Narodna in univerzitetna knjižnica
▼ Ljubljani
WTT
37186
POEZIJE
V LJUBLJANI
IG. PL. K.LE INMAYR & PED. BAMBERG
--1904_
VOJANOVSWiJ^ RUDOLF MAISTER
POEZIJE
V LJUBLJANI
10. PL. KLEINMAYR & FED. BAMBERG
Založba Ig. pi. Kleinmayr & Fed. Bamberg
v Ljubljani saSDsZSDsZSO
Aškerc A., Balade in romance. 8°, 155 strani, 2 K. Elegantno vezane 4 K.
—	Urške in epske poezije. 8°, 160 strani, 2 K 60 h. Elegantno vezane 4 K.
—	Nove poezije. 8°, 222 strani, 3 K. Elegantno vezane 4 K.
—	Četrti zbornik poezij, 246 strani. Broširane 3 K50 h, elegantno vezane 4 K 50 h.
—	Izmajlov © Red sv. Jurja ■© Tujka. Tri drame. 8°, 113 strani, broširane 2 K.
Baumbach R., Zlatorog, Planinska pravljica, poslovenil A. Fun te k. 8°, 95 strani. Elegantno vezan 4 K.
Bedenek Jakob, Od pluga do krone. Zgodovinski roman iz minulega stoletja. 8°, 270 strani, 2 K, v platno vezan 3 K.
Cankar Iv., Ob zori, s podobami (izdelal M. Jama), 3 K.
Dimnik Jakob, Avstrijski junaki. 8°, 126 strani, s 17 podobami. Elegantno vezani 1 K 80 h.
Funtek Anton, Godec. Poleg narodne pravljice o Vrbskem jezeru. 8°, 100 strani, elegantno vezan 2 K 50 h.
Gregorčič Simon, Poezije I. Druga, pomnožena izdaja. 8°, 160 strani, elegantno vezane 3 K.
Haymerle dr. Frančišek, vitez, Životopisni obrazi iz obsega obrta, umetnosti in industrije, preložil Anton Funtek. 8°, 100 strani, vezani 1 K.
VOJANOV RUDOLF MAISTER
POEZIJh
Al LJUBLJANI
IG. PL. KLEINMAYR & FED. BAMBERG
-- 1904 -
VI«
To
'37186
mi
02 OOoVfifff Uv-a't.RM-f-
KAZALO.
1. Pesmi.
I. Marici.	Stran
V spominsko knjigo............................5
Tat........................................7
w-Moje gosli....................................S
Pod kostanji..................................9
Sam....................12
Cdrica......................................*3
Mož........................................'4
Ne boj se!	............15
Morje....................16
Scherzando.................'9
Oltar....................20
Moje solnce.................22
Posmrtna idila................23
II.
Črna knjiga.................2"
I, kajpada!.................28
.— Deklinacija.................3°
Nebesa...................32
Bolieme...................34
Po zimi...................35
- Prazno srce...... ...........36
Procesija..................37
Prošnja...................39
Pepclimo se.................4°
Huda pokora................41
Ej, ej!...................43
V boj....................4<>
2. Balade in romance.
Golgota...................49
Osveta...................53
Legenda..................55
• Zimski večer.................57
Romanca o plesu..... ..........58
Stran
Kralj Matj&ž.................
«—Ptičja romanca................64.
— Slovo....................65
Prijatelji...................67
± Tihotapec..................bg
Čudež...................71
Luč...................'	73
Plemeniti Turopoljci..............75
'— Polnoč...................7O
Sodba...................77
* Izkušnja...................80
-	Mati....................S2
-	Umrli brat.................85
Patra Feliksa zdravilo.............86
Sv. Martin..................g3
Kazaška...................
Vrbanov kres................g 5
3. Fantovske.
* Pogodba.................»103
Pomlad...................104
Ljubljanska roža...............105
Tožba...................107
Zaklad....................109
Krvavo solnce................111
Kazen...................113
Ljubezen..................114
Roženkravt.................115
Nageljček..................117
Rožmarin..................119
4. Soneti.
V svet...................123
Soror Ferdinanda...............124
Strali....................125
Pater gvardijan................12O
Svetnica...................127
Zvezdogledom................128
Stolp sv. Marka...............129
Ne boj se smrti!...............130

1.
PES M I.
Maister, Poezije.
© 1
1
I.
M A K I C I.
<® z
1*
V spominsko knjigo.
Tudi tebi se osuje cvetje, tudi tebi pride zime čas, ko se beli prah življenjske ceste prime s silo tvojih svilnih las.
Jaz pred tabo morda grem počivat truden — v črne ruše večni mir. Ti pa, Mara, preživela sama svoj življenjski tihi boš večer!
Ob kaminu boš sedela v mraku, v sanjah gledala v plamena žar, motil le te bo v zamišljenosti z mizice bučeči samovar . . .
V duh vrnila se ti bode doba, ko sva v mladih šetala se dneh z roko v roki in ljubezni svete v enomer iskala si v očeh.
Mara, takrat čitaj moje pesmi, saj srce mi gorko v njih živi, ki le zate je čutilo, Mara, ki si vse mu bila, Mara, ti.
V zimskih dneh, veš, zlata moja Mara, tolažnik srca je pač edin na minuli čas pomladi cvetne topel, svetel in sladak spomin.

Tat.
Oblaki so šli črez gorč . . . Nebo se je solzilo in vetrič je poljubljal nebeške solze.
Škropile so kapljice tla. Iz biserov teh mokrih sem slastno žejen srebal krepilo duha.
A vendar me srce boli . . . Saj moram tebi, zlatka, ko tat pred svetom krasti ljubezen z očmi.

Moje gosli.
Moje srce so mi gosli, strune na njih pa upi. Ko sem ubiral sinoči strune pod okencem tvojim, vse so popokale tožno . . . Čudo, ej, čudo veliko, da še gosli počile niso . . .

Pod kostanji.
1.
Se veš?
Pod drevjem sva skupaj šetala, pral nama je lica dež in z listi sapa pometala. A ni bilo mar to nama.
Se veš?
Srce mi je v mrak utripalo in moje oko lehko po tvojih očescih tipalo ko senca po jasnem zlatu.
Se veš?
Otožno si me pogledala, žarela so lica ti, a nisva si nič povedala o srčni ljubezni vroči.
2
Dal nageljev sem šopek ti. Vesela si ga vzela in z belo roko cvet rdeč na prsi si pripela.
In solnce žarko ta je cvet skrivaj občudovalo ter iz zavisti za oblak se skrilo in zaspalo.
In zašuštelo je okrog med starimi kostanji, ko bila bi jih jaz in ti motila v mirnem spanji.
Ko himna čulo škrtanje se v vejah je stoletnih; jaz pa med himno to sem pil ljubezen z lic ti cvetnih.
In prosil takrat sem te, prosil, da snideva spet se tam doli, omotne pijače da bf dobil ljubezenski žejni boli.
In res si prišla proti mraku. Hodila pod drevjem sva starim, jaz pravil z otožnim sem glasom ti, kako doma samotarim.
Pogledal potem ob slovesu sem v dušo ti zame čutečo in z vero odšel sem, da sama ti doneseš mi v dom moj srečo . . .

Sam.
Kako drhtim in trepečem, iz tvojih sladkih ust pijoč, ti angel, ti bela lilija, ki dihaš v dušo iz svoje mi moč !
In kadar snivam kraj tebe, v nebesih moj duh živi . . . Kaj meni ves svet, jaz — ti sva svet, in tvoja duša moj bog se mi zdi.
A ko se ločim od tebe in sem brez svojega bog&, tedaj se zavem, tedaj spoznam, da čaka zopet peklo me doma.

Carica.
Čudno se mi zdi, neverojetno, da ti, moja mala Marica, mogla v mehki nežnosti postati mojega si srca carica.
Bonapart in Cezar, Aleksander so zarobili za rodom rod, a noben bi teh me ne podjarmil, ni Radecki, slavni vojskovod.
V krvi, veš, imam železo, voljo!
In nikogar bi se ti ne bal,
no, še z vragom bi se meril zvitim . . .
Težko težko, da bi me ugnal.
Ti pa kar prišla si brez orožja, iz oči ti plamen je gorel in že v mojo je iz tvoje duše veni-vidi-vici zadonel.
Mož.
Vem, da veni-vidi-vici v srcu ti je geslo bilo, ko naključje naju je prvikrat spojilo.
Vem, da veni-vidi-vici v srčecu si ponavljala, kadar vroč si in slad&k mi poljubček dala.
Ne domnevaj si, da moral suženj sem pred tebe pasti; jaz podjarmi j en sem bolj dr, ti pa v moji lasti . . .

Ne boj se!
Zakaj me tako
vprašuješ, če ljubim te vedno srčno, ti mala, ti žametna mačica, ti sladke ljubezni beračica?
In če ti en dan
brez sto je poljubov bil v noč zakopan, globoka zariše koj gubica na čelu se belem ti, ljubica.
Spi mirno nocoj !
Saj danes in jutri in vedno sem tvoj . . . Ti zame bojiš se res prav zastonj, veš, zate jaz nisem kameleon . . .

