la-dije so prišli Telemahovi prijatelji. Ko so junico zaklali, darovali so najboljše kosove boginji, a druge so dejali na raženj ter je spekli.
Telemah se je mej tem okopal, o po kopeli se je podal k veselemu obedu. Ko so se okrepčali z jelom in pilom, dal je zapreči Nestor najlepša k°nja, ki naj bi peljala ljubega gosta Telemaha v Šparto. Oskrbnica dela je na voz vina, kruha in drugih jedil. Telemah je sedel na voz, a zraven njega Pejzistrat, ki je vzel v roki vajeti ter bič in zapodil konje, da so zdirjali v hitrem teku po ravnem polji. Kmalu je ležalo daleč za njimi mesto
Pil. Konji so dirjali ves dan, a niso čutili potrebe, spočiti se.
Ko se je solnce nagibalo in se je začelo temniti, prišli so v mesto Fere, kder je prebival vrl junak Dioklej, Orzilohov sin. Ta je gostoljubno vsprejel potujoča kraljeviča ter ja prenočil v svojem dvorci. Drugo jutro ob zori odpeljala sta se dalje po cvetočem polji in zvečer prišla sta v veliko mesto Šparto.
Telemali v Špartl. Zarota snubačev.
Danes je praznoval kralj Menelaj veselo družinsko dogodbo, dvojno poroko. Hčerko svojo, krasno Hermiono, poročil je z Ahilejevim sinom Neoptolemom, a sina Megapenta je oženil z bogato Špartanko, Alektorjevo hčerko. Prijatelji, sorodniki in sosedi obdajali so kralja Menelaja pri veselem obedu. Vse je bilo Židane volje. Božansk pevec je prepeval mej njimi, a dva glumača sta plesala in prekucavala se v sredi. Telemah in Nestorjev sin sta ustavila konja v Menelajevem dvorci. Zapazil ja je brzi sluga ter hitel sporočit njun prihod svojemu gospodarju in vprašal ga, ali naj spreže brza konja, ali naj ja pošlje kam drugam iskat si pre-nošišča in gostnine. A zavrnil ga je nejevoljno Menelaj: „Kaj pač govoriš, Eleonej ! Vsaj nisi bil nikdar neumen, a danes govoriš kakor otrok. Koliko gostoljubnosti užil sem jaz pri drugih ljudeh, predno sem se vrnil izpred Troje domov. In sedaj naj bi
zapodil gosta iz moje hiše ? Izpreži jima takoj K0llJa in privedi ja k naši mizi !“
Brzi sluga je stekel po dvorani in poklical še ruge sluge, naj gredo za njim. Na dvorišči so spregli konja ter peljali ja v stajo, kder so jima nasuh obilo ovsa, a gosta vedli so v krasni dvorec. 1 aJPrej sta se okopala in namazala z tolstim oljem, a potem sta se podala k pojedini, kder sta sedla zraven kralja Menelaja. Služkinje prinesle sta jima j6 ’. da sta si umila reke, a sluge .jela in pila. ”Le jejta in pijta«, dejal jima je Menelaj, »ter eselita se! A po obedu mi povesta, kdo sta in °d kod“.
.	sta se okrepčala z jelom in pilom, nagnil
Je lelemah svojo glavo proti Nestorjevemu sinu,
' a ne bi ga drugi slišali, ter spregovoril: „Le poglej srčni mi prijatelj Pejzistrat, kako se blešči prostorna korana od bleščeče medi, zlata, srebra, jantarja m sl°nove kosti! Koliko bogatstvo ! Zenova dvorana v Olimpu se najbrže tudi tako blešči. Čudim se vsemu temu krasu".
Basi je tiho šepetal, slišal ga je vendar Me-.j ^ je spregovoril: »Ljuba otroka, s Zenom naJ se nikdo izmej umročih ne meri. Njegov dom Je nerazrušen in večno njegovo - imetje. A izmej niročih bi se težko kdo meril z menoj v bogatstvu. a sem se tudi mnogo trudil in blodil okrog po ®!etu’ da sem si vse to pridobil. Osem let sem °di! okrog, bil sem na Cipra, v Feniciji, v Egiptu,
pri Etiopih, Sidoncih in Erembih ter v Libiji. Libija, to vam je dežela! Tukaj pridejo janCki uže ; rogati na svet, ovce imajo po trikrat na leto jareta, I da gospodarjem in ovčarjem nikdar ne nedostaja mesa in sira ter sladkega mleka. Mej tem ko sem si jaz po teh deželah pridobival imetja, ubil mi je j v Mikenah nekdo zvito, zavratno, po zvijači zlobne njegove žene brata Agamemnona, tako da se ne morem prav iz srca veseliti velikega svojega bo-gatstva. A to .sta gotova uže slišala od svojih očetov. Toda prav rad bi se zadovoljil samo s tretjino svojega bogatstva, da bi mi bili le še živi junaki, s katerimi sem se pred Trojo bojeval. In vendar ne žalujem po nobenem tako kakor po jednem, ki mi zagrenjuje vse živenje, kedar se ga spominjam. | Kajti nikdo izmej Ahajcev ni toliko prebil kolikor Odisej. In sedaj niti ne vemo, ali je še živ ali uže mrtev. Pač žalujejo po njem stari Laert, zvesta Penelopa in sin Telemah, ki se mu je ravno rodil, ko se je podal od doma“.
Te besede ganile so Telemahu srce, da so se mu svitle solze prikradle iz bistrih očij, in zagrnil si je obraz z bagrenim svojim plaščem. Zapazil ga je Menelaj in takoj spoznal Odisejevega sina ter premišljal, ali bi ga takoj nagovoril, ali pa čakal, da se da sam spoznati.
Ko je tako premišljal, stopila je iz svoje visoke, lepodišeče sobe kraljica Helena, po lepoti ; in stasu podobna boginji Artemidi. Obdajale so jo .
krasne služkinje: Adrasta je postavila pred njo lep naslanjač, a Alkipa ga je pogrnila z mehko preprogo: Filo jej je prinesla srebrn košek, kojega jej je podarila tebanska kraljica; bil je napolnjen najtanjšo prejo, a na njej je ležalo zlato vretence. Kraljica je sedla v naslanjač ter nagovorila svojega soproga: „Ali uže vemo, Menelaj, kojega rodu sta naša gosta? .Je-li resnica ali ne, kar se mi dozdeva? Še nikdar na svetu nisem videla človeka, niti moža niti ženo, ki bi bil tako podoben Odiseju, kakor je ta mladenič tukaj. Čudim se jako“.
Odgovoril jej je Telemah: „Tudi meni se tako dozdeva, žena. Oba imata jednake noge, jed-nake roke, oči, glavo in lase. Tudi so mu kanile solze iz očij, ko sem poprej omenil trpina Odiseja, in pokril si je obraz z bagrenim svojim plaščem".
Spregovoril je Pejzistrat, Nestorjev sin: „Res njegov sin je, kralj Menelaj. A je ponižen in se boji, s teboj odločno govoriti, ker je prišel danes vprvič v tvoj dvor. Mene je poslal ž njim moj oče Nestor, da sem mu vodnik. Želel te je videti Telemah, da mu poveš kaj o njegovem očetu.
Odgovoril je kralj Menelaj : »Tedaj je prišel les v mojo hišo sin onega moža, ki je zaradi mene bojeval toliko bojev. Pač upal sem, da se skupaj vrneva v domovino. Tedaj bi ga bil jaz odlikoval pred vsemi drugimi Grki. Dal bi mu bil v Argu mesto, a v njem sezidal krasen dvor, kamor bi se bila preselila on in njegov sin z vsem imetjem.
Tedaj bi bila vedno prijateljski občevala, in nič bi najine ljubezni ne bilo ločilo, predno ne bi bila jednega izmej naju ugrabila črna smrt“.
Tako je govoril, in vsi so glasno jokali. Jokala je Helena, jokal je Telemah in Menelaj sam, in niti Nestorjev sin ni imel suhih očij, kajti spomnil se je brata svojega Antiloha, ki je padel pred Trojo. Čez nekoliko časa je menil Menelaj, da bode še jutre čas, pogovarjati se o žalostnih dogodkih, in da bi bilo sedaj primerneje, seči po jelu in pilu. Vsi so pritrdili njegovemu nasvetu ter začeli zopet jesti in piti. A nekaj drugega si je izmislila modra Helena. Vrgla je v vrč, iz kojega so pili vino, zelišče, ki ima tako moč, da pozabimo vse toge in nesreče revnega našega živenja. Kdor použije to pijačo, ne more jokati ves dan, tudi če mu umrjeta oče in mati, tudi če mu sovražni meč ubije brata ali sina pred njegovimi očmi. Tako moč ima to zelišče, koje je dobila Helena od Egipčanke Poli-damne. Egipt rodi mnogo zdravilnih, a tudi mnogo strupenih zelišč. Tam je vsak zdravnik in razumeje bolje to umetnost nego drugi ljudje. Egipčanje so namreč potomci Pajeona, zdravnika bogov. In pili so vsi to pijačo in postali dobre volje. Helena sama je začela pripovedovati ob Odisejevi zvitosti marsikatero mično dogodbo, kojo je sama doživela. Ko so bili Grki še pred Trojo, pripovedovala je, prišel je nekdaj Odisej v mesto v raztrganej, urna-zanej obleki, kakoršno nosijo hlapci, da bi kaj
29 —
pozvedel o Trojancev namerah. Nikolo ga ni spoznal, nJeJ se je razodel in jej povedal, kaj namerujejo Grki. ludi ko so bili Grki skriti v lesenem konji, ne bi se bili mogli ustavljati njenim klicem, da jih ni zadržaval zviti Odisej. Tako so se pogovarjali in kratkočasili pozno v noč, dokler se niso podali k sladkemu počitku.
Drugo jutro vprašal je Menelaj svojega gosta po uzrokih njegovega prihoda. Telemah mu je povedal vse ob ošabnih snubačih ter ga prosil, naj mu kaj pove o njegovem očetu.
„IIa“, vskliknil je Menelaj, zvedevši snubačev predrzno vedenje, „pač v hrabrega moža ležišče so se hoteli ugnezditi ti strahopetci! Ali kakor dene košuta svoje mladiče v ležišče močnega leva in se potem odstrani, da se napase po gorah in dolinah, a se v tem vrne v svoje ležišče lev ter raztrga mladiče in njo, povrnivšo se k njim, tako se povrne Odisej domov in naredi strašen konec prevzetnim zlotvorcem. Da, ko bi prišel mej snubače tako močan, kakor je bil takrat, ko je na Lesbu boril se z Filomelidom ter butnil ga ob tla, da so se veselili vsi Ahajci, tedaj bi bila vsem snubitev grenka in smrt hitra. A ker me povprašuješ, dragi sinko, po svojem očetu, hočem ti vse natančno in pravično povedati.
Ko sem se vračal domov, zanesel me je veter v Egipt, kder so me zadržavali bogovi dvajset dnij na nekem otoku ob Nilovem izlivu, ker
sem pozabil, darovati jim. Ugoden veter ni hotel zapihljati z dežele, in čakal sem stokajoč dan za dnevom. Uže nam je pohajal živež, mojim tovarišem je upadal pogum, in vsi bi bili morda poginili, da se me ni usmilila neka boginja. Idotea, pomorskega starčka Proteja cvetoča hčerka, me je ugledala samotnega, ko so drugovi moji tavali po obrežji ribe loveč, da bi si potolažili lačne želodce. Približala se mi je ter me sočutno povprašala, kaj me pač tako dolgo zadržuje na tem samotnem otoku. Potožim jej svojo bol ter jo poprosim, naj mi pove, kateri bog mi zabranjuje vrnitev v domovino, ter kako bi mogel priti čez neizmerno vodno pustinjo.
»Rada ti dam dober svet“, je dejala. Vsak dan prihaja sim moj oče, vsevedni pomorski starček Protej, Pozejdonov podložnik. Če bi ga mogel zvito zasačiti, pove ti vse, kako se vrneš domov. Tudi zveš lehko, kaj se je doma pripetilo slabega in dobrega, od kar potuješ po dalnjih, nevarnih potih".
„A povej mi tudi", odgovorim jej jaz, „zvi-jačo, s katero ga lehko zasačim. Kajti težko je umročemu človeku, premagati neumročega boga".
»Poslušaj me tedaj", je dejala boginja. Vsak dan opoludne prihaja starček iz morja počivat v hladne obrežne pečine. Ž njim se vzdigajo morski psi ter polegajo spat na obrežje.
Če se mu hočeš tedaj približati, moraš se
— 31
obleči v kožo morskega psa in pomešati se mej druge morske pse. Jaz ti hočem pomagati. Jutre °b zori pridi sim s tremi izbranimi drugovi, da vas oblečem v kože morskih psov. Kedar se prikaže moj oče, začel bode šteti najprej svoje morske pse, potem leže mej nje k počitku. Kedar zapazite, da je zadremal, tedaj zgrabite ga trdno od vseh stranij, da vam ne uteče. Poskušal bode preobraziti se v najrazličnejše podobe. Sedaj bode skušal izviti se vam v podobi ognja, sedaj v podobi vode, a zopet potem v podobi divje zveri. A vi ne izpustite ga, dokler se utrujen zopet ne spremeni v prejšnjo Svojo podobo. Potem zveste od njega, kar koli bodete hoteli zvedeti".
Rekši potopila se je boginja zopet v globoko niorje, jaz sem se pa podal k ladijam in drugo-vom svojim. Drugo jutro izberem si tri najhrab-vejše drugove ter se podam ž njimi na določeno mesto. In glej, prikazala se je takoj iz morske glo-binje boginja se štirimi kožami morskih psov, nas oblekla v nje ter odločila vsakemu svoj prostor. A te kože so strašansko smrdele in poginili bi bili, da nam ni dala povohati boginja lepo dišeče ambrozije, ki je uničila smrad morskega psa. Tako smo čakali poludneva. Kar se prikažejo v tolpah morski psi, a za njimi starček, ki je začel šteti svojo čredo, a potem legel sredi nje počivat. Tedaj skočimo nanj ter ga trdno zgrabimo. Kar se spremeni v grivatega leva, potem v parda (pantra),
na to v divjega prasca, a pozneje se nam je hotel izviti kot tekoča voda, in nazadnje je vzrastel v visoko drevo. A mi smo ga le trdno držali, in nismo ga hoteli izpustiti. Slednjič se je uže nasitil teh preobrazb, in nagovoril me je v prejšnjej svojej podobi: ,Atrid, povej mi, kateri neumročih se je izmislil s teboj to zvijačo da si me premagal V Govori, česa želiš11.
Vprašam ga, kako bi mogel priti od tod domov, in starček mi vse resnično pove. Potem ga še povprašam, ali so prišli domov vsi moji prijatelji izpred Troje, ali je morda ta ali oni poginil na morji.
In starček začel mi je ob vseh prijateljih obširno pripovedovati, a ob Odiseji je dejal: „Odisej še živi; na samotnem otoku zadržuje ga boginja Kalipsa. Noč in dan pretaka debele solze, hrepeneč po svojej ljubi domovini, a ne more odjadrati, ker nima ni ladij ni veslarjev".
Tako je pripovedoval Menelaj in še pristavil: „ Sedaj veš vse, ljubi mladenič, kar ti morem sporočiti o tvojem očetu. A ostani pri nas šejednajst ali dvanajst dnij, in potem te odpustim s krasnimi darovi*.
A Telemah mu je prijazno odvrnil, da se ne more dalje tu moditi. Kralj mu je podaril srebrn vrč se zlatim obrobkom, krasno, umetno delo He-fajsta, in pripravil mu za odhodnico obilo pojedino.
Mej tem so se po stari navadi razveseljevali
snubači na Odisejevem dvorišči, metajoč velike železne plošče ter kopije. Le Antinoj in Eurimah, najodličnejša izmej snubačev, se danes nista udeleževala igre, temveč sta sedela in gledala. Približa se jima Nojemon, Fronijev sin, ter ja nagovori: Ali morda uže vesta, kedaj se vrne Telemah iz Pila ? Posodil sem mu ladijo, in zdaj jo sam potrebujem. Rad bi odjadral v Elido, da bi privedel od tam kobilico in jo uvozil".
Začudila sta se snubača, začuvši te besede. Kajti menila sta, da se Telemah ni podal v Pil, temveč da se mudi zunaj na kaki pristavi, bodi pri ovčarjih, bodi pri svinjarjih. Razjezila sta se, ker sta mislila, da je se silo vzel Nojemonu ladijo. A potolažil ja je Nojemon rekoč : „Sam sem mu jo dal rad. Kdo bi mu pa tudi mogel odreči kaj takega ? To bi bilo pretrdo! Šli so ž njim najplemenitejši mladeniči, in vodnik mu je bil Mentor — ali pa kak bog, a ves njemu podoben. Pudno se mi zdi, Mentorja sem videl še včeraj tu, in vendar se je takrat ž njim ukrcal".
To rekši vrnil se je Nojemon domov, a snubači so bili vsi presenečeni. Začel jim je govoriti Antinoj: „Cujte me, neverjetno, a resnično! Telemah podal se je na pot! Kdo bi si bil mogel kaj takega misliti ? Predrzni fantič pripravil si je ladijo, izbral si drugove ter odjadral nam v zasmeh. A Zen ga ugonobi, predno nam more škodovati.
3
Zato dajte mi brzo ladijo in dvajset veslarjev, prijatelji ! Jaz hočem prežati nanj, kedar se vrne domov, v zalivu mej Itako in Samom. Upam, da mi ne uide".
Tako je govoril, in vsi so glasno odobravali njegove besede, so vstali ter podali se v prostorno dvorano.
A Penelopi ni bila dolgo skrita zlobna nakana zvitih snubačev. Klicar Medon je vse slišal, kar so snubači sklenili, hitro tekel ler sporočil vse svo-jej gospodinji. Srce je nehalo biti kraljici in udje se jej niso ganili, ko je zvedela to žalostno vest; dolgo ni mogla dati od sebe glasu, in solze so jej zalivale oči. Ko se je zavedala, spregovorila je se šibkim glasom: „Klicar, zakaj je pa odpotoval moj sin ? Ali naj popolnem izgine ime naše hiše ?“ Medon jej ni vedel ničesar povedati ter je odšel, a Penelopa je ihtela, in okolo nje so ihtele zveste služkinje. „Zakaj je pač podal se na pot, a meni ni ničesar povedal ? Gotovo bi ga bila odvrnila od tega sklepa. Najhrabrejšega moža sem izgubila, in zdaj še najboljšega sina! A pokličite mi brzo starega slugo Solija, da ga pošljem k Laertu, sporočit mu vse to. Mogoče, da najde stari mož kak svet v izkušenen svojem srci".
Sedaj je spregovorila stara oskrbnica Eurik-leja : „Drago dete, hočem ti povedati resnico, tudi če me ubiješ. Jaz sem vedela vse in pripravila sem mu, česar mu je bilo treba na pot. A priseči sem
mu morala, da ti ničesar ne povem pred dvanajstim dnem, ali predno ga sama ne pogrešiš. Toda potolaži se, podaj se v gorenje prostore ter moli k Ateni, da ti obvaruje ljubega sina“.
Penelopa jo je slusala, podala se v gorenje prostore, molila k boginji ter podala se k počitku. V sanjah pošlje jej Atena podobo njene sestre Ifti-me, ki jo je začela tolažiti in jej sporočila, da se jej vrne sin kmalu domov. „Bodi brez skrbi", je dejala »tvojega sina spremlja voditeljica, za katero ti ga zavidajo drugi možje. Sama Atena hodi ž njim, ki je tudi mene sim poslala, da te potolažim. Za-tegadel ne toguj več!" Rekši zletela je podoba skoz zaprte duri, a Penelopa se je vzbudila in čudila se lepim sanjam.
Mej tem so snubači pripravili brzo ladijo, in Antinoj ukrcal se je z dvajsetimi veslarji ter jadral proti skalnatemu otoku, ki je ležal samoten v zalivu mej Itako in Samom. Tam je hotel prežati na ladijo, ki je nosila domov Telemaha in njegove drugove.
Kalipsa odpusti Odiseja.
Slišali smo uže, da so bili nesmrtni nebeščanje zbrani v bleščeči Zenovi dvorani, kder je Atena zahtevala, naj bogovi sklenejo, da se vrne domov Odisej.
Oče bogovom, mogočni Zen, se usmili ubogega trpina, vrlega Odiseja. Ukaže božanskemu selu, Hermeju, naj se odpravi k lepolasi Kalipsi sporočit jej njega trdni sklep, da odpusti domov Odiseja. Brez ugovora priveže si Hermej na nogi zlate podplate, ki ga nosijo kakor veter čez dalnje dežele in široka morja, vzame v roko bajno palico, s kojo uspava bdeče ljudi, speče pa vzbuja. Sedaj zleti kakor lehkokrili ptič po čistem zraku. Preletevši Pijerijo spusti se v morje ter leta nad valovi kakor pomorski ptič galeb, ki lovi ribe po morji, a se pri tem z gostimi perotmi često dotika mokrih valov. Ko pride do dalnjega otoka, zapusti zeleno morje, stopi na zemljo ter se poda proti visoki jami, v kateri je prebivala lepolasa Kalipsa.
Ne more se prečuditi divni lepoti rajskega kraja. Srce se mu smeje, ko ogleduje vso to krasoto. In vendar je Hermej nebeščan, vajen vsemu krasu in blesku! Okolo jame razprostiral se je bujni zeleni gozdič; v njem so rastle jelše, topoli in dišeče ciprese. V drevji so gnezdili širokokrili ptiči: skoviri, kragulji in dolgojezične morske vrane, ki love ribe po morji. Jamo je ovijala bujno rastoča vinska trta, polna najlepšega grozdja. Tukaj so izvirali štirje bistri studenci se srebročisto vodo, drug tik drugega, a počasi so se ločili ter šumljali na štiri različne strani po zelenih travnikih, zasejanih z vonjavimi vijolicami i pretkanih se zelenim bršlinom. Ko se Hermej nagleda vse te naravne
- 37 —
krasote, vstopi v prostorno jamo. Na ognjišči je gorel velik ogenj ; daleč tja po otoku je duhtelo od goreče cedre in ciprese. Kalipsa je notri pri statvah tkala se zlatim vretencem dragoceno obleko, se zvokim glasom prepevajoč. Takoj ga spozna krasna boginja; kajti bogovi se poznajo, tudi če daleč vsaksebi prebivajo. Začudi se o njegovem nenavadnem prihodu, ga prijazno pozdravi, posadi na bleščeč naslanjač ter vpraša: „Cestiti in dragi Hermej, povej mi, kaj te je prineslo k meni? Vsaj ti me tako redko obiskuješ. Razodeni mi svoje želje, izpolniti ti je hočem, če je le morem". Nato dene pred-nj mizico, polno nebeške ambrozije, ter mu natoči rudečega nektarja. Ko se Hermej okrepča z jelom in pilom, sporoči jej strogi ukaz očeta bogov, naj takoj odpusti Odiseja, ker so bogovi sklenili, da se vrne v svojo domovino. Boginja se prestraši pri teh besedah ter se bridko pritožuje o bogov grozovitosti in zavidnosti. Drugim boginjam so pač dovolili, izbrati si umroče može v soproge, le njej to zabranjujejo. In vendar je smr*i rešila Odiseja, ko ga je Pozejdon, pokončavši mu tovariše ter razbivši mu ladijo, zagnal zapuščenega in onemoglega na njen samotni otok. Ves čas mu je lepo stregla ter skrbela zanj kakor dobra mati. Pa bodi ! Težko se sicer loči od Odiseja, a odpustiti ga hoče, če Zen tako zahteva. A ladij nima, ki bi ga peljale domov po širokem hrbtu morja, niti drugov, da bi ga spremili. Pomagati
mu pa hoče z dobrim svetom, da se varno pripelje v domačo deželo.
Hermej jej še jedenkrat zabiči strogi ukaz, naj takoj odpusti Odiseja, da je ne bode proganjal mogočni Zen. Izvršivši svoj posel odleti proti visokemu Olimpu, Kalipsa pa gre iskat Odiseja. Najde ga sedečega pri morskem obrežji ter gorke solze pretakajočega. Stopi k njemu ter ga prijazno nagovori: »Ubogi prijatelj, usmiliš se mi. S teboj čutim tvojo bolest. Naj ti ne gine več tukaj v vednej togi mlado živenj e ! Odpustiti te hočem, da se vrneš v ljubo domovino, po katerej ti vedno hrepeni vroče srce. A ladije ti ne morem dati. Idi tedaj v gozd, izberi si debla, posekaj in obsekaj ja se sekiro ter steši si trden brod, da te ponese čez globoko morje. Niti veslarjev ti ne morem dati, da te sprejmo domov, ker jih nimam. A preskrbeti te hočem z obilim jeloin in pilom ter oblačilom i poslati ti z brega ugoden veter, da te odnese po morji. Upam, da prideš tako kmalu in brez nevarnostij v ljubo domovino, če bodo sploh hoteli nesmrtni nebeščanje, ki so mogočnejši od mene in uplivnejši".
Odisej se strese ter jej odgovori : »Pač kaj drugega ti je v mislih, ne pa moja vrnitev v domovino, če mi svetuješ, naj se podam v lehkem brodu na morje, po kojem se ne mogo vozili niti brze ladije z ugodnim vetrom. Zategadel ne bi se mogel odločiti, stopiti v brod, če mi ne prisežeš
svete prisege, da mi ne nameruješ nikake zlobne škode“. Kalipsa se mu prijazno nasmehlja, pogladi ga z roko po lici ter priseže pri zemlji, nebu in Stiksu, studenej reki temnega hlada. To je najhujša m najsvetejša prisega večnim bogovom.
Sedaj stoprav jej veruje Odisej. Nato ga pelje boginja v svojo obokano jamo ter ga pogosti z najboljšimi jedmi in pijačami, kakoršne uživajo umroči ljudje, sama pa je sladko ambrozijo ter pije rudeči nektar, kakor nesmrtni nebeščanje. Zopet mu prigovarja pri večerji, naj ostane pri njej kot večnomlad nesmrten bog, slika mu neizmerne težave in bridkosti, ki ga še čakajo, predno se vrne domov, a vse zaman. Odisej ne da se pregovoriti. Srce ga vleče le domov, drugod ne more biti srečen. Naj ga le tepe huda usoda, vsaj je vajen trpeti ; prebil je uže vse nezgode i v vojni i na morji. Kaj hujšega pač ne more več priti čez-nj! Da bi le zopet ugledal svojo domovino in drage svoje, potem je vse pozabljeno.
Ko se je vzbudila drugo jutro zlata zora, hitel je Odisej z nabrušeno sekiro, se svedrom in žeblji v temni gozd. Tam poseče dvajset tenkih smrek ter steše iz njih v štirih dneh brod z jamborom in veslom. Kalipsa mu da potrebne jadro-vine in mu napolni ladijo z mehovi, polnimi sladkega vina, ter s koši ukusnih jedil. Peti dan ga spremi do ladije na morskem obrežji, ter ga izroči ugodnim vetrovom, katere pošlje za njim........
Odiseju se Indija razbije.
Custo je veslal Odisej po nedoglednem vodnem površji sedemnajst dnij. Osemnajsti dan je zagledal v sivi daljavi senčnato gorovje dežele Fejakov, otoka Sherije (sedaj Krf), kamor mu je bilo usojeno priti.
A gorje mu! Prav sedaj se je vračal od Eti-opov domov Pozejdon. Uže od daleč, z gorovja Solimov, ugledal je Odiseja, kojega je sovražil iz dna svojega srca, vračajočega se po mirnem morji v svojo domovino. Še hujša srd vzbudi se mu v srci. „Ha“, je vzkliknil, »drugače so sklenili nebešča-nje ob Odiseji, mej tem ko sem se jaz mudil pri Etiopih. Glej, uže se bliža deželi Fejakov, kder mu je usojen konec težav. Ali še ga bodem preganjal in lovil po raznih nezgodah”.
Rekši zbere črne oblake, zgrabi svoj trizob ter razburi ž njim vse morje do notranjih globin. Potem pokliče vetrove iz votlin. Sever in jug, zdo-lec in krivec se sprimejo. Črna noč se naredi. Odisej se prestraši. Sam je bil na tej neizmernej \ odnej pustinji, suha zemlja mu je zopet izginila izpred očij. Kamor je pogledal, povsod le temno valovje, ki se je nad njim vzdigalo, zdaj ga vrglo visoko proti nebu, potem pa zopet pogreznilo v dno morja.
Blagroval je one, koje je dohitela smrt pred Trojo, kajti v častnem boji so častno padli in bili
— 41
častno pokopani. A on bode moral umreti najne-častnejše smrti. Trdo se je držal svojega broda, ki ga je drvil sem in tja; veslati seveda ni mogel več. Sedaj zabuči silen vihar, raztrže mu jadra, polomi jambore; strašen, kot gora težak val se vsuje iz višine na brod.
Brod se potopi, prekucne, Odisej pade iž njega. Zdaj ga bode konec! Ne ! Z veliko težavo se zopet vzdigne, zagleda svoj brod blizo ter se zažene nanj. Zdaj je še ubežal preteči smrti. A še vedno divjajo viharji, in razburjeni valovi mu pode brod kakor šibko vejico sem ter tja. Zdelo se mu je, da se ne bode mogel rešiti iz te nevarnosti.
In vendar je bil rešen ! Ugleda ga v tej hu-dej nevarnosti Leukotea, Kadma ljubka hčerka, — Ino JeJ Je bilo ime, ko je še živela mej mročimi — potopljencem rešiteljica, in se ga usmili. Vzdigne se iz zelenega morja, sede k Odiseju na brod in spregovori : „ Ubožec, zakaj te pač tako hudo preganja silni zemljetresilelj ? Gotovo si ga moial hudo užaliti. A ne ugonobi te, naj se še tako trudi. Stori samo, kar ti svetujem ; vsaj se mi zdiš pameten in moder mož. Sleci svojo obleko! Vzemi moj beli zavoj ter zavij se ž njim! Ladijo prepusti valovom ter plavaj! Zavoj te zdravega prinese do dežele Fejakov, kjer ti je usojena rešitev. Ne boj se ni smrti ni druge nezgode! Ko prideš na suho, vrzi ga čez hrbet daleč od brega zopet v morje, a ne oglej se za njim*. To rekši poda mu zavoj, potopi se v morje in izgine.
A božji trpin premišljuje, kaj mu je storiti. Ne upa prav temu svetu; v njem sluti le novo zvijačo Pozejdonovo. Broda ne zapusti, dokler se tramovi le količkaj še skupaj drže; tudi od Kalip-sinih darov ne more se tako lehko ločiti. A ču-dotvornega zavoja ne zavrže; uporabiti ga hoče ter poskušati njegovo moč, kedar pride najhujša sila.
In sila je prišla kmalu. Ko Odisej še tako premišljuje, pripodi mu nasproti Pozejdon strašen val, težak, visoko nad njim se dvigajoč, ki mu v tem hipu razbije ladijo. Ubogi trpin pogrezne se v morje. Ko se zopet vzdigne, vidi plavajoče tramove razbite ladije. Ne pomišlja se dolgo, plava za največjim tramom, zažene se nanj, oklene se ga trdno z nogama ter jaha tako dalje. Tako jahajoč sleče mokro obleko, vrže jo v morje, pripaše si zavoj pod prsi, skoči v morje ter plava dalje, da bi se rešil, kakor mu je velevala boginja.
Drznega plavarja ugleda sedaj Pozejdon, pokima z glavo ter reče : „No, bodi! Za danes uideš še smrti, ko si prebil toliko hudega. A upam, da mi ne pozabiš take kmalu denašnjega dne in de-našnjega strahu". Rekši požene grivata konja proti Egam, kder je imel krasen dom.
A drugače je sklenila Zenova hčerka, Atena. Vsem drugim vetrovom zapove mirovati in počivati, le severju ukaže briti ter rezati pred Odisejem valove, da bi poprej prišel v deželo Fejakov. Dva dni in dve noči je bril sever, in ves ta čas
ni Odisej ni jel ni pil. Plaval je vedno dalje, vz-državal ga je na površji boginje zavoj. A ko zasije tretji dan zlata zora, utihne veter, morje se umiri, in Odisej ugleda pred seboj skalnato obrežje otoka Sherije, dežele Fejakov.
Novo veselje in nov up ga naudajata. A še ni konec vsem težavam. Obrežje je bilo skalovito. Kolikorkrat je hotel priplavati do skale, oprijeti se je ter splezati na suho, tolikokrat ga je kipenje morskih valov zopet zagnalo nazaj. Bojevati se mu je bilo z nova s hudimi valovi. Ves opraskan moral je plavati dalje okolo otoka, dokler ni našel pripravnega pristanišča.
Slednjič pride do kraja, kjer se je izlivala v morje mala reka. Obrežje je bilo nizko in brez skal. Odisej se ujunači ter moli k božanstvu te reke: »Usliši me, bog, bodi ti ime, kakor koli, usmili se me ! Glej, ušel sem z veliko težavo srditemu Pozejdonu in zaupljivo se ti podajam v varstvo. Usmili se me! “ Rečni bog mu usliši prošnjo, pomiri vodo, da se je rahleje izlivala v morje in da je Odisej lajše pripraval v reko. Božji trpin je srečno dospel na obrežje, gosto obraščeno z grmovjem in drevjem. Pade na koleni in poljubi se solznimi očmi sveto zemljo. A bil je ves upehan in onemogel. Iz ust in iz nosa se mu je izlivala slana voda, katere je moral toliko popiti. Sedaj pade v omotico; ne more ni govoriti več ni sopsti. Hudi napori so ga skoraj ugonobili.
Ko se zopet zave, spomni se prijazne boginje in njenega povelja. Vstane, odveže si mokri zavoj ter ga vrže čez hrbet v morje, a ne ozre se za njim. Potem leže v ločje, poljubi zopet zemljo ter hoče zaspati. A zeblo ga je ; kajti pihala je mrzla večerna sapa. Zategadel vstane ter sklene iti v bližnji gozdiček iskat si prenočišča. Tukaj najde pripravno ležišče mej dvema olivama, ki sta bili tako gosto zaraščeni in prepleteni, da ni mogel noter ni solnčni žarek, ni veter ni dež. Nagrebe si po tleh v lik kup listja in se zarije vanj. Kmalu ga zaziblje Morfej v sladko in krepilno spanje, kder je pozabil vse prebito gorje.
Nauzikaja.
Mej tem ko je Odisej v gozdiču sladko spal, skrbela je zanj mogočna njegova zaščitnica Atena. Hitela je na otok Sherijo, kder so prebivali Fejaki. Fejaki so bili prastaro, miroljubno ljudstvo, ki so se bolj pečali s kupčijo in brodarstvom, nego z lovom in poljedelstvom. Blizo pristanišča sezidali so si bili mesto. Tukaj je bilo več brodarnic, polnih čilih delavcev, ki so tesali nove ladije. Povsod živahno drvenje in vrvenje !
Ker je bila zemlja jako rodovitna in ljudje priprosti, nravni, pobožni in delavni, povzdignili so se do redke stopinje omike in blagostanja.
Temu srečnemu narodu je kraljeval mil in moder kralj, Alkinoj. Imel je sredi mesta krasen
dvor, kder so se vsak dan zbirali fejaški mogotci, da bi se svojini kraljem darovali bogovom in skupno obedovali.
K temu narodu je tedaj hitela Atena.
Izmislila si je bila sredstvo, kako bi svojega ljubljenca Odiseja, ko se vzbudi, seznanila s fe-jaškimi plemenitniki, da ga gostoljubno vsprejmo in sprejmo dalje v njegovo domovino. Kralj Alkinoj je imel mlado hčerko, Nauzikaja jej je bilo ime, po krasoti in miloti podobna nesmrtnim boginjam.
Ležala je še v sladkih sanjah, ko se jej približa Atena v podobi najdražje jej prijateljice in vrstnice ter jo tako nagovori: „Kako si pač nemarna deklica, Nauzikaja ! Neočejene ti leže bleščeče, krasne obleke po omarah. In vendar se ti uže bliža dan poroke, ko bodeš morala biti i sama čedno opravljena i tudi dati čednih oblek mladeničem, ki te bodo spremljali. Čedna obleka česti človeka, tudi tvoja ljuba roditelja se je veselita. Vstani tedaj brzo, ko se zdani, in idi prat! Jaz te spremim in ti hočem pomagati, da preje končaš. Kajti gotovo ne bodeš več dolgo brezskrbna devica. Vsaj te uže snubijo naj plemenitejši mladeniči vse dežele fejaške. Prosi tedaj očeta ob zori, naj ti vpreže mezge v voz, nanj naloži pasove, krasne obleke in umazano perilo. Pa je tudi lepše voziti se, nego hoditi; kajti daleč je perišče“.
To rekši zletela je plavooka Atena proti Olimpu, večnemu sedežu nesmrtnim bogovom. Tukaj
— 4G —
ne razsajajo niti vetrovi, niti ne pada dež, niti sneg; večno jasno nebo je razlito nad njim. Tukaj se razveseljujejo srečni bogovi. Sim je hitela Atena, pregovorivši deklico.
Kmalu se pripelje zlata zora na visokem prestolu. Deklica se vzbudi in se čudi nenavadnim sanjam. Vstane ter gre v hišo sporočit sanje očetu in materi; najde ja v hiši. Mati je sedela pri ognjišči z mnogimi služkinjami in je predla, očeta pa je našla prav na vratih odhajajočega v zbor, kamor so ga klicali plemeniti Fejaki. Pristopi k njemu ter ga nagovori: „Ljubi oče, ali ne bi mi hotel napreči voz, da peljem prat k reki obleko, ki mi umazana leži po shrambah ? I tebi samemu se spodobi hoditi v čednih oblačilih posvetavat se v zbore možakov. Pet sinov imaš v krasnem dvoru, dva uže oženjena, a dva še v cvetoči mladosti. Tudi ti hočejo vselej čedne obleke, kedar gredo na ples, in vse to je moja skrb !“
Tako je dejala, kajti stidila se je omeniti cvetočo poroko. A oče je koj pravo uganil ter jej odgovoril : „Ne odrekam ti, ljuba hčerka, niti mezg, niti česa drugega. Idi, a voz naj ti pripravijo in naprego hlapci".
Rekši ukaže hlapcem pripraviti in napreči voz. Nanj naloži kraljičina bleščečo obleko, mati pa jej napolni zaboj z vsakoršnim jelom, a v kozji meh jej vlije sladkega vina, in v zlati steklenici jej
poda dišečega olja, da se ž njim pomazili po kopeli, i ona i njene služkinje.
Ko je bilo vse pripravljeno, sede deklica na voz, vzame v roko bič i vajeti ter zažene mezge, da so hitro zdrdrali po ravni cesti.
Ko so prišle deklice do perišča na bregu deroče reke, izpregle so mezge ter je zagnale past po bujnih travnikih. Perilo so nanesle v korita, skoz katera se je po ceveh pretakala iz reke vedno čista voda. Ko so je lepo ožmikale, oprale in povaljale, razgrnile so je po produ, da bi se posušilo. Na to se slečejo in kopajo v bistrih valovih ter se po kopeli pomazilijo z dišečim oljem. Okrepčavši se z jelom in pilom začno biti žogo ter veselo skakati po zelenem bregu.
Uže je bilo perilo posušeno in uže so hotele napreči ter peljati se domov. A nekaj drugega si je izmislila plavooka Atena, da bi se vzbudil božji Odisej, ki je tam blizo spal. Nauzikaja je zagnala žogo v neko deklico, a je ni zadela, kajti odvrnila jo je od nje Atena in vrgla v vodo. Deklice zavpijo in se zagrohočejo. Odisej se vsled tega vzbudi, vstane in se ogleduje okrog sebe ter govori : „Gorje mi! V kojih ljudij deželo sem zopet prišel ? Sem i prišel mej divjake in zaničevalce božjih zakonov, ali mej pobožne in gostoljubne ljudi ?“
A zdi se mi, da sem slišal ženske glasove. So li morda pogorske ali povodne nimfe ? Gotovo sem blizo govorečih zemljanov. Sam se hočem na
svoje oči prepričati". Rekši se zrije skoz gosto grmovje. Deklice se prestrašijo, ko ga ugledajo; menile so, da se jim bliža kaka morska pošast. Tako grd je bil Odisej, ves umazan in pokrit z morskim blatom. Vse prestrašene zbeže na vse strani, jedne sim, druge tja. Le Alkinoja brhka hčerka Nauzikaja se ne gane z mesta; Atena jej je udahnila pogum. Odisej ni vedel, kaj bi storil. Pomišljal je, ali bi se približal deklici ter jej objel koleni, ali bi iz daleka prosil jo se sladkimi besedami, naj bi mu dala obleke ter pokazala pot v mesto. Zdelo se mu je spodobnejše iz daleča prositi jo se sladkimi besedami, da ne bi se mu jezila deklica, ko bi jej objel koleni.
„Proseč se ti bližam," je spregovoril, „bodi boginja ali mroča devica, kajti ne vem, kaj si. Si li boginja, ki bivajo v širokem Olimpu, tedaj bi te primerjal najrajši velikega Zena hčerki, Artemidi, i po krasoti, i po velikosti, i po stasu. Si li pa izmej mročih devic, ki prebivajo na zemlji, tedaj trikrat srečni ti oteč in mati in bratje; kajti srce jim mora vriskati od veselja, ko vidijo tako cvetko pripraviti se na ples. A izmej vseh najsrečnejši oni, ki te povede nevesto na svoj dom, obdaro-vavši očeta tvojega z bogatimi svatovskimi darovi. Kajti nikdar še nisem videl takega zemljana, niti moža, niti žene. Le v Delu videl sem nekdaj na Apolonovem žrtveniku rasti tako palmo; čudil sem se o tem pogledu, kakor občudujem sedaj
tebe. Kajti tudi tam se bil in mnogo ljudstva je bilo z menoj, in, žal, bil sem še v dalnejših krajih. Prebil sem mnogo nezgod in še vedno sem v velikih skrbeh. Včeraj me je vrglo morje na obrežje te zemlje, koje ne poznam in kjer me nikdo ne pozna. Ne upam se, devica, objeti ti koleni. A usmili se mo ! Ti si prva, kojo sem zagledal po dolgem času, po neizmernem trpenji. Pokaži mi mesto, kjer prebivajo ljudje te zemlje, in daj mi kako oblačilo, da se ogrnem, ali morda rjuho, v katero si zavila perilo. A bogovi naj ti dado vse, česar ti srce poželi; dado naj ti moža, hišo in v njej bla-govito složnost. Kajti nič ni lepšega in boljšega na svetu, kakor če mož in žena, združena v zvesti ljubezni, v blaženej jedinosti gospodarita v hiši, v veliko jezo sovražnikom, a prijateljem v veliko veselje; sama pa imata naj višje veselje in največjo korist “.
Nauzikaja je na to odgovorila: »Tujec, ne zdiš se mi niti slab niti neumen mož. Ker si prišel v našo deželo in v naše mesto, ne bodeš pogrešal niti obleke niti česa drugega, kar sme ubog prosilec po vsej pravici pričakovati. Pokažem ti mesto in povem ti ime našega naroda. Fejaki prebivajo v tem mestu in obdelujejo to zemljo; jaz sem pa hči visokodušnega kralja Alkinoja“.
Rekši pokliče lepolase služkinje. »Ustavite se“, jim reče, »kam ste zbežale, zagledavši moža?
4
Nikar ne menite, da je ta mož kale sovražnik. Ubog potnik je, ki je zgrešil pot in ga osoda zanesla na naš otok. Treba mu je postreči. Kajti mogočni Zen je zaščitnik vsem tujcem in beračem; tudi mal dar je revežu drag. Dajte mu jesti in pili in okopajte ga v reki“. A deklice se niso ganile ; druga je drugi prigovarjala, naj začne. Tako strašen se jim je zdel Odisej. Slednjič so se ojunačile in vedle so Odiseja do reke. Tja zraven dale so mu plašč, suknjo in čisto perilo ter steklenico dišečega olja. Ko se je Odisej okopal in pomazilil z tolstim oljem, oblekel se je v obleko, kojo mu je dala kraljeva hčerka ; prav lepo mu je stala.
Njegova zaščitnica Atena ga je pomladila in mu podelila posebno miloto, da bi se na prvi pogled prikupil Nauzikaji in prebivalcem te dežele. V takej opravi in v takej miloti in krasoti približal se je deklicam ter sedel med nje. Nauzikaja je čudeč se ogledovala ta krasni stas in dejala svojini spremljevalkam : „Tega moža gotovo ne preganjajo vsi bogovi. Jeden gotovo mora biti ž njim, ki ga je sedaj privedel v deželo Fejakov. Poprej se mi je zdel neznaten mož, a sedaj je podoben nesmrtnim bogovom samim. O, da bi tak mož prebival v našej deželi in mi bil določen za soproga! Pa brzo, deklice, dajte možu jela in pila, da se okrepča"! Odisej je jel in pil z veliko slastjo; kajti uže dolgo je pogrešal krepilne hrane.
Nato so naložile oprano in posušeno perilo
na voz in napregle mezge. Nauzikaja je sedla na voz ter dejala tujcu : „Idi z nami, dokler vodi pot čez travnike in polja. Kmalu zagledaš mesto ; visoko zidovje je obdaja, a ob obeh straneh je lepo pristanišče z ozkim uliodom. Tam je naš trg, kjer se delajo in prodajajo vrvice, jadrovina, vesla in drugo ladijsko orodje. Našim ljudem ni mnoge do loka in tula, a z brzimi ladijami veselo jadrajo po širnem morji. Poslušaj tedaj, kar ti svetujem! Ko pridemo blizo mesta, zagledaš topolov log, posvečen Ateni; tu izvira bister studenček, ki se potem vije po zelenih travnikih. Tam počakaj nekoliko, dokler ne pridemo me v mesto. Nočem, da bi ljudje brusili svoje jezike. Lehko bi nas srečal kak kmetiček, pa bi dejal: „Kdo pa je ta tujec, ki gre z Nauzikajo ? Lep mož je in velik! Kje ga je neki dobila ? Ta bode gotovo njen soprog”.
Tako bi lehko kdo dejal, in meni bi to bilo v veliko sramoto. Kajti tudi meni ne bi dopadalo, če bi katera mojih prijateljic proti volji očeta in matere pridružila sc kakemu tujcu in ž njim občevala pred poroko. A ko se nekoliko tam pomudiš, pridi za nami in povprašuj po hiši mojega očeta. Lehko jo spoznaš, ker se odlikuje od drugih poslopij. Ko stopiš v hišo, objemi koleni moji materi, predoči pri ognjišči; če te ona milostno vsprejme, bodi gotov, da zopet ugledaš svojo domovino, če je še tako daleč". Tako je dejala Nauzikaja in
4*
zagnala mezg0, a vozila je počasi, da bi jo mogle dohajati služkinje in Odisej. Pri Ateninem logu ustavil se je Odisej in molil k svojej mogočni zaščitnici, da bi ga gostoljubno vsprijeli Fejaki in se ga usmilili.
Odisej pride k Alkinoju.
Deva je bila uže prišla v dvor svojega očeta, ko je Odisej zapustil sveti log in se napotil proti mestu. Atena je razlila okolo njega gosto meglo, da ne bi ga kdo izmej prevzetnih Fejakov zagledal, pikal z ostrimi besedami in vprašal, kdo je in odkod. A blizo prijaznega mesta mu pride naproti v vidni podobi mlade deklice, z vrčem v roki.
»Ljubo dete“, nagovori jo Odisej, »ali ne b me hotela vesti v hišo Alkinoja, ki vlada tenu ljudstvu ? Tujec sem, prihajam iz dalnje dežele ii ne poznam tukaj nikogar". »Prav rada", odgovor mu boginja, »ti pokažem hišo kralja Alkinoja, k prebiva prav blizo hiše mojega poštenega očeta Le idi tiho z menoj, hočem te tako vesti, da ti n bode treba nikogar več povpraševati. Kajti tuka niso ljudje posebno prijazni tujcem. Mornarji sc in se vozijo po širnem morji; a njih ladije so brz kakor ptiči in misli".
Odisej je korakal za deklico, a nikdo izrm Fejakov ga ni videl. Občudoval je postorni tr širno pristanišče, velike ladije in dolgo mestno z dovje z visokimi stolpi. Ko sta uže prišla do kr;
ljevega dvora, ustavila se je deklica ter spregovorila: „Vidiš, tujec, tukaj je kraljev dvor. Plemenitnike najdeš prav zdaj pri večerji. A vslopi le pogumno, ne boj se ničesar. Pogumnemu možu se vse najbolje posreči, tudi če prihaja iz tujine. A nekaj naj ti še povem. Ko' prideš v dvorano, obrni se najprej do kraljice, Areta jej je ime. Alkinoj jo časti, kakor nikdo drug na svetu ne Cesti svoje soproge, in vse ljudstvo jo spoštuje kakor boginjo. Pa je tudi pametna in duhovita. Ona vlada vse, da, celo prepire mej moži razsoja modro in bistroumno. Kedar se gre sprehajat po mestu, tedaj se jej vse klanja, ni:ki in visoki, mladi in stari. Če i njo pridobiš, tedaj bodi gotov, da se ti izpolne vse želje11.
Tako je govorila boginja v dekliškej podobi in zletela proti morju nazaj. Odisej pa je stal ter občudoval visoki dvor, ki se je lesketal kakor solnee ali mesec. S praga so se daleč tja razprostirale ob obeh straneh bronaste stene, prikrov pa je bil iz plavkastega jekla. Notranje stanovanje so zapirala zlata vrata; stebri so sloneli na bronastem temelji in so bili iz čistega srebra, venec je bil zlat in ziat je bil obroč na vratih; zlati in srebrni psi, umetno delo Hefajstovo, so stali na desni in na levi kot stražniki kraljevega dvora. V dvorani so bile stolice pregrnene z vezenimi preprogami; na njih so sedevali fejaški plemenitniki pri kraljevih pojedinah. Na visokih stojalih stali so zlati kipi,
predstavljajoči mladeniče, ki so z gorečimi plamenicami v rokah razsvitljevali dvorano ponočnim gostom pri bogatih pojedinah. Petdeset služkinj je sluzilo v kraljevem dvoru; jedne so žrnale žito, a druge so tkale, predle in pletle. Ženske fejaške so prav tako izvrstne tkalke in predice, kakor njih možje izurjeni mornarji.
A Odisej še ni vstopil. Ogledoval si je še krasen vrt zadaj za dvorom, ograjen z visokim zidom, poln najlepšega sadnega drevja. Tukaj so visele sočnate hruške, sladke fige in granate, tam pisana jabolka in zelene olive, tam zopet so izza gostega listja zvedavo pogledovali črni grozdi. Tukaj rodi drevje po leti in po zimi, kajti v tej deželi pihlja vedno gorki zahodnik. Tu stoji drevo v najlepšem pomladnem cvetji, tam je sad uže zelen, a zopet drugod uže popolnem dozorel. Tako tudi trta; tukaj se grozdje uže suši, tam ravno trga in mesti, a zopet tam še le cvete. Na drugem konci vrta se razprostirajo gredice, polne dišečih cvetic. Pudi dva studenca se vijeta po vrtu; jeden daje vode kraljevemu dvoru, a iz drugega zajemajo vodo sosedne hiše.
Ivo se je Odisej načudil vsej tej krasoti, vstopil je v kraljevo dvorano, kjer so bili zbrani ple-menitniki pri obedu.
Ker je bilo uže pozno, hoteli so baš odhajati. Držah so uže kozarce v rokah, da bi po obedu darovali Hermeju, ko zagledajo tujega moža koraka-
jočega po dvorani. Vseh oči so obrnene proti tujcu, ki se vrže pred kraljico, jej objame koleni, kakor se spodobi ubogemu prosilcu, ter jo tako nagovori: ,Areta, hči božanskega Reksenora, tebi i tvojemu kraljevemu soprogu i vsem gostom objemljem kolena. Bogovi naj vam dado srečo in dolgo živenje, otrokom vašim bogatstvo v hiši in čast mej ljudstvom, meni pa dajte varno spremstvo, da se vrnem v svojo domovino ; kajti uže dolgo blodim in trpim po svetu, daleč od ljubih svojcev". Rekši vstane ter sede v pepel na ognjišči pri ognji. Vsi so umolknili. Slednjič se vzdigne junak Eheneos, najstarejši izmej Fejakov, zveden in zgovoren mož, ter spregovori : „Alkinoj, ni lepo, niti se ne spodobi, da bi tujec sedel v pepeli na ognjišči. I moji drogovi so tega mnenja in pričakujejo le tvoje besede. Idi, vzdigni tujca ter posadi ga k nam na stolico, klicarjem pa veli, naj prineso še vina, da bodemo darovali mogočnemu Zenu Kronionu, zaščitniku čestitili tujcev, a oskrbnica naj mu pripravi krepilno večerjo".
Nato vstane kralj, prime Odiseja za roko, ga vzdigne z ognjišča ter ga vede in posadi zraven sebe na stolico, kder je prej sedel najdražji mu sin, hrabri Laodamant. Takoj prinese služkinja v krasnem vrči vode ter jo uliva nad umivalnico tujcu na roki, postavi pred-nj gladko mizico, na kojo prinaša čestita oskrbnica kruha in raznih jedil. Tedaj je segal božji trpin Odisej po pilu in jelu,
ki je ležalo pripravljeno na mizi. Potem zakliče kralj klicarju: „Brzo, klicar, še jedenkrat mešaj vino v vrči in napolni kozarce gostom okrog, da izlijemo še jedenkrat dar Zenu, zaščitniku ubogih prosilcev". Po daritvi spregovori zopet Alkinoj: „Fejaški voditelji in svetniki, poslušajte, kaj vam govorim. Sedaj, ko smo povečerjali, idite domov ter lezite spat, a jutre zjutrej zberite se zopet v mojem dvoru, da pogostimo tujca in darujemo bogovom svete daritve ter se potem posvetujemo, kako pošljemo domov dragega gosta, da ga ne dohiti na poti kaka nesreča, dokler se ne vrne v svojo ljubo domovino. Če je pa kdo izmej nesmrtnih bogov, ki se vdeležujejo včasi v vidni podobi naših daritev, ker smo jim sorodni, kakor Gigantje in Kiklopi, no, potem ne bode potreboval naše pomoči, temveč nam bode treba prositi ga milosti".
„Nikari ne misli tega", odgovori mu Odisej, „vsaj nisem niti po stasu niti po podobi jednak bogovom, temveč umroč zemljan sem, kakor vi vsi. če poznate koga na svetu, kojega imenujete naj-nesrečnejšega, ž njim bi se jaz primerjal. A sedaj naj še malo jem in pijem, če sem tudi ves potih; kajti nič ni nesramnejšega od sitnega želodca, ki sili tudi obupnika, da misli na jed in pijačo. Jutre pa, plemenitniki, mi izvršite, kar je obljubil kralj; pošljite me v mojo dalnjo domovino, kajti uže leta in leta mi razjeda srce silno hrepenenje po dragi mi soprogi in po mojem imetji".
Plemenitniki so glasno odobravali Odisejev pametni govor ter se počasi razhajali vsak na svoj dom. Odisej je ostal sam v dvorani s kraljem in kraljico. Ko so pospravile deklo z mize ostanke jedij, tedaj ga nagovori kraljica — kajti spoznala je bila obleko njegov , ker jo je sama stkala se služkinjami svojimi —: „Tujec, vprašati te moram vendar, kdo si in odkod. Kdo ti je dal to obleko? Vsaj si vendar dejal, da si blodil po morji in da te je vihar zanesel k nam“.
Zviti Odisej jej odgovori: »Kraljica, ni mi mogoče našteli s kraja vseh bolij, katere so mi poslali nebeški bogovi. A povem ti, po čemur me povprašuješ. Daleč tam na morji leži samoten otok Ogigija : tam prebiva Atlantova liči, lepolasa Kalipsa, mogočna boginja. Tja ne pride z lehka niti kak človek niti kak bog. A mene je zanesel tja strašen vihar, razbivši mi ladijo ter potopivši tovariše. Boginja me je prijazno vsprejela, gostila me ter mi obetala nesmrtnost, če bi hotel pri njej ostati ter biti njen soprog. A ni me mogla pregovoriti. Vedno sem hrepenel po svojej ljubi domačiji ter močil obleko z mojimi solzami. Sedem let me je zadrža-vala pri sebi. Slednjič se je vendar omečila. Pred dvajsetimi dnevi me je odpustila z otoka, me bogato obdarila, preskrbela z obilim jelom in pilom ter poslala za menoj ugoden veter. Veselo sem jadral po nedoglednem morji, dokler nisem v silni daljavi zagledal sinjih gora vašega otoka. Uže sem
bil blizo brega, ko me zgrabi Pozejdonova jeza. Strašen vihar mi razbije ladijo. Nag sem se rešil neutrudno plavaje na ta otok, kamor sem dospel sinoči zvečer. Noč sem prespal v gostem grmovji. Sladko sem spal skoraj dvajset ur in nisem občutil svojega gorja. Še le danes popoludne sem se vzbudil. Zaslišal sem šum in zagledal sem tvojo hčerko v bližini igrajočo se svojimi služkinjami. Približal sem se jej, in glej, našel sem pametno, blago deklico; sicer je mladina navadno nespametna. Dala mi je obilo jedi ter žarečega vina in tudi to obleko. Tako sem ti povedal vse resnično".
Alkinoj je na to spregovoril; „A vendar ni po vse pametno ravnala moja hčerka. Karati jo moram, ker te ni takoj se služkinjami pripeljala v našo hišo; kajti njo si prvo prosil pomoči".
»Ne karaj mi, kralj", odgovoril je Odisej, »zaradi tega svoje hčerke. Vsaj mi je dejala, naj grem ž njo. A branil sem se, kajti bal sem se, da ne bi se ti ujezil, ko bi me zagledal hodečo ž njo. Zategadel sem malo zaostal. Nagle jeze smo ljudje na zemlji".
„No, take čudi nisem", odgovoril je kralj, »da bi se brez uzroka ujezil; a spodobnost je vendar v vseh rečeh boljša. Da bi hotel Zen, Atena in Apolon, da bi tak mož, kakor si ti, in takega mišljenja snubil mojo hčer; z veseljem bi ga izbral za svojega zeta. In če bi hotel ti tukaj ostati, glej, rad ti dam hišo in lepo imetje. A ne da bi
te hotel po sili zadržavati! Nikakor ! Še jutre te odpošljem, če hočeš. Dam ti ladijo in veslarje, ki te zdravega pripeljejo domov, če ti je še tako daleč domovina. Ležal bodeš lehko in spal na ladiji kakor v mehki postelji; tako rahlo in varno bodo vozili. Prepričaš se tudi sam, kako izvrstne ladije in veslarje imamo".
Veselil se je Odisej, ko je čul te besede, ter vskliknil: „Oče Zen, da bi le Alkinoj vse izpolnil, kakor je govoril, to bi mu bila večna slava, jaz bi pa gotovo dospel v svojo domovino".
Tako so se pogovarjali. Ker je bilo uže pozno, ukazala je kraljica deklam, pripraviti gostu posteljo. Šle so s plamenicami v rokah, pripravile vse najboljše ter poklicale potem tujca, ki se je podal k sladkemu počitku, poslovivši se od kralja in kraljice.
Odisej pri Fejakih.
Drugo jutro na vse zgodaj vzbudila sta se Alkinoj in še neznani mu gost ter se podala v zbor na mestnem trgu, kder sta sedla na lepo rezani kamenih klopi. V tem je uže hodila Atena po mestu od hiše do hiše, podobna klicarju Alki-nojevemu, ter je klicala može v zbor, da bi spoznali novega gosta ter zvedeli, kdo je in od kod. Možje so vreli skupaj ter kmalu napolnili ves trg in vso zbornico. Občudovali so Laertovega sina, nad kojim je Atena razlila čudovito miloto ; zdel se je večji, krepkejši in debelejši, da bi se čim bolj prikupil
— GO —
zbranim Fejakom. — Ko so bili vsi zbrani. go\oiil jim je Alkinoj : »Poslušajte me, fejaški vodniki in svetniki! Ta tujec tukaj, ne poznani ga, kdo je, prišel je v mojo hišo, ne vem od kod, ali od vzhoda ali od zahoda, ter nas prosi, da bi ga dalje poslali v njegovo domovino. Premišljujmo tedaj o spremstiu, kajti še nikdo ni prišel v mojo hišo, da ne bi ga bili dalje poslali. Brzo, mladeniči, zberite vse, dva in petdeset vas bodi, spustite ladijo v morje tei priskrbite vse, česar je treba. Ko vse pripravite in uredite, zberite se v mojem dvoru, da vas pogostim. Vi pa, plemenitniki, idite takoj z menoj v prostorno mojo dvorano, da tujca spodobno pogostimo. Naj mi nikdo ne odreče! Pozovite še božjega pevca Demodoka, kojemu je dal bog v obilej meri petja dar, da nas razveseljuje, kakor ga vleče srce.
To rekši je kralj vstal in se podal s plemenitniki proti svojemu domu, klicar je pa šel po božjega pevca. V tem je šlo dvainpetdeset izbranih mladeničev v pristanišče, da bi pripravili vse za odplov, kakor jim je bil ukazal kralj. Spustili so naglo ladijo v morje, postavili jambore, pripeli nanje jadernice ter razpeli hrza jadra. Potem so se podali v kraljev dvor, kjer so bile uže \ se \ eže, dvorišča in dvorane polne zbranih gostov. Njim je zaklal kralj dvanajst belih ovac, osem belozobih svinj in dva tolsta vola.
Uže je bila pripravljena pojedina, ko je privedel klicar božjega pevca. Njega je Muza posebno
— 61
ljubila, dala mu je dobrega in slabega; vzela mu je sicer »nebeško luč oeij“, a dala mu »pesni sre-brnočiste, glasov nebeških dar“. Klicar ga je vedel v široko dvorano, v sredo mej obedujoče goste, ler ga posadil na stol ob visokem stebru; harfo mu je obesil na žebelj nad glavo ter mu vedel roko tja, da bi jo mogel pozneje najti, kedar bi jo potreboval. Pred - nj postavi mizo s košarico, polno jedil, in kozarec vina, da bi pil, kedar bi mu velevalo srce. Ko so si potolažili hrepenenje po jelu in pilu, tedaj je navdahnila Muza božjega pevca, da je začel peti pesen, koje slava je tedaj prišla do visokega neba, o prepiru slavnih junakov Odiseja in Ahileja: kako sta se z ostrimi besedami sprla pri bogov obilem obedu, in kako se je v srci veselil poglavar Agamemnon, ker sta se najboljša Ahajca prepirala; to je bilo začetek vsem nezgodam Grkom in Trojancem po mogočnega Zena sklepu.
To je opeval preslavni pevec. A Odisej si je potegnil, začuvši v pesni svoje ime, plašč čez glavo ter si pokril lepi obraz, da ne bi zapazili Fejaki solz, ki so se mu prikradle iz očij. Kolikorkrat je prenehal peti božji pevec, obrisal si je Odisej solze, potegnil plašč raz glavo, vzel kozarec v roko ter daroval bogovom; a ko je začel zopet peti, kajti prigovarjali so mu plemenitniki fejaški, ki so se veselili lepih pesnij — tedaj si je zopet pokril obraz Odisej in je jokal. Nikdo ni tega opazil,
raz ven kralja, ki je sedel blizo njega in ga slišal globoko vzdihujočega. Zategadel je spregovoril :
»Poslušajte me, fejaški vodniki in svetniki! Mislim, da smo se nasitili obeda in harfe, ki je družica obilemu obedu. Idimo sedaj ven in poskusimo se v bojnih igrah, da bode naš gost, vrnivši se domov, svojim prijateljem pripovedoval, kako i v tem nadkriljujemo druge narode, i v boji s pestmi. i v borenji, i v skakanji, i v tekanji".
Gostje so takoj vstali in šli za kraljem na trg. Tudi slepi pevec je šel ž njimi, ko mu je klicar vzel harfo, obesil jo na žebelj, prijel ga za roko ter vedel iz dvorane. Mnogo ljudstva je privrelo na trg. Sedaj se je vzdignilo mnogo plemenitih mladeničev, da bi se skusili v bojnih igrah. Najprej so se skusili trije kraljevi sinovi v tekanji. Laodamant, llalios in Klitoneos ; zadnji je zmagal. Potem so' nastopili borilci; zmagalec je bil Evria-los. V skakanji je nadkriljeval vse druge Amfialos, v metanji Elantreus, a v boji s pestmi kraljev sin Laodamant.
Ko so se naveselili bojnih iger, tedaj je vstal Alkinojev sin Laodamant tor je spregovoril: »Dajte^ prijatelji, vprašajmo našega gosta, ali zna kako bojno igro. Po postavi soditi, ni šibek. Le poglejta mu bedra, koleni, prsi, roki in močni, žilati tilnik! Tudi moči mu ne nedostaja, dasi je potrt po mnogih nezgodah. Morje more i najmočnejšega moža ugonobiti". »Prav iz srca si mi govoril", reče
na to Evrialos; „idi k možu in pozovi ga sam na boj“. Nato vspodbuja Laodamant Odiseja s prijaznimi besedami, naj se i on poskusi v bojnih igrah i naj si prežene srčne toge; vsaj ne bode več dolgo tukaj, kajti uže so pripravljene ladije in sprevodniki. A Odisej odgovori : „Zakaj zahtevate to od mene, mladeniči, zasramujoč me? Bridkosti so mi bolj na srd nego bojne igre. Dovolj sem se trudil, dovolj trpel. Sedaj pa sedim v vašem zboru hrepeneč po domu i proseč kralja i ves narod, da mi dado varno spremstvo”. Odvrne mu ter zabavlja Evrialos: „Nikakor te ne primerjam možu, veščemu bojnih iger, kojih je mnogo mej moži. Pač pa bodeš kak voditelj mornarjem — trgovcem, ki nadzoruje vozivo in skrbi za bogat dobiček. A borilcu se mi nikakor ne vidiš podoben”. Po strani ga pogleda Odisej in zavrne: „Nisi lepo govoril, tujec: zdiš se mi prevzeten drug. Tudi bogovi ne podeljujejo vsakemu vseh darov, niti pameti, niti zgovornosti. Marsikdo je neznaten mož, a božanstvo mu diči govor, da ga v zboru poslušajo ljudji kakor zamakneni; tako gladek in sladek in prepričevalen mu je govor. In kedar gre po mestu, tedaj ga ljudje gledajo in občudujejo kakor boga. Drug je zopet po stasu podoben nesmrtnikom, a v njegovi besedi je malo milobe in soli. Takemu si ti podoben. Glej, stas ti je krasen, sam bog ne bi mogel ustvariti krasnejšega, a glava ti je prazna. Vedi, žalil si me se svojimi neumnimi besedami.
Kajti nisem novinec v bojnih igrah, kakor ti blebetaš, temveč menim, da sem bil mej prvimi, dokler sem bil še v cveti let. Sedaj se ve da sem potrt po raznih nezgodah in bolestih. Kajti mnogo sem pretrpel, i v viharnih bojih in po burnih valovih. A tudi tako se hočem poskusiti v bojnih igrah : preveč me peko žalilne tvoje besede ? Rekši zgrabil je železno ploščo, večjo, debelejšo in težjo od onih, katere so metali fejaki, ter jo je vrgel, da je padla daleč čez druga znamenja; pričenjali so se fejaki, ko je tako frčala po zraku. Atena, podobna fejaku, je clevala znamenja, kamor so padali kameni mladeničev; sedaj se je oglasila: „Tudi slepec spozna lehko tvoje znamenje, tujec ; tako daleč leži od drugih. Bodi gotov, da te nikdo izinej fejakov ne doseže v tej igri, kamo-li prekosi". Odisej se je razveselil, da je našel mej tem ljudstvom tako dobrega prijatelja, in je spregovoril z mirnejšim srcem: „Metajte tja, kamor jaz, mladeniči, če morete; potem vam vržem pa še drugo ploščo, in upam, še dalje. Dajte, pridite sim in skusite se z menoj vi, ki ste me poprej žalili, bodi s pestjo, ali z rokami, ali z nogami. Z vsakim se merim, razven z Laodamantom. Kajti on je moj gost, in kdo se bode v tujini boril z ljubim možem, ki ga je prijazno pogostil? A dasi sem zveden v vseh bojnih igrah, najbolje znam vendar napenjati lok. In ko bi še toliko mož streljalo z menoj, jaz bi prvi zadel s pušico svo-
— GS-
jega moža v sovražnih vrstah. Le jednega moža poznam, ki me je prekosil v loku; ta je bil Grk Filoktet pred Trojo. Vse druge pa premagam jaz, kolikor jih je zdaj ljudij, ki jedo kruh po zemlji. Tudi kopje mečem gotovo in tako daleč, kakor kdo drug pušico. Le v tekanji me lehko kdo prekosi, celo izmej vas kdo; kajti viharno morje me je zelo oslabilo, vzlasti ker sem moral biti po več dnij brez jela in pila.
Mladeniči so molčali, začuvši te besede; a kralj je spregovoril: ,,Ljubi gost, radi verujemo tvojim besedam, ker smo uverjeni, da se ne bahaš se svojo močjo, a pokazati si jo moral, ker te je oni mladenič tako hudo užalil; v prihodnje naj te nikdo več ne graja zaradi tvoje moči, kdor zna sploh pametno govoriti.
A poslušaj tudi mene, da bodeš mogel i o naših vrlinah pripovedovati drugim junakom, veselo doma obedujoč pri ženi in deci. Res, da nismo najboljši rokoborci in borilci, a v tekanji prekosimo vse in smo najizvrstnejši brodarji. Tudi ljubimo vedne pojedine, godbo in ples, lepe obleke, gorke kopeli in mehke postelje. Vzdignite se, najboljši plesalci, ter plešite, da bode mogel naš gost pripovedovati o vaši umetnosti, vrnivši se domov. In naj gre kdo po Demodokovo harfo, ki leži kje v mojim dvorci!“
Takoj se je vzdignil klicar ter prinesel Demodokovo harfo. Devet izbranih redarjev je urav-
GG —
nalo plesišče. V sredo stopi godec s harfo in ples cvetočih mladeničev začne. Odisej občuduje gibčnost vrlih plesalcev, ki so tako urno prizdigovali noge. A božji pevec je prepeval mične pesni iz veselega živenja nesmrtnih bogov v veliko veselje Odiseju in zbranim Fejakom. Potem je velel kralj svojemu sinu Laodomantu in gibčnemu Haliju, naj plešeta sama; kajti ž njima se ni upal nikdo meriti. Jeden je vrgel žogo, pripognivši se vznak, visoko proti oblakom, a drugi jo je vjel v skoku, še predno se mu je noga dotaknila tal. Potem sta plesala, raznovrstno sukajoč se, mladeniči so jima pa, olcolo stoječ, ploskali z rokami.
Odisej se obrne do kralja Alki noja ter spregovori : »Bahal si se, da imaš najboljše plesalce, in po pravici. Takih nisem še videl: čudim se zelo". Alkinoj se je razveselil, ko je slišal te pohvalne besede. Zategadel je spregovoril svojim Fejakom: »Poslušajte me“, je dejal. »Naš gost se mi zdi zelo pameten mož. Zato se pač spodobi, da ga pri odhodu bogato obdarujemo. Dvanajst vas je pleme-nitnikov dežele, jaz sem trinajsti. Dajmo mu vsak po jeden plašč in po jedno suknjo in po vrhu še po jeden talent čistega zlata. To prinesimo skupaj, da se bode gost v srci veselil, ko bode imel vse v rokah. Eurial pa naj se ž njim spravi z lepimi besedami in z primernim darom, kajti ni govoril spodobno".
Vsi Fejaki so glasno pritrdili tem besedam
ter poslali sluge domov po darove. Eurial je pa vstal ter govoril: „Alkinoj, mogočni kralj! Žalil sem gosta, a hočem ga pomiriti, kakor mi velevaš. Glej darovati mu hočem bronasti meč; ročaj mu je srebrn, a nožnica iz slonove kosti1'. Rekši stopi pred Odiseja, dene mu v roke meč ter reče : „Zdrav mi, oteč! Če sem izblebetal kako žaljivo besedo, naj jo vzdignijo vetrovi ter odneso. A tebi naj bogovi dodele, da bi zopet prišel v svojo domovino ter videl soprogo svojo; kajti uže dolgo blodiš posvetu daleč od dragih svojcev". „Tudi ti, ljubi", odgovori mu Odisej, „bodi mi zdrav; bogovi naj ti dado vso srečo. Dal bog, da ne bi se kedaj v bodoče kesal, da si mi podaril ta meč, pomirivši me z besedami". To je dejal in obesil si meč čez ramena.
Uže je solnce zahajalo, ko so prišli služabniki z darovi ; nesli so je v dvorec ter položili pred kraljico. Tudi vsa druga množica z kraljem vred podala se je tja; plemenitniki so seli na navadne svoje stolice. Kralj sam prinesel je svojemu gostu dragocene obleke in po vrhu še krasno zlato posodo.
Kraljica mu je spravila vse darove v skrinjo, poklicala ga ter mu dejala: „Sam si oglej sedaj pokrov in zapri dobro skrinjo, da te kdo ne okrade na poti, ko bodeš sladko spal". Odisej je skrbno zaprl skrinjo ter naredil umeten vozel, kakor se je bil naučil od Kirke. Mej lem so mu bile pripravile
5*
— G8 —
služkinje na kraljičino povelje gorko kopel. Ko se je okopal in pomazilil z dišečim oljem, hotel se je vrniti v dvorano k obedujočim možem. A pred vrati dvorane našel je lepo Nauzikajo, ki ga je tako nagovorila: „Zdravstvuj, gost! Ko se povrneš zopet v svojo domovino, spominaj se včasih tudi deklice, ki ti je rešila živenje“. Ginjenim srcem odgovoril je Odisej: „Ko bi bogovi le hoteli, da se vrnem v svojo domovino, tedaj bi se te spo-minal vsak dan in te molil kakor boginjo; kajti ti si mi rešila živenje, blaga deklica". Po teh besedah stopil je zopet v dvorano, kder je sedel zraven kralja. Služabniki so uže delili meso ter mešali vino. Klicar je privedel ljubkega pevca, slepega Demodoka, ter ga posadil na stol sredi gostov. Odisej je odrezal od svojega deleža kos tolstega svinjskega hrbta, pomignil klicarju ter mu dejal: „Na, daj to Demodoku v znamenje moje hvaležnosti. Povsodi se pevci Ceste, ker jih je Muza sama naučila peti". Z hvaležnim srcem sprejel je pevec dar: veselilo ga je tujčevo priznanje.
Po obedu nagovoril je Odisej zopet Demodoka : „Pred vsemi zemljani te spoštujem, pevec, ker te je Muza naučila tako lepih pesnij, ali pa Apolon sam. Prekrasno opevaš osodo grških junakov, kako so se trudili in bojevali, in koliko so prebili Ahajci, kakor bi bil sam prisoten bil ali pa slišal od koga drugega. Daj, nadaljuj ter pevaj nam o lesenem konji, kako ga je po zvijači spravil v
mesto Odisej, napolnivši ga z moži, ki so potem razdejali llijon. Če mi še to tako krasno opoješ, tedaj bodem vsem ljudem pripovedoval, da ti je bog podelil poseben dar petja".
Tedaj je opeval pevec Odisejeva slavna dela, rie sluteč, da sedi poleg njega slavni junak. Odisej je uvidel, da pevec vse tako resnično opeva, kakor bi bil sam bil pred Trojo. Petje ga je znova ganilo, da je pogosto vzdihnil in si skrivaj obrisal solzo iz očij. Nikdo ga ni zapazil jokajočega razven Alkinoja, ki je velel pevcu, naj preneha, in potem spregovoril zbranim gostom: „Slišite, plemenitniki fejaški, naj preneha peti Demodok; kajti ne poje vsem v veselje. Odkar je začel peti, ni še prenehal vzdihovati naš gost; pač huda bol mu razjeda srce. Naj tedaj neha peti, da se bodemo vsi razveseljevali, kajti gostu v čast je vse to pripravljeno. In kakor brat nam mora biti ljub in drag tujec, ki se nam bliža zaupno. A sedaj nam povej lepo vse po pravici, kar te bodem vprašal. Kako ti je ime, kdo so tvoji roditelji in v kateri deželi ti je tekla zibelka? Ime ima pač vsak človek, bodi visokega ali nizkega rodu.
In deželo tvojo in rojstno ti mesto moramo vedeti, če te hote odvesti domov moji Fejaki. Sprejmemo te pa radi, dasi nam star orakelj žuga, da nam zavidni Pozejdon nekdaj potopi ladijo, ko se bode vračala od nekega spremstva.
Povej nam tudf, kod si povsod hodil, in kake
ljudi si našel po svetu ? Katere narode si našel še divje in brez zakonov? Kde si še našel ljudi, ki tujce radi prenočujejo in pogostujejo ter se boje bogov? Vse to nam pripoveduj, in še to, zakaj si se jokal, ko je pevec pel o Troji ? Ali si morda v oni nesrečni vojski izgubil kakega brata, ali sorodnika, ali dragega prijatelja? Vse to nam po vrsti in resnično pripoveduj!"
Odisej pripoveduje Fejakom o svojih blodnjah, kako je prišel k Kikonom, Lotofagom in Kiklopu Polifeinu.
Na prijazno kraljevo vprašanje je prijazno odgovoril Odisej: »Mogočni kralj Alkinoj, pač krasno je, poslušati takega pevca, kakor je ta, bogovom jednak po glasu. Nič se mi ne zdi prijetnejšega, kakor če navdaja veselje ves narod, gostje pa v hiši poslušajo pevca, po vrsti sedeč, pred njimi mize. polne kruha in mesa, a točaj jim nataka vina iz polnih vrčev. To se mi zdi najslajše veselje živenja. A povprašal si me po mojej ža-loslnej osodi. Kaj naj ti poprej pripovedujem, in kaj pozneje? Kajti mnogo zla so mi podelili nesmrtni bogovi. Najprej naj vam povem svoje ime, da bodete vedeli, kdo je vaš gost. Jaz sem Odisej, Laertov sin, ljudem znan po vsakojakih zvijačah. Solnčna Itaka mi je domovina, kder mogočno dviguje svojo glavo proti nebu gozdnati Neriton. O-
71 —
kolo nje leži še več drugih otokov, ne daleč vsak-sebe, Dulihion, Same in Zakint.
Moja domovina je sicer mrzla, a vendar rodi čvrste može. Nikjer ne morem ničesa slajšega ugledati od domovine svoje. A zvedite, kako sem blodil po svetu in koliko sem prebil, odkar sem šel izpred Troje.
Takoj izpred Troje zanesel me je veter proti mestu Kikonov, Ismaru. Mesto sem razdejal, može pobil, žene pa in drugi plen razdelil mej svoje tovariše, .laz sem sicer svetoval, da bi koj odjadrali, a moji tovariši me niso hoteli slušati, nespametniki. Ostali so na morskem obrežji ter jeli in pili in se veselili. A moj tem so se ubegli Kikoni združili z drugimi sosedi in se privalili proti nam. Bilo jih je kakor listja in trave, ko so nekega jutra prihrumeli nad nas. Hrabro smo se držali ves dan, a proti večeru smo se morali umakniti mnogo močnejšemu sovražniku. Pobegnili smo in se tako rešili, a na vsaki ladiji izgubili smo po šest mož.
Od tod smo jadrali dalje po nedoglednem morji, veseleč se sicer, da smo si rešili življenje, a žalujoč po izgubljenih prijateljih. Kar nam pošlje Zen strašen sever, ki nam se sivimi oblaki zagrne nebo in zemljo; črna noč nastane. Iambori so se upogibali in predno smo mogli zviti jadra, zlomile so se jadrenice in jadra so se strgala na drobne kosce. Z velikim trudom privlekli smo ladije z vesli na obrežje, kder smo ostali dva dni in dve noči,
