Listek.
38i
Telemaka"  od Fe~ne7ona   (izdala matica hrv.),   „Ksantipa"  od Littrovva,  in  ,,Kaja Krispa o Katilininoj  uroti".  —
Pokojnik je bil vzoren duhovnik in domoljub. Zapustil je med drugimi društvu sv. Jeronima in Matici hrvaški po 1000 gld.; jugoslavenski akademiji iu za medicinsko fakulteto  v Zagrebu po  500 gld.
Bodi mu blag  spomin!                                                                                    V.
Baraga svoji sestri. G. Fr. Drenik v Ljubljani hrani zanimiv droben spominski list, katerega je znani misijonar in poznejši škof amerikanski, rojak naš Friderik Baraga izročil svoji sestri, ki je nekaj časa živela pri njem med severo-amerikanskimi Indijanci, pozneje pa se vrnila v Evropo. Svojeročna pisava je lepa in karakteristična in listek je napisan v vseh jezikih, katere je Baraga govoril: v slovenskem, nemškem, latinskem, francoskem.  italijanskem, angleškem in indijanskem jeziku.  Slove pa tako:
»Meine Wunsche bei der Abreise meiner geliebten  Schwester Antonia. Aigel Boshji naj te vedno   fpremlja, Aie verlasse Dich des Himmels Schutz, Tuta sis et salva in aeternum, Cbservez toujours la loi de Dieu, iVuovo sempre sia il Vostro zelo /mitate the Saviour's holy lif ^4ngwamisin mino bimadisin. Mission zum hI. Joseph in N.  Amerika im Juli   1839.
Dein Dich ewig liebender Bruder Friederich Baraga m. pr.« Pečnikovo predavanje. V Muzejskem društvu je poročal dne" 3. velikega travna g. yernej Pečnik s Krškega v slovenskem jeziku o svojih prazgodovinskih in rimskih razkopavanjih po Kranjskem. Poudarjal je, da ne bode učeno in sistematično govoril, ker se arheologije ni učil iz knjig, ampak iz praktične izkušnje; zato bode jedino to povedal, kar je sam videl in sam našel. Pred sedmimi leti je začel razkopavati na Dr-novem, tam kjer je stalo rimsko mesto Neviodunum, ali takrat še ni imel nikakeršne izkušnje in ni znal starin po dobah razločevati. Pozneje je prepotoval vse Kranjsko, del Primorskega, Hrvaškega in Štajerskega in se je prepričal, da je po slovenskih deželah živelo jed no ter isto mogočno ljudstvo, bodisi že keltskega ali slovanskega plemena. Zlasti je vsa Krška dolina, od izvira reke, pa do nje izliva, prepolna prazgodovinskih selišč. Najprej so ljudje stanovali po jamah ali pečinah, katerih je vse polno okolo Trebnjega, Krke, Zagradca, Žužemperka, Mirne Peči i. t. d. Navadno so pečine pri vhodu z močnimi zidovi zavarovane, v njih pa se nahaja polno pepela, oglja in drugih prazgodovinskih ostankov. Pozneje so si stavili ljudje z nasipi opasana gradišča. Skoro na vsakem griči po Dolenjskem se nahaja tako gradišče, ki je imelo navadno po dva vhoda : jednega na severu, druzega na jugu. Pri vhodih so nasipi vedno zelo trdni in visoki. Lepo tdko gradišče se vidi pri Koritih blizu Dobrnic, ki ima tisoč korakov v obsegu. Še večje gradišče je pri vasi Mačkovec blizu Dvora, ki je obsezalo najmenj 2000 korakov. Velike naselbine so bile dalje v Podzemlji, na Kriznem Vrhu pri Mokronogu (tam so se našli samo takšni uhani in take igle, kakeršnih ni na Vačah), pri Velikem Korenu južno od Krke (tu je bilo zeld imenitno gradišče), na Sv. Magdaleni blizu Šmarija in pri Javorji, kjer se nahajajo grobje popolnoma v pesku zadelani, da se od zunaj nič ne vidijo Ravno taki grobje so v Strahovlji pri Zagorji. Južno od Sv. Petra na Krasi se nahaja 16 prazgodovinskih selišč, med katerimi sta najvažnejši Silertabor (ostanki sežganega   žita)  in Zemon (morda stari   Terpo?),  kamor so se   naselili prebivalci
3*2
Listek.
iz previsokega gradišča na hribu Sv. Ahca. Velikanska trdnjava je bila na hribu Vlaka blizu Starega Trga pri Loži. Tu se je našlo posebno mnogo ,,kolačev", na katerih so lončene posode ,,pletli". Morda je tam stalo japodsko stolno mesto Metullum, ker pri vasi Metlje ni nikakega sledil o stari naselbini. Tudi pri Sv. Katarini jugovzhodno od Jelšan (v Istri) je bilo znamenito   prazgodovinsko selišče.
