Poštnina plačana v gotovini. POPOTNIK PEDAGOŠKI IN ZNANSTVENI LIST LETNIK XLIX. . 1927/28. | i VSEBINA: RAZPRAVE 1. Prof. dr. K. Ozvald: »Nova« šola ........... 145 2. Ljudevit Stiasny: Lev Nikolajevič Tolstoj kot pedagog. (Nadaljev.) 149 IZ ŠOLSKEGA DELA 1. F. Kranjc: Delovni pouk. (Nadaljevanje.) .........154 2. Eliza Kukovec: Povest v šoli. (Nadaljevanje.)........ 156 UČITELJSKO SAMOIZOBRAŽEVANJE 1. Pavle Flere: Malo o učiteljski samoizobraževalni akciji .... 159 2. Jože Pahor: O nravni vzgoji............. . 162 RAZGLED A. Slovstvo: Ocene: A. Kosi: »Nova Zabavna knjižnica za mladino.« — Radivoj Rehar: Koromandija .............165 B. Časopisni vpogled: Bibliografija važnejših časopisnih člankov v decem- bru 1927. in januarju 1928. — Nove pedagoške knjige .... 165 C. To in ono: Frančev: Osnovno šofetvo v novem prosvetnem programu. — A. Osterc: Učiteljišča po novem prosvetnem programu. — F. Kranjc: Prosvetni program o viš. pedag. šolah. — Dr. Fr. Derganc: Filozofski .......167 slovar. (Nadaljevanje.) Glavni in odgovorni urednik: A. Skulj v Ljubljani. — Izdajatelj Udruženje jugoslovenskega učiteljstva (UJU), odgovoren A. Skulj v Ljubljani. Tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani, zanjo odgovarja Francš Štrukelj v Ljubljani. E E £ e e e e e £ E e 6 e E E E £ £ e e e e e e e e e e fltam/ron/R nvn/nnwm/R/n/R m m UČITELJSKA TI/KARNA V LJUBLJANI, FRANČIŠKANSKA ULICA 6 Je najmoderneje urejena In izvršuje vsa tiskarska dela od najpreprostejših do najmodernejših Tiska šolske, mladinske, leposlovne in znanstvene knjige; ilustrirane knjige v eno- ali večbarvnem tisku; brošure in knjige v vseh nakladah; časopise, revije in mladinske liste. Okusna oprema ilustriranih katalogov, cenikov in reklamnih listov. Lastna tvornica šol. zvezkov. Založba in uprava Sokoliča in Naše radosti. UČITELJSKA KNJIGARNA V LJUBLJANI prodaja slovenske znanstvene, strokovne, leposlovne, pripovedne in mladinske knjige kakor tudi knjige za osnovne, srednje in obrtne šole ter ima v zalogi vsakovrstni papir, pisalni, risalni in šolski pribor in učila kakor tudi umetne in pokrajinske razglednice v največji izbiri. „Popotnik" izhaja v zvezkih 15. dne vsakega meseca in stane na leto 50 Din, polletno 25 Din, četrtletno 12'50 Din; posamezni zvezki stanejo 5 Din Naročnino in reklamacije sprejema upravništvo listov UJU, poverjeništvo Ljubljana, Frančiškanska ulica 6. Rokopisi naj se pošiljajo na naslov: Pavel Flerž, Beograd, Nebojšina br. 24. POPOTNIK PEDAGOŠKI IN ZNANSTVENI LIST LETNIK XLIX. FEBRUAR 1928. ŠTEV. 6. PROF. DR. K. OZVALD: »Nova« šola. (Za razmišljanje o možnostih in mejah) »Vse danes tako zveneče besede treba prekon-trolirati, če je v njih še vsebina in sicer taka, ki omogoča delo in akcijo.« (Narodni dnevnik.)1 Resnice z vzgojstvenega področja, n. pr. to, kar velja za dognano glede vzgojnih ciljev in metod, niso »verites de raison«, to je nujno-miselne sodbe, katerih smisel bi bil neposredno razviden. Tozadevni spo-znatki ne ležijo 'kar na dlani, marveč so »verites de fait« ali kakor pravi Goethe — »rezultati ž i v 1 j e n j a«. In E. Spranger, profesor pedagogike na berlinski univerzi, jih v svojem globokoumnem spisu »Die Generationen und die Bedeutung des Klassischen in der Erziehung«2 zares klasično označuje, trdeč o pedagoških spoznatkih, da jim je izvor poglobljeni stik z življenjem pa intenzivno razmišljanje o tajinstveni dinamiki njegovih sil ter da jih le jako po malem ugotavlja rastoče izkustvo, dejstvovanje in mišljenje. Zreli mojster da ima o njih drugačne misli, nego pa navdušeni začetnik. Tukaj da si je treba osvojiti stopnjo za stopnjo, in da ga sploh nemara ni človeka, ki bi smel trditi, da so se mu zadnje sikrivnosti tozadevno popolnoma razodele. Tako do skrajnosti previdno presoja »možnosti in meje« napredovanja v vzgojstvenem prizadevanju mož, kateri je, stoječ sedaj na zenitu svojega življenja, ustvaril dela, ki v pedagoškem zboru za enkrat veljajo za sekularna (»Lebensformen«, »Psychologie des Jugendalters«, »Kultur und Erziehung« in še marsikaj). 1 Uvodnik »Fraze kot argumenti.« (16. dec. 1927.) 2 Jugendführer und Jugend probleme. Festschrift zu Georg K e r -schensteiners 70. Geburtstag. Herausgegeben von Aloys Fischer und Eduard Spranger. 1924. Str. 307 in sl. Z druge strani pa kohorta mladih in »mladih« entuzijastov čedalje-bolj glasno zove na pedagoški mejdan. In tudi pri nas slišimo, da je nujno potreben »popoln preokret v vsem našem vzgojstvu«, da »moramo prelomiti s tradicijo«, da imamo računati z mladorojenim hotenjem, ki naj »realizira novo vzgojo ter postavi s tem temelje za nadaljni razvoj naroda in človeštva« in tudi ukreše »pedagoško žarišče za vso Slovenijo«. Kdo ima torej prav? Ali bodra četa strelcev, ki samozavestno in včasi malce žlobudravo vihti plamenico svobode na barikadah pedagoške revolucije? Ali vrsta mož, ki se na tihem zatapljajo v knjigo življenja (A. Fischer, Kerschensteiner, Litt, Spranger ...) ter z neko rezervo motre vihro reformarstva, katera se je zagnala čez pedagoški drn in strn? No, za pravilno presojo takih pokretov se je tupatam vredno ozreti v preteklost, ki je tudi v tem oziru dobrodošla pa dobrohotna — magistra vitae. N. pr. si ogledati ves oni tamtam, ki ga je svoje dni vzbudila »eksperimentalna pedagogika«. Idejni razvoj tistega kosa pedagoške istinitosti, ki mu pravimo »delovna šola« in ki se sedaj razglaša za »novo« šolo, je namreč za las podoben usodi, katero je v polpretekli dobi doživela eksperimentalna pedagogika. Miselni koncept eksperimentalni pedagogiki je nekako pred 20 leti vznikel iz očividnega dejstva, da se je eksperiment ali poizkus na področju priiodoslovno orijentirane psihologije (ki pa je le eden (!) izmed možnih psiholoških vidikov) izkazal kot prav uspešno sredstvo za proučevanje duševnih vprašanj. In kmalu se je eksperiment od strokovnjakov (Binet, Dewey, Meumann, Lay...) začel rabiti, z uspehom rabiti tudi za reševanje pedagoških problemov. Pa ni trajalo kdovekaj časa in »eksperimentalna pedagogika« je postala — modno geslo, ki so ga kaj radi izklicavali poklicani, še rajši pa nepoklicani ljudje. Dobila je sloves čudodelnega ključa, ki bi utegnil odlklepati sleherna vrata in vratca na širnem področju vzgojstva, zlasti pa didaktike. Največ so se tudi za eksperimentalno pedagogiko navduševali tisti, ki so o njej najmanj razumeli. In ker so vrh tega začeli še pedagoški diletantje »eksperimentirati«, ki večinoma niti slutili niso, da pedagoški eksperiment (tudi operiranje s statističnimi podatki, ako naj ne bo le brezpomembno premetavanje števil!) zahteva i veliko teoretske priprave, če bi naj vodil do sigurnih, občeveljavnih rezultatov: zato je prav kmalu sledil hladen curek na prerazgrete glave. To se pravi, na skoraj je začelo prodirati spoznanje, da »eksperimentalna pedagogika« ni nemara kak poseben in doslej nepoznan kompleks vzgojstvenih možnosti pa nalog, da je to marveč — le ena izmed različnih pedagoških metod, po kateri se da ta ali oni pedagoški problem, (n. pr. proučevanje posameznikove inteligentnosti ali svetovanje pri izbiranju poklica, itd.) v danih mejah »eksaktno« reševati, kajpada samo od veščaka! In s tem spoznanjem šele je bila širje odprta pot do uspešnega razvoja eksperimentalne smeri na široki livadi celotne pedagogike.1 In prav tako bi tudi »delovna šola« danes lahko rekla o sebi, da bi manj — bilo več. Pregoreče, čestokrat povsem nekritično navduševanje za delovno šolo je njeni ideji namreč bolj škodovalo, nego pa koristilo. S tem, da so slednjič začeli delovno šolo zapisovati kot nekak bajni recept proti vsem nedostatkom, ki jih dosedaj učni načrti, izobrazbene teorije, vzgojni cilji, organizacijski ustroj šole... bodisi istinito ali pa le bolj na videz izkazujejo: se ideja delovne šole ni okrepila, ampak prej — kompromitirala. Da se stvar res tako ima, o tem nas uveri nekoliko globlje naperjeni pogled v idejni votek delovne šole. Največ pobude za prvi, zdrav zamisel delovne šole je pač dalo sodobno življenje, ki v vseh svojih oblikah, zlasti pa v gospodarski, čedaljebolj neizprosno zahteva od slehernika brez izjeme, da — delaj, da bodi: »delavec, in sicer preudaren delavec, ki pozna svoje moči, ki je čim bolj izobražen ter se lahko izkaže celega človeka na svojem mestu v družbi in v kulturi« (A. Fischer). Iz take miselnosti je izpočet .embrijo »delovne« šole. Rdeča nit njenega bistva je torej ta, da učitelj ne bodi le bolj ali manj rutiniran podavač različnega znanja in veščin, kar bi vse učenec naj pasivno sprejemal ter čim vernejše pomnil — kakor je to bilo v »stari« šoli. Pouk v delovni šoli bodi marveč tako urejen, da učenec čim bolj aktivno in nazorno sodeluj pri osvojevanju znanja in veščin. — Premišljeno naglašam tukaj pouk. Tisti namreč, ki se ogrevajo za nekak »pedagoški ekspresionizem« (kult otrokove izrazljivosti), češ, delovna šola bi naj pouk iz dosedanjega osrednjega mesta bolj na periferijo premaknila ter otroku pretežno postala »doživljevalnica« (Erlebnisstätte), taki, pravim — grešijo zoper temeljna poglavja pedagoške psihologije ter žagajo vejo, na kateri šola sedi. Kdo neki bi oporekal, da je aktivnost v šolskem obratu upravičen in v pravih mejah tudi uspešen metodični princip! Ali pa tudi docela nov, to je drugo vprašanje. Kajti že v spisih starogrškega Platona, ki je bil čudovito pedagoški usmerjena filozofska duša, se nahaja (skoraj 400 let pred Kr.) mesto, ki ga tolmačijo v pravkar označenem pomenu delovne šole. V državoslovnem spisu »Zakoni« (21. pogl.), kjer razpravlja Platon o idejnih temeljih države, prava in verstva, je tudi govora o ljudski šoli. In govoreč o pomenu računstva, geometrije pa zvezdo- 1 Gl. n. pr. G. Grünwald, Die Pädagogik des zwanzigsten Jahrhunderts. Ein kritischer Rückblick und programmatischer Ausblick. 