da smo popravili si jambore ter razpeli nova jadra. Ko smo tretji dan zgodaj zjutraj odjadrali, nadejali smo se prav gotovo, da pridemo kmalu v svojo domovino. A na predgorji Maleji nastal je z nova strašen vihar, ki nas je zanesel daleč tja na globoko morje. Devet dnij nas je podil nasproten veter okolo po morji, a deseti dan nas je zanesel na obrežje 'Lotofagov. Tukaj smo izstopili in se preskrbeli z vodo. Ko smo se najeli in napili, poslal sem dva tovariša, da bi si natančno ogledala kraj in pozvedela, kaki ljudje tam žive; spremljal ju je klicar. Tu prebiva dobrovoljno in srečno ljudstvo, Lototagi. Ime imajo od tod, ker jim je vsakdanja hrana jed, ki se zove lotos. Ta jed je slajša od medu ; kdor jo jedenkrat pokuša, želi vedno tam ostati ter pozabi popolnem domovine svoje.
Ti ljudje so prav prijazno vsprejeli naše drugove ter je pogostili z lotosom. A lotos je je popolnem omamil, da niso nikakor več hoteli zapustiti tega kraja. Se silo sem je moral poditi na ladije ter je tam trdo zvezati, da mi niso ušli. In le tako sem si mogel rešiti svoje ljudi, da sem takoj odjadral.
Od tod smo jadrali dalje ter prišli k divjim, ošabnim Kiklopom, ki, zaupujoC nesmrtnim bogovom, niti ne sejejo niti ne orjejo, a vendar jim zemlja a sega \ obilji rodi, pšenice, ječmena in vina. Zakonov ne poznajo niti zborov. Prebivajo vrhu visokih gora v izdolbenih pečinah. Vsakdo je sam
sodnik ženam svojim in otrokom ter jim ni do tovarišev.
Blizo pristanišča, ne daleč od dežele Kiklopov, leži mal otok, ves obraščen. Cele tolpe divjih koz se tam brezskrbno pašo; nikdar jih ne vznemirja človeška stopinja. Kajti nikdar ne prihajajo tja niti lovci, ki sicer vse gore preiskujejo, niti ne pašo tam pastirji, niti ne orjejo poljedelci. Nikdo ne prebiva tam; niti Kiklopje ne prihajajo tja, ker ne poznajo ladij. In vendar bi si ljudje lehko preobrazili ta otok v cvetoč vrt. Kajti zemlja je jako dobra in bi rodila vsakojakega sadja. Ob morskem obrežji se razprostirajo bujni travniki ; zemlja je rahla in globoka, da bi bogato rodila trta. Tudi je tukaj pripravno pristanišče, zavarovano proti vetrovom, da bi ne bilo treba niti privezovati ladij niti spuščati sider. Vrhu tega izvira, tik pristanišča čist studenec, okolo kojega rasto visoki topoli. Na ta otok smo jadrali v temnej noči; kak bog nas je je moral voditi. Kajti mesec ni sijal z visokega neba; zakrivali so ga oblaki. Niti valov nismo videli pred soboj, zaganjajočih se na zemljo, ka-mo-li otok. Ko se je zdanilo, hodili smo po otokn ter postrelili toliko koz, da sem dal vsaki ladiji — in bilo jih je dvanajst — po devet koz, sam sem si jih izbral pa deset, Tam smo ostali na bregu ves dan ter se gostili z kozjim mesom in črnim vinom, kojega smo si bili obilo v vrče natočili, ko smo razdejali Kikonov sveto mesto. Gledali
74 —
smo tja v bližnjo deželo Kiklopov, od koder se je vzdigaval dim : slišali smo glasove ljudij, koz in ovac.
Ko je drugo jutro vstala zlata zora, sklical sem svoje drugove ter jim govoril:
»Ostanite tukaj se svojimi ladijami, jaz pa hočem jadrati se svojo laclijo in dvanajstimi izbranimi drugovi tja v ono deželo ter jo preiskati. Kajti rad bi zvedel, kaki ljudje prebivajo tam, ali so še divji in brez zakonov, ali pa gostoljubni in pobožni."
Ko smo prišli tja, zagledali smo na bregu tik morja obločno pečino, visoko, z lavori obsen-čeno; tam je počivalo mnogo drobnice, koz in ovac. Okolo in okolo je bila visoka ograja iz uzidanega kamenja, visokih smrek in dobov. V tem oboru je prebival orjašk mož, ki je sam pasel drobnico po samotnih pašah; z drugimi pastirji ni občeval, temveč daleč od drugih v srci koval kako hudobijo. In strašna prikazen je bil ta orjak nikakor ne podoben navadnemu človeku, temveč visokej gori, ki samotna vzdiguje svojo glavo proti nebu.
Z dvanajstimi izbranimi drugovi stopil sem na suho, a ostalim ukazal sem ostati pri ladijah ter je čuvati. Se soboj vzel sem meh najboljšega črnega vina, ktero mi je bil poklonil iz hvaležnosti Maron, Evantejev sin, svečenik Apolonov. Kajti jedrnemu njemu, ženi njegovi in deci smo zanesli na Ismaru, a vse druge pobili. Zato pa mi je poklonil krasnih darov. Daroval mi je sedem talentov čia-
tega zlata in velik vrč iz samega srebra. Dvanajst vrčev mi je napolnil z najslajšo črnino, pravo božjo pijačo. O njej ni vedel nikdo izmej slug in služkinj v hiši; vedel je le on, žena njegova in oskrbnica. Kedar so ga pili, primešali so mu dvajset delov vode; tedaj je lepo dišalo in težko je bilo, vzdržati se ga. Tega vina vzel sem se soboj in koš jedil; kajti dozdevalo se mi je, da pridemo k močnemu možu, divjemu, ne poznajočemu niti prava niti zakonov.
Kmalu smo prišli do pečine, obrovega bivališča ; njega ni bilo doma, pasel je drobnico. Stopili smo v votlino ter si vse natančno ogledali. Lese stale so okrog, a na njih hlebi sira. Staje so bile natlačene z jagnjeti in kozliči, po starosti ločeni po hlevih. Vse polno posode ležalo je okrog, napolnjene z mlekom in sirotko : deže, brente, latvice in golide. Drugi so mi svetovali, da si vzamemo sira ter odženemo kozliče in jagnjeta k ladijam in hitro odjadramo. Da bi jih bil pač poslušal! A jaz nespametnih sem hotel videti velikana, nadejaje se, da me bogato obdari. Kako sem se motil!
Tedaj ostanemo v jami, unetimo ogenj, opravimo daritev, najemo se sira ter pričakujemo, da se vrne gospodar s čedo. Proti večeru pride, silen tovor suhljadi noseč, da bi si skuhal večerjo. Breme telebi pred pečino s tako groznim ropotom na tla, da se prestrašimo ter poskrijemo po vseh kotih. Molzno drobnico prižene v široko pečino, ovne in kozle pa pusti zunaj v oboru. Potem zavihti in
postavi pred pečino velike skalnate dveri, tako težke, da bi jih dvaindvajset močnih in štirikolesnih voz ne spravilo z mesta. Potem sede in molze ovce in koze, vse zapored, ter dene pod vsako sesajoče mladice. Polovico mleka pusti, da se mu sesede, utlači je potem ter razloži po pletenih lesah, a drugo polovico ohrani si v posodah, da bi jo imel za večerjo. Ko vse opravi, zakuri ogenj. Sedaj še le prav vidimo orjaško njegovo postavo. Na čelu je imel kakor vsi Kiklopje jedno samo žareče oko, noge so mu bile dolge in trdne kakor tisočletni hrastje, a roke debele in močne, da bi lehko metal visoke gore.
Ko nas ugleda, zadere se nad nami: „Kdo ste, tujci? Od kod prihajate po morji? Ali hodite po kupčiji, ali se le tako klatite po morji, kakor tolovaji, ki zalezujejo uboge mornarje?" Vsi se prestrašimo strašnega njegovega rjovenja. A jaz se ojunačim ter mu odgovorim: ,,Grki smo, ki se vračamo izpred Troje domov. Hudi viharji zanesli so nas daleč od domovine na ta samotni otok. Slišal si pač uže o Agamemnonu, ki je z drugimi junaki razdejal troje trdno zidovje; njegovo ljudstvo bili smo mi. A zla osoda nas preganja ; zategadel te prosimo, da nas prenočiš ter nam daš gostnine, kakoi se tujcem spodobi in je povšeči bogovom. Spoštuj bogove, vrli mož; kajti ponižno se ti bližamo. In mogočni Zen je maščevalec vsem prosilcem in tujcem!“
„Haha“, zareži se Kiklop: „nespameten si, tujec, ali pa prihajaš od daleč, ker mi velevaš, naj se bojim bogov. Mi Kiklopje ne zmenimo se niti za Zena niti za blažene bogove; kajti mnogo-močnejši smo od njih. Niti tebi in tvojim drugom ne zanesem morda zaradi tega, ker se bojim maščevalnega Zena, temveč le, ako mi bode prav. A povej mi, kje si pustil svojo ladijo, kje blizo ali daleč?" Tako me je skušal. Le vprašaj me, mislil sem si, lisjak ; ne prekaneš me tako zlepa. Hitro mu odgovorim lokavo: „Ladijomije razbil zemlje-tresitelj Pozejdoni, ki jo je treščil ob skale na meji vaše dežele. Veter jo je raznesel po morji, a jaz sem stemi-le drugi ubežal nagli pogubi".
Grozovitnež na zadnje besede ničesa ne odgovori, pač pa stegne roki po mojih tovariših, zgrabi dva izmej nju ter ju butne ob tla kakor ščeneti, da se možgani razlijo po zemlji in jo okrvave. Potem jima razreže ud za udom in si napravi večerjo. Žre ko lev na gorah izrejen; vse poje: drob, meso, še celo mozgovate kosti, mi pa milo plakamo ter dvigujemo roke k Zenu, videč to ljuto početje. Ko si napolni Kiklop široki svoj želodec z človečjim mesom in se k temu naloka čistega mleka, zlekne se, kakor je bil dolg in širok, tja po brlogu sredi svoje čede. Sedaj sem jel premišljevati, ali ne bi bilo pametno, zgrabiti ostri meč ter poriniti mu ga v prsi. A kmalu sem se premislil. Kajti kaj bi nam bilo to pomagalo? Kdo bi nam bil odvalil
težki kamen izpred jame? Vsi bi bili morali poginiti žalostne smrti. Zategadel sem ga pustil smrčati, težko pričakujoč drugega dne. Zjutraj zapali Kiklop zopet ogenj, pomolze drobnico, zgrabi zopet dva moja druga ter ju požre za zajutrek. Nasiti vsi se vzdigne kamenene dveri, pusti čedo iz pečine ter postavi skalo zopet pred uhod. Slišali smo ga, kako je glasno žvižgal za svojo čedo daleč tja po gori. Ostali smo sami zaprti v pečini ves ljubi dan. Jel sem premišljevati, kako bi se maščeval na Politemu. Kar zapazim v staji njegovo kijačo, dolgo in veliko kakor steženj ladije z dvajsetimi vesli. Obtešem jo blizo seženj ter velim tovarišem, da jo ugladijo. 1 ovariši store to, jaz poostrim konec m ožgem na žarečem ognji ter jo potem skrijem v gnoj, katerega je bilo v jami vse polno. Slednjič dam še po žrebu določiti, kateri, štirje mi bodo pomagali oslepiti obra. In glej, žreb mi je določil štiri najsrčnejših prijateljev, katere bi si bil sam izbral, in peti sem bil jaz.
Zvečer prižene zopet čedo domov in jo pusti vso v pečino, katero zopet varno zapre. Ko pomolze svoje koze in ovce, zgrabi mi zopet dva tovariša in ju požre. Sedaj napolnim lesen vrč se sladko črnino, se približam Kiklopu ter ga nagovorim: «^a, Kiklop, pij vino, ko si se najel človečjega mesa. da bodeš vedel, kako pijačo je hranila naša ladija. Tebi sem prinesel vina, da bi bogovom darovali, ko bi se me usmilil in me odposlal domov;
a divjaš mi uže neznosno. Grozovitnež, kako bi se ti pozneje kdo drug približal izmej neštevil-nili ljudi j ? Kajti nikakor ne ravnaš spodobno".
Kiklop uzame vrč in ga sprazni. Hej, kako mu je dišalo sladko vino ! Zopet me poprosi vina, rekoč : »Nalij mi še jedenkrat te sladke pijače in povej mi, kako se zoveš, da ti dam gostnine, ki je bodeš vesel. Vsaj tudi Kiklopom rodi žitodarna zemlja velejagodnega vina, in Zena deževje je množi; ■a ta kapljica je od same ambrozije in nektara". Natočim mu z nova žarnega vina: trikrat mu ga prinesem, in trikrat ga izpije v svoji neumnosti. Ko ga vino uže popolnem omami, ga nagovorim z milobno besedo : »Kiklop, poprašuješ me po slavnem imenu. Povem ti, kako mi je ime, da mi daš obljubljeno gostnino. „Nikdo mi je ime, Nikoga zoveta mene oče in mati in vsi drugi tovariši moji." Tako mu velim, a on mi takoj neusmiljeno odgovori: »Nikoga pojem najzadnjega, preje po-jedši vse mu drugove; tako te pogostim, to bode ti darilo*.
Rekši zvrne se na tla ter začne strašno smrčati. Sedaj zgrabim njegovo kijačo, porinem jo v žrjavico, da jej ost ogori, a potem jo prime četvorka tovarišev in sune z ostjo naravnost v ob-rovo oko, jaz jo pa z drugega konca vrtim v očesi. Trepalnice in obrvi se mu osmode, in krv curlja iz očesa. Politem strašno zatuli, jaz pa in tovariši odskočimo prestrašeni v stran. Krvavi kij potegne
iz očesu; ves besen od bolečine, vrže ga daleč od sebe, Kiklope na pomaganje kličoč. Ti pribite jadrno od vseh stranij in ga povprašujejo okolo pečine stoječ: „Kaj te tako boli, Politem, da v tihej noči tako grozno rjoveš in nas motiš v spanji? Ali ti odganja kdo koze, in ti mu ne puščaš, ali pa kdo tebe samega ubija se zvijačo in se silo ? Odgovori jim hrust Politem tako iz pečine: Prijatelji, Nikdo me ubija se zvijačo, ne se silo“. Ki-klopje mu na to odgovarjajo hitre besede : *Ako ti ne dela nikdo sile, a sam si v pečini, čemu nas kličeš? Vsaj ni leka boleznim, ki prihajajo od mogočnega Zena. Moli k svojemu očetu, kralju Pozejdonu, naj ti pomore”.
Tako pravijo Kiklopje in odidejo. Meni se je pa srce smejalo, da jih je izmišljeno moje ime tako prekanilo.
Slepi Kiklop stoče od groznih bolečin, tiplje okrog z rokama, odmakne skalo ter sede sredi uhoda in čaka, ali ne bi se kdo mej ovcami hotel izmuzniti in mu tako priti v pesti. Kajti menil je, da bodem ravnal tako neumno. A jaz sem si izmislil novo zvijačo, s katero sem rešil sebe in tovariše svoje. Mej ovcami so bili močni ovni, debeli in veliki, zaraščeni z gosto volno. Te zvežem s trtami po tri in tri skupaj, drugega poleg drugega. Pod vsakega srednjega privežem jednega svojih tovarišev, sam pase obesim na najmočnejšega in najbolj volnastega, držeč se njegove kodraste volne.
— 81
Ko se zdani, spusti Politem drobnico na pašo. Ovni so se prvi silili proti vhodu, a ovce so se bleketajoč oščajale; kajti vimena so jih tiščala, ker jih ni danes nikdo pomolzel. Politem potiplje sredi uhoda sedeč pazljivo vsakemu ovnu hrbet ne sluteč, da so pod njimi privezani tujci. Vsi moji tovariši so uže srečno ušli obru. Sedaj se pomika tudi moj oven počasi odprtini. Tudi njega potiplje Politem in ga pogladi po hrbtu ter ga nagovori: „Ljuba moja živalica, kaj tavaš danes tako počasi iz pečine? Vsaj si bil navadno vselej prvi na paši in na potoku in zvečer prvi zopet v staji. In danes zadnji ? Pač žaluješ se svojim gospodarjem, kojemu je lopov Nikdo izžgal oko. Da bi ti mogel misliti in govoriti kakor jaz, gotovo bi mi povedal, kje se skriva prekanjeni tat Nikdo. Tedaj bi pa videl, kako bi se razlili njegovi možjani in njegov mozeg po pečini ; meni bi pa zopet zaukalo moje žalostno sree“.
Tako je dejal in izpustil iz rok tudi mojega ovna. Ko smo bili nekoliko oddaljeni od pečine, izpustim ovna in odvežem tudi moje drugove. Hitro odženemo tolsto drobnico proti ladijam obžalujoč izgubljene drugove; a prijateljem svojim v jednorner migam, naj ne jočejo glasno. Ko smo uže jadrali po sinjem morji in bili tako daleč od brega, kolikor daleč se sliši glas upijočega, tedaj zakričim za Kiklopom te žalilne besede: »Hej, Kiklop, nisi pohrustal nejakega moža tovarišev v
G
pečini. A dobil si zasluženo plačilo, grozovitnež, ker se nisi bal pojesti v svoji hiši gostov; zategadel te je Zen kaznoval in drugi bogovi1*.
Kiklop se še bolj razsrdi, odtrga vrh visokega hriba ter ga vrže za našo Indijo. Dobro je meril! Skala je treščila tik pred našo ladijo v morje, ki je postalo vsled tega valovito ter nas zopet zagnalo proti obrežju. Z vso silo morali smo zopet veslati, da smo odrinili od kraja in ubežali obru. Ko smo bili uže dvakrat toliko oddaljeni od brega kakor poprej, začnem zopet dražiti Polifema, dasi so me tovariši lepo prosili, naj molčim. »Hej, Kiklop*, sem zakričal, »če te bode kdo izmej um-ročih zemljanov kedaj vprašal, kdo te je oslepil, tedaj povej mu, da te je oslepil Odisej, Laertov sin, doma se skalnate Itake*.
Tako sem dejal, a Politem, mi je odgovoril stokajoč : »Gorje mi! Izpolnilo se je na meni staro prerokovanje. Bival je tukaj pri nas vedež, velik in močan, Telem, Evrimov sin, ki se je postaral pri nas Kiklopih. Ta mi je prerokoval, da izgubim po Odiseju vid. Tedaj sem vedno pričakoval, da pride sim kak velik, lep in močan mož. A sedaj je prišel ta šibki priTlikovec ter me je oslepil, ko me je poprej omamil z vinom. A vrni se nazaj, Odisej, da te spodobno pogostim! Tudi ti hočem izprositi varno spremstvo od pomorskega boga; kajti vedi, da sem sin Pozejdonov, ki mi gotovo tudi zopet ozdravi oko“.
A jaz mu odgovorim: „Da bi te le mogel jaz tako gotovo poslati v Had, kakor ti gotovo ne ozdravi očesa niti Pozejdon11. Tedaj vzdigne Politem roki k zvezdnatemu nebu ter moli k očetu Pozejdonu: „Usliši me, mogočni oče! Ne daj, da se vrne kedaj domov mest rušitelj, Odisej, Laertov sin, z Itake. Če mu je pa uže usojeno, da se zopet povrne v ljubo domačo deželo k dragim svojim prijateljem, tedaj pridi domov pozno, nesrečno, na tuji ladiji, izgubivši vse tovariše, ter najdi tam le nadlogo in bedo11.
Tako je molil in uslišal ga je Pozejdon.
A zgrabil je drugo skalo, še večjo, ter zagnal jo za nami se silno močjo; treščila je v morje za ladijo in skoraj bi jo bila zadela. Veslali smo urno naprej in kmalu dospeli smo na Kozji otok, kder smo bili pustili tovariše svoje, ki so nas uže težko pričakovali. Ko smo stopili na suho. razdelili smo si takoj plen, Kiklopovo čedo, kojo smo mu odvedli. Meni so še posebe prisodili ovna, pod kojim sem bil ubežal. A daroval sem ga takoj Zenu, ter zažgal mu tolsti bedri. A njemu ni bilo do naših daritev, temveč premišljal je v svojem srci, kako bi potopil naše ladije ter nas ugonobil na njih.
Tam smo tedaj sedeli ves dan ter krepčali se z mesom in sladkim vinom. Ko je solnce utonilo, polegli smo na bregu k sladkemu počitku. Drugo jutro ob zoru smo uže zopet sedeli na la-dijali ter čvrsto dalje veslali proti ljubi domačiji.
6*
Odisej pri Ajolu, pri Laistriironih in pri Kirki.
\ ožili smo se dalje po nedoglednem morji, dokler nismo dospeli do otoka, na kojem prebiva Ajol, Hipotov sin, prijatelj nesmrtnim bogovom, la otok plava po morji; obdaja ga okrog in okrog trdno zidovje. Ajol ima v svojem dvorci šest krasnih hčera in šest čvrstih sinov, s kojimi vsak dan veselo in bogato obeduje. Ta nas je z veseljem vsprejel ter gostil nas ves mesec z ukusnim jelom in pilom. Povpraševal nas je z velikim zanimanjem o Iliju, ob grških ladijah ter o Grkov vrnitvi v domovino, a jaz sem mu vse natančno pripovedoval. Ko sem ga slednjič i jaz poprosil, naj me vede domov, ni mi odbil prošnje. Dal mi je meh iz kože devetletnega vola ; vanj je bil zaprl tuleče vetrove — kajti njega je postavil Kronion varuha vetrovom, i potolažiti i razburiti je, kakor hoče. — Na zbočenej ladiji privezal nam je meh se srebrno nitjo, da ne bi mogla niti najmanjša sapica mimo pihljati. Za menoj pa je poslal mil podsolnčnik, da bi nosil i ladije i nas. A ni se izvršilo; po svoji nespameti smo ponesrečili.
Devet dnij in devet nočij smo jadrali po morji, in deseti dan se nam je uže prikazala domača dežela in blizo smo uže videli ognje, koje so kurili pastirji. Tedaj sem ves utrujen sladko zadremal; kajti ves čas sem sam jadro obračal, in
nobenemu drugu nisem prepustil tega posla, da bi Cim preje dospeli v domačo deželo. V tem so se tovariši moji pogovarjali mej soboi, meneč, da peljem od Ajola mnogo zlata in srebra domov. Tako je govoril marsikdo k svojemu drugu: „Kako je pač Odisej priljubljen vsem ljudem, v kojih koli deželo in mesto pride. Mnogo dragocenostij pelje domov izpred Troje; mi pa, ki smo izvršili isto pot in prebili iste nevarnosti, vračamo se s praznimi rokami. I sedaj mu je podaril Ajol krasnih darov. A poglejmo hitro, koliko zlata in srebra je pač v tem mehu“.
Tako so dejali, in hudobni svet je zmagal. Odvezali so meh, in glej, vsi vetrovi so izleteli, m vihar nas je zopet zanesel na morje, daleč od ljube domačije. Jaz sem pa vzbudivši se premišljeval v svojem srci, ali ne bi bilo najbolje, vreči se z ladije ter poginiti v morji. A potolažil sem se, zavil se v plašč in legel. Vetrovi so nas zapodili nazaj na Ajolov otok, a tovariši moji so vzdihovali. Stopivši na suho preskrbeli smo se z vodo in pogostili se pri brzih ladijah. Nato sem vzel se soboj klicarja in jednega druga ter podal se v Ajolov dvorec. Našel sem ga obedujočega z ženo in deco svojo. Sedli smo na prag, a oni so se čudili in nas izpraševali: „Kako, si uže zopet tukaj, Odisej ? Katero sovražno božanstvo te je progan-jalo? Vsaj smo te ljubeznivo odposlali, da bi prišel domov, ali kamor bi sicer želel. „Tovariši so me
pogubili", dejal sem; »popravite mi nezgodo, vsaj vam je mogoče'1. A zadere se na me gospodar: »Poberi se čim preje z otoka, malopridnež; kajti človeka, kojega sovražijo bogovi, ne smem ni pogostiti ni spremiti domov. Poberi se mi izpred očij!“ Globoko vzdihujoč in s težkim srcem odpravil sem se dalje.
Odtod smo jadrali žalostni dalje šest dnij in šest nočij, a sedmi dan dospeli smo v Lama visoko mesto, v Telepii, v deželi Laistrigonov, kder pastir, goneč čredo domov, kliče pastirja, gonečega na pašo, a ta se mu odzivlja. Tukaj bi si mož, ki ne bi nikdar spal, lehko zaslužil dvojno mezdo, mezdo govedarja in mezdo ovčarja; kajti blizo so potje dneva in noči. Dospevši v to deželo vrgli smo sidra v krasnem pristanišči, zavarovanem od \seh stranij z visokimi stenami; morje v njem bilo je vedno tiho in mirno ter gladko kakor zrcalo. Jaz jedmi ustavil sem ladijo svojo zunaj pristanišča, privezal jo na skalo ter splezal vrh skalovja ter gledal po deželi. Nikjer nisem zapazil niti polja niti vinogradov, le dim videl sem, ki se je vzdigal od tal. Tedaj sem poslal dva moža in kli-carja pozvedovat, kaki ljudje prebivajo v tej deželi. Stopivši na zemljo hodili so po ravnem potu, po katerem so ljudje vozili drva z visokih gora. Pred mestom srečali so devo, ki je prišla po vodo k studencu Artakija, hčerko kralja Antifata. K njej so pristopili, nagovorili jo ter povprašali, kdo je
kralj tej deželi in kakim ljudem kraljuje. Pokazala jim je takoj očeta svojega visoko hišo. A ko so prišli v krasno domovje, zagledali so žensko, veliko kakor vrh gore, in prestrašili so se je. Ta pokliče takoj s trga svojega soproga Antifata, ki zgrabi brzo jednega tovariša ter si ga pripravi za kosilo, druga dva se pa vzdigneta ter zbežita proti ladijam. A Antifat zažene krik po mestu, in Lai-strigoni, zashšavši krik, prihajajo od vseh stranij, v neizmernem številu, ne podobni možem, temveč obrom. Sedaj začno metati velikanske skale v pristanišče; silen šum nastane i umirajočih ljudij i potapljajočih -e ladij. Ljudi nabadajo kakor ribe na trizobe ter si je odnašajo, da bi jim bili v kosilo. V tem potegnem jaz svoj meč, presečem vrv, za katero je bila moja ladija privezana ter ukažem svojim tovarišem, naj hitro jadrajo, da ubežimo nesreči. Tako smo ubežali gotovi pogubi, a vsi drugi prijatelji so tam skupno poginili.
Od tod jadrali smo dalje in prišli na otok Ajajo. Tu je stanovala lepolasa boginja Kirka, hčerka solnčncga boga in Okejanove hčerke Perze ter sestra zlega kralja Ajeta. Prijadravši z ladijo v varno pristanišče polegli smo na obrežji trudni in žalostni ter ležali tam dva dni in dve noči. Tretji dan vzamem v roko kopije in ostri meč ter se podam na višino, ali ne bi kje zagledal polja ter zaslišal človeških glasov. In zagledal sem dim, ki se je vzdigoval skoz goščavo in les iz Kirkinega domovanja.
- 88 —
Tedaj sem premišljal, ali bi šel koj tja in vse potrebno pozvedel, ali bi se vrnil ter dal tovarišem obed in je potem razposlal pozvedavat. Zadnje zdelo se mi je bolje. Vrnem se tedaj in bil sem uže blizo ladije, ko se me jeden izmej bogov usmili ter mi pošlje na pot rogatega jelena, ki je žejen skakal iz gozda k studencu pit. Nanj pomerim in zadenem ga se sulico sredi hrbta, da se je prikazala na trebnhu ven. Potem stopim z nogo na žival in povlečem sulico iž nje, zvijem si trto iz vrbovja in zvežem ž njo živali nogi, jo zaderem na hrbet ter nesem opirajoč se na sulico. Prišedši k ladiji vzbudim tovariše ter je vspodbujam z milimi besedami, naj si pripravijo tolsti obed. Hej, kako so se vzradostili moji drugovi! Pripravili smo si brzo obed ter gostili se ves dan, zvečer pa smo legli k sladkemu počitku na morskem obrežji. Drugo jutro povem svojim tovarišem, da sem videl včeraj na otoku dim in da je treba pozvedeti, kje smo. Prijatelji so se prestrašili spomnivši se Laistrigona Antitata in Kiklopa Polifema, glasno so jokali ter prelivali debele solze. A jaz se nisem dal omečiti, temveč sem razdelil vse tovariše v dve četi ; jednej četi sem postavil načelnika samega sebe, a drugi božanskega Euriloha. Nato smo vrgli žreb v čelado ter jo tresli ; skočil je iž nje žreb pogumnega Euriloha, ki se je moral takoj odpraviti z dvaindvajsetimi tovariši, ki so mu jokajoč sledili. Našli so kmalu v gostem gozdu krasno hišo, sezidano iz gladkega kamenja, vidno na vse strani.
Okrog nje so se sprehajali volkovi m levi, katere je bila Kirka se strupenimi zelišči začarala. Niso planili na prišlece, temveč mirno so se vzdignili pred njimi, prijazno migljajoč z dolgimi repi, kakor migljajo psi, kedar prihaja gospodar od obeda, nesoč jim ukusnih slaščič.
Tovariši moji ustavili so se pri dvora zunanjih vratih ter poslušali Kirko, ki je notri tkala veliko krasno obleko, kakovšno znajo tkati le boginje, ter zraven prepevala v krasnim glasom nesmrtne pesni. Tedaj svetuje Polit, najdražji mi prijatelj, naj začno vsi prijatelji kričati, da je zasliši boginja. Res, prijatelji ga slušajo in začno kričati. Boginja odpre takoj krasna vrata ter je povabi noter; vsi idejo, nespametniki, le Euriloh ostane zunaj, sluteč prevaro. Posadi je na stole in stolice, prinese sira, moke in medu ter zmeša vse to z močnim vinom, a primeša zraven še strupenih zelišč, da bi prijatelji moji popolnem pozabili domovine svoje. Po-davši jim pijače, katero so takoj popili, udari je s čarodejno palico ter je zapre v svinjake ; kajti imeli so svinjske glave, glasove, lase in postave, le razum ostal jim je prejšnji. Tako je je Kirka jokajoče zaprla ter jim vrgla v korita želoda in drenulj, svinjam navadne jedi.
Euriloh je takoj pritekel nazaj k ladiji sporočit tovarišev svojih kruto usodo. A niti besedice ni mogel spregovoriti, dasi je želel, ves omamljen hudega strahu ; oči so mu bile polne solza, v duhu
— 1)0 —
je videl le žal in bol. Ko smo ga začeli vsi začudeni povpraševati, kaj mu je uzrok potrtosti, pripovedoval nam je vso dogodbo ter tovarišev žalostno pogubo. Takoj si vržem veliki meč čez rameni in lok ter mu ukažem, naj me vede po istem potu. A Euriloh me začne prositi, obirnši mi koleni, naj ga ne vedem tja, temveč pustim pri ladiji, češ da nikogar ne rešim niti sam ne ubežim pogubi ; bolje bi bilo, da takoj pobegnemo z ladijo in se tako rešimo gotove smrti. Velim mu, naj le ostane pri ladiji jedoč in pijoč, a mene da žene tja nepremagljiva moč. To rekši napotim se skoz gozda sveto tihoto proti Kirkinemu domu. Kar mi pride naproti Hermej se zlato palico, v podobi cvetočega mladeniča, ko-jemu začenjajo uže poganjati brke. Poda mi roko ter me nagovori : „Kam se pač podajaš sam, ne-poznajoč kraj ? Misliš li rešiti tovariše, ki so ti zaprti v svinjakih ? Ne bodeš jih rešil, temveč i sam ostaneš tam, kjer so tvoji drugovi. A jaz te hočem rešiti preteče nevarnosti. Dani ti zdravilno zelišče; s tem podaj se v Kirkin dom. Povem ti tudi vsa njena čarodejstva. Pripravi ti neko mešanico, v katero ti vrže strupenih zelišč. A ne bode te mogla očarati; branilo te bode moje zdravilno zelišče. Ko se te dotakne se svojo dolgo čarodejno palico, tedaj potegni meč izza boka in plani nanjo, kakor bi jo hotel umoriti. Prestrašena se ti uda in prosila te bode nečesa, a ti jej prošnje ne odbij, da rešiš tovariše svoje in da dobodeš pri njej
— 91
spodobne gostnine. Poprej pa daj jej priseči še sveto prisego, da ti ne stori ničesar zlega".
To rekši izril je bog iz zemlje zdravilno zelišče ter mi je podal. Korenina mu je bila črna, a cvetje belo kot mleko; bogovi je imenujejo „moli,“ umroči ljudje je težko izrujejo, a nesmrtnikom je vse mogoče.
Hermej je zletel nato proti visokemu Olimpu, jaz pa sem šel proti Kirkinemu domu in nemirno mi je plalo srce. Pred boginje zunanjimi vrati sem obstal ter zakričal. Boginja me je zaslišala, odprla vrata ter me povabila noter: s težkim srcem sem šel za njo. Posadivši me na krasen stol, zbit se zlatimi žeblji, pripravljala mi je mešanico v zlatej čaši, a zraven primešala strupenih zelišč, da bi me začarala. Ko sem mešanico izpil, doteknila se me je s čarodejno palico ter mi velela, naj grem v svinjak k drugim tovarišem. Tedaj zgrabim brzo ostri meč izza boka ter planem nanjo, hoteč jo umoriti. A ona glasno zavpije, zgrabi mi roko, objame potem koleni in spregovori z milim, glasom r „Kdo si in od kod prihajaš ? Kdo so ti roditelji ? Jako se čudim, da te ni začaralo moje zelišče ; do sedaj se mu ni še nikdo ustavil. Da, prekanjeni Odisej si, o kojem mi je uže Hermej pravil, da pride k meni vračajoč se izpred Troje. A vtakni meč v nožnico in prisedi k meni, da se bodeva zaupno pogovarjala". Jaz jej pa odgovorim: „Kako pač naj ti zaupam, boginja, ko si mi vse drugove
spremenila v svinje ? Ali ne morem slutiti, tla hočeš i mene prekaniti? Če bočiš, da se ti približam, prisezi mi sveto prisego, da mi ne namerujes ničesar zlega". Prisegla mi je takoj in me pomirila. Mej tem so mi štiri delavne služkinje, nimfe stu-denčne, pogozdne in porečne, pripravljale v hiši vsakojakih udobnostij. Jedna je pregrnila stolice z bagrenimi blazinicami, a po tleh je razprostrla krasne preproge, druga je primaknila k stolicam srebrne mize ter dela nanje zlate jerbaščke, tretja je mešala sladkega vina v srebrnem vrči ter razdelila po mizi zlate kozarce, a četrta je nosila vode in zakurila ogenj pod velikim trinogom. Ko se je voda ugrela, sem se opral in pomazilil s tolstim oljem, in prešla mi je vsa utrujenost. Prinesle so mi potem ukusnih jedil, a nisem jih hotel pokusiti, temveč sedel sem zamišljen, sluteč zlo. Ko me zapazi Kirka tako zamišljenega in žalostnega, nagovori me :
„Zakaj sediš pač, Odisej, tako nem in se ne dotakneš ni jela ni pila? Se-li bojiš kake prevare? Ni se ti treba bati, vsaj sem ti prisegla sveto prisego. A jaz jej odgovorim: „Kako bi se mogel pošten mož gostiti z jelorn in pilom, ko so mu tovariši v bedi in stiski ? Če hočeš, da bodem jel in pil, osvobodi mi tovariše, da je bodem zopet gledal". To je pomagalo. Podala se je iz hiše s palico čarodejno, odprla vrata svinjaka in zapodila ven moje drugove, ki so bili podobni devetletnim prascem. Postavili so se jej nasproti, a ona je šla
skoz njih vrste ter je pomazala vsakega z drugim sokom. Tedaj so jim odpadle ščetine, vsi so bili zopet možje, še lepši in večji, nego so bili poprej. Spoznali so me, podajali mi roke in začenjali veselja jokati. Boginja me je zopet nagovorila :
„Zviti Odisej, Laertov sin, idi sedaj, ko sem ti izpolnila željo, k morju, spravi ladijo na suho, shrani vse dragocenosti in vse orodje po pečinah ob morji, ter vrni se zopet k meni z vsemi svojimi drugovi". Dal sem se pregovoriti ter se napotil takoj proti morju. Tovariše drage našel sem vzdihujoče in solze prelivajoče. Tako so se razveselili ugledavši me, kakor se razvesele telički, ko se jim matere vrnejo s paše v staje; obletujejo je, veselo mukajoč, nobene pregraje jih ne morejo več zadrževati. Tako jim je bilo pri srci, kakor bi bili uže prišli domov v predrago domovino, ki nas je rodila in vzredila. Sporočil sem jim nato ostalih prijateljev srečno usodo ter jim ukazal, naj povlečejo ladijo na suho in se potem podajo z menoj h Kirki, kjer jih čaka obilo ukusnega jela in pila. Vsi so bili zadovoljeni, le Euriloh je je zadržaval govoreč; „Kam pač idemo, siromaki? Ali tako hrepenite po vaši pogubi, da se hočete podati h Kirki, ki vas spremeni ali v svinje, ali v volke, ali pa v leve, da ji bodete čuvali dom ? Nas ni li ta srčni Odisej vedel i h Kiklopu Politemu ? Po njegovi nespameti poginili so nam dragi tovariši. A pustite ga, naj gre sam tja, mi ostanimo pa tukaj!“ Te besede
so me tako zbodle, da sem uže hotel potegniti meč izza boka in odsekati mu glavo, dasi mi je bil bližnji sorodnik. A tovariši so me mirili, govoreč; »Pustimo ga le tukaj, naj varuje ladije, nas pa vedi k Kirkinemu domu".
To rekši šli so z menoj; niti Euriloh ni zaostal, prestrašila ga je bila moja grožnja.
V tem je bila Kirka prijatelje moje okopala, pomazilila s tolstim oljem ter je vse preoblekla. Našli smo je prav obedujoče v dvorani. Ko so se zagledali in spoznali, začeli so veselja jokati. A tolažila je je Kirka ; dejala je : „Ne jokajte več, možje. Vsaj vem, koliko zlega slo prebili i na morji i na suhem od sovražnih ljudij. A sedai jejte in pijte, da se vam povrne v žile ista moč, kojo ste imeli tedaj, ko ste zapustili skalnato Itako. Kajti sedaj ste brez moči in brez poguma, ker so vam vedno v mislih prebite nevarnosti: nikdar vam ni srce veselo, ker ste morali toliko trpeti".
Tako je dejala, a mi smo se potolažili.
Ostali smo tam celo leto, jedoč mnogo mesa in pijoč sladkega vina. Ko je bilo leto uže preteklo, tedaj so me začeli tovariši opominati, naj se vendar uže jedenkrat spomnim pozabljene ljube domačije. To me je ganilo. Objel sem boginji koleni ter jo prosil, naj mi izpolni obljubo ter nas pošlje domov. Boginja me je uslišala in dejala: »Dobro, Odisej, ne spodobi se, da te dalje zadržujem. A izvršili moraš poprej drugo pot. Priti
moraš najprej v kraljestvo Hada in strašne Per-zefone, da pop ra šaš du šo Tebanca Teirežija, slepega vedeža; njemu jedinemu je podelila Perzefona, da je tudi po smrti pri čistem razumu, vsi drugi frfotajo brez zavesti, podobni sencam". Prestrašil sem se, zaslišavši ta sklep, in začel sem jokati. Kajti menil sem, da ne bodem nikdar več gledal solnčne luči. Jokajoč dejal sem boginji: „0 Kirka, kdo mi pa pokaže pot tja ? V Had ni še nikdo dospel z ladijo". „Ne skrbi te vodnik", odgovorila je boginja; „le razpni veselo jadra in izroči se brezskrbno severju, ki te ponese čez morje. A konec Okejana ustavi ladijo; tam je nizko obrežje in log podzemljske kraljice Perzefone, visoko topolovje in nizko vrbovje. Tu najdeš pot v spodnji svet ali Had. Splezaj čez neko skalovje: tu se izlivata reki Piriflegeton in Kokit v Aheronta, podzemeljsko reko. Predno prestopiš Hadove meje, izkoplji jamo, vatel dolgo in široko ; tukaj daruj umrlim dušam zaduš-bino, obstoječo iz medu, mleka, vina, vode in moke. Obljubi jim tudi, da jim bodeš daroval, pri-šedši domov, jalovo junico in Teireziji še po vrhu črnega ovna. Nato zakolji umrlim dušam ovna in ovco obrnjen proti Okejanovemu toku, a tovarišem ukaži, naj ja hitro zažgo glasno moleč k bogovoma, silovitemu Hadu in stiašnej Perzefoni. Tedaj pri-teko k tebi duše umrlih, hrepeneč piti krv. A ti potegni meč in ne pusti jih blizo, dokler ne povprašaš vedeža Teirezije, ki se kmalu približa in ti pove usodo tvojega nadalnjega potovanja".
— 9(5 —
Drugo jutro vzbudim tovariše in je vspodbu-jam na odhod. A jednega izmej njih ni bilo nikjer; Elpenor mu je bilo ime, bil je najmlajši, a niti v boji posebno pogumen niti drugače dovolj pameten in previden. Prejšnji večer se je bil namreč nalezel Kirkinega vina, in da bi se malo ohladil, podal se je počivat na streho. Ko je zjutraj zaslišal šum odhajajočih tovarišev, planil je po konci in popolnem pozabil, da mora iti po stopnicah dol in zvrnil se je naravnost se strehe ter si zlomil zatilnik, a duša mu je takoj zletela v Had. — Na poti nagovorim svoje tovariše:. Vi pač mislite, dragi prijatelji. da pojdemo sedaj naravnost proti domu. Žal, da se motite. Kajti Kirka nam je določila drugo pot, pot v Had, da povprašamo o nadalnjem potovanji dušo tebanskega vedeža Teirezije". Prijatelji so se prestrašili, zaslišavši to vest; glasno so jokali in rili si lase iz glave. A vse javkanje jim ni pomagalo nič. Ukazal sem jim, brez odloga odriniti z menoj k ladiji. Tja nam je mej tem Kirka liže prinesla ovna in ovco za daritev ter privezavši ja na ladiji hipoma izginila izpred očij.
Odisej pripoveduje, kako je prišel v spodnji svet in kaj je tam vidci.
Potegnivši ladijo v morje stopili smo vanjo ter odjadrali po nedoglednem morji; boginja je poslala za nami ugoden veter. Proti večeru prijadrali smo na konec globokega Okejana. Tukaj se
razprostira dežela Kimerijev, ki so vedno zagrneni v gosto meglo ; nikdar ne pogleda nanje solnce se svojimi žarečimi očmi, temveč pogubna noč odeva te uboge zemljane. Storili smo vse, kakor nam je' bila zapovedala Kirka. Darovali smo umrlim dušam zadušbino. Kar privro iz teme rajnih duše, hrepeneč piti krv. A jaz jim zabranjujem približati se, dokler ne poprašam Teirezije o svojej usodi.
Najprej se mi približa duša tovariša Elpenora. Zajočem se, ko ga ugledam, ter povprašam pomilujoč ga: Kako si pač prišel, Elpenor, poprej peš v ta temni kraj, nego mi na brzi ladiji ?“ Odgovori mi stokajoč: „Zel duh in nesrečno vino sta me končala. Zaspavši na Kirkinej hiši sem popolnem pozabil, da moram iti dol po stopnicah; prekucnil sem se se strehe ter zlomil si zatilnik, in duša je takoj zletela v Had. A sedaj te rotim pri vseh tvojih dragih, ki so ti še živi, pri soprogi, očetu in Telemahu, vrni se zopet na otok Ajajo in spomni se me tam, da se ti ne razjeze zaradi mene bogovi. Zažgi me z vsem orožjem skupaj ter postavi mi spomenik na morskem obrežji, da se bodo i potomci spominali mene, nesrečnika. Na grob zasadi mi veslo, s katerim sem veslal, dokler sem bil še živ mej svojimi drugovi“. Obljubim mu, izvršiti prošnjo.
Alej tem ko sva se pogovarjala s prijateljem z žalostnimi besedami, približa se mi duša rajne matere An tikleje, kojo sem živo pustil doma, ko
sem odšel pred Trojo. Zajokal sem, ugledavši jo; a dasi sem globoko žaloval, nisem je pustil blizo krvi, predno nisem povprašal Teirezije.
Kmalu se približa duša Tebanca Teirezije se zlatim žezlom v roči. Spozna me ter nagovori: »Zakaj si pač zapustil, nesrečnik, solnčno luč in prišel sim, da gledaš mrtvece in žalostni kraj? A umakni malo meč od jame, da bodem pil krvi in ti potem povem vso resnico". Utaknem meč v nožnico. Napivši se črne krvi začel je prerokovati vrli vedež: »Želiš dospeti domov, Odisej. A težko se ti to posreči. Kajti bojim se, da ne uideš lehko Pozejdonu, ki te preganja, ker si mu oslepil ljubega sina. A i tako dospeš domov, če tudi po mnogih nezgodah, če bodeš znal brzdati i sebe i tovariše svoje, kedar se približate otoku Trinakiji. Tukaj najdete solnčnega boga govejo čredo in drobnico pasočo se. Če se jih ne dotaknete, utegnili bi priti domov, če tudi po mnogih nezgodah; če se jih pa dotaknete, tedaj prerokujem pogubo i ladiji tvoji i tvojim tovarišem. I če tudi sam ubežiš pogubi, vrneš se domov pozno na tuji ladiji, izgubivši vse tovariše svoje. Doma najdeš le žal in bol, ošabne može, ki ti pojedajo imetje in snubijo soprogo. Snubače premagaš in pobiješ ali se zvijačo ali se silo. Deni potem veslo na ramo in podaj se po svetu, dokler ne prideš do ljudij, ki ne poznajo niti morja, niti vesla, niti ladij. Ko te sreča potnik, ki poreče, da nosiš na rami vev-
nico, tedaj zasadi v zemljo veslo, daruj vsem bogovom, in vrni se zopet domov. Tukaj se ti približa prav mirna smrt v pozni starosti. Okrog in okrog bodo živeli srečni narodje. To ti resnično prerokujem".
Tako je prorokoval, a jaz sem ga nagovoril: »Naj bode, Teirezija, so mi uže bogovi tako usodili. A tu vidim dušo umrle matere; tiho sedi blizo krvi, ne upa si, pogledati me v obraz, niti nagovoriti me. Povej mi resnično, kako bi me mogla zopet spoznati kot svojega sina“. Vedež mi je odgovoril: »Komur izmej umrlih pustiš krvi piti, temu se vrne zavest in govor, a komur zabraniš, vrne se nazaj v spodnji svet".
To rekši zletela je duša Teirezijeva nazaj v Had. Jaz sem pa stal tam nepremično in čakal, da je prišla mati in pila krvi.
Takoj me je spoznala in stokajoč nagovorila: »Sladko dete moje, kako si pač prišel še živ v to grozno temoto ? Živim je to težko gledati. Ali prihajaš sim izpred Troje, blodeč mnogo časa po morji s tovariši svojimi ? Ali nisi še prišel v Itako, in nisi še videl doma soproge?" Odgovorim jej: »Draga mamka, sila me je privedla v Had, da povprašam dušo vedeža Teirezije. V drago domovino nisem še prišel, temveč vedno blodim okrog, odkar sem zapustil Trojo. A povej mi resnico: Kako si prišla sim, ali si umrla po dolgi bolezni, ali nagle smrti? Povej mi tudi, ali mi kraljujeta še
7*
oče in sin, ali je uže kdo drug kralj, ker menijo, da se ne vrnem več domov? Povej mi tudi, ali mi je žena še doma pri sinu in mi vse imetje lepo čuva, ali se je uže z drugim Ahajcem omožila ?“ Nato mi je odvrnila draga mamka: »Soproga te še vedno pričakuje doma s potrpežljivim srcem; noč in dan joka in vzdihuje po tebi. Tvoje česti nima še nikdo drug, temveč sin Telemah ti vse imetje lepo oskrbuje. A oče Laert stanuje na deželi, in nikdar ne prihaja v mesto. Po zimi spi na ognjišči, kakor hlapci, v slabi obleki, a spomladi in poleti v vinogradu na listji, vedno vzdihujoč po tebi in obžalujoč tvojo usodo: nadležna starost ga uže tare. I jaz sem umrla same žalosti po tebi, in ni me pograbila dolga bolezen niti sem umrla nagle smrti".
Tako je dejala, a jaz sem hotel objeti dušo umrle matere. Trikrat sem se vzdignil in stegnil roki po njej, hrepeneč objeti jo, a trikrat mi je zletela iz rok kakor senca ali sen. Še večja bol mi je objela srce in zopet sem spregovoril: »Draga mamka, zakaj se ne pustiš objeti, da si i tukaj v objemu olajšava srce? Ali mi je pa morebiti Per-zefona poslala le neko navidezno podobo, tebi jednako, da bodem še bolj vzdihoval?"
»Drago dete", odgovorila je mati, »ne slepi te Perzefona, temveč to je usoda umrlim zemljanom, da nimajo ni mesa, ni kostij, ni žil; vse to požre strašna moč gorečega ognja, ko zapusti
101
životna moč bele kosti, a duša zleti in frfra kakor sen. A sedaj glej, da prideš zopet na gorenji svet. Vse to vedi, da bodeš pripovedoval pozneje svoji soprogi".
Tako sva se pogovarjala. A glej, sedaj so se približale soproge in hčerke grških junakov; vse so hotele ob jednem piti črne krvi. A nisem jih pustil bliže, posamezno so morale prihajati, da bi mogel od vsake posebe zvedeti njeno usodo. Videl sem Tiro, Antijopo, Alkmeno, Epikasto, Hlorido, Ledo in še mnogo drugih ter se ž njimi pogovarjal. Ko so se duše šibkih žen razšle, so jele prihajati duše umrlih junakov. Najprej je prišla duša Atrida A-gaincmnona. Napivši se črne krvi spoznal me je takoj. Začel je glasno jokati ter me hotel, stezajoč roki, objeti: a ni mu bila več v udih ona moč, katero je imel poprej. Ugledavši ga sem zajokal, obžalujoč ga, ter povprašal, kako je sim prišel, ali je poginil na morji ali na suhem, ali so ga ubili sovražniki ropajočega črede ali bojujočega se za mesto in ženske. Odgovoril mi je takoj : »Božanski Odisej, ni me pogubil Pozejdon, niti so me ubili sovražniki, temveč Aigist in moja soproga sta me zaklala, kakor se zakolje vol pri jaslih. Povabila sta me v hišo in pogostila ter nič hudega slutečega napadla in zaklala. Umirajoč sem še zgrabil svoj meč, a nesramnica se je odstranila od mene, in niti očij mi ni zatisnila. Zategadel svetujem i tebi, bodi previden in ne zaupaj ženski preveč. A
tvoja soproga Penelopa je prepametna in prečed-nostna, kakor da bi se ti bilo Česa bati. Kako je bila še mlada, ko smo mi podali se v vojno ! Malega dečka je tedaj dojila. Ta bode zdaj uže zal mladenič. S kakim veseljem te objame, vrnivšega se domov. Srečen mož! A meni niti tega veselja ni privoščila nesramna moja žena. Zaklala me je, predno sem se mogel radovati sina svojega".
Tako sva se pogovarjala, solze prelivajoč.
Sedaj se približajo duše Pelida, Ahileja, Pa-trokla, Antilolia in Ajanta. Duša brzonogega Ahileja me je takoj spoznala ter vsa začudena povprašala, kako sem sc pač upal priti v 1 lad, kjer bivajo brez zavesti sence umrlih zemljanov. Povedal sem mu, da me je sila privedla sim, da bi od Teirezije zvedel, kako pridem domov. »Srečni Ahilej", sem nadaljeval, „najsrečnejši mož i v živenji i po smrti! V živenji smo te čestili (Irki kakor boga, a sedaj po smrti kraljuješ tukaj umrlim junakom. Za-tegadel ne bodi ti žal, da si umrl, Aliilej!“ Ahilej mi je odgovoril: »Ne tolaži me zaradi smrti, vrli Odisej. Rajši bi na zemlji kot hlapec služil ubogemu kmetu, ki nima mnogo imetja, nego tukaj kraljeval vsem mrtvecem. A povej mi še o mojem sinu Neoptolemu, ali se je hrabro bojeval v vrstah grških junakov". Ko sem mu povedal o sinu mnogo slavnih del, kako je bil v boji vedno prvak i v zboru pameten govornik, tedaj se je odstranil, široko korakajoč, s ponosom v srci, da mu je sin tako slaven junak.
Druge duše umrlih junakov stale so tam zraven potrte, povprašujoč me po svojih dragih, ta Ajantova duša stopila je v stran, še vedno črteč ■ur, ker sem bil zmagal v prepiru ob Ahilejevi taoj n i opravi. Da bi le ne bil nikdar zmagal! Tedaj ne bi bila črna zemlja tako hitro pokrila lega hrabrega junaka. Ker se mi nikakor ni hotel približati, nagovoril sem ga s prijaznimi besedami: »Ajant, sin vrlega Telamona, tedaj niti po smrti mi n° moreš pozabiti srda zaradi nesrečnega orožja? Pač Grkom v pogubo dali so ie bogovi, kajti izgubili so najhrabrcjšega zaščitnika. Po tebi pa tudi žalujejo neprestano, kakor po Ahileji. A premagaj S1'd in pojdi sim, da se kaj pogovoriva". Ničesar 1111 ni odgovoril, temveč ponosno zopet korakal 'noj duše drugih mrtvecev.
Dalje sem videl Minoja podzemeljskega kralja, Sl“ zlatim žezlom v roči, sedečega i sodečega mrtvece; a ti so okrog svojega kralja sedeč in stoječ poslušali njegove sodbe.
Tam je ležal zleknen po tleh Titios, devet 0ral zemlje je pokrival. Na vsaki strani sta mu sedela po dva kragulja in mu razjedala jetra, ki Se vedno znova zaraščajo. To mu je kazen, ker Se je pregrešil nad beto, Zenovo soprogo.
Videl som dalje Tantala v strašnih mukah. ta"u stoji v krasnem jezeru; voda mu sega do bi'adc. Daši vedno koprni po vodi, ne more je piti. tanjti, kolikorkrat se pripogne, da bi pil, tolikokrat
mu izgine voda pod nogama, in prikaže se mu čina zemlja. Nad glavo mu rasto visoka drevesa; na njih se smejejo sočne hruške, rudeča jabolka, sladke fige in zlatorumene olive. Jduda lakota ga tare. A ko stegne roko, da bi utrgal sad, popilme veter in mu odnese drevje pod visoke oblake.
Tam vali Sisiv veliko skalo na vrh hriba; z rokama in nogama se upira, da bi zmogel breme, m pot mu teče curkoma po vseh udih. Zdaj bode konec težave, uže je blizo vrha. A glej, sedaj se mu skala polzne iz rok in zvali se mu zopet v dolino, nesramna skala. Začeti mora delo
znova, m to se ponavlja dan za dnem, leto za letom.
Videl sem dalje senco silnega Herakleja. Stal je tam temen kakor noč, držal pušico na tetivi in gledal srpo okrog, kakor bi hotel prav zdaj ustreliti sovražnika.
I on je izginil, in prikazale so se duše še drugih junakov, uže davno umrlih. A zgrabil me je sedaj tak strah, da sem takoj zapustil grozni kraj, podal se zopet k ladiji in brzo odjadral.
Odisej pripoveduje, kako je prišel zopet na otok Ajajo, od tam k Sirenam, skoz Ha-ribdo na otok Trinakijo.
Obrnili smo se nazaj na Kirkin olok, da bi tam pokopali umrlega Elponora. Dospevši tja po-
— 105
slal sem drugo ve po umrlega prijatelja. Ko smo nasekali drva, pokopali smo ga, kjer je obrežje najviše, gorke solze prelivajoč, ter nasuli mu gomilo in zasadil nanjo umrlega drugo veslo.
Mej tem nas je zapazila Kirka. Hitro je pritekla k nam, a služkinje so nam prinesle ž njo kruha, mesa in rujnega vina. Boginja nas je nagovorila : „Čudni ljudje, ki ste ušli Hadu, dvakrat umroči, kajti vsi drugi umirajo le jedenkrat! A sedaj jejte in pijte ves dan ! Jutre ob zori odjadrate, a jaz vam pokažem pot in vam vse povem, da se vam ne zgodi na poti. bodi na morji ali na suhem, kaka nesreča*. Gostili smo se tedaj ves dan. Ko so polegli zvečer drugovi spat, vedla me je boginja v stran ter mi začela pripovedovati: »Najprej dospeš k Sirenam, ki vsakega očarajo, kdor se jim približa. Sedeč na zelenem travniku tako krasno in sladko prepevajo, da mimo jadrajoče očarajo. Zato je pa okolo njih tudi vse polno belih kostij izgnilih ljudij. A ti zamaši vsem dru-govom z voskom ušesa, da ne bodo slišali čarobnega petja. 1 če hočeš sam poslušati petje, daj si zvezati nogi in roki na jambor, in če bi prosil, naj te odvežejo, tedaj naj te zvežejo še trdnejše.
Ko uideš srečno tam mimo, tedaj te čaka še hujša nevarnost v strašnej morskej ožini, kjer prebivata Scila in Haribda, strašni pošasti. Tukaj se zožuje morje mej dve visoki skali, komaj streljaj oddaljeni druga od druge. Pod jedno skalo stanuje
Haribda in preži na mimo jadrajoče ter požira v se vse, kar se ji približa, morje, ladije in ljudi, torza nekoliko časa zopet vse razdrobljeno izmeče, kar je poprej požrla. Te pošasti se ogni, kolikor ti je moči in drži se rajši druge skale, kjer prebiva druga strašna pošast Scila. Scila prebiva v skalni votlini, črni kakor noč. in laja kakor mlad psiček. Ima dvanajst grdih nog in šest kačjih vratov; na vsakem vratu ima po jedno glavo, v vsakej glavi po tri goste vrste belih zob, s katerimi neprestano reži, hoteč vse razdrobiti, kar se jej približa. Še nikdar se ni mogel ponašati ribič, da bi jej bil brez pogube ušel. I tebi preti velika nevarnost, kedar se jej približaš.
Kajti takoj stegne svoje glave po tvojej ladiji, in kakor bi pihnil, ti odnese z vsako glavo po jednega tvojih tovarišev. A ti jadraj z vso silo, da rešiš vsaj sebe, ladijo in še druge prijatelje. Slednjič prideš na otok Trinakijo, kjer se pase Helijeva (solnčni bog) čreda. Če se je ne dotakneš, tedaj prideš domov, če tudi po mnogih nezgodah. Če se je pa dotakneš, tedaj gorje i tebi i prijateljem tvojim ! 1 če se tudi sam rešiš, prideš domov pozno, izgubivši vse drugove“.
Tako mi je prerokovala boginja, a jaz sem si vse dobro zapomnil. Drugo jutro smo ob zlati zori odjadrali, a boginja je poslala za nami ugoden veter. Mej potjo sem 'drugovom vse povedal, kar sem zvedel od Kirke. Ko se mi je zdelo, da bi
utegnili biti uže blizo Siren, tedaj sem zamašil prijateljem ušesa z voskom, mene pa so privezali z debelimi vrvmi na jambor. Tako smo jadrali proti Sirenam. Uže od daleč so nas zagledale in pritekle na obrežje. Prekrasne deve ! Začele so prepevati se sladkim glasom; pele so : „Pojdi sim, sloveči Odisej, zaščitnik Ahajcem, in ustavi tukaj ladijo, da bodeš slišal naše petje. Še nikdo ni jadral tod mimo, da ne bi bil poslušal naših ust sladkozve-ncčih glasov. Vsakdo se vrača potem domov, ko se je zabaval in mnogo novega zvedel. Kajti me vemo vse, kako so se Grki in Trojanci po bogov sklepu trudili, a vemo tudi vse, kar se godi po dalnji zemlji".
Tako so prepevale s prekrasnim glasom, a meni je utripalo srce. Rad bi jih bil še dalje poslušal ; zato sem migal svojim drugovom, naj me odvežejo. A vzdigneta se Perimed in Euriloh in me še trše zvežeta. Ko smo uže pustili daleč za soboj Sirene, tedaj so si tovariši odmašili ušesa,, mene so pa zopet odvezali.
Jadrali smo naprej, in kmalu smo zagledali kipenje morskih \\nlov ob skale in zaslišali strašno bobnenje. Mojim drugovom so od strahu padla vesla iz rok, in ladija se je ustavila. A jaz skočim po konci in vspodbujam prijatelje rekoč : ^Prijatelji, vsaj smo vajeni nevarnostim. Večje zlo pač ne pride čez nas kakor takrat, ko nas je Politem imel vjete v svoji pečini. A tudi od tam smo ušli po
moji zvijači in hrabrosti. Zategadel poslušajte me ! Veslajte z vsemi močmi, sedeč na klopeh, da čim preje premagamo to strašno kipenje. A ti, krmar, zapomni si dobro : drži ladijo ven iz hudega vrtinca in silovitega kipenja in obračaj jo proti skali tam, da nas ne vržeš v pogubo11. Tako sem prijatelje svaril, naj se varujejo Haribde, in ubogali so me; a o Scili jim nisem ničesar omenil, boječ se, da ne bi mi zopet vrgli vesla iz rok in poskrili se po ladiji. V tem smo prišli z ladijo prav blizo Ilaribde, ki je valovje se svojim požrešnim žrelom požirala in je potem zopet izmetavala. Ko je valovje izme-tavala, tedaj je vse kipelo in vrelo kakor v kotlu nad ognjem, in bele pene so pršele proti nebu, a ko je zopet požirala, tedaj se je črno valovje pogrezalo do najnižjih globočin, na dnu si lehko videl črno blato, a ob skali je strašno bobnelo in grmelo. Strmeč in tresoč se gledali smo ta strašni prizor, obračali ladijo na levo, in približali smo se drugi pošasti Scili. A bilo je uže prepozno, ogniti se jej, kajti uže je zgrabila šest najboljših mi drugov in je požrla. Videl sem je, kako so mej belimi zobmi strašne pošasti še mahali z rokami in nogami, slišal sem je, kako so še iz pošastinega žrela klicali me na pomoč, a v tem hipu so tudi uže izginili. Mnogo zla sem prebil na svojem potovanji, a nič strašnejšega mi niso videle oči od tega prizora, ki mi ne pride žive dni več iz spomina.
Ko smo tako ubežali Scili in Haribdi, dospeli
smo na srečni otok solnčnega boga Helija. Uže od daleč smo slišali mukanje goveje živine in bleke-tanje ovc. Spomnil sem se takoj svarilnih besed vedeža Teirezije in boginje Kirke. Tedaj sem svetoval drugovom, naj se ognemo otoka Trinakije, ker nam preti tam nova nevarnost, in naj jadramo mimo njega naprej. A to je užalostilo moje tovariše, in Euriloh je takoj odgovoril jezno : „Pač trd človek si in brezsrčen, Odisej, in iz samega železja, ker nam ne dopuščaš, da bi utrujeni in onemogli stopili na otok in okrepčali se z jelom in pilom. Goniš nas sedaj v noč daleč z otoka na široko morje 1 In vendar prihajajo po noči zli vetrovi, ki pokon-čujejo ladije. Kako naj bi potem ubežali pogubi ? Daj, ostanimo čez noč na otoku pri brzih ladijah in veselej večerji, a jutre ob zori odjadramo dalje".
Tako je govoril, in vsi so glasno odobravali njegove besede. A jaz sem uvidel, da nas hoče kak bog pogubiti. Tedaj sem jim dejal:	„Pač
lehko me premagate jedinega, ker vas je toliko. Udati se vam hočem. A prisezite mi poprej sveto prisego, da mi nikdo ne ubije nobene živali solnčnega boga, temveč da se zadovoljite z jedmi, katere nam je dala Kirka." Ko so mi vsi prisegli, jadrali smo v pristanišče; tam blizo je bila sladka voda. Izstopivši iz ladije pripravili smo si brzo ukusno večerjo in se pošteno gostili z jelom in pilom. Po večerji objokovali smo drugove, katere nam je požrla Scila, dokler nas ni objel sladek sen.
Proti jutru nam pošlje Zen strašen vihar; nastala je zopet strašna noč. Ob belem dnevu spravimo la-dijo v neko pečino, kjer je bilo plesišče in zabavišče pomorskim nimfam. Tedaj sem zopet zabičal prijateljem, naj se ne dotaknejo nobene živali Helija, ker imamo v ladiji še obilo jela in pila. Ves mesec smo morali ostati tam, ker je pihal vedno le jug, kateremu se je tu pa tam pridružil še vzhodnik. Dokler smo imeli še dovolj zaloge v ladiji, bilo nam je dobro. A ko nam je pošla vsa hrana, tedaj so bili moji drugovi prisiljeni, iskati si je po otoku. Lovili so ptiče in ribe in kar jim je sicer prišlo pod roke. I jaz sem se nekega dne napotil po otoku i prosil vse bogove, naj bi mi pokazali pot v domovino. Tedaj sem si poiskal zaveten kraj, da bi bil varen pred vetrom ; kmalu sem sladko zadremal. \ tem je pa Euriloh dajal drugovom poguben svet.
„Poslušajte me,* je dejal. „Vsoka smrt je sicer strašna cevnim zemljanom, a najstrašnejša smrt je, poginiti lakote. Idimo tedaj in ubijmo najtolstejše govedo Helija, darujmo najboljše kose bogovom, a drugo bodi nam v jed ! Če se vrnemo srečno v Itako, tedaj uže potolažimo solnčnega boga; sezidati mu hočemo tam in posvetiti krasno svetišče, a v njem razobesiti mnogo krasnih darov. Ce se pa uže nikakor ne bode dal pomiriti zaradi ubitega goveda in nam sklene pokončati ladijo, no, tedaj je pa bolje hipoma izdihniti dušo v valovji, nego počasi hirati tukaj na samotnem otoku*.
— 111
Tako jim je svetoval, in drugovi so ga slušali. Hitro so prignali k ladiji najlepše krave, ki so se pasle tam blizo. Ubili so je, darovali najlepše kose bogovom, a ostale nataknili na ražnje in spekli. Vzbudivši se korakal sem k ladiji; uže od daleč me je obdajal prijeten vonj tolste pečenke. Globoko sem vzdihnil k nebu : „Otec Zen in drugi večni bogovi, pač v mojo pogubo zazibali ste me v sladki sen, kajti mej tem so se moji drugovi hudo pregrešili”.
Hitro je Heliju sporočila brza poslanka, da smo mu ubili krave. Tedaj je Helij v neumročih zboru spregovoril ves razjarjen: „Otec Zen in drugi večni bogovi, kaznujte Odisejeve drugove, ker so mi v svoji predrznosti ubili krave, nad kojimi sem imel veliko veselje, i ko sem stopal na zvezdnato nebo, i ko sem se zopet vračal z neba na zemljo. Ge mi ne daste dovoljnega zadoščenja, zaidem v Had in tam bom svetil mrtvecem”. „Helij, le sveti srečnim nebeščanom in ubogim zemljanom,” odgovoril mu je Zen, „a Odiseju bočem z ognjenim bliskom na drobne koščeke raztreščiti brzo ladijo”. To sem slišal od lepolase Kalipse, katerej je povedal božanski sel Hermej.
Prišedši k ladiji ošteval sem drugove svoje, a ni je bilo več pomoči, krave so bile uže mrtve. Bogovi so jim pokazali takoj čudežna znamenja: kravje kože so lezle okrog, meso na ražnjih, pečeno in surovo, je mukalo, kakor mučejo krave. Šest
dnij so se gostili ljubi drugovi z mesom Helijevih krav. Sedmi dan, ko je vihar polegel, razpeli smo zopet jadra in izročili se vetrovom. Ko nam je uže izginil izpred očij otok in nismo videli ničesa drugega okrog in okrog razven morja in neba, tedaj je razprostrl Zen nad nami temen oblak, in potemnelo je morje pod njim. Nastal je strašen vihar, ki je raztrgal obe vrvi jambora. Jambor se je zvrnil na tla in ž njim vse orodje ; padel je krmarju na glavo in razbil mu vso črepinjo, da se je pogreznil v morje kakor kak potapljač, in na mestu je zapustila duša bele kosti. Ob jednem je zagrmelo, in ognjena strela je udarila v ladijo, da se je raztreščila. Drugovi moji so padli iž nje in podili se po valovji kakor pomorske vrane, dokler se niso pogreznili in mi izginili. A jaz sem zgrabil za vrv, ki je visela z jambora, in sem zvezal ž njo jambor in podladije, sedel nanj ter se izročil slepej usodi.
Sedaj je polegel vihar, potihnil je zahodnik, a nastopil je jug, ki me je gnal nazaj proti Ha-ribdi. Vso noč me je gonil sem ter tja, a ob solnčnem vzhodu prišel sem nazaj k Haribdi, ko je ravno požirala valovje. A jaz sem se zgrabil za figovo drevo, visečo raz skalo, ter visel tam, dokler se ni zopet prikazal iz žrela moj brod. Tedaj sem pa z drznim skokom planil nanj in sem veslal po vrtincu. In glej, dobri Zen me odvrne od Sciline skale ; drugače ne bi bil ušel pogubi.
Devet dnij sem se podil po morji, a deseto
noč so me zagnali bogovi na otok Ogigijo, kjer prebiva lepolasa boginja Kalipsa ki me je prijazno vsprijela in skrbno gostila. A kaj bi vam to zopet pripovedoval ? Vsaj sem uže včeraj pripovedoval v hiši, tebi in tvojej soprogi, in sitno mi je, zopet pripovedovati, kar sem prav jasno pripovedoval.
Odisej se poslovi od Fejakov ter pride na Itako.
Tako jim je pripovedoval Odisej, a Fejaki so bili še vsi zamaknjeni ter so molčali. Slednjič spregovori Alkinoj: »Odisej, ker si uže prišel v moj dvor, upam, da ne bodeš več blodil po svetu, temveč da dos, eš kmalu srečno domov. A poslušajte me tudi vi, plemetniki, ki pijete vino v moji dvorani in zraven poslušate še pevca! Obleke ima dovolj naš gost v gladki skrinjici in umetno izdelane zlatnine in še mnogo drugih darov, katere so mu sim prinesli fejaški plemetniki. A dodaj temu vsak izmej nas še po velik trinog in kotel, a nam to povrne pozneje ljudstvo11.
Tako je govoril Alkinoj, in vsem so dopadale njegove besede. Šli so domov počivat, a drugo jutro ob zori prinesli so k ladiji medovino, kojo je Alkinoj sam na ladiji lepo spravil pod klopi, da ne bi bila veslarjem na poti. Nato so šli zopet v Alkinojev dvorec pripravljat si obed. Tam jim je zaklal Alkinoj debelega vola. Ko so darovali Zenu tolsti bedri, začeli so sami obedovati, a razveseljeval je je božanski pevec Demodok, narodov
8
ljubljenec. Odisej se je pa mej obedom pogostoma obračal proti bleščečemu solncu, želeč, da bi kmalu zašlo; kajti rad bi bil uže odpotoval. Kakor hrepeni po večerji kmetič, ki je ves dan težko oral, in čaka solnčnega zahoda, prav tako težko je čakal Odisej, da bi uže solnce zašlo. Slednjič spregovori: »Mogočni kralj Alkinoj, darujte bogovom ter odpošljite me, in bodite mi vsi zdravi! Uže mi je vse pripravljeno, česar si je želelo srce, ladija in spremstvo ter ljubi darovi. Da bi le našel doma zdravo soprogo in zdrave vse drage prijatelje! A vi, ki ostanete tukaj, osrečujte soproge svoje in deco svojo ! Bogovi naj vam dade vsakojake blagosti, a nezgoda naj se nikdar ne ugnezdi v vaša domovja!“ Vsi so glasno pritrjevali njegovim besedam, a Alkinoj je ukazal klicarju Pontonoju, naj še jeden-krat meša vrč in nalije vsem gostom okrog kozarce. Darovali so vsem srečnim bogovom, da bi njih gost srečno dospel domov. A Odisej se je zopet vzdignil, podal svoj kozarec kraljici Areti v roki, ter jo nagovoril: »Da si mi vedno zdrava in srečna, kraljica, dokler se ti ne približa starost in smrt, zemljanom občna usoda. Jaz se vrnem domov, a ti veseli se v tem dvoru se soprogom svojim in deco svojo ter se svojim ljudstvom.”
To rekši prestopil je dvorca prag, a kralj je poslal ž njim klicarja, da bi ga spremil do ladije, kraljica pa tri služkinje. Jedna mu je nosila suknjo in plašč, druga zaprto skrinjico, a tretja jelo in
pilo. Ko je bilo na ladiji vse shranjeno in lepo pospravljeno ter mehko postlano, stopil je noter Odisej in za njim veslarji, ki so čvrsto gonili brzo ladijo po gladkem morskem zrcali.
Sladek sen je Odiseju zatisnil oči, da je trdno spal, kakor bi bil mrtev, a ladija je plavala, po mirnem morji, kakor teče po gladki ravnini voz, v kojega so vpreženi štirje žrebci: niti kragulj ne bi je mogel dotekati. Tako hitro in varno je nosila moža, podobnega bogovom, ki je toliko prebil i v bojih i po morskih valovih, a sedaj je mirno spaval ter pozabil vse prebito gorje.
Ko je zasvetila danica, oznanujoča zemljanom prihod zgodnje zore, pritekla je ladija na Itako, v varen zaliv, posvečen pomorskemu bogu Forkisu. Dve skali z visokimi stenami se raztezati tukaj proti morju, da so ladije popolnem zavarovane proti vetrovom, kedar dospo v ta zaliv. Tam zadej se vzdiguje široperna oljka; blizu nje je vabljiva pečina, senčna in hladna, posvečena pomorskim nimfam. V njej vidiš kamenite vrče in ročne urne, v katerih narejajo bučele med nimfam v hrano. Tam so velike statve ; na njih tko nimfe škrlatne preproge, čudovita dela. Po pečini teče voda, ki nikdar ne usahne. Uhoda ima dva, jednega od severja za zemljane, a drugega od juga, posvečen nebeščanom. Pri tej pečini ustavili so ladijo Fejaki, dobro poznajoč kraj. Izstopivši iz ladije vzdignili
so iž nje i Odiseja, še vedno trdo spečega, ter
8*
— 110
položili ga na mehek pesek. Izložili so mu tudi krasne darove, katere so mu dali v spomin Fejaki, ter je deli na tla pri senčnati oljki, malo strani s poti, da ne bi jih zapazil mimogredoč potnik, dokler bi Odisej še spal, in jih ukradel. Nato so zopet sedli na klopi in odveslali domov.
A Pozejdon ni pozabil groženj, katere je bil zagrozil Odiseju, oslepivšemu sina mu Polifema. Za-tegadel se obrne sedaj do mogočnega Zena z grozilnimi besedami: „lxako naj me pač še spoštujejo neumroCi bogovi, ko me zasmehujejo uže zemljani. Fejaki, ki so vendar le mojega rodu. Glej. zdaj so mi privedli domov Odiseja, spečega na ladiji, ter položili ga na suha tla, obdarovavši ga poprej s krasnimi in dragocenimi darovi. In vendar sem upal, da bode Odiseju še mnogo prebiti, predno se vrne v drago domovino". Zen mu odgovori: „Ge te kdo užali, vsaj ti je vendar dovoljeno, maščevati se na njem. Idi, pa spremeni Fejakom ladijo v skalo, ko se uže približa zemlji, ter obdaj jim mesto z visokim gorovjem". To zaslišavši podal se je Pozejdon takoj na Sherijo, v deželo Fejakov, pričakovat tam njih ladijo. Uže se je približavala zemlji, z razpetimi jadri režoč temno valovjc. A sedaj jo udari zemljetresitelj se svojo koščeno roko, da se je spremenila v skalo, ki je obtičala v morji — in uže izgine. Začudeno se pogleduje ljudstvo, češ kdo je pač privezal ladijo v morji blizo domačega obrežja. A Alkinoj jim govori: ..Gorje nam, zdaj
se izpolnjuje nad nami prastaro prerokovanje. Jezil se nam bode Pozejdon, pripovedni mi je oteč, ker sprevajamo vsakega potnika varno domov. Ko se nam vrne nekdaj prekrasna ladija s takega spremstva, tedaj jo uniči Pozejdon na morji, a mesto nam obda z visokimi gorovjem. Tako mi je pripovedni starec, in to se je zdaj izpolnilo. A slu-šajte, kaj vam govorim. V bodoče odreci mo vsakemu spremstvo, kdor bi utegnil priti v naše mesto, a Pozejdonu darujmo dvanajst izbranih volov. Mogoče. da se nas potem usmili in nas ne obda z visokim gorovjem". Tako jim je govoril, a Fejaki so se zbali in molili k Pozejdonu ter darovali mu daritev.
V tem se je Odisej vzbudil v domači deželi, m ni je spoznal. Bil je uže dolgo od doma, jako dolgo. Vrhu tega je razlila Atena okolo njega gosto meglo, da ne bi ga nikdo spoznal, niti soproga, niti prijatelji, niti meščanje, predno ne bi se maščeval na prevzetnih snubačih. Zategadel se mu je zdelo vse tuje, i gladke steze, i varna pristanišča, i visoke skale, i cvetoče drevje. Planil je po konci in zrl tja po domači deželi ter globoko vzdihoval: »Gorje mi ! V kojih ljudi j deželo sem pač prišel ? So-li divjaki in zaničevalci božjih zakonov, ali gostoljubni in pobožni ? Kam naj spravim vse to blago, in kam naj se obrnem potem sam? Tukaj ga ne morem pustiti, da mi ga kdo ne ukrade, a zopet ne vem, kam bi je skril. Da bi bil pač ostal
tam pri srečnih Fejakih! A vendar niso bili po vse tako pošteni ti pobožni Fejaki, kakor so se kazali. Obljubili so mi, da me sprejmo v drago domovino, a privedli so me sim v tujo deželo. Zen, maščevalec ubogim prosilcem, kaznuj je! Vsaj gledaš vse ljudi in kaznuješ njih pregrehe. A sedaj preštejem svoje imetje in pregledam, ali so mi kaj odvedli se seboj dobri Fejaki".
To rekši prešteval je prekrasne trinoge in kotle, zlato ter lepo tkane obleke, in ničesar ni pogrešal. A žalujoč koprnel je po ljubi svoji domovini ter lazil tam okolo po obrežji šumečega morja. Kar se mu približa Atena, podobna mlademu, čvrstemu ovčarju, lepo oblečenemu, kakor so kraljeviči, s palico v roči. Uveselil se je Odisej ugleda-vši jo. Približavši se jej nagovoril jo je: »Da si mi zdrav, prijatelj ! Tebe sem prvega srečal v tej deželi. Bodi mi milosten! Prosim te kakor boga in objemljem ti koleni: reši mi imetje i reši mene ! A povej mi najprej resnično: Kako je ime tej deželi, kako tem ljudem? Je-li otok, kamor sem prišel, ali kopna zemlja?" Odgovorila mu je bistrooka boginja:	»Neumen si, tujec, ali pa prihajaš od
daleč, če me po vprašuješ po tej deželi. Nikakor ni neznana, poznajo jo i ljudje, ki stanujejo proti solnčnemu vzhodu, i oni, ki žive proti mračnemu zahodu. Sicer je skalnata in ne skačejo po njej konji, a nikakor ne uboga. Rodi žita v obilji in vina, in napaja jo vedno dež in rosa. Tudi redi
mnogo ovc in koz ter ima vsakovrstnega lesa in nikjer ne nedostaja pitne vode. Itake ime je dospelo celo do Troje, ki leži, kakor pravijo, jako jako daleč".