Morje.
Božič 1903. Trst. 1.
Solnce je boga prosilo : «Stvarnik moj, svetov mogočni, daj zrcalo mi presvetlo, da pogledam si obličje, kadar v narode grem tuje!*
Dal mu stvarnik morje sinje, velikansko — nepresežno . . .
No, da jaz sem bog stvaritelj, dokaj daljše, dokaj širše sinje in pa čisto morje vstvaril bi ti za zrcalo, Marica, ti solnce moje.
2.
San Carlo zdaj tiho sameva, ko da bi ves Trst bil zaspal. Le burja divja in buči ter valček vzdiguje in val.
A mene še v burji ne zebe, ko reže, ko žvižga srepo, ko mrzlo poljublja obraz in sinje pometa nebo.
Veš, ljubica, srček ti zlati, če pijem ljubezen ti z ust, mi sije nebeška pomlad, pa bodi avgust ali pust! —
Miiistcr, 1'oezije,	<E> 17 ®
3.
Tam gori visoko nebo, tu doli globoko morje . . . Po morju pa čoln se ziblje lehko, v njem združeni srečno srci sta dve.
Ti sama ne znaš, jaz sam ne znam, kako te v dnu duše rad imam, ti Marica, moje zlato.
Poglej tja črez morsko planjavo, ki gre v nedogledno daljavo ! A, ljubica, kaj je vse to r
Ljubezni jaz v srcu imam več zate, ko morje široko zelene vode.

Scherzando.
Jaz sem devete dežele kralj. V moji državi ni vrha ne tal. Ti pa si moja kraljičica, zlata mi rajska si ptičica. Meni kralju boš zvest harlekin, lahka pozabnost, jeklen spomin. Z zvezdami zlatimi plesala boš, solnce in luno česala boš. Spančkala, sanjčkala boš z menoj in obraz mi poljubljala moj. Če pa poljubov dovolj mi ne bo, dam ti z mezincem po petah jih sto.

<g) 19 -g)
2*
Oltar.
O, ljubica, ti čista stvar, krepostna ti devica, sezidal svetel bom oltar in vanj te del, svetnica.
In ljudstvo bo iz daljnih dalj v kapelo prihrumelo in iz sred presvet koral pobožno ti zapelo.
Sred olj kinih se bodo vej ponižno priklonili: «Gospod, dovoli blizu k njej, da bomo jo častili.
Ti njen si kralj, ti njen si bog in ona ti svetnica . . . Nam ni ednake dal naš bog, ko tvoja je svetnica.
Dovoli torej blizu k njej, da bomo jo častili, da bodo še brez časa mej zanamci jo slavili.* •— —
A jaz bom neizprosen, trd, da zadnji se umakne. In ležal bo pred mano strt, kdor se te le dotakne!
Naj si drugod svetnic, devic pobožni svet poišče, a tebi srčnih bom cvetic jaz nosil sam v svetišče!
Uklonil bom kolena sam, sam božal rožna lica in usteca medena sam poljubljal ti, svetnica!
Svetnica ti, jaz božji mož —
V kapelici zaprti le moja si, le moja boš v življenju in po smrti 1
Moje solnce.
Luč ti moja, moje zlato, ti izvor moje tihe sreče, ti si moje solnce blesteče!
Veš, tako te ljubim goreče . . . Ti si moje solnce zlato!
Da bi mi bog moč Jozue dal, pa bi jaz svoje solnce svetlo na mrakovito si srčno nebo kar za vedno prikoval. —

Posmrtna idila.
Pod snežno odejo ležal bom mrtev v zimi pozni . . . Črez mene v gonji grozni razljučen bo sever bežal, pereč, leden in dušeč, a mene ne bo pretresal več — Umrl bo v svetu name spomin, do groba mi v snegu ne bo stopinj. Počasi črez mrzle grobove le, ljubica, ti boš približala se, ko tema na polje bo nižala se. In tiho boš, tiho boš stala in tiho le v srcu plakala in stlala mi sveže cvetove . . . In rahel jug bo toplo zapihal in meni in tebi pokoj zadihal.

Črna knjiga.
Rad imam ie, dragi Ivan ! Sladko v kleti spi ti vino, ki pozimi greje žile, ki hladi po leti prsi. Rad zahajam k tebi, Ivan, dobra duša bil si vedno. A trepet in strah mi zbuja tista tvoja tolsta knjiga, tolsta knjiga v črni vezi, iz katere mi prebiraš vsekdar, kadar sem pri tebi, svoje stihe . . .

I, kajpada!
Moj striček lina mene rad. I, kajpada, naravno! Jaz tudi (mam njega rad, ej, on to ve že davno!
Se belca fina striček dva. 1, kajpada, seveda! Zakaj pa ne? Saj mošnja mu iz žepa polna gleda.
Ta belca sta iz Lipice. I, kajpada, gotovo! In stric na sejmu kupil je opravo jima novo.
Če v krčmo se napotiva, i, kajpada, seveda, o tem in onem tu in tam besedo dd beseda.
Rad skočim strica obiskat. I, kajpada, naravno! Opravil mi je sobico, prav zame kaj pripravno.
A kmalu pride spet slovo. I, kajpada, gotovo! Tedaj mi stiska stric roko, jaz stiskam pa njegovo.
A sam ne znam, kako je to, kdo pač mi to ugane, da vselej mi od roke te pod palcem kaj ostane.

Deklinacija.
Poslušaj me sedaj le, dragec! Historijo ti bom povedal, ki sam doživel si podobno.
Okrog sem taval, v srcu mrtev,
sam bil sem si visok gospod
in nizek hlapec sam.
Veš, sreča, zadovoljnost, vera
so bili zame pojmi le.
No bil sem sam, saj me umeješ,
bil sebi pust sem — singular . . .
Zagledal sem v oči se dvoje in v ličec dvoje se zagledal. Med lici ustni dve rudeči sta bili rožna, sladka strd. Jaz bil pa lačna sem čebela. Nebo se mi je vse odprlo in srečo, zadovoljnost sem spoznal. In strd in jaz sva bila eno, jaz — hčerka tvoja, saj umeješ, in sladek — dual je postal . . .
A znati moral si i ti,
da ljubim tvojo Marico
in ona mene ljubi iz srca.
No, saj sem rad ti to povedal.
in združil si se z nama:
ti, ona, jaz postali smo — plural...
Veš, kaj ti pravim, dragec zlati: ljubimo mi trije se sladko, ljubimo mi trijč se vedno, bodimo si — plurale tantum . . .

Nebesa.
Moja Zora črnooka, tvoje oči,
oj, tako skrivnostne so nebesa moja visoka.
Moja zlata Jelisava,
tvoja duša,
oj, tako žareča,
kakor bog moj krog mene plava.
Moja dražestna Grozdana,
tvoja ustna,
oj, tako medena,
sladka so nadzemska mi mana.
Moja Ružena vesela, svilne lase, oj, tako zlatene, si krilatcem nebeškim vzela.
Moja miljena Ljudmila zvonki glasek, oj, tako doneči, si od kerubov izprosila.
Oj, jaz torej že na sveti
sem v nebesih,
oj, v tako veselih,
da si nočem nič več želeti.

Maister, Poezije.
© 33 -©
3
Boheme.
Zima je, zima ledena.
Burja mrzla v plašču srebrnem
k nam je v svatovanje prišla.
Z mano pojdi, ljubica zala! Mraz ti bo v vetru bodečem, v gorki sobi je radost doma . . .
Luč gori pri meni rudeča, stara kitara visi na steni in sladko brblja samovar.
Bolj ko pariška pernata boa, bolj ko kožušček astrahanski grele te bodo moje roke . . .

Po zimi.
Ko v ostri zimi zgrne se temina in mraz mi suh gre po kosteh, rad sedem k stari kaplji vina, rad slišim mlade ženske smeh.
Dejal je župnik, da se roka trese po starem vinu drugi dan. E, meni smeje pa srce se in sen dobim po njem krasan.
Kaplan dejal je, da je ženska mlada možem samo nam mladim v greh. Čimbolj pa ima mene rada, tembolj mi smeh igra v očeh!
Zato napolni, dekle, po navadi s starino čašo še enkrat, saj jasni lici tvoji mladi in staro vino imam rad.

Prazno srce.
Pobegnite, žalostne misli! Veselja sem žejen nocoj . . . Iz dihov mamljivih zbujene pomladi pozabnosti pil bom opoj.
Šampanjca prinesi mi, Vlasta, in stisni se k meni tesno! Veš, dekle, jaz hočem nocoj te ljubiti, kot ni te še ljubil ni kdo . . .
Zagodi, goslar sivolasi, zatisni zvedave oči,
pa v strune skrivnostne, srebrnodoneče ves med mi nebeški izlij!
Nabita cekinov mošnjica, a prazno je moje srce . . . Napolni srce mi, izprazni mošnjico, a sviraj do belega dne!