1927. Str. 71 in sl. slovja za življenje, izraža Platon pač presenetljivo, povsem »moderno« naziranje, da nevednost v teh rečeh ni toliko zlo, kakor pa tisto mnogo-znanstvo, ki si ga je kdo pridobil pod slabim (učiteljevim) vodstvom! Saj tudi sicer vidimo v razvoju človeštva, da velikim, načelno važnim istinam, na katerih sloni kulturno življenje, nikar ni bilo treba do danes čakati na svojega Kolumba. Zlasti pa je vzgojstvo, ta za organsko rast človeške družbe odločilni regulativ, moralo, tudi v prejšnjih dobah vzbujati pozornost voditeljsko usmerjenih genijev. Samo da spoznatki te vrste pogostoma pri celih rodovih padejo zopet v pozabo in jih je treba včasi znova odkrivati. Že velikokrat se je pokazalo, da das Wahre ist schon längst gefunden, hat edle Geisterschaft verbunden. (Goethe.) O besedi »delovna šola«, ki se sedaj toliko rabi, je nekdo dejal, da ima danes že do sedem krat sedem pomenov. To se pravi, malone vsakemu, ki »se poti in trudi« za delovno šob, je ob tej besedi kaj drugega v mislih. A naravnost tragična ironija je v tem, da je marsikateri izmed gorečih »reformatorjev« podoben tistemu otroku, ki je na morskem pesku sedeč v prazne školjke zajemal ter zopet izlival, oziroma prelival morsko vodo in naivno mislil, da s takim početjem — premika morje. Kakor bi nove metode'" in metodice bile — nova šola! In »sijajni« uspehi »nove« šole, ki jih sedaj na razstavah razkazujejo kot vzgojstveni triumf, so v istini bolj sofizem za oko, nego pa prepričevalni argument, da bi »delovna šola« imela nekak pedagoški monopol; saj so to pač večinoma uspehi v takih učnih predmetih, katerih pedagoški pomen se dandanes jako rad precenjuje (risanje, modeliranje in zlasti še ženska ročna dela). Gonilna sila v vsem tem brez dvoma dobro mišljenem, a ne vsikdar kdo ve kaj v globino segajočem prizadevanju za »novo« šolo je pač nezadovoljnost s »staro«. Ali da bi stara šola, vsa kakor je, danes sodila med staro šaro, dočim bi »nova« imela biti nekak pedagoški passe-partout, o tem se doslej nisem mogel prepričati. Saj se vendarle mora n. pr. priznati, da vsi tisti, ki so vsak po svojih močeh ustvarjali sodobno kulturo, katere se nam menda ni treba sramovati ne pred seboj in ne pred svojim naraščajem, prihajajo iz — stare šole. In nedavno sem imel priliko, govoriti z učiteljico, ki se je lanske jeseni v Mariboru udeležila tridnevnega tečaja o »novi« šoli. Koncem prvega dne, pravi, sem si z ozirom na to, kar sem videla in slišala, tiho rekla, da »novo« pride pač — jutri. Toda, ko je pozvanjalo k večeru drugega dpe, sem prav tako na tihem morala priznati, da sem po isti poti, ki se je tukaj poveličevala za povsem novo, hodila že doslej — v svoji »stari« šoli. Zato sem tretji dan ostala doma. In tako je torej velika samovoljnost, neke vrste pedagoška (in tudi logična!) diktatura, če se en metodični princip ali sredstvo istoveti s celotnim smotrom šole ter vsiljuje enačba: šola = delovna šola. Sedaj, ko se pedagoška po vodenj, ki je našumela iz jako različnih hudournikov povojnega entuzijazma in povojne — psihoze, že vidno uteka, začenja bolj in bolj prodirati naziranje, da šola, zlasti pa ljudska in srednja šola bodi — obraževalnica (BildUngsschule). To se pravi, nje naloga je ta, z vsemi sredstvi delovati na to, da bo dečko in dekle ob svojem času v stanu in tudi voljan, se udeleževati kulturnega življenja (na področju gospodarstva, politike, znanstva, umetnosti, verstva, nravstvenosti, socialnosti...) in sicer po lastni pameti, to je, ravnajoč vsikdar tako, kakor bo v tedanjih oblikah življenja sam smatral za najbolj prav, in ne kar avtomatično po vodilih tega, kar danes njegovi obrazovatelji smatrajo za edino prav.1 In da delovni princip šole lahko prav obilno prispeva v ta namen, je jasno ko beli dan. Samo .tega si ta princip ne sme svojiti, da bi bil nekakšen »omnes omnia docendi ars« (Komensky), to je, idejni začetek in konec šolskega vzgojstva! (Konec prihodnjič.) LJUDEVIT STIASNY: Lev Nikolajevič Tolstoj kot pedagog. (Dalje.) V. Spomini Vazilija Morosova na Leva Tolstega.1 Vazilij Morosov je obiskoval šolo v Jasni Poljani od 1. 1859. do 1862. Njegovi spomini na šolo v Jasni Poljani so zelo zanimivi, ker je bil zelo nadarjen in bistroumen. Že v tretjem šolskem letu je sestavljal tako dobre spisne naloge, da je Tolstoj objavil nekatere teh nalog v svojem pedagoškem listu. Pozneje je živel kot izvozčik v Tuli, kjer je 1. 1914. tudi umrl, v 1. 1908. pa je objavil »Vestnik Evrope« njegovo povest s predgovorom Leva Tolstega, v katerem ga imenuje svojega najljubšega učenca. Ta knjiga nas pouči, zakaj so Leva Tolstega njegovi učenci tako zelo ljubili ter zakaj so tako radi in tako točno hodili v šolo. Obenem je ta knjiga 1 Gl. Litt o v članek »Die gegenwärtige Lage der Pädagogik und ihre Forderungen« (v njegovi knjigi »Möglichkeiten und Grenzen der Pädagogik«, 1926). 1 Wassilij Morosow: Erinnerungen eines Jasnopoljaner Schülers an Lev Tolstoj. Prevedel L. Berdl. Basel. — Knjiga se dobi edinole v Švici. neprecenljiv dokument, ker se tako moremo dobro seznaniti s pedagoškim delovanjem Leva Tolstega v dobi, v kateri se je boril v prvi vrsti s svojo šolo in s svojimi učenci. Izdajatelj nemškega prevoda L. Berndl iz Basela prišteva v svojem uvodu to delo prvim umotvorom. — Evo nekaj odlomkov: l. »Leva Tolstega gorečnost nas je navduševala in njegova vnema je rasla od dneva do dneva. Med odmorom ismo imeli eno uro časa za zajutrek. Šalili smo se in igrali. »Hočete Ii kaj jesti in se na prostem igrati?« vpraša nas Lev Nikolajevič. »Grem z vami. No, kdo bo prvi zunaj?« — Vsi hrumimo z ropotanjem in vpitjem po stopnicah navzdol za Levom Nikolajevičem, ki preskoči naenkrat tri stopnice, da bi nam ušel. , Mi se pa podimo — cel trop za njim. — »Kmalu se vrnem,« pravi nam iin teče v drugo hišo, kjer je stanoval. Razkropili smo ise čez vsa pota na vrtu. Kmalu se je vrnil Lev Nikolajevič. Uganjali smo razne smešne neumnosti, vrišč, vpitje, tek in dirke se ponavljajo. Suvali smo drug drugega v sneg ter ometavali drug drugega s kepami. »Sedaj pa pojdide vsi nadme! Poskušajte, če me morete vreči!« — In vsi ga takoj obkolimo, ovijamo ise nanj, vlečemo ga sem in. tje, podstavljamo mu nogo, ometavamo ga s snegom, plazimo se po njegovem hrbtu, napadamo ga in se trudimo na vso moč, da bi ga vrgli na tla. Toda s še večjo močjo se upira našim navalom in enak močnemu biku nas nosi na svojem hrbtu. Čez nekaj časa pade utrujen, največkrat pa v šali v sneg. Naše neizmerno veselje je bilo nepopisno. Takoj ga začnemo okepavati s snegom in ga cel kup namečemo, med tem ko kričimo: »Kup je še premajhen, kup je še premajhen!« Tako so nam postale ure minute. Kdor živi v takem veselju, temu bi neopaženo minilo tudi stoletje. Večkrat, ko smo ga zgrabili in smo ga hoteli vreči, se je pripetilo, da nam je rekel: »Počakajte malo!« in je sam legel na tla. »Bijte me sedaj s pestmi po hrbtu!« Takoj ismo začeli udrihati s pestmi po njegovem hrbtu: 011 pa nam je klical od časa do časa: »Tako je prav! Tako je prav! Še na tej strani malo! A tudi tukaj malo! Zdaj še tukaj nekoliko! Nižje! Višje!« Mi pa med smehom in vpitjem udarjamo vedno močneje. Nato je vstal in je rekel: »Sedaj je dosti. To je bilo dobro. Tako je bilo prav!« Ene in iste igre se mladina kmalu naveliča. Lev Nikolajevič si je izmislil vedno nove igre. »Veste kaj?« nam reče. »Kaj pa?« vprašamo in ga željno ogledujemo. »Sankati se hočemo s hriba navzdol! — »Kako se bomo sankali, saj nimamo sani! — »Le pridite, vse se bo dobilo!« In vse krdelo koraka k skednju. »Tukaj so sani, te vzemite!« reče Lev Nikolajevič in .nam kaže na ene tam stoječih sani. — »Grom in strela, so to sani! Ali jih bomo mogli premakniti?« — »Kaj vendar! Ali nas je tako malo mož? Primite!« — Sam prime sani na prednjem delu. — »Vsi skupaj! Z združenimi močmi! Ena!« On potegne, a mi obkolimo sani kot mravlje, vlečemo, potiskamo in pomagamo, kar le moremo. Zunaj zveže Lev Nikolajevič voje, se postavi v sredo in vleče kot kak jak konj proti višini. Naša radost postane razposajena. Med vožnjo smo skakali vsi na sani, toda on je povečal svoje moči in je vlekel sani s krdelom na hrib. Ko smo bili na vrhuncu, reče Lev Nikolajevič: »Tako, zdaj pa vsi sedite! Še več! Krdelo je še premajhno!« Zlezli smo na sani, eden se je valjal vrh drugega. Dali so sanem pravo smer, jih potisnili od strme višine in kot puščica so zdrknile navzdol. Na strmih mestih in ob jarkih, smo se kot krompirji kotalili v sneg. Lev Nikolajevič je stal na višini in se srčno smejal. S stokanjem in sopihanjem vlečemo sani zopet navkreber, počivamo nekoliko, zapojemo »Dobinuško«1 in vlečemo sani zopet nekoliko dalje. Toda na najstrmejšem mestu ne pomaga niti odpevanje »Dobinuške«. Lev Nikolajevič se smeje, priteče, se vpreže zopet in pravi: »Zdaj pa vsi naenkrat! Ena!« Tako smo privlekli zopet sani na višino. Zopet se je reklo: »Krdelo je premajhno!« Zopet smo se kotalili na najbolj nevarnih mestih v sneg. Naše smejanje ni imelo konca. Vsi smo razvneti, rdeči do konca uhlja. Smešno in veselo je, kako smo padali: »Ti se prekucneš čez me in jaz čez te. Spodrknem čez glave drugih. Meni se taja sneg pod 'srajco!« In zopet vlečemo sani na višino. »Lev Nikolajevič! Sedite k nam! Sami ne znamo prav naravnavati sani!« — »Dobro, vzemimo ono smer, da se Izognemo največjim strminam.« Zopet smo sedli in uravnali sani v drugo smer. Šurajev nas je potisnil navzdol in naše sani so zdrčale kot puščica. Stali smo pokonci v saneh ter kričali: »hura!« Pri tem smo se krčevito oprijemali Leva Nikolajeviča in pritiskali proti njemu. Bil je v prvem delu sani tako stisnjen, da se ni mogel geniti. Konja vodimo z vajeti in sani si določijo 'same svoj tek. Na polovici hriba zavijejo sani na pot, ki vodi do hlevov, obdanih s spleteno ograjo. Bliskoma, kakor s paro zdrčimo po pobočju naravnost proti ograji. Udar v ograjo je bil neizogiben. Sedaj — pok kot strel iz mnogih pušk. Ograja se podere. Voje se zapletejo skozi pletenino ograje do prvega dela sani. Ob udaru nas je vrglo čez sani, vendar se je k sreči še vse končalo prizanesljivo. »>To nismo dobro naredili!« reče Lev Nikolajevič. — Z njegovo pomočjo izvlečemo sani in jih potisnemo v skedenj. Ta dan se nismo več sankali. Delavcem pa zapove Lev Nikolajevič urediti hrib za sankanje. Naredili so nasipe, polili jih z vodo, da je čez noč zmrznila in tako je nastal ravnočrten saninec, po katerem smo se sankali brez nevarnosti. 2. Večkrat smo se kopali v ribniku vsi učenci z Levom Nikolajevičem na čelu. Pokazovali smo Levu Nikolajeviču, kar smo znali posebnega, plavali smo, potapljali se in prehitevali drug drugega. Lev Nikolajevič je ležal v travi, glavo si je podpiral z roko in se je smejal iz polnega grla, posebno ako se je kateremu izmed nas ponesrečilo kaj posebnega pokazati. »Dovolj, dovolj, prilezite zopet iz vode!« smejal se je Lev Nikolajevič. »Oblecite se!« In ko nas ogleduje, se zelo čudi, da se nam tresejo roke in da ne moremo vtakniti rok v rokave. Potem nam je zaukazal parkrat teči za stavo v parih okrog ribnika. Zopet smejanje. Nato zakriči Lev Nikolajevič: »Otroci, kdo priteče prvi do šole? Hura!« In sam je tekel, kakor hitro je mogel. S kričanjem in vpitjem mi za njim, suvamo se, spotikamo se, padamo, tečemo zopet. Zmagovalec je ostal vedno Lev Nikolajevič. 3. Po dopoldanskem pouku je Lev Nikolajevič telovadil. Za telovadbo je bila določena posebna prostorna soba v pritličju, kjer so bili poprečni drogi in še polno drugega telovadnega orodja. Tudi učenci smo radi telovadili z Levom Nikolajevičem. Ako je bil zraven, ni manjkalo zabave. Lev Nikolajevič je kot izboren telovadec vodil telovadne vaje. 4. V šoli je vladalo vedno dobro razpoloženje. Učili smo se z veseljem. Še z večjo vnemo nas je poučeval Lev Nikolajevič. Njegova gorečnost je bila tolika, da je večkrat 1 Sloveča pesem Volge. pozabil na svoje kosilo. V šoli nas je resno gledal. Od nas je zahteval troje: snago, red in resničnost. Ni rad videl, če si je kdo od učencev dovolil neumne šale, in šaljivcev ni ljubil. Nasprotno je pa rad videl, da se mu je odgovorilo na njegova vprašanja naravnost in resnično brez ovinkov. Nekdaj mi je zašepetal nek deček — ne spominjam se več, iz katere vasi je bil, vendar ni bil iz naše — eno najgrših psovk na uho in je zakril potem svoj režeč obraz z vzdignjenima rokama, da bi se tako odtegnil pogledom Leva Nikolajeviča. »Kaj pa se je zgodilo, Glinkin, zakaj se smeješ?