Vzradostil se je božanski trpin, zaslišavši ime preljube svoje domovine, ter je začel pripovedovati boginji izmišljeno bajko, kako je ušel s polovico svojega imetja s Krete, dalnjega otoka, kjer je tudi uže slišal pripovedovati ob Itaki. Ko je končal, nasmehnila se je boginja, pogladila mu lice z roko ter spremenivši se v ženo, lepo in veliko ter veščo krasnih del, ga nagovorila: „Pač jako Zvit in premeten bi moral biti oni, ki bi te prekosil v zvijačah! Pretkani lisjak, niti v svoji domovini nočeš opustiti prevar in lažnjivih besed, ki so ti ljube uže od rosne mladosti. A ne govoriva dalje o tem! Vsaj sva oba zvita in modra, kajti ti prekašaš vse zemljane po zvitosti, a jaz sem najmodrejša mej vsemi nebeščani. In vendar nisi spoznal svoje zaščitnice, Palade Atene, ki ti v vseh nevarnostih pomagam, in ki sem te tudi prikupila vsem Fejakom. I sedaj sem prišla sim, da ti dam dobrih svetov, ti skrijem imetje, ki so ti je dali sloveči Fejaki, in da ti povem, koliko gorja te še čaka pod domačo streho. A ne izdaj se nikomur niti izmej žen niti izmej mož, da si Odisej, ki so je vrnil domov, temveč prenašaj mirno vse gren-kosti in krivice ošabnih snubačev".
Zviti Odisej jej je odgovoril: »Težko je, bo-
ginja, uinročcmu zemljanu, spoznati te, tudi če je j jako moder; kajti spreminjaš se v razne podobe. ] To vem dobro, da si mi bila poprej naklonjena, dokler smo se pred Trojo bojevali sinovi Ahajcev.
A ko smo razdejali PrijamoVo mesto, te uže nisem več videl, Zenova hčerka, niti nisem opazil, kedaj si stopila na ladijo, da bi mi odvračala nezgodo. Toda sedaj povej mi resnično: Ali je res, da sem prišel v ljubo domovino':' Ali se ne šališ z menoj in me le mamiš P*1
Boginja mu je odgovorila: „Da mi veruješ, pokazati ti hočem Itake lego. Tukaj je zaliv, posvečen pomorskemu bogu Forkisu, tam široperna oljka, a tam obočna pečina, kjer si uže tolikokrat daroval nimfam bogate darove, tam zadej pa leži gorovje Neriton, zaraščeno z gostim lesom". To rekši razgnala je gosto meglo, in prikazala se je zemlja. Tedaj se je Odisej vzradostil, spoznavši svojo ljubo domovino, je pokleknil ter poljubil rodno svojo zemljo, povzdignil roki ter molil k nimfam: ,Nimfe, Zenove hčerke, pač nisem več upal, da vas bodem še kedaj videl. A sedaj bodite mi pozdravljene s prijaznimi molitvami! Tudi daroval vam bodem, kakor poprej, če me pusti živeti Atena ter mi ohrani ljubega sina".
Nato mu je pomagala boginja varno skriti vse imetje, koje je prinesel se seboj, v obočnej pečini, pred katero je naposled zavalila velik, težek kamen. Vedla ga je potem pod široperno oljko,
— lil —
kder sta sedla ter se dolgo zaupno razgovarjala. Boginja je svojemu ljubljencu vse natančno pripovedovala, kako nesramni so snubači v njegovi hiši, kako mu je vedno zvesta predraga soproga, kako noč in dan po njem vzdihuje ter pretaka britke solze, a kako se bode naposled maščeval na prevzetnih snubačih ter je vse pomoril. Ko je Odisej slišal vse to, vskliknil je: »Gorje mi! Da mi nisi vsega tega razodela, milostna boginja, našel bi bil, prišedši domov, prav tako žalostno smrt, kakor Agamemnon v Mikenah. A če mi ti obljubiš svojo pomoč, tedaj se ne bojim niti tristo sovražnikov". Odgovorila mu je nato bistrooka boginja: »Ne boj se mi, dragi prijatelj! Ne spustim te izpred očij, kedar pojdeva na delo.,Tedaj se pa marsikateremu oholežu, ki je sedaj tvoje imetje, razlijo možjani po dvorani. A pred vsem te hočem spremeniti, da te nikdo ne spozna. Meso se ti zgrbanči na krepkih udih, z glave ti odpadejo plavi lasje, sedaj lepe oči gledale bodo neumno in križem. Vrhu vsega tega oblečem te še v umazane cunje, da se te vsakdo ogne, kdor te zagleda.
V tej podobi te nikdo ne spozna, niti snubači, niti soproga, niti sin. A poišči najprej najzvestejšega podanika, vrlega svinjarja Eumaja, ki ti je zvesto udan ter ljubi sina tvojega in čednostno ti soprogo. Najdeš ga pasočega svinje pri studenci Aretuzi. Pii njem se pomudi ter povprašuj ga po vsem. A jaz pojdem v tem v Lakedajmon po ljubega
ti sina Telemaha, ki se je podal tja k Menelaju povpraševat po tebi“. „ Zakaj me nisi uže poprej vsega povedala", vprašal je Odisej nekoliko nevoljen, „ko ti je vendar vse znano ? Morda blodi tudi on v revščini po morji, v tem ko mu prevzetni snubači jedo imetje ?“
Pomirila ga je boginja rekoC : „Ne skrbi te sin, Odisej! Njemu se dobro godi. Tam sedi v Atridovem dvoru in ima vsega v obilji. Siceu preže nanj snubači, ki ga hote umoriti, predno se vrne domov. A to se jim ne posreči, poprej bo marsikaterega izmej njih pokrivala črna zemlja". To rekši dotaknila se ga je boginja s palico. Takoj se mu je zgrbančilo meso na životu, plavi lasje so mu izpadli, gledal je križem, iri pogled mu je bil tako moten, tako neumen !
Oblekla ga je še v stare, zamazane cape, vrgla mu čez rameni raztrgano malho, dala mu v roko beraško palico ter izginila.
Odisej pride k svinjarju Eumaju.
V takej beraškej opravi podal se je Odisej po strmej pogorskej stezi proti kraju, katerega mu je bila boginja zaznamenovala. Eumaj je edel nas dvorišči pred kočo, okolo koje si je sam bil napravil trden zid. V tem oboru je stalo dvanajst svinjakov, drug poleg drugega, a vsak je hranil po petdeset mastnih svinj plemenic; prasci so ležali zunaj obora. Število prascev se je od dne do dno
krčilo; kajti vsak dan moral je poslati Eumaj snubačem jednega, najbolj pitanega, v mesto za tolsti obed, a vendar jih je bilo še tristo in šestdeset. To čredo čuvali so štirje veliki psi, podobni požrešnim volkovom.
Eumaj je ravno rezal si podplate iz govejega usnja, ko se je približal Odisej njegovemu oboru. Drugi hlapci so bili na delu : trije so pasli svinje na raznih krajih, a četrti je gnal snubačem v mesto mastnega prasca.
Kar zapazijo psi prihajajočega berača ter se zaženo lajajoč proti njemu. Odisej sede, in palica mu pade iz rok. Slabo bi se mu bilo godilo pri svojem oboru, da ni takoj pritekel Eumaj k vratom ter s krikom in kamenjem zapodil pse, jednega sim, a drugega tja. Potem se obrne proti neznanemu beraču ter ga nagovori: »Starček, kmalu bi te bili psi raztrgali, a jaz bi bil doživel veliko sramoto. In vendar so mi podelili bogovi uže dovolj gorja ! Tukaj sedim obžalujoč in objokujoč svojega vrlega gospodarja ter pitam njegove svinje tujim ljudem, v tem ko se on sam klati po tujih krajih ter prosi morda lačen pri tujih ljudeh koščeka kruha, če sploh še živi in gleda solnčno luč. A idiva, starček, v mojo kočo, da se najprej naješ in napiješ, in mi potem poveš, od kod prihajaš in kaj si uže prebil*.
To rekši vedel ga je vrli svinjar v svojo kočo, postlal mu tla z gostim vejevjem ter pogrnil je s kožo divjega kozla in posadil na ta sedež svojega
gosta. Odisej se je uveselil o tem vsprejemu ter zahvaljeval svojega dobrotnika in prosil mu sreče nebeške. Odvrnil mu je vrli Eumaj : „Gosta se ne sme zaničevati, tudi če bi bil slabši od tebe, kajti Zen je zaščitnik vsem gostom in beračem. Moj dar je sicer majhen, a prihaja od srca. Da bi bil ostal moj dobri gospod doma, tedaj bi se mi še boljše godilo in mogel bi te še boljše pogostiti. Dal bi mi bil samostojen dom, imetje in še pridno ženko. A ni ga uže nikjer! Šel je pred Trojo maščevat Agamemnonovo čast! Da bi pač popolnem poginil Helenin rod, ki je pogubil toliko vrlih mož!*1 Nato se je opasal svinjar in podal se v svinjake, polne prašičev. Dva je zgrabil, ju zaklal, osmodil, razrezal in potem spekel na ražnji. Ko ju je spekel in potresel še z belo moko, položil je pečenko pred svojega gosta, ter napolnivši mu vrč se sladkim vinom ga tako nagovoril: „Jej, gost, kar ti more ponuditi hlapec, prasetino! Mastne svinje mi pojedajo predrzni snubči, ki so brezbož-nejši od silnih pomorskih tolovajev. Najbrže so uže zvedeli mojega gospodarja žalostno usodo; drugače ne bi se vedli tako predrzno. Ne snubijo kakor drugi snubači, ki prinašajo v nevestin dom bogatih darov. Nasprotno! Ti lopovi žro in pijo po noči in po dne v hiši moje gospodinje in niti spat ne hodijo domov. A vedi, da je bil moj gospodar neizmerno bogat, najbogatejši mož na Itaki in sploh na zemlji; dvajset veljakov ne bi ga zmog-
125 —
lo v premoženji. Poslušaj me, koliko je njegovo imetje. Ima dvanajst govejih čred, dvanajst svinjskih, dvanajst kozjih in dvanajst ovčjih, katere mu pašo vrli pastirji. Tukaj na Itaki se mu pase jed-najst kozjih čred, katere čuva jednajst kožarjev. Vsak kožar mora vsak dan po jednega kozla, najbolj pitanega, poslati snubačem v mesto. A jaz pasem tukaj in čuvam svinje in moram vsak dan izbrati snubačem najmastnejšega prasca“.
Tako je pripovedal svinjar, a Odisej je mej tem jel in pil ter molčal in v svojem srci premišljeval, kako pogubi snubače. Ko se je Odisej najel in napil, napolnil mu je Eurnaj še kozarec, iz ko-jega je navadno sam pil, ter ga ponudil svojemu gostu. Odisej se je uveselil, vzel kozarec ter spregovoril: „Povej mi, prijatelj kako je ime bogatemu možu, ki te je ukupil, in ki je poginil, kakor praviš, v Agamemnonovi vojski. Bog ve, morda sem ga uže kje videl, in mogoče, da ga poznam. Kajti vedi, da sem prehodil uže mnogo svetal" Eu-maj mu je odgovoril:	»Vsak tujec in potnik, ki
pride, hrane iščoš, na Itako, se oglasi pri mojej gospodinji in jej pripoveduje izmišljene laži o njenem soprogu, ki tava še vedno po svetu. A ona vsakega prijazno vsprejme, ga posluša ter obdari z jelom, pilom in novo obleko, a mož se jej še vedno noče vrniti iz tujine. I ti bi se hotel sedaj kaj izmisliti in si tako pridobiti novo obleko. A ne opraviš ničesar več, kajti uže ne veruje niko-
mur niti besedice več, kdor jej pripoveduje o njenem soprogu, kojega obžaluje in objokuje noč in dan. Gotovo so ga snedli psi in brzi ptiči, ali pa požrle ribe, in kosti mu leže kje na obrežji, zasute s peskom. Tako je poginil, a nam vsem je zapustil le žalost, sosebno pa meni. Kajti tako dobrega gospodarja ne najdem več, naj ga grem iskat križem sveta, niti če se vrnem k roditeljem svojim, ki so me rodili in vzredili. Da, niti po njih toliko ne žalujem, kolikor po Odiseju. A hudo mi je pri srci, imenovati ga; tako dober in mil mi je bil in prijazen, moj ljubi gospod".
»Prijatelj, če si uže tako neveren", odgovoril mu je Odisej, »da trdovratno in zaupno trdiš, da se Odisej ne povrne več domov, tedaj ti prisezam sveto : Odisej se povrne domov. A plačilo za veselo novico mi daš še le tedaj, kedar se zares vrne, poprej ne vsprejmem ničesar, dasi sem zelo potreben. Iz dna srca sovražim onega, ki iz revščine govori laž. Pri Zenu prisegam in pri tem gostoljubnem ognjišči: Še ta mesec se povrne domov božanski Odisej". »Starček", odgovoril mu je Eumaj, »niti ti dam plačilo za veselo novico, niti se povrne domov Odisej. A pij sedaj mirno in govoriva o drugih rečeh in teh me več ne spominaj! Kajti srce me boli, kedar me kdo spomina mojega gospodarja. Pustiva sedaj prisego ! Sedaj globoko žalujem i po njegovem sinu Telemahu. Njega so bogovi vzredili kakor mlado drevesce, in upal sem, da bode kedaj
127 —
mej moži tako krasen in občudovan, kakor je bil njegov oče. A sedaj ga je jeden izinej neumročih zaslepil ali pa kdo izinej umročih ljudij. Podal se je v Pil povpraševat po svojem očetu. In sedaj prežajo nanj predrzni snubači, da ga ubijejo in tako uničijo zarod božanskega Arkejzija. A povej mi, ljubi starček: od kod si, kdo so ti roditelji in kde ti je rojstno mesto, na kateri ladiji si prišel sim? Vsaj peš vendar nisi prišel?"
„Leto in dan bi ti moral pripovčdati", odgovoril mu je lokavi Odisej „ko bi ti hotel povedati vse svoje dogodbe od kraja do konca". Začel mu je nato pripovedovati na dolgo in široko izmišljene dogodbe, da je bil rojen na otoku Kreti od imovitih roditeljev, kako je bil v vojni hraber, da se je udeležil i vojne pred Trojo, kder je videl tudi Odiseja in se ž njim seznanil, a tudi pozneje o njem slišal v deželi Tesprotov. „Da“, nadaljeval je lagati, „ko sem se mudil pri kralju Tesprotov, je Odisej ravno odpotoval v Dodono, da bi pri ta-mošnjem proročišči zvedel Ženov sklep o nadalnjem svojem blodenji. Pokazali so mi tudi neizmerno njegovo bogatstvo, katero je vozil se soboj domov, in koje je deloma uplenil v vojni, a deloma je dobil v dar. Da, celo ladijo sem videl, na koji so ga hoteli Tesproti peljati domov, kedar se povrne iz Dodone. A jaz sem poprej odpotoval v Dulihij, kamor je ravno odjadrala kupčijska ladija. To mi je bila poguba. Lopovi na ladiji so me hoteli kje
na poti prodati kot sužnika. Zgrabili so me, slekli ■ni suknjo in plašč ter oblekli mi te cape. Nato so mi zvezali-roke in noge in vrgli me v podpalubje (spodnji del ladije.) Tako je prišla ladija sim na ta otok, kder so mornarji izstopili na suho, a mene lepo pustili na ladij i. Tedaj mi je pomagal neki bog. Raztrgal sem spone, vrgel se v morje ter plaval na obrežje, kder sem se skril v gostem gr-movji. Pomorski lopovi so se jezili in kleli, ko so se vrnili na ladijo in niso mene več našli. Iskali so me povsodi okrog, a niso me našli. Ko so brez mene odjadrali, taval sem tod okrog, dokler nisem zagledal človeškega bivališča. Veseli me, da sem našel tako pametnega moža“.
Odgovoril mu je Eumaj: „Nesrečni tujec, kako si mi ganil srce pripovedujoč mi, kaj si vse prebil in kod si blodil. A jedno mi nikakor ne do-pada in ne bodem ti nikdar verjel, kar namreč pripoveduješ ob Odiseji. Kako more pač mož tvoje starosti tako brez uzroka lagati ? .Jaz uže sam vem usodo svojega gospoda, sovražnega vsem bogovom. Ni mu bilo usojeno pasti pred Trojo, niti mirno zatisniti oči v naročji dragih svojcev. Jaz bivam tukaj sam za se pri svinjah in grem le tedaj v mesto, kedar me pokliče gospodinja Penelopa, da jej sporočim, kaj sem zvedel od tega ali onega potnika ob Odiseji. Tedaj me obsipajo in povprašujejo po njem i oni, ki žalujejo po njem, i oni, ki se vesele, žroč njegovo imetje. A jaz ne maram
več ni povpraševati po njem in potem drugim pripovedovati o njem, kar sem slišal, odkar me je tako grdo nalagal neki tujec iz Etolije. Prišel je v mojo stajo, a jaz sem ga ljubeznivo vsprijel in skrbno pogostil. Pravil mi je, da je videl Odiseja tam na Kreti pri kralji Idomeneji, kder je popravljal ladije, razbite mu po viharjih, ter da se vrne še isto poletje ali jesen z neizmernim bogastvom domov. A ni se povrnil, dasi je preteklo od istega časa že mnogo let. Zategadel ne skušaj si pridobiti moje naklonjenosti s takimi lažnjivimi poročili. Vsaj pogostim te i tako, ker se mi smiliš".
„Pač neveren mož si“, odgovoril mu je Odisej, »da te ne moreni niti s prisego preveriti. A daj, narediva pogodbo ! Bogovi nama bodo priče! Če se ti povrne domov gospodar, tedaj preskrbi me s potrebno obleko ter odpošlji me v Dulihij, kamor želim priti. Če se pa ne povrne, tedaj naščuvaj na nie svoje hlapce, naj me vržejo z visoke skale v morje, da se bode v bodoče čuval drug berač tako lagati1'.
,.Lepo slavo bi si pridobil i pri sedaj živečih ljudeh i pri potomcih", odvrnil mu je Eumaj, „ko bi gosta najprej v hišo povabil in pogostil, a ga potem ubil. Pač z veseljem bi potem molil k otcu Zenu! A čas bode večerjati. Da bi le hitro prišli domov hlapci, da si pripravimo v koči ukusno večerjo!"
Tako sta se pogovarjala in že so se pribli-
žali hlapci — svinjarji, pred seboj podeC kruleče svinje ter je zapirajoč v navadne svinjake. Tedaj ukaže Eumaj hlapcem, naj zakoljejo petletnega prasca tujemu gostu v čast. I sami si hote pri tej priliki kaj dobrega privoščiti; sicer imajo le sitnih del s temi živalimi, a njih trud požirajo brezplačno • snubači.
Hlapci so šli po prasca, sam je pa mej tem | razcepil drva. Ko so prignali prasca. postavili so ga k ognjišču. A Eumaj mu je odrezal ščetine na j glavi ter je vrgel bogovom v čast v ogenj, glasno ; moleč k nesmrtnim bogovom da bi se povrnil domov božanski Odisej. Potem je ubil žival s hrastovim polenom, ki je ležalo tam nerazklano, a hlapci so jo zaklali, osmodili in razrezali. Najboljše 3 kose darovali so moleč nimfam in Hermeju, a ostale nataknili na ražnje ter je počasi pekli. Najlepši kos hrbta poklonil je Eumaj svojemu gostu, druge kose je pa razdelil mej svoje hlapce. To je 1 razveselilo Odisejevo srce in uskliknil je radostno: „Da bi bil. ljubi Eumaj, tako ljub otcu Zenu, kakor si meni, ker me tako odlikuješ, dasi sem ubog i berač“. Odvrnil mu je Eumaj ; „Jej, dragi gost, in uživaj, kar imamo. Bogovi nam to dado, a drugo zopet odreko, kakor se jim ljubi*. Tako je dejal in ponudil svojemu gostu kozarec rajnega vina. Veselo so nato obedovali v svinjarjevi koči. A mej tem se je nebo preobleklo s temnimi oblaki in približala se je črna noč. Zahodnik je začel briti, in
— 131
kmalu se je usul gost dež. Tedaj je hotel junak prepričati se, ali bi mu dal Eumaj svoj plašč ali pa bi kakega hlapca v to prisilil. Zato je začel zopet pripovedovati neko izmišljeno bajko. »Čujte nie“, je dejal, „Eumaj in drugi hlapci! Vino me naganja govoriti, dasi bi bilo morda bolje molčati. A vsaj omami celo jako pametnega moža, da veselo prepeva, se smeje in celo pleše. Naj bode tedaj! Ko smo bili nekdaj pred Trojo na preži, Odisej, Menelaj in jaz, legli smo pred trdnjavo ter se skrili v gosto grmovje in zavarovali se proti mrazu se ščiti. Kar nastane noč in z neba začne usipati se gost sneg. Naše ščite je obdajal kmalu led. Moja tovariša nista toliko občutila mraza, ker sta se dobro zavila v plašče. A jaz sem bil v svoji neprevidnosti pustil plašč pri svojih drugovih; kajti nisem pričakoval, da bode tako mraz. Bila je prešla še le tretjina noči, in bal sem se občutnega mraza proti jutru. Tedaj dregnem svojega druga, spečega Odiseja, z laktom ter ga nagovorim: „Cuj me, Laertov sin! Ne bodem več dolgo mej živimi, ker me mraz konča. Neki bog me je zmotil, da sem prišel sim v sami suknji, brez plašča. Bojim se, da mi ne bo pomoči11. Ko Odisej to zasliši — in bil je, kakor veste, i dober v boji, i dober v svetu, zašepeta mi: „Tiho, da nas nikdo izmej Ahajcev ne sliši“. Tedaj se vzdigne, si podpre glavo z laktoma ter spregovori: »Prijatelji, pozor! Božanski sen prikazal se mi je v spanji. Predaleč smo se oddaljili od
9*
ladij. Ali ne bi se hotel kdo vzdigniti ter Agamemnonu sporočiti, naj nam pošlje še vojakov ?“ Na te besede skoči po konci Toant, vrže plašč od sebe ter se spusti k brzim ladijam. A jaz sem se lepo zavil v njegov plašč ter sladko spal do jutra. Da, ko bi bil še tako čil junak, kakor sem bil takrat, tedaj bi mi gotovo kdo izmej vas iz ljubezni ali iz spoštovanja posodil svoj plašč, da se zavarujem proti mrazu. A tako me se ve da zaničujete, ker sem razcapan berač1*. Eumaj mu je nato odgovoril: „Lep Odisejev čin si nam povedal, prijatelj, ki ne bode ni tebi v kvar. Vsega do-bodeš, česar ti je treba, nocoj, a jutre se bodeš moral zopet zadovoljiti se svojimi capami, kajti nimamo tukaj več plaščev in sukenj da bi je menjavali". To rekši se je vzdignil ter pripravil svojemu gostu blizo ognjišča posteljo iz ovčjih in kozjih kož. Ko je legel Odisej, pokril ga je še se svojim plaščem, kojega je nosil le v najhujši zimi.
Tako je tam legel Odisej, a zraven njega tam okolo so počivali hlapci-svinjarji. Toda Eumaj ni hotel tam počivati, daleč od svinj. Vzel je orožje v roke, opasal si meč čez rameni ter zavil se v debelo suknjo. Tudi kosmato kozjo kožo vzel je se soboj, da bi legel na njo, ter ostro bodalo, da bi ž njim zapodil pse in sovražne može, če bi se približali. Tako je tam pred svinjaki zaspal zvesti Odisejev svinjar Eumaj.
133 —
Telemah zapusti Špar to in pride k K u maju.
Mej tem se je podala Atena v Lakedajmon opominjat vrlega Odisejevega sina, naj se vrne domov. Našla je njega in Nestorjevega sina, Pej-zistrata, ležeča v Menelajevem dvorci. Nestorjev sin je sladko spal, a Telemah ni vso božjo noč zatisnil očesa, premišljujoč ob usodi svojega očeta. Atena se mu približa ter ga nagovori: „Ni prav, Telemah, da se tako dolgo klatiš po svetu, daleč od doma, v tem ko ti doma prevzetni možje po-jedajo imetje. Da ti le vsega ne razdele mej soboj in požro, in da nisi šel zastonj ne dalnjo pot! A prosi takoj Menelaja. naj te odpošlje domov, da najdeš še doma mater. Kajti uže jo silijo oče in bratje, naj vzame Eurimaha, ki ponuja največje pirne (svatovske) darove. In če si izvoli tega, glej, da ti ne ponese se soboj vsega imetja iz hiše. Vsaj poznaš žensko naravo. Hišo onega hoče obogatili, s kojim se omoži, a za prejšnjega moža imetje se ne zmeni več. Hiti tedaj domov in izroči gospodinjstvo najzvestejši služkinji, dokler ti bogovi ne dade cvetoče soproge. A poslušaj še nekaj in zapomni si! V prelivu mej Itako in Samom preže na te najhrabrejši snubači, hoteč ubiti te, prodno se vrneš domov. A to se ne zgodi; poprej bode marsikoga iz mej njih pokrivala črna zemlja. A ti vodi bolijo proč od otokov, ter jadraj tudi po noči. Ugoden veter ti bodi; pošiljal bog, ki te
134 —
vedno čuva in rešuje. Ko prideš do prvega obrežja, odpošlji ladijo z vsemi drugovi v mesto, a sam podaj se najprej k Eumaju, ki ti je čuvar svinjam. Pri njem spi čez noč, a zjutraj ga odpošlji v mesto sporočit materi, da si se vrnil zdrav iz Pila“.
To rekši zletela je boginja proti visokemu Olimpu, a Telemah je vzbudil Nestorjevega sina iz sladkega spanja. ,Vzbudi se“, je zaklical, »ter zaprezi konje, da se odpeljeva”. Odgovoril mu je Nestorič : »Vsaj vendar ne gre, da bi odpotovala po noči. Počakaj, da se približa zlata zora. Tedaj nam kralj Menelaj naloži na voz lepe darove ter odposlovi s prijaznimi besedami. In takega gosta se človek spomina vse svoje žive dni!“
Tako sta se pogovarjala in kmalu se je prikazala zlata zora. Približal se jima je Menelaj. Ko ga je ugledel Telemah, tedaj si je hitro oblekel suknjo, vrgel si plašč čez rameni, pristopil k njemu ter ga nagovoril: »Atrid Menelaj, odpošlji me uže v ljubo domovino. Kajti uže mi hrepeni srce, povrniti se domov”. Prijazno mu je odgovoril Menelaj : »Ne bodem te dolgo zadrževal, če hrepeniš po domu. Vsaj zamerim i onemu, ki je prenad-ležen svojemu gostu se svojo gostoljubnostjo. Srednja pot najboljša pot! Ni prav, poditi gosta iz hiše, a tudi ni prav, zadrževati ga, kedar hoče odpotovati. A počakaj, da ti naložim na voz darove ter naročim ženskim, naj ti pripravijo obed. I čast
— 135 —
ti je i veselje, po obedu odpotovati po dalnjem svetu. Pa če se hočeš morda vrniti domov po Grškem, uaprežem ti sam konje ter te sprejmem po velikih mestih. Bodi uverjen, da naju nikjer ne odpuste brez obilih darov”. — Telemah mu je odgovoril: „Kralj Menelaj, uže želim, vrniti se domov; kajti pri svojem odhodu nisem zapustil doma čuvarja svojemu imetju. Bojim se, da ne bi mi izginile dragocenosti iz hiše, ali da ne bi sam poginil iščoč očeta”. Ko je to zaslišal Menelaj, ukazal je takoj služkinjam, pripraviti obilen obed, a sam je šel se svojo soprogo in sinom svojim v zakladnico, kjer jim je ležalo mnogo dragocenostij. Tam je vzel veliko zlato čašo, a sinu svojemu Me-gapentu je dal srebrn vrč, soproga Helena pa je stopila k skrinjam ter vzela iž njih najlepšo in najdragocenejšo obleko, katero si je bila sama stkala, in ki se je svetila kakor zvezda. S temi darovi stopili so pred gosta Telemaha. Menelaj mu je podal zlato čašo, Megapent je položil pred - nj srebrn vrč, a lepolična Helena se mu je približala ter ga nagovorila: „ Vzemi tudi od mene to obleko v dar, ljubo dete, kot spomin na Heleno, da jo bode nosila tvoja soproga, kedar se poročiš; do tedaj naj pa leži v materini sobi. A ti vrni se mi srečno domov v drago domovino”.
Telemah je z veseljem vsprejel dragocene darove, a prijatelj Pejzistrat je je deval na voz, vsak posebe skrbno opazujoč. Nato ja je vedel
Menelaj v svoj dvorec, kder ja je oljilo pogostil. Ko sta se uže odpravljala na odhod in uže sedela na vozu, stopil je Menelaj 3 polnim kozarcem pred konja ter napil mladeničema rekoč: „Da ste mi zdrava, mladeniča! Sporočita mi srčen pozdrav staremu Nestorju! Bogme, kakor oče mi je bil prijazen, ko smo se sinovi Ahajcev bojevali pred Trojo". „Yse 11111 sporočimo", odgovoril je Tele-mah, „ kakor nam naročuješ. Da bi tudi tako našel uže doma očeta, da bi mu mogel povedati, kako si me ljubeznivo pogostil ter bogato obdaroval".
Ko je lako govoril, priletel je z desne strani orel, nesoč v krempljih veliko domačo gos z dvorišča. Ljudje so pa tekli za njim ter kričali, možje in žene. Ko je prišel blizo, sfrlel je mimo konj naprej. Vsi so se razveselili, ugledavši to ugodno znamenje, a modra Helena je izpregovorila: »Poslušajte me, jaz vam bodem prerokovala, kakor mi vdihajo bogovi in kakor se tudi gotovo izpolni. Kakor je prišel ta orel iz visokega gorovja, kder ima gnezdo in mladiče, ter nam odnesel iz hiše pitano gos, tako se povrne domov Odisej po mnogem trpenji in blodenji ter se bode maščeval na snubačih, ali pa je uže doma ter se pripravlja na maščevanje". »Da bi le Zen tako dal", odvrnil je Telemah, »tedaj bi te molil doma vedno kot boginjo".
ltekši udaril je z bičem po konjih, ki sta zdirjala po ravni cesti. Ko se je solnce nagibalo,
prišla sta k kralju Diokleju, kder sta prenočila. Drugo jutro ob zori sta zopet zapregla ter odpeljala se. Kmalu sta prišla k visokemu Pilu. A tukaj je nagovoril Telemah Nestorjevega sina Pejzistrata: „Dra-gi mi Pejzistrat, ali ne bi mi izpolnil moje želje? Vsaj sva si stara prijatelja uže po očetih, jednake starosti, in to potovanje naju še bolj združi. Ne vedi me preko ladije v dvorec, da me proti moji volji ne zadrži dalje časa tvoj oče, hoteč me pogostiti, vodi me naravnost k ladiji, mudi se mi domov". Pejzistrat ni dolgo premišljal, temveč obrnil konje naravnost proti morskemu obrežju. Tukaj mu je spravil na ladijo dragocene darove, koje mu je poklonil Menelaj, ter ga naposled nagovoril: „Zdaj pa le hitro na ladijo in odjadraj, predno pridem jaz domov in to sporočim svojemu očetu. Kajti če zve, da si tukaj, pride sam po te, in težko se vrne potem sam domov, brez tebe. Sicer pa vem, da bode zelo nevoljen".
To rekši nagnal je lepogriva konja proti mestu, a Telemah je velel svojim drugovom, naj hitro stopijo v ladijo ter pripravijo se za odhod. Na morskem obrežji je še zažgal dar svojej zaščit-nici Ateni, glasno moleč. Ko je še daroval, približal se mu je tujec ter ga nagovoril: „Dragi mladenič prosim te pri daru, kojega daruješ, pri bogu, pri tvoji glavi in pri glavi tvojih drugov, povej mi, kdo si in od kod, kdo so ti roditelji in kje ti je rojstno mesto". Ko mu je Telemah vse po pravici povedal,
138 —
nadaljeval je tujec: ...Jaz sem vedeževalec Teokli-men. Moj rod izvira iz Pila, a jaz sem prebival v Argo. Tukaj sem ubil močnega rojaka, imejočega mnogo bratov in svakov. Ti me hote ubiti. Zatega-del bežim pred njimi in se zdaj klatim po svetu. A vzemi me na ladijo, dobri mladenič, da me ne ubijo moji preganjalci, ki so mi uže za petami. Kot pregnanec se ti približujem in te lepo prosim".
Telemali je vsprijel tujca na ladijo, odvzel mu sulico ter položil jo na krov ladije. Ko sta sedla, odjadrali so po temnem morji ter prišli zvečer preko Elide in otokov, hiteč ubežati pogubi.
Med tem so v svinarjevi koči na Itaki veselo večerjali Odisej, Eumaj in drugi hlapci svinjarji. Po večerji je spregovoril Odisej, hoteč poskušati Eumaja, ali bi ga še nadalje gostil ter ukazal mu ostati, ali pa svetoval mu, odpraviti se iz njegove koče v mesto. »Poslušajte me,“ je dejal, »Eumaj in drugi možje! Jutre mislim odpotovati proti mestu beračit, da vam ne bodem dalje v nadlego. A ti daj mi dober svet ter pošlji z menoj vodnika, da me povede tja; tam bodem pa uže sam klatil se okrog ter gledal, če mi kdo podari košček kruha in kozarec vina. Rad bi šel tudi v dvorec premodre Penelope, da bi jej povedal, kar vem o božanskem Odiseji. Tudi mej prevzetne snubače bi se podal, da bi mi vrgli kako drobtinico z bogate mize. Vsaj bi me lehko porabili tudi za slugo, v kar bi hoteli.
Kajti vedi, da me v vsakojakih ročnostih ne prekosi lehko kak drug zemljan. Znam izvrstno ogenj kuriti, drva cepiti, meso rezati in peči, vino točiti, ter še druge reči, katere oskrbujejo plemenitnikom nižji ljudje".
A nevoljno mu je odvrnil Eumaj: ,,Ljubi gost. kaj ti je prišto na um? Hočeš li na vsak način poginiti? Meniš li, da predrzni snubači tako požele tvojega službovanja ? Vsaj imajo drugačnih slug od tebe ! Zale mladeniče imajo, ki jim strežejo, lepo oblečene, lično počesane in okroglih, rudečih lic. Gladke mize se jim šibe pod obilnim mesom, kruhom in vinom. A ostani pri meni ! Vsaj ni nikdo nevoljen, da si tukaj, niti jaz, niti kdo izmej mojih drugov. A ko se povrne Odisejev sin, te lepo obleče in odpošlje, kamor te bode gnalo srce".
Odisej mu je odgovoril: ,Da bi bil, Eumaj, tako ljub otcu Zenu, kakor si meni, ker si me rešil iz stiske in nadloge. Pač ni hujšega ubogim zemljanom, nego klatili se po svetu A zaradi nesrečnega trebuha morajo ljudje trpeti, kedar jih obišče nadloga in morajo s trebuhom za kruhom pu širnem svetu. Pa ker me uže zadržuješ pri sebi, povej mi tudi, ali sta še živa Odisejeva roditelja, mati in oče, ali sta uže umrla in preselila se v Had". „Povem ti vse resnično", odvrnil je Eumaj. „Laert sicer že živi, a zmirom prosi Zena, da bi mu životna moč izginila iz udov. Kajti neprestano žaluje po svojem sinu in po soprogi svoji, kojo je
— 140 —
pogiabila sama žalost po ljubem sinu. In soprogino smrt obžaluje tako, da se je pred časom postaral. A tudi jaz žalujem po svojej dobri gospodinji, ki me je vzredila skupaj se svojo hčerko Ktimeno. In skoraj ravno tako je skrbela za me kakor za njo! Ko sva oba odrasla, dala je hčerko na Samo za neizmerne pirne darove, a mene je lepo oblekla in obula ter poslala me sim na deželo in v srci svojem še bolj ljubila. Te ljubezni sedaj pogrešam, a bogovi mi množe imetje, kojemu sem čuvar. Od tega jem in pijem in dajem še čestitim gostom. A iz ust nove gospodinje Penelope ni slišati prijazne besede, od kar so se ugnezdili v njeno hišo snubači. In vendar žele služabniki prosto govoriti se svojo gospodinjo, povprašati jo po tem in onem, Pri njej jesti in piti, in, kedar se vrnejo na deželo, še nesti kaj se soboj, kar jim razveseljuje srce". »Tedaj uže kot mlad deček", nadaljeval je Odisej, »moral si tavati po svetu daleč od ljubih roditeljev in drage domovine! A povej mi resnično : Ali so sovražniki mesto razdejali, kder sla ti prebivala oteč in mati ? Ali si bil sam pri ovcah ali kravah in so te roparji ukrali in odvedli na ladiji sim ter prodali te tukaj tvojemu gospodarju za primerno kupnino >“ Odgovoril mu je nato Eumaj: „Gost, ker me uže po tem povprašuješ, tedaj poslušaj me mirno in pij sedeč vino. Noči so uže tako dolge, da se lehko naspimo, tudi če se še tako dolgo pogovarjamo in zabavamo. In
— 14-1 —
ni ti treba iti prezgodaj spat; tudi predolgo spati je nadležno. A kdor izmej vas je potreben spanja, podaj se k počitku; kajti jutre bodete morali ob zori koj po zajutreku gnati na pašo gospodarjeve svinje. Midva bodeva pa tukaj v koči jela in pila ter z veseljem sporniuala se prebitih nadlog. Kajti prijetno je spominati se v sreči nesrečnih ur. Poslušaj tedaj! Sirija je ime nekemu otoku, če si uže slišal o njem, tam za Ortigijo, kder se solnce vrača. Ni sicer preobljuden, a ima lepo lego, redi mnogo goved in ovac ter rodi obilo vina in pšenice. Slabih letin in lakote tukaj ljudje ne poznajo, niti strašnih boleznij. Kedar se jim približa starost, tedaj mirno zaspe.
Dve mesti sta tu, obema je bil kralj moj oče Kterij, Ormenov sin. Tija so prišli zviti Feničanje, barantači, imejoč na ladiji polno lepotičja in dragotine. V hiši mojega očeta služila je Feničanka, lepa in velika ter vešča krasnih del. Ž njo se je seznanil jeden teh feničanskih barantačev ter obljubil jej, da jo popelje zopet domov v Sidon. A ona mu je obljubila prinesti iz hiše mojega očeta obilo zlata in srebra. „Še drugo dragocenost", je dejala, „vam privedem na ladijo. Odgojujem namreč kraljevega sinka, prav brhkega in brihtnega dečka, ki uže sam teka za menoj pred hišo. Tega vam privedem, prodaste ga lehko tujim ljudem in gotovo dobodete zanj veliko kupnino".
Tako so se pomenili. Feničanje ostali so pri
nas celo leto ter barantali in zamenjavali blago za blago. Ko jim je bila uže ladija polna blaga in so imeli odpraviti se domov, tedaj je prišel v naš dvoiec pretkan barantač se zlato ovratno verižico ter ponujal jo na prodaj. Moja mati in dekle so jo jemale v roke, ogledovale jo ter pogajale se za ceno. Mej tem je barantač skrivaj namignil služkinji tako je bilo uže poprej dogovorjeno — ter se odpravil. Koj potem je prijela služkinja mene za ročico ter vedla me iz hiše. Zunaj v ve>i stale so mize, a na njih zlate čaše za očeta in njegove goste, kedar bi se vrnili iz zbornice. Hipoma je zgrabila tri zlate čaše ter skrila je v nedrije, a jaz sem bil tako neumen, da sem šel za njo. Ob solnčnem zahodu prišla sva v pristanišče, kder so naju deli Feničanje na ladijo ter odjadrali. Zen nam je poslal ugoden veter. Šest dnij smo jadrali, a sedmi dan je padla moja izdajiea, zadeta od Artemidine pušice, mrtva na tla. Vrgli so jo v morje, ribam v jed, a jaz ostal sem sam žalosten na ladiji. Feničanje so ustavili se na Itaki, kder me je ukupil Laert. Tako sem prišel na ta otok“.
„Zares“, spregovori Odisej, „ganil si mi srce, pripovedujoč, kaj si prebil. A Zen dal ti je zraven nesreče tudi srečo, da si prišel v hišo tako milega gospodarja, kder imaš vsega dovolj in živiš prijetno življenje. A jaz revež blodim po svetu in ne najdeni nikjer miru".
Tako sta se pogovarjala pozno v noč. Ko sta
1« —
legla, nista spala dolgo, kajti kmalu ja je vzbudila zlata zora.
Prav o teni času prijadral je Telemah, na obrežje Itake. Velel je svojim drogovom, naj spravijo ladijo v mesto, a sam hoče iti na svojo pristavo obiskat svoje pastirje. Obljubil jim je, da pride zvečer v mesto ter jim plača jutre pot z bogato pojedino. A Teoklimen ga povpraša: „Kam naj grem pa jaz, ljubo dete ? V katero hišo naj se podam ? Ali naj grem naravnost v tvojo in tvoje matere hišo?" „Pri drugačnih razmerah", odvrnil mu je Telemah, „bi ti velel, iti takoj v našo hišo, kder dohode gost vsega v obilji. A sedaj bi ne bilo primerno, ker ni mene doma, in te tudi moja mati ne bode videla. Kajti le redko kedaj se prikaže v hiši, navadno tke v samotni sobi obleko. Najbolje bi bilo, če bi se podal k Eurimahu, obče spoštovanemu možu, ki se najbolj poganja, dobiti
v	zakon mojo mater". Ko je to izgovoril, priletel je z desne strani ptič kragulj. V krempljih je držal goloba, skubeč ga, in perje je padalo na tla. Tedaj pokliče Teoklimen Telemaha na stran ter ga nagovori : „Telemah, ta ptič ni priletel brez volje bogov. Nikdar ne bode na Itaki kraljeval drug rod,
vi	bodete vedno kralji tej deželi".
Predno se je Telemah poslovil od Teoklimena, priporočil ga je še svojemu najdražjemu prijatelju Klitiju, naj ga vsprejme v svojo hišo, dokler se sam ne vrne v mesto. Nato se je podal proti Eumaju, a drugovi so odjadrali proti mestu.
Tol cinah pride domov in spozna svojega očeta.
Mej tern sta Odisej in Eumnj ob zori, zakuhi ogenj, pripravila si zajutrek, in pastirji gnali so svinje na pašo. Zunaj se začujejo koraki, a psi ne lajajo, temveč mahljajo z repom pred prišlecem. Odisej, to zapazivši, nagovori Eumaja: »Gotovo te obišče kak prijatelj, Eumaj, ali pa kak znanec, kajti psi ne lajajo, temveč mahljajo z repom, in slišim korake prihajajočega”.
Ni še dobro izgovoril teh besed, ko je uže stopil k vratom ljubi mu sin. Začuden je skočil po konci svinjar, iz rok mu je padel vrč, v katerem je mešal vino, ter hitel nasproti svojemu mlademu gospodarju, poljubil mu glavo in cvetoči lici ter roki, in svitla solza mu je padla iz očij. Kakor objemuje in poljubuje oče sina svojega, vrnivšega se v desetem letu iz tujine domov, tako je objemal in poljuboval Eumaj Telemaha, ki je ubežal smrtni nevarnosti. »Tedaj prišel si, Telemah”, dejal je, »sladka mi luč! Nisem upal, da te bodem še videl, ko si odšel v Pil. A sedaj unidi, ljubo dete, da se bodem razveseljeval, gledajoč te. Le redko kedaj prihajaš na pristavo mej svoje pastirje; navadno bivaš v mestu, opazujoč snubačev predrzno tolpo”.
Odgovoril mu je Telemah: »Tako je, očka. Zaradi tebe prihajam sim, da te vidim in zvem, ali mi je mati še doma, ali seje pa uže omožila”.
»Še čaka sama*, odvrnil je Eumaj, »s potrpežljivim srcem, in noči in dnevi jej ginejo, solze prelivajočej".
To rekši odvzel mu je kopje, in Telemah je stopil čez prag v kočo. Odisej se mu je umaknil se sedeža, a Telemah ga je prijazno zavrnil rekoč: »Le sedi, tujec, dobodemo uže drug sedež v svoji koči: ta mož nam ga pripravi*. Odisej je zopet sedel, a Eumaj je pripravil Telemahu mehek sedež iz zelenega vejevja, čez koje je pogrnil kosmato ovčjo kožo. Na njo je sedel Telemah, Eumaj pa mu je predložil skledo pečenega mesa, ki je bilo ostalo od zajutreka, v košarici kruha, a v vrči ruj nega vina. Po obedu je povprašal Telemah svojega zvestega slugo po neznanem gostu, kdo je in od kod. Eumaj mu je odgovoril: »Kreta mu je domovina; pravi, da je blodil daleč okrog po svetu in videl marsikatero mesto. Sedaj pa je ubežal Tesprotom z ladije in prišel v moj obor. Izročujem ga tebi; stori ž njim, kakor hočeš*.
Odgovoril mu je Telemah:	Eumaj, tvoje
besede me žalijo. Kako naj vsprejmem gosta v svojo hišo ? Vsaj poznaš prevzetne snubače, in sam sem premlad, da bi mogel gosta braniti, če ga kdo napade. A ker je uže prišel v tvojo kočo, odbrži ga tukaj. Jaz ga hočem spodobno obleči in obuti in dati mu meč ter odposlati ga, kamor ga vleče srce. Mej tem ga pa ti tukaj redi, a jaz ti pošljem iz mesta obilo hrane, da ne bode tebi in
10
— 140 —
tvojim svinjarjem nadležen. Mej snubače ga pa ne moreni pustiti, ker so jako prevzetni drugovi, in bojim se, da ne bi ga dražili. In težko je tudi močnemu možu, kaj opraviti proti njim, ker jih je mnogo več“. Nato je spregovoril Odisej: „Ce se spodobi, da tudi jaz kaj spregovorim, tedaj vedi, da me boli srce, ko slišim, kar pripovedujeta o nesramnem početji predrznih snubačev. Toda povej mi, ali si se sam temu udal, ali te ljudstvo sovraži, ali obdolžuješ brate, ker ti nočejo pomagati ? Da bi bil jaz tako mlad, kakor si ti, ali Odisejev sin, ali pa Odisej sam, tedaj mi hitro odseci glavo, če ne bi pogubil vseh snubačev, ali pa rajši sam umrl, nego še dalje gledal v svoji hiši to nesramno početje".
Odgovoril mu je Telemah: „Ne sovraži me ljudstvo, niti ne obdolžujem bratov, da mi nočejo pomagati, ker sem jedini sin Odisejev, a Odisej je bil jedini sin Laertov, in Laert jedini sin Arkej-zijev. Ker sem tedaj sam, zahajajo v mojo hišo sovražni možje in mi žro imetje. Kajti kolikor je plemenitih mladeničev po otokih okrog, po Dulihiju in Sami, po Zakintu in tukaj na Itaki, vsi snubijo mojo mater in mi pojedajo hišo. A ona se ne more odločiti, niti odpovedati se strašnej jej možitvi, niti izvršiti jo. A ti, očka Eumaj, hiti v mesto ter sporoči moj^j materi, da sem se jej zdrav vrnil iz Pila. A sporoči njej samej, da ne bo ni kdo izmej Ahajcev slišal".
— 147 —
Odvrnil mu je Eumaj : »Dobro! A povej mi še, ali ne bi z isto potjo sporočil tudi Laertu, da si se zdrav vrnil domov? Odkar si se podal v Pil, pravijo, da niti ne je, niti ne pije, niti ne hodi k delavcem na polje, temveč da samo toguje in vzdihuje, in meso mu gine s kostij".
»Sporoči le materi", dejal je Telemah; „ona naj pošlje skrivaj oskrbnico k staremu očetu sporočit mu, da sem doma, a ti vrni se mi čim prej nazaj".
Eumaj se je podal iz koče ter hitel proti mestu. Z&pazila ga je Atena odhajajočega, približala se koči, podobna mladi, lepi ženski, vešči krasnih del, ter ustavila se pri sprednjih vratih. Ni je zagledal Telemah, a zagledali so jo Odisej in psi, in psi niso zalajali, temveč cvileč so zbežali na drugi konec dvorišča in se tam poskrili. Namignila je Odiseju. Odisej jo je takoj razumel, vzdignil se iz koče, podal se jej naproti ob dolgem zidu ter ustavil se pred njo. Boginja ga je nagovorila: „Sedaj, Odisej, pa ne prikrivaj se dalje sinu! Napravita načrt, kako pogubita snubače, in podajta se v mesto ! Jaz vama pridem kmalu pomagat, ker uže hrepenim po poboji".
Rekši dotaknila se ga je se zlato palico ter dala mu čisto obleko in suknjo. In glej, Odisej je bil ves pomlajen in večji nego prej. Gube po obrazu so mu izginile, polt mu je bila gladka, lice polno in cvetoče, in črnikasta mu je bila brada.
To izvršivši je izginila boginja, a Odisej se je podal zopet v kočo. Prestrašil se je sin, ugle-davši ga, in v stran obrnil oči, meneč, da se mu bliža kako božanstvo, ter ga nagovoril: »Drugačen kakor poprej si se mi prikazal, gost, sedaj, drugo obleko imaš, in polt ti ni jednaka, in stas ti je spremenjen. Gotovo si kak bog, ki prebiva na visokem nebu. A bodi nam milosten, da ti damo všečnih darov, in zanesi nam!“
Odgovoril mu je Odisej : »Nisem ti bog; zakaj me primerjaš nesmrtnikom ? Tvoj oče sem, po kojem vedno vzdihuješ, prenašajoč mnogo boli in predrznih mož krivice." To rekši poljubil je svojega sina, in poprej dolgo zatrte solze ulile so se mu po licih. A Telemah še ni mogel verjeti, da je res njegov oče. »Ne, ne, nisi moj oče Odisej/ je dejal »le kako hudobno božanstvo me slepi, da bodem pozneje tem bolj žaloval. Kajti umročemu človeku ni mogoče, tako spremeniti se, če mu ne pride kak bog pomagat, ki ga naredi lehko mladeniča ali starčka, kakor hoče. Prav sedaj si bil starček in slabo oblečen, a sedaj si podoben bogovom, ki prebivajo na visokem nebu."
Odvrnil mu je Odisej: »Ne spodobi se, Telemah, da preveč ogleduješ in občuduješ očeta, vrnivšega se domov. Ne pride ti domov drug Odisej, temveč jaz sem ti oče, ki sem prehodil mnogo sveta, prebil mnogo gorja, a prišel sedaj v dvajsetem letu zopet v ljubo domovino. A moja preobrazba
je delo Atenino, ki me nareja sedaj podobnega raztrganemu beraču, a sedaj zopet lepo oblečenemu mladeniču. Kajti nesmrtnim bogovom je vse mogoče, i poveličati človeka i spačiti, kakor hote."
To rekši je sedel, a Telemah je objel svojega očeta in ihtel, gorke solze prelivajoč. Oče in sin sta čutila potrebo, izjokati se, in jokala sta glasneje in občutneje nego jokajo orli ali kragulji, ko so jim lovci pobrali iz gnezda negodne mladiče. In jokala bi bila ves dan do solnčnega zahoda, da ni nagovoril Telemah svojega očeta: »Ljubi oče, na kaki ladiji so te pripeljali mornarji sim na Itako ? Od kod so bili oni možje?"
Odisej mu je odgovoril: »Fejaki so me sim pripeljali na hrži ladiji, obdarovavši me z krasnimi darovi, medovino, zlatom in srebrom ter krasnimi, tkanimi oklekami. To vse mi leži shranjeno po bogov naročilu v obokanej jami ob morskem obrežji. A mene je sim poslala Atena, da se pogovoriva, kako pogubiva sovražnike. Dej, povej mi število snubačev, da bodem vedel, koliko jih je in kaki možje so. In potem bodem premišljal v svojem srci, ali se bodeva mogla sama ž njimi meriti, ali bodeva morala poiskati si še drugih pomočnikov."
Odvrnil mu je Telemah : »Oče, slišal sem sicer vedno o veliki tvojej slavi, da si i v boji vrl borilec i v zboru moder svetnik, a sedaj si govoril predrzno, čudim se. Nikakor ne bi bilo mogoče, da bi se pva moža bojevala z mnogimi in močnimi ter lira-
brimi moži. Kajti ni jih le desetorica ali dvajseterica, temveč mnogo več. Poslušaj ! Z Dulihija jih je dvainpetdeset, sami izbrani mladeniči, in spremlja je šest služabnikov, iz Same jih je štirindvajset, s Zakinta dvajset, Itake same dvanajst, sami pleme-nitniki, in ž njimi je klicar Medon in božanski pevec ter dva služabnika, zvedena razsekalca mesa. Zategadel premišljuj, kateri sobojevniki bi nam pomagali z veselim srcem".
»Pomisli," mu je odvrnil Odisej, „da nama bodete pomočnika Atena in Zen, ki nama pritečeta takoj na pomoč, kedar se uname v mojem dvorci boj mej nama in snubači. Zategadel menim, da nama ne bode treba drugih sobojevnikov. A ti podaj se jutre ob zori v mesto in pridruži se ošabnim snubačem, mene pa povede pozneje tja svinjar, podobnega ubogemu, staremu beraču. In če me bodo zasramovali v hiši, in tudi če me za nogama povleko k durim, da, če bodo tudi s pušicami streljali na me, premagaj se in trpi mirno ! Le s prijaznimi besedami jim prigovarjaj, naj opuste te neumne burke. A ne bodo te slušali, kajti n že se jim bliža usodni dan. Še nekaj! Če si res moj sin in krv moje krvi, tedaj naj nikdo ne zve, da je Odisej prišel domov. Naj ne zve niti Laert, niti svinjar, niti kdo izmej hlapcev, niti sama Penelopa, da se lehko prepričava o hlapcih in deklah, kateri so nam udani in nas spoštujejo, in kateri so nas pozabili in nas zaničujejo."
— 151
Odgovoril mu je Telemah: „Ljubi oče, jaz mislim, da nama to ne bode mnogo koristilo. Predolgo bi moral hoditi okrog po deželi, da bi spoznal vseh hlapcev mišljenje, a v tem bi nam snubači pojedli vse imetje. Za sedaj je dovolj, da spoznaš ženske v hiši, katere so nam zvesto udane, in katere nepokorne in kaznive, a hlapce izkušamo lehko pozneje*.
Tako sta se pogovarjala. Mej tem je dospela na Itako ladija, ki je nosila iz Pila Telemaha in njegove drugove. Ko so spravili ladijo na suho in darove v Klitijevo hišo, poslali so klicarja v Odisejev dvorec sporočit Penelopi, da se jej je vrnil sin domov ter da se mudi na pristavi. Oba, klicar in svinjar, prišla sta ob jednern z istim poročilom. Klicar je glasno zaklical pred vsemi služkinjami: „Tvoj sin, kraljica, je prišel iz Pila“, a svinjar se jej je približal ter jej skrivno sporočil, kar mu je naročil njen ljubi sin. Izvršivši svoj posel zapustil je svinjar hišo ter vrnil se k svojim svinjam.
Nejevoljni so bili snubači in presenečeni, zaslišavši to vest. Podali so se iz dvorane in zborovali so tam na dvorišči. In začel jim je govoriti Eurimah, Polibov sin: ,Prijatelji, veliko delo je izvršil Telemah s to potjo. Mislili smo, da se mu ne posreči. A pripravimo si brzo ladijo, zberimo na njo čvrstih veslarjev, da svojim drugovom čim prej sporočimo, naj se vrnejo domov.*
Ni še izgovoril teh besed, ko je uže ugledal
Anilinom, obrnivši se v stran, ladijo v pristanišči in tovariše na njej, krepko vesljajoče. Sladko se je zasmejal in dejal svojim drugovom : „Ne- bode treba poročila, prijatelji, uže so doma. Ali jim je sporočil to kak bog, ali pa so ugledali ladijo, ki jim je ubežala, a je niso mogli dohiteti”.
Tako je dejal, in snubači so se vzdignili in hiteli proti morskemu obrežju, kder so spravili ladijo na suho. Vsi skupaj podali so se potem v zbornico, in nikomur niso dovolili prisostvovati, niti mladeniču, niti starcu. In začel jim je govoriti Antinoj, Eupeitejev sin, ladije načelnik: »Zares, bogovi so rešili tega mladeniča pogube ! Vse dneve smo prežali na pobrežnili višinah, a po noči nismo spavali na obrežji, temveč križali se do zlate zore z brzimi ladijami po morji, prežeč na Telemaha, da bi ga ulovili in usmrtili, predno se vrne domov. A rešil ga je kak bog. Toda premišljujmo tukaj, kako ga pogubimo. Ne sme nam uiti. Kajti dokler on živi, se nam težko izpolni, kar namerujemo. Uže je vzrastel v pametnega in razsodnega mladeniča, in narod nam nikakor ni več naklonjen. Dejte, odločimo se in sklenimo, kaj nam je storiti, predno sam skliče Ahajce v zbor. Kajti menim, da se ne bode dolgo mudil, temveč da se nam razjezi in vsem Ahajcem v zboru pove, da smo ga hoteli pogubiti, a da nam je srečno ušel. In narod tega ne bode odobraval, ko zve, kaj smo nameravali. Da nas le ne zapode iz naše dežele ! A predno se
to zgodi, odstranimo ga ! Imetje njegovo si potem pošteno razdelimo, a hišo pustimo njegovej materi in onemu, kojega si izvoli v soproga. Če vam pa moj predlog ne dopada, temveč želite, da živi Te-lemah in uživa očetovo imetje, tedaj pa ne zbirajmo se dalje tukaj in ne pojedajmo mu več blaga, temveč podajmo se vsak na svoj dom in snubimo od tam njegovo mater, a ona naj si onega izbere, ki jej da največ darov in jej je uže usojen".
Tako je govoril, in vsi so bili tihi. Vzdignil se je Amfinom z Dulihija, najblažji izmej snubačev in najljubši Penelopi zaradi pametnih govorov, ter jim je dobro misleč spregovoril: »Prijatelji, jaz bi se ne mogel lehko odločiti, ubiti Telemaha. Strašno je, ubiti kraljev zarod. A povprašajmo poprej bogove ! Če nam da mogočni Zen ugoden odgovor, tedaj ga sam ubijem, a če nam zabranijo bogovi, tedaj vam velim, da opustimo to misel".
Tako je govoril Amfinom, in snubačem je dopadal njegov predlog. Vzdignil so se ter podali v Odisejev dvorec, kder so sedli na gladke stolice.
Modra Penelopa je zvedela v svoji sobi, kaj so sklepali prevzetni snubači; povedal jej je klicar Medon, ki je slišal zlobne njih načrte. Sklenila je, podati se mej snubače. Prišedši mej nje se svojimi služkinjami, začela je vsa razjarjena oštevati Anti-noja. Tako je govorila : »Antinoj, ošabnež, zlotvor-nik, pravijo, da si mej vsemi svojimi vrstniki na Itaki i najmodrejši svetnik i najpametnejši mož.
A to nikakor ni res ! Zakaj tako besniš, da hočeš pogubiti Telemaha ? Ali se ne spominaš več, kako je pribežal tvoj oče v našo hišo, boječ se razjarjenega ljudstva, ker je šel s Tatiji na rop k Tespro-tom, ki so bili naši zavezniki ? In ljudstvo ga je hotelo ubiti in iztrgati mu srce iz prsij ter požreti mu obilo imetje. A Odisej ga je branil in tolažil in miril razljučeni narod. In ti, njegov sin, pojedaš sedaj menda v zahvalo za to Odisejevo imetje, snubiš njegovo soprogo, in hočeš ubiti njegovega sina? fn vendar bi bilo spodobnejše, če bi i sam odnehal i drugim svetoval, naj opuste te zlobne nakane".
Odgovoril jej je Eurinom, Polibovsin: „Modra Penelopa, potolaži se, ne delaj si nepotrebnih skrbij! Ni ga moža in ga ne bode, ki bi se predrzni], položiti roke na tvojega sina, dokler sem jaz živ in gledam solnčno luč. Vsaj je tudi mene pogosto pestoval Odisej in mi dajal v roko pečenega mesa, a v usta rujnega vina. Zato mi je pa tudi njegov sin Telemah najljubši izmej vseli lju-dij, in ni se mu bati smrti od snubačev, a smrti od bogov se umroCemu zemljanu ni ogniti". Tako je govoril tolažeč, a v srci mu je koval pogubo, licemerec !
Penelopa se je vrnila v gorenje prostore, kder je jokala po svojem moži, dokler jej ni Atena poslala sladkega snu.
Zvečer je prišel vrli svinjar iz mesta v kočo,
— 155 —
ko sta Odisej in njegov sin ravno zaklala jedno-letnega prašička in pripravljala si ga za večerjo. Atena je zopet spremenila Odiseja v starega, umazanega berača, dotaknivši se ga se zlato palico, da ne bi ga spoznal svinjar in hitel sporočit veselo vest Penelopi. Vstopivšega nagovoril je Telemah : ,,Si-li prišel, vrli Eumaj ? Kaj je novega v mestu ? Ali so se ošabni snubači uže vrnili s preže, ali preže še vedne tam na me, vračajočega se domov?“
Odvrnil mu je Eumaj : „Kaj je novega v mestu, ne vem. Vsaj tudi nisem imel časa, pohajati po mestu in povpraševati. Mudilo se mi je, materi sporočiti, da si doma, in vrniti se potem čim prej sim. A mati je to vest uže zvedela od brzega klicarja; oba sva prišla k njej ob jednem z istim poročilom. Drugo pa, po čemur me povprašuješ, ti povem ; to sem videl se svojimi očmi. Ko sem se vračal sim in sem bil uže na Hermejevem griči, ugledal sem brzo ladijo, plavajočo v naše pristanišče. Na njej je bilo polno mož, oboroženih s kopji in ščiti. Menim pač, da so bili snubači, a gotovo ne vem“.
Tako je pripovedal Eumaj, in nasmehnil se je Telemah in pomežika! svojemu očetu, a svinjar ga ni zapazil. Ko so si pripravili obed, so veselo obedovali, a po obedu spomnili se počitka in uživali so krepilno dobroto mirnega spanja.
15G —
Tcleuiali pride v mesto.
Drugo jutro ob zlati zori napravil se je Te lemah v mesto, obul si opanke, vzel v roko kopije, ter nagovoril svojega svinjarja: „Očka, jaz grem v mesto, da me bode videla mati; kajti vem, da ne bode nehala po meni jokati in stokati, predno me ne zagleda se svojimi očmi. A tebi naročujem, da vedeš pozneje tega nesrečnega tujca v mesto, naj si tam prosi po hišah koščeka kruha; kajti jaz ne morem vseh ljudij rediti, v«aj trpim sam dovolj. Če bode nevoljen, tem slabejše zanj! A meni je ljubo, govoriti resnico*.
Odgovoril mu je Odisej : „Dragi prijatelj, niti sam ne želim, dalje tu ostati. Beraču je bolje, prosjačiti po mestu nego po deželi. In prestar sem, da bi tukaj na pristavi pomagal tvojim hlapcem, in v vsem pokoren bil njih gospodarju. A le idi v mesto, mene pa povede tja ta mož, ko se pri ognji malo ogrejem in bode solnce gorkejše. Kajti jako slabo sem oblečen, jutranja slana bi mi lehko škodila, in pravite, da je daleč do mesta*.
Take je dejal, a Telemah je čvrsto korakal po dvorišči. Prišedši do svojega dvorca naslonil je kopije na visoki steber ter stopil čez kameniti prag. Najprva ga je zagledala stara oskrbnica Eurikleja, ki je ravno pregrinjala krasne naslanjače z lepimi kožami. Solze so se jej ulile, ugledavši ga, in šla mu je naproti, in okolo nje so se zbrale druge
157
služkinje, ki so pozdravljale mladega gospodarja in poljubovale mu glavo in rameni. Sedaj je stopila iz svoje sobe Penelopa, po stasu podobna Artemidi, a po krasoti zlati Afroditi. Jokajoč je objela z obema rokama svojega ljubega sina, poljubovala mu glavo in lepi oči, ter ga nagovorila: »Prišel si Telemah, sladka moja luč. Mislila sem, da te ne bodem več videla, ko si odšel skrivaj v Pil, proti moji volji, pozvedavat po ljubem očetu. A povej mi, kaj si zvedel, sladko moje dete“.
»Ne vzbujaj mi z nova boli, mati", odgovoril jej je Telemah, »in ne gibaj mi srca v prsih, ker sem ravno kar ubežal nagli pogubi. Okopaj se raj-ša ter preobleci in obljubi vsem bogovom čiste darove, če nam mogočni Zen izvrši povračilo. A jaz se podam na trg, da pokličem sim gosta, ki je prišel z menoj iz Pila. Poslal sem ga naprej se svojimi vrlimi drugovi in naročil Pejraju, naj ga vede na svoj dom ter gosti in česti, dokler ne pridem jaz domov".
Tako je govoril, in mati ga je brzo slušala. Oko-palala se je in preoblekla ter obljubila vsem bogovom čiste darove, če jim mogočni Zen izvrši povračilo.
Telemah se je podal na trg, ž njim sta šla dva brza psa. Atena je razlila čez-nj čudovito mi-loto, da ga je korakajočega gledalo vse ljudstvo in občudovalo. Okolo njega so se zbirali ošabni snubači, sladko govoreč, a v srci so kovali zlobne
načrte. A ognil se je glasni njih tolpi in sedel, kder so sedeli stari mu očetovi prijatelji Mentor, Antif in Haliterz, ki so ga povpraševali po tem in onem. Približal se jim je Pejraj, vodeč gosta po mestu na trg. Telemah ju je pozdravil, a Pejraj je prvi spregovoril : »Telemah, pošlji hitro služkinje v mojo hišo, da ti prineso darove, katere ti je dal Menelaj“.
Telemah mu je odgovoril: „Ker še ne vemo, kako se stvari izvrše, naj ostanejo pri tebi. Ge mene ubijo ošabni snubači in si razdele moje imetje, tedaj privoščim rajši tebi svoje dragocenosti nego njim, a če jaz nje pogubim in pobijem, tedaj mi prineseš sam vesel veselemu možu one darove1*.
To rekši vedel je Telemah svojega gosta, vedeževalca Teoklimena, v svoj dvorec, kder sta se najprej okopala, a potem okrepčala z jelom in piiom. Njima nasproti je sedela Penelopa, tenko prejo predoč, ter prva spregovorila : »Telemah, jaz pojdem v gorenje prostore ter ležem v posteljo, kojo močim vedno se svojimi solzami, od kar je Odisej šel pred Trojo. Kajti vidim, da mi nočeš ničesar povedati ob očetu svojem, če si kaj slišal o njem, in kmalu privro sim v dvorano ošabni snubači “.
»Povem ti vse“, dejal je Telemah. »Prišel sem v Pil k staremu Nestorju, ki me je prijazno vsprijel in ljubeznivo pogostil, kakor vsprejme in pogosti oče sina svojega, vrnivšega se po dolgem času domov, a ob očetu mojem ni ničesar vedel,
— 159 —
je-li še živ ali uže mrtev. Poslal me je se svojim sinom in brzimi konji k Menelaju v Šparto. Tu sem videl Heleno, zaradi koje so po bogov sklepu mnogo trpeli Grki in Trojanci. Vprašal me je koj Menelaj, kaj me je prineslo k njemu v Šparto, in povedal sem mu vse resnično. Tedaj mi je vse povedal, kar je zvedel od pomorskega starčka Pro-teja v Egiptu. Ta je videl Odiseja na otoku Ogigiji, kder ga zadržuje lepolasa boginja Kalipsa. Odisej je ves potrt žalosti, a ne more priti v svojo ljubo domovino, ker nima ni ladije ni veslarjev. Tako mi je pripovedoval Menelaj, a jaz sem, izvršivši svoj posel, vrnil se zopet domov".
Tako je govoril Telemah, in ganil je materi srce v prsih. A spregovoril je božanski vedeževalec Teoklimen : „ Čestita gospa, Telemah ne ve vsega dobro, poslušaj tedaj mojo besedo. Prorokoval ti bodem nezmotno in ničesar ti ne prikrijem. Pri-sezam pri Zenu, otcu bogov, pri gostoljubni mizi, pri ognjišči Odisejevem, h kateremu sem prišel, da je Odisej uže v svoji domovini, da sedi ali okrog lazi ter pozveduje zle čine, a v srci svojem premišljuje, kako bi pogubil vse snubače. To mi je sporočil na ladiji ptič, kojega sem razumel, in povedal sem glasno Telemahu".
„Da bi se to le izpolnilo", dejala je Penelopa, „tedaj bi te pogostila in obdaiila z bogatimi darovi, da bi te blagrovali ljudje, ki bi te srečavali po svetu".
Tako so se pogovarjali, a snubači so se mej tem zabavali na dvorišči, metajoč plošče in pušice. Ko se je uže približal čas obeda, in so pastirji uže prignali črede s paše domov, tedaj jim je dejal klicar Medon, ki jim je bil. najljubši izmej klicarjev in je vedno obedoval pri njih mizi. „Mladeniči“, je dejal, „idite sedaj, ko ste se dovolj zabavali z igrami, v hišo, da si pripravimo obed. Kajti mislim, da nikakor ni slabeje, obedovati o pravem času, kakor zabavati se z igrami*.
Tako je dejal, in snubači so se vzdignili in podali se v hišo, a hlapci so jim zaklali velike ovne in debele koze, tolste prasce in rejenega vola ter jim pripravljali obed.
Odisej in Eumaj podasta se v mesto.
Mej tem sta se napravljala Odisej in Eumaj v mesto. Spregovoril je Eumaj: „Gost, ker želiš iti uže danes v mesto, tedaj te povedem tja, kakor mi je naročil moj gospodar. Jaz bi te sicer rajši tukaj obdržal, da bi mi bil čuvar samotni pristavi, a bojim se, da ne bi mi pozneje kaj očital moj gospodar. In gospodarjev očitanja Žale in peko! Idiva tedaj, uže se nagiblje dan, in proti večeru bode kmalu mrzlejše*.
„ Idiva tedaj*, je dejal Odisej, „a daj mi še palico, da se bodem naslanjal na njo, ker je pot menda strma in opolzla*.
Rekši vrgel si je beraško malho čez rameni,
101
a svinjar mu je dal v roko zaželjeno palico.'Podala sta se na pot, a pristavo so Čuvali psi in pastirji. Korakala sta po strmi stezi navzdol svinjar in Odisej, ki je bil podoben staremu, razcapanemu beraču. Uže sta bila blizo mesta, prišla sta uže do čistega studenca, kamor so hodile po vodo meščanke. Tu ja je dotekel kožar Melantij, goneč najlepše koze snubačem v obed; ž njim sta bila še dva pastirja — kožarja. Ugledavši svinjarja in berača, začel ja je nesramno psovati, in ves razjarjen je bil Odisej. »Sedaj pač vidite", je dejal, »da se jednaki ljudje vedno jednakim približujejo. Capin je našel capina, potepin potepina! Kam pač vedeš, nesrečni svinjar, tega nadležnega berača, tega umazaneza in požrešnega skledoliznika ? Pač drgnil si bode suha rebra ob hišna vrata po mestu in prosil nadležno koščeka kruha! Ko bi ga dal meni, da bi mi čuval pristavo, metal gnoj iz hlevov ter prinašal kozličem mladikovja, tedaj bi mu dajal piti sirotke, da bi mu vzrastlo kmalu meso na suhih bedrih. A ker se je naučil le slabim delom, ne bode hotel delati, temveč bode rajši po mestu beračil, da si napase nenasitni svoj želodec. A povem ti: Če pride v Odisejevo hišo, tedaj bodo od vseh stranij iz rok snubačev letale nanj pručice (pod-nožniki), da mu odrgnejo suha rebra".
Rekši je mimo grede poskočil ter cebnil Odiseja v bedro, a ni ga mogel zmakniti se steze. A Odisej je premišljal, ali bi planil za njim ter razbil
11
mu s palico črepinjo, ali pa butnil ga ob tla, zgrabil za nogi ter tolkel z glavo po tleh, da bi se mu raztreščila. Toda premagal se je in mirno trpel. A ozmerjal ga je svinjar, povzdignil roki ter molil: „Studenčne nimfe, Zenove hčerke, če vam je kedaj Odisej zažgal tolsta bedra jagnet in kozličev. uslišite mi prošnjo, da se vrne domov Odisej. Tedaj bi tebi, prevzetnemu postopaču, kmalu pregnal vso ošabnost, kojo kažeš očitno, potepajoč se po mestu, v tem ko ti slabi pastirji pokončujejo čedou.
Odvrnil mu je zopet kožar Melantij : „Kaj se je pač predrznil govoriti prekanjeni pes ! Najbolje bi bilo pač, da bi te odvedel na ladiji daleč kam z Itake in te prodal ter pridobil si obilo blaga. Da bi le tako tudi Telemaha zadela Apolonova pušica ali ubil meč snubačev, kakor je gotovo poginil Odisej v tujini". Rekši je hitel naprej, dokler ni prišel v Odisejev dvor, kder je sedel mej snubače, nasproti Eurimahu, kojega je najbolj ljubil.
Počasi sta korakala proti mestu Eumaj in Odisej. Prišedši blizu dvora, začujeta zvok harfe; Femij je prepeval snubačem. Tedaj prime Odisej svinjarja zo roko ter spregovori: „Eumaj, to je gotovo lepi dvor Odisejev. Leliko ga je spoznati, odlikuje se od drugih hiš. Hram se vrsti za hramom, pred hišo je dvorišče, okrog in okrog obzidano, vrata so uzidana v trdni zid in dobro zavarovana z velikim, železnim zapahom. Tega dvora ne bi z lepa vzeli sovražni možje. Zdi se, da si v
hiši ljudje pripravljajo obed, ker se širi tako vonjav duh, in harfa /.veni, družica obilemu obedu“.
Odgovoril mu je Eumaj : „Lehko si uganil, vsaj nisi nespameten mož. A premišljujva, kaj nama je storiti. Ali greš ti najprej v hišo in mej snubače, in jaz ostanem tu, ali pa grem jaz naprej, če hočeš, in ti ostaneš tukaj. A ne mudi se tukaj prodolgo, da te kdo ne zapazi in stori kaj žalega“. „Le idi ti naprej/ dejal je Odisej, „a jaz ostanem tu. Vajen sem vsem udarcem živenja, vsaj sem mnogo zla prebil i v vojni i na morji. A nadležnega trebuha ni mogoče skrivati, nesrečnega, ki prouzročuje ubogim zemljanom mnogo zla. Zaradi njega se podajajo ljudje celo po širokem morji, nesoč sovražnikom pogubo/
Tako sta se pogovarjala, in vzdignil je glavo in ušesi pes. Argos mu je bilo ime; vzredil ga je Odisej sam, predno je šel pred Trojo, a ni imel dobička od njega. Poprej so ga vodili lovci na lov na divje koze, srne in zajce, a sedaj je ležal zaničevan in poln ušij na kupu gnoja, ki je ležal v obilji tam pred vrati, dokler ga niso hlapci peljali ven na travnike in njive. Spoznal je svojega gospodarja, mahljal z repom in pobesil ušesi, a približati se mu ni mogel več. Odisej obrnil se je v stran ter otrnil si solzo iz očij, da ne bi ga zapazil Eumaj, ter je spregovoril: „Eumaj, čudno se mi zdi, da leži ta pes tukaj na gnoji. Lepe postave je, a ne vem, je-li bil tudi tako hiter v teku, ali so ga redili
11*
samo zaradi lepote, kakor je sicer gospodi navada". ,Da, to je pes mojega umrlega gospodarja", odgovoril je Eumaj. „Da bi bil še tako lep in dober, kakor je bil takrat, ko je Odisej odšel pred Trojo, tedaj bi občudoval njegovo hitrost in moč. Ni mu ušla več zver, ko jo je enkrat spodil v gostem lesu, a sedaj je onemogel, neskrbne dekle mu ne dajajo potrebne hrane. Taki so ti služabniki, brezskrbni, brezvestni, ko ni gospodarja v hiši." To rekši podal se je v hišo, a Argos je pobesil glavo in takoj poginil, ugledavši v dvajsetem letu svojega gospodarja.
Odisej kot berač mej snubači.
Prvi je ugledal prihajajočega svinjarja Telemah in mu namignil, naj prisede k njemu. Plaho ogle-davši se okolo vzel je Eumaj stol, na kojem je sedel poprej razsekale- mesa, deleč obilo mesa obedujočim snubačem, ter postavil ga k Telemahovi mizi in sedel njemu nasproti; klicar mu je takoj prinesel kos mesa in kruha. Kmalu za njim stopi v hišo Odisej, podoben staremu, razcapanemu beraču, opirajoč se na palico, sede na prag in se nasloni na rožanec (pokončnik) iz cipresovega lesa. Ugledavši ga vzame Telemah iz jerbaščeka cel hleb kruha in s krožnika mesa, kolikor ga je mogel zgrabiti z rokama, in reče Eumaju: „Nosi to gostu in reci mu, naj gre okrog vseh snubačev in je prosi milega daru. Ni dobro, če se sramuje potreben mož".
1(15 —
Odisej je vzel dar proseč sreče Telemahu, del ga na umazano malho pred nogama ter je začel slastno jesti. Ves čas mej obedom peval je božanski pevec. Ko je jenjal peti, vzdignil se je glasen smeh in krik po dvorani. V tem trenotku se približa Odiseju Atena in mu prigovarja, naj prosi snubače kruha, da spozna, kateri so še pošteni in pravični, a kateri brezčutni in brezpravni. Šel je tedaj mej nje in prosil vsakega moža, roko ste-gajoč, kakor bi bil uže od nekdaj berač. Nekateri so se ga usmilili in mu dali dar, a čudili so se in povpraševali, kdo je in od kod je prišel. Tedaj jim je dejal kožar Melantij: »Poslušajte me, snubači! Jaz sem uže poprej videl tega berača. Svi-njar ga je privedel sim, a ne vem, kdo je in kakega rodu“.
Tako je dejal, a Antinoj je ozmerjal svinjarja rekoč: »Glasovih svinjar, si-li ti privedel tega potepina v mesto ? Ali nimamo uže dosta drugih postopačev, nadležnih prosjakov in skledoliznikov ? Ali ti ni morda še dovolj, da se mi tukaj zbiramo in pojedamo tvojega gospodarja blago, in si moral še tega tu sim poklicati ?“
Zavrnil ga je svinjar Eumaj: »Antinoj, ne govoriš plemenito, dasi si sam plemenitnik. Kdo bi klical v hišo tujca, prihajajočega s tujine, če ni morda kak obrtnik, vedeževalec, zdravnik, stavbin-ski mojster, ali božansk pevec, ki nas razveseljuje se svojim petjem ? Take tujce kličemo v hišo, a
— I6G —
berači prihajajo sami. Toda ti sovražiš vedno vse Odisejeve služabnike, posebno pa mene. A jaz se ne brigam za te, dokler sta mi živa Penelopa in Telemah“.
„Molči“, dejal je Telemah, „ne odgovarjaj mu več! Vsaj veš, da je Antinoj vajen, žaliti s trdimi besedami in dražiti goste. Antinoj, res lepo skrbiš za me, kakor oteč za svojega sina, ker veliš, naj zapodimo iz hiše tega tujca. A vzemi in daj mu dar, ne branim ti. Ne boj se ni matere moje niti kakega služabnika v naši hiši. Toda vsaj vemo, da rajši sam ješ, nego daješ komu drugemu".
»Ko bi mu hotel vsak snubač toliko podariti", dejal je Antinoj, »to bi ga gotovo tri mesece ne bilo več v to hišo ‘. Dejal je in pokazal izpod mize pručico, na kojo je naslanjal obedujoč lepo rejeni nogi.
Od vseh drugih snubačev dobil je Odisej darov, da si je napolnil malho z kruhom in mesom. Uže se je hotel vrniti nazaj na prag pokušat Ahajcev darove, a ustavil se je še pri Antinoju ter ga nagovoril : »Daj mi tudi ti mil dar, prijatelj. Ne zdiš se mi najslabejši izmej Ahajcev, temveč najboljši, ker si podoben kralju. Zategadel mi daš lajše od drugih dar, a jaz te bodem slavil po neizmernem svetu. 1 jaz sem bil nekdaj irnovit. prebival sem v bogati hiši in dajal siromakom, česar so potrebovali in prosili. Imel sem brez števila hlapcev in mnogo drugega, s čemur ljudje dobro