Procesija.
Šopiri se v zelenju mesto, po ulicah svet zlikani vrvi, črez trg, črez ceste in črez strehe mogočni bron "lasno v nebo zveni.
O	o
Za svečeniki ob oltarju nešteto v veri trdnih je devic in žen, ki sije zgolj blaženstvo s pobožnih, angelsko jim čistih lic.
Bog z vami, žene in dekleta, ponos in vzor pobožnega svetd, ki se svetlika čistost sama iz jedra vam nedolžnega sred!
Oj, zdi se mi, da tale praznik nalašč je vstvaril papeški svetnik, da ženske srca nedostopna bogu sred brezjih klanjate mladik.
Ženice prej v zaprti sobi ovile so krog ledij oster pas, če je iz šibanih jim prsi uhajal do boga proseči glas.
A ve se solnca ne bojite! Čemu?! In ni vam škoda dragih sveč! Ve v svili molite, v baržunu — to staremu bogu pač bolj je všeč!
In če telesu morda treba še srebra je in žoltega zlata, pa v domu večni post imejte — Saj veste, v blesku molimo bogd . . .
Jaz vem, da to bogu ugaja in lahko ženske mi verujete, da z zlatom, svilo in baržunom do njega pot najbolj si kujete.
A to povejte mi, ve duše, ki od svetosti vam oči žare, ki srca vam tope se v molbi in mehke dvigate v nebo roke:
Zakaj le vam pobožna srca pozabijo mogočnost, čast bogd, če godba zadoni vojaška in sablja svetla zvonko zarožlja?! . . .
Prošnja.
I, kam pa bežite, valčki vi, i, kam pa se vam tako mudi?
«Mudi se, mudi nam s te zemlje, mudi se nam v tiho, sinje morje in nič več ne bo nas nazaj !>
I, kam pa hitite, ve sapice, brez čeveljčkov in brez kapice?
»Veš, valčki pa ljubčki naši so, v morje zdaj plesat z njimi gremo in nič več ne bo nas nazaj !>
Oj, sapice ve, vzemite nocoj še mene in ljubico mojo s seboj! In ljubica morska deklica bo, jaz morski mož pa rajal bom ž njo, ko boste ve z valčki igrale se, ko boste ve v morju kopale se . . . In nič več ne bo nas nazaj!
Pepelimo se . . .
Oj, danes pa dan je pepeljenja, za grešnike čas spokorjenja . . . Prinesi, Ljudmila, od popa pepela iz cedrovih vej, da zame pepel in zdte bo, ponižno povej!
In olja od oljik Libanona za mojega naj da patrona . . . Čim dražje cerkveno je olje, tem blaže in slaje gori, in grešniku rajši grehe pop potem odpusti.
In olje v pepel si bova vlila, molila in se pepelila . . . Veš, treba, da danes uhaja skesana molitev iz ust — Saj jutri se nama že začne spet novi predpust.
Huda pokora.
Jaz poj dem prihodnje leto v Lurd k Mariji rožnega venca in tri steklenice napolnim si iz čudežnega studenca.
Nazaj pa grem črez papeški Rim, da kupim si tri škapulirje, najboljše, kar zmore jih papeški Rim, in tri jezuvitske brevirje.
V Benetkah stržim pri Židu talar, opremljen z ovratniki tremi, in svilen, rudeč baret triroglat, najlepši, kar bo jih med temi.
Na glavo baret, črez rame talar, brevirje, vod6 pod talarjem, krog vrata lepo škapulirje tri. Ej, to bom podoben vikarjem!
Tak pridem jaz k tebi, ljubica, prebrskam ti srčne razore. Le boj se, le boj se, ti ljubica, najtrše, najvišje pokore.
In izpovednik in sodnik bom strog, brez milih usmiljenja znamenj! V pokoro poljubov mi dala boš sto . . . absolvo d peccdtis te . . . amen !

Ej, ej!
Ko župnik pobiral je biro in k meni prišel je po njo, cekin sem mu spustil na mizo, da je zazvenčalo zlato.
Kako zažarelo mu lice, kako mi je stiskal roke! Da takim gospodom denarec takisto razgreje sreč!
No, jaz da sem božji namestnik, to bi se prikupiti znal, a biro pri dobrih ovčicah bi čisto drugačno iskal.
Ti, mlinarica, mi prinesla pšenične bi moke in jaj in masla rumenega banko in tolstih klob&sic iz saj.
In ti, moj krčmar trebušati, iz soda, kjer maček čepi, odmeril bi zlatega vinca golidice polne mi tri.
In kar bi še trebal, bi drugi župljani znosili mi v dar. Čeprav za pod zob bi ne bilo, pa bodi cesarski denar.
Nazadnje ti prideš na vrsto, ti, ljubica, čmrljčck moj. Kaj ti bi pač meni za biro, kaj neki prinesla s seboj?
E, veš kaj? Ti prišla bi k meni takole, ko padal bi mrak in dala za biro bogato poljub mi gorak in sladak.
Potičice jedla bi z mano in srkala vince sladkč, pa lica razgreta hladila z ročicama bi mi lepo.
To bira bi bila nebeška, to bi se jaz v srcu smejal, ko gorko poljub za poljubom od ustnic bi tvojih jemal!
Tako bi jaz biro pobiral od tebe do trdne noči in menim, da sladkih poljubov nabral — paternoštre bi tri . . .

V boj.
Naprej, le naprej, možje osvete, v sovražne vrste neštete, naprej v maščevalni boj! V srce pogum pa raz čelo znoj! Sovražnik ves mora biti strt, kar z nami ni, nam zasaja črt! Ura, v krvavi boj!
Nam vsem so srca razgreta, razvneta, v nas ni ne strahu in ni trepeta. Nam geslo je osveta in srd. Pred nami je smrt, za nami je smrt . . . Žena ni mari nam danes jok, mi danes nimamo nič otrok! Ura, v krvavi boj!
Mi vitezi svetega Jurja drevimo dalje ko ostra burja. Nas vodi zdaj slavni smrtni kralj, ob njem pa z vranca nem general z roko koščeno svetlo kos6 v življenje mlado zaganjal bo . . . Urd, v krvavi boj!
o
BALADE IN ROMANCE. £
Golgota.
Razšli so se ljudje nasičeni. Prebičali so ga, spsovali in krvavečega k razbojnikom na les pripeli grčav . . . Pod križe seli so stražniki, trkljali kocke.
In pala noč je na zemlj6, oj, divja, strahovita, težka, izganjajoča duši moč. Zapokale so v gori skale, podirali domovi se, odpirali grobovi se in trepetale palme vitke. Tam daleč, daleč na zapadu je skozi megle in temo prodiralo veliko solnce, rudeče kakor kri kipeča.
Maister, I'oerijc.
© -19 ■©)
4
In vstajali so mrtveci in v haljah belih rajali — bog-človek je umiral.
Zdaj v cedri stari zašušti, začuje se zamolkel padec. Glej, hrka in se plazi težko upehan človek v Golgoti na kraj, kjer mrje mukepolno odrešenik na križu. Oj, ostro to je kamenje, sadi globoko se v nogo, izvablja ndse toplo kri. A romar nič ne čuti, hiti naprej, brez sape skoro, tja k izveličarju, v obupnosti trepetajoč, in vije roke mrzle, moli: <Oprosti mi, oprosti, moj dobri bog, ki si nedolžen na križ pribit! Gospod, oprosti mi, oprosti, glej, po kolenih plazim se do tebe v uri konca, da te še prosim oproščenja. Moj bog, saj mrtev bil sem že, a brez miru, oj, brez miru je duša moja tavala, blodila v temi na okrog.
Zdaj plazim se do tebe, steptan, proklet, skesan. Glej, črv sem v prahu tvoj! Oprosti mi, moj Bog, in reši me, odreši muk — Saj si odrešenik! ...»
In že stoji pred križi tremi. Tam v sredi on visi, kri vroča kaplja mu iz ran na trdo, suho zemljo. Te kaplje vidijo se v temi in v medlem solnčnem svitu, ko da bi padalo zlato. To vidi grešnik . . . Napno se žile mu na čelu, v pesti se sklenejo mu prsti in strese mraz mu ude trudne. Vzkipi na novo v srcu po mamonu mu vroča žeja.
Oči se iskre mu izbulijo.
Zdaj stisne glavo med rameni
in sikne pol, pol zahrešči:
♦ Zlato, zlato!*
Doplazi prav do križa se,
ko tiger v resju step bengalskih,
ki v noči gre na krvoločen rop .. .
Desnico pomoli drhtečo tja, kamor pada božja kri. In vroča kane kaplja na roko tatu Kristove krvi — In mož zavpije, zarjove, da strese vzduh se mirni in skoči kakor obstreljena zver in odbeži, vpijoč v temi . . . Prokletstva poln na vekov veke in drugič že življenja sit črez rob v prepad brezdanji izdajnik Juda strmoglavi.