Po vseh teh gradiščih se nahaja premnogo lončenih čepinj, fibul, zapestnic, odic, koralnih jžgod, vrtalk ali vrete"nec za presti i. t d. Po nekaterih krajih je vse polno železne pelue (žlindre), zlasti pri Dobrničah in Dvoru, kar spričuje, da je bilo po Dolenjskem mnogo kovačev.
Mrliče svoje so pokopavali ljudje tiste dobe navadno pod gomile, katerih je po Kranjskem vse polno. Moški imajo navadno ob strani sulico in sekiro, ženske pa, ki so posebej pokopane, razne nakrasnine. V nekaterih gomilah se ničesar ne najde, po nekaterih zeld velikih pa le debela plast pepela. Ce je več gomil skupaj, tedaj imajo večje gotovo mnogo starin v sebi, ker so zagrebali bogatine posebej in siromake zopet posebej. Pod neko gomilo se je našlo 220 ogrodij. Posebno velike gomile so pri Pod-zemlji; v njih so se našle zelo lepe zapestnice. Pri Knežaku je blizu 300 gomil in prav mnogo tudi pri drugih notranjskih gradiščih. Gomile se nahajajo navadno na višinah, samd pri Krški Vasi leže" na ravnini. Iz okolice te vasi so vozili mrliče tudi čez Savo na Štajersko stran pokopavat. Poleg celih ogrodij se nahajajo tudi grobje sežganih mrličev: moške so navadno cele pokopavali, ženske pa sežigali. Po nekaterih krajih (kakor pri Mokronogu) so le jeden del trupla (glavo ali noge) sežgali, drugo so pa celo zakopali.
Iz poznejše latenske (galske) dobe nahajamo le sežgane mrliče. Nakrasnine te dobe so mnogo lepše, nego rimske. Ljudstvo se pa ni nič izpremenilo, imelo je ista selišča in ista bivališča, kakor v prejšnji dobi, le v omiki je bilo bolj napredovalo in se poprijelo   »nove mode«.
Ta doba je le malo časa trajala in nastopila je potem doba rimska. Na vseh notranjskih gradiščih so začeli ljudje za Rimljanov hiše zidati in se z zidovjem ograjati, na Dolenjskem se pa to le redko nahaja. Vender je to zidovje različno od rimljanskega in to dokazuje, da so ljudje tudi pod Rimljani živeli dalje po svojih šegah. Še celo rimskega denarja niso potrebovali, ker se ta po gradiščih nikjer ne nahaja, razven v Štmihelu pod Ndnosom. Velika naselbina za Rimljanov je bila pri Sv. Lovrenci blizu Polhovega Gradca (morda so se bili prebivalci Nauporta tja gori pomeknili)? Na Solnčni gorici pri Igu se ne nahaja nič rimskih zidin, torej ni mogel tam stati rimski vojaški tabor Emona. Rimska cesta je vodila mimo Setičine (kjer je bilo tudi veliko prazgodovinsko, a še ne lazkopano grobišče) proti Trebnjemu. Tu je stal »Praetorium Lato-bicorum« in v njem sta bivali X. in XIV. legija. Civilnih prebivalcev tu ni bilo. Dalje so se našli rimski grobje pri Koritih, Dvoru in Št Lovrenci. Največ pa je rimskih ostankov na Drnovem. Tu je našel Pečnik že nad 3000 grobov, večinoma sežganih mrličev, samo celih ogrddij okolo 500. Najlepši so žgalni grobje iz I. stoletja, ki hranijo v sebi krasne zdele in fibule (do 17 cm dolge) Ostanki mrličev iz II. stoletja so shranjeni brez pepela v lončenih žarah pod debelimi ploščami. Iz III. stoletja imamo slikane grobne kapelice (katerih kalupe je Pečnik pokazal) in iz IV stoletja cela ogrddja. Mesto je propalo okolo 1. 390., ker se iz poznejše dobe ne nahajajo več rimski novci. K mestu so držale tri ceste: emonska od zahoda, crucijska (iz Grobelj pri Št. Jerneji) od jugozahoda, in siscijska od jugovzhoda. Vodovod je bil napeljan 8 km daleč izpod zaselka Izvir pod Gorjanci, Zanimivi so zlasti ostanki rimskih toplic na Drnovem, pri Mamicah   (tja gori so  se bili  bržkone   pomeknili   prebivalci Nevioduna),   pri  Cateži,   na
Listek.
3%3
šentlorenški gori pri Krškem i. t. d. Visoko gori na Gorjancih na »Zagorevuem kiimeuu« se nahajajo rimska poslopja, ki imajo pod hišnim pločnikom mrliče pokopaue. V Sma-rati pri Loži se nahajajo rimski grobje, ki imajo po dva ali po tri na zobeh ležeče mrliče v sebi. Plošče so od nabrežinskega kamena iu imajo nadpls (z barbarskimi imeni) na spodnji strani.  — Preprosto,  toda zanimivo predavanje so poslušalci glasno  odobravali.