« vpraša Lev Nikolajevič. Deček je bil tiho in se je pripognil na svoje delo. Kmalu pa me je zopet pogledal ter se je začel zopet hehetati. Lev Nikolajevič stopi pred njega in ga vpraša nevoljen: »Kaj pa se je zgodilo, Glinkin? Zakaj ise smeješ?« — i»lNe... ne... vem nič, Lev Nikolajevič!« — »Vprašam, zakaj se smeješ?« — Glinkin začne jecljati in pove nekaj drugega, kakor mi je šepetal v uho, in kar je povedal, ni ibilo nič smešnega. Videl sem, da je bil Lev Nikolajevič nevoljen in da bi rad zvedel resnico. ■ »Morosov, pridi semkaj! Povej, kaj ti je šepetal Glinkin v uho? Kaj je bilo pri tem smešnega?« Prišel sem v zadrego. Ali naj lažem ali povem resnico? Lev Nikolajevič mi je gledal v oči. Po kratkem obotavljanju pogledam Glinkina in rečem Levu Nikolajeviču: »Glinkin mi je nekaj neumnega povedal; sramujem ise ponoviti.« — »Povej, kaj je bilo.« — »Uporabil je surovo psovko.« — »To ni dobro, to je bedasto. Kako si se mogel taki neumnosti hehetati?« — »Nisem kaj takega rekel. Morosov laže.« Lev Nikolajevič nekaj časa stoji in premišlja, kaj naj stori, potem ise obrne do učencev: »Veste kaj? Hočemo enkrat poizkusiti. Ako se kdo zlaže, mu pritrdimo na hrbet listek z napisom »lažnik« in ga tako vodimo skozi vas. Stvar bi se lahko takoj uporabila pri Glinkinu.« Vsi smo bili s tem zadovoljni. Listek se je napisal in Glinkinu pritrdil na hrbet. Vsi učenci so se smejali in čitali listek: »Laž-nik, laž-nik!« — Glinkin je stal kot obsojenec; zelo je bil v zadregi in zardel je do solz. To pa ni trajalo dolgo, ker je Lev Nikolajevič kmalu ukazal, da mu odstranimo listek. Drugikrat se je pripetil isledeč, težji dogodek. Važnejša zadeva se je morala skupno obravnavati. Pripetilo se je, da je učenec ukradel svojemu tovarišu nožek. Obdolženemu so dokazali tatvino. Takoj je vsa šola pod predsedstvom Leva Nikolajeviča sklenila, krivca kaznovati, t. j. pritrditi mu na hrbet listek z napisom »tat«. Stvar pa se je zasukala drugače. Lev "Nikolajevič je istal in premišljeval, kaj naj stori, potem se obrne k nam, očividno kakor bi iskal one, ki bi se pridružili njegovemu mnenju. Pogleda me in pravi: »Kako mislite: Ali prav 'storimo izročiti človeka sramoti, ako bi ga s takim listkom peljali skozi vas? Vsi ga bodo dražili in zasramovali. In ne samo isedaj, tudi pozneje, ko bo že odrasel, ga bodo še zasramovali. Osramotiti ga za vse življenje, pa vendar ta stvar ni vredna.« — »Saj tudi ni!« pritrdili so nekateri. — »(Njegov oče bi ga ubil!« opomni Ignatka. — »Lev Nikolajevič, pozneje se bo oženil in bo imel otroke, in potem bi tudi otroke zasramovali in jirn očitali: »Vaš oče je bil tat!« pripomnim. In tako se je sklenilo uporabiti milost. Krivec je prinesel nožek ter ga izročil okradenemu tovarišu. 5. V takih radostih in zabavah in v brzem napredku pri učenju smo postali z Levom Nikolajevičem eno srce in ena duša. Brez njega nam je bil svet prazen, a tudi sam ni mogel biti brez nas. Bili smo nerazdružljivi in šele pozno v noč smo odhajali domov. Dan smo prebili v šoli, večer je minil v igri in do polnoči smo sedeli pri njem na terasi. Pripovedoval nam je povesti, pripovedoval o vojni, pripovedoval, kako je njegovo teto v Moskvi umoril kuhar, kako je bilo na lovu in da b1 ga nekoč kmalu raztrgal medved, in pokazal nam je prasko nad očmi, kjer ga je ranil medved s šapo. Naša gostobesednost je bila neizčrpna. Tudi mi smo mu pripovedovali strašne stvari: o čarovnikih, o gozdnih hudičih, kako imajo ljudi za norca, kako jih zapeljejo v zmoto, kako se jim pokažejo večkrat v človeški podobi kot gozdni čuvaji itd. Ko smo šli domov, smo večkrat govorili o tem, kako neplašljiv je Lev Nikolajevič: niti čarovnikov se ne boji. 6. Naša šola je postajala večja in večja. Ne samo v našem okrožju, temveč tudi v Peterburgu, da celo v inozemstvu so govorili o nji. Že takrat sem vedel, kako velik pomen dobiva šola v Jasni Poljani. V tretji zimi, proti koncu treh let, ni poučeval Lev Nikolajevič več sam, temveč imeli smo pet ali šest učiteljev in sicer je vsak od njih poučeval poseben učni predmet. Nekoč se je dogodilo, da smo nategnili učne ure do večera. Učenci nižjih razredov so že odšli domov, nam pa je povzročila težavna naloga mnogo dela. S trudom smo jo zaključili ter hoteli oditi, ko nam reče Lev Nikolajevič: »Jutri odpotujem, vi pa se učite tako dalje kakor doslej. Poučevala vas bodeta Peter Vaziljevič in Vladimir Alekisandrovič.« Nadlegovali smo ga z raznimi vprašanji: »Lev Nikolajevič, ali za dolgo časa odpo-tuješ. Kam?« — Odgovoril je: »Kmalu se vrnem.« — »Kedaj?« — »No, v tednu ali dveh.« — »Ali se pelješ daleč?« — »Na tuje.« — Bili smo zelo otožni, da se odpelje Lev Nikolajevič tako daleč in tako kmalu. Dva tedna sta se nam zdela zelo dolg čas. Saj se nam je bilo, da ga nismo videli ves dan, ako smo se ločiti od njega za uro. Ako bi nam rekel, da se vrne še le čez več mesecev — ne vem kaj bi se zgodilo z nami. Vsa naša šola bi najbrže takoj propala. Začeli smo Leva Nikolajeviča prositi, naj se ne odpelje, in rekli smo mu, naj odpotuje pozneje. Lev Nikolajevič pa nam je pojasnil, da ise mora odpeljati. »Potem pa ne bomo hodili več v šolo. Brez vas se ne moremo učiti!« rekli smo mu. Toda Lev Nikolajevič nas je tolažil, da bodeta dva tedna hitro minila, a kdor se ne bo učil, bo potem moral zamujeno nadomestiti oziroma bo premeščen v nižji razred. Odhod Leva Nikolajeviča nas je razžalostil, a nismo si mogli pomagati. Poslovili ■smo se od njega in mu zabičevali, naj se kmalu vrne. Odpotoval je in mi smo postali brez njega tako rekoč sirote. Ako smo prišli v šolo, dozdevalo se nam je, da piha veter iz praznote: nobenih iger, nobenih šal, a učenje nam ni šlo v glavo. Pretekel je teden, odkar je odpotoval Lev Nikolajevič, pretekla Sta dva, toda on se še ni povrnil. In dolgo, dolgo časa ni prišel: ne spominjam se več, koliko mesecev je bil odsoten, nam se je dozdevala večnost. Prosili smo Petra Vaziljevioa, naj piše Levu Nikolajeviču, da naj se povrne kmalu domov; Lev iNikolajevič pa ni prišel, Nekoč pa, ko smo prišli zjutraj v šolo, nam pove Peter Vaziljevič: »Lev Nikolajevič je prišel!« — Nismo mu verjeli in tekli smo v hišo, da bi zvedeli tam, če je to res. Sedaj pride tudi sluga, smeje se in pravi: »On je tu, on je tu, še spi!« — Ni nam bilo mar učenja, zato nismo šli v šolo, temveč smo tekli v vrt in pričakovali Leva Nikolajeviča. Kmalu nam je bilo znano, da je že vstal. Sluga pride in nam pomiga z roko. Ali si morete predstaviti naše veselje? Tekli smo preko vrta k Levu Nikolajeviču, in še preden smo ga videli, smo kričali: »Dober dan, Lev Nikolajevič. Dober dan, Lev Nikolajevič!« — Hipoma smo pred stopnicami, na katerih stoji Lew Nikolajevič in si češe lase. Obkolimo ga, stavimo mu sto vprašanj, ogledujemo ga od glave do nog, otipavamo suknjo in hlače. Nekateri mu rekö: »Lev Nikolajevič, kako si se postaral!« On pa odgovarja šaljivo: »Da star sem postal!« Naša šola je zopet razcvetela in prejšnja veselost se je zopet povrnila. Učenje je bilo lahko, vesele naše igre. Učitelji so bili dobri; vsakteri je poučeval tako, da smo lahko razumeli, kar je povedal; vse je ostalo v našem spominu in radi smo odgovarjali na vprašanja. Lev Nikolajevič je bil nepretrgoma med nami. Posebno je bil naklonjen učencem prvega razreda, t. j. najboljšim. Učenje je bilo resno. Bilo je, kakor bi Lev Nikolajevič iz vsakega privlekel najglobje na svetlo. Neredko ismo sedeli čez določeno uro pri zvezkih in knjigah. Drugi in tretji razred je bil že davno doma, a mi smo ostali zvečer še tu in Lev Nikolajevič je ljubil zvečer z nami brati knjige. iNaša najljubša lektira je bila zvečer Robinzon Kruzoe. Bral sem gladko in dobro in nama, meni in Černovu so radi naložili posel predčitatelja. In ako smo posebno dolgo ostali, celo do polnoči, nas je peljal Lev Nikolajevič pri slabem vremenu z vozom domov. Opazoval nais je ostro in posebno pazil na vtis, ki so ga naredile na nas posamezne knjige. (Dalje prihodnjič.) . .................................................................. IZ ŠOLSKEGA DELA ••• *•»• ••• IMMMtMMMMMIMMMMMMMMIMMMMMIMtltMMMHMMMMM F. KRANJC: Delovni pouk. (Dalje.) Nekaj pa je, kar nam mora pokazati otrok, kar mora — smotreno voden — on rešiti za učitelja, to je: kateri bodi edinstveni vir, ki smo ga omenili, kje naj načnemo, odkod naj izpeljemo in kam naj vodimo. Kako naj to pokaže otrok, o tem kasneje, za zdaj navedimo samo nekaj izvorov in pokažimo smer za tok. »Nekoč je bilo...« In odprt nam je izvor, ki ima svoje početke v preteklosti: v zgodovini človeka, v zgodovini zemlje, v zgodovini prirode — razvoj kulture je tu, ki ga v moderni metodiki prav pogosto nahajamo, da daje vsebino pri delu domoznanstvenega pouka (prim. zlasti H. Schar-relmanna in Fr. Qa'nsberga). — »Pri nas doma imamo ...« Kar je posebno na deželi najčešči začetek otroškega pripovedovanja, a na »imamo« sledi ime te ali one živali, največ domače. Pa imamo odprt izvor v prirodo in njene pojave, v opazovanje prirode in teh pojavov in prirodnih sil ter njihovo uporabo in izrabo. S tem smo očrtali dve glavni torišči, ki nam nudita izhod iz celote v posebnosti in ki obenem predpisujeta celotnostno vsebino domoznanstvenega pouka. Prvo znači spoznavanje kulture, drugo spoznavanje prirode; prvo kakor drugo pa mora spričo zahtevane celotnosti v domoznanstvu biti enako važen vir duhovnega življenja vzgoje in pouka. Pouka, ker smo domoznanstvo proglasili za učni predmet v šoli, vzgoje, ker smo ga prav tako proglasili za princip vsega šolskega dela. Da razumevamo kulturo v vsej njeni odvisnosti od prirode ter spoznavamo v njej vpliv na to in potrebo takega vpliva, izrabljamo spoznanja v prirodi in o nji. Duh pa, ki to spoznava in ki vpija vase ta spoznanja, čuti v srcu silo, ki je vir in začetek vsega, kar je, in vzrok vsemu, kakor biti mora. Dovolj — dostavimo lahko samo to, da je vsebina, ki jo zahteva domoznanstvo v svojem razvoju kot predmet in načelo za šolsko delo širša in širša in se veča od doma preko domačije in domovine do onega velikega organizma, ki tvori svetovno strukturo. In tudi spoznavanje te, čeprav začasno poglobljene v detajlno proučevanje v tej ali oni panogi, mora hoditi isto pot kakor jo hodi domoznanstveni pouk v malem, t. j. k spoznavanju celote.in zavisnosti posameznosti v celoti; tudi takrat, kadar strokovni pouk na višjih stopnjah diferenciramo v realistične stroke, mora biti pot ista. radi načela domoznanstva v pouku. Tudi na to se še povrnemo, kadar bomo primorani govoriti o diferenciaciji; za zdaj smo hoteli le v velikih obrisih pokazati vsebino domoznanstvenega pouka, ki je celotnost za posameznosti in posameznosti za celotnost. Preostaja pa nam, da istotako v velikih obrisih, a na kratko navedemo še smer teh posameznosti, da tembolj točno podamo navodilo za delo v šoli. Zgoraj smo omenili dvoje: spoznavanje kulture in spoznavanje prirode; pri razgovoru o stvarnem pouku (gl. »Pop.