Osveta.
Oj, hrka čil belec črez zlato polje!
Na belcu pa lep junak sedi
pa lilijo poljsko v roki drži.
Oj, lilija čista, rumena,
ki te je rodila poljana zelena!
Odprla pomladnja je noč ta cvet, ob zori pa rosa posrebrila ga, dekle utrgala, poljubila ga in dala v slovo ga junaku, ki belca na boj je zajezdil o mraku.
«Le dirjaj, le dirjaj na boj ti, junak! To bliskalo ostro se jeklo bo, to črne krvi tam steklo bo! A jaz ti bom zvesta ostala, dokler ne bo lilije slana požgala!*
Oj, hrka čil belec črez zlato poljč, oj, hrka tri dni in tri noči . . . Na belcu pa lep junak sedi, požgano lilijo gleda in mokro mu čelo in lica so bleda.
Oj, hrka čil belec črez zlato polje. Na belcu pa bled junak sedi pa v roki lilij devet drži, oj, bele, rudeče, rumene, ki so jih rodile poljane zelene . . .

Legenda.
In prišel je Krist v Krajino. Ko je stopal črez Gorjance, sukal les je v roki grčav. Sel za njim je s težko nogo sveti Peter, vrlo zmučen. Zdihoval je tiho v brado in postajal v strmih bregih, ker mu silil prah je v grlo in ga žgalo solnce žarko. Krist je stopal urno dalje, bila ni mu mar vročina, niti lahki prah na cesti.
Zdajci sede Peter v travo in zaprosi Krista milo : «Hodi, hodi počasneje! Vidiš, trudne so mi noge, grlo pa je tudi suho kakor v zimi peč razgreta. Pot mi lije iz telesa, ni pa virka naokoli, niti v travi, niti v skali. Daj, potrkaj malo v klanec, da priteče kaka moča,
ki odžene strašno žejo in pomiri kri mi vročo. Ni mogoče mi inače romati po tej deželi!
Krist namuzne se veselo in zažuga s prstom Petru: «Peter, skala ti si sicer, a ta skala ni še trdna za težave tu v Krajini. Čutim, da si suh po grlu kakor tale cesta bela. Hočem torej ti pomoči. Da pa pomni tudi Kranjec, kdaj prelival sveti Peter po njegovih golih klancih hudo žejen, hudo truden, kisel pot je v solncu žgočem, naj ostane mu na veke sok, ki žejo ti prežene.«
Pa potrka Krist ob zemljo . . . Trta vzrase po goricah in na trti vzrase grozdje, kislo, drobno kakor kaplje, ki prelival jih je Peter.
Zdaj še spira Kranjcu grlo Petrov pot — dolenjski cviček.
Zimski večer.
Te zebe, zlato dekle ti, ker mrzli, beli sneg leti?
E, kaj bo nama beli sneg, kaj mrzli gozd, ledeni breg,
v gorkoto mojo se zavij, veselja si v srce nalij!
In piti mi ljubezni daj, saj piti rad ti dam nazaj.
Naj le jezični, zli ljudje za hrbtom nama govore,
nič zlega v naju, dekle, ni, prevare ne in ne laži.
Le čistost biva v naju dveh, po zemlji pa se plazi greh.
Romanca o plesu.
Med prašnimi sem našel spisi, ki spisal jih je pater star, kako zastrupil z greha strupom zemljane je pekla vladar.
Že sto let bil je pekel prazen, že sto let nihče več proklet. Preverno je pobožno ljudstvo, prezvest bil bogu skromni svet.
Pa satan je napil se vinca in vzel je gosli, vzel je lok ter stopil na zeleno zemljo kot goslar strgan in ubog.
In kamor je priromal satan, povsodi zlo je le sejal, ogrinjal svet v baržun in svilo in srebra in zlata dajal.
Preplula svet je nepoštenost, prevara, laž, zavist in greh . . . In satanu iz duše črne v oči "je šinil vražji smeh.
A vendar bilo še premalo na zemlji lepi mu je zla. Se več, še več je trebal greha, da se napolni dno pekla.
In gosli je prijel peklenske, peklenski vzel v desnico lok in himno zaigral peklensko, da vse drhtelo je okrog.
In žene mlade, polne vonja, s sladko blestečimi očmi, mladenke nežne v popjem cvetu, vse je prišlo, da se vrti.
Pa drag baržun in svila težka, zlato in biseri, srebro in demanti, plamena polni, krasili vitko so telo.
In dilca stvarstva — mladež moška, življenja polna, polna nad, vrtela se je hrepeneče srkaje v dušo ženske slad.
V objemu so se elementi v celoto tesno spajali in s strupom grešne so ljubezni srce in duh navdajali.
In sviral satan je in sviral, smejal se zadovoljno vmes, izginil v jutru, ko ustvaril človeku je pohotni ples . . .
Tako je stalo v starih spisih, tako star pater govori . . . Oj, pater ta, poštena duša, gotovo nikdar plesal ni!

Kralj Matjaž.
Oj, stoji mi beli dvorec tam pod goro zeleno, oj, globoko tri sto sežnjev tam pod goro zeleno.
Dvorec ta je kralj Matjažev, kralj Matjažev beli dvor. Sobojnikom svojim zvestim ga postavil je Matjdž.
Sto junakov s sulicami, sto junakov s sabljami, sto junakov z buzdovdni v belem dvorcu tiho spi.
Sredi zvestih teh junakov miza stara kamnata, , a za kamnato to mizo v beli suknji kralj Matjdž.
Trikrat mu prirasla brada okrog m i zini h je nog, brke, trde kakor srebrot, silijo mu v skalna tla.
Pa mi pravil dedek sivi: «To je kralj Matjaž bogat! Tristo vrečic v belem dvorcu ima žoltega zlata.*
Pravila mi stara mati: «Vojske se Matjaž boji! Skrhana mu sablja kriva, mrklo orlje mu oko.*
Ej, pa jaz nabrusim sabljo, čakaj, čakaj, kralj Matjaž! Pa zajašem konja vranca, lahko osedlanega.
Pa zadirjam v črni noči tja do gore zelene in zavpijem v belo jutro: ♦ Vstani, vstani, kralj Matj&ž!*
«Kaj zbudilo me iz spanja?* vpraša stari kralj Matjaž. «Ali moram že umreti, ali moram zopet v boj?*
Pa objame konja belca, močni mu pogladi vrat, pa pogleda še na solnce, če krvavo ne žari.
Jaz pa rečem mu in pravim: »Jaz sem zbudil te iz sanj! Pojdi se izkušat z mano, če si upaš, kralj Matjdž?!»
Oj, to kralj Matjdž se vstraši! Vse zlato mi rajši da, ko da meri, poizkusi v borbi ljuti se z menoj . . .
Jaz pa zdirjain z žoltim zlatom, v svate mora fara vsa, pa, ko kralj Matjaž Alenko, snubit pojdem Marico.

Ptičja romanca.
Bilo gnezdo v hruški stari, ščinkavec je v njem prebival s svojo mlado ženko.
V senci jablane košate ščinkal sosed je mladosten dan za dnem sosedki.
Poslušala ga je željno,
ker je ščinkal z glasom sladkim,
da jo ljubi strastno.
Neko noč vihar divjal je, stokalo po vrtu drevje, strele so letele.
In pod hruško ležal zjutraj stari ščinkavec je mrtev, krvaveč iz prsi.
In sosedke in sosedje bili vere vsi so trdne: strela ga ubila.
V gnezdu pa je mladi sosed vdovo s še krvavim kljunom na srce poljubljal.

Maister, Poezije.
© 65
Slov6.
Vetrič je leden pihljal, mesec za oblaki spal. Njemu je oko rosilo, milo mu srce tožilo, ko dajal slovo je domu.
Nihče ni se žalostil, nihče mu v slovo napil. Le star upnik brez pardona spremil ga je do vagona, ko se tožen je poslavljal . . .

Prijatelji.
Gostijo priredil godovno je knez. Zvenkljanje je čašic zvenelo med družbo gosposko, veselo in strune ubrane donele so vmes. To slastno je bilo veselje.
Dva žepa priboril si smodk je baron,
grofici so jeli in pili,
od radosti vsi se svetili.
Zakaj ne, ko vse je na mizi zastonj
in redko tak dan se praznuje.
Za govorom govor se dolg je vrstil. Časteč in slaveč velikaša kar venomer pela je časa. Godovniku hlinjeno vsak je kadil in dela proslavjal njegova.
• Knez mili, presvetli naš častni meščan, oj, biser ti našega mesta, vsa družba se klanja ti zvesta!» s hrip&vim je glasom besedil župan, pa pot si obrisal raz čelo.
Od gosta do gosta šel knez je nat6, pozdravil župana in škofa, barončke in svetlega grofa, pa vsakemu stisnil prijazno roko, prijazno v obraz se smehljaje.
In če jim povedal je puhel dovtip, zavrelo je hrumno veselje v dvorani kakor na povelje in vzdignil prisiljen grohot se na hip, pa ploski doneli so glasni.
Sam norec le grajski v ozadju je stal od družbe sladko razuzdane sred svetle prostorne dvorane; le on se ni knezovim šalam smejal — edini pač knezov prijatelj . . .