žive, in kar jih dela bogate. A zmotil me je Zen, da sem se pridružil pomorskim tolovajem, ki so šli ropat v dalnji Egipt. Prišedši tja velel sem svojim drugovom, naj ostanejo na morskem obrežji in čuvajo ladije, a nekatere sem razposlal, da hi ogledali deželo. A moji ljudje so se prevzeli, zaupajoč svojej moči, ter so začeli ropati po deželi, odvajati ženske in otroke ter ubijati možke. Kmalu je dospel njih krik in klik v mesto. Tedaj so prihrumeli meščanje ob zori iz mesta, da je bila vsa ravnina polna pešcev in jezdecev ter bleščeče medi. A moji prijatelji so ubežali, nikdo se ni upal, ustavljati se jim. Tedaj so mnogo izmej nas pobili, druge polovili in je prisilili, robovati jim, a mene so dali ljubemu gostu, Dmetoru, kralju na Cipru. Od tam prihajam sim, mnogo trpeč!“
Odvrnil mu je ošabni Antinoj: „Kateri zli duh nam je poslal sim to nesrečo, da nas moti pri pojedini ? Stopi v sredo dvorane, strani od moje mize, da ne prideš zopet v grenki Egipt in na (liper. ker si tako predrzen in nesramen berač. Drugi ti dajajo po vrsti in brez premisleka darove, ker se jim ne usmili tuje blago, kojega je v obilji“.
Umaknil se mu je Odisej ter odvrnil : »ltes, k tvoji postavi se ne prilega tvoja pamet. Ti ne hi dal iz svoje hiše ubogemu prosilcu niti zrna soli, kor mi nočei dati niti od tujega, obilnega blaga koščeka kruha“.
Po teh besedah razjaril se je Antinoj še bolj,
zgrabil pručico ter vrgel jo Odiseju v hrbet. A Odisej stal je trden kakor skala in ni se zganil z mesta, majal molče z glavo in koval mu v srci pogubo. Podal se je nazaj na svoj prag, sedel in del na tla polno malho ter tožil snubačem krivico, prouzročeno mu po Antinoju zaradi — nesrečnega trebuha. A zadrl se je z nova nad njim Antinoj rekoč: „Molči, tujec, sedi in jej mirno, ali pa poberi se, da te ne primemo snubači za roki ali nogi in te povlečemo po hiši, da se ti omaji vsa koža".
A nejevoljeni so bili drugi snubači, da je Antinoj tako predrzno govoril in vedel se tako nespodobno. Tako je dejal marsikdo izmej ošabnih mladeničev: »Antinoj, ni lepo, da si vrgel pručico na nesrečnega berača in ga žalil s pikrimi besedami. Če je pa kak bog? Kajti tudi bogovi hodijo po mestih, podobni ubogim tujcem, da se prepričajo o ljudij ošabnosti in ponižnosti". Tako so govorili, a Antinoj se ni zmenil za njih besede. Telemah pa je bil užaljen radi takega vedenja, a ni si otrnil solze iz očij, temveč tiho je majal glavo ter koval v srci pogubo.
Ko je Penelopa v svoji sobi videla in slišala, kaj se godi v dvorani, dejala je svojim služkinjam: »Da bi tudi tebe (Antinoja) tako zadel Apolon s krasnim lokom". „Da“, dejala je Eurinoma, »ko bi se izpolnile naše želje in prošnje, to bi nikdo izmej snubačev ne učakal jutrajšnjega dne". »Mamka",
odvrnila je Penelopa, „vsi so nam sicer sovražniki in nam kujejo pogubo, a Antinoj je uže najbolj podoben črni smrti. Ubog berač je v hiši in prosi snubače milega daru, kajti potreba ga naganja. Vsi drugi so mu kaj dali in napolnili malho, a Antinoj mu je vrgel v hrbet pručico". Pozvala je nato k sebi vrlega svinjarja ter mu dejala: „Eumaj, idi pa reci tujcu, naj pride sim, da ga bodem izpraševala ob Odiseji, ali je kje kaj slišal o njem ali ga pa morda sam videl; kajti podoben je človeku, ki je prehodil mnogo sveta“.
Odgovoril jej je Eumaj: „Da bi molčali Ahajci, kraljica, ta bi ti očaral srce; tako lepo zna pripovedovati. Tri dni in tri noči sem ga imel v svoji koči, a še mi ni vsega povedal o svojih nezgodah. Kakor gledamo pevca, kojega je bog naučil, prepevati ljudem sladke pesni, in ga želimo neprestano poslušati, kedar poje, tako je on mene očaral, sedeč in pripovedujoč mi v moji koči. Pravi, da je uže star gost Odiseju, s Krete doma. Od tam prihaja sim, blodeč in trpeč po svetu. Ob Odiseji hoče vedeti, da je živ in blizo, v deželi Tesprotov, ter da pelje domov neizmerne dragocenosti". „Idi tedaj hitro", dejala je Penelopa ginjena, „in pokliči ga sim, da mi kaj pove. Da bi uže enkrat molčali ti predrzni mladeniči! Ni ga moža, kakoršen je bil Odisej, da bi odvrnil od naše hiše to kugo. Da bi on sam prišel domov, tedaj bi s Telemahom skupaj hitro povrnila snubačem vse krivice".