« letn. XLVIII., str. 35. i. d.) smo navedli tudi kratek vsebinski načrt za tozadevni delovni pouk na nižji stopnji. Lahko bi se tudi tu naslonili na ta načrt, ipak se nam zdi boljše, ako preciziramo posameznosti v drugačni formuli. A tudi v tej spoznavanja kulture ne bomo mogli strogo ločiti od spoznavanja prirode, zakaj življenje je napravilo med kulturo in prirodo zavisnosti, ki bi jih pri svojem šolskem delu ločiti ne mogli, tudi če bi jih hoteli. Zakaj, kadar bomo opazovali prirodo (na polju, v go-zdu, ob vodi...), se bomo prav tako ozirali na kulturo, na kulturne pridobitve in potrebe, kakor ne bomo izločevali prirode ter njenih sil in pojavov, kadar se bomo ozirali na človeka kot prirodno ali socialno bitje. Vse naše spoznavanje, vse delo in učenje bo tedaj obsegalo: človeško bivališče (dom in šolo) z vsemi zunanjostmi, ki so tu značilne in potrebne (hrana in obleka...), in z vsemi dogodki, ki se tu odigravajo; svet zunaj (cesta, ulica, promet...), soseščino (kulturne in socialne zavisnosti), z vsemi odnosi napram otroku in z odnosi otroka do soseščine; prosto naravo v spoznavanju in delu in medsebojni zavisnosti; življenje po letnih časih (živalstvo in rastlinstvo'), pridobitnost v naravi — vse z istimi odnosi (vpliv prirode na človeka, zdravstvo, človek v prirodi); vse to zvezano z duhom preteklosti in sedanjosti, s človeško kulturo in zgodovino njenega razvoja. (Dalje prihodnjič.) t ELIZA KUKOVEC: Povest v šoli. (Dalje.) Kamenje pripoveduje. Vedno debelejše plasti je morje naisipalo na preslico. Pritisk teh plasti je povzročil, da je preslica okamenela ter se spremenila v črni premog. Nahajamo ga na vsem ozemlju od Pohorja do Sotle. Jasno nam priča o tedanjem licu naše domovine. Morje, ki je zalilo preslične gozdove, imenujemo »Kredno morje«. Bilo je toplo. V njem so živele mirijade školjk, kojih oklopi so tonili na dnu in tvorili školjčni apnenec, morsko usedlino. Ti malčki so služili za hrano orjaškim krktjnom, prebivalcem pri-brežja. Bili so to zares Velikani, do 27 metrov dolgi, velikani, kakor jih dandanes ni več na zemlji. A tudi celine niso bile brez življenja. Po vsem kopnem so se razprostirali gozdovi, kjer so se družile drevesaste praproti s palmami, cipresami in raznovrstnimi iglavci. Celo vrbe. ta breze so že bile vmes. V senci teh gozdov pa so domovali jež, gaščarica in netopir. Hranili so se z žuželkami, ki so bile takrat že vse ustvarjene. Nekoč iso sedeli ti trije sodobniki složno v ježevem brlogu ob robu gozda. Skozi odprta vrata se jim je odpiral lep razgled po morski obali, kjer so se solnčili krkoni. Pošastno jih je bilo gledati: ta ogromna, valjasta telesa, te oči, velike kakor namizni krožniki, te plavutaste, široke šape, ti dolgi ploščati repi. Jež in njegova prijatelja so se zgrozili in tudi zastudilo ise jim je. »Da bi te požeruhe vendar kuga pomorila!« se srdi jež. — »Morje jih pogoltni!« pritrdi gaščarica. »Sicer so mojii sorodniki. Ali žlahta je raztrgana plahta. Ne marajo me pripoznati za svojo, ker sem majhna, a oni velikani. Še požrli bi me, ko bi me mogli doseči.« •— »Istina je!« pravi jež. »Pohlepni so čez mero in oholi, kako oholi! Pa kaj isi dom.išljujejo? Poglejte mene! Ali sem jaz pohlepen? Ali sem jaz ohol? Recita! sem ali nisem?« — »Ne! Res nisi!« pritrdita prijatelja. — »No, vidita!« nadaljuje jež. »Pa sem vendar daleč plemenitejšega in novejšega rodu kakor krkoni. Brez samohvale smem trditi, da je dandanes rod ježev najimenitnejši, najnovejši na svetu!« Dvignil je svoj špičasti rilček kar mogoče visoko ter se s svojimi drobnimi očesci ponosno oziral po prijateljih. — »Oho!« ugovarja netopir. »Mi netopirji nismo nič manj plemeniti. Tudi mi imamo toplo kri in mehke kožuščke ter dajemo svojim mladičem sesati mleko.« — »Istina!« priznava jež. i»Vendar pa vam ni dano, gibati se po zemlji!« — »Zato pa letamo netopirji po zraku, kar je vam ježem zabranjeno,« se pohvali netopir. — »Nikar se ne prepirajta!« ju miri gaščarica. »Obema vama je odvzeto prvenstvo za vselej. Baš danes sem videla najnovejšo žival. Prav zategadelj, sem prišla semkaj, da "poročam o svojem doživljaju ter vprašam, ali ste tudi drugi že opazili to novo žival?« — »Ne! Ne! Pripoveduj!« — »Ah to vam je lepa, to vam je čudna žival!« se navdušuje gaščarica. »Ni podobna krkonom, niti ježu niti netopirju niti žuželkam, muham in hroščem. Pri glavi ima kratek kljun in dolg vrat. Trup ji ni pokrit z luskami. Na nogah nima mrene, marveč je odeta z mehkim perjem. Dolgi rep ji je okrašen s pestro kosmačo. Lepa je, zares lepa! Še bolj pa spretna. Leta po zraku kakor netopir, pleza po drevju kakor gaščarica, lazi po tleh kakor jež. Poleg tega pa še poje, o kako čudno. Nekako tako-le: ,pip, pip! trilil.ililitrililili! pip, pip!'« ,In gaščarica zavija svoj glas tako čudno, da se jež in netopir nehote zasmejeta. — »Ugaja vama, kaj ne?« vpraša gaščarica. »Pa nisem niti dobro pogodila. Pa glejta! Pravkar se je zopet prikazal ta novi neznanec. Tam-le leti! Sedaj je sedel na ono-le brezo!« Bil je to praded naših ščinkovcev. Sedel je na zeleni veji in ščinkal svojo pesemco. Sodobniki so ga poslušali zavzeti. — »Res je ta godba lepša, kakor klopotanje in škripanje roženih oklepov, ki jih nosijo krkoni,« hvali jež. »O, slutim, slutim novi, lepši svet, ki bo poln petja, mehkega in jasnega, kakor so nežni oblaki v jutranji zarji!« — »Lepo govoriš, jež,« oponese netopir. »Zares lepo, kakor da bi izlival pesmi.« — »In prav nič nisi zavisten?« se čudi gaščarica. — »Ne! Še celo veselim se, iz srca se veselim, ker vidim, da svet napreduje!« Tisti čas je orjakinja Magma v globini zemlje spala. Jedva da se je od časa do časa obrnila z desne na levo ali z leve na desno. Tekom mnogih stotisoč let ji je sovražnica voda nakopičila v zemlji več tisoč metrov debelo plast drobirja na prsi. Zdaj je pričelo Magmo dušiti tako hudo, da se je končno zbudila. — Sede, pomane si oči, steza lakti in zeva, skrči levo koleno, potem desno, postavi komolec na koleno, se prime za glavo in razmišljuje: »Koliko stotisoč let sem li spala?« — Pri vsakem njenem gibu se je dvignil iz morja otok. Na jugozapadu se je dvignil Kras, ki prehaja v Julijske planine. Kakor ogromen jez je to ostrvo zagradilo morje. Hu! kako se je razjezilo! Penilo se je od togote ter butalo v skalnati jez. Kakor grom je bobnelo med stenami. Nova celina se ni dala omajati, še manj razrušiti. Nasprotno! Rastla je in rastla ter se vedno više dvigala iz vode. — Tedaj je zbralo morje vse svoje oblake in jim velelo: »Urno odjadrajte tja nad novo celino ter jo razmočite. Na vrhu boste imeli več uspeha kot jaz ob vznožju.« — Oblaki so storili, kakor jim je ukazalo morje. Dvignili 'so se in -splavali nad kraško-julijsko ostrvo. Toda, ker tamkaj še mi bilo gora, na katere bi bili mogli stopiti, plavali so dalje proti jugozapadu ter zaporedoma popadali v Sredozemsko morje. Celina pa je rastla in se širila. — Zaman je morje tulilo in grmelo. To pot je zmagala zemlja. — Prav v bližini Pohorja se je bil prikazal manjši otok, zelo podolgovate in ozke oblike. Dandanes ga imenujemo Rogaško razvodje. — Lepega obraza novi otok ni imel. Pa kdo bi mu zameril? Saj je bil moral prebiti mnogo stotisoč let na dnu morja. Zato so bila njegova lica umazano sivkasta, raskava in razdra-pana. V brazgotinah so ležali veliki kupi gnijočih halug in živalske mrhovine. Pohorje je prezirljivo gledalo to svojo sosedo ter se namrdnilo: »Fej! kako smrdi!« Ker pa je bilo radovedno, se je vendarle začelo razgovarjati: »Kdo si?« Ostrvo je bilo še zmedeno in plaho. Jedva da je tiho odgovorilo: »Otok sem.« — »To vidim. A kako ti je ime?« »Ne vem!« je šepnilo ostrvo. »Ne veš? Bebec! — Pa vsaj povej, iz kakšnega kamenja si!« »Iz apnenca! Kakor daleč vam seže oko iiz samega apnenca!« Pohorje je premerilo sosedo od glave do pet, to je od Boča do Macelja. Potem je pritrdilo: »Istina! Na površju je sam apnenec. Kaj pa je v globini?« Ostrvo je nekoliko pomislilo, potem pa dejalo: »Pod apnencem je lapor, niže premog, še niže peščenec. Tu in tam je nekaj kremena.« »Bravo!« se je navdušilo Pohorje. »Tudi jaz imam precej kremena. Torej je med nama sorodstvo. Pozdravljena sestrična. Presrčno pozdravljena!« — Tudi ostrvo se je sprijaznilo. Kar se je čutilo bolj domače pod božjim solncem. — »Pa zakaj si tako golo?« vprašuje Pohorje. »To vendar ni dostojno in je zoper sramežljivost! Tako se ne smeš kazati solncu! No, že vem, kaj je treba storiti. Pošljem ti isemen, iz katerih ti zraste rastlinska odeja. Brž, ko zaveje sever, ti jih pošljem.« — Pohorje je izvršilo svojo obljubo. Ob prvi priložnosti je poslalo različna semena na sosedno ostrvo. V brazgotinah, napolnjenih z gnilovico in glenom, je kmalu izeimila rastlinska oblelčE* Morje, utrujeno po brezuspešni borbi z apneniškimi skalami, se je umaknilo na izhod. Prikazale so se nižave, ki so v širokih kolobarjih obdajale apneniška gorovja. Ozemlje naše Slovenije je bilo dograjeno; a ob njeni izhodni meji je še valovilo »Panonsko morje«. V nižavah pa je zacvetel pravi rastlinski raj. Smokovci, citronovci, oranževci in oljke so se družili v gozdove. Palme so prostirale svoje orjaške liste, podobne velikim pahljačam. Pod njimi so se košatili lavorji, mirte, cimetovci, kafrovci in širili močne dišave. Po deblih in grmih so plezale in se stezale razne ovijalke s krasnimi cvetovi. Gozdovi so bili vedno zeleni. (Nikdar ni mraz zaustavil neprestanega brstenja in cvetenja. Z morjem so izginili velikanski krkoni. Namesto njih so (se bujno razmnožili ptiči in sesavci, med njimi orjaški slon in nosorog ter norčave opice. Po livadah so se pasli tropi konj, ki niso bili večji od psov ter so imeli na nogah namesto kopita tri parklje. Medvedi so domovali v goščavah ter brundajoč iskali strd v duplih. Travožrci so kaj radi zahajali na plitvo obal, lizat slano vodo. Krvoločni ris jih je zasledoval; opice, sedeč v drevesnih vršičih, so lučale v požeruha trde orehe in odlomljene veje, da je prestrašen bežal v goščo. Drugo pot so izopet z silnim krikom in vikom opozarjale na napadalca. Tako so marsikaterega sodobnika otele. Kljub temu opice niso bile priljubljene. Zavist, gola zavist je bila tega ikriva. Opice so prekašale v 'spretnosti vse druge živali. Zasledovalcem, n. pr. risu so se kar rogale ter splezale z bliskovito naglico do najvišjih vej. Tam se je opica prijela z repom. Navzdol viseč iz omotične višine, se je gugala sem in tja. Z zadnjo nogo se je popraskala za ušesom ter hkratu s sprednjo nogo utrgala banano, kumari podoben sad, ki pa je sladek kakor smokva. Včasih so se sprijele in tvorile živo kito. Četveronožcem je slabo (prihajalo, ko so gledali tako vedenje, in — zgražali so se. Gledalo in opazovalo je to veselo življenje tudi morje. In vnovič se mu je pobudila zavist. iNatihoma je tuhtalo, kako bi ugonobilo zemeljski raj. Zbralo je vse trume vodnih valov ter jih pozvalo od daljnega vzhoda k zapadni obali, kakor pozove vojskovodja svoje vojščake na bojišče. Strašna vročina je dušila tistega usodnega dne našo pokrajino. Trava je venela in drevje je sukalo svoje listje v svedre, da bi ga obranilo izsušenja. Travožrci so prihajali trumoma k morju, da bi se kopali v morski plitvini ter se iznebili nadležnih obadov. Opice so si z velikimi palmovimi listi pahljale hlad. Na izhodu je strašno bliskalo. Ris, ki je krvoločen zasledoval travožrce, se je zbal ognjenega svita ter se trepetaje zaril v goščo. Prej kakor druge dtaeve se je zmračilo; zato so živali kar na oibali legle k počitku. A sredi noči jih je zbudilo strahovito šumenje. Valovi »so bili prispeli. Trenutno so stali kakor vodena gora. Potem pa so planili na nesrečno pokrajino. Vršil se je strahoviti potop, ki mu nikdo ni utekel, ne rastlina ne žival. — Potem je morje veselo raztezalo svoje mokre ude daleč tja na zapad, celo do Radovljice na Gorenjskem. In zopet je popevalo svojo staro, zmagoslavno pesem: »Vise moje, moje, moje!