Tihotapec.
Curkoma iz neba lije dež. Kolpa ljute vale meče v črne skale, smreke plove izruvane v breg.
Graničar na bregu mlad stoji, v temo se ozira in z roko opira na nabite puške mrzlo cev.
V	kočo rodno mu uhaja duh . . .
V	njej ženica čuje, sinka mu varuje.
Lakot v kotu čuje noč in dan.
In iz koče mu zaplove duh
v hiše prebogate . . .
Krone vidi zlate,
krono stavi sam si na glav6 . . .
Sredi Kolpe zarezgeče konj, zarezgeče drugi . . . Kdo se v divji strugi drzne z vali meriti nocoj?!
»Stoj! Kdo plavaš mi črez Kolpo! H Ce si božji, kdo si?» Moja puška nosi tihotapcem mrzlo smrt v srce!»
««Čuj! Ne streljaj! Slišiš onkraj krik Stražniki drevijo, da me ulovijo . . . Sto kovanih za rešitev, na!»>
Sto cekinov zlatih, težkih — sto . .
V	koči suha beda lačno žena gleda
in otroka . . . «Ilitro iz vode!
Že doseza tihotapec breg.
V	mokri temni noči puška glasno poči,
skalna pot odmeva od kopit . . .
Curkoma iz neba lije dež. Kolpa v črne skale meče ljute vale,
z njimi graničar gre mrtev v noč.
Čudež.
Bilo je po Kani Galileji. Sel je hitro črez deželo čudež, ld ga storil je pri svatbi Jezus.
Pa priromal učeni le z učenci v staro mesto je jeruzalemsko, ko šlo solnce je za gore sinje. Stopil v krasno prazno je svetišče in zatopil se v boga globoko. Zbirali so rabiji se, žreci, ker so čuli, da je v mestu Jezus. Prepolnih ves so tempelj širni, v licemerskih se topeč molitvah. Vstal je Jezus in zapustil tempelj — rabiji za njim in farizejci. Obkolili so ga pred svetiščem, gledali mu zvito v lice modro. Stopil rabi je najstarši k njemu in poklonil se mu, pa besedil: «Čuli smo o Kani Galileji . . .
Dobro, Jezus, si napravil z vinom! Naša verna srca kar drhtijo, da te v tvoji zro nadzemski moči. Rabi modri! Čudež nam pokaži!«
Nazarenec se zamisli v misli, mehko brado si pogladi z levo, z desno dolge si lase pogladi, se ozre na množico in pravi: «Čujem, da ste vneti, verni svetci, ki častite mojega očeta. Jutri zgodaj pridite v svetišče, čudež velik tamkaj vam pokažem. A svarim vas, da ne stopi v tempelj, kdor ima na vesti grehe skrite, kajti zmelje strela ga smodeča!«
Bilo v jutru prazno je svetišče, prišel nihče rabijev ni svetih . . .

Luč.
Iz podstrešne sobe mrzle zadrevi se poln obupa revež v hišo razsvetljeno, kjer poljublja lok se s struno, kjer se brati smeh z zdravico in bleste se v zlatu kamni . . .
«Cujte, žena mi umira! Lakote mi mrje silne na bodečih, mrzlih deskah . . . Le še žrebljev potrebujem, pa ji zbijem rakev tesno. Pest krepčila mi vrzite za družico! —
Kaj gospod, če jaz poginem ! Ona pa je mati — mati — Voščenic je polno tukaj, dajte eno milostivi, da ženici mroči stisnem v roko jo koščeno. Lepo prosim — na kolenih. Le pred bogom poklekujem 1 Danes pa mi mrje žena . . . Vidite me ... na kolenih . . . ?»
««Proč, berač, ne kali vendar gostom svetlim lepih uric! Skoro še za nas premalo bo sladčic do zore zlate. Svečo rad bi? Me, ne vidiš, da premalo še v dvorani razsvetljave je goreče?*»
Ulice so polne šuma. Vpitje v zimsko noč prodira, lizajoč se plete plamen iz palače bogataške, kjer je vrela radost hrumna.
Iz podstrešne sobe gleda skozi temno lino revež, kako šviga plamen k nebu. Lahko gladi lice mrzlo svoje drage mrtve žene in šepeče blazen v temo : <Luč prižgal sem ti, družica, luč za uro tvojo smrtno in pomogel skopim vragom do žareče razsvetljave . . . Hahaha ...»
Plemeniti Turopoljci.
Semenj bil je v Veliki Gorici. Kupcev in mešetarjev obilo po dobiček je prišlo. Pilo se je dosti, dosti se tržilo.
Dirindaj in šum je bil ko v panju.
Med šatori belimi sred blata
zdaj Slovenca je Hrvat,
zdaj Slovenec spet krepko prevpil Hrvata.
Največ gneče bilo je na trati, kjer med kljuse mršave na kolce kmetiči privezali
črne tolste so ščetince turopoljce.
«Moje kupi! Zal ne bo ti, pravim! Glej, kako so zdravi in debeli — v dimniku imel boš pleč in v obilni kopaš lahko se zabeli!»
Krik in vik. Že drugi zgrabi kupca: «Pusti ga! Lažnik je, le da zine! Sploh je pa samo baron — moje kupi, jaz sein — grofje rodovineU
Polnoč.
Nikari ne hodi, moj dragec, domov! Zdaj ura zločestih je nočnih duhov . . . Ce zdaj te duhovi dobe, vzemo ti ljubeče srce.
Nikari ne hodi, moj dragec, domov! Ne čuješ skovikanja splašenih sov?« Ko čujem skovikanje to, tolažiti mora me kdo.
Nikari ne hodi, moj dragec, domov! Zdaj mrtveci gredo iz mrzlih grobov . . . Ce sreča mož mrtvi te moj, v grob vzame s seboj te nocoj . . .
Nikari ne hodi, moj dragec, domov! Počakaj, da dvigne dan nama se nov, da prideš, pogube otet, tolažit o mraku me spet.
Sodba.
Sreba kavo Selim, sultan stari, kavo črno iz preslavne Moke. Ko dosreba, viha brke ruse, bije sužnja, ki mu pali čibuk. Pa ozre na svetnike se mračno in na modre kadije, vezirje, zarožlja ob steno z damaščenko in z visokim beseduje glasom: «Abdul Mira, najstarejši kadi, sodi zopet sodbo mi pravično, Alahu na čast in v slavo sebi! Vprašam te — ti odgovori modro po zakonih svetega korana, kakšna kazen prist oj i Osmanu, ki poljubil je cvetočo devo? Vprašam dalje, kadi svetloumni, kakšno kazen bi prisodil možu, ki se v mračni temi nepovabljen drzne v harem tujega seraja? Mohamed ti k sodbi um razbistri!
Vidiš tamle črnega Radufa . . . Sodi njega! On je to zagrešil! Pa velim ti ostro ga soditi, ker poljubil hčer je mojo carsko . .
Gladi sivo brado kadi stari, zguba mračno se mu čelo belo, pa prekriža si na prsih roke in modruje sultanu pokorno: «Svetli sultan, Selim veleslavni! Po korana svetega zakonih mora biti moslim suženj bitju, ki poljubil grešno mu je ustna, vreči treba v ječo pa ga temno, kdor se drjme v noči v tuji harem.»
Dvorniki vsi v divanu molčijo, le Raduf, ki sodil ga je Mira, odgovarja krepko neustrašen : «Slavni sultan, biser Mohamedov, rekel sodbo kadi je pravično . . . Toda Alah zna, da nisem grešnik. Vidiš, Selim, tale ključ srebrni, ki otvarja vhod palače tvoje? Dala pismo stara mi je Agna, v pismu bil pa ta je ključ blesteči. Vidiš slova na tem pergamenu in ta pečat, ki stoji pod njimi — pečat hčere tvoje, lepe Mare?
Pa genila Mare me je prošnja, splazil tiho sem se do seraja, pest cekinov vrgel tam evnuhu, da zastalo v grlu mu je vpitje. Čakala je Mara lepa v vrtu, poljubila vroče me na ustna . . . Sultan ! Torej po zakonih tvojih Mara biti mora moja sužnja, svilne mora si sezuti čižme, sneti beli raz obličje jašmak. Mene z njo pa v ječo daj zapreti, z Maro ondi bom imel nebesa. >
Sreba kavo črno sultan Selim, gleda dvorec skozi okno beli, ki stoji kraj carskega seraja. Zvezd leskeče se na dvorcu sedem, sedem zlatih mesecev blesti se. Lepše pa ko meseci in zvezde v dvorcu Mari se blestijo lica in nje možu, črnemu Radufu.

Izkušnja.
«L)aj, dekle, mi poljubčka dva, n& zanje zlatov kupčka dva.
Saj veš, kako te rad imam, življenje svoje, vse ti dam.»
Zaplala ji je v srcu kri, zabliskale se ji oči.
Pobrala brž je kupčka dva, brž dala mi poljubčka dva
pa zasmejala se na glas
in šla od mene — k njemu v vas ...
In dala mu je vse zlato in poljubila ga sladko.
E dekle, goljufica ti, zvestobe zame v tebi ni.
Jaz tudi nisem glupec tvoj, le štej denarce z njim nocoj!
Veš, zlati, ki sem dal jih, vsi ponarejeni so bili ...»