Tako je dejala, in Telemah je kihnil, da se je razlegalo po vsej hiši. Zasmejala se je Penelopa in dejala: „Idi mi, pa pokliči sim tnjca! Ali nisi slišal, kako je kihnil Telemah k mojim besedam? To je dobro znamenje. Da bi le nikdo teh ošabnih mladeničev ne ubežal pogubi! A povem ti: Če bodem videla, da mi tujec vse resnično govori, dam mu lepe obleke, plašč in suknjo".
Eumaj je sporočil beraču Penelopin ukaz. A Odisej je odgovoril: „Eumaj, kako rad bi vse resnično pripovedoval premodri Penelopi ob Odiseji; kajti mnogo vem o njem, ker prebijala sva iste nezgode! A bojim se tolpe neznosnih snubačev. 1 sedaj, ko me je oni mož zadel s pručico in mi prouzročil bolečine, dasi mu nisem ničesar storil, mi ni priskočil na pomoč niti Telemah, niti kdo drug. Zategadel reci Penelopi, naj počaka do solnč-nega zahoda! Tedaj naj mi dovoli, da sedem k njenemu ognjišču, kajti slabo sem oblečen, in zeblo me bode, a potem jej bodem vse po pravici pripovedoval ob Odiseji".
Dasi je Penelopa hrepenela, čim prej kaj zvedeti o svojem soprogu, odobravala je vendar beračeve besede ter odločila se, potrpeti do večera.
A Eumaj se je vrnil nazaj mej tolpo snubačev, približal se Telemahu ter mu zašepetal na uho: ,.Jaz se vrnem zdaj nazaj k svojim svinjam, a ti skrbi tukaj za vse in varuj se ter glej, da se ti kaj ne pripeti; vsaj poznaš te zlobne mladeniče11.
— 171
„Dobro, očka", dejal je Telemah, „a ostani še tukaj in pojužinaj malo, in jutre na vse zgodaj mi priženi sim najlepše svinje za daritev". Eumaj je ostal pri mizi in južinal, a proti večeru vzdignil se je in podal se k svojini ljubim svinjam, snubači pa so ostali v dvorani in zabavali se s petjem in plesom.
Odisej in berač Tros.
Snubači so se še zabavali, ko je vstopil v dvorano znan berač — postopač, ki je prosjačil po mestu in znan bil po svoji nenasitni požrešnosti. Lepe postave je bil, debel in velik, a ne žilnat in močan. Arnaj mu je bilo ime, tako ga je nazvala mati, ko se jej je rodil, a sedaj so ga zvali vsi le „Iros“, ker je hodil in nosil poročila, kamor in kedar je kdo hotel, ilrida, grški Iris, je bogov poslanka ali poročnica, tedaj Iros-sel, šaljivo skovana beseda.) Ta berač je tedaj prišel in je hotel zapoditi Odiseja iz lastne hiše; dejal mu je, dražeč ga: „Umakni se mi s praga, starec, da te ne primem za nogo in povlečem na dvorišče. Ali ne vidiš, kako mi vsi mladeniči pomežikujejo, naj te zgrabim in vlečem ven? A jaz se vendar še sramujem, to storiti. Toda vzdigni se, da se ne sprimeva še z rokama11.
Po strani ga je pogledal Odisej in mu odvrnil : „Gudak, vsaj ti nočem nič, in ne zavidam ti, če ti kdo kaj da. A prag ima prostora'za oba,
in ni ti treba biti zavidnemu, če i kdo drug razven tebe kaj dobode. Zdi se mi, da si berač kakor jaz, in bogatstvo nam morajo bogovi še le dati. A ne ujezi me in ne pozivaj me na boj z pestmi, da ti s krvjo ne opišem prsij in ustnic, dasi sem starec. In jutre bi imel potem mir, kajti menim, da se v drugo ne vrneš več v Odisejevo hišo“.
Razjarjen odvrnil mu je postopač Iros: „Glej, glej, ta požrešnež blebeta kakor umazana baburaj! A jaz te hočem splačati: poklonim ti gorkih zaušnic, da se ti vsi zobje izsujejo iz čeljusti, kakor svinji, ki je opustošila setev. Dej, pripravi se na boj, da bodo i ti mladeniči tu videli, kdo je močnejši. A kako se moreš predrzniti, z mlajšim možem spustiti se v boj?
Tako sta se prepirala berača na pragu, a Antinoj se je sladko zasmejal, začuvši njun prepir, ter spregovoril zbranim snubačem : „Prijatelji, kaj tako smešnega nismo še doživeli! Kak bog nam je poslal v hišo to zabavo ! Le glejte, kako se prepirata tuji berač in postopač Iros, in uže se poživljata na boj z pestmi. Dejmo, zdražimo ja, da-se spri meta. “
Tako je govoril, in vsi snubači so se zakro-hotali, vzdignili se in obstopili razcapana berača. Spregovoril je zopet Antinoj : »Poslušajte me, snubači ! Tam na ognji se nam evro za večerjo klobase krvavice'. Teh jedno vzemi si oni, ki zmaga v boji,
173 —
in obeduj v bodoče vedno z nami, a drugega berača ne bodemo puščali več mej nas“.
Ta predlog so vsi snubači glasno odobravali. A zviti Odisej je spregovoril: »Prijatelji, pač težko je slabotnemu, onemoglemu starčku, bojevati se z mlajšim možem. A sili me v to nesrečni trebuh. Toda prisezite mi vsi sveto prisego, da ne bode nikdo izmej vas pomagal Iru in tolkel mene z močnima svojima rokama11.
Vsi so mu prisegli, kakor je velel, in Telemah je spregovoril; „Gost, nič se ne boj nikogar. Jaz sem tukaj gospodar, in kdor se te dotakne, moral se bode z mnogimi bojevati11. Vsi so pritrjevali tem besedam.
Odisej si je pripasal svoje cape okolo ledij (namesto borilcem navadnege pasu), in prikazali sta se močni in lepi stegni, široki pleči, okrogle prsi in težki roki. — V hipu je namreč Atena pomladila mu ude. — Občudovali so ga vsi snubači, in marsikdo je dejal k svojemu drugu : „Slabo se bode godilo ubogemu Iru, kmalu ne bode prinašal več poročil. Le glej, kaka stegna kaže izza umazanih cap“. Tako je marsikdo govoril, a prestrašil se je Iros, in treslo se mu je meso na udih. Zmerjal ga je Antinoj rekoč: „Širokoustni bahač, da bi ne bil pač nikdar rojen, ker se treseš pred tem starcem, slabotnim in onemoglim. A zapomni si dobro : Če te premaga, te vržem na ladijo in popeljem h kralju Ehetu, znanemu pogubitelju vseh
ljudij, ki ti odreže nos in ušesi, in je vrže psom v jed.“
Še bolj se je stresel Iros, in služabniki so ga morali privleči tja sredi dvorane. Oba sta vzdignila roki. A sedaj je premišljal Odisej, ali bi ga treščil ob tla, da bi ga takoj zapustila duša, ali bi ga le rahlo polegel na zemljo. Zdelo se mu je boljše, rahlo poleči ga na zemljo, da ne bi ga takoj spoznali Ahajci. Uzdignivši roki udaril ga je Iros na desno rame, a Odisej ga je mahnil v tilnik pod ušešom, da mu je zmel kost, in takoj se mu je ulila rudeča krv iz ust in iz nosa. Zatulil je Iros, padel na tla, škripal se zobmi in brcal z nogama. Snubači so ploskali z rokami, in kmalu bi bili popočili smeha. A Odisej ga je prijel za nogo, vlekel ven na dvorišče, naslonil na zid ter dal mu palico v roko in dejal: „Tukaj sedi mirno in straši svinje in pse, a ne bodi kralj tujcem in beračem, da te ne zadene še kaka večja nezgoda, revež !“ To rekši podal se je zopet na svoj prag in je tam sedel.
Približali so se mn snubači in mu čestitali. „Zen ti daj,“ so dejali, „in drugi nesmrtni bogovi, kar najbolj želiš, ker si premagal tega nenasitnega požeruha. Sedaj nas ne bode več nadlegoval s predrznim svojim prosjačenjem, kmalu ga pošljemo Ehetu, znanemu pogubitelju vseh ljudij". Veselil se je Odisej občnega priznanja. Antinoj mu je predložil veliko in tolsto klobaso krvavico, a Amfinom mu je dal iz jerbaščeka dva hlebca, napolnil vrč z
vinom in mu napil: „Da si mi zdrav, tuji oteč! Da bi bil vsaj v bodoče srečen, a sedaj te tarejo nadloge**.
Odgovoril mu je Odisej: »Amfinom, zdiš se mi pameten mladenič, a si tudi vrlega in imovi-tega očeta sin. Zategadel poslušaj me in zapomni si dobro! N i č s 1 a b e j š e g a in mi ni ji ve j-š e g a od človeka ne rodi z e m 1 j a i z m e j vseh bitij, kar jih po zemlji „1 e z e i n o grede*. Dokler je mlad in čvrst in zdrav in so mu bogovi naklonjeni, m i s 1 i. d a ne b o d e i v b o d o č e nikdar nesrečen. A k e d a r m u b o g o v i p o š 1 j e j o nadloge, prenaša tudi te s potrpežljivim srcem, d a s i nerad. Kajti k a-koršno usodo jim podeljuje oteč bogov in 1 j u d i j. takoršno je tudi miši j e n j e u b o g i m z e m 1 j a n o m. I j a z bi bil imel biti enkrat bogat, a po svoji krivdi razdrl sem si srečo, z a u p u j o č na očeta svojega in na svoje brate. Zategadel ne bodi človek nikdar krivičen, temveč zadovolji se mirno s tem, kar m u d a d e bogov i. Tako tudi ni prav, da se vedejo snubači tako predrzno in činijo tolike krivice, žroč tuje blago in zaničujoč soprogo onega moža, ki ne bode dolgo več odsoten od svoje domovine, kajti uže je prav blizo. A dobri duh naj te vede iz hiše, Amfinom, predno pride domov
Odisej. Kajti menim, da se ne ločite brez krvi, kedar pride v svojo hišo". Tako je govoril Odisej, izlil malo vina bogovom v dar, a drugo je sam izpil ter del kozarec mladeniču v roko. A Anilinom je pobesil glavo in korakal potrtim srcem po dvorani, kajti uže je slutil pogubo. A niti tako ni ubežal pogubi, i njega je omamila Atena, ki je sklenila pogubiti vse snubače.
Penelopa pride mej snubače.
V tem je bistrooka Atena vdahnila Penelopi, pokazati se snubačem, da bi jim odkrila srce in se še bolj prikupila soprogu in sinu. Posiljeno na-smehnivši se je spregovorila: „Eurinoma, srce mi hrepeni, pokazati se snubačem, dasi je sovražim. Rada bi dejala sinu, naj se ne druži mej ošabne snubače, ki sicer sladko govore, a za hrbtom slabo mislijo". „Le idi“, jej je dejala stara oskrbnica, „in ne prikrivaj sinu ničesar, a ne hodi tako objokana, temveč umij si prej in pomazili lica". Odvrnila jej je Atena: ,Ne prigovarjaj mi, Eurinoma, naj si umijem in pomazilim lica. Nimam več veselja, liš-pati se, od kar je pred Trojo odšel moj soprog. A pozovi mi služkinji Autonojo in Hipodamejo, da me sprejmeti v dvorano; sama se sramujem iti mej može".
Eurinoma je odšla s poročilom, a Atena je razlila sladek sen čez Penelopa, da se je naslonila v naslanjač in sladko zadremala. Mej tem jej je
177 —
boginja podelila nesmrtne darove, da bi jo bolj občudovali Ahajci. Lepi lici jej je umila z lepoti-lom od ambrozije, s kojim se mazili Afrodita, ke-dar gre na ples krasnih Gracij; naredila jo je večjo in debelejšo, in koža jej je bila glajša in be-lejša od slonove kosti. To izvršivši izginila je boginja, in prišle so služkinje, glasno pomenkujoč se. Penelopa se je vzbudila iz sladkega snu, omela si oči in spregovorila: „Kako sladko sem spala! Da bi mi le poslala Artemida takoj tako milo smrt, da ne bi mi ginilo živenje, žalujočej po svojem soprogu, ki se je odlikoval izmej vseh Ahajcev8.
To rekši vzdignila se je iz naslanjača in podala se po stopnicah v dvorano, ne sama, ž njo sta šli dve služkinji. Tam se je ustavila na vratih, zakrivši si obraz s krasnim zavojem, a na vsakej strani jej je stala služkinja. Ugledavši jo, začudili so se snubači njeni lepoti, vsi so bili očarani, in tajalo se jim je v prsih srce, in vsak jo je želel vesti kot soprogo domov. A Penelopa je nagovorila ljubega svojega sina: »Telemah, nisi več pameten in razborit. Ko si bil mlajši, kazal si več pameti. A sedaj, ko si vzrastel in si velik in lep, izgubil si pamet in čut pravice. Kaj se je prav sedaj zgodilo v dvorani ? Pustil si, da je bil tujec, ki je iskal v naši hiši miru, tako nečuveno žaljen ! Le sramoto ti mora narediti, to pri vseh pametnih ljudeh8.
„Ne jezim se ti, ljuba mati8, odgovoril jej
lž
17.8 —
je Telemah, ,,da me oštevaš. A vedi, da vse preudarjam v svojem duhu, in vem, kaj je prav in kaj ni prav. Toda vedno ne morem pametno misliti, ker me ven in ven begajo ti snubači, obdajajoč me od vseh stranij, a jaz nimam nikakega pomočnika. A vendar se jim vse ne posreči, kar žele. Boj mej beračem in Irom ni končal po njih volji. Da bi kmalu vsi snubači tako pobesili glave, kakor jo je Iros, ki sedi zunaj na dvorišči, naslonjen ob zid, kimajoč z glavo, kakor bi bil pijan, in ne more stati po konci, niti vrniti se domov, ker se mu udje ne gibljejo ! “
Tako sta se pogovarjala mej soboj, in nagovoril je Eurimah Penelopo : „Ikarijeva hčerka, pre-modra Penelopa, da bi te mogli videti vsi Ahajci po vsem Grškem, tedaj bi jutre še več snubačev obedovalo v vaši hiši; tako zelo prekašaš vse ženske po krasu in stasu in po duhovitosti11.
„Eurimah“, odvrnila mu je Penelopa, „vse vrline in ves kras in stas so mi uničili bogovi, ko so Grki odjadrali pred Trojo, in mej njimi je bil moj soprog Odisej. Da, če bi prišel on domov in čuval mi živenje, bi zopet oživela in zacvetela, a sedaj vedno le žalujem. Oh, ko je zapustil domačo deželo, prijel me je za roko in dejal: „Ljuba ženka, menim, da se pač ne vrnejo vsi Grki izpred Troje zdravi domov. Kajti tudi Trojanci so baje vrli v boji, i izvrstni metalci sulic in pušic i urni konjiki, ki naglo odločujejo bitke usodo. Zategadel ne vem,
— 17«) —
ali me privede kak bog nazaj domov, ali padem tam pred Trojo. Oskrbuj mi vse lepo doma ter skrbi ljubeznivo za očeta in mater, kakor doslej, ali pa še bolj, ker ne bode mene doma. Kedar ti vzraste sin, omoži se, s komur hočeš, in zapusti hi-o“. Tako je govoril, in zdaj se vse izpolni. Gorje mi, bliža se mi dan strašne poroke, in oni dan bode mi črna noč ! Kajti ti snubači imajo vse druge navade, kakor drugi mladeniči, ki snubijo vrlo ženko in bogatega moža hčerko. Drugi snu-hoki priganjajo sami vole in ovce, da pogoste nevestine prijatelje, a njej sami prinašajo krasne darove, in ne žro zastonj tujega blaga kakor moji snubači*1.
Tako je govorila, in veselil se je Odisej. Spregovoril je Antinoj : „Penelopa, prinesemo ti darove in sprejmi je ; kajti ni lepo, zavrniti dar. A domov se ne povrnemo poprej in k svojim delom, dokler si ne izbereš soproga izmej nas-*. Vsi snubači so pritrdili njegovim besedam. Poslali so takoj domov služabnike po darove. Antinoj jej je podaril veliko, prekrasno obleko, na njej je bilo dvanajst zlatih zapon, Eurinom zlato ovratno verižico, ude-lano z jantarji, bleščečimi se kakor solnce, Euri-damant krasne uhane iz biserov, a Pizander prekrasno ovratno lepotičje. Tako so jej prinesli vsi lepe darove, katere so jej nesle služkinje, ogledujoč in občudujoč je, v gorenje prostore.
1-1*
Služkinje in snubači zasmehujejo Odiseja.
Zopet so se zabavali snubači s petjem in plesom, dokler se ni približal večer. Ko se je stemnilo, postavile so dekle po dvorani tri žrjav-nice, da bi svetile, a okolo njih suhih tresk in polen. Ko so še pihale v žrjavico, da bi unetile ogenj, približal se jim je Odisej in je nagovoril: „Služkinje Odiseja, dolgo odsotnega gospodarja* bolje bi se vam pristovalo, sedeti v sobi pri čestiti kraljici in razveseljevati jo, sukajoč vreteno ali grebenajoč volno. A jaz bodem skrbel za raz-svitljavo snubačem. In če hote ostati do ranega jutra, ne utrudim se ; tako sem trpežen".
Tako je dejal, a zagrohotale so se služkinje. Grdo ga je ozmerjala lepolična Melanto, kojo je vzredila Penelopa kakor svojega otroka in dajala jej otroku mnogo lepih igrač, a sedaj ni žalovala s Penelopo, temveč družila se s prevzetnim Eurima-hom. „Ti grdi berač", je dejala, „ali si prismojen, da še vedno tukaj blebetaš in ne greš spat v kako kovačijo ali ljudsko prenočišče ? Ali si pijan, ali si nor ? Ali pa si morda kaj domišljaš, ker si premagal berača Ira ? A glej, da se ti ne vzdigne kak močnejši mož in ti naloži s krepko roko gorkih zaušnic okolo glave ter zapodi vsega krvavega iz hiše". „Nesramna psica", zagrozil jej je Odisej, ..počakaj, hitro sporočim Telemahu, kaj si govorila, da te razreže na drobne koščeke". Prestrašile
181
so se dekle, začuvši te besede, in tresoč se zbežale so iz dvorane ; kajti menile so, da je govoril resnico. A Odisej je stopil k žrjavnicam in netil ogenj, a v srci je premišljal, kako se bode maščeval.
Atena je naščuvala ošabne snubače, da so zopet začeli zasramovati Odiseja, da bi se še bolj užalostil. Spregovil je Eurimah, zasmehujoč ga, da se je glasen smeh razlegal po dvorani. „Poslušajte ' me“, je dejal, „da vam povem, kar mi je na srci. Zares, kot živo svetilko so nam poslali bogovi tega moža v hišo! Ali se mu ne sveti pleša, na kojej ni niti dlake, kakor žareča svetilka?* In obrnivši se k Odiseju, nagovoril ga je: »Slišiš, tuji berač, ali ne bi hotel vstopiti k meni v službo kot hlapec, če bi te vsprejel, da mi bodeš delal ograje po pašnikih in sadil drevesca? Vsaj stradal ne bodeš, hrane bodeš dobival dovolj, in dam ti tudi obleke in obutala. A ker si se priučil le slabim delom, ne bodeš hotel delati, rajši beračiš okrog, da si napolniš nenasitni tvoj trebuh*.
»Eurimali*, odgovoril, mu je Odisej odločno, »da bi bilo sedaj poletje, ko so dnevi dolgi, in bi midva kosila travo na travniku, jaz bi imel jedno koso, a ti jedno, in bi morala kositi tešča od jutra do večera, tedaj bi videl, kdo izmej naju bi prej upešal. Ali pa da bi nama bilo orati zemljo debe-lico in goniti vole, to bi videl, kako znam rezati dolge brazde. Ali pa da bi bila vojna in bi jaz nosil ščit in šlem ter kopije, to bi videl bojujočega me
182 —
v prvih vrstah in ne očital bi mi nenasitnega trebuha. A zdiš se mi ošaben in neprijazen drug in domišljuješ si, da si velik in močan, ker si se doslej meril le z malo junaki in ne najboljšimi. Toda če bi se vrnil domov Odisej, tedaj bi ti ta vrata, bežečemu iz dvorane, kmalu postala preozka".
Še bolj se je razjaril Eurimah in spregovoril: ' „Nesramni berač, ali si pijan, da tako govoriš, ali pa blebetaš vedno tako neumno! A prejmi uže • zasluženo plačilo za svoje besede". Rekši zgrabi pručico in jo vrže v Odiseja. A Odisej se pričene, in pručica zadene točaja v desno roko, da mu pade vrč na tla in zacvenkne, a sam se zvrne vznak na tla, glasno stokajoč.
Snubači so še dalje razgrajali in proklinjali berača, ki jim kali veselje pri bogati pojedini. Naposled spregovori Telemah: „Pač vidi se vam, snubači, da ste uže dovolj pili in žrli, ker tako razgrajate. A vzdignite se in idite domov spat, ali kamor hočete!" Začudili so se snubači predrznim njegovim besedam in požrli jezo. In dejal jim je Amfinom: »Prijatelji, upam, da se mi ne bode nikdo jezil, če vam odkrito in pošteno povem svoje mnenje. Ne žalite v bodoče nikogar več v tej hiši, niti tujca, niti kakega služabnika. A napolnimo si še jedenkrat kozarce, izlijmo vino bogovom in podajmo se domov počivat. A tujec bodi tukaj v Te-lemahovem varstvu, kajti v njegovo hišo je prišel". Vsem so dopadale njegove besede, in kmalu za-
pustili so dvorano ter podali se domov k sladkemu počitku.
Odisej in Pcnolopa. Pranje nog.
V dvorani ostal je sedaj sam Odisej se svojim sinom. „Hitro shranimo sedaj orožje", dejal je, „a snubačem rec-i, kedar je bodo pogrešali in povpraševali te po njem: Iz dima sem je vzel, ker ni več podobno onemu, ki je je pustil oteč idoč pred Trojo, temveč je okajeno, ker je prišla do njega para in dim. In še nečesa drugega hujšega se bojim. da ne bi se namreč, kedar se upijanite, sprli, zgrabli za orožje in oskrunili snubitev in pojedino; kajti železo samo vleče človeka". Tako mu je dejal, in Telemah je brzo poklical oskrbnico Euriklejo in jej dejal: „Mamka, zadržuj mi služkinje v sobah, dokler ne spravim orožja v orožnico, kamor ne sega kad".
„Dobro“, odgovorila mu je Eurikleja. „da si začel skrbeti za hišo in čuvati imetje. A kdo naj gre s teboj in ti sveti, če ne pustiš nobene služkinje blizu ?“ »Ta tujec tukaj", odgovoril je Telemah, »kajti kdor je moj kruh, ne sme biti brez dela". Tako je dejal, in slušala ga je stara oskrbnica.
Sedaj sta se podala na delo Odisej in Telemah. Nosila sta v orožnico šleme, ščite in kopija, a pred njima je hodila Palada Atena in nosila zlato svetilko in razširjala prekrasno svitlobo. »Kako čudo", dejal je Telemah očetu, »kako se svete
stene! Kako lepo razločujem krasne tramove in zidove, jelove grede in visoke stebre! In vse mi je tako svitlo, kakor da bi gorel ogenj pred menoj! Gotovo je kak bog mej nami, ki prebiva na visokem nebu“.
»Molči, sin“, odgovoril mu je oče, „in ne povprašuj. Taka je navada bogovom, da nam nevidni pomagajo. A ti idi spavat, jaz pa ostanem tukaj, da skušam malo tvojo mater in služkinje".
Telemah se je podal spat. in iz svoje sobe je prišla Penelopa, podobna Artemidi ali zlati Afroditi. Naslonjač, umetno delo iz srebra in slonove kosti, postavile so jej služkinje k ognju, a čez pogrnile mehko ovčjo kožo; nanj je sedla Penelopa. Tedaj so prišle še druge služkinje iz sob, pospravile z miz kruli in kozarce, iz kojih so poprej pili ošabni mladeniči, pogasile ogenj po žrjavnicah in naložile novih drv, da bi drugo jutro dvorano razsvitljevala in ogrevala. Pri tej priliki je Melanto zopet zasmehovala Odiseja. »Tuji berač", je dejala, »ali nas bodeš še vedno tukaj nadlegoval, klatil se po noči po hiši in gledal ženske ? Zadovolji se z večerjo in poberi se takoj iz hiše, da to ne zapodim pred vrata z gorečo glaVnjo".
Pisano jo je pogledal Odisej in jej odvrnil: »Zakaj me tako preganjaš in sovražiš? Morda zato. ker sem umazan, razcapan berač? A vedi, da me sila priganja beračiti. Taki so vsi berači in postopači tega sveta. Tudi jaz sem bil nekdaj bogat in
živel sem v obilej hiši ter dajal ubogemu beraču, česar je prosil in potreboval. Imel sem mnogo slug in služkinj, in še mnogo drugega, s čemur se dobro živi, in kar dela ljudi bogate. A vse to mi je Zen vzel. Premisli, ženska, da bi se i tebi moglo tako goditi. Kaj, ko bi se ti ujezila kraljica in zapodila te iz hiše? Ali pa. če bi prišel domov Odisej? In še je upanje, da se vrne domov. In tudi Telemah bi se ti mogel maščevati, ki ni več otrok, in opazuje vse zlobne ženske v hiši! Potem bode pa konec vse tvoje prevzetnosti, po kojej se odlikuješ izmej vseh služkinj“.
Tako je govoril, .in slišala ga je Penelopa ter oštela prevzetno služkinjo: ^Nesramna psica, predrznica, dobro vem, kaj delaš; a poplačaš mi to se svojo glavo. Dobro si vedela, —• pravila sem ti sama — da hočem tujca povprašati o mojem soprogu, ker se mi zelo toži po njem! In vendar si se predrznila, zasramovati ga*.
Rekši velela je oskrbnici, naj prinese tujcu stol, da sede nanj in ga bode izpraševala. Odisej je sedel in Penelopa je začela izpraševati ga. ,,Najprej mi povej“. je dejala. „kdo si in od kod? Ivde ti je rojstno mesto in roditelji?"
Odgovoril jej je Odisej: „Gospa, tvoja slava se širi po vsej neizmerni zemlji, in sega uže do neba. Slavna si kakor dober vladar, ki je bogaboječ, in kraljuje mnogim in vrlim narodom, spoštuje pravične naredbe, in črna zemlja mu rodi pšenice
in ječmenu v obilji, drevje se mu šibi pod težo sladkega sadja, drobnica je polna čvrstega zaroda, morje mu daja mnogo rib, in srečni so narodje pod njim, ker je dober in pravičen vladar. A povprašuj me po vsem drugem, le ne po mojem rodu in po rodni mi zemlji, da ne bodem še bolj žalosten! In ne spodobi se, v tuji hiši sedeti in vzdihovati in stokati. Lehko bi mi očitala kaka služkinja, ali celo ti sama, da plavam v solzah, ker me je vino omamilo".
Odgovorila mu je Penelopa: „1 meni se je slabo godilo, tujec, od kar me je zapustil dragi moj soprog. Od onega časa neprestano žalujem in pretakam solze, in gine mi mlado živenje. Snubijo me najplemenitejši mladeniči, a jaz sem se doslej ustavljala se zvijačami strašni mi možitvi*'. In začela je pripovedovati o svoji tkanini, kako je tri leta za nos vodila snubače, a so jo potem ovadile nezveste služkinje in izdale mladeničem. „A sedaj**, je nadaljevala, „ne bodem se mogla dalje ustavljati, liže me silijo stariši, naj se omožim, in nejevoljen je sin, ker mu snubači pojedajo imetje. A povej mi tudi ti, od kod si, in kde je tvoj rod!**
In Odisej jej je začel pripovedovati na dolgo in široko izmišljeno bajko, da je doma s Krete, iz kraljevega rodu. „Tam“, je nadaljeval, »videl sem Odiseja, pogostil ga in obdaril. Ko je šel pred Trojo, zanesel ga je veter na naš otok. Takoj je prišel v naše mesto, povpraševal po bratu mojem,
kralju Idomeneju. A brat moj je bil uže deset ali jednajst dnij poprej odplul pred Trojo. Zategatel sem jaz vsprejel Odiseja, vedel ga v našo hišo in prijazno pogostil. Dvanajst dnij je ostal se svojimi drugovi pri nas, zadržaval ga je neugoden veter. A ko je trinajsti dan odjadral, sem bogato obdaril i njega i njegove drugove“. Tako se je izmišljeval, in znal je tako lepo in naravno pripovedovati, kakor bi bilo vse res. A Penelopi so v toku lile solze po licih, ko je poslušala to dogodbo, in jokala je po svojem moži, ki je sedel zraven nje. Usmilila se je Odiseju v srci, a oči se mu niso ganile, kakor bi bile iz kosti ali železa; tako se je znal zatajevati. Ko se je Penelopa najokala, začela je zopet: ^Skušati te moram, tujec, ali je res, kar pripoveduješ, da si pogostil v svoji hiši Odiseja in njegove drugove. Povej mi, kako obleko je imel, kak je bil sam, in kaki njegovi drugovi".
„Težko je, gospa", odgovoril je Odisej, „po tolikem času vse natančno povedati, kajti uže je dvajset let, od kar je odšel od tam in zapustil rodno mojo zemljo. A i tako ti povem kolikor se še spominjam. Imel je bagren, volnen plašč, v dvoje zložen, a spona na njem je bila zlata z dvema cevčicama, in spredaj je bilo umetno delo: se sprednjima nogama držal je pes pikastega jelena, trepečočega i hotečega ubežati, a pes se mu je ugri-zal v meso, hrepeneč požreti ga. Vsi smo občudovali to umetno delo. Pod plaščem nosil je mehko
suknjo iz najfinejšega blaga, svitlo kot solnce. Mnogo žensk ga je ogledovalo in občudovalo. Tako je bil oblečen, a ne vem, ali mu je dal to obleko na poti kak ljub gost, kajti mnogim je bil prijatelj, in le malo Ahajcev je bilo njemu podobnih. Tudi se še spominjam, da ga je spremljal klicar, malo starejši od njega, in i tega ti hočem naslikati. Bil je okroglih pleč, črnikast, kodrolasec, Euribat mu je bilo ime; pred vsemi drugimi drugovi čestil ga je Odisej, ker je bil jako razumen".
Tako jej je pripovedoval, in še bolj je jokala Penelopa spoznavši, da se ujemajo vsi znaki. Ko se je najokala, je zopet spregovorila: „Da, jaz sem mu dala ono obleko, ko se je napravil na vojno. A ne vrne se mi več domov”. Odgovoril jej je Odisej : „Gastita žena Odisejeva, ne raztapaj dalje srca, oplakujoč moža. Povem ti resnično, kar sem sam slišal, da je živ Odisej in blizo domovine, v deželi Tesprotov. Mnogo krasnih dragocenostij pelje domov, katere si nabira mej raznimi narodi. A izgubil je vse tovariše drage na morji, ko se je odpeljal od Trinakije; kajti Zen in Helij sta se mu ujezila, ker so drugovi zaklali solnčnega boga govejo čedo. Sam se je rešil in priplaval v deželo Fejakov, ki so ga gostoljubno vsprijeli, skazovali mu božanske časti, bogato obdarili in hoteli varno spremiti domov. In Odisej bi bil uže davno doma, a ni hotel: zdelo se mu je bolje, še dalje hoditi po svetu in nabirati si bogatsbm. To mi je pri-
ISO —
povedal Fejdon, kralj Tesprotov, in mi prisegel, da je uže pripravljena ladija, ki popelje domov Odiseja, ki je šel mej tem v Dodono povprašat preročišče o nadalnjem svojem potovanji. Pokazal mi je tudi njegove dragocenosti. Toliko bogastva je uže imel nakupičenega, da bode lehko živelo o njem deset rodov in še čez. Vrne se ti tedaj kmalu domov ljubi soprog, še v teku tega meseca".
A njegove besede še niso mogle prepričati Penelope. „Da bi se to le izvršilo", je dejala, „to bi spoznal mojo gostoljubnost, dala bi ti mnogo darov, da bi te blagrovali ljudje, ki bi te srečavali po svetu. A to se nikdar ne zgodi. Toda pripravite mu, služkinje, gorko kopel in mehko posteljo, a jutre naj se še pomazili z dišečim, oljem, da bode mirno obedoval v dvorani zraven Telemaha. In slabo se bode godilo onemu, ki še žali našega gosta. Kako bi pač spoznal, gost, da nadkriljujem vse ženske po razumu in razboritosti, če bi sedel v dvorani pri pojedini v umazanih capah in sam umazan? Ljudje, smo kratkega življenja. Kdor je brezsrčen in brezsrčno ravna, njega proklinjajo živega ljudje in mu žele le slabo v bodoče, a po smrti govore le slabo o njem; kdor je pa blag in blago čuti in ravna, njega slavijo ljudje in tujci nosijo njegovo slavo po sirnem svetu k vsem ljudem in vsi ga imenujejo poštenjaka".
A odvrnil jej je Odisej : „Hvala ti srčna na mehki postelji, na kojej nisem spal, od kar sem
zapustil Krete sneženo gorovje. A ležati hočem, kakor doslej, na trdem ležišči, brez sna, in pričakovati zlate zore. Niti nog si ne dam umiti od teh ošabnih služkinj, razven če imaš kako staro mamko, ki je toliko trpela v svojem živenji, kolikor jaz. Takej ne bi branil, umiti mi nogi“. „Dej, vzdigni se, mamka11, zaklicala je Penelopa, „umij nogi vrstniku svojega gospodarja! Vsaj si ti vzredila Odiseja, ki bode imel sedaj toliko let, kolikor naš gost. V nezgodi se ljudje hitro postarajo11. „Oh“, dejala je Eurikleja, pomilujoč ubogega tujca, »uže mnogo tujcev je prišlo v našo hišo, a nikdo ni bil še tako podoben Odiseju po glasu in stasu in po nogah kakor ti“. In zaihtela je starka in zakrila si obraz, in goste solze so jej hle po zgrban-čenem lici. „Da, da“, je dejal Odisej, „to pravijo vsi, ki so naju videli, da sva si v vsem čudovito podobna11.
Tako je dejal, in oskrbnica je vzela umivalnico ter vlila v njo najprej mrzle vode, a potem prilila še gorke. Odisej se je umaknil malo od ognjišča v temo, da ne bi mu' zapazila oskrbnica obrastka na desni nogi nad kolenom, kamor ga je bil v mladosti z belim zobom ranil mrjasec na lovu. Bal se je, da ne bi ga po tem znamenji spoznala oskrbnica in izdala pred časom; zatega-del se je umaknil v temo. A vse zaman! Ko je prišla oskrbnica z roko do tega mesta, začutila je trdi obrastek pod njo, in od veselja in strahu
je pustila iz rok nogo, da je padla v umivalnico, in po tleh se je izlila voda. Sapa in glas sta jej zastala, in oči so se jej napolnile se solzami. Objela mu je koleno in nagovorila ga: „Res, Odisej si, ljubo dete; spoznala sem te po obrastku". Rekši pogledala je Penolopo, hoteč pokazati jej, da je ljubi njen soprog doma. Toda Penelopa ni ničesar opazila, Atena jej je odvrnila pozornost. A Odisej jej je del jedno roko na usta, z drugo jo je pa potegnil bliže ter dejal: ,Mamka, ali me hočeš pogubiti? Sama si me vzredila na svojih prsih, in sedaj, ko sem se vrnil v dvajsetem letu v ljubo domovino, prebivši mnogo gorja, me hočeš pogubiti ! A ker si me uže spoznala, molči, da ne zve nikdo drugi v hiši, da sem doma, dokler ne pobijem ošabnih snubačev in nezvestih služkinj. Ge ne bodeš molčala, ne prizanesem n:ti tebi, svoji doji-teljici".
„ltete moje“, dejala je Eurikleja, ..kaka beseda ti je ušla iz ust! Vsaj veš, da mi je srce stanovitno in nepremagano, in molčala bodem kakor trdi kamen ali železo. A boj se drugih služkinj v hiši ; imenovati ti hočem vse one, ki so nezveste1-. „Ni potreba11, odvrnil je Odisej, „spoz-nam je uže sam. A sedaj molči in prepusti vse drugo bogovom11. Tako je dejal, a oskrbnica je šla po drugo vodo, kajti prejšnja se je vsa izlila po tleh. Ko ga je umila in pomazilila z oljem, primaknil se je Odisej zopet bliže k ognju, a obrastek
si je zakril s cunjami. Zopet je spregovorila Penelopa : ..Tujec, le malo te bodem še izpraševala, kajti kmalu pride ura sladkega počitka, če moreš sploh sladko spati v hudih skrbeh. A moja bol ne da mi počivati ni po noči ni po dnevi. Po dnevi imam sicer še kako veselje, dasi vedno stočem in jočem, opravljajoč svoja dela v hiši in nadzorujoč služkinje. A kedar pride črna noč in vsi drugi sladko zaspe, tedaj me vznemirja tisoč in tisoč grenkih skrbij. Nemirno mi tolče srce, in v duhu svojem premišljam do rane zore, ali naj ostanem pri sinu in mu imetje skrbno čuvam ter nadzorujem služkinje, skrbim za veliko hišo, ali naj se omožim z najplemenitejšim Ahajcem, ki me snubi in obeta neizmerne pirne darove. Dokler je bil Te-lemah še mlad' nisem smela omožiti se in zapustiti hišo. A sedaj, ko je dorastel v cvetočega mladeniča, želi uže sam, da mu zapustim hišo, nevoljen, da mu snubači pojedajo imetje. A poslušaj še, kaj se mi je sanjalo, in razloži mi moje sanje. Dvajset gosij redim v hiši, in vedno se veselim, kedar gledam, kako mi jedo pšenico, zmešano z vodo. Kar prileti — tako sem sanjala — iz gorovja velik orel in mi pobije vse gosi; tam leže mrtve po hiši, a orel se vzdigne v zrak in odleti. Jaz sem stokala in glasno jokala ter dalje sanjala. Tedaj so me prišle tolažit sosedne gospe, ker sem zelo žalovala po svojih goseh. A zopet je prišel orel, obsedel na prikrovu in začel govoriti s člo-
veškim glasom :	Potolaži se, Ikarijeva hčerka, to
ni sen, temveč resnična prikazen, ki se tudi izpolni. Gosi so snubači, a jaz sem bil poprej orel, sedaj sem pa tvoj soprog, ki sem prišel domov, in pogubim vse snubače". Tako je dejal, in mene je zapustil sladki sen. Hitro sem vstala in šla gledat svoje ljube gosi, in videla sem je, kako so pobirale pšenična zrna iz korita". „Kraljica", dejal jej je Odisej, „gotovo bode tako, kakor ti je rekel v sanjah Odisej, kajti sen ne more imeti drugega pomena. Odisej pride domov, in nobeden snubač ne ubeži nagli pogubi".
Penelopa je zopet spregovorila : „Tujec, mnogo sanj je praznili in neumnih, in ne izpolni se vse ljudem, kar sanjajo.
A še nekaj ! Jutre se mi približa usodni dan, ki me odtrže od Odisejeve hiše. Tedaj hočem določiti tekmovalno borbo. Moj soprog je postavil včasih dvanajst sekir po vrsti v dvorani, postavil se potem od daleč in spusti! pušico od loka skoz ušesca vseli dvanajst sekir. Kdor izmej snubačev spusti pušico skoz vseh dvanajst sekir, ž njim se poročim".
„Dobro“, dejal je Odisej odločno, „določi takoj jutre tekmovalno borbo. A vedi, da se ti poprej vrne domov Odisej, nego kdo izmej snubačev napne njegov lok in ustreli skoz ušesca vseh dvanajst sekir".
Zopet je spregovorila Penelopa; „Če bi me
13
194 —
hotel, tujec, zraven mene sedeč, vso noč razveseljevati, ne bi se mi razlil sen čez oči. A ni mogoče, da bi bili ljudje vedno brez spanja ; kajti vsakej stvari na zemlji odmerili so bogovi svoj čas. Jaz se podam sedaj v gorenje prostore, da ležem v posteljo, kojo močim vedno se svojimi solzami, od kar mi je odšel pred Trojo Odisej. A ti pogrni si tukaj v hiši kaj po tleh in lezi, ali pa naj ti pri-neso služkinje sim posteljo".
Rekši podala se je se svojimi služkinjami v gorenje sobe, kder je jokala po ljubem svojem moži, dokler jej ni sladek sen zatisnil očij.
Dogodki pred umorom snubačev.
Odisej si je napravil posteljo v veži. Po tleh si je pogrnil neustrojeno govejo kožo, a čez več ovčjih kož. Ko je legel, pogrnila ga je Eurinoma s težkim plaščem. Tukaj je ležal Odisej, pogubo kujoč snubačem, in ni mogel zatisniti očesa. Kajti nesramne služkinje so tekale sem ter tja, glasno smejoč se in uganjajoč vsakoršne burke. Odiseju se je razburilo srce v prsih, in premišljal je, ali bi planil za njimi in jedno za drugo pobil, ali bi je pustil, naj se vesele — zadnjo noč. Pomiril se je, potolkel na prsi in karal svoje srce rekoč: ,.Potrpi, srce, vsaj si pretrpelo še hujše reči! Ali ne veš več, kako si trpelo, ko ti je strašni Kiklop požrl tovariše, a premagalo si se, dokler te ni tvoja pamet rešila iz obrove jame. Potrpi tedaj! “ Tako
195 —
je dejal, in pomirilo se mu je srce, a sam se je nemirno valjal po svojem ležišči, premišljujoč, kako mu bode pač mogoče samemu premagati toliko snubačev. Približala se mu je Atena, podobna mladi ženski, sklonila se mu čez glavo ter ga nagovorila: „Zakaj pač bdiš, najnesrečnejši izmej vseh junakov ? Tukaj ti je hiša, žena ti je v hiši in sin, kakoršnega si more kdo le želeti'1.
Odvrnil jej je Odisej: „To je vse res, a premišljujem v svojem srci, kako bodem mogel premagati nesramne snubače, ker sem sam, a njih je toliko. In tudi to premišljujem : Če je tudi ubijem s tvojo in Zenovo voljo, kam naj potem sam ubežim ?
Odvrnila mu je boginja: „Malosrčnež, vsaj zaupa marsikdo še slabšemu prijatelju, ki je um-roč in ne ve toliko pametnih svetov ! A jaz sem boginja, ki te čuvam v vseh stiskah in nadlogah. Povem ti naravnost: Če bi naju obkolilo i petdeset čet umročih ljudij, hotečih ubiti te, i iz njih rok bi te rešila. A uspavaj se v sen, mučno je, bdeti vso noč, in kmalu bodeš rešen vseh težav11. Rekši razlila mu je sladek sen čez oči ter zletela v visoki Olimp.
Sladek sen je objel Odiseja in pregnal mu vse skrbi, a vzbudila se je Penelopa, vzravnala se v mehki postelji in začela jokati. Ko se je najo-kala in nastokala, molila je tako k boginji Artemidi : „Zenova čestita hčerka, da bi mi takoj tvoja
•13*
pušica zadela srce in vzela mi živenje, ali pa da bi me zgrabil vihar in odnesel se soboj ter vrgel na temno pot, koder se pride v spodnji svet, da bi lam gledala Odiseja in bi mi ne bilo treba, poročiti se se slabejšim možem. Prebiti bi se dalo še moje gorje, če bi le po dnevi žalovala, a po noči spala; toda mene muči zel duh i po noči se slepilnimi sanjami. Tudi nocoj se mi je približal v sanjah moj soprog, ves tak, kakoršen je bil tedaj, ko je šel z vojsko pred Trojo. Veselilo se je moje ubogo srce, ker sem mislila, da niso sanje, temveč resnica".
Tako je vzdihovala, in slišal je glas jokajoče Odisej. Prišla je zlata zora, in Odisej je vstal, zgrabil kože, na kojih je ležal, ter nesel ovčje kože na stolico v dvorani, a govejo ven na dvorišče. Tukaj je vzdignil roki ter molil k Zenu, naj bi mu poslal kako ugodno znamenje. In uslišal ga je Zen. Z jasnega neba je takoj zagrmelo, in uveselil se je Odisej. V bližnjem mlinu je nehala mleti mlinarica. Mlin je bil Odisejev, in v njem je mlelo dvanajst mlinaric snubačem ječmen in pšenico. Vse druge so uže poprej končale svoje delo, a zdaj je še zadnja, najšibkejša izmej vseh, ustavila mlin. Ta je tedaj pogledala skoz okno in spregovorila: „Kako pač grmi! In vendar ni videti okrog in okrog na nebu nobenega oblaka. Gotovo je dal Zen kakemu umročemu človeku ugodno znamenje. O Zen, oče bogovom in ljudem, izpolni i meni revi
prošnjo, da bi danes ošabni snubači zadnjikrat obedovali v tej hiši. Kako sem se utrudila, da komaj še diham, ker sem jim morala vso noč mleti pšenico*. Tako je molila, in uveselil se je Odisej ugodnega znamenja.
V tem se je začelo gibati i v hiši. Dekle so vstale in zakurile ogenj na ognjišči, Telemah se je oblekel, pripasal si meč, vzel v roko kopije, stopil na prag ter nagovoril Euriklejo : »Draga mamka, ali ste počestili tujca v hiši s posteljo in jelom, ali je zanemarjen ? Taka je moja mati, dasi je modra : Nepremišljeno počeščuje in pogoščuje sla-bejšega moža, a boljšega odpravlja, ne da bi ga bila počestila in pogostila0.
Odgovorila mu je Eurikleja: „Ne dolži mi sedaj po krivem matere ! Tujec je pil vino, dokler je hotel sam, in tudi lačen ni bil več. In ko je poželel počitka, ukazala je, postlati mu posteljo. A ni hotel spati na mehki blazini, češ da je vajen le trdemu ležišču, temveč spal je v veži na neustro-jeni goveji koži, a čez je pogrnil mehke ovčje kože, in me smo ga odele s plaščem11.
Tako je dejala, in Temelah se je podal v zbor, ž njim sta šla dva brza psa. A Eurikleja, skrbna oskrbnica, je pozvala služkinje in jim zaukazala : „Le čvrsto na delo ! Ve poškropite dvorano in jo hitro pometite ter pogrnite krasne naslanjače z bagrenimi preprogami, ve vzemite gobe in osnažite vse mize ter pomijte vrče in kozarce,
a ve idite po vodo k studencu, in ne oščajajte se ter pridite hitro domov ! Kajti danes pridejo zgodaj snubači, ker je vsem skupaj praznik44.
Dejala je, in slušale so jo služkinje. Dvajset jih je šlo k studencu po vodo, a druge so opravljale delo doma. Prišli so tudi snubačev služabniki, ki so začeli cepiti drva, in od studenca so se vrnile služkinje z vodo. Za njimi je prišel svinjar; prignal je tri najmastnejše prasce in pustil je, da se prosto pašo po dvorišči, ter nagovoril Odiseja s prijaznimi besedami: „Tujec, ali te kaj bolj spoštujejo snubači, ali še vedno zaničujejo, kakor poprej Odgovoril mu je Odisej: „Da bi pač kaznovali bogovi, Eumaj, to krivico, kojo činijo ti mladiči v tuji hiši se skrajno nesramnostjo ! 44
Tako sta se pogovarjala, in prišel je kožar Melantij, ž njim sta bila še dva pastirja — kožarja. Prignal je najlepše koze snubačem v obed, privezal je v veži, ter podražil Odiseja rekoč: ,.Berač, bodeš-li še vedno nadlegoval tukaj gospode z nadležnim svojim beračenjem, in se še ne pobereš iz hiše ? Uže vidim, da se ne ločiva, predno ne pokusiš mojih pestij. Vsaj so tudi drugod bogate pojedine44. Ničesar mu ni odgovoril modri Odisej, temveč pomajal je z glavo in koval mu zlo.
Tretji je prišel Filojtij, ki je prignal jalovo junico in debele koze. Privezavši je v veži, približal se je Eumaju ter ga povprašal: ,.Kdo je neki ta tujec, ki je prišel v našo hišo ? Od kod je ? Kde mu je
rod in rodna zemlja ? Ubožec ! A po stasu je podoben kralju. Toda bogovi prisojajo i kraljem nesreče". Rekši pristopil je k njemu, podal mu roko ter ga pozdravil rekoč : „Da si mi zdrav, tuji očka! Da bi bil vsaj v bodoče srečnejši! Razvnel sem se, ko sem te ugledal, in solze so mi stopile v oči, kajti spomnil sem se svojega gospodarja Odiseja, ki pač tava v takih capah po svetu in prosi milih darov, če sploh še živi in gleda sončno luč. Težko mi je po njem, ki me je še mladega postavil načelnika svojim govedarjem. In množi se mi zarod čelatih goved, kakor ne bi mogel lepše poganjati drugemu možu. Le žal, da je moram goniti tujim možem v obed. Uže zdavna bi bil ušel, da bi služil drugemu gospodarju, kajti tukaj je uže neznosno. A vedno še upam, da se mi vrne Odisej domov in razkadi tolpo nesramnih snubačev".
Odgovoril mu je Odisej: »Govedar, ne zdiš se mi ni slab ni nespameten mož. A prisczaiu ti pri Zenu, pri gostoljubni mizi in pri Odisejevem ognjišči, kamor sem prišel: Odisej pride domov, dokler bodeš še ti tukaj, in gledal bodeš se svojimi očmi, če bodeš hotel, kako pobije snubače, ki sedaj tukaj zapovedujejo". »Da bi se to le izpolnilo", odvrnil je govedar, »tedaj bi videl, kaka mi je moč in kako krepke roke".
Pojedina.
V tem so se snubači posvetovali, kako bi pogubili Telemaha. A z leve strani priletel jim je
orel, držeč plahega goloba. In spregovoril je Anilinom: „Prijatelji, ne posreči se nam, pogubiti Telemaha. A mislimo rajši na obed!” Vsi snubači so potrdili tem besedam, vzdignili se in podali v Odisejev dvorec, kder so odložili svoje plašče. Sluge so jim zaklali velike ovne in debele kozle, mastne prasce in rejenega vola, kupice jim je razdelil svi-njar, kruh Filojtij, a vino jim je ulival iz vrčev Melantij. Ko je bilo vse pripravljeno, segli so po jelu in pilu.
Odiseja je posadil Tekmah navlašč na kamenih prag, dal mu delež drobovja ter natočil vino v kupico in dejal: „Tukaj sedi mirno, jej in pij, a vam, snubači, svetujem, da ga ne dražite ni z jezikom ni z rokami, da ne nastane zopet kak prepir”. Antinoj sam je prigovarjal svojini drugo-vom, naj puste v miru tujega berača. A Atena je skrivaj ščuvala snubače, da bi zopet žalili in zasmehovali Odiseja. Mej njimi je bil znan zlotvornik, Ktezip mu je bilo ime, in iz Same bil je doma. Zaupujoč na neizmerno svoje bogatsvo snubil je Odisejevo soprogo. Ta je spregovoril ošabnim snubačem: »Poslušajte me, junaški snubači! Naš gost je sicer uže dobil jednak delež kakor mi. In to se tudi spodobi. Ne bilo bi lepo niti pošteno, da bi prezirali tako čestitega gosta. A jaz mu dam še gostnino, da lahko obdari postrežnika, ki ga je o-pral, ali kakega drugega slugo v Odisejevi hiši”, lo rekši vzel je iz košare govejo nogo in vr-
gel jo z debelo svojo roko Odiseju v glavo. A 0-disej je glavo sklonil, zaničljivo nasmehnivši se, in v zid je zadela kost.
Vzdignil se je Telemah ter oštel vtezipa. „Ktezip“, je dejal, „bolje za te, da nisi zadel tujca. Da si ga zadel, bi te bil jaz prebodel se sulico, in oče tvoj bi ti bil napravil namesto ženitovanja pogrebno svečanost. Zategadel naj se mi nikdo več v moji hiši ne vede nespodobno. Ubijte rajši mene, nego da mi vedno žalite ljube goste. In bilo bi mi bolje umreti, nego gledati in trpeti te nespodobnosti*. Vsi so umolknili, začuvši te resne besede. Slednjič se vzdigne Agelaj in spregovori: „Prav ima Telemah. Ne žalite mu niti gosta niti služabnikov v hiši. A sedaj bi rad spregovoril s Telemahom in njegovo materjo mirno besedo. Dokler je bilo še upanje, da se povrne domov Odisej, ni vama bilo zameriti, da sta čakala in zadr-žavala v dvoru snubače. A sedaj je pač uže gotovo, da se ne vrne več. Dej, pristopi k materi ter prigovarjaj jej, naj si izvoli najboljšega izmej nas, in ki jej ponuja največje pirne darove, da bodeš mogel sam veseliti se svojega imetja in je uživati, jedoč in pijoč*.
„Pri Zenu in pri bolih mojega očeta*, dejal je Telemah. „jaz nikakor na zadržujem materine poroke, temveč jej celo prigovarjam, naj se omoži z najboljšim Ahajcem, in dam jej še neizmerne darove. A bog ne daj, da bi jo se silo zapodil iz svoje hiše*.
Tako je govoril Telemah, in nastal je silen smeh po dvorani, kajti uže je zmotila Palada Atena vse snubače. Smejali so se in grohotali, da so se jim krivile čeljusti, žrli so surovo in krvavo meso, a takoj so se jim se solzami napolnile oči, in v duhu so gledali gorje. Tedaj jim spregovori božanski prorok Teoklimen: „Nesrečniki, kaj se zgodi z vami? V noč so vam ovite glave, objokane oči, iz ust glasi se vam stok. Zidovi in tramovi pokropljeni so s krvjo, veža je polna senc (duš umrlih), polno senc je dvorišče, z neba je izginilo solnce, in noč je razprostrta po njem“.
Tako jim je govoril, in sladko so se mu zasmejali snubači. In spregovoril jim je Eurimah: „Nori pač ta tujec, ki je prišel nedavno iz tujine k nam. A spremite ga brzo, mladeniči, ven na trg, ker vidi tukaj le noč“.
„Ni mi treba tvojih spremnikov“, odvrnil mu je Teoklimen. »Zdrave so mi oči in ušesa in noge, in tudi razum mi jo zdrav. Sam pojdem ven, ker vidim, da se vam bliža gorje, kojemu ne ubeži nikdo izmej snubačev".
Rekši podal se je iz hiše, a snubači so se pogledali, in začeli so dražiti Telemaha in smejati se mu zaradi gostov. Tako je dejal ta in oni izmej ošabnih mladeničev:	.Telemah, z gosti ni
lehko kdo drugi nesrečnejši od tebe. Tam imaš onega umazanega berača, ki bi rad le jel in pil, a nič delal, to nepotrebno breme zemlje ! Tukaj
je zopet drug, ki se je vzdignil in nam prerokoval, ta novi prerok! A če bi mene slušal, peljal bi svoja gosta na ladiji k Sicilcem ; gotovo bi dobil za nju lepo kupnino".
Tako so govorili snubači, a Telemah se ni zmenil za njih besede, temveč pogledal le svojega očeta, pričakujoč, da mu da znamenje, naj udari na snubače.
Vsako besedo je slišala Penelopa v svojej sobi. Smejali so se snubači in pripravljali si večerjo, sladko večerjo, srcu veselje. A ne bode je z lepa neprijetnejše večerje, nego je bila ta.
Lok.
V tem je vdahnila Atena Penelopi, naj prinese snubačem Odisejev lok za borbo in začetek njihovega poboja. Penelopa vzame v roko lep meden ključ, ročaj na njem je bil belokosten, ter se poda z dvema služkinjama v zakladnico. Tukaj je ležalo mnogo zlata, medi in kovanega železa. Tukaj je ležal i lok ter tul, a v njem je bilo mnogo britkih pušic. Ko je vzela v roko lok, začela je jokati ; kajti spomnila se je ljubega svojega soproga, dolgo odsotnega. Nato se je podala z lokom in tulom ter sekirami v dvorano, kder je nagovorila ošabne snubače: „Poslušajte me", je dejala. „Dan za dnem hodite v Odisejevo hišo, kder jeste in pijete, a ne morete navesti drugega izgovora, kakor da snubite mene. Bodi tedaj! A poprej mo-
- 204 —
rate prebiti še to borbo. Tukaj je veliki lok vrlega Odiseja. Kdor najlajše napne lok v rokah in izstreli pušico skoz ušesca vseh dvanajst sekir, ž njim pojdem na njegov dom kot njegova soproga, za-pustivši to lepo hišo, polno imetja, koje se bodem gotovo še v sanjah spominala*.
tako je dejala in velela Eumaju, naj vzame lok in sekire ter postavi je pred snubače. Zajokal je Eumaj, ugledavši lok, in zajokal je govedar. A ozmerjal ja je Antinoj rekoč: »Neumna kmeta kratke pameti, nesrečnika, kaj prelivata sedaj solze in še bolj razburjata srce gospodinji? Vsaj uže dovolj toguje, od kar je izgubila ljubega soproga. A vidva sedita mirno in jejta, ali pa poberita se ven pred vrata in tam se izjokajta. Mi se bodemo pa tukaj skusili z lokom. A dozdeva se mi, da ga ne bode tako lehko napeti. Kajti ni ga tako močnega moža mej nami, kakor je bil Odisej. Jaz sem ga videl, spominam se dobro, a bil sem še otrok*.
tako je govoril Antinoj, a v srci svojem je upal, da napne tetivo in izstreli pušico skoz vseli dvanajst sekir. Da, usojeno mu je bilo, da prvi poskusi pušico iz rok vrlega Odiseja, kojega je sedaj zaničeval v dvorani.
Sedaj je spregovoril Telemah : „Res, Zen me je zmotil. Mati pravi, da mi zapusti to hišo in se z drugim omoži, in jaz se smejem in veselim v svojej neumnosti. Toda sedaj le čvrsto na delo, snubači. Lepo plačilo dobodete, žensko, kakoršne
nima vsa grška dežela. A vsaj veste to sami; čemu bi vam hvalil svojo mater ? Zato le brzo na delo, in ne oščajajte se ! Tudi jaz sam se hočem poskusiti z lokom. Če ga napnem in izstrelim pušico skoz ušesca vseh dvanajst sekir, mi mati ne zapusti hiše in ne omoži se mi z drugim".
Rekši slekel je bagreni plašč in odložil ostri meč, skopal dolgo jamo, kamor je po vrsti postavil dvanajst sekir, a okolo njih je zemljo z nogama potlačil. Vsi so občudovali njegovo gibčnost in točnost. Potem je vzel lok in postavil se na prag. Trikrat je poskusil, napeti ga, a trikrat ga je zapustila moč, ko je uže upal, da ga napne in izstreli pušico. In v četrtič bi ga bil napel, da mu ni namignil Odisej in ga zadržal. Zopet je spregovoril Telemah: „Uže vidim, da bodem i v bodoče slaboten in šibkoten, ali pa sem še premlad in ne še dovolj močan, ustavljati se možu, ki me prvi užali. A dejte, poskusite se vi, ki ste močnejši od mene". Rekši del je iz rok lok in ga naslonil na rožanec ter sedel na svojo navadno stolico.
Sedaj se je vzdignil ošabni Antinoj in je zakričal : „Vzdignite se vsi drugovi z leve na desno, začenši tam, kder začenja točaj točiti vino". Prvi se je vzdignil Lejod, ki jim je bil darovalec in je sedel v najskrajnejšem kotu, kder so mešali vino. Njemu jedinemu je bilo mrzko to ljuto početje, in sovražil je vse snubače. Ta je tedaj stopil na prag
in poskusil lok, a ni ga mogel napeti, poprej so se mu utrudile neutrjene nežne ročice. „Jaz ga ne morem napeti-1, je dejal, „poskusi kdo drug. A jaz mislim, da vzame ta lok mnogim plemenitni-kom živonje. Pa vsaj je tudi bolje umreti, nego izgubiti ono, po čemur vedno hrepenimo in zaradi česar se uže leta in leta tu zbiramo11. Rekši naslonil je lok na rožanec in podal se na svoj stol. A ozmerjal ga je Antinoj rekoč: „Kaj pač blebetaš, Lejod! Zamerjam ti, ker govoriš, da vzame ta lok mnogim živenje, ker ga ti ne moreš napeti”. Se ve da tebe ni mati rodila takega junaka, da bi mogel napenjati loke in streljati pušice. A prepusti ta posel nam, boljšim junakom !“
Tako je dejal in pozval kožarja Melantija. „Me-lantij", je dejal, „zakuri ogenj v dvorani ter prinesi nam veliko kolo masti, da zgrejemo najprej lok in ga potem namažemo s tolščo, a potem ga poskusimo napeti in končati borbo". Izvršil je Me-lantij povelje, zgreli so lok in namazali ga s tolščo, a napeti ga ni mogel nikdo, vsakdo je bil daleko preslab. Le najhrabrejša junaka, Antinoj in Euri-mah, vodnika snubačem, nista še poskušala svoje moči.
Odisej se odkrije zvestima pastirjema.
Govedar in svinjar podala sta se skupaj iz hiše, a koj za njima je šel Odisej. Ko so bili uže pred vrati dvorišča, nagovoril ja je Odisej s pri-
jaznimi besedami: „ Govedar in svinjar, rad bi z vama spregovoril odkrito besedo, če bi vedel, da vama smem zaupati; drugače bi rajši molčal. Povejta mi, kaj bi storila, če bi sedaj privedel kak bog domov Odiseja ? Ali bi pomagala njemu ali snubačem V Povejta, kakor vama veleva srce“. ,,Otec Zen“, odgovoril je prvi govedar, „če bi se mi izpolnila ta želja, da bi se vrnil domov moj gospodar, to bi videl, kaka mi je moč in kako krepke roke“. Tako je molil tudi Eumaj k vsem bogovom, da bi se povrnil domov Odisej.
Spoznavši njuno pravo mišljenje dejal je 0-disej: „Tukaj sem, glejta me! Jaz sem Odisej, ki sem se po mnogih nezgodah povrnil v dvajsetem letu v ljubo domovino. Vidim, da sem vama dobro došel, jedinima izmej vseh služabnikov; nikogar drugega nisem slišal moliti, da bi se jaz povrnil domov. Zato vama hočem dali, če premagam snubače z božjo pomočjo, vsakemu svojo ženo, darovati obilo imetja ter sezidati vsakemu svojo hišo blizo moje hiše, in Telemalm bodeta prijatelja in brata. Da bodeta pa verovala mojim besedam, pokazati vama hočem prav očitno znamenje. Tukaj poglejta obrastek one rane, kojo mi je v mladosti zasekal inrjasec, ko sem šel na lov se sinovi Au-tolika“. Rekši pokazal jima je velik obrastek. Ugle-davši ga začela sta jokati, in objela sta svojega gospoda in poljubovala mu glavo in rameni. Tudi Odisej jima je poljubil glavo in roki. In jokala bi
bila do solnčnega zahoda, da ni spregovoril Odisej: „Nehajta jokati in stokati, da ne pride kdo iz dvorane in vaju zapazi, a potem sporoči i drugim v hiši. A idimo zopet noter, drug za drugim, najprej jaz, a pozneje vidva. Še nekaj vama naročim. Snubači ne bodo pustili, da bi se skusil i jaz z lokom. A ti, vrli Eumaj, prinesi mi po dvorani lok ter daj mi ga v roko, in ukaži vsem ženskim, naj zapro vrata v dvorano. In če bodo slišale v dvorani stok in jok, naj ne pridejo iz svoje sobe, temveč naj sede mirno pri svojem delu. A tebi, vrli Filotij, izročujem varstvo dvoriščnih vrat; dobro ja zapahni in zveži zapah še z vrvico".
Rekši podal se je v hišo, a za njim sta šla zvesta pastirja. Eurimah je uže obračal v roki lok in grel ga na ognji od vseh stranij. A i tako ga ni mogel napeti, in nejevoljen je spregovoril: ,Kako me to žali i zaradi sebe i zaradi vseh drugih. A ne toliko radi Penelope, dasi mi je težko po njej. Kajti Grkinj je mnogo okrog, i na Itaki sami i po drugih mestih. A peče me, da smo tako šibki proti božanskemu Odiseju. Sramota je, in bojim se, da bodo o tej sramoti pripovedovali še pozni unuki".
Odvrnil mu je Antinoj: „Ne bode tako, Eurimah; vsaj spoznaš i sam. Danes praznuje narod velik praznik Apolona strelca. In kdo bi danes napenjal lok? Niti spodobi se ne. A shranimo lok, sekire pa pustimo tukaj, vsaj jih nikdo ne vzame. In sedaj pijmo, a jutre bodemo darovali slavnolo-
keniu Apolonu in poskusili se z lokom, da izvršimo borbo
Sedaj je spregovoril Odisej: ,Prav storite, snubači, da pustite danes lok in molite k bogovom, da vam dade jutre zmago. A prosim vas, dajte i meni lok, da poskusim svojih rok moč, in da bodem videl, ali mi je ostalo še kaj prejšnje moči, ali sem izgubil uže vso po dolgem trpenji in stradanji”. Tako je dejal, in vsi snubači so bili zelo nejevoljni, boječ se, da bi napel lok. In spregovoril je Antinoj: »Nesrečni tujec, ti nimaš čisto nič pameti. Ali nisi zadovoljen, da sediš mirno mej nami in obeduješ ter poslušaš naše pogovore in govore? Nobeden drug tujec in berač ne posluša naših pogovorov ! Ali te je ranilo sladko vino, ki škoduje i drugim, kdor ga hlastno požira in ne pije zmerno? Ali hočeš začeti prepir kakor Ken-taur Eurition na Pejritojevi ženitnim ? A pomisli, da je sam prvi poginil. Tako pogineš i ti, če nap-neš lok, in ne najdeš zagovornika mej nami. Pošljemo te hitro na črni ladiji h kralju Ehetu, znanemu pogubitelju vseh ljudij; od tam te nikdo ne reši. A pij mirno, in ne prepiraj se z mlajšimi moži“.
Sedaj se je oglasila Penelopa. „Ni lepo”, je dejala, »niti pošteno, da tako prezirate Telemahove goste. Ali se bojite, da napne ta tujec veliki lok Odisejev in me potem povede kot svojo soprogo na svoj dom? Mislim, da niti sam kaj takega ne upa. Bodite zaradi tega brez skrbi!” „Ne bojimo
se*, odvrnil je Eurimah, „da bi te vedel ta berač na svoj dom, vsaj se niti ne spodobi. A bojimo se, da ne bi ljudje brusili svojih jezikov, možje in žene, in da ne bi kak slabejši Grk dejal: ,Vidite, le slabi možje snubijo soprogo vrlega moža, in ne morejo napeti loka. A priklatil se je od nekod neki berač, in ta ga je leliko napel'1. Tako bodo govorili, in nam bode to velika sramota”.
Odvrnila mu je Penelopa: „Kaj bi vas bilo sram, kaj poreko ljudje, ko pojedate našo hišo in se vedete tako ošabno? A ta tujec je lep in velik in trdne postave, in se ponaša, da je vrlega očeta sin. Dajte mu tedaj lok ! Če ga napne, dam mu plašč in suknjo, kopije in meč, ter ga odpošljem, kamor želi priti*. Nato je spregovoril Telemah: „Mati, do loka nima nikdo oblasti razven mene, i dati ga, komur hočem, i odreči ga. Zato me ne bode mogel nikdo zadržati se silo, če ga hočem podariti temu tujcu, da ga bo nosil po širnem svetu. A idi, mati, v svojo sobo h kolovratu in vretenu, tam zapoveduj svojim služkinjam, a lok bode brigal može, posebno pa mene, gospodarja tej hiši*. Penelopa se je čudila sinovim razumnim in odločnim besedam ter podala se v svojo sobo, kder je jokala po ljubem svojem soprogu.
A svinjar je vzel lok in nesel ga po dvorani. Snubači so kričali in pretili. Tako so kričali vsi vmes : „Kam pač neseš lok, nesrečni svinjar, svinj poganjač? Ali se ne bojiš, da te pojedo psi. koje
— 211
si sam vzredil, zunaj pri svinjakih, daleč od ljudij, če nam bode Apolon milosten in drugi bogovi ?* Prestrašil se je svinjar, ker so vsi kričali po dvorani, in pustil lok, kder je stal. A zažugal je Te-lemah: „Očka, le nesi lok naprej ! Le jednemu samemu bodeš pokoren, meni, da te ne zapodim s kamenjem ven na pristavo, dasi sem mlajši od tebe, a sem močnejši. Da bi le tako prekosil vse snubače, kolikor jih je v hiši, kakor tebe!“ Tako je dejal, in vsi snubači so se sladko zasmejali. A svinjar je nesel lok po dvorani in dal ga Odiseju v roko. Nato je pozval Euriklejo in velel jej, naj dobro zapre vsa vrata, in naj ne pusti nobene ženske iz sobe, a Filojtij je tekel na dvorišče in trdno zapahnil velika vrata.
Odisej je obračal sim in tja lok ter ogledoval ga od vseh stranij, ali ga niso kje črvi razjedli, v tem ko je bil tako dolgo odsoten od doma. Tako je dejal ta in oni izmej ošabnih mladeničev proti svojemu drugu : „Ta mož je gotovo kak lovec, in bi rad ukral ta lok, ali pa si hoče napraviti prav takega, ker ga tako obrača v rokah sim in tja in tako skrbno ogleduje". Ko ga je Odisej od vseh stranij ogledal, napel ga je tako lehko, kakor ubere pevec strune. Z desno roko je prijel tetivo in poskušal njeno razpenjavost. In zapela je tetiva kakor lastavica! Nato je vzel pušico in izstrelil jo skoz ušesca vseh dvanajst sekir. Prestrašili so se snubači in obledeli. A Odisej je spre-
14*
govoril : „Teleruah, tujec ti ne dela sramote v hiši. Nisem se dolgo mučil, da sem napel lok, in dobro sem meril. Vidim, da nisem tako šibkoten, kakor mi očitajo snubači. A sedaj bode čas, pripraviti plemenitim mladeničem večerjo, dokler je še dan, a pozneje se bodemo drugače zabavali, s petjem in plesom'1. Rekel je in namignil svojemu sinu, ki je takoj opasal si meč, zgrabil kopije in stopil k svojemu očetu, dobro obrožen.
Poboj snubačev.
Odisej si je slekel svoje cape, skočil na kamenih prag, v rokah držeč lok in tul. poln pušic. Izsuvši brze pušice na tla pred nogama, zakričal je snubačem : „Prva borba je končana. A sedaj pomerim na drug cilj, kojega ni še nikdo zadel, in upam, da ga ne zgrešim, in da mi Apolon podeli slavo“. Tako je dejal in pomeril na Antinoja. Antinoj je ravno hotel vzdigniti veliko, zlato čašo, da bi pil, in uže jo je obračal v rokah, a na smrt ni mislil. In kdo bi mogel tudi misliti, da mu je-den sam mož, če je še tako močan, mej mnogimi in močnejšimi prouzroči pogubo in črno smrt? Nanj je pomeril Odisej in zadel ga v grlo, in pušica se je prikazala na debelem zatilniku ven. Zvrnil se je v naslanjač, iz roke mu je padla čaša, debel curek krvi se mu je ulil iz nosa, z nogo je brcnil v mizo, da se je preobrnila, in kruh in meso je ležalo v krvi na tleh. Zakričali so snu-
bači po dvorani, ko so zapazili, da je padel An-tinoj, in skočili so besneč se svojih stolic ter tekali po dvorani in gledali okrog po stenah, a nikjer ni bilo najti ni ščita ni kopija. In zmerjali so Odiseja z jeznimi besedami: »Tujec, v svoji nerodnosti streljaš može; najboljšega moža si nam ustrelil! A to je bil tvoj zadnji strel, in kmalu te pojedo jastrebi". Mislili so namreč vsi, da ga je ustrelil po nerodnosti in nehote, in niso uvideli nespametniki, da so vsem nastavljene mreže pogube. A po strani jih je pogledal Odisej in jim zagrmel: »Psi, mislili ste, da se ne vrnem več domov. Zato ste mi pojedali hišo, zapeljavali mi služnice, 'snubili mojo soprogo, ne boječ se niti mogočnih bogov, niti nevolje ljudij. A sedaj so vam vsem nastavljene mreže pogube".
Tako jim je govoril, in bled strah jih je objel vse. Le Eurimah se je ujunačil, da mu je odgovoril : »Če si res Odisej Itačan, govoril si prav. Kajti mnogo nezakonitostij smo ti činili i doma i na polji. A oni, ki je bil kriv vsemu temu, je uže mrtev. Antinoj je učinil vse te zle čine, ne toliko hrepeneč po tvojej soprogi, temveč da bi bil sam kralj tej deželi, in hotel je ubiti skrivaj tvojega sina. A ta je uže dobil zasluženo plačilo, ti pa usmili se svojega ljudstva. Povrniti li hočemo vse, kar smo ti pojedli in popili v hiši. Vsak izmej nas ti prinese v povračilo vrednost dvajsetih volov, in medovine in zlata, dokler se ti ne pomiri srce".
A po strani ,ra je pogledal Odisej in mu odgovori! : „Eurimah, če bi mi ponudili vse svoje imetje in še več, ne bi jenjal poprej, dokler se ne maščujem na vas za vse vaše zle čine. A sedaj se morate odločiti, ali se bodete branili ali bežali. Toda mislim, da mi nikdo ne ubeži nagli pogubi"'.
Tako je dejal, in vsem so trepetala kolena in srce. Zopet je spregovvril Eurimah : »Prijatelji, tega moža ne udrži nikdo več, temveč streljal bode s kamenitega praga, dokler nas vseh ne pobije. A bojujmo se ! Potegnite meče in držite mu nasproti mize, da zadrže smrtonosne pušice, ter planimo vsi skupno nanj, da ga izpodrinemo s praga in stečemo po mestu, klicat prijatelje na pomoč. Tedaj je pa sedaj najbrže zadnjikrat streljal". Tako je dejal, potegnil svoj meč in skočil nanj se strašnim krikom. A ob jednem ga je uže zadela Odisejeva pušica v jetra, iz rok mu je padel meč na tla, in zvrnil se je čez mizo, da so padle jedi in kozarci na tla, in butnil z glavo ob tla ter brcal z nogama ob naslanjač, in črna noč se mu je takoj razlila čez oči.
Sedaj je potegnil Amfi oni ostri meč in planil na Odiseja, če bi ga mogel izpodriniti s praga. A zadel ga je poprej Telenmh v hrbet mej rameni, da je prodrla sulica skoz prsi. Zvrnil se je z obrazom na tla, in uže je izdihnil. Odskočil je Telemah in pridružil se očetu ter prinesel mu ščit, dve kopiji in šlem. Odisej mu je velel, naj teče hitro v
orožnico in dobro oboroži še samega sebe, svinja-rja in kravarja, dokler mu ne poidejo pušice, da ga potem samega ne izpodrinejo s praga. Telemah je slušal, tekel v orožnico in vzel tam še štiri ščite, osem kopij in štiri Sleme. Tako so se oborožili vsi štirje in postavili se na pragu vštric. Dokler je imel Odisej še pušice, ustrelil je z vsako po jednega snubača, da so cepali na tla kakor snopje, drug zraven drugega.
V dvorani so bila še postranska vratca, jako ozka, ki so vedla čez ozek hodnik v vežo. Pri teh vratcih je stal poprej svinjar, a sedaj je stal pri Odiseju na pragu. Zapazil je Agelaj, da teh vratec nikdo ne čuva, in zakričal je svojim prijateljem: „Ali ne bi hotel kdo ubežati skoz ta vratca, teči v mesto in sporočiti našim prijateljem, naj nam pridejo hitro pomagat ? Tedaj pa ta mož najbrže ne bode več streljal". „Ni mogoče", odvrnil mu je kožar Melantij, „hodnik je jako ozek, in če se nam le jeden izmej onih štirih postavi z veže v bran, postreli nas vse, drugega za drugim. A pustite me, naj se jaz skrivaj izmuznem ven in vam prinesem orožje iz orožnice; kajti mislim, da so tja skrili orožje, in nikamor drugam". Rekel je in izmuznil se ter prinesel iz orožnice dvanajst ščitov in ravno toliko kopij ter ravno toliko šlemov. Prestrašil se je Odisej in prebledel, ugledavši snubače oborožene in kopija vihteče, ter dejal svojemu sinu : „Gotovo nas je izdala kaka služnica ali pa kožar Melantij".
„Ne“, je odvrnil Telemah, .,jaz sem kriv, in nikdo drug. Ko sem šel poprej po orožje, priprl sem samo vrata v orožnico, in pozabil sem, jih trdno zapahniti11. In šel je Melantij zopet v oiožnico po orožje. Zapazil ga je Eumaj in povedal Odiseju ter ga vprašal, ali naj gre tja in ga takoj ubije, ali pa premaga in privede sim, da se bode sam maščeval na njem za vse zle čine, koje je učinil v hiši. „Da“, je odvrnil Odisej, „idi tja in vzemi se soboj še govedarja. Zgrabita ga, zvežita mu roki in nogi na hrbtu, obmotajta ga z debelo vrvjo ter povlecita ga ob stebru k stropu, da bode od tam visel ter dolgo živ trpel hude bolečine11. Pastirja sta slušala. Zasačila sta ga, ko je ravno v kotu orož-nice iskal orožje. Ko je prišel do praga, nesoč v jedni roki šleni, a v drugi zarujavel ščit, kojega je nosil v mladosti Laert, planila sta nanj. zgrabila ga, vrgla na tla, zvezala mu nogi in roki na hrbtu, obmotala ga z vrvjo ter vlekla ga ob stebru k visokemu stropu. In podražil ga je Eumaj rekoč: Tukaj bodeš prečul noč, Melantij, v mehki postelji, kakor se spodobi. Jutre gotovo ne zaspiš zgodnje zore, da privedeš o pravem času snubačem koze“.
Rekši zapahnila sta vrata in vrnila se k Odiseju. Pridružila se jim je i Atena, po stasu in glasu podobna Mentorju. Ugledavši jo, uveselil se je Odisej. A snubači so kričali po dvorani, in zapretil jej je Agelaj : „Mentor, ne daj se pregovo-
— 217 —
riti Odiseju, da mu pomagaš proti nam. Kedar ubijemo ta dva tukaj, očeta in sina, ubijemo i tebe za njima, in ne prizanesemo niti tvoji deci niti soprogi tvoji'1. Tako je dej.al, in razjarila se je še bolj Atena ter pograjala z jeznimi besedami Odiseja : „Nisi več tako pogumen in močan, Odisej, kakor si bil tedaj, ko si se devet let pred Trojo bojeval za lepo Heleno, pobil mnogo junakov in izvršil mnogo slavnih činov. A sedaj stokaš, ko bi se moral pokazati hrabrega pred snubači! A slopi k meni in glej, da bodeš vedel, kako zna Mentor povračati sovra nikom dobrote". Tako je dejala, a ni še mislila, podeliti jima odločno zmago, temveč poprej še poskušati njuno moč in njun pogum. In vzdignila se je in obsedela na okajenem prečniku pod stropom, podobna lastovici.
Sedaj je zakričal Agelaj snubačem : „Prijatelji, ta mož ne bode dolgo več divjal. Uže ga je zapustil bahač Mentor, in zdaj so sami štirje še na pragu. A ne vrzite vsi ob jednem dolgih s kopij, temveč najprej vi šest tukaj, in merite vsi na Odiseja. Ce pade on, drugi nas ne skrbe več". Tako je dejal, in vsi so ustrelili, kakor jim je ukazal Agelaj. A izpodletelo jim je, Atena jim je odvrnila kopija. Jeden je vrgel kopije v rožanec, drugi v vrata, tretjemu se je zasadilo v zid. In Odisej je dejal svojim pomočnikom : „Sedaj pa le dobro merite na snubače, ki so nas hoteli poprej pojesti, a sedaj pobiti". Vsi štirje so pomerili in vrgli ostra
— i>18 —
kopija, in vsi štirje so zadeli: Telemah Euriada, svinjar Elata, Pejzandra govedar, in Demoptolema Odisej. Vsi štirje so padli in ugriznili tla, a snubači so se poskrili v kot dvorane. Odisej in njegovi sobojevniki so se pa vzdignili in izvlekli kopija iz mrtvecev. Zopet so se ojunačili snubači, da so vrgli nova kopija. A vsi so vrgli zastonj, le Amfimedon je oprasnil Telemahu kožo na roki pri členu, in Ktezipovo kopije je odrgnilo svinjarju rame nad ščitom. In zopet so vrgli Odisej in njegovi prijatelji kopija v snubače, in vsi so zadeli: Euridamanta Odisej, Amfimedonta Telemah, svinjar Poliba, a govedar Ktezipa. In nagovoril ga je govedar, ko ga je uže zadel v prsi: „Ktezip, psova-lec, ne bahaj se v svoji nespameti, temveč udaj se bogovom, ki so močnejši od tebe. A to ti bodi plačilo za kravjo nogo, kojo si poklonil mojemu gospodu, ko je še beračil po dvorani".
Atena je stresla sedaj izpod stropa grozovit strah na snubače, da so tekali po dvorani kakor krave, kedar jih obadi preganjajo po leti, ali kakor ptiči, ki beže iz oblačnih višin pred jastrebi, deročimi za njimi. Tako so tekali snubači po dvorani, vsi zbegani, in padali so drug za drugim, sedaj so temu razbili črepinjo Odisej in njegovi sobojevniki, sedaj onemu, in razlegal se je po dvorani strašen krik in vik in obupen stok in jok, in krv je tekla po tleh.
Jeden izmej snubačev, Lejod, vrgel se je pred
Odiseja, objel mu koleni in ga prosil: „Usmili se me, Odisej, in zanesi mi! Nikdo v hiši ne more reči, da sem uganjal kaj nespodobnega, temveč celo druge sem brzdal, a me niso slušali, nespa-metniki. Zato so pa tudi dobili zasluženo plačilo, ril, sem nedolžen". Po strani ga je pogledal Odisej in mu odvrnil: „Ce si bil njih darovalec, si pač pogosto molil, da bi se-jaz nikdar ne vrnil domov. Zato mi i ti ne ubežiš smrti". Rekši zgrabil je za meč in odsekal mu glavo, ko je še prosil, in uže se mu je glava valjala v prahu.
Božanski pevec Femij, ki je prisiljen prepeval snubačem, skušal je ubežati črni smrti. Tam je stal pri stranskih vratcih, v rokah držeč sladko harfo, ter premišljal v svojem srci, ali bi šel iz dvorane in zatekel se k žrtveniku mogočnega Zena, kder je pogosto daroval Odisej, ali bi Odiseju o-bjel koleni in prosil ga usmiljenja. Zdelo se mu je bolje, objeti Odiseju koleni. Del je sladko harfo na tla, objel Odiseju koleni in ga proseč nagovoril z milimi besedami: „Objemljem ti koleni, Odisej, a ti se me usmili in zanesi mi! Samemu ti bode žal pozneje, če ubiješ pevca; ki prepevam bogovom v čast in ljudem v veselje sladke pesmi. Jaz sem pevec samouk, in bog mi je vsadil v srce vsako-jakih pesmij. Tebi pojoč, menim, da pojem bogu; zategadel zanesi mi! Tudi tvoj ljubi sin ti lehko pove, da nisem hodil rad v tvojo hišo prepevat snubačem pri pojedinah, ali gonili so me se silo
sim, njih je bilo mnogo več in bili so močnejši". Tako je dejal, in slišal ga je Telemah, ki je takoj nagovoril svojega očeta: »Zanesi mu, oče, on je nedolžen. Tudi klicarja Medonta rešimo, če ga ni uže ubil svinjar ali govedar; kajti skrbel je za me, dokler sem bil še otrok". Slišal ga je Medon, ki je čepel pod naslonjačem, zavit v neustrojeno govejo kožo, hoteč ubežati pogubi. Hitro je skočil izpod naslonjača, slekel govejo kožo, objel Tele mahu koleni in mu dejal: »Tukaj sem, ljubi Telemah ! Zanesi mi in reci še očetu, naj me ne ubije, razjarjen snubačem, ki so mu pojedali imetje, a tebe zaničevali". Nasmehnil se je Odisej in spregovoril: »Bodi potolažen, ti in glasovih pevec, rešil je vaju Telemah. Idita in pripovedujta ljudem, kako je mnogo bolje človeku, biti pravičnemu, nego krivičnemu". In šla sta iz dvorane in sedla na žrtvenih mogočnega Zena, plaho ozirajoč se in še vedno boječ se smrti.
Kako je Odisej kaznoval nezveste dekle in kožarja Melantija.
Odisej je gledal po dvorani okrog, ali se še kje skriva kak snubač, želeč uiti črni smrti. A videl jih je vse ležeče v krvi in prahu, in bilo jih je mnogo. Ležali so tam, kakor ribe, katere so ribiči z gostimi mrežami povlekli iz morja na prod. Sedaj je velel Odisej Telemahu, naj mu pokliče staro oskrbnico Euriklejo, da jej nekaj pove. In
prišla je oskrbnica in našla Odiseja okrvavljenega in umazanega mej mrtvimi trupli, kakor leva, ki je požrl vola na paši, in so mu prsi krvave in lici, in gleda strašno. Tako so bile Odiseju roki in nogi umazane s krvjo. In uže je hotela zavriskati oskrbnica, ugledavši mrtva trupla, ležeča v krvi, a uzdržal jo je Odisej, ki jej je dejal: „Le veseli se, mamka, v srci, a ne vriskaj! Greh bi bilo vriskati nad ubitimi moži. Te so bogovi pobili in njih zli čini. Kajti nikogar izmej zemljanov niso čestili, ki je prišel k njim, niti dobrega niti slabega. Zato so pa dobili zasluženo plačilo. A sedaj povej mi, katere ženske v hiši me zaničujejo, in katere me spoštujejo".
Odgovorila mu je oskrbnica Eurikleja: Petdeset služkinj imaš v hiši, koje smo naučili opravljati razna dela, grebenati volno, tkati obleke in pospravljati po hiši. Izmej teh jih je dvanajst krenilo na pot nesramnosti, in ne spoštujejo niti mene, niti same Penelope. A Telemahu mati ni pustila, da bi ukazoval služkinjam. Sedaj pa naj grem v gorenje prostore, da sporočim veselo vest tvojej soprogi, ki je sladko zaspala". „Ne vzbujaj mi je še", dejal je Odisej, »temveč pošlji mi sim najprej onih dvanajst nezvestih služkinj". Oskrbnica je šla z ukazom, a Odisej je pozval k sebi Telemaha, svi-njarja in govedarja ter jim je dejal: „Spravite sedaj mrtva trupla ven, in ukažite služkinjam, naj vam pomagajo, a potem naj z gobami pomijejo
222
stole in mize ter pocedijo vso dvorano. Ko se vse to izvrši, priženite mi služkinje ven na dvorišče in pobijajte je z meči, dokler jih vseh ne pobijete, da pozabijo za večno vroče ljubezni, kojo so skazo-vale snubačem".
Dejal je, in služkinje so prišle vse skupaj, glasno tuleč in debele solze prelivajoč. Najprej so morale nositi ven mrtvece, se silo, za njimi je hodil Odisej, naganjajoč je k delu, a potem so z gobami pomile stole in mize in počedile vso dvorano. A ko so vse to zvršile, gnali so je ven na dvorišče, od koder jim ni bilo mogoče ubežati. In spregovoril je Telemah : „Nečastne smrti naj umer-jejo nesramnice, ki so zasramovale mene in mojo mater". Rekši vzel je dolgo vrv in pripel jo od stebra do stebra, in kmalu je viselo vseh dvanajst dekel, se zadrgami okolo vratov, in le malo časa so še brcale z nogami. Prignali so i kožarja Me-lantija in odsekali mu nos in ušesi, nogi in roki, in vrgli tja, psom v jed. Umivši si roke in noge šli so v hišo k Odiseju, ki je velel oskrbnici Eu-rikleji, naj mu prinese žrjavico in žveplo, da pokadi dvorano, a potem naj pozove Penelopo se zvestimi služkinjami. Ko je pokadil Odisej dvorano, privrele so služkinje in poljubovale svojega gospoda. In Odisej je jokal in stokal, ker spoznal je zveste svoje služkinje.
Penelopa spozna Odiseja.
Utripalo je starki srce, ko je šla v gorenjo sobo, sporočit svojej gospe, da je doma ljubi njen soprog ; hitro je tekla, in spodtaknile so se jej noge. Pristopivši k njenej glavi, nagovorila jo je : »Vzbudi se, Penelopa, ljubo dete, da bodeš videla se svojimi očmi, po čemur hrepeniš noč in dan. Odisej je prišel, Odisej je v hiši! Ubil je ošabne snubače, ki so mu pojedali hišo in strahovali sina“. Odgovorila jej je Penelopa: „Ljuba mamka, oslepili so te bogovi, poprej si bila vedno pametna. Zakaj mi lažeš in me zasmehuješ ter budiš iz sladkega snu? Nisem še tako sladko spala, od kar je šel Odisej pred nesrečno Trojo. Da bi me bila kaka druga služkinja zbudila in mi to sporočila, odštela bi jo bila in zapodila, a tebi koristi starost", „Ne zasmehujem te, ljubo dete", odvrnila je Eurikleja, „res ti je prišel domov Odisej, kakor pravim. Oni tujec je Odisej, oni berač, katerega so vsi zaničevali v dvorani. Telemah ga je uže poprej poznal, a je previdno molčal, dokler se niso maščevali na snubačih".
Uveselila se je Penelopa, skočila iz postelje objela starko, in solze so se jej ulile po licih, ter je spregovorila: „Če si govorila resnico, ljuba, mamka, če je prišel res domov Odisej, kakor praviš, povej mi, kako je premagal sam nesramne
snubače, ki so se v celih tolpah vedno zbirali v dvorani".
»Nisem videla, niti slišala", odgovorila je Eu-rikleja, »slišala sem samo stok umirajočih. Kajti me ženske smo sedele v zaprtih sobah. In ko me je poklical tvoj sin, našla sem Odiseja, stoječega mej mrtvimi trupli, a okrog njega so ležali na tleh ubiti snubači, drug zraven drugega. Sedaj pa leže na kupih zunaj na dvorišči. Vso hišo smo pokadili se žveplom, zakurivši velik ogenj. A idiva sedaj v dvorano!" »Še vedno ne morem verjeti", odgovorila je Penelopa, »da se je vrnil Odisej. Kak nesmrtnik je pobil snubače, a Odisej je poginil kje v tujini, daleč od ljube domovine." Od-vrnha jej je Eurikleja: »Ljubo dete, ti si mi vedno neverna. A povem ti očitno znamenje, da mi bodeš verovala. Vsaj poznaš obrastek na nogi, ranil ga je na lovu mrjasec z belim svojim zobom. Ta obrastek spoznala sem, ko sem mu umivala nogo, in hotela sem ti takoj povedati, a zabranil mi je Odisej, položivši mi roko na usta". »Idiva tedaj", dejala je Penelopa in premišljala v svojem srci, ali bi iz daleča izpraševala svojega soproga, ali pristopila k njemu in poljubila mu glavo in roki. Prišedši v dvorano sedla je k ognjišču, Odiseju nasproti, in ni spregovorila besedice. Dolgo je tiho sedela, sedaj čudila se, a sedaj zopet dvomila. Sedaj se jej je zdel jednak po obrazu, a sedaj se jej je zopet dozdevalo, da vendar ni on, ker je bil tako razcapan. A Odisej je gledal na tla, pri-
čakujoč, da ga nagovori soproga, ko ga je ugledala in spoznala. Slednjič nagovori Telemah svojo mater: ..Ljuba mati, nesrečna mati, zakaj ne prisedeš k očetu in ga ne izprašuješ? Katera druga ženska bi sedela daleč od svojega soproga, ki se jej je po mnogem trpenji vrnil v dvajsetem letu domov ? A tebi je srce trše od kamena!“ Odgovorila mu je Penelopa: .,Ljubo dete, čudi se mi srce v pršili, in ne morem niti spregovoriti, niti nagovoriti ga, niti pogledati mu mirno v obraz. A če je res Odisej, spoznava se uže po skrivnih znamenjih, ki niso nikomur drugemu znana11. Nasmehnil se je Odisej in nagovoril svojega sina: Telemah, le pusti mater, me uže spozna. Sedaj me zaničuje, ker sem slabo oblečen. A sedaj premišljujmo nekaj drugega! Kdor ubije le jednega moža, ki nima mnogo braniteljev mej ljudstvom, mora zapustiti domovino in bežati pred njegovimi sorodniki. A mi smo pobili zaslombo mesta, najboljše mladeniče na Itaki ! Kaj nam je sedaj storiti ?“ „Sam premišljuj, oče11, odvrnil je Telemah, „vsaj pravijo, da si najboljši svetnik mej ljudmi, in s toboj ne bi se mogel meriti drug mož izinej umročih zemljanov11.
„Tedaj vam povem11, dejal je Odisej, „kaj se mi zdi najboljše. Najprej se okopajte in lepo oblecite, i vi sami i služkinje v hiši, a božanski pevec naj vzame potem zvoko harfo in naj zaigra, da se na plesu vsi veselimo. In kdor pojde mimo po
15
cesti, in kdor stanuje tu blizo, poreče pač, da praznujemo v hiši ženitovanje. Tako se ne razširi po mestu vest, da smo ubili snubače, dokler ne pridemo ven na naše posestvo, kder bodemo lehko mirno premišljali, kaj nam je nadalje storiti".
tako je dejal, in slušali so ga. Kmalu je ubiral pevec strune v dvorani, in sluge in služkinje so veselo prepevali in vrteli se v krogu. Tako je dejal marsikdo zunaj pred hišo: „Gotovo se je omožila Penelopa. Malopridna ženska, ali ni mogla čakati, da bi se jej vrnil domov soprog ?“ Tako je dejal ta in oni, a ni vedel, kaj se je zgodilo.
Mej tem se je Odisej okopal in pomazilil ter preoblekel. In Atena je razlila, čez-nj čudovito mi-loto in lepoto. Prišedši nazaj v dvorano, sedel je v naslanjač, Penelopi nasproti, ter jo nagovoril: ,,čudna ženska, bogovi so ti podelili brezčutno srce. Nobena druga ženska bi se ne vedla tako, ko bi se jej mož v dvajsetem letu vrnil domov. A pripravi mi, mamka Eurikleja, posteljo, da ležem spat; kajti ta ima železno srce v prsih“.
„Nisem ošabna11, odgovorila je Penelopa, ,,niti te preziram, niti občudujem : kajti dobro vem, kak si bil, ko si zapustil Itako. A pripravi mu posteljo, Eurikleja, zunaj spalnice !’* Tako je skušala Penelopa svojega moža. A nejevoljen jo je nagovoril Odisej. „Žena, žalilno besedo si izrekla. Mojega posteljnjaka ne more nikdo zmakniti, bodi še tako močan in moder, če mu ne pomaga kak bog, Sam
sem ga naredil, in čudno znamenje je v njem. Sredi prostora, kder smo si gradili dvor, rastla je senčna oljka, visoka in široka kakor steber. In tako sem si sezidal stanovanje, da je bila spalnica prav tam, kder je rastla oljka. Ko je bila spalnica uže dozidana, odsekal sem oljki vrh in sem potem deblo od tal lepo obrezaval in gladil. Tako sem naredil mojemu posteljnjaku jedno nogo. Če bi hotel tedaj kdo premakniti mojo posteljo, moral bi najprej presekati oljko pri korenini11.
Koleni so se šibili kraljici, in utripalo jej je srce, ko je po tem skrivnem znamenji spoznala svojega moža. Zajokala je in zletela k njemu, objela ga in poljubila mu glavo ter dejala: „Ne bodi mi jezen, Odisej, vsaj si bil vedno v vsem naj-modrejši izmej ljudij. Bogovi so nama podelili boli, ki so nama zavidali srečo, da bi bila vedno skupaj in veselila se mladosti, dokler ne bi se nama približala mirna starost. Zategadel ne zameri mi, da te nisem takoj, ugledavši te, tako srčno vsprejela. Balo se mi je srce v prsih, da me slepi kak zvit slepar. A sedaj si me prepričal, ko si mi povedal, česar ni kdo ne ve raz ven tebe, mene in sluznice Aktoride, kojo mi je dal oče z menoj, ko sem prišla sim, in nama je čuvala spalnico11. In Odisej jej je moral pripovedovati s kraja do konca vse, kar je prebil v dolgem času, od kar je zapustil Trojo. Pazno ga je poslušala Penelopa in brisala si solze, in ni zatisnila očij, dokler jej ni
15*
- 228 —
vsega povedal. Še le pozno v noč podali so se vsi k zaželjenemu počitku.
Drugo jutro je pred zorom vzdignil se iz mehke postelje Odisej in nagovoril Penelopo: „Ljuba žena, dovolj gorja sva prebila doslej, ti, jokajoč po meni in pričakujoč me, a mene je, hrepenečega po domu, vedno zadržaval Zen in drugi bogovi. A sedaj, ko sva zopet združena, skrbi mi za imetje, ki mi je še ostalo. Kar so mi p žrli snubači, pridobim si zopet z darovi, ki mi je dade Ahajci, a mnogo uplenim pri sosednih narodih, da mi bodo staje kmalu polne živine. A jaz se podam sedaj ven na pristavo, pogledat ljubega očeta, ki neprestano po meni žaluje. Ti pa umakni se se služkinjami v notranje prostore, ’ in ne pokaži se nikomur, da bi te izpraševal, kajti kmalu ob soln-čnem -vzhodu se razširi po mestu vest o poboji snubačev".
Tako je dejal Odisej, vzel orožje in vzbudil Telemaha, svinjarja in govedarja. Vsi štirje so se podali iz mesta, voditelj jim je bil Odisej. Solnce je uže sijalo po zemlji, a Atena jih je zavila v gosto meglo, da jih ni nikdo videl.
Odisej in Laert.
Kmalu so dospeli Odisej in njegovi drugovi na lepo pristavo, katero si je pridobil z velikim trudom Laert sam. Tukaj je imel hišo, a okolo nje gospodarska poslopja, kder so mu jedli in spali
— 229 —
hlapci, ki so mu obdelovali polje. Tukaj je prebivala i stara oskrbnica, iz Sicilije doma, ki je skrbno stregla starčku na pristavi, daleč od mesta. Blizo hiše nagovoril je Odisej sina in pastirja: „Idite vi v hišo in zakoljite najlepšega prasca za kosilo, a jaz grem na polje skušat svojega očeta, ali me še spozna". Rekši podal jim je svoje orožje in krenil jo naravnost v plodorodni vrt. Tukaj ni našel višjega hlapca Dolija, niti njegovih sinov, niti drugih hlapcev. Ti so šli ven v gozd po trnje, da bi o-gradili mlada drevesca, in ž njimi je šel i njih načelnik, stari Dolij. Našel je očeta samega v lepem vrtu, čistečega in presajajočega mlada drevesca. Imel je slabo suknjo, zakrpano, iz grobega blaga, na nogi si je privezal zakrpani goveji koži, da se je varoval bodečega trnja, a na roki debeli rokavici, na glavi pa je imel kapo iz kozje kože. Ugle-davši svojega očeta, upognjenega od starosti in potrtega od žalosti, naslonil se je Odisej na visoko hruško in začel pretakati solze. In premišljal je v svojem srci, ali bi objel očeta in ga poljubil ter mu vse povedal, kako je prišel domov, ali bi ga najprej izpraševal po vsem in ga skušal. Zdelo se mu je bolje, ga najprej skušati. Tako je korakal naravnost proti njemu, a Laert je s povešeno glavo rahljal zemljo okolo drevesca. Pristopivši k njemu, nagovoril ga je njegov sin: »Starček, vrt znaš lepo oskrbovati, kakor vidim. Drevesca, trte, oljke, fige, hruške in jabolka, vse je lepo očejeno in oskrb-
Ijeno, tudi gredam v vrtu pozna se tvoja skrb, Le nečesa ti nedostaja, i ne zameri mi, da ti naravnost povem. Tebi samemu nedostaja prave skrbi, starost te tare, nadležna, in zraven si še umazan in slabo oblečen. To ni lepo od tvojega gospodarja. In ne zdi se ml, da je tvoja lenoba temu kriva. Če ogledujem tvojo postavo in tvojo velikost, ne nahajam nič hlapčevskega na tebi, da, zdiš se mi celo podoben kralju. In takemu možu bi se spodobilo, da bi dobi-o jel in pil in ležal na mehki postelji, kakor je sicer navada starim ljudem. A povej mi resnično, ali je res Itaka ime tej deželi, kakor mi je povedal mož, kojega sem srečal, ko sem šel sim. Sicer pa ni bil posebno uljuden ta mož, ki mi ni niti odgovoril, ko sem ga vprašal, ali je še živ gost, kojega hočem obiskati. Povem ti, da sem nekdaj v svoji domovini pogostil moža, in nikdar mi ni dražji gost od njega prišel v mojo hišo. Dejal je, da je doma z Itake in sin Laertov. Tega sem vedel v svojo hišo in ga ljubeznivo pogostil ter pri odhodu bogato obdaril. Dal sem mu sedem talentov čistega zlata, srebrn vrč, okrašen s cveticami, dvanajst preprog, dvanajst lepih plaščev, dvanajst sukenj in štiri služkinje, vešče krasnih del, koje si je sam hotel izbrati".
Tako se je izmišljeval Odisej, in odgovoril mu je Laert, solze pretakajoč : »Tujec, da, prišel si v ono deželo, po katerej povprašuješ, a v njej prebivajo prevzetni možje in zlotvorniki. Ko bi
našel doma onega moža, kojega si pogostil in obdaril, ta bi ti obilo povrnil vse dobrote. A povej mi, koliko let je od onega časa, ko si pogostil mojega sina. Kajti vedi, da je bil tvoj gost moj sin, kojega so daleč od domovine pojedle ribe v morji, ali pa na suhem požrle zverine in ptiči roparji. In nisva ga preoblekla v mrtvaško obleko mati in oče in ga objokovala, in pri postelji se ni jokala njegova soproga Penelopa in ni mu zatisnila očij, kakor se spodobi. A povej mi resnično, kdo si in od kod, kde ti je rodno mesto in roditelji, kde brza ladija in drogovi ? Ali si prišel morda sim na tuji ladiji kot potnik in si tukaj izstopil?"
„Vse ti resnično povem", dejal je Odisej „.Jaz sem iz Alibanta, sem sin Afejdanta, ime mi je Eperit. Veter me je zanesel iz Sikanije proti moji volji sim na Itako. Ladija mi leži ne daleč od mesta v pristanišči. Sedaj je uže peto leto, od kar je Odisej zapustil mojo domovino. Odjadral je z veselim srcem, in srečni ptiči so mu prileteli, ko je odhajal. Za-tegadel sva upala, da se bodeva še videla in gostila".
Laerta je objela črna žalost, zgrabil je z rokama prah in stresel ga raz sivo glavo, globoko vzdihujoč. Ginjen je bil Odisej, in komaj je zatiral solze. Sedaj je poskočil k ljubemu očetu, objel ga in poljubil ter spregovoril: „Oče, jaz sem oni, po kojem hrepeniš. V dvajsetem letu vrnil sem se v ljubo domovino. A ne jokaj več in ne stokaj!
Povem ti kratko: Vse snubače sem pobil v moji hisi“. Odvrnil mu je Laer-t: „Ce si res Odisej, moj sin, povej mi očitno znamenje, da bodem veroval".
Odvrnil mu je Odisej: »Pred vsem poglej ta obrastek tu; ranil me je na lovu mrjasec, ko sta me ti in mati poslala k materinemu očetu Autoliku po darove, koje mi je bil obljubil. A še drugo znamenje ti povem! Pokažem ti drevesa, koja si mi daroval, ko sem bil še otrok. Spremljal sem te po m tu, in imenoval si mi vsako drevo posebe. tedaj sem te prosil, da mi daruješ to in ono drevo. In daroval si mi trinajst hrušk, deset jabolk, štirideset tig in petdeset trt, koje morajo biti polne vsakojakega grozdja*.
Spoznal je starček svojega sina, objel ga — m odmedlel. A potegnil ga je sin na svoje srce in držal ga, da ni padel, Ko se je starčku vrnila zavest, spregovoril je : „Še žive bogovi na visokem Olimpu, če so ošabni snubači zares dobili zasluženo plačilo. A sedaj se bojim, da privro kmalu sim Itačani in prebivalci sosednih mest in se nam maščujejo". »Bodi brez skrbi", odgovoril mu je Odisej. »Idi z menoj v hišo, kder naju uže čakajo Telemah, svinjar in govedar, ktere sem poslal tja, da nam pripravijo obed".
Pastirja sta uže rezala meso in mešala vino. Laert se je pred obedom še okopal in po-mazilil tei oblekel si lepo suknjo, in Atena ga je pomladila, da je bil večji nego prej in debelejši.
Občudoval ga je sin, ugledavši ga pomlajenega, in dejal: „Oče, gotovo te je kdo izmej nesmrtnikov tako pomladil*. „Da, pri vseli bogovih*, odvrnil je Laert, „da sem bil včeraj tak kakor danes, tako mlad in tako močan, tedaj bi ti bil pomagal, in marsikateri snubač bi bil pokleknil umirajoč pred me, a ti bi se bil v srci veselil*.
Tako so se pogovarjali in sedli k obedu. Uže so hoteli seči po jedi, ko je stopil v hišo stari Dolij se svojimi sinovi. Ugledali so Odiseja in spoznali ga, in stali so in čudili se. A Odisej jih je nagovoril s prijaznimi besedami: »Prisedi k nam, starec, k obedu, in tvoji sinovi, in ne čudite se več! Uže dolgo vas čakamo z obedom, dasi hrepenimo po jedi". In starček je skočil k njemu, objel ga z obema rokama in poljubil mu roko ter spregovoril: »Ljubi sin, izpolnila se nam je vroča želja, da si se nam vrnil domov, a nismo več upali. Sami bogovi so te privedli. Zato bodi nam srčno pozdravljen ! A povej nam, ali uže ve Penelopa, da si doma, ali naj tečemo hitro sporočil jej ? “ »Uže ve“, odvrnil je Odisej, »naj te to ne skrbi*. Dolij je sedel na stol k njemu, in tudi njegovi sinovi so prisedli, pozdravivši Odiseja m poljubivši mu roko.
Upor meščanov. Odisejeva zmaga.
Mej tem se je hitro kakor blisk po vsem mestu razširila vest o žalostni smrti snubačev. In ljudje
so zvedeli skoraj vsi ob jednera in tekali jokajoč in stokajoč pred Odisejev dvorec. Iznosili so svoje mrtvece iz dvorca in je pokopali, a mrtvece iz drugih mest oddali so brodnikom, da so peljali na brzjh ladijah vsakega na svoj dom. Potem so se zbrali očetje, bratje in sorodniki pobitih snubačev na trgu, in vzdignil se je prvi Eupeit. — Neizmerno je togoval po sinu svojem Antinoju, kojega je prvega ubil Odisej. — Ta je pretakal pred zbranim narodom solze in spregovoril: »Prijatelji, neizmerno gorje rodil nam je ta človek. Pred dvajsetimi leti peljal nam je se soboj na ladijah mnogo vrlih mož, a pogubil nam je ladije, in pogubil nam je junake. A sedaj, ko se je vrnil sam domov, pobil nam je najboljše mladeniče vsega naroda. Dejte, zgrabimo ga in kaznujmo, predno sam ubeži in se reši tja kam v Pil ali pa v Elido. Sicer nas zadene vse zaslužena sramota, in še našim potomcem bode sramota, če se ne maščujemo na morilcih naših sinov in bratov. Jaz ne bi rad več živel, temveč tal oj naj umrjem, če se ne maščujemo. Zato vzdignimo se, možje, da nam ne uteko čez morje“.
Tako je govoril jokajoč, in vsem se je usmilil. Sedaj sta prišla iz Odisejevega dvorca i klicar Medon in božanski pevec, vzbudivši se iz sladkega snu. Stopila sta sredi v zbor, in začudili so se vsi. In spregovoril jim je klicar Medon:	»Poslušajte
me, Itačani! Odisej ni izvršil tega brez volje bogov.
Jaz sam sem videl nesmrtnega boga, ki je pomagal Odiseju, a podoben je bil Mentorju. In nesmrtnik prikazal se je sedaj pred Odisejem, vspod-bujajoč ga, a sedaj je podil pred soboj snubače po dvorani, in padali so drug za drugim".
Tako jim je pripovedal Medon, in vse je objel bled strah. In vzdignil se je stari Haliterz, ki je jedini izmej vseh gledal v preteklost in v prihodnost, ter spregovoril jim dobro misleč: „Po vasi krivdi se je to zgodilo, Itačani. Niste slušali mene in Mentorja, ko sva vam svetovala, da brzdate svoje otroke in jih ne puščate v Odisejev dvorec, kder so mu žrli imetje in snubili soprogo. Mislili so, da se Odisej ne vrne več domov. In tako se je zdaj to zgodilo. A če slušate mene, ne preganjajmo ga, da ne zadene koga še večja nezgoda".
Tako je govoril, in več od polovice se jih je vzdignilo z velikim krikom, a drugi so ostali tam, ker jim ni ugajal njegov predlog, in hoteli so iti z Eupeitom. Ti so se hitro oborožili in zbrali pred mestom. Voditelj jim je bil Eupeit, nespametnik nespametnikom. Mislil je, da bode maščeval svojega mrtvega sina, a ni vedel, da objame i njega tam črna smrt in se ne vrne več domov.
Z visokega Olimpa je zagledala Atena oboroženo tolpo, korajočo proti Laertovemu posestvu, in nagovorila Zena: „Oče Zen, najvišji bog, povej mi resnično, kaj misliš. Ali bodeš že nadalje preganjal Itačane se strašno vojsko, ali je bodeš
— 230 —
pomiril in sprijaznil ?“ Odgovoril jej je Zen : „Kaj me to vprašaš ? Ali nisi sama sklenila, da se vrne domov Odisej in kaznuje snubače? Sedaj stori, kar hočeš, a povem ti, kaj bi bilo prav. Sedaj ko se je Odisejev maščeval na snubačih, naj sklenejo mir m pozabijo ubitih sinov in bratov, naj se ljubijo mej soboj kakor poprej, sreča bodi mej njimi in blagostanje in mir, a Odisej jim bodi vedno kralj“. Po godu je bil Ateni Ženov sklep, in spustila se je z visokega Olimpa na Itako.
Mej tem je bil obed na Laertovi pristavi pri kraji. Spregovoril je Odisej: „Naj gre kdo ven pogledat, ali se uže bližajo naši sovražniki." In Do-lijev sin je šel iz sobe, in uže na pragu je zagledal oboroženo tolpo ter zakričal: „So uže tukaj prav blizo ! Hitro se oborožimo !“ In oborožili so se Odisej, Telemah in pastirja, šest sinov Dolija, in Laeit sam in Dolij, stara borilca, prisiljena borilca. Oboroživši se šli so pred hišo, pred njimi Odisej'
In približala se jim je Atena, po stasu in glasu podobna Mentorju. Uveselil se je Odisej, ugledavši jo, ter nagovoril svojega sina : „Telemah, skaži se sedaj junaka v boji, kder se skušajo najboljši možje, in ne delaj sramote rodu svojih očetov, ki smo se vedno odlikovali po moči in po pogumu". „Videl bodeš", dejal je Telemah, „da ne bodem delal sramote tvojemu rodu". In uveselil se je Laert in spregovoril: „Krasen dan, bogovi, kako se radujern! Sin in unuk mi tekmujeta v ju-
— 237 —
naštvu!“ In približala se mu je Atena in ga nagovorila : , Sin Arkejzijev, najljubši mi izmej vseh prijateljev, moli k Zenu in njegovi hčerki, bistro-oki Ateni, in vrzi potem dolgo kopije.'1 Navdušila ga je boginja, molil je in vrgel kopije.. In zadel je skoz šlem v lice Eupeita, ki se je zvrnil na tla, in zarožljalo je orožje na njem. A Odisej in njegov sin vrgla sta se na prvoborilce in sekala je z meči in kopiji. In vse bi bila pobila, da bi se ne bili nikdar več vrnili domov, da ni z močnim glasom zakričala Atena: „Jenjajte bojevati se, Itačani! Razidite se, in pustite krvavi poboj !'■
Tako je zakričala Atena, in vse je objel bled strah. Iz rok jim je zletelo orožje in padlo na tla; tako so se prestrašili, ko je zakričala boginja. In obrnili so se proti mestu, hoteli so še živeti, a za njimi je planil Odisej, kakor orel, ki se kroži v vi-sočini in plane potem na svoj plen, in strašno je kričal. A sedaj je vrgel Zen strelo na zemljo, in padla je pred Odiseja. In Atena je nagovorila svojega ljubljenca: „Božanski Odisej, nehaj bojevati se, miruj, da se ti ne ujezi mogočni Zen".
In slušal je Odisej boginjo in veselil se. Atena je sklenila pozneje mej strankama sveto pogodbo, in ves narod je užival srečo miru in blagostanja.