O rokopisni zapuščini Davorina Trstenjaka. V slavnostni knjižici: »Davorin Trstenjak, slovenski pisatelj" 1887. čita se na str. 13, 14: ,,Razven . . . tiskom pri-občenih proizvodov književnih ima Trstenjak še mnogo raznih rokopisov . . . Upajmo, da se  .   .  .  gradivu kakor tako   pripravi pot do   občinstva .   .  ."
Dobivši končno v roke Dav.  Trstenjaka književno zapuščino  — ki je po oporoki pokojnikovi   sedaj   svojina prof.  dr.   jf.   Sketa  —¦  pregledal   sem    vse   njegove   rokopise prebral jih na   skupine in   vsaj  v glavnem   tudi prečital    ter morem in  smem  p.  n.    občinstvu slovenskemu podati naslednje izvestje.
V Trstenjakovi rokopisni zapuščini so najprej spomina vredne njegove do sedaj zvečine nepoznane pesmi slovenske, ,,ilirske" in nemške, o katerih se nekaj pač omenja tudi v ,,Lj. Zvonu" X. 168, 169. O teh pesmih je Trstenjaku pisal Iv. Macuu v zasebnem pismu dne" 6. prosinca 1. 1882.: ,,Kaj je s Tvojimi ilirskimi itd. pesmami, ki si se . . . grozil, da boš je na svetlo dal? Ali čakaš, da se celo raztepejo in zgubijo, in tudi ostarijo ? Ti imaš slovenskih in ,ilirskih' izvrstnih; spominjaj se Jablonskega, opata krakovskega, ki je novejega časa najizvrstnejši češki celo erotični lirik." — Te pesmi Trstenjakove so malone vse iz njega dijaške dobe, poimenoma od leta 1837. do 1840., toda neurejene. Pisane so ponajveč na preprostih listih in lističih, nekoliko tudi v drobnih zvezkih zbrane, nekatere na čisto in dogotovljeno, a zvečine le v načrtu; mnogo njih je še nedovršenih, nekaj samo odlomkov, več pobeleženo tudi s svinčnikom, tu iu tam že težko čitljivo, časih jedva umevno. Vrsti so lirske in epske; a predmet jim je ,,ljubav", nje radost in žalost, pa priroda, prijateljstvo, domovina, junaštvo, zgodovina . . . ter se tako med temi izdelki nahajajo razven pesmij ljubavnih tudi elegije, ode, gazele, epigrami, idile, godovnice, poslanice, domovinke, povesti, legende, balade, romance i. t. d ; med slovenskimi je zajedno nekoliko nabožnih. Po zunanji obliki je zlasti mnogo sonetov. Nemške so nekaj prevodi iz slovenščine in „ilirščine", nekaj pa izvirne. Vseh teh pesmij, celot in kosov, na število je po priliki: slovenskih nad sto in ,,ilirskih" do kakih tristo. Vender, to je le majhen del, preostal od pesmij, kar jih je bil zložil Trstenjak dijak. Kajti sam pravi v svoji rokopisni latinski ,,Autobiografiji", da je one pesemske ,,ekser-cicije" svoje dne" 3. kimovca leta 1840 sežgal ,,ex impetu melancholiae", ter bi bil sežgal vse, da ni prišel njega oče, rekši, da bode on popir bolje uporabil; pa tudi sicer že rokopis sam nam kaže te zbirke nepopolnost.
Zatem je v Trstenjakovi rokopisni zapuščini nekoliko njegovih propovedij, slovenskih predik in nemških ekshort. Slovenske te" predike je govoril Trstenjak službujoč kapelan v letih 1845., 1846., 1S47.; nemške ekshorte pak veroučitelj gimnazijski od leta 1851.—1861. Predike slovenske so te-le: Nedeljske: Adventne (štiri), Po Božiči, Pred Novim letom, Pred Razglas. Gospod., 1. II. V. Ned. po Razgl. Gosp., Na Septua-gesimo (dve), Na Seksagesimo, I. II. III. V. v Postu, I. V. po Vel. noči, Binkoštno nedeljo, II IV. IX. (tri). X. (dve). XII. XIII. XIV. XV (dve). XVI. XVIII. (dve). XIX. "XX. (dve). XXII. XXIII. (dve). XXIV. (3. po Razgl G.). XXVII. (6. po Razgl.) po Bink , Angelsko nedeljo, O Posvečev. cerkev (dve); potem za praznike in godove: Bin-koštni ponedeljek, Vdliki petek, Brezmad. Spočetje D. Marije, Praznik sv. Jožefa, Vseh Svetnikov  (dve), God Sv. Janeza Krst., Sv.  Marjete,  Sv.  Uršule iu Sv. Ane;  pa še  o  či-