1'oezije.
© 81 ©
Mati.
Rog zapel je vojni spet črez polje . . . Sklical Marko vrlih sto junakov, sto junakov na svoj beli dvorec. Dal jim vina rujnega je v dvorcu, dal jim jarca, belega je kruha, odšel z njimi črez zeleno polje.
»Zdravo, majka, ki si me rodila! Idem brusit na sovraga jeklo, da svetilo se bo v solncu žarkem. Ce svetilo solnce bo rumeno, vrnem čil in zdrav se v dvorec beli, če žarelo solnce bo krvavo, ležal strt bo v polju sinko Marko.»
Oj, svetilo solnce je rumeno, ko se vračal je iz boja Marko.
Zbirali so s praskami se starci, ki dobili so jih v bojih ljutih, dvigali so stare, suhe roke, pa slavili kraljeviča Marka. Zbirale se žene in otroci, zbirale se deve gledat Marka. Zbirali se slepci s tamburami, peli pesmi o junaku Marku.
Samo majka je sedela v dvorcu, prišla sinka Marka ni pozdravljat.
Vzpne se Marko, izpodbode šarca: »Sto leži na polju buzdovanov, sto leži na polju tujih sinov. Mi vrnili smo se zdravi v dvorec, domovini v slavo, v ponos majkam. Kje si, majka, ki si me rodila? Vse slavit je prišlo sokoliča! Kje pa ti si, da bi blagrovala, da slavila bi junaka Marka?»
Pa pogleda stara majka sina, briše sive si z obraza lase in besedi Marku, pa mu pravi: «Kako bi te, Marko, blagrovala in slavila tvoje slavne čine? Sto leži na polju buzdovanov, sto leži na polju sinov tujih.
Sto za njimi plače bednih mater, sto bo mater oči izplakalo. Kako bi te torej blagrovala in slavila tvoje slavne čine?»
Pravi mati in obraz zakrije, solze bridke ji rose po licih.

Umrli brat.
Na gori samostan stoji. Iz samostana zvon zveni in smrt redovnikovo glasi samotni, tihi gorski vasi.
Preminul Pij je — sveti mož . . . Ne venča prsi nič mu rož, le sveči dolgi dve voščeni ob rakvi svetita leseni.
Noben menih solzil se ni, ko Pij zatisnil je oči. Le smrtne psalme v noč mrmrajo in z molki mu v slovo rožljajo.
V vasici pa dekle mlado v obupu briše si oko, iz rožmarina venec vije, da grob menihov ž njim pokrije.—

Patra Feliksa zdravilo.
Ruši mesta, trge sultan Sulejman, car turški slavni, pali sela in pustoši. Pade gradov mnogo belih. Dere dalje vrag osmanski, ko povodenj se razliva črez gorice vinorodne, črez poljane žitonosne.
Y Mariboru, mestu belem, poje maše, paler Feliks, moli Boga ljudstvo plaho, da odvrne mu nadloge.
Krije megla v jutru polje, polje širno mariborsko. Tiho čete so osmanske na prostornem taborišču, sultan slavni spi nemirno . Moči pot mu bledo čelo, bledo čelo, lica bleda. Tare huda bol mu dušo,
muči glavo sivolaso. Hekimov je broj krog njega, varijo mu tajne leke, da izgnali bol bi trpko, ohladili glavo vročo. Zarožljajo krive sablje, zableste se v solncu zlatem, vjele straže so vohuna . . . Ta jetnik je pater Feliks, pater Feliks, stari lečnik, ki slovi po mestu širnem, da izvrači vsako rano. Priženo ga k paši Sali, gleda mrko patra paša, bije ob tla z ostro sabljo: «IIočem glavo ti razklati, vreči truplo psom na cesto! Toda čuj me in pomisli: Prosta pot ti je in varna, če ozdraviš Sulejmana, naše vojske gospodarja. Slišim, da si lečnik slaven !»
Misli dolgo pater Feliks, misli dolgo in premišlja . . . Gleda pazno Sulejmana, turške vojske gospodarja. Reče pater paši Sali: ♦ Sultana ti pač ozdravim,
toda nimam s sabo leka! V belem mestu, v domu svojem, tamkaj hranim dobre leke. Pusti me, da jih donesein, vrnem se ti v kratkem času.»
Ostro gleda paša patra čelo guba, pa besedi: «Lice tvoje, gjaur, je resno in poštenost sije z njega. Pojdi torej po zdravilo, vrni brzo se mi v tabor! Varati pa me ne hoti, stroga kazen te doseže.
In odide pater Feliks, vrne brž se — mož-beseda.
«Slavni hekim, hekim stari, dobro tvoje je zdravilo! Kdo ti dal je čarodejstvo: bol izgnati meni bridko, ohladiti glavo žgočo? Paša Sal i, daj cekinov hekimu sto mošenj težkih! Ti pa dragi, stari hekim, še prinesi mi zdravila, da se šejtan upokoji . . . Daj, še več mi daj krepčila!
Plačam z zlatom ti rumenim rad zdravila vsako čašo! Evo tisoč ti cekinov, tisoč daj mi zanje čašicU
In prinese mu premnogo pater Feliks s sabo leka. Sužnji štirje jedva, jedva v šator so mu ga znosili . . . Ko pa sultan to ugleda, pravi patru ves radosten: «Alah, Alah! Stari hekim! Je li res to vse zdravilo, kar blesti se toli krasno v steklenicah zornočistih? Kaj ti pravim, modri lečnik — v Ištambul se vozi z mano! Tam moj hekim bodeš prvi! Plačam s srebrom rad ti službo, plačam z zlatom ti zdravilo. Odaliske boš mi lečil in vezirje moje slavne! Redov dam ti polno svetlih . . . Videl morje boš bizantsko, polno ladij obloženih, gledal ženske belolične, črnooke, črnolase . . . Ne žaluj mi po domovju! Pridem večkrat še v te kraje
in na vsaki poti moji spremljal boš me, hekim modri, da spet vidiš dom svoj stari . . .»
Ugovarja pater Feliks, noče iti med Osmane.
Sultanu se čelo zmrači, zmrači čelo, kri vzkipi mu . . . Trene z okom paši Sali. Prihitijo koj Osmani, polože na zemljo patra, vklenejo ga v spone težke . . .
Krije megla gosta cesto, prah vali se proti nebu. Rodnih sinov četa verna se pomiče proti Turku. Sprime zdaj se vojska z vojsko. Kreše se ob jeklo jeklo, «Alah!» vpije turška četa, kliče Boga ljudstvo naše . . . In za Turkom pada Turek — Strah prešinja Sulejmana, turške vojske gospodarja, z vsem pobegne, kar mu drago. Bliskajo se v divjem begu podkve svetle konj osmanskih. Med begunci vsemi prvi
Sulejman je — sultan slavni — in zaklade dragocene vozi voz, za njim drdraje. Pater Feliks, hekim stari, veze se na vozu zvezan, poleg njega pa zdravilo, ki je Turka ž njim izlečil.
V Ištambulu v dvoru belem spi nemirno spanje sultan, moči pot mu bledo čelo, bledo čelo, lica bleda. Hekimov je broj krog njega, v&rijo mu leke čudne, da bi vraga mu izgnali. Diše težko sultan bolni, glava trudna, trudna duša . . . Stiska bol mu huda prsi, žge spomin ga bitke krute, da izgubil je tisoče svojih srčnih janičarjev.
Dal prignati si je patra, da ga leči on edini, kot ga lečil je pred bitko. Dal mu Feliks je zdravilo, kar ga hranil je pri sebi. Velel piti mu je mnogo, da umiri se mu glava
in izgine iz spomina zmaga slavna gjavrov vernih tam na polju mariborskem. Srebal sultan je zdravilo, srebal je — jeruzalemca, vince zlato ljutomersko!«

Sv. Martin.
Z glav, kmetje, polhovke kosmate, zdaj sveti Martin gre k nam v svate! Oj, belca marogastega jaha in belec veselo z repom maha. E, sveti Martin je dober gospod, zato le mu dajmo prosto pot. Namesto las in brade mu z glave zreli grozdi vise in pitano gos na konju ima in sodeč vina se s konja smehlja. Ob strani kratek mu meč visi, dolg plašč in širok mu s pleč visi. Rudeče, veselo lice ima in v žepih svetle petice ima. Po hišah hodi od zore do večera, in kamor prihaja, pipe odpira in kjer se vstavlja, kolje gosi, in kamor se usede, reveže gosti. No, sveti Martin, ostani pri nas, a v hišo pojdi, zunaj je mraz! Dekleta, zdaj le na mizo vina! Izpijmo ga kozarec ali dva na zdravje svetega Martina in svetega Duha!

Kazaška.
Je kazale napajal konja, Sonja vodo zajemala, tiho v mrak zapel kaz&k, Sonja zaplakala.
«Oj, nocoj napajam zadnjič vranca v sveti naši Volgi. Jutri že odjašem v boj po pustinji dolgi.
Stokrat vstal bo dan mi beli, stokrat zora zasijala, jaz bom že na straži stal, ti še sladko spala ...»
«»Stokrat vstal bo dan ti beli, stokrat zora zasijala, ti boš že na straži stal, jaz pa še plakala . . .»»