.
*



»SLOVANSKA KNJIŽNICA".
Snopič 18. V Gorici, 2. junija 1894. Cena 12 kr.
JtJ-.O '22-
Izbrani spisi
Vaclava Kosirnika
n.
Tisk. in zal. »Goriška tiskarna“ A. Gabršček,



«
****♦******•**************'**********
Lovski tat.
»Za božjo voljo prosim te, kam hočeš iti že zopet?* šepetala je Spurna, v strahu pogledujoča svojega moža.
Spuren je snel puško s klina ter skril jo pod kožuh, ne da bi odgovoril ženi.
«Jože, ne hodi danes nikamor!* prosila je žena; «davi je kokodakala črna kokoš; to pomenja nesrečo*.
»Molči!* zakričal je mož.
«Da, da, molčati moram! Kedar te pa pripeljejo domov mrtvega, kaj bom delala z otroci?*
»Kaj mi vedno pridigaš take neumnosti? Saj grem na občinski svet; to je naše in tam mi nihče ne more zapovedati*.
»Kaj so tudi na občinskem svetu srne?*
Mož se je ozrl po otrocih na postelji, zaškripal z zobmi, sunil ženo v obraz, da je zajokala, zaloputnil z vrati, da so se stresla okna, ter šel čez vrt na polje.	1*
Na temnem nebu migljalo je na milijone zvezd. Gorek vetrič pihljal je v mirni noči ter širil duh cve-tečih lip pri cerkvi; v gaju nad potokom peval je slavček, kojega mili glasovi so izražali nježno bolečino.
Špuren pa ni videl zvezd, ni čutil prijetnosti pihljajočega vetriča, ni slišal slavčka, — šel je s hitrimi koraki po stezi v temni gozd. Na glavi je imel kučmo, a lasje so mu viseli čez čelo doli do očij, ki so v nočnem svitu odsevale jezo in strast. V svojih mladih letih je bil vojak; ko je prišel domov, podedoval je po stariših imetje. Bilo je to okoli leta 1848. Lovi so bili takrat prosti; kmetje so začeli loviti divjačino in tudi Špuren si je kupil puško. Po cele dneve je pohajal ž njo po polju ter tako zanemarjal gospodarstvo ; ko ste ga pa žena ali njegova mati opominjali, da bi začel drugače živeti, razjezil se je ter šel v gostilnico popivat. Ker je bil že od mladosti nagle jeze, sesurovel je s takim življenjem še bolj, da je postal domač tiran. Cim dalje tem bolj je ostajal z doma; čim dalje tem bolj je postajal divji in pust, čim dalje tem bolj je propadalo gospodarstvo in dom. Polje je donašalo malo užitka, kozolec je ostajal prazen, streha je bila raznesena, plot podrt in živina slaba. — Poprej je popival vino, zdaj je začel z žganjem, ker je bolj po ceni in se človek poprej opije. Lovi so bili že davno oddani na javni dražbi v najem, — toda Špuren je hodil še vedno na lov. Ker ni smel očitno, hodil je skrivši; postal je lovski tat. Prva leta je delal to iz prevzetnosti, zdaj je postala to navada in ga je včasih silila tudi revščina.
V nočni temi šel je po stezi, redko rabljeni, in prišel je v gozd. Tam je obstal, izvlekel puško izpod kožuha, nabij jo ter šel pozorno med grmovjem dalje do lažne, kjer je bila slanka*), katero je zver hodila lizat. Postavil se je v goščavo in čakal. Bilo je v gozdu temno in tiho; le včasih je zašumelo listje ali se oglasila sova v daljini. — Za kake pol ure je začelo svitati; vrhunci dreves so začeli odsevati v bledem svitu; svitlobe je bilo vedno več in več — dokler ni skozi gosto listje prisijal bledi mesec.
Kako krasen je gozd ob takem času! Krasen je in poln skrbnih tajnostij in radostij, kakor srce puščavnikovo, ko sniva o raju.
Na onej strani lažne je nekaj zašumelo. Špuren dvigne glavo: stala je tam srna z dvema mladičema, stezala je vrat in drgala ga ob deblo. Špuren je pomeril, zablisknilo se je in v sveti gozdni tišini razlegal se je strel lovskega tatu. Koza je zameketala, poskočila in zgrudila se na tla. «Dobro», zamrmljal je Špuren ter šel k nji. Prestrašena mladiča pobegnila sta od matere, meketajoča v smrtnem strahu. Lovski tat stopi kozi na grlo, pograbi jo za nogi ter vleče v goščavo; spustil je petelina ter začel zopet nabijati. Med tem pa je zašumelo vejevje, poskočil je k njemu gozdar ter pograbil z veliko roko svojo Špurna za vrat.
«Kaj delaš tu, potepuh?!*
Hrust se mu je pa izvil, obrnil se in predno je
*) Slanka, vada soli.
mogel gozdar odskočiti, pograbil ga je za prsi ter vrgel ga na tla. Pokleknil je nanj ter ga začel biti s puško. Gozdar je držal v desnici dvocevko, z levico pa se je branil udarcem Špurnovim, da bi ga ne zadel v glavo, — drugače se pa niti ganiti ni mogel pod težo ogromnega telesa. Nihče ni izpregovoril besedice; slišala se je le njiju borba. Gozdar ni niti čutil več svoje levice, krv mu je tekla iž nje — videl je že svoj konec. V smrtnih težavah je napel vse svoje krčevite sile, da se je zganil. Špurnu se je spolznilo levo koleno, gozdar si je oslobodil desno roko — in zopet je zadonel strel v tihi noči. Špuren je omahnil ter vskliknil: »Tisoč vragov! Dosti imam!»
Gozdar je poskočil na noge ter pomeril zopet: »Tako pojdi, potepuh, če imaš zadosti; ako pa nimaš, posvetim ti še jedenkrat».
Špuren je pograbil puško ter krenil v gozd. Sel je hitro, skoro tekel je proti tisti strani, kjer je šumljal potoček. Ko prileti do njega, sleče se ter skoči v vodo. Tam se je valjal in stokal od bolečin. Kmalu pa gre iz vode, obleče se ter počasi koraka proti domu. Telo se mu je treslo in nogi sta se mu šibili. Mesec je stal visoko, petelini so peli in hladni zjutranji veter je pihal od vode.
Prišedši domov, naslonil se je na vrata in trkal. Zena mu je odprla molče. On gre tudi molče v spalnico, obesi tam puško, vzame steklenico z žganjem ter pije z dolgim odduškom. Na to se vleže ter pokrije s kožuhom. V spalnici je bilo tiho, otroci so
7
redno dihali v spanju, ura je tiktakala in mesec je svetil skozi okno tako jasno, da so klopi in stolice metale senco.
Spuren je začel škripati z zobmi: «Ko dobim v pest tega bradača — no, potem Bog ž njim!» — Zena je molčala.
Za trenutek potem se je začel obračati in stokati. Zena se je prestrašila: «Kaj ti je?»
«Ana, prinesi mi mokro ruto in položi mi jo sem-le ; dobil sem jo!»
«Jezus, Marija! kaj naj začnem jaz uboga reva?*
«Molči in ne kriči, da ne zbudiš ljudij!»
Spurna je vstala in pokladala mu mrzle rute. Zjutraj ni mogel več zdržati bolečin — poslal je po zdravnika. Zdravnik je prišel za kake tri ure; preiskal je Spurna, iznel je nekaj zrn ter majal z glavo: «Ves strel je v životu. Čreva so prestreljena — dajte se prevideti!» — Spuren je stisnil pesti in pene so mu stopile iz ust. Od tu je šel zdravnik k gozdarju ter mu obvezal roko.
Pri Špurnovih je bilo mnogo jokanja in bedo-vanja. Obstreljenec ni hotel najpoprej nič slišati o previdenju s svetimi zakramenti; še le popoludne, ko je imel že vnetje, poklicali so gospoda župnika. No mnogo ni mogel opraviti ž njim! Bolnik je govoril že zmešano: zato mu je podelil duhovnik le sveto poslednje olje ter odšel s tužnim «z Bogom* proti domu. Ljudje iz vasi in okolice prihajali so pred vrata, poklekali so tam ter trkali se na prsi; ko je gospod
župnik odšel, ostali so tamkaj ter šepetali si zmaj j e in potresaje z glavo.
Pod Spurnovimi okni zbirali so se otroci, ki so poslušali, kako je kričal od bolečin. Proti večeru, ko je vnetje dospelo do vrhunca, potihnil je bolnik.
Mati in žena sedeli ste pri njem in mu stregli. Kar je začel praskati po zidu. Mati je vstala in nagnila se k njemu:
«Jože, kaj delaš ?»
«Posuti moram testament*.
»Saj ga nisi napravil«.
«Kaj bi ner saj ležrtam-le!» in pokazal je v praznoto.
Mati je šepetala sinahi: »Pojdi po župana! delati hoče zadnjo voljo«.
Spurna dene na glavo volneno ruto ter odhiti. Mati je prisedla k postelji, vzela stari »Nebeški ključ« in molila molitve za umirajoče. Najmanjše dete je sedelo v zibelki, igralo se z žlico in pokazovaje na posteljo zažvatalo je: «tata!»
Postelja je zaškripala, bolnik je zaječal in predno je mati priskočila, izdihnil je dušo.
Mati se je zgrudila pri postelji na tla ter čepe zdihovala in molila.
Ko je prišel župan, bilo je okno že odprto in gorela je lučica.-------------
Zopet je prišel večer in zvezde so zopet migljale jako milo, vetriček je pihljal zopet toli prijetno, sla\ ček je peval zopet toli sladko, mesec je vshajal
zopet tako krasno, kakor učeraj — le pri Špurnovih je lajal pes celo noč — bil je v hiši mrlič.
Ni pa bil tam mrlič sam; bjlo je tam bolesti do obupa, bila je tam sramota in reva — a vse to metalo je senco na dušo zverokradca, ki je ležal mrtev na slamnici.
Varujte se puške!
Gospod Švare na kmetih.
Na Dunaju v Jožefovem predmestju v Jožefovi ulici št.... ima čevljar Švare majhno prodajalnico. Bilo je meseca maja pred binkoštnimi prazniki. Švare stoji v prodajalnici pri deski ter reže kožo; njegova <-gospa» šiva urbase sede pri šivalnem stroju. V kotu pa se krivi učenec na delavskem stolu in zabija žrebljiče v podplat. Po obeh straneh stoje omare; v njih visi kakih petdeset parov narejenih čevljev.
Mojster zloži nekoliko kosov, ki so bili že vrezani, skup in zaznamovavši je s številkami zaupije na učenca: «Martin, alo! nesi jim to v «verkštot», pa reci jim, naj podvizajo — no, gani se!»
kant poskoči, kakor da bi ga bil kdo s šilom zbodel in pobriše jo kar bos, kuštrast, z umazanim prepasnikom — kajti le predobro ve, kakošen je mojster. Teče po ulici do velikih vrat, skozi te na dvorišče, potem pa po trojnih stopnicah do durij štv. 26. Odpre je ter se pripodi v malo kuhinjo. Na levo te je Švarčeva delavnica. Majhna je; delajo v njej samo trije pomagači. \ kotu ste dve postelji, postavljeni druga vrhu druge: v teh spavajo pomagači z z učencem vred. Razume se že samo ob sebi, da jim mojster ne prepušča zastonj tega ležišča. Po stenah so zabiti žreblji, da na nje obešajo svojo obleko. Hrane pomagači nimajo pri mojstru — to si morajo
11
drugod iskati. Na desno iz kuhinje je za spoznanje večja soba — mojstrovo stanovanje.
Fant tedaj prileti z usnjem v delavnico.
«No, vendar si enkrat prišel, ti antikrist«, zakriči nanj najstarši pomagač. «Pokaži, kar si prinesel! — To, to ima zopet lepo podobo! I, no, mojster ga je učeraj zopet preveč imel pod klobukom. Seve, on se ga lahko navleče, če treba tudi trikrat na dan, ko se mi zanj trpinčimo. Ali, da mu tega ne poveš, — drugače te zrahljam, da ti ne ostane niti lasu več na glavi s, grozi fantu.
Na to seže v žep, izvleče desetico in ukazuje: «Tu imaš, prinesi mi dva «hlebčka po dva ter za dva krajcarja starega sira».
«Meni tudi«, veli drugi tovariš, dajaje mu denar.
»Meni pa«, godrnja tretji, »prinesi klobaso za 5 kr. in za pet žganja. Tam imaš skleničico, ali glej, da mi po poti nič ne izpiješ«.
Fant se zasuče na peti, pokaže zadnjemu delavcu jezik ter jo smukne ven. Ta popade kopito ter je zavihti za njim. Druga dva se mu pa smejeta: »Vidiš, zdaj se že tudi ta norčuje s tabo, radi tvojega žganja. Ti in mojster bi res dobro vkup orala!«
Učenec pa jo piha po stopnicah doli, da kar grmi, in žvižga si na Dunaju zelo priljubljen valček iz operete «Girofle-Girofla».
*
* *
Doli v prodajalnici odpenja si Švare zelen pre-pasnik in oblačeč si suknjo, togoti se: <Da bi strela!
Celi dan je ni žive duše, kmalu si ne zaslužim niti za par klobas».
«Pusti mi tukaj kaj denarja, tudi meni že kruli po trebuhu», prosi žena.
On jej vrže desetico.
«Kaj si pa kupim za to?» zakriči vanj jezno. «Mari sem vrabec! In zraven tega naj bi dala še fantu kaj?»
«Vkupi si, kar hočeš, jaz ti ne morem več dati. Kedar si zaslužiš za pečenko, dam ti za njo. Bodeš vsaj pošteno večerjala«, odreže se mož ter prime za kljuko.
Pri Š\arčevih ne kuhajo južine. «Gospa» skuha navadno za se trohico kave, učenec dobi malo gošče, «gospod» pa hodi na «štamprle». To je zajutrek. Nekoliko pred poldnem hodi on na kosilce; «gospa» se mora zadovoljiti s kosom kruha, le malokdaj dobi še košček klobase ali pa merico piva. Kaj pa učencu ostaja — si lehko izračunite. K poldnevu pride navadno «gospod» zopet v prodajalnico. Ob treh pa hodi ona domov, da dene kuhat funt mesa s krompirjem ah zeljem. Učenec jej mora pri tem donašati vode, drv, oglja, sploh vsega, Časar potrebuje. Švare nima dekle, ker ni otrok pri hiši. Ko «gospod» zapre štacuno, večerjajo; ostanke dobi učenec. Samo ob nedeljah in praznikih se živi nekoliko bolje. Po večerji ima «gospod» navado hoditi na pivo v kakšno zakotno pivnico in če je prav dobre volje, pelje sabo tudi ženo. Fant pa mora doma čepeti ter na nje čakati. Tudi je pomagačem za vratarja.
13 —
Švare tedaj prime za kljuko, ali v tem treaotku pride listonoša s pismom.
Švare je vzame ter pogleda naslov.
Glasil se je «Martinu Klimšu, učencu pri gospodu Švarcu».
Švare razpečati in bere. Zena pa škili bojazljivo nanj, če ni to zopet kakšen opomin k plačevanju. Ali obličje moževo je žarelo radosti in držalo se na smeh, kakor polna luna.
»Vidiš, Mari» odvrne se proti ženi, »povabljen sem na kmete».
Zena ustavi svoj stroj in upraša: «Kam?»
«Poslušaj. To pismo je na našega Martina. Ti neumni ljudje mu pišejo:
Ljubi Martin!
Mi te stokrat pozdravimo in damo ti vedet, da smo, hvala Bogu, vsi zdravi, samo mati že štiri tedne nekaj boleha in ne ve, kakšen bo konec. Rada bi te videla. Poprosi tedaj mojstra, da te pusti domov za praznike. Sosed nam je svetoval, naj bi povabili tudi mojstra, da potem gotovo prideta. Povabi ga tedaj, saj bi res ne bilo nič narobe in odpiši nam. Jaz bi potem vama prišel naproti do železnice. Piši, kdaj? Mati tudi pravi, da prinesi s sabo vse, kar imaš strganega, da ti na postelji zašije, ker še ne more ven, Le lepo ubogaj, ne pozabi Boga in piši nam svojim vernim starišem.
Z Bogom! Tvoj oče
Jožef klimeš.
Naša siva kobila ima žrebe. Zrebček je pa ru-jave barve. Tako, le nikar ne pozabi in odpiši. —
«To je zares lepo povabilo«, reče zbadljivo Svarčevka.
Ti ljudje drugače ne znajo — kakor jim na misel pade, tako jo izbleknejo. Ti, jaz pojdem. Fantu operi perila, da ne pride umazan domov; v soboto se odpeljeva«.
«Ali, kaj ti še ne pade v glavo? To bo stalo dosti denarja«.
Kako dosti denarja? Teh malo krajcarjev za železnico? Od «štacije» nas že tako stari popelje, tam pa bode vse zastonj. Če ostanem tukaj, bi tudi moral kam ven v Frater ali pa zunaj mesta, — tam, tam bi še le zapravila! In vendar — po vsaki ceni moram iti že radi fanta, da nas ne očrni: mene pa se bo bal. Ko bi njegova stara dva vedela, kako se mu pri nas godi, vzela bi ga proč, in — mi vendar ne moremo biti brez dekle: ali zdaj razumeš?«
» Ali, kaj počnem pa jaz črez praznike? Mari jaz ne smem imeti nikake zabave?«
Kaj ti? Kaj si pa ti?» obregne se na njo čevljar. «Ti si čisto navadna dekla. Ko bi te ne bil jaz vzel — kdo bi ti zdaj pravil „gospa“?»
«Tako?» poskoči ona. «Kdo je pa denar prinesel, kdo je dal 500 gld., da si začel svojo kupčijo?«
»Kaj tistih neumnih pet sto — o teh mi češ še govoriti? — Ko bi ne bilo moje prebrisane glavice — ko bi ne bil jaz tako pripraven za vse — kje bi že bili ? Skratka, molči mi! Jaz pojdem, ti ostaneš doma! Zdaj pa mir besedij!»
15 —
Odide. Še ta dan je pisal v Slatino, na zelenem južnem Štajerskem, da prideta; v soboto potem pa se vedeta z očejenim in lepo opravljenim Martinom do železnice in odpeljeta se z Dunaja.
Po poti ukazuje Švare v eno mer fantu: «Ti Martin, glej, da mi na vse pritrdiš, če bom pri vas doma kaj pripovedoval in — da mi doma ne tožiš! Na Dunaju je vse drugače, kakor na kmetih; kdor se hoče kaj naučiti, mora trpeti. Ko bi bil pri drugem mojstru, — potem bi še le videl, po čem je vatel». — Martin povesi oči in ne črhne nobene.
*
* *
Solnce je že stopilo na modro, kot steklo čisto nebo ter obsevalo jabelko na slatinskem zvoniku, da je gorelo, kakor zvezda na oslavo binkoštnih praznikov. Bile so namreč Binkošti.
Krojač Pivoda se pokaže na pragu še v domači obleki. Na sebi ima hlače in lahko jopo. V roki nese posodo z vodo, da se umije. Vzame je nekaj v usta, opere si z obličja milo ter gre v sobo, da se obriše z obrisalko. Potlej pa, ko si jo bil še brke dobro pregaral ter dolge lase za ušesa in črez čelo nazaj učesal, vzame tobačnico, odpre je ter vsuje zadnji prah mej prvi in drugi člen leve roke. Ponoslja ga ter začne godrnjati: «Presneta tobačnica, že zopet si prazna!»
«Prosim te, pojdi si vsaj enkrat po ta svoj vsakdanji kruhek, da vsaj danes, ko je božji praznik, ne slišim tega večnega godenja«, oglasi se žena.
Pivoda vzame čepico in gre, kakor je bil, k prodajalcu po tobaka.
Mlada, lepa hči prodajalčeva stoji na vratih in gleda doli po vasi. «Dobro jutro, boter Pivoda*, tako pozdravi krojača.
«Bog ga daj, Zala», odgovori jej on ter se ji pokloni. Potem pa se postavi pred njo, kakor je bil dolg in suh, stegne roki, da stoji enak kažipotu ob cesti in začne šaljivo :
«Tak si krasna, tak si mila,
Kot bi rože dihala,
Krasna, kakor da b’ se bila Y rajski rosi kopala!«
Zala se nasmeje prav od srca ter ga kara: »Pojdite, pojdite, boter Pivoda, vi imate zmerom kaj pripravljenega*.
«To je pesmica našega pesnika Jenka», hvali se on.
«Kdo pa more vse to vedeti!» odgovori ona, «to bi moral človek toliko brati in zapomniti si, kakor vi. — Greste li morda v drugo sobo?*
«Kaj bi tam delal ? Vi veste, da jaz te spake ne pijem — tedaj čemu ? Dajte mi malo tobaka, pa pojdem zopet domov. Začel sem brati Jurčičevo povest o «desetem bratu»; predno zazvoni k deseti, morem prebrati lahko še lep kos povesti*.
«No, le pojdite tje», sili deklica in prime ga za roko, * nekdo je tam*.
«Kdo pa ?»
«Neki gospod z Dunaja, veste, tisti mojster, pri katerem se Klimšev Martin uči šivati*.
«Aha, to bo črevljar. Pa jaz ga ne poznam, zakaj bi tam posedaval!»
'«Dajte si vendar dopovedati; nalijem vam ruma, kuminovca, — kakor hočete*.
«Hvala, nimam pri sebi denarja*.
Dekle seže v predpasnik: «Jaz vam posodim, hočete li mnogo ?»
«Lepo zahvalim, pa dane porečete, da vam nočem ustreči, grem pogledat, kakošen je čevljar*.
Gre v drugo sobo. Za mizo sedi pri pol fraklju žganja rgospod“ z Dunaja. Lase ima, kakor po mestih natakarji, na sredi razčesane. Pod nosom stojijo mu črne, namazane brke, kakor da bi bile zlimane. Po licih je gosto obraščen, brada pa mu je gladko obrita; ovratnik, zapestnice in srajca na prsih svetijo se mu kakor ravno padli sneg — bilo je vse iz papirja. Na rokah lesketa se mu vse polno prstanov iz ponarejenega zlata; gleda je in popravlja v enomer. Poleg njega sedi njegov učenec Klimšev Martin. -Moral je iti z mojstrom v žganjarijo : «Jaz ga ne pustim izpred očij», dejal je Švare zjutraj Klimševim, ko je mati prosila, da bi fant ostal doma. «Vzel sem ga v svojo skrb, moram tedaj paziti nanj. On bi tukaj zopet šel med fante in pokazil bi se. Ko enkrat naredim iž njega človeka, kakor tiče — pa naj gre, kamor hoče*.
On pa zato ni hotel fanta pustiti izpred očij, ker se je bal, da bi materi ne tožil, kako slabo se mu godi pri Švarcu.	2
18 —
Stari Klimeš sedi naproti «gospodu», poleg njega pa polgruntar Bril.
Pivoda vstopi in prizdignivši kapico pozdravi: «Dober dan jim voščim. Dobro došli k nam z Dunaja».
«Sluga, hvala«, prikima čevljar in začne bobnati s prsti po mizi, da mu prstani odskakujejo ter se blišče.
«Vi, Pivoda», obrne se Klimeš, «ta gospod je tudi Slovan, zato ga morate le vikati«.
«Veseli me», reče Pivoda — »z dovoljenjem«, ter se vsede.
»Tedaj«, nadaljuje čevljar v pripovedovanju, katero je bil že prej, nego je bil Pivoda vstopil, začel
—	«tedaj, pravim, jaz nimam velikega «gvelba», pa ga tudi ne potrebujem. Zakaj bi denar zapravljal ! Mene ljudje že tako poznajo in kar v trumah derejo k meni, akoravno imam le majhen prostor. To vam jih včasi tam stoji po trideset in pred durmi se vse gnjete, kakor v gledišču pri blagajnici. Kakšenkrat midva z gospo vsem niti postreči ne moreva! Jaz zato tudi mnogo ne delam; tudi nimam mnogo delavcev, samo dva, tri — pa vsaj Martin tu vse ve. —»
Pogleda na fanta, in ta prikima z glavo, «—
—	ali jaz imam zopet druge mojstre, kateri sami ne morejo ničesa prodati, zato, ker niso tako na glasu. Če kdo, veste, v našem predmestju potrebuje škornje, čevlje ali kaka gospa prav fine čeveljčke, gre naravnost h gospodu Švarcu. Če pridete kedaj na Dunaj in prašate po Svarcu, nikdo vam ne pokaže; če
pa uprašate : »kje stanuje gospod Švare!« izveste brž — Martin povej, če ni res tako !»
Fant zopet prikima. Tako mu je bi! mojster zaukazal, da mora vsemu pritrditi, sicer bi jih na Dunaju dobil po hrbtu.
Čudeč se gledata Klimeš in Bril na gospoda Švarca. Pivoda pa, popraskavši se za ušesom, si misli: «Hentani krpač, ta se ti zna krojiti*, na glas pa do-loži: «No, Dunajčanje imajo tako v navadi, da si pravijo drug drugemu „gospod“».
Čevljar srkne iz kozarčka, pogleda ostro krojača pa reče : «Dovolite, jaz bom menda bolje poznal Dunaj, kakor vi! ali „kurcum“ (skratka) meni ne pravijo samo navadni ljudje „gospod“, ampak tudi velika gospoda, grofje, baroni, knezi — bodete že slišali, — le pustite me pripovedovati*.
«1 prosim, le naprej, to sem jaz le tako tje v dan omenil«, izgovarja se Pivoda.
«Tako tedaj», začne zopet čevljar, «kakor sem že rekel: jaz nimam mnogo pomagačev; ako pa potrebujem za 500 ali 600 dela, rečem samo znanim mojstrom in za dan imam že vse tu. Jaz jim pa tudi brž izplačam z gotovimi» — čevljar poklada roko na mizo, kakor bi štel bankovce, da prstani ropočejo, — «in za kar draže prodam, to spravim v žep. Jaz prodam, veste, vsaki par najmanj za goldinar draže, kakor drugi. To je že grozno, kako se ljudje za me pulijo ; blago, tako govore, blago, katero ima gospod
9*
Švare, to je blago ! Kakšenkrat prodam na dan tudi 50 parov; pa saj Martin tukaj ve, on naj govori».
Fant poškili nekako zmedeno, pa vendarle pritrdi z glavo.
Klimeš pogleda debelo Brila, kakor bi hotel reči: «Primaruha, to je dobra kupčija!»
Ta ga pa potegne iz kozarca, da se mu oči osolze, ter zagodrnja: «Mhm!»
Pivoda ustane, obrne se, vzame ščepec tobaka ter govori med zobmi: «Uboga reva, ko bi ti prodal vsaki dan 50 parov čevljev pa pri vsakem imel celi goldinar dobička, ne pil bi žganja iz pol fraklja*.
«Jaz vam imam znanje. Xe da bi se hvalil — tega mi tudi ni treba — ali, kakor z vami tukaj, prav tako sedim in govorim večkrat z baroni in grofi. Tako na primer. ko sem bil predlani bolan, imel sem takrat vnetje pljuč, pride me obiskat neki grof; sedel je pri moji postelji kake pol ure, poprašuje me, kako
in kaj, ali bi morda ne hotel še jednega doktorja,______
in ko je odhajal, vrgel mi je celi petak za vino. Kaj pa vi pravite k temu?»
«No, to je bilo lepo», kima Bril.
«Prepričan sem, ko bi bil le besedico črhnil, dal bi mi bil še več — ali jaz nimam potrebe, imam že sam zadosti».
Na to si pogladi brado, popravi telovnik in po-gledavši na uro začne z nova, ker se drugi le čudijo.
‘Drugič pride k meni neka baronica, odbere si štiri pare finih čeveljčkov, plača, ne da bi kaj zbila,
- 21
kar sem zahteval in odide. Drugi dan pride njen sluga, ki pravi, da se mi gospa baronica priporoča in prosi, da bi k njej prišel. Jaz sem si mislil, da jej morda kakšen čevelj ni po volji — opravim se in hajdi k njej. Ona, vsa v svilnati obleki, me že čaka ter povabi me, da bi se vsedel k mizi. Jaz jo ubogam in ona vam začne nositi na mizo svinjine, piščet, sladčic, vina vseh vrst ter sili me, da bi jedel in pil. Jaz si ne dam dvakrat reči. Baronica se na to vsede poleg mene in začne se mi sladkati ter govoriti tako čudne reči, da brž vem, kam meri. Kakor hitro pa to zapazim, poskočim ter rečem: »Prosim, jaz sem že oženjen, sem mož». Ona se ustraši in začne me prositi, da bi nobenemu ničesa ne povedal. Jaz sem ji sicer dal besedo, da bi ne nehala dalje pri meni naročevati, pa vendar sem jej obrnil hrbet in pobrisal jo skozi vrata».
Tako debelih krojač ni mogel požreti. Vseknil se je in otiraje si z modro ruto nos pa brke je dejal : «Ali, dovolite gospod, to se mi vendar malo čudno zdi, da je ta baronica vas tako postregla. Saj sem tudi jaz služil gospodo in videl sem, da Sfe taka gospa vse žive dni ničesa ne dotakne, niti z mezincem ne, pa da bi čevljarju stregla------------»
«Prosim«, oglasi se Švare, «nič čevljar — jaz sem izdelovalec obutal in trgovec«.
»To je vse jedno! Jaz sem tudi izdelovalec o-bleke — ali, da'bi grofinja čevljarja-------------».
V	tem trenutku odpre domača hči duri. V rokah nese kavo in potice.
«Gospod Švare, morda vam bo ljubo?»
Čevljar se pokloni:	.Spoštljivo zahvalim, jaz
sem že zajtrkoval — že veljal*
«Tedaj par orehov ?»
»Prav lepo zahvalim za vse — ne borni*
«Zal mam je; radi bi vam s čim postregli*.
Čevljar povzdigne malo levico, migne z rameni ter se zahvaljuje: «Prav lepa hvala — ne, zares ne morem. Doma nimam navade zajtrkovati. Kakor hitro zjutraj ustanem, podam se v prodajalnico in na voglu se ustavim na četrtinko ruma, ali pa grem v lekarnico na kozarček esence — to je vse. Ob deseti imam po navadi maselc vina, par klobasic s hrenom, ali pa guljaš; opoldne pa pošteno kosilo. To vam je vselej na mizi juha, meso in še kaj perutnine, na to jaz držim — pa saj Martin ve!»
Fant sedi kot steber in se ne zgane. .Popoldne grem zopet v prodajalnico, tam sem do šestih zvečer. Ker že tako nimam navade doma večerjati, grem naravnost v ,,ferajn“ (društvo), kjer me navadno vselej že čakajo. Bodi karkoli hoti, bodi volitev ali ,,fer-handlung“ (obravnava) — nič se prej ne začne, dokler ne pridem jaz.
»Počakajmo, da pride gospod Švarc“, tako pravijo vsi*.
V	zvoniku zazvoni k deseti maši.
Pivoda poskoči hitrih nog: «Že tako pozno? Moram hiteti, da ne zamudim. — Z Bogom!»
Švare si pogladi samo brke, pokima prevzetno z glavo, ust pa ne odpre, da bi odzdravil. Cernu o-grditi se s tako preprostim človekom? —
Klimeš se obrne, namigne dekletu in reče, ka-zoč s prstom na steklenice: «Zdaj pa pojdemo tudi mi. Koliko je?»
«Gospod Švare ima dva po pol, vi tudi, Martin pa 2 žemlji — vse vkup dvajset krajcarjev. — Vidite, gospod Švare, kako mi na kmetih dober kup živimo !»
Švare potegne iz žepa mošnjo ter hoče plačati.
«0, nikakor ne, Bog obvaruj!» brani mu Klimeš. «Ta bi bila lepa, da bi gost plačal. Zala, tu imate denar!*
«Xo, plačam pa popoldne«, meni Švare ter shrani mošnjo. «Resnico govorite, gospodična: tako dober kup na Dunaju ni. Jaz, kedar grem sam na zajutrek, plačam najmanje dvakrat toliko. No da, ali to še dosti ni! Ce izpijem samo dva pol litra pilzenj-skega piva — ali veste, kaj je to liter?«
«0 da! Kako bi pa ne? Saj nam je gospod učitelj tudi o tem govoril v šoli — pa še lepo« odgovori Klimeš.
«To znamo mi vse, kakor po mestih«.
«No da«, nadaljuje Švare, dene roko v žep ter cinka z denarjem, «saj je tudi postava tako. Tedaj, če izpijem le dva po pol litra — navadno pijem več
24
— veste, jaz pijem rad pivo, pa tudi nanj držim, zakaj bi pa ne pil ?» —
«Se ve da!» pritrdi mu Klimeš.
«Tedaj, če izpijem samo dva po pol in snem košček mesa in žemljo, potem še smodka — brž se nabere šestdeset do osemdeset krajcarjev. No, kaj zato, jaz kaj takega rad plačam, ker si tudi toliko zaslužim — ali hočem samo reči, kako je v mestu težko človeku, imajočemu svojo določeno službo, kakor so n. pr. uradniki ali oficirji. Jaz vsaj ne menjam z obrstom. Stojim trikrat bolje. Vsaj so mi — verujte ali ne — Martin tukaj mi tudi ne da lagati — uradniki in oficirji dolžni, da je groza. Jaz imam stotine pri njih. Kako bi jo pa tudi človek drugače u-krenil! Če si hoče ohraniti dobro ime, prisiljen je čakati jih >.
‘No, kako pa — ali še ne pojdemo v cerkev?» priganja Klimeš. «Martin, pojdi naprej — midva z gospodom prideva kmalu za tabo«.
«Veste», pravi Švare, 'če hočem videti na Dunaju gledišče, grem v „tajater“; — kaj bi pa tu počel? Ni drugače — moram v cerkev. Saj pa cerkev tudi ni nič drugega, kakor gledišče. Vi tukaj na kmetih ste še zelo zaostali in verjamete vse — mi v mestu — mi pa vam vemo prav dobro, kako je ta reč. Kaj ne? Mašnik pri oltarju gre na levo, ko mu tam ni več po volji, gre pa na desno, zdaj zopet obrne ljudstvu hrbet, zdaj pogleda, kdo je v cerkvi. — Čemu vse to? To mi je ljubše, iti v gledišče v Josefstotu
— tam vsaj vidim kaj lepega. Dekleta so tudi tam, in ta krasota, — to je že malo nobel!»
Klimeš nagne glavo ter se odkašljuje. Bode ga sicer v srce tak govor, ali takemu gospodu oporekati, to vendar ne gre, kajti v mestu so vendarle ljudje hitrejšega razuma, in kako bi pa to tudi ne bilo res, ko že same novine tako pišejo? Ko bi ne bilo resnica, saj bi se ne smelo tako govoriti in pisati!
Švare ustane, gre k zrcalu, poravna si trak na vratu, potem pa se obrne k Zali. Ko ji je napravil globok poklon, jo zahvaljuje:
«Odpustite, gospica, da nisem mogel sprejeti vaše ponudbe; kakor veste, nimam navade zajtrkovati; ali jutri pridem zopet».
Klimeš se pokrije in odpravita se v cerkev.
«Prijatelj», prosi po poti Švare, «peljite me na kor; veste, doli po klopeh bi vse na me zijalo, in jaz tega ne maram trpeti*.
«Xo, vem že sam», pravi Klimeš, «kaj se spodobi; pri nas hodijo vsi, ki so bolj študirani, na kor*.
Ko prideta na kor, je organist že sedel za orgijami ; z levo nogo bas na pedalih drže pozdravi prišlega Švarca z roko: „Košamandinr“.
Potem pa, ko je bila pesem pred pridigo odpeta, organist ustane, gre h gospodu z Dunaja in meneč si roke upraša ga nasmehljaje se mu: «Nimam tu čast govoriti z gospodom Švarcem ?»
Švare se mu pokloni: «Castjena moji strani*. Organist ga prime za roko ter vede v sprednje klopi.
“Prosim, blagovolite se vsesti. Morda ste tudi pevec?»
Švare prikima: «Nekaj malega; kaj pa bodete
peli ?»
»Znano pesem: „Pred stolom tvoje milosti' od Haydna: Morda pojete bas?»
“Bas; zmerom le bas». Organist gre na to k orgijam, vzame note ter položi pred Švarca basovi glas. Poleg Švarca sedi krojač Pivoda. Temu da tenor. Za Pivodo sedite dve organistovi hčeri. Tema da sopran in alt, mlajši pa še zabičuje: «Ti, pazi, da mi tukaj zopet ne zapoješ fis, kakor oni dan».
Gospod župnik je začel za tem pridigati. Naš dunajski čevljar podpre si lekti ob koleni ter začne si \ ihati brke. Zdaj piha z ustmi, zdaj zopet se nasmeje, kakor da bi bila pridiga že preneumna. Ko se pa k njemu skloni organist, prašaje ga, kako mu je cerkev všeč, reče zaničljivo: »No, ta je že še. Gospod župnik tudi lepo pridiga, ali vendar bi bilo najlepše: Amen.
\este, jaz na Dunaju ne hodim k pridigi«.
«Ako hočem pa slišati kak lep govor, grem v „rajhsrat“ (državno zbornico); tam govorijo Giskra, Kuranda, Suess, pa to je, veste, vse kaj drugega. To je vam „manjifik“ (veličastno).G
Nazadnje vendar pride tudi zaželjeni Amen. Organist pokaže z roko na note, proseč Švarca: “Bodite tako dobri; pomagajte nam». Potem se vsede zopet za orgije ter zagode pesem po pridigi.
\ zakristiji zazvoni. Gospod Švare potegne iz žepa škripec (cviker), posadi si ga na nos, odkašlja
se, obrne note in opre se z dlanjo ob koleni, kakor pevec, ki svojo stvar dobro razume. Potem pa, obr-nivši se, praša organista, •< Kakšen tempo ?» Ta mu da takt z levo roko šepetaje: «eden, dva, tri, štiri», po tem pa začne Orgijati.
Pivoda pocehlja si lase ter zapoje iz polnega grla. Švare jo drgne, kakor more.
Tako pojejo do povzdigovanja. Ko mašnik povzdiguje Najsvetejše, pokleknejo vsi in bijejo se na prša; samo Švare sedi, upogne glavo za kakšnih 6 centimetrov ter potegne v naglici s prstom od čela črez usta na prsi (to bi bilo mesto križa), potem pa se zopet zravna, dene roko pred usta in zazeva. Po sveti maši ustane, opre zopet pest ob bok ter reče: «Hvala Bogu, da je enkrat konec!® Na to gre k organistu in pravi, roko mu podavaje: «Prav lepo je bilo, samo, da je malo predolgo trajalo®. —
»Lepa vam hvala; blagovohte imeti zares lep glas® hvali organist; «škoda, da ni tukaj takih pevcev, pa bi mogel človek kaj napraviti!®
«To ni še nič, reče mu Švare, nas bi imeli slišati, ko pojemo v „ferajnu“. No, dober tek vam želim; priporočam se!»
«Jaz tudi tako!» pokloni se organist.
Iz cerkve vodi Klimeš svojega gosta domov. Mati Klimševa je bila že gotova s kosilom. Na mizi, pregrajeni z belim prtom, stoje trije pisani krožniki, žlice in stare vilice. Samo za Švarca je bila priprav-
- 28 —
Ijena žlica iz pakfona, nov nož z vilicami in prtič; — vse to je posodila materi Klimševi soseda.
Moža stopita v sobo.
»Dobro došel od besede božje*)* smehljaje pozdravi gospodinja Švarca, dasi je ubožica komaj hodila.
«Lepa hvala», vrne jej Švare pozdrav. «Danes imate dovelj opraviti, kaj ne ?»
«No, nekaj malega. Pa o praznikih tudi drugače ne more biti».
«Tako, le glej, mati, da dobimo kaj juhe — smo že lačni!* opominja Klimeš. «Gospod Švare, prosim, vsedite se. Martin, vzemi vrč in pojdi sem. Kaj bomo pili g. Švare — vino ali pivo ?»
»Meni je vsejedno.»
«Ali hočemo najprej poskušati pivo. Če se nam ne bo zdelo, je lahko pustimo in začnemo z vinom. Imam dobro kapljico*.
»Tako se tudi spodobi*, pritrdi Švare, «najprej pivo, potem pa vino*.
»Martin!* kliče Klimeš «kje tičiš? Tu imaš denar in prinesi iz srenjske hiše za zdaj dva bokala, pa naj ti da dobro*.
»Le „friško“ prinesi, kakor na Dunaju*, koman-duje mu Švare, «pa, da se mi kmalu vrneš ! Jaz mu ničesa ne spregledam*, doloži proti Klimšu.
»Vsaj je to dobro, gospod Švare, hvaležen sem vam za to*.
*) Tako se pozdravljajo Čehi. ko pridejo iz cerkve od službe božje. Op. preb
Gospodinja prinese v veliki, beli skledi juho z rezanjem, deli jo z zajemalko na posamične krožnike ter rabi: »Prosim, gospod Švare, pridite jest».
»Slecite si suknjo, tukaj je toplo® pravi gospodar ter si slači jopič.
'No, na kmetih to že gre, ali v mestu bi tega ne smel», poučuje Švare, sleče sukjo in jo položi,, obrnivši jo narobe, na postelj.
Na to se vsede in Klimeš, ki se je v naglici le pokrižal, poleg njega, vabi : «Začnite, prosim — morda vam pri nas vendarle pojde v slast®.
»Ali nas ne bode več pri mizi?® upraša Švare.
«Ostali dobe v kuhinji — ko imamo takošnega gosta, ne spodobi sej da bi —»
»Tedaj prinesite si sem krožnike; gospod Švare tako ukaže®, upije Klimeš v kuhinjo.
»Oče, mi raje tukaj ostanemo, bomo pomagali materi®, izgovarja se Marička, ki je bilo doraslo, brdko-dekle.
«Razžalili bi me», pravi Švare. «Jaz ne primem prej za žlico, dokler nismo vsi pri mizi. Saj lahko, polagoma jemo®.
»Tako, le pridite, pa nikar se ne sramujte®,, ukazuje oče.
»Nesi, nesi tje krožnike*, šepeta mati Marički,, »drugače bo oče jezen: saj veš, kakšen je».
»Jaz ne grem tje — ta gospod človeka tako. pogleda, kakor bi ga hotel prebosti®, dejala je Marička.
«Nesem pa jaz», odreže se odločno mlajša sestra Frančiška, katera je bila še napol otročja. Vzame krožnike ter gre in pogrne mizo tudi za druge.
Švare jo zadovoljno gleda pa reče: «To je deklica!»
«Srčna je kakor vojak* hvali oče svojo ljubljenko — «ne boji in ne sramuje se nikogar*.
«To je lepo, za to si pa tudi brdka,» hvali jo tudi Švare. Kdor dandanašnji ni tak, ne pride daleč. Vaš Martin je od začetka tudi bil boječ, ali zdaj se pa ne da ne — nikomur strahovati. Tudi jaz imam včasih ž njim opraviti — ali ubogati mora! Vselej !»
«No prosim, jejte vendar!* priganja Klimeš. «Bog blagoslovi pa sv. Duh !»
Švare vzame prtič, vtakne si jeden konec za ovratnik ter začne jesti. S časom primaknil se je k njima še najstarši sin, prišla je mati in nazadnje tudi Marička, rdeča kot piruh. Molijo in vsedajo se. Vse je tiho, samo od daleč sliši se žvižganje Martina, nesočega piva. Daši ve, da doma sme piti za potrebo, potegne vendar večkrat iz sklenice; — inu, kaj se če: bil je temu privajen že z Dunaja sem.
Marička ustane ter prinese kozarca za očeta in Švarca. Drugi pijejo vsi iz jednega.
Po juhi pride na mizo govedina s hrenom, ocvrti golobje. Švare je, da se mu kar od ust cedi, a tudi pije ga pošteno. Mnogo ne govori, ne utegne; — samo tu ali tam vrže kako besedo: «To je zares
— 31
dobro, niti mislil si nisem, d;t bi na kmetih znali tako dobro kuhati — izvrstno !•»
Stara je bila od veselja vsa iz sebe, da gre gospodu tako v slast: «Ne, morate si za dobro vzeti; kmetje smo in kakor znamo, tako tudi skuhamo*.
«Oh, to je dobro*, hvali in je Švare s polnimi usti. «Mi v mestu dobimo malo kedaj kaj takega».
Tu se pa spomni, da se je bil skoro ujel ter jo hitro obrne: «No, za kuretnino nam ni. Kopunov, gosij, fazanov je dosti — ali golobov — saj so to golobje, kaj ne ?»
«So*, potrdi Klimeš.
«Tedaj, golobe imamo na Dunaju malokrat, ti so na Dunaju zelo redki. — Le uprašajte Martina. —»
«Se ve, da so redki golobje*, pritrdi ta potuhnjeno, pod kožo si pa misli: «Tam je vse redko*.
Ko je Švare pokazal na Martina, zapazil je, da ima vrhan krožnik. »Kaj pa ti danes tako mašiš vase, kakor da bi celo leto nič ne jedel ?»
«1 nu, pri materi mu bolj tekne*, opravičuje ga mati in gladi mu lase.
«1, saj mu jaz tudi privoščim*, pravi Švare, «ali, da bi se ne zdelo, kakor da bi pri meni stradal*.
«Kdo pa tudi le misli na to ? Prosim, jejte in pijte, gospod Švare*, sili Klimeš gosta.
Švare ukloni glavo : «Hvala vam, imam že dosti !» Na to si obriše s prtičem brke ter izpije do dna. Pa upraša, kažoč na vrč: «Po čem je to pivo?*
«Po osemnajst bokal*.
»Glejte! Ni tako slabo !»
»No, prosim, le potegnite ga, če vam vleče», spodbuja Klimeš nalivaje znova.
»Ti pa, Martin, tu imaš, prinesi nam še piti».
»Koliko?--
»Polno — saj ga lehko izpijemo. Reci, da že prideva popoldne tje plačat-.
Prinesli so na mizo še pečenega petelina z zeljem. Švare si vzame samo košček, več noče, češ, da ne more več.
»No, to smo vas zares lepo pogostili-, reče mati, «saj vam nič več ne diši».
«Tudi če rai daste fazane, ne mogel bi jih, na mojo čast! Kozarec piva še še, ali jesti ne gre nikakor*.
Gospodar namigne ženi: «Le prinesi, če imaš še kaj v kuhinji, predno začnemo z vinom-.
«Ne, ni treba nositi, lepa hvala-, brani Švare. »Samo če bi vi — jaz ne !»
«Le pojdi-, ukazuje mož.
Klimševka odide za Maričko in za trenutek prinesete na mizo pečenega kozlička.
Švarcu se zasvestijo oči: «To, to, kozliček ? Raca na vodi! To je pa že nekaj posebnega!*
«Prav le poslužite se ! Veseli nas, da smo zadeli, kar imate radi».
»Jaz že ne moreim ali veste (Švare se hoče pokazati bistroumnega), včasih je polna cerkev ljudij, da bi niti jabelko ne padlo na tla. Ako pa pride gospod župnik, mu narede brž dosti prostora. Kozliček
je pa gospod, jed črez vse jedi, zato morda še dobil kak kotiček v mojem želodcu».
Vsi se zasmejejo, Švare pa že obira najmast-nejši kos. Govor se razprede. Klimeš prinese vina, Dunajčan pa pije in pije. Vino, domači pridelek, šlo mu je v slast.
•	Takega bi trebalo na Dunaju!®
«Le pijte®, priganja gospodinja.
Pa saj siliti tudi ni bilo treba. Ko zazvoni k večernicam, Švare komaj giba z jezikom ter prosi, da bi mu ne zamerili, če ne gre v cerkev, češ, da je navajen po kosilu malo zadremati.
•	I le zadremajte le» pravi gospodinja, »jaz vam posteljem. Tukaj bodete imeli mir — mi vsi gremo v cerkev®.
•Jaz, jaz bi raje šel na vrt. Nesite mi tje kaj podzglavja®.
Neso mu tedaj blazinico pod hruško na vrt; Švare se vleže v hladno senco ter zadrema. Drugi so šli k večernicam.
Švare ni spal dolgo, morda kake pol ure; vzbudile so ga muhe, katerim je bil njegov tolsti nos v posebno veselje. Poskoči in gleda, mencaje si oči, kje je ?
Iz cerkve sem slišijo se orgije in petje. Hitro se spomni, potegne iz žepa viržinko, zažge jo in stegne se znova na travo; hladna senca mu je kaj dobro dela, gledajoč k modremu nebu, po katerem so pla-
3
34
vali beli oblački, odpihuje dim in misli si: «Ko bi pač vedno tako bilo» !
Ko pridejo domači iz cerkve, gre gospodar pogledat, kaj dela gost, ali še spi? Švare ostane na svojem mestu, prikima z glavo na pozdrav ter dvig-nivši roko, v kateri ima smodko, kliče: «Ravno prav ste prišli! No, da ste vendar enkrat tu ! Jaz vas že dolgo čakam».
«To ste pa malo spali'.
«Jaz	nikoli	delj časa, kakor	četrt	ure — to	pa
vsaki dan	— za	las jednako 1 —	Lep	vrt imate".
«Prosim vas, kakor na kmetih. Frater (veliki javni vrt na Dunaju) to ni».
«Frater res ni», pritrjuje Švare. «Zato pa zopet Slatina ni	Dunaj.	Škoda, da nisva	tam	; vozil bi	vas
okolu, da	bi oči	in usta odpiral!	Ti kratki časi,	ka-
keršni se tam doživijo, to je že nekaj „fajn“. Kaj hočeva pa tukaj delati, da nama mine čas? >
<Kaj hočeva delati? Ali greva na polje pogledat letino, ali pa v krčmo: Kar je vam ljubo«.
"Ah, po kaj na polje? Kaj je meni mar polje, saj ni moje. Pojdiva v krčmo. Veste, jaz ne grem tje zavoljo pijače, te imam na Dunaju dosti in še boljše, ali da bi kako rekli — veste, jaz rad kako sprožim. Povedal bi tudi vašim sosedom tu in tam marsikaj, o čemer se jim niti sanja ne. No le pojdiva!«
Ustane, in ko se opravita — gresta.
V krčmi je že bilo nekaj sosedov zbranih. Švare vstopi ponosno ter držeč si viržinko s prižganim kon-
cem navzdol, kakor da bi bilo to po novi modi, pozdravi : «Dober dan !»
Kmetje snamejo klobuke; krčmar pa, mencaje si roke, hiti Svarcu naproti:
»Dobro došli, veseli me. Prosim, vsedite se sem». Pelje ga k mizi, kjer je prostor za one, ki so malo bolj „študirani".
Švare se mogočno vsede, poleg njega pa Klimeš.
«Kaj vam bo ljubo?« upraša krčmar.
»Pol litra piva», ukaže Švare.
»Prosim, jaz točim še na maselce. Litre bom imel še le tje k novemu letu*.
»Saj je stara mera boljša nego nova. Le prinesite nam v starih posodah«, reče Klimeš.
»Oh prosim« ugovarja mu Švare, «nova mera bode mnogo boljša od stare — to razumen pa jaz!« Pri tem se ozre po sobi. Govoril je pa nalašč tako na glas, da bi ga vsi slišali.
»Za ženske bo res boljša«, oglasi se od bližnje mize sem suh kmetiček, — «za možke pa ne».
«Kako to?« upraša Švare kmetiča, srpo nanj gledaje, ter si podpira bok, da bi bil videti bolj važen.
«Kako to? To je prav lahko!« odgovori kmetič ter se prekanjeno nasmeje. «Zenske bodo imele večji vatel in funt, mi možki pa manjši bokal! Mi vsaj smo s tem opeharjeni!»
Vsi se zasmejejo, in celo sam Švare pritrdi z glavo ter pravi: »Ta je dobra. To pa moram tudi doma v „ferajnu“ (društvu) povedati>.	3*
Duri se odpro in notri stopi krojač Pivoda. Pozdravi navzoče in vsede se na svoje staro mesto, nasproti Švarcu. Ta ga nekako nemilostno pogleda, odsope se ter pobobna s prsti na mizo. Pivoda potegne iz malhe časopis, položi ga pred se in poišče si naočnike. Posadivši sije na nos začne brati sam za se.
Krčmar prinese pivo »ravnokar nastavljeno*, kakor je zatrdil. Švare prime za posodo in začne srkati pijačo črez zobe, kakor žejen konj.
«Na zdravje, Pivoda. Ukažete tudi vi kozarec?*
»Seveda, popoldne nikoli ne škoduje kozarček dobre kapljice*.
«No, sosed, povejte kaj», sili Švare. «Mi doma na Dunaju rečemo si v „ferajnu“ marsikakšno, bodi že to ali ono. Spročite tedaj kakšno, da nam hitreje mine čas _ jaz vsaj vam ne ostanem nikoli dolžan odgovora*.
»Moj Bog, o čem bi pa mi kmetje govorili? Mi umemo nekaj le o svojem gospodarstvu, o polju. — Kako kaže letina na Dunaju ?» tako začne govor starešina Lomil.
«Letina ? Dobro 1 Kako bi pa na Dunaju tudi ne! Za to se mi tudi presneto malo brigamo. Mi Du-najčanje živimo le o „kšeftu“ (kupčiji), bodi letina dobra ali ne. Če se žito tukaj ne obnese dobro, se pa na Nemškem, v Ameriki ali v Avstraliji, in železnice je nam pripeljejo. Pa to so le vsakdanje skrbi; danes je praznik, govorimo o drugih rečeh*.
«Pivoda tukaj nam lahko kaj prebere, da zvemo kaj novega», pravi Klimeš.
«Kak časopis pa imate ?» upraša Švare.
«„Novice“, novine za narod», odgovori Pivoda.
iTedaj le berite® sili Švare. «Jaz sicer vse to že davno vem, ali to ne de nič®.
«Ali je notri „Kukalo“ ?» uprašajo nekateri.
«Ni».
«Kdo je to ?» upraša zvedavo dunajski čevljar.
«To je človek, kateri, potujoč po svetu, zbira skušnje ter je popisuje 1®
«No, temu bi jih pa jaz mogel povedati na stotine, ko bi vkup prišla», hvali se Švare.
«Prijatelj, le pazite, da vas notri ne dene®, svari ga Pivoda, škileč nanj z očesom.
»Mene! Zakaj pa prav mene? Mene lahko vsakdo popiše, kakor hoče — slabega ne more nič reči o meni! — A kaj stoji v novinah ? Berite vendar kaj!» prosi Švare.
Pivoda si popravi naočnike ter začne brati na glas, kakor birič, ko oklicuje pred cerkvijo: »Ustaja v Hercegovini!® Bere o mukah kristijanov in o grozovitosti Turkov. Vsi se čudijo ter sočutno prikimavajo z glavo, samo Švare zine drzno besedo.
«Kaj vil? — Vi veste to! — Lumpi so Hercegovci! Zakaj ne poslušajo svojega cesarja?! — Ko bi vas kdo ne hotel poslušati postav — kaj bi se mu zgodilo? Kriminal pride! Veste, mi na Dunaju imamo take časopise, kjer stoji črno na belem, kaj je prav za prav res®.
«Seve, vselej kriminal!« pritrjujejo sosedje.
«Dovolite gospod!* reče na to Pivoda, snemši naočnike, «jaz sem sicer le ubog krojač, — ali če bi prišel k Vam uradnik in zahteval trojen davek ter vas, ako bi ne mogel plačati, zaprl, vašo ženo pa ali hčer oskrunil, živino odgnal, hišo zažgal — kaj bi naredil?*
«Iskal bi pravice pri sodniji«.
* Ali, dragi gospodine, tam so kristijani brez obrambe; če tožijo, še bolj jih kaznujejo«.
-Brez obrambe!« kličejo tudi sosedje.
«No, pustimo to, meni Švare. Mi že tako nismo tam, kaj nas to briga? Ali kako se vam pa to zdi, da imamo zdaj dva Boga?»
Pivoda se odkašlja in srkne ga enkrat.
Klinteš se nasmeje in upraša: «Kako to?«
«Prosim, kako?« doloži Pivoda.
iPo novi veri je zdaj papež nezmotljiv. Kar on reče, to velja. Jaz, ko bi ne bilo tako daleč do Rima, šel bi ga uprašat, kake številke bodo izžrebane v loteriji, da bi kaj dobil — saj papež to mora vedeti«, beseduje Švare.
Pivoda ustane in reče:	«Dosti! Sosedje, vi
veste, kaj nam je gospod župnik povedal o nezmotljivosti: da je papež nezmotljiv samo, kar se vere tiče! Ta krpar pa — ne zamerite — ta krpar z Dunaja hoče nam pa papeža spraviti v loterijo!?«
Kaj, krpar!?« zakriči Švare. «Vi ste neumneži! Vas sleparijo vaši duhovniki!«
Drži jezik za zobmi!« vsklikne jezno Pivoda; nas da sleparijo duhovniki ? Naš gospod župnik je pri nas že dvajset let, a še nikdar se mi ni zlagal — ti pa (Pivoda se je spozabil) si danes prvič tukaj in že si se nam nalagal, da kar smrdi! Hajdi ven!«
Krčmar priteče: «Pivoda, tiho! Ta gospod je z Dunaja. Ne podite ga mi ven«.
«Ce vam je ljubši, kakor jaz — z Bogom! Sosedje za menoj ! Ubog krpar tu več velja nego mi! Pojdimo!»
Krčmar ne ve, kaj narediti.
Švare ustane ter reče ves zelen od jeze:	Ko
bi bil na Dunaju, poklical bi redarje — tu pa, med kmetači, mora pametnejši sam odjenjati. Sram vas bodi, da gost ne more tukaj v miru sedeti!« To rekši odide.
«Vas, vas bodi sram !» kliče za njim krojač.
<Le čakajte, vse to dam v časopise«, preti Švare.
«Le, le!» kriči Pivoda. «Yi bodete prej notri nego mi bPozdravite „ferajn“ !»
Klimeš je bil v veliki zadregi. Govorjenje Švar-čevo je bilo sicer tudi njega razgrelo, ali gosta samega pustiti — to tudi ne gre. Ustane tedaj in izgovorivši se pri sosedih : <Ne zamerite, moram za njim — ali jaz ga že kmalu odpravim, da mi ne bo delal sramote«, in odhiti za razkačenim Svarcem. Švare kadi v svoji jezi, da gre dim za njim, kakor iz dimnika, ter sope, kakor kovaški meh.
Kaj takega se mi pa še ni pripetilo, odkar sem
živ, taka zarobljenost L pravi Klimšu. «Da sem vaše povabilo sprejel! Ali jutri, brž zjutraj se odpeljeva!«
dnu, ljubi gospod Švare, med kmeti naj pazi vsakdo na svoje besede, ti ne poznajo šal. Ali vse to ni nič ! Zdaj pojdeva v našo klet, tam ga bova srkala, dokler se nama bo ljubilo«.
Ko prideta na dom, pozdravi ju Klimševka nekako hladno, nos pa se jej je bil tudi nekako ošpičil.
»Kako? Ali sta že tu?» upraša ju.
»Eh, gospod Švare se je nekaj sporekel s Pi-vodo ; da bi iz tega ne nastalo kaj grdega, sva raje odšla. Zdaj greva v klet. Pošlji nama tje kaj prigrizniti«.
Vzame ključ ter gresta črez vrt v klet. Tam se vsedeta ter pijeta do trde noči. Švare pozabi vso nejevoljo; vino ga razveseli, da začne peti. Zvečer ga mora Klimeš domov peljati —1 Švarca noge niso hotele več ubogati. — Položijo ga v posteljo in komaj leže, že zasmrči.
Klimševka pokima možu, naj gre ven.
4 »No, kaj pa imaš zopet?«
»Ti, stari, Martina ne pošljeva več na Dunaj», reče ona odločno.
«Zakaj pa ne ?»
«Vzela sem fanta popoldne na „eksament“ in od takrat se jočem. Le pomisli: odkar je na Dunaju, ni videl cerkve od znotraj! Ako zvečer poklekne k molitvi, začnejo se mu pomagači smejati, niti k velikonočni spovedi ni smel. Derejo pa ga od noči do noči,
— 41
jesti dobiva le ostanke, ali še teh ni! Jaz svojega otroka ne pustim več v tako Sodomo».
Klimeš povesi glavo in spomnivši se, kakošno govorjenje je Švare imel celi dan po ustih, ne more drugega nego pritrditi.
«Ali, kako mu to reči, da se ne ujezi?«
«To bo moja skrb», reče Klimševka. «Za to sem mati. Fanta pošljeva še pred dnem k teti v Mo-ravane, da mu bo spred očij — ti pa zaprežeš in odpelješ tega čednega gospoda. Vsaki stariši naj skrbno pazijo, predno svojega otroka komu izroče*.
In tako se je tudi zgodilo. Martin je še za časa odšel in ko zjutraj Švare, še ves neroden radi uče-rajšnje pijanosti, ustane, želeč odpeljati se, zapreže gospodar konje, - mati pa jo mojstru kratko, pa dobro pove : «Vozili se bodete, gospod Švare, sami. Martina smo že poslali proč — drugam*.
Švare jo debelo gleda. «Zakaj pa?»
«To lahko uganete, da ga k vam ne moremo več dati. Ne jezite se. Radi plače pa govorite z mojim možem, do tega meni ni nič — ali moja dolžnost je, čuti nad otrokom, da se mi duševno in telesno ne pogubi*.
«Ali jaz ne razumen — — »
»Sem že rekla*. Odide.
Švare ostane kar poparjen. Niti vina noče več. Za trenutek se pa odpelje.
Kako se v pošteni občini krupalovski popravljajo vratiča pri čednikovi bajti.
Na sveti Jožef pridem v Krupalovo, še precej veliko vas, s cerkvijo, pristavo, farno in lovsko hišo. Pri bajti, na kateri je lesena deska z obledelim napisom: „Oskrbovalnica majhnih otrok* (iz tega spoznam, da je vaškega čednika) se ustavim. Duri se odpro in iž njih stopi velik mož v prtenicah, kratkem kožuhu, s kučmo iz janjčjih kož na glavi. Ogleda se okolo po dvorišču, kjer rije v gnoju velik prašič, pa gre k vrtnemu plotu, potrese ga in sune s svojo leseno cokljo v vrata, zbita iz lat, da se omajajo in zvrnejo na vrt. Na to jo mahne z dvorišča ven ter gre mimo vodnjaka, okolo Petra, Majarona, Brentača, okolo Židove hiše, šole in farovža k cerkvi; tam poljubi križ in obrne se v pravo na cesto k modro pobarvani hiši, na kateri je plošča z napisom : ^Občinsko predstojništvo*.
Odpre duri in praša domačega fanta:	Ali je
oče doma?3
><Je!» reče deček ter mu pokaže vrata.
Cednik sname kučmo ter potrka.
«Naprej!« oglasi se znotraj župan.
Pastir stopi v sobo. »Hvaljen budi Jezus Kristus!»
Zupan sedi za mizo; na glavi ima kučmo, v roki lulo in študira neki dopis od glavarstva. Povzdig-nivši nekoliko čepico odgovori: »Xa veke, Tomaž! Kaj mi poveš?«
Cednik obstoji s kučmo v roki: »Rad bi Vas nekaj prosil, gospod župan!«
»Ze zopet! Kaj pa hočeš?«
»Težko, zelo težko mi je, gospod župan — ali moj Bog, kaj hočem drugega, ko moram«.
»Tako govori!«
»Gospod župan, prišel sem vas prosit, da mi popravite plot in vratiča pri vrtu«.
Zupan ga debelo pogleda. «Kaj še ti pade v glavo? Zopet popravljanje! Zdaj je treba na cerkvi kaj popraviti, zdaj na farovžu, zdaj na šoli, občina pa plačaj vse. Kje si vzame toliko denarja? Sveti Jurij se tudi že bliža, pa bo zopet dosti stroškov. Mejnike moramo ogledati, in veš, da vsakdo gleda, da bi tudi njega kaj doletelo. Tu, vidiš, dobil sem pisanje od slavnega glavarstva (pri tem privzdigne kučmo), da moramo varčno gospodariti s srenjskim imenjem — vi pa ne pustite človeka z lepa pri miru. Ljubi moj, potem pa bodi hudir za župana v srenji, a ne človek. Popravi si plot in vratiča sam«.
«Gospod župan, jaz sem se že naveličal tega večnega popravljanja; stvar že potrebuje drugega doktorja. Vratiča nimajo kovanja, koli v plotu so tudi
že gnili, da morajo praseta — ne zamerite, — da moram tako govoriti pred tem božjim darom tukaj», pravi pastir, kažoč na kruh na mizi — <-iz cele vasi na moj vrt kakor na občinski pašnik. Tam pa oglodajo in izpodkopljejo vsa drevesa, da ima občina gotovo večjo škodo».
«Hm, hm!» maje župan z glavo. Dene jedno roko na hrbet, z drugo drži se za brado ter hodi s povešeno glavo po sobi gori in doli, kakor da bi premišljeval kako filozofsko uprašanje.
«Ko bi jaz ne vedel«, nadaljuje Tomaž prekanjeno, «da imate Vi, gospod župan, rad vse v redu, kakor po hiši tako tudi v srenji, mislil bi si: Zlodej poberi ta drevesca, saj niso moja, in pustil bi plotu, naj naredi, kar hoče, naj stoji ali pa leži. Ko bi bil, kakor so mnogi hoteli, Majaron za župana, bi se ne poganjal tako ne, ker vem: kdor ne zna s svojim gospodariti, se za tuje niti zmeni ne».
Zupan se posmeje in prikima z glavo : «A res, kaj sem hotel reči. Jaz, veš, že davno nisem šel tam doli okolo tvoje bajte. Bilo je blato in vrhu tega ima človek tudi s tem uradovanjem zmerom dosti posla: pa ko bi bil to videl, dal bi bil že zdavna popraviti. Veš kaj, jaz sam, kakor postava ukaže, v tej zadevi ne morem ničesa opraviti; — bodi tako dober in skoči po starašine in občinske može. Tudi Majarona pokliči, da ne bo šuntal vedno proti meni. Reci jim, naj pridejo za trenutek k meni. Danes so že tako doma — sv. Jožef je».
Pastir odide. Župan pa si obleče lepšo suknjo,, posadi se na stol in začne zopet brati.
Kmalu se začno starašine zbirati. Župan je sprejema, podava jim stole ter hodi gledat k oknu, če drugi že gredo. Zadnji pride Majaron. Ko so bili vsi vkup, začne predstojnik : «Tako, možje, dal sem vas poklicati, da vam povem, kaj bi rad naš čednik. Pravi, da mu plot pri vrtu razpada, da se mu večkrat praseta vanj ukradejo — ne zamerite — pa, da se mora to popraviti. Naša občina ima, kakor veste, velike stroške — ali kaj hočemo ? Ali čemo pustiti, da plot segnije in da razpade popolnoma? Zato mislim, da pojdimo pogledat, in kakor se bo vam zdelo, tako jo ukrenemo*.
Vzamejo kape ter gredo počasi proti bajti. Otroci plazijo se od daleč za njimi radovedni, kaj bor Stara Mihovka vidi vse to skozi okno in pošlje hitro na pozvedbo.
Ko pridejo k bajti, postavijo se k plotu, tresejo ga drug za drugim, pregledujejo stebriče in vratiča in ko so vse do dobrega ogledali, prašal je župan : «No, možje, kaj je vaša misel?*
Starešine gledajo pred se in molče, dokler se ne oglasi jeden : »No, slabo je to».
«Res slabo, da lehko vse na kup pade>, pritrdijo drugi.
«Jaz bi mislil, sosedje«, reče Majaron, «da plot do jeseni še obstane. Res je, da se že guga — ali,
ko bi se vse, kar je slabega, hitro popravilo, kam bi prišli ?»
»Kam denete pa vrata? Ali bodo celo leto tu ležala?* praša župan jezen, da mu kljubuje Majaron. «Saj je kovanje že vse odpadlo*.
Dolgo so jo ugibali. Nazadnje spoznajo, da plot za letos še obstane; vrata pa, menijo, naj popravi kovač, da se bo mogel zapirati vrt.
«Tako Tomaž», ukazuje konečno župan, »pojdi po kovača, da nam pove, kako in kaj, pa da se hitro dela loti. Kar moreš danes narediti, ne odkladaj na jutri*.
Pastir uboga hitro ; starešine si mej tem ogledujejo njegovo bajto.
»Streha je zopet slaba», reče eden.
»Eh, je dovolj dobra« odgovori drugi. «Na šoli je še slabša«.
»Res, kar je občinskega, je skoro vse podrtija. Fajtke tobaka ni vredno vse vkup«, zbada Brontač.
«Kakeršno sem dobil, takošno je«, opravičuje se župan. «Ker moji predniki niso ničesa naredili — jaz vsega tudi ne morem kar nakrat».
Mej tem je prišel kovač, ves okajen, v usnjatem predpasniku. Držal se je na smeh že od daleč.
«Gospod mojster«, reče župan (kedar govori kot uradna oseba, imenuje vsakogar, kakor se tiče), «poglejte si vendar malo ta vratiča. Ali jih hočemo dati popraviti — kaj jim manjka?«
Kovač jih pogleda pak sune z nogo: »Tem vraticam ? — Nič druzega, kakor nove late, novo kovanje in kljuka, da se nasade«.
Starešine se zasmejejo. Kovač, videč, da se župan kislo drži, doda popravljaje: «Ali če bi novo kovanje naredil, celo malo zbil ter k temu še kljuko dodal, moralo bi to — ni hudir — še nekaj časa obstati».
‘No, vzemite to seboj in primite sedela®, reče župan «Kdaj bodete gotov ?»
«Kdaj ? Hm, za uro je to vse storjeno. Cednik, nesite jih k meni». (Na sv. Jožef tam ni praznik. Op. prel.)
Odide, župan pa razlaga starešinam, da se mora delo poleg postave sprejeti kot gotovo.
«To pa zopet ne vrže račun, da bi šli za ta kratek trenutek domov®, reče drugi starešina. ‘Pojdimo raje na vrčerk piva, saj je blizo krčma®. Ker so tudi drugi te misli, meni župan : «No, če prav hočete, na vrček piva že gremo lehko, saj že tako za to komisijo ne vzamemo dnin (dijet). To kapljo vam že lahko plačam iz občinskega®.
In gredo mimo vodnjaka, okolo Petra, Majarona in Brentača k Židu. Ta, ki je bil tudi mesar, imel je pivo, vino, žganje — kar je kdo hotel. Ko vidi, da gredo starešine, odpre vrata, pozdravlja je podavajoč jim roko in upraša: «Kaj bo gospodom ljubo?*
«No, dajte nam, gospod Štern, tri bokale piya», reče župan. «Imamo neko občinsko stvar pa moramo čakati, zato prišli smo k vam na kapljo, da nam ne bo dolg čas®.
»Vam dolg čas! gospod župan! Saj ste šaljivec — khomikr!» smeje se žid ter odide. Prinese pivo : «Prav od čepa, gospodje, kakor nalašč®..
Starešine podajajo si drug drugemu vrče, a Žid mane si roke in praša je: «Morda se vam bo ljubilo tudi kaj prigrizniti ? Imam teletino, nekaj posebnega 1 Pri moji duši, (a misli si: duša ni moja, ampak božja, torej prisega ne velja), škoda bi je bilo dati komu drugemu. Vam pa, gospodje, bi jo že privoščil*.
Zupan molči in drugi tudi. Za trenutek oglasi se Majaron : «No, prinesite za me eno porcijo*.
Zid zakliče v kuhinjo: «E šene Portionl* in dekla prinese na krožniku kos teletine z zeljem, da se je srce smejalo. Dišalo je, da je bilo veselje. Drugi ga gledajo od strani, in župan, ko je bil parkrat pomežiknil po Majaronovem krožniku, reče nazadnje: «No, možje, ako bi radi vsak košček — dijet že tako ne vzamemo — jaz bi proti temu ne imel ničesa. Snejmo še mi po košček !»
«Košček bi res ne škodil*, reče eden; drugi pa mu pritrdijo.
«Prinesite jim tedaj, gospod Štern, vsakemu košček. Jaz plačam*.
«Sluga*. Zid leti v kuhinjo in za trenotek začne nositi z natakarico na mizo. Ali porcije, izimši županovo, že niso bile več tako obilne, kakor je bila Majaronova, ktera je bila le za vado.
Jaz mislim, da vsakdo ve, kako po mesu vleče pijača.
Zato si ukažejo občinski možje vrče napolniti, „repete“ in „dacapo“, in ko pride kovač naznanit, da
so vratiča gotova, bil je že ves občinski odbor Židane volje. Eden mu reče : »Obesite jih kam tje, saj so dobra:.
«To pa ne», protestuje župan, «jaz moram to pregledati*.
«Tu pri vratih so», reče kovač.
Župan gre ven, ogleda si vratiča in ko se vrne v krčmo, reče: »No že obstanejo! — Koliko ste pa zaslužil, kovač?*
■?Sest desetic*, odgovori sajevec.
»Pridite v nedeljo po nje — tu pa pijte*.
In kovač pa sosedje pijejo ga do Ave Marije. Ko je pa zvečer župan delal račun z Židom, rekel je Štern: »Malenkost, gospod župan — 12 gl. 54 kr.»
«Kaj toliko?* čudi se župan.
«Pojdite pojdite ! Škoda, da ste tako moder mož ! Drugi so uživali in vi nočete? Vsaj plača to srenja !»
»No, res je!» Dijet ti možje krupalovski pa vender le niso vzeli ! — —
Tako se gospodari po nekterih občinah. V šoli ni potrebnih pomočkov k učenju. — In če je treba kaj za cerkev plačati, drži se občinski odbor kislo, kakor da bi bilo Bog ve kaj.
Pust v mestecu.
Kake pol urice od mesteca Klevetovice stoji v žlebu nad gozdom „zidani mlin". Gospodar mlina je „težak“. Ima mlin na štiri kolesa, žago, ogljarnico, vedno dosti in močne vode, velike vrte, rodovitna polja in bujno loko, — — ali nad vse mila in draga mu je hčerka Malica.
Malica je bila dobro devče, kakor sploh vsi mlinarjevi. Vitka kakor jelka in krasna kakor solnčnica pri potoku. Penica v vrtu umolkne, kedar poje Malica; in če na dvorišču zakliče: „pi, pi, pi!“ —dere k nji vse uprek domača perutnina, golobje ji fofočejo okoli glave, a Sultan malo da ne pretrga verige, — tako skače od veselja.
Če pride domačin ali tujec in mu Malica poda vrček piva — v zidanem mlinu tudi točijo — pozabi na žejo ter gleda prav zaresno čez vrček ljubko hčerko.
Če je oče mlinar malo čmeren ali jezen, prikrade se Malica za hrbtom k njemu, pokrije mu z rokama oči in zapoje: „kuku!“ — in jeza je nrnola: oče mlinar se zopet smehlja.	4*
— 5i> —
Mlinar je reden mož; pri njem mora biti vse čisto, kakor v cerkvi: zida, priziduje in urfeja skoro brez prestanka. — Ni torej čudo, če je pazil tudi na največje imetje — na, svojo hčerko. Poslal jo je v Klevetovice v šolo, in ko je bila starša, peljal jo je na dve leti v Brno*). Dal jo je učiti vsemu, česar je potreba po mislih današnjega sveta — namreč za omikane gospice. On ni hotel, da bi njegova Malica plela in kopala, hotel je imeti gospo. Denarja in imetja za to je imela zadosti.
Ko jo je pripeljal domov, je bila po njegov misli dovršeno izobražena in omikana, le še med svet jo je trebalo uvesti.
No, to je še le veselo!
Bil je pust in prvi plesni večer je bil v Kle-vetovicih oglašen na nedeljo po sv. Treh Kraljih. K mlinarjevim je prišla že teden poprej šivilja. Pridno ste šivale z Malico in ko je bilo vse gotovo, oblekli so Malico, da vidijo, kak „efekt“ napravi to — seveda zvečer, kajti po dnevu se nam vidi vse drugačno nego pri razsvečavi.
Malica se je oblekla in bila ie zares močno lepa. Imela je belo obleko, nadičeno z zimzelenovim**) listjem, v laseh pa mirtov venček — skratka : stala je tu kot nedolžnost, ovenčana z vsemi nadami. Mati
*) Glavno mesto Moravskega, kakor n. pr. Ljubljana na Kranjskem.
**) Zimzelen = č. bfeetan, nem. Immergrun (vedno
zelen).
malo da ni zajokala od veselja, oče mlinar je za-mlasknil s prstom ter z očitnim veseljem potisnil tobaka v nos, dekle in delavke so bile vse poleg ter s sključenimi rokami občudovale in hvalile — no bale se je dotakniti.
Samo soseda Vokurka je pristopila bliže, po-šlatala in precenila finost blagi ter rekla:	Kakor
angeljček — le izleteti treba!»
Šivilja je vzela obleko seboj v Klevetovice, da bi je Malica na vozu ne pomečkala. Ko je prišla nedelja po sv. Treh Kraljih, zapregel je Janez proti večeru novi mlinarjev voz. Zadaj se je vsedla mati s hčerko, spredaj h konjem mlinar, a Janez je stopil na zadnji konec, da bi varoval voz, če bi se hotel prekucniti. Mlinar je zaklical: «giii!» Janez pokne z bičem, mlinarica se ogleda še enkrat po domu, vranca sta poskočila in — hajdi skokom k poskočni radosti in zabavi. — V zvončkih in po šum ih je žvengljalo in se režalo tisoč duhov, a v mladih prsih Maličinih se je smejalo tisoč radostij. — No tudi po lokah cvete in se smehlja na tisoče cvetov, ali predno se nadejaš, zatemni se nebo in iz njega doli se siplje toča, ki z ledovo svoj j strelo pobija nježna cvetoča telesca.
Vranca sta skakala po jelenje in bliskom sta bila v mestu. Janez je pokal z bičem, kakor da je znorel.
»OčkaK klicala je Malica, »naj Janez vendar ne poka tako! To ni več v navadil*
«Naj je to v modi ali ne, saj Klevetovičani itak ne razumejo takim rečem, kakor Ti! Janez le pokaj, saj je tako bolj živahno!* klical je veselo mlinar. In Janez je pokal, da so ljudje postajali in zijali, a stara branjevka na vratih je dejala: «Aha, mlinar pelje hčer na trg».
Postali so pri šivilji. Dokler se Malica ni oblekla, tekal je Janez s konji po mestecu, potem so se pa zopet vsedli in odpeljali v Čitalnico.
Okna v prvem nadstropju so bila razsvetljena in godba je že igrala.
Šli so po stopnicah gori v dvorano. Pri uhodu so je sprejeli in pozdravili reditelji plesa. Jeden njih je ponudil Malici roko ter jo odvel tako v dvorano. Ta je bil pristav okrajnega sodišča. Plesna dvorana je bila sijajno razsvitljena, z zelenjem, s preprogami jn z zrcali okrašena. — Pristav je spremil gospico do sedeža; vsedla se je poleg matere, a oče je šel v bližnjo sobo med gospode. Na sredi dvorane pod velikim svetilnikom je stalo nekoliko ukusno opravljenih mladeničev. Gledali so, naslanjaje se z jedne noge na drugo, dekleta in presojali mlade in postarne, lepe in nelepe.
«Lejte, lejte, kako to onemu mlinarjevemu „bakfišu“ lepo pristoja!» šepetal je pisar iz grada.
«Hm, ako bi se že smel ženiti, zahajal bi v mlin in — —» uteklo je podučitelju iz ust, no ni izgovoril. Pristav ga je pogledal čez ramo, nasmehnil se, pokimal z glavo in siknil skozi zobe: «Smešno!*
— 55 —
Gospe in gospice so deloma sedele na naslanjačih ob zidu, deloma so se sprehajale po dvorani v kolu, klanjale se druga drugi, smehljale si, stiskale si roke — in vse so bile krasno opravljene. — Moj Bog, kako je ta svet hinavsk !
Malici je bilo nekako čudno pri srcu. Ta sjaj, ta duh pomad in voda, to nasmehavanje in klanjanje — vse to je čudno uplivalo na njeno mlado dušo. Ni vedela, zakaj ji je pri srcu tako tesno in čudno. — Revica, ni vedela, da je zares na trgu, razstavljaje svojo krasoto.
Godci so zagodli, pristav se ji je hitro približal, poklonil se globoko in zašepetal: »Gospica, ali smem prositi ?»
Malica je ustala, podala mu ročico v beli rokavički in že sta se vrtela v burnem plesu. Krožil je ž njo na levo in desno, naprej in nazaj, in ko je godba doigrala, spremil jo je do sedeža in se poklonil : • Ljubljani roko!»
Malica se je priklonila in globoko oddihajoča se brisala si je z robcem potno čelo. Ko se je nekoliko oddahnila, prosil je pristav mlinarico, da bi smel gospico nekoliko voditi po dvorani. Mlinarica je prikimala z glavo. — Hej, kako ljubka je bila ta mlinarica danes v čepici z rmenimi trakovi!
Malica je ustala, položila svojo polno ročico pod pristavovo, a on je vzel še njeno pihalko ter jej hladil obraz.
— 5(i —
Kako ste kaj zadovoljni, gospica, z opravo dvorane ?»
«0, zelo, zelo !»
«Mi pa ne! — Nismo se nadejali, da taka zvezda, kakor ste vi, počasti naš ples. Za vas ta dvorana že ni dosti dostojno opravljena!«
«Prosim Vas, nikar ne pretirujte !»
«Gospica, jaz sem toliko izobražen, da bi vas z neprimernim prilizovanjem nikoli ne razžalil, — toda resnici mora vsakdo skazati čast! Ali smem prositi za prvo četvorko ?»
«Z veseljem — —»
Med tem se jima pridruži drug plesalec ter prosi gospico za ples. Godba je igrala, Malica pa plesala zopet in zopet brez prestanka do polnoči. Ob preneh-ljejih so ji donašali slaščic in limonade. Mati se je topila od radosti, a mlinar, če se je mogel za trenotek ukrasti od taroka, priskočil je k vratom, stegnil glavo v dvorano ter gledal po svoji hčerki.
O polnoči je bila večerja, potem so pa zopet plesali do četrte ure. Na to so zavili Malico v kožuh in peljali jo domov. Oče mlinar je imel vso pot polna usta hvale, mater mlinarico je pa skrbelo, kako so med tem doma gospodarili; Malica je molčala. Janez je pa zadaj na tihona klel, ker je bil zdolaj v pivoici pri „ferblju“ zgubil štiri desetice.
Zjutraj je Malica spala do desete ure, potem se je pa cel dan stiskala k peči. Mlinarica je pripovedovala deklam in delavkam, s kom in po kolikokrat
— hi —
je Malica plesala. Mlinar je poslal po slanik pojedel ga s surovim zeljem in pil vino.
V	torek je prinesla neka žena iz Klevetovic veliko škatljo za „gospico Malico". Čudili so se, kaj bi to bilo? Odpro in Malica je vsklinila: ,o jej!" a mlinarica je sklenila roki. V škatlji je bil velik, krasen šopek iz zvežih cvetlic in listek z napisom : „ Kraljici plesa poklada k nogam to cvetje — odbor". Vsa hiša je bila po koncu. Vsi so ogledovali in hvalili. Mlinarček zašepeče nižjemu hlapčku : „Ti Jožek, to bi naš kozel slastno pojedel". Mlinar je to slišal in — udri predrznemu jezikavcu po hrbtu. Ženo so obdarovali prav dobro, a mlinarica ja je še poprašala zunaj v kuhinji, kdo da ji je dal to škatljo.
Malica, ubožica, pa ni na nič pomislila. Z vsem se je bavila le po otročje nedolžno brez kakih ozirov ali načrtov.
No, kmalu je tudi njo posetila usoda........
V	Klevetovice je prišel nov, mlad in neoženjen 'zdravnik. Bil je lep, vitek mož s temno brado in z velikima modrima očesoma. Malica ga še ni videla.
Pri sledeči čitalniški „Besedi” po prvem zboru se je usedel pevovodja k glasovirju, doktor je stopil na oder, priklonil se ter pogledal na zbrano občinstvo. Mimo grede se je srečal njegov pogled z Maličnim, kateri je bilo, kakor razpihnjeni roži, ko posije na njo žgoče solnce : začne hitro veneti. Pevovodja je igral, a doktor je začel peti s svojim krasnim baritonom :
— 58 —
Šohajku švarny muj, Kochaš-li pro švarnost' — Fak to tve chodeni K nam jest ti na marnosf! Milujž radš slunečko, Večnou to krasu ma:
A jak ten polni kvet Prostička jen jsem ja.
Šohajku švarny muj, Kochaš-li pro mladost' — K memu tež okenku, Nechod’ si pro radost! Milujž radš z ruže kvet, Ten vždy zas rozkveta: Za kratko na vždickv Uvadne mladost ma.
Šohajku švarny muj, Kochaš-li pro zboži —
O pak vez, u nas že Statek se nemnoži!
Chod’ si radš k sousedum, Maji dost dukatu,
A jejih dceruška Kordulku z brokatu.
Šohajku švarny muj, Kochaš-li pro lasku —
(Prost prevod).
Dečko ljubi moj,
Ljubiš li za nježnost — Pak to tvoje hojenje K nam ti je zaman;
Ljubi raje solnčece, Večno to krasoto ima:
A kakor poljski cvet Priprosta le sem jaz.
Dečko ljubi moj,
Ljubiš li za mladost — K mojemu okencu Xe hodi si po radost! Ljubi raje rože cvet,
Ta vedno zopet se r, zcvita Za kratko na vselej Zveni mladost moja.
Dečko ljubi moj,
Ljubiš li za bogastvo — O pak vedi, da pri nas Imetje se ne množi!
Pojdi raje k sosedom, Imajo mnogo dukatov,
A njih hčerica Moderc iz brokatov.
Dečko ljubi moj,
Ljubiš li za ljubav
O pak k nam chodivej, Zlaty mu j obrazku ! Tebe ja miluji,
Vice než slunce kvet, Tebe ja miluji,
Vice, než cely svet!
O pak k nam hojevaj, Zlati moj obrazek! Tebe jaz ljubim Bolj nego solnce cvet, Tebe jaz ljubim Bolj nego celi svet.
Dokončal je. Občinstvo je ploskalo in sklicalo : «Izvrstno!« Malica je sedela vsa razburjena, vsa zmedena. Gorela je na celem telesu in solze so ji zalivale očesfci.
Pri plesni zabavi jo je poprosil doktor tudi na ples. Bila je razburjena; rdela je in mu ni znala niti odgovarjati. Gotovo mu je bilo to po volji, kajti — poprosil jo je še mnogokrat na ples. Ko so prišli zjutraj domov, ni ntogla zaspati, dasi je bila močno utrujena : vedno je videla pred seboj krasnega doktorja ter slišala njegov še krasnejši glas.
V torek so zaključili pust z domačo zabavo v Čitalnici. Tudi doktor, umeje se, je bil zraven. Malica je prišla s šopkom kamelij v rokah, jedno si je pa bila vtaknila v lase.
Ko je ples pričel, prihitela sta k njej prosit sodni pristav in doktor oba h kratku. Malica, ki ni poznala še koketnosti, je šla, kamor ji je velelo srce. Vtaknila je kamelije za pas, rekla pristavu : »oprostite!" in podala doktorju ročico.
Pristav si je grizel ustnici, pohitel k gospej le-karničarjevi ter plesal ž njeno Tinico v splošno pozor-
nost. Malice ni več poprosil; zato pa toliko pogosteje zdravnik.
Proti polnoči šepetal jej je doktor med plesom: »Gospica, prosim, dajte mi to kitico v spomin!"
Malica je od sramožljivosti zamižala — in mu jo dala. On ji je poljubil roko.
Lekarničarka je sunila gospo priglednikovo (kon-trolorko) in pošepetala za pihalko :
«Ali ste videli? >
‘Škandal!* sopihala je priglednikova. *Na javnem prostoru !» — — — — — — — — — —
Pusta so pokopali in ljudje so šli v cerkev po pepel. Malica je sedela doma in pokašljavala.
»Vidiš, prehladila si se!».rekla je mati. — ‘Drugič pazi bolje!*
Preteklo je štirinajst dnij. Malica je bledela in kašljala še bolj. Mlinarica je vila roki a mlinar je hodil ves zamišljen in govoril sam pri sebi:
«Hm, hm! Meni to ni všeč!»
Prišla je Velika noč in iz „zidanega mlina" so šli v Klevetovice k Ustajenju. Malica je morala počivati na cesti, tako je bila slaba.
Mlinar je šel k doktorju, povedal mu vse in ga prosil, da bi zjutraj prišel v mlin.
Doktor je prišel. Malica je zagorela v lice, no hitro je zopet zbledela. Prisedel je k njej, prijel jo za roko in govoril ž njo uljudno, prijazno. Gledala mu je naravnost v oči in ko sta bila sama, zašepetala mu je:
— Gl
»Gospod doktor, izkašljala sem krv».
«A kd j ?»
» Hitro po pustu».
Doktor je ustal, stopil k oknu in zamišljen grizel si ustnici. Obraz mu je očitno preletavala notranja bolestna žalost.
«Gospod doktor, ne povejte tega starišem in — in pomagajte mi!»
»Dušica draga, da — če da Gospod Bog».
Toda Gospod Bog ni dal. — Zdravnik je prihajal neprenehoma v mlin. Malica je čedalje bolj slabela. Ko so cvetele vijolice, prinesel jej je šopek. Sedela je bleda na naslonjaču, le na licih so se jej poznale plamene rože. Sprejela je cvetke in smehljaje se rekla:
«Ali ste vedno tako prijazni, gospod doktor? — — Toda danes imam do vas še posebno prošnjo».
«A kako ?»
»Zapojte mi ono pesem, katero ste peli na či-talniški „Besedil‘».
»Ali se vam ljubi?«
»Da, rada bi jo slišala še enkrat, dokler sem na svetu — — —».
Doktor se je usedel k glasovirju in pel tresočim glasom :
»Sohajku švarnv muj Hochaš-li pro švarnosf itd.»
In ko je burnim, bolestnim glasom dopel zadnjo
kitico:







I.
„ Verujem v Boga! Čudim se njegovi veli-čanstvenosti in občaruje me^njegova moč. . . .
Verujem v pravico! Bojim se tvojega groma, o Bog! Ljubim te, ker si pustil sveto maščevanje!“
In še je klečal in sklenjeni roki držal proti nebu, a krvavi očesi upiral v motne oblake, kakor bi jih hotel razgnati, da v svetlobi zagleda tistega, na katerega veruje, da zagleda — Boga!
Razkuštrane prsi mu je krila raztrgana in umazana srajca; ledja je imel prepasana z velikim svilenim pasom, a za-nj sta utaknjena dva, s srebrom okovana samokresa in jatagan, katerega roč je ves s srebrom okovan; oblekel je sive, že močno ponošene hlače, tu in tam je bila prilepljena groba krpa. Na nogah je imel obute nestrojene, še dlakave in kosmate opanke. — Glavo mu obkrožil je gosta, črna brada, a lasje pod raztrganim „ fesom “ so bili silno razmršeni.
Ali vendar je bilo to lice lepo, lepo v pomenu prošlosti; ali ta lepota plula je po morju njegove bede in prestane nesreče. ...
Velika tema spopadla mu je dušo. Burja mu razsaja v prsih; burja jezniša, strašnejša in groz-nejša od burje groznega orkana! • M*
V	srcu nosi tresek!
Klečal je zraven stene, a črna stena vzdiguje se nad njim visoko. . . . visoko. . . . kakor bi hotela zagrabiti in k sebi potegniti nebo s svojim kljunom!
Uprl je očesi v steno, kakor da bi od nje iskai pomoči, ker iz neba še ničesar nima, ker s svojim strahovitim pogledom še ni mogel razgnati gostih oblakov.
Stiskal je pesti, zobje mu klepečejo, ter pozabi na vse. . . pozabi steno. . . nebo. . . svet. . .
Zgane se. . .
V	daljavi strahovite, črne stene, zdi se mu, kakor da se mu je pokazala brleča luč. . . .
Ne — mežurek je! Zlodej ga je zapeljal!
Ali zopet! . . .
Je, je. . . . Napel je bunčici črnih očij, pa gleda. . . . gleda. . . .
Luč je! . . . Luč. . .
«Ha! tam, tam. . .“
Hitel je k c^emu kraju, ali zastonj, tam je pot neprehoden! — Razgrinjal je veje, skakal s kamena na kamen, padal in ustajal, a luč mu je vodnica v tej črni in strašni noči.
/ »Zastonj! Nemogoče je... ranjen sem! To je kak duh, kaka čarovnica, ki me mami, me kliče!“...
Nehote, truden pogleda zopet luč.
»In glej! ona je večja! Ha! ne, ni to duh, ni to čarovnica... to je prenočišče! Bog! Bog!“.
Šel je dalje, on ni bil več truden; on ni maral, ker nm je izprsij curljala kri, ker so mu noge opraskane, ker je še to malo obleke, ki-jo je imel na sebi, raztrgal.
Hitel je, z naporom ie hitel naprej, vse zapreke je odstranjal s pota z nepojmljivo močjo.
Strela je- švignila po nebu. . . .
In glej, on vidi malo, zvito stezico, po kateri pride gotovo k oni luči tamkaj!
Skočil je na stezo.
„Ah!“ vzdihnil je od truda, povzdignil očesi k nebu, kakor da bi hotel reči:
„Ti si vendar milostljiv! Še si ti rnoj Bog!“...
Šel je, šel, a luč se mu je zmeraj bolj bližala. . . bližala. . . Ali kaj hoče on tam? kaj hoče dobiti od luči?
rAli vendar. . . vendar — grem, grem!“
Iliteč je precej bil tam. Ko je bil že pri steni in stopil na sam prag, strese se, kakor da bi ga vjedla kača.	j
Oglušel je od straha. * rf’
Zagledal je smrt!...
Ali, ako res biva smrt, kaka okostnic-a, katero bi mogli imenovati smrt, — onda je to njena slika! . . . .
Pečina je. Stene so naslonjene druga na drugo ter napravile vhod v to pečino, katera je bila temna, samo, da jo je le nekoliko razsvitljeval
— G —
mali ogenj, ki je plapolal na sredi, kakor duša umirajočega človeka.
Zraven ognja je čepela neka ženska podoba, bolj mrtva kot živa. Njeno lice je bilo od silnih bolečin kakor dobova skorja; kakor sneg beli lasje padali so jej na suha, koščena ramena, — obleka jej je bila iz samih cunj Zraven nje je ležal grd volk, ki jezno vzdigne glavo in zalaja, kakor pes, na prišleca.
Starka se zdrami.
»Čarovnica!“ zavpije naš prišlec.
»Lezi, lezi, zver!11 reče starka volku in on zopet zniža svojo glavo.
»Ne imej Boga ne v duši, ne v srcu, ako misliš prestopiti moj prag!“
»Čarovnica!“ mrmra zopet v strahu naš
prišlec.
»Ha, ha. ha!“.... zakrohoče se zopet babišče.
»Čarovnica! Čarovnica, da; tako me imenujejo že 40 let... čarovnica, da; tako imenujejo ves ta kraj, ki je okoli mene, — čarovnica ha, ha, ha, in gorje tistemu, ki se približa mojemu kraju1*.
»Tedaj te ubijem, stara pošast", in segne po samokres.
Volk vzdigne glavo.
»Lezi, lezi, zver!11 in starka udari volka po veliki glavi.
«I)a me ubiješ?"
»Da!"
»E, pa ubij me! Ali prej nego to napraviš, česar bi niti poskušati ne smel, hodi sem in sedi... sedi tu zraven mene in poslušaj me!*
„Tebe ?“
„Mene, da! Zdim se ti strašna. . . hej mladost, mladost! Polna si čara, polna! Čolnič tvoje lepote je poln ljubezni in čara, pa se suče po reki veselja in zadovoljnosti. Hej, hej, vem jaz to, vem!* In starka potakne ogenj, a iz malega kotlička, ki je visel nad njim, udari sopar in voda začne vreti.
„Ne razumem ničesa!*
.Mlad si... mlad, cunjasti in raztrgani junak, močno si mlad! Verujem ti, da ne razumeš!... Ni te tolkel jeklen čas DO let, kakor mene. Niso ti lasje osiveli v dvajsetem letu, kakor meni! Ni te preganjalo sto nesreč in bed v življenju kakor mene!“
„Ali bodi, bodi .... čas je, čas ! Pride in preide he, he, he. . . kaj hočemo?*
»Čarovnica, jaz te čedalje manj razumem, strah me je poleg tebe. . . groza me je! . . . Grem... utečem!*. . .
»Niti praga mi torej ne prestopiš?!*
»Ne, nečem —; ne smem!*. . .
»Ni prav, da me tako zapuščaš, a sedaj — idi!“ Potakne ogenj, stisne se zraven njega, a volk jo pogleda s krvavima očeslma, kakor bi jo hotel uprašati:
— 8 —
„Ali hočem ?“	/'
„Lezi, lezi, zver!“
Šel je nazaj, — ali noge ga neCejo nositi, kakor da ga nekaj vleče, kakor da mu veli, naj gre k njej, njej, k grozni starki.
Jdem, poslušati jo hočem*.
In vrne se k pečini.
„ Čarovnica!“
Starka molči.
„Hoj, čarovnica!"
Starka se strese.
•„A, vrnil si se? E, prav, pridi in sedi tu!“.. .
II.
Balkan!. . .
Ti večna črka v knjigi prirode; ti vratolomen most ruske slave, a propast otomanske! (turške). Ti večni spomin zmage častnega križa!
Strašne si krvnike preživljal ti, polotok! Kdo še ne pozna Sofijskega Alaj-bega? Kdo?
Ah, tiran je to! Mnogo robov je odvlekel iz Prokoplja: mnogo robov, vse same potomce častitega vojvode Juga! . . . Starca Juga!
Pa kak ima „konak“ (stanovanje) v Sofiji, kak! Sramoval ne bi se palače Sultanove na zlatem Bosporu.
Bogat je, silen, močan! Kdo se sme, kdo, ž njim bosti? Ali kak črv? — Vezir? . . . Samo sul-
tana pozna! Alah na nebu, sultan na zemlji sta višja od njega — potem pride on.
Pa vendar tudi tega silnega leva, tega, kateri [se nikogar ne boji, nekaj boli, . , . peče!
Vest? . . .
Ah, kaj še?
„Kaj mi je vest? Čenčanja’! . . . Dokler je ■ dosti blaga, dosti moči, do tedaj se tudi živi, do [tedaj ne more me nič trpinčiti, nič mi duše obte-|zevati! . . . Alaha mi, *) pa vendar. . . vendar!“
Gosti oblaki dima vijejo se pc krasnem pro-| štoru, a Alaj-beg obrne očesi na divne perzijske preproge, pa se. . . naježi, kakor da mu nekaj ni prav.
L Vendar, . . . vendar, nekaj ga peče, neka : ga boli.
„Gjavri! . . . gjavri!“. . . **)
• In dalje je kadil iz dolgega čibujm in zopet gledal zamišljeno v bogate perzijske preproge.
„Hm ! hm ! . . . Razbojniki! . . . Hajduci! . . . Pa potem". . . — in on se globoko zamisli.
Neslišno stopil je v sobo Alaj-begov najver-niši rob Mustafa. Trikrat se je priklonil, a gospodar , njegov ga še ni zapazil.
se je moral zamisliti!
„ Gospodar “k . .
*) Tako se Turki rotijo.
**) Gjavri rekajo Turki kristijanom.
„Ha!“ strese se. — »A ti si to, Mustafa? Kaj je?*
„Vse dobro v slavo Alaha in tvojo !“
„ Robovi ?“
.Za pregrinjali*.
»Kaki so ?“
»Robovi so robovi, a ti si gospodar*.
Hm. . . hm. . . Ženske?
„Zorica“ —
»Kje je?“
»Na dobrem mestu pri starem Ibrahimu*. »Kakošno je ?“
»Robije je roblje, — a ti si gospodar*. »Hm... hm! Ali so.gjavri mirni?*
»Mirni*.
»Jutri naj se usmrte!*
»Vsi?*
»Polovica*.
»Gospodar si, a jaz sem tvoj rob*.
»Mustafa!“
»Gospodar* —
»So li mladi gjavri med robovi? “
»So!“
»Poturči jih!*
»Teško, gospodar!*
»Teško?*
»Preteško gospodar".
»Noriš, Mustafa!*
»Ne*.
»Noriš", zavpije na Mustafa, potem pa nadaljuje tiše: „ti napravi tako, kakor že veš“. . . ^Vse napravim, gospodar moj“.
»Daj jim nade; reci jim, kaj to pomeni, ako kedo postane cesarski sin“.
„Hočem, gospodar".
Alaj-beg se zamisli. Kadil je naglo, pa je hitro pokadil polno lulo. i Mustafa!“
»Gospodar?"
»Napolni mi lulo!"
Mustafi je bilo to milo, s tem mu je gospodar, napravil posebno čast.
Napolnil je lulo in prinesel ogel.
Alaj-beg kadi.. .
»Prav lepa je". . .
»Gospodar, jaz“. . .
»Ne poznaš je? — Pa Zorica! Lepa je, prav
lepa !“
»Tvoja je, gospodar".
»Moja? Hm, hm. . . Ta še ni moja, a skrbeti hočem, da bode. . . Ti mi boš pomagal, j e -1 i ? “
»O, gospodar, Mustafa da vsak hip glavo
za te!"
„Vem, Mustafa, vem!
Razgovori se ž njo, reci jej — ali kaj ti jaz pravim, ti to bolje umeS nego jaz, je-li? No, no. . . vedno si pri meni v inilosti. — Ali ti je ostalo kaj zlata?"
»Gospodar" —
-tv-
„Reci blagajničarju, da ti izda, kolikor potrebuješ”.
„ Alah naj je vselej pri tebi !“ . ...»■
„Pa, Mustafa, ali ti je koja padla na to tvoje lokavo oko?“
„Gospodar“ —
„Govori! Jaz nečem in ne ljubim laži. — Povej in jaz ti jo darujem”.
„Da, padlo mi je v oko, gospodar!”
„E!?“
„Alaha mi! Ona sajasta lepotica, mislim, da je Grkinja ali ka liP —
rLepa P”
„Vrlo — da — gospodar”, jeclja Mustafa.
„Dobro; vzemi jo, jaz ti jo darujem”.
„(5, gospodar!” in poljubuje mu robove ogrinjala, a srce mu živeje bije.
„ Ali li je nagrada dobra P”
„0, je, je, gospodar”.
„A veš li ti, Mustafa, da je že leto dnij minilo, odkar smo one robove prignali iz ProkopljaP” &	„Leto, gospodar”.
,Hni, hm... kako čas beži”.
„Pa na potovanju in miljenju hajdukov, gospodar”.
„Da, da!... In sedaj hodi k svoji Grkinji in mojemu blagajničarju. Milost moja je vselej s teboj”.
Mustafa to komaj .dočaka, prikloni se trikrat in brzo se zgubi za težkimi pregrinjali.
Alaj - beg je še kadil, dokler ni spremenil tudi druge -Rde v prah, potem se lepo nasloni na žametne blazine in zaspi...
*
* *
Mustafa je hitel k staremu Ibrahimu ter mu • je ukazal, da mu v drugo sobo privede mlado £. Grkinjo — Jelido.
Mustafa je sedel na nizki naslonjač ter željno pričakoval dohod »svojega zlata", katero je hitro skril z Zorico pri Ibrahimu; škiljasti očesi gledali gte mu povsod po sobi.
,0, Jelida, samo, da bi te mogel prikriti; pri nas je mnogo urokljivih, pa tudi jastrebovih očij ; in lahko bi se dogodilo, da ti urečejo, ali te — ukradejo".
V tem se sliši lahek udar korakov. — Ibrahim privede Jelido.
Lepa je bila ta Grkinja. Črnikaste barve, z J velikima črnima očesoma, z »grškim nosom", z usti ’ »prerezanimi na dvoje", a rdečimi, kakor rožin popek, s prsimi, na katerih se zarja odpočiva, s telesom, kakoršnega nima niti vila.
Mustafa je malopridnež: on ve, kaj je lepo, in skrival je to blago, skrival ga je prav skrbno ■ pred poželjivimi očmi svojega gospodarja.
»Alaha mi, prava hurija!" In Mustafi se nasmešijo brki. »Ah, ali bom užival!" šepetala mu§
pr %
, je poželjiva duša.