« — Bajno povest o oranžnih gajih na Slovenskem pa nam pripovedujejo kameni in okamenine, skladi rjavega premoga, ki jih nahajamo v Sestržah ob robu Dravskega polja, na Sotovskem blizu Celja, v Trbovljah in raznih drugih krajih. V rjavem premogu nahajamo zogljenele liste, cvetove in plodove one, davno minule cvetane. Prešla so tisočletja. Tedaj se je orjakinji Magmi zopet zahotelo svobode. V svojem tesnem, podizemeljskem brlogu je pokleknila na kolena ter se uprla na ploske dlani. Potem pa je dvigajoč kolena — krožila hrbet. S svojim silnim pritiskom je nameravala streti zemeljsko lupino. Ni šlo zlahka. Bodrila se je s klici: »Ho-ruk! Ho-ruk!« — Dobro se je Magmi posrečila nakana. Razpadla je zemeljska skorja v grude. Vendar Magma še ni odnehala. Vztrajno je stresala zemljo; tako so se premaknile grude sem in tja in križem. Pri vsakem novem sunku se je dvignil hrib. Tako so nastale Slovenske gorice, Haloze, Dravinjska brda in Hrvaško Zagorje. Magma je zaorila veselja in njen orjaški glas je bobnel kakor grom. Šinila je skozi režo, visoko, visoko, da e postavimo v središče vsega človeka in njegovo srečo. Ako bi tudi bila mogoča človeška sreča brez ozira na bližnjega, se trajno nikjer ne bo mogla vzdržati vzgoja po individualističnem načelu. Vzgoja je vplivanje na dete, da postane iz njega koristen ud človeške družbe. Jasno je, da mora poznati vzgojevanec poleg svojih potreb, zahtev za zdrav razvoj, tudi odpoved, ozir na vse okrog \sebe. Tega liberalna doktrina ne pripušča. Nadčlovek, ki mu nihče ne stavi meja, v vzgoji torej pade. To določa že biologija sama ob sebi. Dete ima svoje potrebe, kakor jih ima tudi odrasli. Za vzdržanje lastnega »jaza« so potrebne funkcije, kakor gibanje, hranjenje, spolni nagon, mišljenje, čuvstvo-vanje. Ako funkcije, potrebne za obstanek, vršimo v gotovi meri, si hranimo zdravje. Ako jih vršimo preko mere, ise uničimo. Nauk, ki nam govori, koliko je primerno, da se vzdržimo, bi lahko imenovali etiko. Etika, nauk o nravstvu pa ne pomenja v resnici ničesar drugega kot .zmernost. Kaj nam je koristno, da se ohranimo in razvijemo do popolnosti, nosimo že v lastni naravi. Že davno je človek razumel, da ga le naravno življenje ohrani, da mora torej nekaterim potrebam zadovoljiti in se drugim odpovedati. Ta čut smo podedovali. Poleg tega nas pa tudi vsak dan znova spet poučijo skušnje, kaj je pravo, da uspevamo, in kaj je slabo, da nas ovira. Glas, ki nam pravi, kaj je organizmu koristno ali škodljivo, imenujemo vest, ki je razvita pri ogromni večini normalnih, zdravih ljudi in ki jih varuje pred nezmernim, protietičlnim življenjem. Za naravni razvoj otroka so potrebni fizično in psihično (živčno) zdravi roditelji. Velikega pomena pa je tudi higijenično življenje matere že v dobi nosečnosti. Zdravo, normalno življenje, način mišljenja in čuvstvovanja, dovzetnost noseče matere za pravo in dobro, vpliva tudi na živčevje embrija. Redno delo, pravilno gibanje in napori, energično, zavestno hitenje, pomirjenje vesti nasproti težkim dolžnostim so že jamstvo za telesno in duševno sposobnost bodočega človeka. Telesna, duševna in nravna korektnost poleg normalnega dela in prehrane so jamstvo za zdravje matere in otroka. Najnormalneje je to še na kmetih, kjer mati redno dela na prostem zraku brez ovir. Tudi med delavstvom je to precej normalno, če je oče priden in mati poštena. Vzgoja otroka prične z rojstvom: čim bliže rojstvu so vzgojni vplivi, tem močnejši iso, tem važnejši. Do sedmega leta je nad 90% možgan že razvitih. Cim pametnejša in zmožnejša je mati, tem nadarjenejši je otrok. V prvih letih se razvijejo že vse zmožnosti, ki jih pozneje opazujemo pri odraslem človeku. Z ozirom na nežen, v neprestanem razvoju nahajajoči se aparat zavedanja je odločilnega pomena za značaj, temperament in vest otroka, kako z njim ravnamo. Biologija uči torej prav nasprotno, kar navadno ljudje počenjajo z otrokom. Prva doba otroka se naziva »igralna doba«. Otroka v tej dobi navadno dobro krmijo, lepo oblačijo in gledajo, da ne vpije. In vendar se v dobi dojenja že položi temelj vse isamodelavnosti, zmernosti, resnicoljubnosti in poslušnosti, torej vseh lastnosti, ki tvorijo naravno vrlost človeka. Kolikokrat se zanašajo starši, ki nimajo pojma o vzgoji, da bo šola popravila vse napake, ki jih ima njih otrok s šestim, sedmim letom. Toda če ti otrok dela več skrbi kot veselja, če postaja brez vesli, če sledi nizkim nagonom in če nezdravo misli, da niti ne govorimo o takih, ki ne zapuste le pot nravnosti, ampak tudi pravnosti, potem išči vzroka v zmoti, da si hotel otroka vzgajati, ko je njegova vzgoja že skoro dovršena — v 7. letu! Pri vzgoji ima biologija velik pomen. Organizmu otrokovega zavedanja se zadovoljitev potreb globoko vtisne. Prve zaznave že določajo smer, ali bo otrok pojmoval svet, svoje razmerje z vsem okrog v individualističnem smislu, v smislu zlega, ali v kolektivističnem, v smislu dobrega. Na značaj —■ mehak ali trd, na temperament, na duševno nadarjenost, ki so dani že v kali, ne moremo mnogo vplivati. Vso moč pa ima vzgoja na to, kako se fiziološki interes razvija pod vplivom prvih zaznav, ali se torej otrok preda sebičnosti, ali uvidi potrebo, da osebni, individualni interes omejuje, se torej zna odpovedovati. Vzgoja torej more vplivati, ali bo človek vesten ali pa brez vesti. Brezpogojno mora otroka vizgajati mati, zakaj le med materjo in otrokom je razmerje, ki omogoči pravo ravnanje in prilagojenje. Pri vzgoji odstranjujemo vse vplive, ki bi motili rast otroka kakor je določena že s preformacijo kali. če izpostavljamo nežne možgane gibanju, močnemu ljubkovanju, neprestanim vidnim in slišnim vtisom (pri zibanju, pestvanju n. pr., da ne bo otrok jokal), je to zgrešeno. Otrok ne išče zabavanja. Ce joče, se to pogosto godi v pospeševanje kroženja krvi. Matere vse storijo, da bi ta jok preprečile, in posledica je končno, da je otrok slabo vzgojen: trmast, neposlušen, nesamostojen in poželjiv. Značaj njegov se je usmeril v sebičtaost in ne bo več mogoče okreniti ga v smer etičnega čutenja. Največji red v prehrani, tiho nadzorovanje deteta, da se odstrani vsak povod neugodja, preprečenje nasilnega gibanja, zdrav zrak, prosto gibanje udov in podpiranje teh, potrpežljivo poslušanje joka — to so prve zahteve pri vzgoji. Le tako bo otrok pridobil smisel za red, se bo naučil ubogljivosti, ker se godi z njim le, kar je njegovemu prirojenemu interesu primerno. (Konec prihodnjič.) •VVW RAZGLED VVWi :..• •..• •..• *..• •.: K A Z G L t D ;...... ...... ...... ....... A. Slovstvo. OCENE. A. Kosi: »Nova Zabavna knjižnica za mladino«. Neumorni in zaslužni mladinski pisatelj Anton Kosi, šolski ravnatelj v p., je začel izdajati pod zgornjim naslovom mladinski zbornik, nekako nadaljevanje v letih 1891.—1910. izhajajoče »Zabavne knjižnice za slovensko mladino«, ki je bila splošno razširjena in priljubljena. Doslej sta izšla I. zv. (1926) in II. zv. (1927), vsak po 48 strani osmerke. Oba zvezka se odlikujeta po pestri vsebini, ki bo mladino gotovo zanimala: pripovedni del obsega različne krajše zabavne in nravnopoučne sestavke, tudi v vezani besedi, temu sledijo še poučne črtice, pregovori, razne stvari in kratkočasnice. Vsebina obeh zvezkov je izpod peresa izdajatelja in drugih sotrudnikov, izmed katerih naj omenim Ks. Meška, ki je prispeval za II. zv. tri sestavke. I. zv. krasi tudi slika pokojnega mariborskega profesorja Janeza Koprivnika, ki je spisal navedene poučne črtice (o sladkorju v I. zv. in o kavi v II. zv.). Prepričan sem, da se bo tudi obnovljena Zabavna knjižnica mladini in šolnikom hitro prikupila, saj je vredna naslednica svoje prednice. Priporoča jo tudi lična oprema pri zmerni ceni (6-25 Din). Dostavim naj še, da je vsebina tega mladinskega zbornika primerna tudi za meščanske šole in nižje razrede srednjih šol. Izhaja v zalogi izdajateljevi, Središče ob Dravi. Dr. M. Robič, prof. Radivoj Rehar: Koromatidija. Pesmi za mladino. Maribor, 1927. Samozaložba. Str. 48. Drobna zbirka otroških pesmic je razdeljena v 4 dele, za katere bi rekli, da je prvi pravljičen, drugi iz p r i r o d e , tretji ima otroško-živalske, četrti pa pe'smiice odečjem življenju, ki je koncentrirano na kraškega Jurja s pušo. Vsebina in oblika, v kateri so pesemce podane, se bodo deci prikupile, kakor bo se prikupile nam, ko smo bili deca, one kraške narodne, ki nam jih je pravila mati, in ki so bile natančno enake Rekarjevim verzom: »Pleši, pleši, kosmatinek, da te vidi mamin sinek ...« ali pa: »Cici-bici, naši strici belo moko sejejo...« pa še v »Marjetici«, »Trgovcu«, »Zimski«. — Ne rečemo, da je zbirki to na kvar; marveč mislimo, da bi bilo deci celo v korist, ako sliši, da 'so to kraške narodne pesmice in da so narodni motivi v Rekarjevih pesmicah še na večdh mestih. Uporabljeni so dobro in deci bodo prav ugajali. Iz tega ozira pa knjižico tudi priporočamo. Flere. B. Časopisni vpogled.1 Bibliografija važnejših časopisnih člankov v decembru 1927. in januarju 1928. I. Razprave: Dr. J. Jeraj: Delovna občestva in državljanska vzgoja. (SI. Uč„ 1927., 10,—12.) — Dr. P. A. Tominec: Socialna vzgoja. (SI. Uč., 1928., 1.—2.) — Dr. J. Jeraj: Državljanski značaj. (SI. Uč., 1928., 1,—2.) — Pero Horn: Značaj in življenje. (SI. Uč., 1928., 1 N. R. — Nova Revija, Makarska. — Sch.-R. ~= Schulreform, Wien. Ostale kratice gl. v prejšnjih številkah let. »Pop.