Vrbanov kres.
Iz zbirke »Trubar*.
<Le vkup, vi dobri, ljubljeni ljudje, le vkup, vse žene, greha čiste, le vkup, bog&boječi vsi možje, ki nikdar še grešili niste.
Hitite sem, naj reven, naj bog&t, naj v gradu, v koči naj stanuje, le sem, le sem, naj star, naj mlad, da le z menoj bogd spoštuje.
Da bi se morda ta pomembni dan molitve glas v nebo ne dvigal, ko jaz, presvetli, vredni škofVrban, grmado silno bom zažigal?!
Grmado silno staremu bogu, ki nas s ponosom božjim gleda in zna o verskem kužnem zlu, ki srca verna nam razjeda.
Spokorni kres, ki se bo zdajle žgal, naj znak nam bo miru in sprave in pa na grešnih tleh svedok svetal češčenja prave božje slave.
Le vkup zato, bogačasteči svet, vsi stojte danes mi ob strani, ker pravim vam, ljudje, proklet, proklet, kdor praznika se tega brani!
Naprej, maziljeni duhovniki, zvesti namestniki Jehove, a vi, pobožni mi cerkovniki, potegnite za vse zvonove!«
V	Senklavžu zdaj zvonovi zapojo in v dolgi vrsti iz škofije
na trg vikarji, prošti se vsujo, mrmraje svete litanije.
V	nebo pogled, prekrižane roke, — talarji zlikani šumijo —■
a od vratov verižice zlate črez prsi čiste jim visijo.
Za prošti pa kaplani se vrste, v rokah kadilnice puhteče, škropilnice in kelihe težke in drage darovane sveče.
Dijakoni brevirje pa neso in olje čisto kakor solnce in miro, blagoslovljeno vodo in oglja živega tri lonce.
Bandero svilno suče čvrst kaplan, vse v škapulirjih in svetinjah, kar našel jih je vredni škof Vrban po hrastovih cerkvenih skrinjah.
Nazadnje frančiškani pri neso kuriva tovor v kutah volnih. Nikdar še od napora ni tako pot tekel jim po licih polnih . . .
Na trgu zbrane vrste so ljudi ko mrtev zid, a v moči silen, srd bliska jim iz resnih se oči, talarjem zlikanim pretilen.
«Le sem! In pravim vam proklet, proklet naj tisti bo, kdor se mi brani bogu zdaj iti večno slavo pet! . . . Naprej, vi ljubljeni kristjani!*
In Tekstor jim preti s pestj6 . . . A ljudstvo zapusti Vrbana in kmalu ob vladiki še samo duhovniška je družha zbrana.
Mainter, l'oczijc.	®> 97 ®
7
No, sključenih in bolnih par ženic, ki smrt že blizu jim koščena, prišlo je z molki k škofu vernih lic in padlo trudno na kolena.
«Prokletstvo vam je zmagalo sreč, vam vsem, naj staro je, naj mlado! Gospod! Umijem čiste si rokč, a v žrtev Ti zažgem grmado. —»
Iz stolpa zvon mogočno zadoni, noseč v višine zatrdilo, da zdaj Vrbanov slavni kres gori, ki ni enakega še bilo.
Na kup žerjavico prošt zgrne zdaj in črez zgrmadi vse kurivo in olja nanje, da rudeči zmaj zaganjal bi se kvišku živo.
In ponosito ogenj se v nebo iz tolstega kuriva vzpenja, duhovniki pa psalme vmes poj6 o slavi božjega češčenja.
In vse voščenke in svetilnice se ob grmadi zablestijo in vse škropilnice, kadilnice škropijo kres in ga kadijo.
Škof Tekstor od veselja zarudi, ko v dimni zrak inonštranco dviga. Grmada gine, v kresu spepeli se Trubarjeva — zadnja knjiga . . .




• • Vvi- ->;.. '•. "	vr, . 'J fj .
















3.
FANTOVSKE.
Pogodba.
Naš cesar-kralj mi glas je dal : «Ti moraš zame na vojsko, oj, na vojsk6, prežalostno, v rudeČo Macedonijo!*
Preljubi cesar, ljubi kralj, kako le grem naj na vojsko? Prelepo imam ljubico, ki za menoj plakala bo.
Presvetli cesar, svetli kralj, kaj pravim ti, naj bo tako; jaz pojdem z&te na vojsko, a ti tolažit ljubico.

Pomlad.
Cveto narcise, nagelji in bele lilije pa tulipani, pognal je tudi rožmarin . . . Oj, prav tako ko lani.
V grmovju poje črni kos, topi se slavec v mili pesmi znani, škrjanček žvrgoli v nebo . . . Oj, prav tako ko lani.
In v vrstah fantje mi gredo s piščalkami po zčleni poljani, dekleta pa jih ljubijo . . . Oj, prav tako ko lani.
Jaz pa sem sam na žemljici . . . Veselja dnevi drugim so razdani. Pomlad je spet, a zame ne . . . Oj, prav tako ko lani.

Ljubljanska roža.
«Tam v beli, beli Ljubljani najlepše rože cveto!» Tako so rekli mi fantje. Sment! Brž sem šel po eno.
Po beli, beli Ljubljani sem lepe rože iskal in gor in dol sem hodil in noč in dan ne zaspal.
Devet sem dni po Ljubljani za rožo hodil potrt, ko zunaj mesta zagledal ograjen, zčlen sem vrt.
V njem rasla roža najlepša, kar dalo jih je nebo. «Ej, tale roža bo moja, ker je prelepa tako!»
Utrgati sem jo hotel, izgrebsti jo iz prsti, prišel vrtnar pa je hudi, na vrtič pustil me ni.
Jaz pa sem izmislil si eno: črez plot sem vpognil nje cvet in pil iz cveta ljubezen in pel veselo sem v svet.

Tožba.
Tam v zelenem bregu raste bela breza, črez rudeče resje vejice izteza.
Plaka v resju dčkle, gleda črez tri dole, gleda črez tri dole, govori takole:
«Kje si, kje si, fantič, ki sem te ljubila, kakor kraljeviča Marka gorska vila?
Stokrat solnce zlato v noči utonilo, stokrat vstalo jutro, kar te več ni bilo.
Ali smrt te, fantič, pokosila bela, ali ti src6 je deva tuja vzela?
Da te smrt pobrala, jaz bi žalovala, srčno žalovala, žalostna zaspala.
Da te vzela tujka, bridko bi plakala, bridko bi plakala, sto noči ne spala . . .»

Zaklad.
Cerkovnik, zvoni z vsemi tremi, da pojde črez dolg6 polje, da izvedo vsi vaški fantje, kako mi srečno je sreč.
Pokličem žejnim godcem vina in svetlih kronic jim še dam, a gosti morajo do jutra, nihče to noč ne gre drugam!»
Pa vpraša koj me stari boter: «Zakaj si pa tako vesel? In ni ti mari svetlih kronic, kar žejnih godcev si najel!»
Jaz pa zasmejem se na tihem, izpraznim čašico do dna, krepk6 zavriskam in zaukam, zatikam še z nogo ob tla.
Pa stopijo še fantje k meni : «Zakaj si pa tako vesel? Nič mari ni ti svetlih kronic, kar žejnih godcev si najel!*
A jaz zaukam glasnim godcem, da kar prevpijem močni bas, in vse bo pilo, vse bo pelo, kar fantov šteje naša vas.
In mamica še pride k meni: «1, kaj si pa tako vesel? Kar ni ti mari svetlih kronic, še žejnih godcev si najel 1»
««Oj, mati, mamica vi zlata, kako sem danes jaz vesel! Vso noč mi bodo godli godci, a jaz vso noč bom s fanti pel.
Oj, mati, mamica vi dobra, kako sem danes jaz bogat — najlepše dekle mene ljubi, ki fma v prsih srček zlat . . .»»

Krvavo solnce.
Krvavo se solnčece sveti črez žejno široko ravan, krvavo zibljo se topoli in žito sred dolgih poljan.
Gre dekle k studencu po vode in solnčece vpraša sladko: • Zakaj pa, ti solnčece moje, krvavo se svetiš tako?»
««Tam zrlo sem danes na jugu med vojskinim vriščem gorje in videlo brhkega fanta, ki zate gori mu srce.
Oj, koliko, koliko upov zasula med skale je smrt . . . A zdajle, ti dekle, oj, zdajle sovražnik že ljuti je strt.
In jutri in jutri v tej uri več groma in boja ne bo, oj, jutri, oj, jutri v tej uri že fantje domov pripojo.
Zato pa domovja zelena zmagalcem krvavo zlatim in v ličece tvoje prebledo rudeče cvetice sadim.
In ljudstvo junakom bo vence iz pisanih pletlo cvetic, tvoj fant pa naj rožo ljubezni utrga z žarečih ti lic.»»