Ibrahim, in pazi tam.
položi
»Klical si me!* pregovori lepa Grkinja po-polnomasvo]io4rr0.'	\
..——krasoUpg^-' h na Alajbegov rtt^er!" -Ibrahim odide^CT /
»Pa — zakau4i me klical ?"
In brez pon/šljanja sede k Mustafi in mu roko na ranjh.
»Alaha nV pa... ti me ljubiš, gjaverka ?“
»Kaj ne/vidiš? Saj sem pri tebi!"
»Ah,..Vah... ah... tako je prav, e, da ti po ^vici pojem, kaj takega se mi še ni zgodilo", pa to se lahko veruje!"
^Kako to ?“
”Pa ker si grd kakor pravi vrag!"
»Ne jezi se! Je na svetu ljudij, stvarij, katerim tudi ti ugajaš. Na primer: Jaz sem jedna taka stvar; meni se zdiš ti lep".
»E, aferim! aferim!... (dobro)
»Daj, pogledaj me!"
Mustafa jo, čudeč se, pogleda.
»Uf! Uf! pravi sokol".
»Kako?"
»\ »kiljenju si strahota — lice imaš suho; teh nekoliko dlačic na bradi in pod nosom stojč kakor ščetine na divjem merjascu" ______
,	. ”Molei! in že jo je hotel pahniti od sebe,
tah ta čas j° pogleda in njena lepota bila iei je ^strašen ščit.
L
— 15
„No, no !... Veš kaj ? — kaj misliš z menoj ?“ „S teboj ? He, tebi se je sreča nasmejala!.“
• »Harem ?“ ga hitro upraša.
»Da, ali moj harem. Daša te je dal meni v »peškeš* (dar).
»Tebi ?“
»Meni-!*
»Ah. idi, za Boga, ne zanašaj se. Kako bi mogla tebe objeti.,., pojdi.... pojdi....*
Mustafa se je nemilo grbančil in čudil smelosti te lepe, mlade deklice.
»Aj, iz tega ne bo nič. Sama grem k paši in ga povprašam*.
»K paši?*
»Da! Jaz tebi ne verujem!*
»Ali ti ne smeš k paši: jaz ti to zabranjujem!* »Ti?“	•-
»Da, jaz tvoj neomejeni gospodar*.
»Ha, ha, ha, smešna grdoba!*
Mustafa se strese. On bi jo zmrvil, ali se nekako zadrži; — ta Jelida je lepa ko hurija, mlada kakor dete; pa jo nazadnje še pogleda kakor strela bliskajočima očesoma....
»Ha, ti se treseš! Rekla sem ti, da moram k paši in jaz tudi pojdem....*
»Ne pojdeš!*...
»Pojdem. In ti me moraš hitro peljati k njemu. Ako nečeš, — tedaj vedi, da moram na vsak način govoriti ž njim, a pot£m gorje tebi, rob !*
Mustala se je močno čudil. Še nikoli v življenju ni slišal takih besedij jedne ženske in zraven še robkinje. Ali, kakor da je Jelida imela neko zapovedujočo moč v svojih besedah, pripogne glavo in premišljuje, ali bi jej izpolnil željo.
Ako jo paša vidi, — potem je za-nj zgubljena za vedno, ker ona je lepa, a pašin harem je velik.
Ako je ne pelje k paši,, more kedaj, Bog zna, kaj pri paši lagati, in on je potem zgubljen!
Kaj hoče storiti ?
Misli so mu bile spletene, kakor mreža, kakor pajčevina... muči se, ne more se rešiti iž nje na nikak način — prav tako, kakor muha.
Nazadnje se odloči.
„ Poslušaj me, Jelida!“
-Kaj je ?“
„Peljati te hočem k paši“.
'„Rcs?“
nPod jednim pogojem".
Pogoj? A kakošen?"
„Da boš vendar moja gospodarica, a jaz tvoj rob!"
»Resnica?"
In Jelida se zamisli, potem da hitro roko Mustali.
»Tukaj je roka, hočem!"
»Jelida!“...
»Ali mi boš rob v obliki gospodarja?"
»Bom!“
In roki se jima močno stisneti, Jelida izgine iz sobe, a Mustafa je težko, dušljivo zdihoval....
*
* *
■Jelida je^dšla k Zorici in jej; povedala, kaj se je zgodilo pri Mustafi. Zorica' jo je objemala, ter je na prsih lepe Jelide iztočila milijon hvaležnih, bisernih solza.
Srbija ! . . .
Petstoletna vihra vsemogočega prekletstva, Vuk te je napravil, a Gospod te je preklel za pet sto let. Toliko let, stoletji uklanjala si se Turkom!
Nikake. dobrote nisi videla, ti sirota, toliko . časa! Nikake sreče nisi videla; ali si zato vendar videla junaštvo* neocenjeno, neslišno.
Pa, ali se hoče vendar enkrat zvaliti z glave tvojih ubogih sinov ta „anatema" Gospodova.
Ti molčiš; — nema si, ali s tvojih neprehodnih planot sliši se kakor najstrašnejši vihar:
„Hoče! . . . hoče!“. . .
Nesrečni Turki! Strašne stvari; grozni gospodarji! Hudo tisti zemlji, hudo in prehudo, kamor zagazijo kopita podivjanih turških konj: hudo je tistemu narodu, kateremu je gospodar Turek.
Pa vkljub vsemu temu je še ljudij v Srbiji, kateri kljubujejo tem hudim zverem! .Strašnejši so od samega zverinskega cesarja, strašnejši nego raz..
, 2
dražen lev! ker, kadar zagrnie oni, se ne stresejo samo živali, ampak tudi — Turki.
Hajduk je to! . . .
Da, razžaljeni, razježeni sinovi ponosne Srbije niso hoteli trpeli teli trinogov; skočili so na noge in obesili dolge puške na rame; udarili so v neprehodne strmine, gozde in od tukaj ni še nobena kroglja zgrešila gospodarja — Turka.
Moralo je tako biti!
Mogoče je Gospod tako rekel, pa zato se tudi dela tako. Turki so v strahu, oni se tresejo, oni se boje, oni beže, da slišijo samo besedo „haj-duke, ker — hajduk in smrt bilo je za nje vsejedno.
*
* *
V mestu Belgradu je živel Jurij. Ni bil bogat, a imel je zadosti, da je živel on iu njegova Jeiida.
Jurij je bil Grk, a Jeiida Grkinja.
Nekj/duj — že davno, živeli so roditelji lepe Jelide v Prokoplji, no, po nekej izdaji posekajo Turki vso rodovino razven Jelide, kojo Jurij, tedaj trgovec v Prokoplji, že star človek,- kakor hčerko pripelje v Belgrad, no, kmalu po tem postane njegova ljuba na najpodlejši način.
Jurij je prijateljeval s Turki: on jim je vsako srbsko gibanje redno prijavil, a oni so mu za nagrado dajali zlata. -
Grk je ljubil zlato, imel je rajši zlato kot vsako krepost.
Uboga Jelida!
Koliko nočij, koliko dnij preživela je po sobah paš in turške gospode!... Ona je morala, on je tako zapovedal; a za vge to, za to gnjusno trgovino dobival je zlata. . . mnogo zlata. . .
Jelida je propadla!
Jurij, nesposoben za drugo ljubezen nego za zlato, vodil je gnjusen trg s tem detetom, Jelido, katera je bila še-le v šestnajstem letu.
Ljubovanje je slednjič priraslo Jelidi k srcu. Po triletnem takem življenju se ona zgubi. . . .
Prišla je na misel, da je bolje, ako od svoje lepote živi ona sama, a ne njen Jurij.
In neki dan zapusti ona Grka in gre po svetu. . . . gre, da se sama preživi.
Prišla je v Niš. V Nišu jo popade želja, da bi šla do Prokoplja, kjer bi videla katerega svojega znanca. *
In šla je tje.
V tem je miril Alaj-beg vstajnike v Prokoplju in jo z drugimi robi vred odpelje v Sofijo.
Jurij je bil žalosten za Jelido, za tem krasnim, dragocenim espapom (blagom); pozabljal jo je in tudi — pozabil.
*
* *
Turki so planili tudi v Srbijo, da bi pregnali te proklete hajduke. Gonja je nastala; blišče se jiUM'. ini, svetle se sablje; puške pokajo, kroglje
ŽVi, a jo! ....	:2*

Mnogo turbanov (ruta, kojo rabijo Turki za pokrivalo) ostalo je v Srbiji, a malo hajdukov je poginilo.
Bežale so rodovine hajdukov, bežale v svet, da se rešijo, da rešijo otroke, ker Turki so bili nemilostljivi proti njim.
Radovan je poginil! Siv častit starec, cenjen domačin padel je kot žrtva turškega besnila.
Zorka je bežala, ... bežala v gozde. Pa kam se hoče podati, h komu? Radovan, njen oče, je poginil, a Radivoj, njen zaročnik, je še v boju, sveti Bog ve, kaj bo*ž njim.
Da išče ljubčka? kje ga hoče dobiti? Skozi divje vojske morala bi iti, da bi ga mogla poiskati, a znala je Zorka, kaki so Turki.
Napotile so se neke rodovine po gorah v — svet. Morda je sodba hotela, da so prišle v Prekoplje. S temi rodovinami šla je, ne vedoča kako, tudi naša Zorka.
Naselili so se, kakor je kateri mogel, in svojim naznanili, da so še živi ter da so v Prokoplju.
Zorka je povpraševala za Radivoja, a o njem ni bilo ne glasu ni sledu!
Skoraj gotovo je poginil!
Preteklo je leto, odkar so se udomili v Pro-koplju, lepi vasi starca Bogdana in njegovih devet belih „perjanikov“ (straža), krasnih devet Jugovičev.
Leto je preteklo, a Zorka ni slišala o svojem zaročencu nikake besede, nikakega glasu!
Milostljiv starec Job vzame jo med svojce; ona mu je delala, a on je na-njo pazil, kakor na dete.
Ali kaj je dobil s tem?
Z dežja pod kap!
Turek tu, Turek tam; a Turek je on povsod!
Hudo raji*)!
IV.
„Ah, ah“.... pokašljevala je starka, a ogenj je neprestano potikala.,
„ Posluša j me dalje", nadaljuje. „Glej, kako sem osivela, pomnim davne, davne čase! Nisem vedno „čarovnica" ne! Bila sem tudi jaz lepa, mlada, pa polna nade, polna sreče in zadovoljnosti, — ali to traja toliko, kolikor migljaj očesa. Moj mož se je imenoval Živadin. Bil je cenjen mož, pa tudi malo pismen. On me je — morda tudi ljubil, jaz tega ne vem; samo toliko znam, da je nekega dne zginil. Iskala sem ga povsod, povpraševala vse ljudi, njega ni. . . . ni ga vekomaj. Morda je poginil, pomislila sem, tako so pretekli tedni, pretekli meseci, leta____čas, a od njega
ni glasu, ne sledu !j^
In starka je vzdihnila, a volk se je zganil.
»Imela sem“; je nadaljevala, »hčerko, malo in lepo, prav kakor kako sveto podobo; e, ona! mi je bila v tolažbo, ona mi je sama ostala, a ' z sem jej dala vse, vso skrb, ljubezen, — življenje!
*) It a j a so bili kiistijani na Turškem.
Dete je rastlo počasi in pravilno, kakor stebli ce cvetlice bazilike. Gledali so jo vsi, cela vas, kakor nekaj, česar nihče nima, gledali so jo, božali, a meni zavidali'.
„Le dalje, žena, dalje!“
»Ej, ej!“. . . . vzdihne žena. »Tako so tekla leta. Turki so že osledili lepoto moje Jele, a čakali so trenutka, dajo ukradejo, odpeljejo za vedno! Ali jaz sem to opazila in po noči proti sveti nedelji grem skrivši, tajno, vzemši mojo Jelo seboj, na daljno pot. Kam, o tem nisem mislila, samo dalje, dalje, da obvarujem moje življenje, moje oči, mojo jedinico. — Jela je imela devetnajst let. —-Jaz sem srečno utekla ter živela v neki vasi pri poti, živela skrivno, tiho, skromno polni dve leti. Ali tedaj “. . . .
Starka utihne, a pesti so se jej krčevito . stisnile.
I,Prehajali so Turki, prehajali junaki in capini! Ali nekega dne — ah, strašen je bil ta dan. Meni se je stemnilo, a solnce — pravijo — da je najlepše sijalo; — meni je bilo mraz, strašno mraz, a solnce — pravijo — žgalo je travo in listje. Na podivjanem konju je počasi jezdil junak s še nekoliko Turki v gosposki, turški obleki z brado in s — turbanom ! Ej, ej“. . . .
Starka zaječi in trepalnice upadlih očij se jej stisnejo, a dve veliki solzi se jej komaj potočite v krilo, ker so ji zadržavale silne gube.
»Turek! Ali ne, ni on Turek, ali je, prav ne veni! Ali ko sem inu bolje pogledala v črne oči, v ono čelo, katero šeni tako spoštovala, vidim n j e g a, njega, — mojega moža!"
»Kaj je rekel, žena ?“
»Da!. . . Proklet naj je! PoturCil se je!“. . .
»Strašno!". . .
»Ne, to ni strašno! Samo dalje poslušaj! Zvedela sem, da so mu dali neko Turkinjo za ženo, a zraven nje imel je še harem ! To mu je bila nagrada, ker je nekega srbskega vojvodo — voditelja — ubil!"
»Proklet naj je!"
»Da, amen! rečem", nadaljuje starka. »Amen, rečem še drugič. S to Turkinjo imel je sina, dvajsetletnega paglavca, izbirčnega, zlobnega, malopridnega. In Cuj, čuj, kar je najgrše... Ta paglavec mi neki dan s svojimi konjiki vgrabi mojo Jelo... ukrade jo.. . ukrade . . oskruni!“....
V pečini je silno odmevalo, ker starka je izgovarjala to z obupnim glasom.
On se strese!
»Da; nje ni več! Poskušala sem vse, vse, da bi jo našla, da bi jo videla, in posrečilo se mi je; po treh letih sem jo našla, a nisem je videla, umrla je! Bog se jo je usmilil!"
»Revica !". . .
»Imela je sina, sinčka, da, tako mi je rekla bobra, stara robinja, ali ga je, je rekla, po treh
mesecih tajno dala iz hiše ter poslala nekemu Srbu, proseč m zaklinjajoč ga, naj ga varuje in odgoji kakor Srba! Tudi denarje mu je dala in to je bil uzrok njene smrti!"
„0, o !“.....
»Da, da, preteklo je mnogo časa od te dobe! Vse to mi je prešlo Čez to sivo, kuštrano glavo! — Diugi sin njegov, iurek od Turkinje; poglej ga, kje gospoduje v Sofiji! . . . Sreča jim je služila in v gospodstvu so napredovali!... Veš, Alaj-beg!".
»On ?“
Da, je ! .. . Ali glej! glej! . . . kje ga dobim? kje?... Od tistega časa, odkar mi je vplenil mojo Jelo sin mojega poturčenega moža, živim tu v tej pečini, — jedini drug mi je ta volk, oba, on in jaz sva divja, ali jaz sem starejša, zato me uboga!"
Nastalo je molčanje.
»Oni Srb, kateri je bil vzel malega v odgojo, je umrl — imenoval se je Miladin — rekla je Imbra".
„Miladin ?“...
»Da!"
»Kaj? kako ?!“...
Njegove misli so se vile v daljno, temno prošlost, kakor da se je nečesar spomnil; zdi se mu, da se spominja svoje mladosti pri treh ali 'štirih letih, da je bila v hiši neka žalost... kakor da se še spominja ječanja stare ženice za svojim moževi Miladinom, — pa za tem, kakor da bi
tudi ona — starka — umrla.... Da, da, pamet ga ne goljufa... A on, on sam se je imenoval Radivoj Miladipov....
»Kaj! kaka grozna slutnja!... ha, saj to bi bila strašna božja kazen, a jaz nisem nič kriv!“...
»Kaj ti je?“ upraša ga starka.
„Strašno! strašno!.. Ah, kaj si mi vse to pripovedovala, da me v drugič ti ubiješ... ubiješ!“...
»Jaz sedaj tebe ne razumem !“
»Me boš že razumela, ako ti povem, da sem jaz ta nesrečni sin, katerega je tvoja nesrečna hči s Turkom rodila!“ in on se zgrozi.
To je bil Radivoj, prav tisti, ki je pred steno klečal in klical nebo in pekel v pomoč.
Slišal je že dolgo časa po boju, da mu je Zorko odpeljal iz Prokoplja Alaj — beg Sofijski, pa je le šel iskat... že leto je preteklo, odkar blodi po svetu, dokler ni zadel na to starko.
Ni tedaj poginil! No, zato se je pa vendar bojeval v Srbiji kakor lev in napadal kakor tiger.
»Kaj si rekel P!“ zavpije starka.
»Da, jaz sem ta! Ali ti ni imenovala lmbra vasi, v katero sem bil odpeljan?"
»Ah, da, da... vedeževala sem in se trudila, da sem vse te novce dala njej, da mi pove- to skrivnost... Ali — eh, eh... moja pamet... neumna, na — vidiš, ne vem, kako se je imenovala vas; vem, da je tam nekje v Srbiji." —
»Jovovec! ?* •
..Da... da... ali hodi sem bliže, hitro! in starka potakne ogenj in plamen je zaplapolal.
»Razgrni rokav!“...
„Dii! Ti si, ti si!... Otrok moj! — — Unuk!... Ubij me sedaj Gospod — dosti sem živela!"...
»Kaj je?*
»Vidiš ta mali križec? Mati ti je to vbodla v roko, pred no te je poslala proč... Ah! Ah!... Vendar me je Bog nagradil! Vendar je Bog... je pravica!" In starka se orosi ter pade pred Radi-vojem na koleni, a roki vzdignila je k njemu in ga presrčno objela.
Svetila je že zarja ! Elementi so se umirili, a hladen zrak je vel skozi špranje strašne pečine.
In zares, Radivoj še - le sedaj sezna svojo preteklost. Nikdo ni še tega vedel. Oni, kateri so za to vedeli, že davno leže v grobih.
.Mati moja!"
In ta človek, kateri je povzdignjenima rokama v začetku te novele prosil Boga, zemljo, nebo, kateremu je bil v srcu tresek, a v duši nesreča in jeza, in kateremu je bila jedina misel, sveta želja, maščevanje, kleči sedaj pred čarovnico, katero je hotel ubiti, prijel jo je za žilavi, grdi roki, pa je poljuboval,... poljuboval,.. a iz ognjenih očij teče mu cel potok solza. Jokal je, kakor majhno dete in jecljal:
..Mati. mati moja!"
\ olk je stavil glavo popolnoma med nogi, pa ni niti dihal...
V.
,.Zorka! Zorka, ubogo dete! Ne boj se ! Jaz sem jako izkusna! Glej, komaj imam 22 let, pa že toliko znam, da prevarim vse naše gospodarje, da te rešim, naj bo za katero koli ceno!“
„Ah, Jelida!“ jeclja Zorka.
„Nimam česa več izgubiti. Vse, kar mi je bilo najsvetejše, ukradli so mi, ali jaz nisem zgubila še svoje volje ! Svet, svet je tak ! Grabi! — On je tak, kakor kača... žre, vedno žre in požira! Svet nima usmiljenja... ne zna za mladost, za prihodnost, za življenje ! On se hoče nasititi, pa kaj mu ostalo mar? Vidiš, tak je svetLl Ne jokaj, Zorka!... Vidiš, njemu je treba smelo stati nasproti, pa mu junaško zavpiti: stoj ! A on se tedaj strese, predrami in — pusti te. Tedaj vidiš, ti bodi hrabra, a taka bodi do tedaj, dokler ti jaz ne porečem: dosti, sedaj si svobodna!"
Tako je Jelida učila svojo mlado prijateljico Zorko.
Mi že vemo, kako je Zorka prišla do paši-nega harema, ali prav za prav na vhod pašinega harema.
Jokala se je, sirota! klicala je Boga in Ra-divoja na pomoč, klicala je in povzdigovala roki k nebu, da se jej rešenje od kod oglasi, ali do sedaj bilo je vse to zastonj! No, Bog je Bog! kdo zna več nego on ?
Poglej, kje se pokvarjena, propadla, uničena mlada duša loti velikega dela: da Zorko ohrani, reši! Ona ve prav dobro, kaj je mlada deklica, ko pade v hudobne roke- — skušnje se drži! Ve, da Zorka preide prav tako žalostno, kakor ona, ako se uda, da verjame, da jo vpletejo v zanjke.
Potihnila je Zorka. Obedve ste mirni. Jelida misli na načrte, načrte grozne in rešilne, a Zorka o svoji preteklosti, ljubezni... Radivoju...
»Jelida !“
„Ej?“
„Hodi sem, Ibrahim te čaka“.
„On ?“
»Da !“ odgovori neki stari služabnik.
»Hrabro in previdno!“ zamrmra Jelida Zorki in — se oddalji.
Zorica se je naslonila; glavo je podprla z malo ročico, pa jej misli lete daleč... daleč...
*
f * *
»Cuj, Jelida, vidiš, na tvojo prošnjo peljem te k paši“ —
»Ali P začudi se Jelida.
»Ali bodi pametna ! Paša je dober, dober prav tako, kakor hud! Uljudna bodi! Pa, ako tudi do česa pride, — vešpaša je! Molči, a vse to, kar tam zgubiš, veruj, nadomestiti ti hočem jaz s svojo toplo ljubeznijo, — ker, deklica, ti še ne veš, kako te jaz ljubim11...

p
„Prismoda!“
„Ah!“ zavpije in zmrvil bi jo bil, tega, ker ona njega
hod težkih korakov, koji so se jima bližali. ........
/»Oproščam! . . . besedo si mi dala, a gorje tebi, mko me prevariš!“. . .
„Jeklo za kresilo !“ •
»Kako to?”
»Po © oj za pogoj!“	•
»Pa, d<i!“
»Daj mi ti besedo, pošteno besedo „beso“, da mi ti povrneš z iskrenostjo, vernostjo in delom vse tiste dobrote, katere jaz tebi doprinesem kot žrtva“.
„Kako to? Jaz ne razumem!”
„Mc li ljubiš?”
»Ah, Jelida! Neizmerno. . . neumno”. . .
„A tvoje življenje” —
»Ne, nego tvoje! Moje življenje je — tvoje!” »Res?”
»Alaha mi ! Delaj kar hočeš ž njim! Ali bodi moja, — ne hodi k paši, . . , ali hodi, pa pametno”. . .
„Ali si pripraven za me narediti vse?”
„Vse? Kaj je to v se? Še več, mnogo več”... »Daj mi roko!“
.Tukaj je!"
„Dobro! Pelji me k paši in molči”. .	[■»
— 2'.) —

Mustaf;:
rjOtv
lav «česi se mu zaisla-ite,
ne tolike^tSCjdle, tomveq.Adi ne ljubi, daTiejnisjj šEfl
»A, si li ti to?"
„.Jaz, gospodar".
„E, Mustafa te ni tako lepo opisal. More (oj), lepša si, kakor sem jaz mislil!"
»Ei pa kaj hočem, gospodar".
»Aferim. . . (dobro) prav lepa deklica! — No, veš'li, da sem te daroval mojemu Mustafi?"
»Vem".
„Pa? Si li zadovoljna?"
„Eh — kaj da ti rečem". . .
»Glej, glej; rekel bi, da: nisi!
»Pa tudi nisem!"
»Aferim, deklica ! A, kedo bi tudi onega vraga rad imel! Prav grd je!“. . .
»Grd, gospodar, ali ima dobro srce".
»A, pozna mu že srce! Lažnjivo je ono, veruj!“
»Ne; verujem v srce njegovo".
»E, lepo, lepo". . .
»Tako je, gospodar".
»Pa zakaj si prišla k meni?" jo ponosno upraša paša.
»Zakaj sem prišla? Čuj! Tu je mnogo robov, a vem, da belgrajski vezir povprašuje po njih!' j Mnogo Srbov je med njimi!"
..Pa?" zagrmi paša.
»Pa jaz tako pravim: To so Srbi, a za j nje se briga vezir in sultan!"
— 31
»Vezir!?“ zagrmi razžaljeni paša.
„Da!“
»Pa kaj vezir?! — Deklica, ti si preveč lepa, a vedi, da so rnuke, koje te napravijo strašilom za : celo življenje. Grda boš kakor najgrša starka, ako ti dam te muke! Neumnica! — Vezir? Kaj on? To so moji robovi, pa niti cesarju jih ne dam! Vedi to!“. . . Soba je ječala, a Jelida se je vsa tresla od velikega upitja silnega paše!
»Starec Foča — rekli so mi, da je prosil osvajače in ostale, naj pazijo, da pridejo na koji koli način do srbskih robov. . . vidiš, to vem in to sem ti povedala".. . Daši je govorila srčno in smelo, vendar se je tresla na vsem telesu. . .
„Foča?! — On mnogo drži za te cunjarje, pa za to tudi enkrat plača! No, Foča je v Belem-gradu, v Sofiji sem jaz! To si zapomni ti lepa in drzna deklica! — A sedaj hodi, dokler te ne pokličem ! . . . Morda -se še premislim!“
No, Jelida ne odide.
„Kaj še čakaš ?“
„Imam te nekaj prositi11.
,.Za kaj ?“
„Za Zorico. . . Srbinjo11.
„E? Pa kaj?11
„Pusti jo na svobodo11.
„Sikter!“ *)
——
*) S i k t e i' je turška beseda in znači: spravi se (za-I nifljivo.)
Ibl t*'	»j? 'tu.	v-m;
„Pusti jo, paša!“
„Ilodi hitro od tukaj, rekel sem ti že, kaj te čaka!11
„Morda jo pustiš, ali bo prepozno — drago te bo stalo'! Bolje je, da sedaj napraviš to plemenito delo, nego pozneje, ko te bo stalo strašnih
žrtev!“
Paša skoči, ter leti k Jelidi, no ona je stala mirno; a on se vrne nazaj. Udari dva-trikrat z dlanom ob dlan.
Mustafa se prikaže.
„Mustafa! Pelji to modrico, ali pelji jo daleč... daleč. . . skrij jo, da je nikdar več ne vidim, ker, ako jo še enkrat zagledam, ona je propadla za te vekomaj11.
Mustafa je mislil, da se je ona paši jako prikupila, a neče besede vzeti nazaj, temveč mu jo v drugič podaruje, pa jo zadovoljen prime za roko in pelje seboj.
Paša se je tresel od jeze in malo je manjkalo, da je ni, mesto Mustafi, dal - krvniku.
•Jelida je bila vznemirjena, a vendar jako zadovoljna.

VI.
Vedeževalka! Vedeževalka z volkom!
S takimi klici je svet po Sofiji naznanjal o novico.
K njej ! K njej! . . .
Vsakdo je hote), da za male novec izve svojo srečo in bodočnost; a čarovnica je vsakomur umno prerokovala in gotovo vsakdo se je vračal veselega srca k svoji hiši.
Tudi Mustafa je hotel, da izve svojo sodbo. Odšel je k stari čarovnici.
„Vedežuj!“
„Za koliko ?4i
„ Zlata mecedija! “ (Turški denar: vreden nekaj več kot napoleondor) in da jo starki.
Vedeževalka gleda, gleda nekaj časa v roko in dlan, včasih zopet v grdo Mustafovo lice.
n Kaj je ?“
„Ti si blizu velikega svojega gospodarja ?“
„Sem!"
„Vidiš, tudi to tako kaže44, in pokaže na neko gubo.
„Pa?“
.,Počakaj, to ne gre tako hitro. Vidiš, ta druga — vejnata in. . . glej. . . glej“. . .
„Kaj pomeni onaP4
„Smrl!“
..Neumnica!“ in Mustafa potegne roko nazaj.
„Tako je pisano v knjigi resnice, naj se ti jeziš, ali ne, lepi junak, tako mora biti14, odgovori starka.
Mustafo je vendar nekaj vleklo, da izve po-jedinosti vedeževanja.
„Pa, jaz sam, je-lip4	3
*¥ „ -"
»Ne, več njih!“
»A, kateri so ti ?“
»Tvoj gospodar in še mnogi. . . mnogi, tukaj ni jasno ; dlan imaš čudno". . . .
»Neumnost!“
»Molči... glej, glej, spregledala sem, glej, ta 'ejica na dlani kaže zopet nekaj drugega... ej, ej!“
»A kaj? a kaj?" jo hitro povpraša Mustafa.
»Bogme rešenje. . ._ ali ta tukaj išče nekake pogoje". —
»Pogoje ?“
»Da!"
»Pa kake?'"
»Ako ti sam postaneš ubijalec in slepo veruješ v ono, katero ljubiš!"
»Ljubim? — Od kod veš ti to? — Ne, jaz ne ljubim prav nobene!" odgovori Mustafa z namero, da do dna izkusi starko, dasi jej je veroval neumno, fanatiški vsako njeno besedo.
•»Eh, tedaj to laže. . . ali ne, ne. . . glej, t o je resnica, a ti lažeš!"
Mustafa se prestraši; da, zares, starka prav zadeva.
»Pa, kojo misliš, da ljubim?"
»Eh, kojo ? Deklico. Pa lepo, pa mlado, ali tuje vere". —
»darovnica!"
»Eh, eh. . . glej, pa Boga mi". —

„In ona kakor da — “
„Ljubi mene?“
Starka molči in gleda v -dlan.
„ Govori!“
„Ne. Nečem".
„Moraš!“
„Pusti me, junak!“
,,Nečem!“
Pusti me" —
„Ne, dokler ne slišim vsega!“
„Tukaj ti nekaj pravi v večnih resnicah, — S ako hočeš najprej to slišati in pristaneš na ukaz teh večnih besedij, potem ti hočem to povedati! ! Gledaš me sumljivo! He, he, he, neumni junak! I T o ne more lagati!"
„Pa, kaj je?"
,,Zakolni se, da boš molčal in da i z-|.p o 1 n i š!"
„Eh, jaz vem, kaj je to!“
,.Potem idi“. . . .
„Tedaj dobro: zaklinjam se!"
„IIodi bliže. Vidiš to progo, koja k palcu [vleče, ta pomeni: boš velik gospod. Ta, katera [se spušča k mezincu, pravi: zamenjaš gospodarja".
„Starka!“ in Mustafa se je ves stresel.
„A ta, ki se križa, pravi: ljubiš strastno, .srčno. Ta pa, ki gre h kazalcu, pravi: tudi.ona .tebe ljubi. Ta krog pa, podoben Salamonovi premo iri črti, pravi: Jelida!"	3*
„Jelida! . . . Strašna vedeževalka! v resnici,! ti govoriš božanstvene besede!“. . .
„Čuj dalje. Ali ta, ki se zvija okrog vseh teh progic, pomeni: reši Zorko Srbinjo... pazi, da jeden tujec, kateri se ti hoče javiti, pride tisti čas
■* ..
k tvojemu gospodarju, ko tam ne bo nikogar, ko j bo tišina11. . . .
„A! Zanjka! Goljufija!“. . .
„Nečeš? — A ti idil1
Mustafa je molčal.^Globoko se je zamislil, pal diha težko. . . obupno. . .
»Zakaj .ne greš?"
„Govori dalje !"
„Po tem sestanku moraš ti ubiti svojega gospodarja!". . .
Mustafa se je stresel, a starka je uprla vanj svoji očesi pa opazovala uplivTsvojega vedeževanja.:;
Mustafa se je skrčil; dihal je hitreje in hitreje; zrak mu je bil težak, a očesi ste se mu razširiti . Tresel se je po vsem telesu.
„No, kaj ti je ?“ *
„Ubijem te! Nesrečnica!“
„He, he, he. ... a gospodstvo, a slava! A ljubezen, a Jelida !“
„Ah, strahota, strahota!"...
„Idimo k vedeževalki, vedeževalki !“ upilo je ljudstvo zunaj, a Mustafa se zdrami.
„JIodi sedaj! Čuj! Ves ta svet hoče slišati
tvojo sodbo".

„Vedeževalka. . . kak plamen si mi vrgla v to srce, v to dušo!“
„Hodi in — izvrši! Sodba je sodba in jaz ne moreni proti njej prav nič!“
„Ako mi lažeš? Ako jaz propadem ?"
Starka je molčala.
„Govori!“
„Sodba je. sodba! Idi!“
,,Veruješ zares in je tukaj zapisano, da prav jaz zamenjam gospodarja?"
„Je!"
„In da bo Jelida moja?"
„Da!"
Dolgo sta molčala. Starka je dosegla popolno zmago in uspeh, • a Mustafa se je bojeval s svojo vestjo! Nazadnje skoči, stegne se, poravna život irr zavpije starki obupno, strahovito:
,,Dobro ! Vse hočem napraviti!"
Starka se je smehljala, a na ta smeh stopila sta v sobo Radivoj in Jelida.
„Si li vse slišal?"
„Vse“.
,.Si li zadovoljen ?“
„Da!"
„Samo na delo. On mi že naznani, kedar ti bo treba iti k svojemu bratu po očetu, kedar bo treba, da vidiš Alaj-bega".
„Dobro, mati!“
„Skrij se sedaj. Vidiš, da hoče ves ta svet s šilo vstopiti. Hiti in čakaj!"
■ ■
Radivoj se umakne, a tudi Jelida, katera je skrivno zapustila hišo in vse te skrivnosti povedala j starki.
Prihajali in odhajali so zapored od starke, srebro je žvenketalo, starka je vedeževala, a čudno je, kako je sedaj vsak zadovoljen s svojo sodbo odhajal iz sobe. . .	v
Tudi Jelida se je sedaj po stezi hitro napotila k hiši. . .
Burna in strašna noč.
Nikjer zvezde, nikjer meseča, a veter je strašno pihal ter metal opeko s streh na tla.
Alaj-beg je sedel na blazini ter željno upiral pogled na sobina vrata. Pričakoval je nekaj, kar se ga je posebno likalo, pričakoval je in drhtal... pričakoval je — Zorko.
Ni dolgo trajalo. Težke zavese so se razgrnile, a stari Ibrahim vstopil je z Zorko.
Kako lepa je bila Zorka v tem strahu, kako blaga, kako bleda, kako sramožljiva, pa vendar hrabra.
„ldi Ibrahim11. . .
„Ne, ne, gospodar, noj ostane tukaj'1, reče Zorka. „Saj pojdem zopet nazaj" —
„Idi! Idi !“...
Ibrahim ne čaka dalje, odide.
Zorka se vsa strese.
„Ne plaši se, lepi otrok; ti, tako lepa, kakor zarja, ti, tako mila, kakor duh prave vrtnice, ne
smeš ostati tudi zanaprej neznatna, slaba... posebne sobe mojega harema boš ti krasila: gospodarica moja in vsega mojega bodeš ti, hurija*) sedmega neba!“
Zorka pogleda obupno navzgor, iskajoč nebo in — Boga!
„Hodi sem... glej, sedi k meni... tu imaš prostor. — Ne ganeš se? A, tedaj grem, vidiš, jaz k tebi".
Alaj-beg vstane in gre k Zorki. Onajevstra-šena planila do vrat, no, te so bile zaklenjene; Zorka zavpije, poklekne ter vzdigne sklenjeni roki k paši in tresoče, kakor v mrzlici, izgovarjala je te besede:
„Boj se Boga! Usmili se me, te prosim klečeča !-‘
„Neumnica, neuinničica moja11, reče jej paša in jo prime za tresoči roki.
Zorka se strese. Z očmi je iskala okoli, da bi ugledala kako stvar, s kojo bi ubila sebe, ali pašo in s tem se ubranila zverskih, strašnih naskokov pašinih; no, bilo ni ničesa, a Alaj - beg imel je čvrsti roki. Stegnil jej je z jedno roko obe njeni sklenjeni roki, a z drugo objel jej je stas, ta lepi, vitki stas, pa jej je milostljivo žvrgolel... pa jo je poljubljal... miloval...
Zorka se je branila z vso silo dekliške, mladostne moči, upila je, klicala na pomoč, a ni bilo
*) Nepojmljive lepe deklice v turškem raju, koje bodo . zveličanim k ti: epi e iib kratkočasile ter razveseljevale. .
nikogar, na vse to odgovarjal jej je paša s poljubci in milovanjem...
Burja narašča...
Zorka se je obupno branila, ona je gledala, da na koji koli način zada sebi ali 1 urku smrt. Ona se ni samo branila, temveč je skočila k oknu, da skoči doli; pa, ko jo paša ujame, plane ona va-nj, kakor ranjena levinja!
Paša se je obupno, silno branil. Ali onih dveh čvrstih, okoli vrata zvitih rok ni mogel odtrgati. Ti roki ste ga stiskali čedalje trdneje ii\ paša na jedenkrat očuti, da nima zraka, da se duši,., davi...
Kakor ranjen lev skoči z vso silo, pa zgrabi, svojo žrtev kakor neumen z obema rokama za vrat. Roki ga ne puščati. A tudi on stiska zmeraj bolj in bolj in za malo časa občuti, kako oni roki okoli njegovega vrata popuščati, slabiti...
Izdahnila je Zorka... On jo je zadušil!...
Kadar je bilo vse zvršeno je paša pritekel ter razbil okno, da se nadiha čistega zraka... obrne se še-le in vidi, kaj je napravil.
„Mrtva je“, zašepeta tiho. „Mrtva, in še tako
lepa!11...
*
*
Skozi gosli mrak približevala se je jedna senca k pašhiemu dvoru. Po stopinjah hitro za njo korakala jo_ druga.
— 41
„Pst! Mustafa!“
„Kdo je?“
„Jaz. Jelida!“
„Jelida! Ti! Pa kam greš in kaj hočeš P’ „Kar ti, ljubček moj!“
„Idi nazaj, idi“.
,,Ne. Pred nekoliko urami odpeljal je Ibrahim Zorko k paši, pa je še sedaj ni nazaj. Šla sem, da te poiščem. Reši jo. Bog ve, kaj je ž njo. Videla sem te, da si se napotil sem in šla sem za teboj“. „Kaj, ali je ona pri paši?“
„Da!“
„Hodiva. Rešiti jo hočem!“
In prav tedaj, ko je paša razbil okno, prišli ste k dvoru ti dve senci. Ali, ko zagledati ta prizor, reče Mustafa nehote.
„Ni dobro!“
Brzo sta šla gori. Od zadej, skozi poznane sobe Mustafove prikradla sta se do same sobe pa-šine, kjer se je dogodilo ono grozno zločinstvo.
Malo, da Jelida ni zavpila, a .Mustafa, morda prvič v življenju, strese se od strahu.
Jelida se je zgrudila. Nakrat odleti, kakor blisek! Mustafa je gledal Zorko mrtvo, kako še z razpuščenimi lasmi, debelima očesoma in razširjenima rokama leži na podu, a paša stal je tik nje, pa se mu obraz krčevito raztezal, a očesi bliskali.
,,Sedaj je prilika!11 pomisli Mustafa.
Burja je zmeraj silneja. . . Ves pašin krasen, lesen dvorec se je zibal! . . .
*
i	*	*
„Nesreča! Nesreča! Nesrečah1... zaječi Je-lida in pade na vedeževalkin prag.
uKaj je ?“
Jelida je v omotici. Ničesa ne ve. Noge so jo zapustile. Nima več moči. Letela je, kakor najhujši arabski jahač. Dihanje jej jenja. Padla je v omotico.
Drgnili in polivali so jo z vodo, ali ona ni prišla k sebi.
„Mora biti veliko hudo“, pravi starka Ra-divoju.
„Vidiš, že prihaja k sebi!“ Doda Radivoj.
„Le. . . ti. . . tam. . . mrt . . va. . . ah. . . moje srce‘;. . .
„Kaj, kje?“ zavpije Radivoj.
„Dvor. . . pa. . . Sin... . ubil je. . . i. . . di.. . ma. . . ščuj. . . jo“. . . In ničesa več se ni slišalo. Jelida se je strašno krčila in zvijala, učasih jej je srce bilo brzo in slišno, a včasih ni niti dihala. . .
Krči v srcu.
„Ah!“ zavpije Radivoj! In leti naravnost k pašinemu dvorcu.
„Jelida. . . dete moje“ — govorila-je starka
'di Jelida no govori.
Ona se še parkrat stegne, odpre silno oči in usta in — zamolči za vedno; umrla je.
Bila je močne in burne krvi, to hitro, prehitro dirjanje od dvora do vedeževalke in Radivoja, da jima naznani dogodek, uzročil jej je krče in kap v srce, in ona, sirota, umre; osvobodi se vsih želj, vsih muk, vse svetne pokvarjenosti!
Vendar je bila poštena duša ta Jelida, a njena pokvarjenost vpiše naj se za greh društva...
Čarovnica je pokleknila zraven nje, pa jo je poljubovala, pa je jokala, pa molila Boga. . .
*
* *
„Kdo je ?“
„Proč, na stran!“
„Stoj! kdo gre ?“
Tako so vpile straže tistemu, kateri leti kakor ta burja, ki ravno sedaj najbolj divja.
Radivoj ni poznal tajnih izhodov iz pašinega dvorca in drevoreda, pa se je napotil naravnost. Straža ga je zadržavala, no drugemu, kateri ga je povpraševal, odleti glava in jatagan (velik nož) je napravil, da mu še glas ni prišel iz grla.
Še enkrat:
„Kdo gre !‘-
In še enkrat se zablišči jatagan in ta zadnji glas pomolči za vedno.
V dvorcu je tekanje. Cel dvor je obkrožen z vzbudivšimi se domobranci in vojsko. -
„Kaj hočem delati? Da poginem in da se mu ne maščujem? Ako udarim med nje, neumno poginem brez maščevanja! Glej, koliko jih je!“. . . . tako je šepetal Radivoj. Pa se potem domisli:
„Ne. Tako hočem !“. . .
Gori se svetle okna. Pa od silne burje, kakor da vžgane sveče trepetajo, kakor da tudi celo tje prihaja strašni veter.
Mustafa je gori. On neče še izvršiti svojega dela. — Množtvo jih je. Molči in pomaga pri preoblačenju mrtvega telesa Zorkinega.
Prinesli so jo celo do vrat k Ibrahimu, da jo jutri pokoplje.
Vrnil se je paša, age in ostali.
Paša se boji. . .
„03tanite tukaj vsi. Lezite in spite po mojih sobah11.
V trdnem snu očutili so, da jih nekaj duši. In glej, ogenj! Besna nephta širila je ogenj vedno bolj. . . in bolj — a stari les v poslopju prasketal je, kakor smodnik, in prodno je kakemu prišlo na pamet, da se reši, zgrmi s strašnim ropotom vsa streha in pokrije čez petdeset mrličev, med njimi Alaj-bega in MustaCo. . . .
*
* *
Po vijočem se potu hitel je jeden človek z bremenom na ramenu in s konjem zraven sebe, katerega je vodil, a na konju je nekdo sedel.
Burja je besnela, no, čista, brez dežja, brez megle; ta je prisilila zarjo.
Ti potniki so bili: Radivoj z mrtvo Zorko na plečih, a na konju je sedela starka — čarovnica.
Po stranskih stezah potovala sta po dnevu, a po noči rabila sta pot.
Ni dolgo trajalo. Prišla sta do zaželjenega mesta. Poljuboval je Zorko in jokal se, kakor otrok, pa jo je potem zakopal tik očeta. V njegovi sta vasi, ali v vasi njegove mladosti. Vsi so se veselili. Že zdavno je odšel, a junak je Radivoj, pa ga prav sedaj potrebujejo.
Ustaja je!
Vse ustaja, veliko in malo na prisvajače bel-grajske. Srbi niso hoteli trpeti te nesreče.
Vsi so udarili v krvavi boj! Radivoj bil je
prvi.
On je malo osivel; grdega pogleda vzbiljen, junak. — oči so se mu zaiskrile, kakor najhujši ogenj, ko mu je kdo imenoval Turka.
Boril se je, kakor lev; a ljubil je in smilila se mu je vsaka sirota.
„Jaz bi mogel biti srečen, pa, glej, kako sem strašno nesrečen! Tako nesrečen, kakor nihče na svetu; duša mi je zakopana, moja Zorka; — a, to, kar mi je še ostalo, to je srce, koje je trši nego kamen, pa se neče razpočiti, ali tudi njemu gotovo pravi krogla konec !“. . .
— 4G —
Zmagali so osvajači, zmagan narod vrne se nazaj. ,,IIrttirnerif-‘ carski je izdan in milost sultanova razprostira se neizmerno na srbsko rajo.
Vračajo se mnogi, — ali Radivojn ni. —
Čakali so mnogi.. . šteli dni, tedne, mesece, ni ga, pa ga ni!
Nekega dne pride njegov drug in prinese njegove toke (srebrne plošče na prsih) in da jih edinemu nesrečnemu ostanku njegove rodovine, starki — čarovnici.
„Tu imaš toke unuka, junaka Radivoja! Umrl je. Roril se je slavno. Pozdravlja tebe in — grobe svojega življenja b‘
Starka je zijala. Prvič ni razumela ničesar „t Gledala je v mladega junaka, pa ničesar ni razumela. Prijela je toke, pa jih je poljubila...
"o obesi moj unuk, moj Radi voj, kadar pride domov”. . .
„Umrl je tvoj Radovoj!“. . .
„Ne. . . ne. . . ti se motiš! Pride že on neki dan; on je dober! ... Pa me popelje seboj. . . . Ti tega ne veš“. . .
„Sirota!“. . .
Starka se je zagledala pred se, a vsi so jo gledali kakor z usmiljenostjo, ker je obnorela od starosti, nekaj od strašne žalosti in pretrpljene nesreče. . .
Vendar so bili trenutki, ko je znala za-se, te trenutke rabila je ona za sokolenje srbskih vi-
tezov, budila je narod, pripovedovala trpljenje in muke, katere trpe Srbi od Turkov ; prerokovala je večno odrešenje in svobodo v kratkem.
In glej: po dolgih letih oglasi se v logu in dobravi, oglasi se od neba do zemlje, oglasi se v sredini junaškega srbskega rodu glas, glas, kateri je bil strašen, kakor trobenta strašne sodbe, a lep kakor slavčev glas, mil kakor kos kruha in vrč vode lačnemu in žejnemu* glas:
„Svoboda ali smrt!14
In razvije junak zastavo svobode in — Srbija bila je svobodna.
*
* *
„Hočeš li z menoj ?“
»Hočem, kako bi ne šel, saj to je spremstvo starke našega junaškega Radivoja!14
In spustili so prost, lesen, nebarvan ,!aboj v izkopano jamo in pop (pravoslaven duhovnik) odpoje:
l	.Večnaja pamjat“. . . .
In stotina rok meče zemljo v grob s šepeta-|njeni: ..liog se usmili duše!“4 . .
0 lfl so se vse reve, vse nevolje, vsa zla; a duh, vzdržljiv ta duh gre v vesoljnost, v brez-krajnost, v neurnrlost, da tam pove svojim:
»Doživela sem svobodo lepe Srbije!44 . . .
^Tri s mrli. ' 1
■-l\ «y* A> r\! i
Pripovedka grofa L. N. Tolstega; iz ruščine po-
slovenil Podravski,	tV
L.
Bila je jesen. Po veliki cesti sta drdrali dve kočiji. V prednji sta sedeli dve ženski. Jedna je bila gospa, suha in bleda. Druga — sobarica polnega života in rdečega lica. Kratki pristriženi lasje so se ji vsipavali izpod belega klobuka, rdeča roka v raztrgani rokavici jih je urno pospravljala. Visoke prsi, pokrite s toplim robcem, so dihale zdravja; bistre črne oči so se ozirale skozi okno po ubogajočem polju, pa zopet plašno zrle na gospo in po kotih kočije. Sobarici pred nosom se je gugal gospejin klobuk, obešen na mrežo; na kolenih ji je ležal majhen psiček: noge so se ji ribale oh škatljicah, napolnenili s perjem in steklenino, 1ii so ' ležale v kočiji ter potihoma bobnale.
Gospa sklene roki na kolenih, zapre oči, guga se polahkoma na blazinici, naslonjeni za njenim hrbtom: obraz se ji nagubanči, na kar prične zamolklo pokašljevati. Na glavi je imela belo ponočno čepico, skrbno zavezano s plavim trakom pod brado. Drugi trak, enake barve, segajoč pod čepico, je držal njene sivkaste, nenavadno gladko počesane lase, toda bilo je nekaj suhega, mrtvega na polti pod tem obsežnim trakom. Uvenela, nekoliko zar-menela koža, je le medlo pokrivala nežne in krasne poteze obraza: bila je rdeča na licih in čeliustih.
Ustnice so bile suhe in nemirne, redke trepalnice se njso vihale, in plašč za potovanje se je zbiral v gube na upadlih prsih. Navzlic temu, da je imela oči zaprte, kazala se ji je na licu utrujenost, nemirnost in trpljenje.
Sluga, oprši se na svoj sedež, je dremal na kozlu; poštni kočijaž, drzno kričeč, je podil zapre-ženo četvorico konj, ozirajoč se časih po drugem kočijažu, isto tako kričečim za njim na kočiji. Na mehki in blatni cesti so puščala kolesa za seboj enakomerno širok sled. Nebo je bilo temno in hladno; neprijetna megla se je vlegala na polja in cesto. V kočiji je bilo soparno. Bolnica pobesi glavo vznak ter polagoma odpre oči. Velike oči so se ji lesketale ter bile prekrasne, temne.
„ Zopet ”. je dejala, nervozno odrivajoč s krasno suho roko dolnji del sobaričinega plašča, komaj 'se dotikajočega njenih nog, in usta se ji bolestno stisnejo. Sobarica “je z obema rokama zgrabila plašč, dvignila se na krepkih nogah, pa se zopet vsedla. Sveže njeno,lice se je zalilo z jasno rdečico. Prekrasne, temne oči bolnice so dihtivo spremljale vsako njeno gibanje. Gospa se je uprla z rokama ob sedež ter se tudi hotela dvigniti, da bi mogla sesti više. toda moči so jo zapustile. Usta so se ji skrivila in vse lice je pokazalo izraz zlobne ironije: ,Ko bi mi vsaj pomagala!”... — „Oh, ni treba! Jaz morem sama, bodi samo tako dobra ter ne pokladaj mi za hrbet svojih culj!“. . . — „Rajše se me ne dotikaj, če ne znaš!” Gospa je zaprla oči in, vnovič urno dvignivši trepalnice, pogledala sobarico. Sobarica, gledajoč jo, si je grizla spodnjo ustnico. Globok vzdihljaj se izvije iz prsij bolnice, toda ta dolgi vzdihljaj se je spremenil v kašelj. Obrnila se je, nagrbančila čelo ter prijela se z obema rokama za prsi. Ko jo je kašelj pustil, je
— 51
ij vnovič zaprla oči in sedela nepremično na svojem I mestu. Kočija je pridrdrala v vas. Sobarica je iz-I vlekla debelo roko izpod odeje ter se prekrižala.
»Kaj je to?* upraša io gospa.
»Postaja, milostljiva gospa*.
»Cernu se križaš, Uprašam te?“
»Cerkev, milostljiva gospa*.
Bolnica se obrne k oknu ter se jame počasi C križati, gledajoč z velikimi očmi veliko vaško cerkev, I mimo katere je drdrala kočija.
Pred postajo se kočiji ustavite. Iz druge pri-I deta soprog bolne žene in zdravnik.
»Kako se počutite?* upraša zdravnik, tipajoč R bolnico za žilo.
»Nu, kako je, dušica, ali nisi trudna?* upraša | mož po francoski. »Hočeš li izstopiti?*
Sobarica, pobravša prtljago, se je stisnila v I kot, da bi jih ne ovrela v razgovoru.
»Nič mi ni, kakor po navadi*, odvrne bol-•' niča. »Iz kočije ne pojdem*.
Soprog postoji za trenutek, na to pa otide * v čakalnico. Tudi sobarica je zapustila kočijo ter I smuknila skozi vrata.
»Ce mi je slabo, radi tega še ni treba, da 1 bi vi ne obedovali*, odvrne lahno se smehljaje bolnica zdravniku, ki je stal pri oknu.
»Nihče se ne briga za me“, je dostavila j sama za se, ko je odstopil zdravnik s počasnimi ; koraki od nje ter zdirjal po stopnicah v čakalnico. »Dobro se imajo, zato so tako malomarni.
; O moj Bog!“
»Nu, kaj poveste, Edvard Ivanovič?* upraša ! soprog veselo si maneč roke, ko vidi priti zdrav-| nika. »Ukazal sem prinesti kovček z vinom, kaj 1 mislite o tem?*
»Mogoče je“, odgovori zdravnik.
„Nu, kaj pa ona?“ upraša vzdihuje soprog z zamolklim glasom ter dvignivši ledija.
,Rekel sem. da ne pride v Italijo, Bog daj, da srečno dospe v-Moskvo, Zlasti v takem vremenu".
„T.oda, kaj hočem? Oh, moj Bog, moj Bog!" -In soprog si zakrije lice z rokami. ,Daj sem!« reče nosilcu, ki je prinesel kovček z vinom.
„Bilo bi bolje ostati doma", odvrne zdravnik, stisnivši z rameni.
„Recite mi, kaj mi je bilo početi?" oglasi se soprog. „Saj sem storil vse, da bi jo pridržal: govoril sem ji o denar ib razmerah in o otrocih, katere morava zapustiti, o mojih zasebnih stvareh — toda ona ni hotela slišati ničesar. Dela samo načrte, kako bo živela v tujini, kakor bi bila že zdrava. Žalostno, težavno, toda kaj hočem? Pojasniti ji njen položaj, značilo bi toliko, kakor jo umoriti".
»Saj je ona že mrtva, vi morate to znati, Vasil Dimitrijevič. Človek ne more živeti, če nima pljuč in pljuča ne zrastejo v drugič. Moja in vaša skrb bodi to, oslajšati ji kolikor mogoče njene poslednje ure. Tudi duhovnika bi bilo treba".
»Oh, moj Bog, predstavite si moj položaj, spomnite se njene poslednje volje!... Naj se zgodi, kar hoče, tega ji jaz ne rečem. Saj vi veste, kako dobra jc-“...
„Vendar poskusite jo pregovoriti, naj ostane, dokler je še tako mrzlo", reče zdravnik, pomeljivo prikimujoč z glavo, „kajti na poti utegne biti slabo"...
»Aksjuša, ej Aksjuša!" klicala je .nadzornikova hči, ovijajoč okolo sebe rute ii\ vrteč se na zakotnih stopnicah; „pojdivc gledat Širkinsko gospo; pravijo, da se radi bolezni.v \\rsih odpelje
v Italijo. Jaz še nikdar nisem videla, kako izgledajo oni, ki bolehajo na sušici“.
Aksjuša skoči na prag in obe, prijemši se za roke,, zdirjata pred vrata. S tihimi koraki se približata kočiji ter pogledata skozi odprto okno. Bolnica se obrne proti njima; ko pa opazi njiju radovednost, nagrbanči čelo ter se obrne v stran.
„Bo-og“, reče nadzornikova hči, urno se obrnivši na stran; »kako krasna je bila in kaj je ostalo sedaj? Ej, groza! Ali si videla Aksjuša?"
„Ej, kako je suha!" pritrdi Aksjuša. »Pojdive, zakaj mrzlo je. Vidiš", nadaljuje, »jaz je poprej nisem poznala, toda vsekako mi je je žal, Marica!"
»In kakšno blato", odgovori Marica in obe. » sta dirjali nazaj za vrata.
»Očividno, strašna sem", mislila si je bolnica. »Da bi le kmalo prišla za mejo, tam se precej popravim".
»Nu, kako se počutiš, moja duša?" reče soprog, stopivši h kočiji ter žvekajoč nekaj v ustih.
»Vedno eno in isto uprašanje", pomisli si bolnica, »toda on je".
»Le tako" spregovori skozi zobe.
»Veš, moja duša, jaz se bojim, da se ti ne shujša od potovanja v tem vremenu in tudi Edvard Ivanovič govori to. Se li vrneva?"
Ona je srdito molčala.
»Vreme se zboljša, pota postanejo lepša in tudi ti bi se ne počutila tako slabo. Potem bi šli vsi skupaj".
»Odpusti. Ko bi te poprej ne bila ubogala, bila bi sedaj v Berlinu in že popolnoma zdrava".
»Kaj hočeva, moj angelj, saj veš, da ni bilo &Mo» oče'. Toda sedaj, ko bi še počakala kak mesec, lii se ta čas popravila, .jaz bi dokončal svoje fc st vari ir tudi otroke bi vzela seboj"...
»Otroci so zdravi, toda jaz nisem".
„Toda spoznaj vsaj, moja duša, da v tem času, če se ti hujša na potovanju... tako, vsaj doma1-. . .
„Kaj doma?" odvrne pikro bolnica. Toda beseda umreti jo je prestrašila in radovedno je uprla svoj pogled v moža. On pa je pobesil oči in molčal. Usta bolnice so« se bolestno zakrivila in solze so ji pritekle iz očij. Soprog si je zakril lice z robcem ter tiho odšel od kočije.
„Ne, jaz pojdem", je dejala bolnica, dvignivši oči proti nebu, sklenila roki ter jela šepetati pretrgane besede. „Moj Bog, čemu, čemu?" je dejala in solze so se ji vedno' huje lile iz očij. Molila je dolgo in vneto, toda v prsih jo je nekaj tiščalo in bolelo; na nebu, po polju in cesti je bilo temno in mračno in ta jesenska megla se je kar sipala na cestno blato, na strehe, na kočiji in kožuhe kočijažev, kateri, pogovarjajoč se z' močnimi, veselimi glasovi, so mazali jermene ter zapregah konje v kočijo..................................«	.
II.
Konji so bili upreženi, toda kočijaž je odlašal — šel je v družinsko sobo. V sobi je bilo f vroče, soparno, temno in dušljivo po vonjavi novo pečenega kruha, zelja in ovčjih kož. Nekoliko kočijažev je bilo v sobi: kuharica je hodila okolo peči, na kateri je ležal bolnik, zavit v ovčje kože.
„Svak Hvedor !" je dejal mladenič - kočijaž v kožuhu, z bičem za pasom, stopivši v sobo in obr-nivši se k bolniku.
»Čemu ti. bedak, kličeš Fedka?-V oglasi se jeden od kočijažev; /glej, na vozu te že čakajo".
*. „Rad bi si izposodil njegove škornje, svoje, sem ‘raztrgal", odgovori mladenič, pogladivši si,
lase in ravnajoč rokavice za pasom. „Ali spi? Hej, svak Hvedor?" ponovi ter stopi bliže k peči.
„Kaj hočeš?" čuje se slab glas in sabo lice se sklone s peči. Široka, shujšana in obledela, kosmata roka je vlekla dolgo kmečko suknjo na rame, pokrite z umazano srajco. „Daj mi piti, brate; kaj hočeš?"
Mladenič mu poda kupico z vodo.
„Nu, kaj, Fedko", pravi stopivši bliže, „ti bržkone ne potrebuješ novih škorenj sedaj; daj jih meni — saj ne boš več tlačil trave".
Bolnik, uklonivši utrujeno glavo nad leskečo kupico in namočivši redke, pobešene brke v tekočino. je poželjivo pil hladno vodo. Brado je imel poraslo z debelimi dlakami; globoko udrte in medle oči so se. le s težavo dvignile ter pogledale mladeniču v lice. Odstranivši vodo, je hotel dvigniti roko, da bi si obrisal mokri ustnici, toda ni mogel. Molčeč in tesko sopeč je zrl rnladenču naravnost v oči ter zbiral moči.
»Nemara, da si jih že komu obljubil?" reče mladenič in takrat te zaman nadlegujem. Toda, na dvorišču je mokro, moram se podati na delo, pa sem si mislil, čaki, od Fedka si izposodi škornje — njemu nemara niso potrebne. Mogoče, da jih sam potrebuješ, povej?"
V prsih bolnika se je jelo nekaj prelivati in vreti; sklonil se je, na to ga je jel mučiti dušljivi kašelj.
„Kak6 bi jih potreboval!“ vmeša se nepričakovano iji srdito v razgovor kuharica, ,,saj' je sedaj že drugi mesec, odkar ne zleze več s peči! Glej, kako kašlja; meni sami je hudo pri srcu, ko ga samo čujem. Čemu so mu škornje? V novih škornjih ga vendar ne pokopljejo... Pa tudi čas je že, Bog mi odpusti grehe! Bilo bi potrebno, pre-
nesti ga v drugo sobo, toda kam? Gujem, da imajo v mestu bolnišnice; tukaj nam je zašel ves kot in prazniki se bližajo! Nikjer ni prostora, ker je treba vse kote počediti!“
„Ej, Serega, pojdi, gospoda te čaka!“ zakliče skozi vrata poštni načelnik.
Serega je hotel oditi, ne čakaje odgovora, toda bolnik mu je dal z očmi znamenje, da mu hoče odgovoriti.
»Le vzemi škornje, Serega", je dejal, ko je potlačil kašelj in si nekoliko oddahnil. ..Toda čuj, kupi kamen, kadar umrem", je dostavil hripaje.
»Hvala ti, svak! Torej jih vzamem in kupim kamen".
»Ali ste čuli, fantje?" je še s težavo uprašai bolnik, sklonil se znovič in jel kašljati.
»Dobro, čuli smo", odgovori jeden kočijažev. Pojdi. Serega, pa se vsedi. kajti načelnik že zopet gre. Širkinska gospa je bolna1-.
Serega urno sezuje svoje raztrgane, neprimerno velike škornje ter jih vrge pod klop. Nove škornje svaka Fedora so se mu prilegale, kakor vlite, in Serega jih je zadovoljno gledal, ko je šel ž njimi h kočiji.
»Škornje, so jako dobre! Daj, da jih namažem-', je dejal kočijaž z mastjo v roki v hipu, ko je Serega, plezoč na kozla, vzel vajeti v roke. — ,,Ali so bile zastonj ?“
„Mar mi jih zavidaš?1- odgovori Serega, dvignivši se in zamotavši si okrog nog pol kožuha. ..Naprej! Moje so!-- zakliče na konje, mahne z bičem in obe kočiji sta vkupno s popotniki in kovčki, pokriti z jesensko meglo, nakrat zdrdrali po mokri cesti.
. Bolni (kočijaž je ostal v soparni sobi in na-
— 5.7 —
kašljavši se dovolj, obrnil se na drugo stran ter vtihnil.
Ljudje so do poznega večera hodili v sobo, odhajali iž nje, obedovali — toda bolnika ni bilo slišati. Predno so odšli spat, stopi še kuharica na peč ter mu vrže na noge kožuh.
,,Ne jezi se na - ine, Nastazi.ja“, spregovori bolnik, „kmalo se ti umaknem s kota“.
„Dobro, dobro, kaj, to ni nič“, zamomlja Na-stazija. „A kaj te boli, svak, povej ?“
,,Vse znotraj me boli. Sam Bog ve, kaj je to?"
„Gotovo te tudi grlo boli, kadar kašljaš?"
„Vse me boli. Moja smrt je prišla — to je to! Oh - oh - oh". . . — zastoka bolnik.
„Noge si pokrij, tako", reče kuharica ter po-klada nanj kožuh in potem zleze s peči.
Po noči je v sobi le medlo svetila nočna svetilnica. Nastazija in deset kočijažev so glasno hropeč spali na tleh in po klopeh. Samo bolnik je slabo stokal, kašljal in se obračal na peči. Proti jutru je popolnoma utihnil.
„Čudno, kaj.se mi je sanjalo", je dejala kuharica, spn budivši se o svitu. „Videla sem, da je svak Hvedor zlezel s peči in šel drva sekat. Daj, 'pravi, Nastazija, jaz ti napravim drv. Jaz pa sem mu rekla: Kako boš neki ti sekaj drva ? Toda on pograbi sekiro in jame sekati urno, da so kar trske okrog letele. Kaj govorim, ti si bil vendar bolan? Ne, pravi, jaz sem zdrav, in ko se zdani, spopal me je strah, da . sem zakričala in se zbudila. . . Ce le ni umrl? . . . Svak Hvedor, svak!"
Fedor se ne oglasi.
„Ge le ni umrl? Treba je iti pogledat", reče jeden sprebudivših se kočijažev.
Kosmata roka, Tei je visela s peči, bila je hladna m bleda.
iTreba je iti povedat načelniku. Zdi se mi, da je umrl“, reče kočijaž.
Fedor ni imel sorodnikov — bil je od daleč. Druzega dne so ga pokopali na novem pokopališču za gajem in Nastazija je nekoliko dnij pripovedovala vsem .svoje sadtje in o tem, kako se je ona prva' pobriiiila za svaka Fedora.
III.
Prišla je pomlad. Po mokrih mestnih ulicah, med poblatenim ledom so se stekali potoki, za plotom so drevesa'poganjala popke in njih veje so se močno gugale od svežega vetra. Z ozračja pa so padale in kapljale prozorne kapljice. . . Vrabci so neprestano čvirikali in letali semtertje s svojimi •kratkimi krili. Na solčni strani, na plotih, hišah in drevesih se. je vse gibalo in svetilo. Radostno in pomlajeno je bilo vse na nebu in na zemlji in v srcu 'človeka.
V jedni glavnih ulic, pred veliko gosposko hišo je bila nastlana sveža slama; v hiši je bivala ista umirajoča bolnica, ki se je toliko žuriia preko ni£j£i£i
PfPzaprlih sobinih vratih sta stala : soprog bolnice in neka stara gospa. Na naslonjaču je sedel duhovnik, pobesivši oči in držeč nekaj zavitega v . epitrahili. V kotu, na zofi, je ležala starka, mati bolnice, ter bridko jokala. Pri njej je držala sobarica v roki bel obrisač, čakajoč, kedaj starka neha jokati, in seže po njem; druga jo drgnila z nečim starki senci ter ji pihala pod čepico na sivo glavo.
„No, Kristus bodi z vami, moja draga11, je dejal mož postarani gospej, stoječi ž njim pri vratih; „onn ima tako zaupanje do vas, vi tako znate govoriti ž njo. Pojdite, golobica, pripravite jo k temu11. Že je hotel odpreti vrata, toda se-

strična ga je zadržala, pritiskajoč si večkrat robec k očem ter se naposled zravnala.
„Sedaj se mi zdi, se ne pozna, da semjokala“, je dejala, odprla vrata in stopila v drugo sobo.
Mož je bil omamljen ter očividno ves pobit. Namenil se je iti k starki, toda komaj je prestopil nekoliko korakov, se je obrnil ter, prehodivši izbo, približal se duhovniku; pogleda ga, pomigne z rameni ter vzdihne. Gosta brada, v kateri so se srebrile bele niti, se je tudi dvignila kvišku in zopet pobesila navzdol.
.Moj Bog, moj Bog!“ zakliče soprog.
.Kaj hočemo ?“ odvrne duhovnik in znovič dvigne kviško ter pobesi brado.,
.Tudi mati je tukaj “Trete v obupnosti mož. .Ona tega ne prenese! Vsaj tako ljubiti jo, kakor jo ljubi ona. . . jaz neznani. Ko bi vi oče poskusili jo pomiriti in jo pregovoriti, naj gre odtod".
Duhovnik ustane ter stopi k starki.
.Resnica, materno srce nihče ne more oceniti", reče, .toda Bog je usmiljen".
Starko je zgrabil krč.
.Bog je usmiljen", nadaljuje duhovnik, ko se je nekoliko pomirila. .Jaz vam povem, v moji župniji je bil neki bolnik, še hujše bolan, nego je Marija Dimitrijevna; in kaj? Priprosti meščan gaje v kratkem času z zelišči ozdravil. A sedaj je ta meščan v Moskvi. Pravil sem že o tem Vasilu Di-mitrijeviču:	lahko poslusite... V najskrajnejšem
slučaju bila bi to vsaj tolažba za bolnico. Bog.vse premore".
„Ne, ona ne more več živeti", spregovori .starka. .Namesto mene hoče Bog vzeti njo*. In zopet se je polasti krč, da je zgubila zavest.
Soprog bolnice si zakrije lice z rokama ter zbeži iz sobe.
Prvo bitje, katero je srečal na mostovžu, je bil šestletni deček, loveč mlado dekletce.
.Ali ne ukažete peljati otroka k materi?" uprašala je pestunja.
„Ne, noče jih videti. To jo preveč razžalosti".
Dčček za trenutek postoji ter radovedno ogleduje očetovo lice, potem pa skoči na noge in veselo kričaje zdirja dalje.
„Glejte jo, vrano, oče!" zakliče deček in kaže na sestro.
Med tem je v drugi sobi sedela sestrična pri bolnici in z lepimi besedami se trudila, obrniti njene misli na smrt. Zdravnik je pri drugem oknu mešal pijačo.
Bolnica, v beli suknjiči, obložena z blazinami, je' sedela na postelji in mirno gledala sestrično.
»Oh, moja draga", je dejala, nepričakovano pretrgavši ji razgovor, „ne napeljujte 'me ! Ne mislite, da sem otrok. Kristi ja nka sem. Tem vste-. Vem, da ne bom dolgo živela, vem, ko bi me n1bž bil poprej ubogal, bila bi v Italiji, in mogoče — da, gotovo, — bila bi zdrava. Vsi so mu zatrjevali to. Toda kaj hočem, očividno Bog hoče tako. Vsi smo grešniki, to vem, toda zaupam na milost božjo, da nam vse odpusti. Trudim se, da spoznam samo sebe. Tudi’ jaz sem grešnica, moja draga. Toda koliko sem za to prestala! Trudila sem se, prenašati potrpežljivo svoje bolečine". . ,
»Torej naj pokličem duhovnika. Še lože vam bo, ko se spoveste", reče se.stričina.
Bolnica prikima z glavo.
»Bog, odpusti meni, grešnici!" zašepeta.
Sestričina otide in pomigne duhovniku.
»To je angelj", reče možu s solzami v očeh;. Mož se je razjokal, duhovnik odšel skozi vrata, a starka je ležala še vedno v nezavesti in v prvi
— 61
sobi je nastala tišina. Čez pet minut se je duhovnik vrnil, odložil epitrahil ter si popravil lase.
„Hvala Bogu, sedaj je dokaj mirnejša”, je dejal. .Želi si vas videti”.
Sestričina in mož vstopita. Bolnica je tiho jokala, gledajoč neko sliko.
.Ozdravi te Bog, duša moja !“ reče mož.
.Hvala. . . Kako mi je sedaj dobro, kako neizrekljivo sladkost občutim!” je dejala bolnica in lahni nasmeh ji je igral na njenih tankih ustnicah. ..Ni li res, kako je Bog usmiljen?. . . On je milostljiv in vsemogočen! In znovič je proseče z očmi, polnimi solz, gledala na sliko.
Potem riakrat, kakor bi ji nekaj prišlo v glavo, pomignila je možu ter ga poklicala k sebi.
„Ti nikdar nočeš storiti tega, kar te jaz prosim”, je dejala s tihim in nemirnim glasom.
Mož je stegnil vrat ter jo pokorno poslušal.
Kaj želiš, moja duša?”
.Kolikokrat sem ti že govorila, da ti zdravniki ne vedo nič. So še drugi zdravniki, ki me ozdravijo. . . Duhovnik mi je pripovedoval, da meščan. . . Pošlji!”
.Po koga, duša moja?”
.Moj Bog, ničesar noče razumeti!”. . . In bolnica je nagrbančila čelo ter zaprla oči.
Zdravnik, stopivši k njej, prime jo za rok6. Žila je vtripala čedalje slabeje. Pomignil je soprogu. Bolnica je opazila ta migljaj ter se plašno ozrla. Sestrična se je obrnila na stran ter se razjokala.
„Ne jokaj, ne muči sebe in mene”, je dejala bolnica: .to mi kali moj dušni mir”.
.Ti si angelj!“ je dejala sestričina, poljubljajoč ji roko.
.Ne, poljubi me v lice — le mrtvim poljubljajo roko. . . Moj Bog, moj Bog!”
— <52 —
Se tistega večera je bila bolnica mrlič. Njeno truplo je ležalo v krsti v dvorani velike hiše. V veliki sobi z zaprtimi vratini je sedel cerkovnik in momljaje čital z mirnim glasom Davidove psalme. Jasna voščena svetloba je padala z visokih srebrnih svečnikov na bledo čelo mrliča, na težke voščene roke in okamenele gube pokrivala. Cerkovnik, ne razumevajoč svojih besed, je enakomerno čital, in v tihi sobi so čudno donele in umirale njegove besede. Gasili pa so se iz oddaljene sobe glasili otročji glasovi in njih topot.
»Kadar skrivaš Svoje lice — se žaloste", se je glasil psalm, »kadar jim odvzameš dušo — poginejo in se spremene v prah. Ko pošlješ svojega duha — so zopet stvarjeni in tako prenovljaš lice-zemlje. Bodi ti slava, Gospod, na veke".
Lice mrliča bilo je strogo in veličastno. Niti na čistem hladnem čelu, niti na krepko stisnenih ustnicah se ničesar ni gibalo. Bilo je videti, kakor da posluša one besede. Nu, ali je pa razumela vsaj sedaj te velepomenljive besede?
IV.
Gez mesec dnij se je nad grobom umrle gospe vzdigala zidana kapelica. Nad grobom ko-čijaža pa še ni bilo kamena; samo jasno zelena trava je jela obraščati grob, ki je služil kot jedino znamenje minljivosti vsega posvetnega.
»V resnici boš imel greh, Serega", je dejala enkrat kuharica na postaji, »če Hvedoru ne kupiš kamena. Poprej si govoril — zima, zima, ali pa tudi zdaj ne ostaneš mož beseda ? Saj sem bila navzoča. Enkrat te je že prišel prosit; če ga ne kupiš, pride drugič in davil te bode".
»Ali kaj, se mar jaz temu ustavljam ?“ je odgovoril Serega. Jaz kupim kamen, kakor sem rekel,
za poldrag rubelj ga kupin:. Nisem pozabil, toda pripeljati ga je treba. Ko o priliki pojdem v mesto, pa ga kupim."
„Ko bi vsaj križ postavil, to je, to!“ oglasi se stari kočij až; „kajti napačno je to. Škornje pa znaš nositi".
„Kje pa naj ga vzamem, ta križ ?... Iz polena ga ne iz-tešeš"’
„Kaj vendar govoriš — iz polena ga ne iz-tešeš ? Vzemi sekiro, pojdi zarano v log, tam ga iztešeš. Ali jesen ali kaj druzega posekaš, pa bode križ. Drugače bi moral še logarja napajati.... Za vsako tresko ga napajati ne moreš. Pred kratkem sem si zlomil vago, pa sem si iztesal novo, — nihče mi ni rekel besedice".
Drugo jutro, rano ob svitu, vzel je Serega sekiro ter šel v log.
Po tleli je še ležala odeja padajoče, od soln-ca še ne osvetljene rose. Na vsliodu se je polagoma jasnilo in medla svetloba se je odbijala ob jasnem nebesnem oboku. Niti jedna travica na tleh, niti jeden list na vejah visokih dreves se ni ganil. Le semtertje je vznemirjal tišino šum ptičjih perutnic v goščavi. Nakrat pa je nekak čuden, prirodi tuji zvok zadonel in umolknil ob kraju gore. Toda glas se je ponovil vnovič ter začel se pravilno glasiti okrog debla nekega nepremičnega drevesa. Jeden vršičkov se je nenavadno strespl. mo-kro listje je nekaj zašepetalo in penica, sedeča na veji, je odletela ter potresajoč z repom sedla na drugo drevo.
Sekira je z zamolklim glasom zvenela čedalje tiše, sočnate treske so padale na rosno travo in pod udarci še je čul lahni tresk. Drevo se je streslo, nagnilo in spet zravnalo na svojem panju ; na to se je ozval tresk še enkrat in drevo je padlo ž
ropotom na črna tla. Na trenutek je glas%mjdre utihni). Penica je zažvigala ter zletela še
Prvi šolnčni žarki so prodrli meglo, razsvetli nebo ter se razprašili po zemlji. Megla se je v valovih valila v globine; rosa, iskreč se, se je spreminjala na zelene v leskeCi travi, prozorne meglice so se žurile nekam ter se razprašile po modrem obnebju. Tiči so gnezdili v goščavah in, kakor spla-šeni. si nekaj gostoleli; sočnato listje je mirno šepetalo na vršičkih in veje živih dreves so'se počasi, pa veličastno razpenjale nad mrtvim, posekanim drevesom.
••





>