«. Člankov, ki se nadaljujejo, a smo jih navedli že v prejšnjih številkah, ne navajamo ponovno. 1,—2.) — B. Aoič: O novim vaspitnim doktrinama. (Uč., VIII., 5.) — M. Cvetkovič: Novi pravci moderne psihologije. (Uč., VIII., 5.) — Dr. V. Rakič: Vaspitanje igrom i umetnošču. (P. Uč. B., II., 3.-^.) — B. M. Priča: Kako su u toku istorijskog razvitka shvatali postanak i razvitak duše. (P. Uč. B., II., 3.-4.) — B. Zivadinovič: Ü vaspit-nom radiu. (Uč., L, VII., 3.-4.) A. Tunkl: Metoda i učitelj. (N., 1927./28., 3.-4.) — Krsto Stosič: Seksualna pouka. (iN. R., VI., 3.—4.) — Dr. Fr. Glaeser.: Arbeit u. Interesse als Grundbegriffe des Bildungsverfahrens. ( A.-Sch., 1928., 1.) — M. Brethfeld: Vom Formensinn. (A.-Sch., 1928., 1.) — Fr. Gerdes: Die Bedeutung des Arbeitsschulgartens für die Landschule. (A.-Sch., 1928., 1.) —• Die Zehn- bis Vierzehnjährigen und die Dichtung. ( Sch. R„ 1928., 1.) II. Iz šolskega dela: F. Lužar: Pota k delovni šoli. (SI. Uč., 1928., 3.—4.) — D. B.: O kiseoniku. (Uč., VIII., 5.) — J. Zaninovič: Početnica. (R. Šk., V., 4.) — .1. Petrovič: Početna nastava i obuika pismenosti. (P. Uč. B., II., 3.—4.) — G. D. Poipovič: O črtanju. (P. Uč. B., II., 3.-4.) — D. Katic: Zadruga. (N., 1927./28., 3.-4.) — M. Filajdič: U rudniku. (N., 1927./28., 3.—4.) — S. Ljubunčič: Skupno či-tanje. ( N., 1927./28., 3.-4.) — K. Spalovä: Prfspevek ku čteni mapy ve velkem meste. (Kom., 19I27./28., 4.-5.) — Fr. Pavlik: Vy-chova mravnesocialni vlastivedou. (Kom., 1927./28., 4.—5.) — N. Cerny: Koncentrace žen. ručnich praci a domäcich nauk s ostat-nirni ucebnymi predmety. (Kom., 1927./28., 4.—5.) — G. Schwenzer: Werkunterricht in der Dresdener Versuchsschule. (A.-Sch., 1928., 1.) — I. Ettel: Lehrbeispiel aus dem Zeichenunterrichte: Hänsel und Gretel. (A.-Sch., 1928., 1.) — F. Rösler: Werkeln in Erdkundeunterricht einer Landschule. (A.-Sch., 1928., 1.) — Dr. Fr. Giese: Ein psychologischer Arbeitskasten für die Untersuchung der Arbeitsfähigkeit nach dem Verfahren der Arbeitsprobe. ( A.-Sch., 1928., 1.) — E. Düring: Die psychologische Beurteilung von Schüleraufsätzen. (Sch.-R., 1928., 1.) — »Božič v šoli« prikazuje vsestransko obravnavan (A.-Sch., 1927., 12.). III. Šolska organizacija: Dr. L. Sušnik: Naša šolska zakonodaja z ozirom na versko vzgojo. (SI. Uč., 1927., 10,—12.) — M. Matic: Slobodna škola u če-škom Kladny. (Uč., VIII., 5.) — V. N. Šulj-gin: Novo vaspitanje [v Rusiji]. (Uč. L, VII., 3.—4.) — Dr. E. Miček: Vychovne ručni präce na školach Americkych. (P. R., 1927., 10.) —• M. Skorepa: Mravni a občanska vy-chova ve stätech Latinske Ameriky. (P. R., 1927., 10.) — V. Fadrus: Die Reform der Lehrerbildung in Österreich. (Sch.-R., i928., 1.) — V. Fadrus: Der Jena-Plan. Ein Versuch zur Überwindung d. Schulklassensystems. ( Sch.-R., 1928., 1.) — Dr. J. Za-hradnik: Das weibliche Berufsschulwesen in der tschechoslovakischen Republik. (Sch.-R., 1928., 1.) — Die Wiener Schulreform. (Sch.-R., 1928., 1.) IV. Iz zgodovine pedagogike: Ilija Opačič: Seneka kao pedagog. (N., 1927./28., 3.—4.) NOVE PEDAGOŠKE KNJIGE. Max Riedmann: Kulturpädagogik. Berlin. Union. — Pisatelj zre na kulturno pedagogiko z nemškega stališča in za nemške razmere ter ji predpisuje kot glavno nalogo, da »daje smernice za ono vzgojo, ki ji je zadača, vzgajati osebnosti s kar le mogoče obsežnejšim žitjem vrednot s pomočjo nemškega, ako treba tudi inozemskega kulturnega imetja z natančnim opazovanjem vseh pospešujočih in ovirajočih pogojev, ležečih v vzgojnem objektu« (63). Naslanjaje se na tako formulirano nalogo, govori . o raznih pedagoških smereh ter izvaja 'sintezo kulturne pedagogike. Heinrich Schloen: Entwicklung und Aufbau der Arbeitsschule. Berlin. Union. — S tem, da pogovarja pisatelj vse razne vzgojne vrste in učna pota, ki jih zajemamo pod označbo »delovne šole«, nudi dober uvod v osnovne misli vsega gibanja. Knjiga posluži lahko tudi kot navodilo za nadaljni študij, ker prinaša bogat seznam izbranih del o gibanju delovne šole. C. To in ono. Frančev: Osnovno šolstvo v novem prosvetnem programu.1 Resolucije o osnovnem šolstvu so sledeče: ,»1. Številčni razpored osnovnih šol po državi je tako disharmoničen, da se mora čimprej pristopiti sistematičnemu otvaranju osn. šol. Osnovni šoli se mora pokloniti več pažnje. — Da dospo narodne mase v širjih razmerjih do šole, je treba: 2. Ker štiriletne osnovne šole (kot završeno šolanje) ne odgovarjajo smotru, ki se cd njih zahteva, in v pogledu psihološkega razvoja ne potrebam naroda, morajo biti osn. šole osemletne v dveh tečajih: v nižjem s 4, v višjem s 4 leti. — 3. Osn. šola v nižjem tečaju 1 V decembru 1927. 1. se je v ministrstvu prosvete osnovala komisija, ki je prevzela nalogo, da izdela naš državni prosvetni program. Cd Slovencev sta v tej komisiji gg. vseuč. prof. dr. Iv. Prijatelj in gimn. prof. dr. L. Sušnik. Na decemberskih sejah je komisija sestavila resolucije, ki govore predvsem o šolah in sicer: o osnovnih, o meščanskih šolah, o učiteljiščih, o višji pedagoški šoli, o srednjih in privatnih srednjih šolah, o vseučiliščih, umetniških šolah, o šolah za abnormalno deco, o obrt-no-trgovskih šolah (obče obrtne in obrt.-trg. šole, strokovno-obrtne, ženske strokovne, srednje tehnične, dvorazredne trgovske šole in trgovske akademije). Dalje 'se tičejo resolucije nacionalne in obče kulturne orijentacije naših šol, enotnega učnega načrta, ozir. delnega odstopanja z ozirom na razmere in potrebe, duha naših šol v učnem in vzgojnem pogledu, šolske h i g i -jene, narodnega prosvečivanja, gledališč, reorganizacije prosvetne administracije, .športa v šoli, materialnega stanja naših šol, podrejenost šolstva (da-li bodi strokovno šolstvo podrejeno prosvetnemu ali svojim strokovnim ministrstvom), poučevanje verona u k a. Žal, da radi nedostatnega prostora v listu resolucij ne moremo priobčiti v celoti; priobčili pa bomo one, ki se osn.-šol. učiteljstva najbolj tičejo, in jim dodali na kratko kritične pripombe; sodimo namreč, da v njih še ni nikakršne definitivne odločitve in so šele osnova za delo na prosv. programu. Prav tako bomo še nadalje poročali v listu o delovanju komisije in po potrebi rekli tudi katero o delovanju. Ur. mora biti povsod enaka. — 4. Višji tečaj se otvarja postopno, pouk v njem pa je urejevati po krajevnih prilikah in potrebah. Z otvarjanjem višjega tečaja je pričeti še z začetkom novega šol. leta. — 5. Osnovno šolo je treba prilagoditi na lokalnih in nacionalnih potrebah. — 6. V osn. šolah višjega tečaja se vrši pouk lahko v rednem šolskem obisku ali periodično; karakter šole mora biti praktičen in da odgovarja prilikam in potrebam naroda. V njej se mora pridobljeno znanje razširjati in utrjevati. — 7. Za popolno in skrajšano osnovno šolo je treba predpisati načrte in izdelati potrebne knjige. — 8. Najti je treba potov, da se šolajo siromašna in defektna deca, kakor se mora brigati za posebno nadarjeno deco.« — Kot svetlo točko v teh resolucijah označimo predvsem priznanje potrebe po razširjenem šolanju v osn. šoli, ki naj se v vseh delih naše države dvigne na nivo, na kakršnem je popolna 8 razrednica v Sloveniji. Ne prikrivajmo si sicer, da bo to težko izvedljivo, kajti boriti se bo z raznimi tradicijami in predsodki. Zato je tudi pozdraviti idejo načrta, da se deli osn. šola v dva tečaja, katerih nižji — vsaj po zakonu — faktično že povsod obstoja, a k otvaranju višjega se hoče po resolucijah pristopiti že z novim šol. letom. Vsaj za 5. in 6. razred tudi obstoja za tako otvaranje povsod zakonita osnova, četudi bi do tedaj še ne bil uzakonjen novi osn.-šol. zakon. Ko pa čitamo te resolucije o osn. šoli, se domislimo podobne, istotako idealno zamišljene. Ta datira iz 1919. 1., zasnovala pa jo je anketa za preustrojitev šolstva, ki jo je bil sklical bivši višji šol. svet v Ljubljani. Ne bo odveč, ako vzporedimo resolucijo te ankete z gorenjimi resolucijami, da vidimo, v koliko so se misli o reorganizaciji osn. šolstva poglobile. Omenjena anketa je zamišljala preustrojitev osnovne (m z njo vred meščanske) šola po na'slednjem načrtu:1 »a) Šolska organizacija. Vsaka osnovna šola obsegaj dve učni stopnji in sicer nižjo in višjo učno stopnjo. "'Namen nižji učni stopnji je, da da v okviru splošnega šolstva vsem otrokom v narodu z vzgojo in s poukom trdni in široki skupni temelj za občo in za nadaljno šolsko izobrazbo. Višja učna stopnja pa naj nudi v okviru šolstva višjo splošno izobrazbo, oziraje se posebno na potrebe državljanskega življenja; zato prihaja na tej stopnji poleg stvarno-formalnega pouka v ospredje pouk v realijah kot strokah in da pouku lahko povdarek narodnogospodarsko okrožje. — Da pa je mogoče urediti na vsa- 1 Navajamo po »Popotniku« 1. 1919., str. 101,—103. ki šoli, tudi na taki z najnižje določenim številom otrok, obe učni stopnji, se uredi vse osnovno šolstvo tako, da dobi vsaka dosedanja šolska kategorija še po en nov razred, tako, da stopi na mesto sedanjih 1-razrednic 2-razrednica, ki obsegaj eno nižjo in eno višjo učno stopnjo, na mesto sedanje 2-raz-rednice 3-razredna šola z 2 nižjima in z 1 višjo učno stopnjo, sedanja 3-razrednica obsegaj po načrtu 3 razrede nižje in 1 razred višje učne stopnje itd. Zgornja 4 leta sedanjih 8-razrednic pa tvorijo samostojno strokovno osnovno (današnjo meščansko) šolo. — Na vsaki šoli obsegaj nižja stopnja snovno isto učno snov kakor je predpisana za 4 razr. nižje stopnje polno organizirane osnovne šole. Ker pa se ta snov na nižeorgan. šolah ne da doseči v istem času kakor na višeorganiz., zato se določa za nižjo stopnjo na prvih po 5 let, t. j. otroci naj predelajo na prvih v 5 letih isto snov kakor na drugih v 4 letih. V koliko pa naj dosega višja stopnja nižje organizovanih šol učni smoter samostojne strokovne osnovne šole, določajo učni načrti. — Vsa organizacija je odvisna od števila učencev, vsekakor pa ostane dvorazrednica ob vsakem številu otrok na šoli. — Učni predmeti za osnovno šolstvo so se določili isti kot so bili (razen nemščine) dosedaj, pomnože se za enostavno knjigovodstvo in pridružijo se tudi- deška ročna dela za dečke obligatno kakor so ženska ročna dela za deklice; pouk v realijah in v računstvu se mora ozirati na narodnogospodarske razmere. — b) Šolska obveznost. Vsak normalno razviti otrok mora začeti hoditi v osnovno šolo v starosti med 6. in 7. Starostnim letom, in sicer z dopolnjenim 6. lahko vstopi tisti, ki dopolni 7. leto najpozneje šest mesecev po začetku dotičnega šolskega leta. Z resolucijo se je glede začetka šolskega leta sklenilo predlagati, da se po vseh šolah prestavi ta začetek na pomlad. — c) Vzdrževanje in ustanavljanje osnovnih in strokov-noosnovnih šol. Vse osnovno šolstvo vzdržuje (v vsakem oziru) država; dovoljuje se tudi ustanavljanje zasebnih šol, če odgovarjajo gotovim pogojem. Ustanoviti pa je dolžna država osnovno šolo povsod, kjer je v okrožju 3 km, kjer mora stati šola, vsaj 40 šoloobveznih otrok. Pri posebno uvaževanja vrednih razmerah (slučajih) pri manjšem številu otrok. Vsaka šola mora imeti svoj šolski okoliš. Tega določi okrajni šolski svet, oziraje se pri tem na krajevne razmere (pota, vode, hribovit svet i. dr.).— V goratih krajih, kjer v določenem okrožju ni dovoljnega števila šoloobveznih otrok in je tem otrokom radi oddaljenosti in neugodnih potov otežkočen redni obisk kake šole, se ustanove potovalne šole. Na teh poto- valnih šolah poučujejo potovalni učitelji(ice). Vsakemu takemu učitelju so prideljene dve ali tri take šole. Na vsaki poučuje letno dvakrat po 10—6 tednov. Učni načrti se morajo temu času primerno prikrojiti. Za vsako potovalno šolo se mora pripraviti primerna učna soba, za potovalnega učitelja pa stanovanjska soba; skrbeti se mora tudi, da se more primerno prehraniti. — Strokovna osnovna šola se ustanovi povsod tam, kjer je dosti otrok za popolno osem-razrednico; sme pa se ustanoviti tudi tam, kjer ljudstvo želi imeti tako šolo, po možnosti pa bodi v vsakem šolskem okraju najmanj ena. — Kje in kedaj se ustanove vzgo-jevalni zavodi za abnormalne, za nravno pokvarjene otroke, kakor tudi za otroke v predšolski dobi in nadaljevalni tečaji za šoli odraslo mladino, se uredi zakonodajnim potom. — Pri ustanavljanju šol in tečajev je gledati na to, da se vsi otroci poučujejo v svojem materinskem jeziku; a tudi na manjšinskih šolah je slovenščina (srbohrvaščina) obvezen učni predmet.« Ako primerjamo oboje resolucije, bi skoraj rekli, da so one iz 1. 1919. segle globje, kakor te iz 1. 1927., ki pa so širše; a za te slednje še ne moremo izreči zaključne besede; želimo jim le, da bi jih delo v komisiji poglobilo in razčistilo. Več jasnosti bi želeli zlasti v tem, kaj se misli pod enakostjo o s n. šole v nižjem tečaju. Po praksi moremo soditi, da gre tu za enotnost v učnem načrtu; v tem naziranju nas potrjuje tudi poročilo v resolucijah, kjer Se govori o učnih načrtih. Tam namreč čitamo: »Izhajajoč eno-dušno od osnovne zahteve narodnega edin-stva, ki se mora soglasno negovati v vseh šolah, se je zahtevalo na eni strani tudi edinstvo vseh planov in učnih načrtov v istih vrstah in tipih šol, pri tem ko se je od druge strani zahtevalo, da se zlasti v vprašanjih načrtov odstopi od zahteve popolnega cdinstva v tem smislu, da se poleg edinstvene osnovne note dovoljuje tudi neka diferencijacija. Ta diferencijacija je potrebna z ozirom na one znatne razlike, ki obstojajo n. pr. med selom in mestom, med moško in žensko mladino, med razvojem, med razmerami in potrebami naše velike domovine. Ta diferencijacija bi odgovarjala tudi duhu zahtev sodobne pedagogike in metodika pouka, iz katerih zahtev rezultira potreba detajlnejše obravnave bližjih in bolj znanih stvari in razmer poleg popolnega zadržanja edinstva v vsem, kar mora biti skupno.« Od te »druge strani« tedaj čujemo željo po diferencijaciji; tudi mi bi jo želeli: poleg enotne organizacije, poleg enakosti v vseh zahtevah glede ureditve osn. šole in glede njene izvedbe, si želimo bas v učnem načrtu diferencijacije. To pa načelne in snovne, kakor to diktira d o m o z n a n -s t v e n i princi ip pouka, ki ima največ pravice za svoje upoštevanje baš v predvidenem nižjem tečaju osn. šole. A. Osterc: Učiteljišča po novem prosvetnem programu. R_e solucije glede učiteljišč glase: »1. Današnja učiteljišča treba reformirati tako, da se šola razširi na 5 let, tako da se v prvih 3 letih pridobiva obča znanja, ostali 2 leti pa strokovno znanje s posebnim ozirom na prosvetno delo v narodu. — 2. Učitelj mora po 2 letih praktičnega delovanja polagati uspösoibljenostni izpit, ki naj pokaže njegovo sposobnost za nadaljno delovanje. Določiti je treba načrte za te izpite in jih izenačiti. — 3. Z ozirom na nadaljevalne in osnovne šole ter na narodno prosvečivanje se mora v učiteljiščih obračati posebna pažnja na gospodarsko izobrazbo kandidatov. — 4. Učiteljišča morajo biti po kulturnih centrih, urejena internat-ski, z najboljšimi učnimi močmi, s posebnimi pravicami za učitelje in učence. Dati jim je široke kompenzacije v kabinetih, ekskurzijah itd. — 5. Vadniški učitelji na učiteljiščih naj bodo učitelji, ki so dovršili višjo pedagoško šolo, a vadnice je treba urediti in jih preskrbeti z najmodernejšimi sredstvi. — 6. Pri učiteljiščih in pri vadnicali naj bodo nižje, po možnosti tudi višje kmetijske šole. — 7. Pri ženskih učiteljiščih naj bo poleg vadnice kot vadnica za gospodinjstvo tudi gospodinjska šola. — 8. Učiteljišč ni treba reducirati, ker jih ni zadosti. Treba jih je reformirati. Radi forsiranja osnovnega šolanja je poleg reformiranja učiteljišč njihovo število povečati, biti pa morajo v vsakem pogledu sodobne in precizno urejene.« V celoti značijo zahteve v teh resolucijah lep napredek napram sedanjim učiteljiščem. V mnogem se ta načrt presenetljivo krije z rezultati ankete, ki jo je priredil Pedagoški krožek lansko leto v Mariboru. Odločilnega pomena se mi zdita zlasti dve novi določbi: glede ustroja (ločitev strokovne izobrazbe od splošne in njeno preložitev na dobo večje zrelosti) in glede n a s t a v n i š t v a. Program zahteva za učiteljišča »najboljše učne moči«, pod čemer se bo — upamo —• razumevalo i z -razito pedagoški orijentirane n a s t a v n i k e (za vse predmete, ne samo za pedagogiko!), a ne morda najboljše znanstvenike — teoretike. Ker samo tako more učiteljišče prepojiti kandidata z onim duhom, ki ga zahteva od njega nova doba in nova šola. Sam pouk v pedagogiki in metodiki ni zadosti. Ta določba je za reformo učiteljišča principijelnega pomena, zato bi bilo želeti, da se pravilna izbira na kak način z a j a m č i. Simpatično je tudi, da program izrecno povdarja gmotno podporo dijakom. Istotako, da povdarja nego kmetijstva. Imam pa občutek, da jo —• povdarja malo preveč! Zdi se, kot bi z učiteljem hoteli nadomestiti okrajnega ekonoma! S kmetijstvom se naj seznani učitelj zato in v toliko, da lažje prodre v milje svojega kmetskega kraja in v dušo otroka, ki je pod vplivom tega miljeja. Nova šola namreč načelno gradi na otrokovo duševnost, pri tem pa vzpostavlja najtesnejše stike z domom kot velevažnim vzgojnim sočiniiteljem; zato mora učitelj poznati težave in interese kmetskega stanu. Dovoljno znanje kmetijstva potrebuje tudi za to, da z njim lahko poživi ves pouk v šoli, da ga napravi bolj praktičnega in resničnega. Iz istega vzroka pa je učitelju seveda potrebno tudi poznavanje obrti in industrije ter trgovstva. S tem, da se hoče učitelja zaposliti izven njegovega vzgojnega dela, se mu odvrača pozornost od njegove prave naloge; vzgojstvu se s tem silno škoduje, kmetijstvu pa zelo malo koristi. Vzgojna naloga je danes neprimerno obširnejša kot je bila v prejšnjih časih; ravno tako pa je danes, v času vsesplošnega gospodarskega boja, potreba temeljito izobraženega kmetijskega inštruktorja izven dvoma. Vsaka izmed teh funkcij zahteva celega človeka! Preseneča pa 5. resolucija, ki zahteva za vadniškega učitelja dovršenje višje pedagoške šole. Zakaj? Ker spozna tam učitelj precej pedagoške teorije? In kljub temu, da se je tam pripravljal izključno za pouk v dveh predmetih? In da ima — vsaj večinoma — malo prakse? Stokrat bolj je poklicem na to mesto učitelj na osnovni šoli, ki je z večletnim d e 1 o m dokazal svoje pedagoške zmožnosti za delo na osnovni stopnji in si poleg tega — seveda z lastnim trudom — razširil obzorje. Danes imamo med učiiteljstvom hvala bogu dovolj odličnih moči, samo poiskati jih je treba. Tak učitelj bo nedvomno imel tudi večji vpliv na kandidata, ker je med nüma razmerje ožjega tovarištva. Seveda ga treba tudi primerno nagraditi. Morda je pa ravno to oviralo prosvetno komisijo; kajti po študiju gre učitelju taka in taka plača. Toda univerzitetni profesor n. pr. ima isti študij kakor njegov tovariš na srednji šoli, pa mu nihče ne odreka pravice do višje plače. Sploh se v večini poklicev nagrajajo osobito zaslužni, gotovo ne na škodo stvari sami. V a d- niča je, oz. mora postati center učiteljevega strokovnega izobraževanja. Zato treba posvetiti tudi njeni reformi istotoliko ipažnje kot se je to zgodilo pri učiteljišču. Tako energični reformni 'Sunek se vendar ne bo ustavil pred kako birokratično pajčevino! S to reformo, zlasti če se pravilno izvede vprašanje nastavništva na učiteljišču in na vadnici, stopi učiteljišče v novo fazo, karakterizirano po vitalnosti. Ni to še ideal; a vlita mu je sveža življenska sila, ki bo dovrševala organizem sama iz sebe. Zahtevo v 4. resol. glede internatske ureditve učiteljišč bo pa treba še temeljito prevdariti z vidika dobrih i n slabih strani internatov in internatske vzgoje. F. Kranjc: Prosvetni program o viš. pedag. šolah. O njih je v resolucijah zapisano: »'Višie pedag. šole morajo obstojati in se razvijati v dva dvoletna tečaja. V nižjem tečaju se izobražujejo učitelji za mešč. šole in srezki nadzorniki, v višjem nastavniki učiteljišč in oblastni šolski nadzorniki. Eno mišljenje je, naj bi se v višjem tečaju izobraževali pedagogi in naj 'se jim da v vseh smereh pedag. nauke razvito obrazovanje. Ti kandidati morajo imeti tudi srednješolsko maturo. Drugo mišljenje je, da se daje v višjem tečaju, da se daje poleg pedagoških tudi strokovna izobrazba iz ostalih predmetov. Potrebno število kandidatov se sprejema v višjo pedag. šolo po razpisu, razen tega pa se dovoljuje obisk šole kandidatom tudi ob Isvojem strošku.« Od teh treh mišljenj — zreti moramo namreč v resoluciji trojno mišljenje — bi nam moglo biti najsimpatičnejše ono, da naj se v višjih pedag. šolah izobražujejo pedagogi, za katere pa ne razumemo, zakaj naj se spričo prej omenjene reforme učiteljišč zahteva za vstop srednješol. matura. To bi res bila »pedagoška šola«, ki bi jo morali dovršiti nastavniški kandidati vseh srednjih in srednjih strokovnih šol, in ki bi garantirala pedagoško izobražen nastavniški kader teh šol. Poslednje — kot »drugo« označeno — mišljenje kaže nekako kompromisno formo obeh prvih mišljenj, ki kot samostojno ni dovolj izrazito. Zaradi ugleda višje pedag. šole pa bi ne mogli pritrditi prvemu mišljenju, čeprav izraža to pravzaprav le sedanjo ureditev viš. pedag. šol. Je to namreč vse preveč usmerjeno na fabrikacijo učiteljstva mešč. šol in učiteljišč ter šol. nadzornikov, kar, zlasti poslednje, v praksi ne bo rodilo uspeha. Spominjamo pa se, da se svoj čas celo Gl. Prosv. Sav. ni mogel zediniti v naziranju, da bi ravno viš. pedag. šola bila pripravno mesto za izključno pripravljanje na nadzorniško službo. In reči moramo,, da je GI. Prosv. Sav. takrat pravilno pojmoval nalogo viš. pedag. šole, ko ni priporočal šole s takimi cilji. Po našem naziranju bi imela viš. pedag. šola raison d' aitre le po mišljenju, ki smo ga kot simpatično označili zgoraj, a razširjena v svojem cilju tako, da je poleg p e -dagoško-stro kov nega izobraževanja omenjenih nastavni kov namenjena na daljni in razširjeni pedag. - strokovni izobrazbi vsakega os n.-šol. učitelja, pa naj ima ta ambicijo ali ne, da bi prešel na mešč. šolo ali da bi prevzel nadzorništvo. Tako bi mogla viš. pedag. šola služiti širokemu namenu narodne prosvete potom odlično na-obraženega osn.-šol. učiteljstva, ki ravno mora biti Stožer take prosvete. FILOZOFSKI SLOVAR. (Sestavlja dr. F. Derganc.) (Dalje.) Znanstvenih spisov ne čitamo iz zabave, temveč iz stremljenja po praktični koristi, po pridobitvi novega spoznanja. Vsako spoznanje se pa trajno vtisne v spomin samo po metodičnem ponavljanju in postane aktiven element v kolesju miselnosti. Zato se moramo tudi redno spominjati, da je bistvo spoznavne kritike baš metodika. Enako se popotnik na dolgi poti ustavi na vsakem bregu in hribčku, da pregleda cesto za seboj in pred seboj. V potrebnem odmoru si pojasni in uredi doslejšnje izkustvo z avtokritično in metodično refleksijo, tako se pa tudi najbolje pripravi proti sledečim pomislekom in oviram. Iz tega razloga opozarja tudi spoznavna kritika kot metodična, vsepregledna in sintetično primerjajoča znanost vedno iznova na svojo nasprotnico, analitično omejenost, ki ne vidi niti omejenosti svojih čutil po številu in obsegu, niti enake omejenosti drugih duhoduševnih sposobnosti. Analitična omejenost zadržuje napredek v treh ozirih: 1. ker samoljubni, analitični omejenec navadno izločuje iz kompleksa nebistvene in drugotne sestavine podoben nespametnemu hlapcu, ki je spravil pleve v vrečo, a zmetal zrnje na smetišče, ali trmastemu opazovalcu, ki je videl muho na zvoniku, a zvonika samega ni hotel videti; 2. ker proglaša analitična omejenost svojo brezplodno in dolgočasno metodo za edino pravilno, očitajoč onim, ki zajemajo iz živega toka vse-zedinjajoče odnošajnosti, neznanstveno di- gresivnost, razblinjenost in nesmotrenost, pri tem pa niti ne sluti v ozadju metodično in sistematično delujoče sintetične determinante; 3. ker analitični omejenec v najivni, hevriistični emociji iztrgano drugotno sestavino, ki je dostikrat le avtosugestivna utvara brez objektivne podlage, rad tako napihne, da zakrije celoto ali istino; s svojim silovitim, sugestivnim nastopom pa povzroči v človeških glavah zmedo, in za dolgo časa odkrene razvoj iz prave smeri. Analitična omejenost uživa posebno zaščito sugestibilnega občinstva: 1. ker je navajeno stare metode in se lena vztrajnost upira vsaki novosti; 2. ker je dušni napor analitične, na posameznih delih celote obseda-joče pozornosti manjši. Tudi razumevanju spoznavne kritike same, duhoduševnosti in psihologije se približamo le s sintetičnim pregledom vsaj važnejših odnošajev in medsebojne odvisnosti pravnih, ekonomskih in kulturnih, zlasti spoznavnih dejstev. Označili smo le osnovo in začetek socijalnega razvoja, ker nam v pričujočem ni mogoče podrobno popisati nadaljnjega historičnega poteka, in ustaviti se moramo zopet ob njegovem koncu, ob zadnji postaji, moderni državi. Takoj pa zadenemo na podedovani greh analitične omejenosti z dveh strani, s prav-nopolitične in ekonomske. Juristi so iz organskega kompleksa socijalnega življenja iztrgali pravni odnošaj in podali enostransko definicijo države kot pravne organizacije, a pri tem popolnoma prezrli temeljna odnošaja spoznavne kritike in socijalne ekonomije. Vedoželjnost, prirojeni nagon po spoznanju in resnici, prirojena potreba duhovnih (idealnih) dobrin ali vrednot določuje spoznavnokritični odnošaj socijalne organizacije, kdo naj upravlja in porazde-Ijuje tradicijonalni zaklad resnice (filozofije), kdo izsleduj nadalje resnico in imej pravico vzgoje in pouka. Tako smo ponovno spoznali, da počiva težišče sodobnega socijalnega problema v duhovni, spoznavnokritični krizi, torej v krizi poklicane nositeljice intelektualnega dela, v krizi moderne inteligence, koji sledi v kulturnem odnošaju masa avtomatično kakor čreda pastirju. Koruptna inteligenca (u r a d n i š t v o) nosi glavno krivdo socijalne bede. Življenje duha je neločljivo zvezano s telesom, s fiziologijo, neločljivo se pridružujejo duhovnim potrebam telesne, bijološke potrebe tvarnih dobrin. Produkcijo in porazdelitev tvarnih dobrin ureja socijalna ekonomija. Zaradi navedene neločljivosti in medsebojnosti duhovnih in telesnih potreb, duhovnih in telesnih dobrin (vrednot) sodi poglavje o duhovnih potrebah in dobrinah (potrebščinah) na prvo mesto knjige o so-cijalni ekonomiji. Analitična omejenost je reducirala sociologijo na ekonomsko krizo, a iz kompleksa ekonomske krize je zopet iztrgala drugotno, dasi pereče in najnujnejše rešitve potrebno delavsko vprašanje. V kompleksu socijalne krize stoji delavsko vprašanje na drugotnem mestu. Ako sem odrezal trpečemu bratu dostojen kos pravice in kruha, mu s tem nikakor nisem naložil dolžnosti, da zagospodari v moji hiši. Diktature pro-letarijata ne opravičuje niti več nego um-ljiva emocija ogorčenosti, niti taktični namen, ki maso le zlorablja za barikado in bojno sredstvo. A Marx je zmešal vso gospodarsko logiko in zblodil pojem kapitala. Njegova materialistična, iz židovske krvi izvirajoča analitična omejenost je fantastično skopčala kapital in delavsko vprašanje. Ljenin sam je 1. 1921. obsodil in zavrgel teorijo marksizma, ker ni prestala ognjene preizkušnje praktičnega eksperimenta. Z Nepo je otvoril dobo novega socijalizma, dobo kulturnega, socijalnega kapitalizma, ki pobija individualistični kapitalizem oseb in narodov z njegovim lastnim orožjem, s kapitalistično metodo produkcije in trgovine, ter obrača ekonomski prebitek v prid socijalne blaginje. Socijalni kapitalizem stremi še dalje, mnogo dalje nego individualistični, z vsemi silami hoče razviti in izpopolniti kapitalistično metodo do skrajnih mej in vpreči vanjo osebni interes vseh ljudi, da se čimprej vresniči san ekonomsko-kulturne enote solidarnega človeštva. S tem samo pospešuje prirodni samorazkroj kapitalističnega individualizma (liberalizma), ki je dosegel s trustom že glavno stopnjo socializacije. Ves nadaljnji ekonomski napredek zavisi, kakor smo se že opetovano uverili, od spoznavnokritične reforme in avtonomne etične organizacije, ki vzgoji državam do-voljno množino poštene inteligence (uradni-štva), kajti osebna korupcija državnih organov je upropastila še vsako državo, na primer predvojno Rusijo. Marx je s svojim materialističnim idealom sitega delavskega želodca ponižal človeštvo na primitivno stopnjo. Sit delavski želodec je le sredstvo za višje kulturne •smotre. Človek ni samo tvarno, bijološko bitje s tvarnimi potrebami, človek ima tudi duhovne, idealne potrebe in zadnji smoter socijalnega razvoja je napredujoča ugodnost življenja, je napredek idealnih dobrin svobode, resnice, pravice, lepote i n dela! Človek je pred vsem napredno bitje. Zato se človeška telesnodu-hovna dejavnost ne more zadovoljiti samo z zadostno, minimalno produkcijo tvarnih dobrin. Po skromnem in kritičnem posnemanju slepega prirodnega pleonazma mora skrbeti: 1. za bijološko, za vsak dan potrebno množino dobrin; 2 za ekonomski prebitek, namenjen ne samo izrednim, nepreračunljivim potrebam, ampak tudi napredku, ki brez ekonomskega prebitka v obliki pravične rente, dobička in obresti sploh ni mogoč. Kapitalistična metoda je dvignila produkcijo prebitka do velike popolnosti in uspešnosti. Kapitalizem kot metoda se odlikuje: 1. po strojni produkciji, ki olajšuje človeku delo in dobavlja za napredek potrebni prebitek; 2. po ekonomski kolaboraciji (akcijske družbe, zadruge, korporacije), ki pripravlja ekonomsko enoto, posredno tudi kulturno solidarnost vtsega človeštva. Prispevki in prihranki (prebitki) solidarnega človeštva omogočijo rešitev velikih ekonomskih, znanstvenih, etičnih in estetičnih nalog. Napredek znanosti, različni laboratoriji, eksperimenti in ekspedicije zahtevajo ogromnih sredstev, ki jih ne zmore nobena še tako bogata država. Velika in težka kulturna dela izvrši samo ekonomska kolaboracija vsega človeštva. Kapitalizem kot metoda še davno ni dokončal svoje kulturne misije. Seveda ne smemo zamenjavati kapitalistične metode z individualističnim kapitalizmom kot smotrom, po kojem naj bi se stekal ves ekonomski prebitek v blagajnah samo nekaterih individujev (kapitalistov) ali kapitalističnih narodov (n. pr. Angležev), tako da bi vsi ostali državljani robovali le kapitalistom,' oziroma vsi ostali narodi tlačanili samo enemu kapitalističnemu narodu. Z na-cijonalno, oziroma internacijonalno socija-lizacijo kapitalizma se izvede samo socija-lizacija smotra: ekonomski prebitek se porabi za splošno socijalno blaginjo, ki ne izključuje osebnega interesa in omejene, socijalno vezane osebne lastnine kot jamstva osebne svobode. Pravilno umevanje socijalizacije moti: 1. iz spekulativne filozofije prevzeti princip monizma, ki zahteva v analitični omejenosti povsod dosledne ureditve po enotnem principu. Niti izkustvo, niti logika ne more dokazati in utemeljiti takega monizma, ki je zgolj izraz emocijo-nalnega, absolutističnega individualizma. V izkustvu in logiki sami tekmuje več principov, pluralizem principov, ki tvorijo vedno po medsebojni prilagodnosti višjo harmonijo; 2. napačno pojmovanje organizacijskega principa, ki se uveljavlja kakor n. pr. v rastlini po neki splošni, okvirni, relativno neizpremenljivi ideji (načelu). Konkretne podrobnosti nastajajo po slučajni in minljivi zunanji konstelaci-ji. Ako bi bil organizacijski princip a priori in dogmatično do zadnje podrobnosti določen, bi zastalo vsako življenje. Vsak organizacijski princip (pravilo, zakon) očituje neko, seveda omejeno svobodo in razvojno prožnost. Tako zadoščajo tudi za socijalizacijo splošna socijalna načela in jamstva, preprečujoča vsako neso-cijalno, individualistično izkoriščanje. Sicer pa se socijalizacija konkretno realizira po potrebi in možnosti, torej lahko po principu individualne, kolektivne ali državne produkcije. Izključna državna socijalizacija bi se postavila v očitno nasprotje z zdravim prirodnim pluralizmom in zašla v pogubno zmoto individualističnega monizma. Tudi ustavna in pravna pravila se izražajo samo v splošnem, okvirnem zmislu. Konkretna in individualna primena se prepušča v soci-jalnem in pravnem čustvovanju in mišljenju vzgojenim in izvežbanim sodnikom. Kakor se svobodni človeški duh ni udal klasičnemu suženjstvu in fevdalnemu tla-čanstvu, tako se tudi ne ukloni robstvu marksizma (židovskega materijalizma). So-ciialna država je organizacija svobode in napredka, socijalna država vzdržuje kot centralen regulator pravično ravnotežje med pravnimi, ekonomskimi in kulturnimi interesi državljanov. Vsak napredek je so-truden pridelek ali proizvod individujev. Čim jačje so individualne korenine., tem jač;a postaneta tudi deblo in vrh. Kakor oživi pomladi vsako seme pod žarki solnca, tako je v stanu samo svoboda, obuditi speče kali napredka, slepo in brez ozira na stan in pleme razsejane širom sveta po človeških c'i sal" (Dalje prihodnjič.) T