Kazen.
I am gori za našo vasjo tri lipe zelene cveto in solnce rumeno se smeje v zelene te lipice tri.
Tam gori za našo vasjo v treh lipah tri ptičke pojo. I, kaj pa pojo mi tri ptičke v treh lipi call tam za vasjo?
Tam gori za našo vasjo pojo mi tri ptičke tako: tOj, ljubica tvoja, ti fantič, ne ljubi, ne ljubi te več!»
Tam gori za našo vasjo tri lažejo ptičke grdo. Ne boste lagale ve ptičke v zelenih mi lipicah treh!
Tam gori za našo vasj6 mi počila puškica bo, in žalostno bodo tri ptičke zajokale v lipicah treh.
Maister, Poezije.	® 113 ©
8
Ljubezen.
«Prijaši drevi, fantič moj, črez tri molčeče gore! Ni očka, mamice doma, boš moj do zlate zore!»
««Kako naj jašem, ljubica?! Brez podkev moj je vranec, pa zobal ni že tri noči, opešal bi mi v klanec.* »
«Prijaši z vrancem, fantič moj! Pšenice mu nasujem, studenčnice srebrne dam in z zlatom ga podkujem.*
««Kako naj jašem, ljubica?! Crez gore burja piše — prezebel v ostrem mrazu bi do tvoje bele hiše.*»
«Prijaši, dragi fantič moj! Jaz skrbno te odejem in z vročo, srčno te krvjo prezeblega ogrejem.*
Roženkravt.
Gredo mi fantje skozi vas, pa v jasno noč pojo na glas.
In v mesec preko vse vasi zalajajo hripavi psi.
A fantje dalje mi gredo, veselo vriskajo, pojo.
Le eden ni šel vasovat, le eden ne na slamo spat.
Pri ljubici je kraj vasi, kjer žalosten ji govori :
«Ko jutri mašo odzvoni, njegova boš, njegova ti.
In njega le ljubila boš in mene pozabila boš.
■© 115	8*
Bogata ti, a reven jaz in tuj bo zate moj obraz.
Pa roženkravta ne boš več pripela mi za trak rudeč.»
««Oj, molči, molči, fantič moj, moj roženkravt je vedno tvoj.
Zalivala ga vsak bom dan in skrbno bom pazila nanj.
Če sama sem, pa pridi ponj, o, saj ne prideš mi zastonj !»»

Nageljček.
V soboto v mestu je semenj, nabil bom dva mošnjička, po beli cesti tjakaj šel in kupil si konjička.
Sto zlatih kronic zanj bom dal in grivico mu črno povezal v kitic tenkih sto z vrvico bom srebrno.
In dirjal bom skoz tri vasi, skoz tri vasice bele in ukal bom in vriskal bom in podkve bodo pele.
In marsiktera bo dekle za mano govorila : «Ta mora biti fantič moj, le jaz ga bom ljubila.*
Jaz pa podirjam v našo vas, tam konjič bo zahrkal; pri hiši beli sred vasi na okno bom potrkal.
Skoz okence se bo dekle sklonilo in zardelo, utrgalo bo nageljček, za trak mi ga pripelo.
In jaz bom dirjal v tri vasi, črez tri zelene griče in z nageljčkom se bahal bom in dražil z njim dekliče.

Rožmarin.
Cvete dekletu rožmarin, oj, rožmarin zelen. Ne našel bi v deželah treh fant goršega noben. Oj, cveti, cveti, rožmarin, in dehti skozi vas.
Pod okno pride fantič zal: »Zdaj moram v boj krvav. Daj rožmarina lepega še šopek mi v pozdrav. Ko puške bodo pokale, nate mi bo spomin.*
In dekle v oknu skloni se, vršič utrga mlad, pa solzna vsa ga fantiču pripne za gumbič zlat. «N& rožmarinček, fantič moj, ker ljubim te srčno ...»
Pa slanca mrzla pala je na širno, širno plan in v jutru bil je rožmarin na oknu ves požgan. Oj, plakaj, plakaj, dekle ti! Oj, z Bogom, rožmarin!
Ko bil je rožmarin požgan, zadele krogle tri v srce so fanta in vršič mu pal je v črno kri. Oj, sijaj, zlato solnce ti, na mrtvi rožmarin!

4.
SONE T I.
&
V svet.
Ves svoj sem mehki optimizem zbral, v lase zlata mu in deinantov vplel in v hermelin ga dragocen odel ter takemu slovo v življenje dal.
Crez leta se je vrnil s tujih tal . . . Oko motn6, obraz mu ko pepel, zlatd ni, hermelina ne imel, razrila prsi mu je smrti kal.
Ubožec moj, ne pojdeš več mi v svet, prešibek si, prenežen, srčni cvet! Saj te ugonobi še zla prevara . . .
Naj pesimizem ide, bratec tvoj! Zavil ga v srd bom in jeklen povoj — pa nedotaknjen vrne se nemara.

Soror Ferdinanda.
Živela sva, kakor žive ljudje, ki v srcu vroče se imajo radi. Živela v večni, zlati sva pomladi in bolj ljubila se od dne do dne.
Takrat pač slutilo mi ni srce, da naju v slepi tej ljubezni mladi življenjska roka trdo iznenadi in najina se pota razdvoje.
In ti si soror Ferdinanda zdaj . . . Jaz mislim rad na svoj minuli maj! A tebi morda strup je čas ljubavi? . . .
Ne boj se ! Saj to svetu je neznano in varno v srcu mojem zakopano bolj ko Pompejev starih temelj v lavi.

Strah.
Kakor v mravljišču v cerkvi je vrvelo . . . Prihajali so in odhajali in dušo z upom si napajali, poljubljajoč razgrnjeno razpelo.
Jaz tudi nagnil sem pred Kristom čelo. In dnevi so se mi porajali, ki nekdaj v duši so razsajali . . . Srce memento tožen je zapelo.
Ko sem se vzklonil, si se ti prerila. Med gnečo mož se te je tiščal tvoj. Veš, lani si prišla tako z menoj . . .
In stresla si se in drhteč molila . . . Dej, te je li ob Kristovih nogah moža bolj ali mene bilo strah? —

Pater gvardijan.
Ne odvezuje grehov tvoja dlan, telesa kuta ostra ti ne krije, svetost meniška z lica ti ne sije, pa vendar si moj pater gvardijan.
Zvrlele v gozdu v mladi, beli dan lepo so čiste ptičje melodije, ko šetal tikom svoje sem Marije, za nama ti kot pater gvardijan.
Spoštujem te, ti čista, zlata duša! .. . Oko ti bliska in uho posluša za naju blagost, pater gvardijan.
A pravzaprav oko ti samo pazi, da me z Marijo mojo ne zalazi v poljubih vročih človek nepozvan . . .

Svetnica.
Življenja žejen šel sem v divji svet, življenje divje hotel v njem začeti, svetnikov svojih in svetnic imeti, da bi poklanjal jim svoj dušni cvet.
Potrosil cvete vse sem tekom let, a brez svetnic sem moral koprneti in brez svetnikov sam zase živeti . . . Po žilah se mi je zasedal led.
Prišla si ti . . . zasvetil mi je maj . . . Nič nisem vprašal te: kako, zakaj? Z očesom le zahteval sem ljubezni.
In ti si bila moja, jaz bil tvoj . . . Svetnica zdaj hodila boš z menoj, vkovana v srčni moj oltar železni.

Zvezdogledom.
No, zvezdogledi bistri, plešeglavi, ki vam srce ljubezni mlade strada, ki vam visi črez prsi bela brada — kaj novega v nezmerjeni daljavi?
Kaj rajni Falb, vremenski prorok, pravi? Postal komet je, ki svetove vlada, ki metlo nosi, ki se dviga, pada ter vam a tempo slabo vreme javi?
E, zvezde znane le se vam blestijo, v vesoljstvu slej ko prej se še vrtijo brez vaših formul in brez svojih cest!
Nič novega! Jaz pa sem zrl v nebo in v njem odkril naenkrat in lahko oči sem dve — najlepših dvoje zvezd . . .

Stolp sv. Marka.
Sesut si, slavni Markov kampanile . . . Glej, vstal usodni dan je še zate, da so z lagunskih starih tal strašne zvrnile, zrušile te večne sile.
Stoletja bal se nisi časa pile! Porok si bil, stražnik ponosni že, ko Benečan je vojeval vojski in barke dože slavne so vozile.
Le t&krat mučno si zatrepetal, ko Bonapart ti, zmage je napiti, stopnice kresal s konjskimi kopiti.
Zdaj sam si truden v prah in gramoz pal... Veš, kampanile, s tabo zakopan je zadnji slavni — stari Benečan.

Maister, Poezije.
® 129 -2)
9
Ne boj se smrti!
Neslano, bratje, je življenje naše! Nasprotstvo nudi se od dne do dne in bogme, človek včasih res ne ve, naj kolne, ali da za svete maše.
In kratko, bratje, je življenje naše! No, komaj leta malo dozore, že lučice duha ti dogore, izlijejo se ti življenja čase.
Mar veš, kje pod nebeškim baldahinom
te vstavi vrag in ti zavije vrat,
ti, sestra v Kristu, in ti, v Kristu brat?
Ne boj se! Dušo si tolaži z vinom! Ce pa še strah imaš, je pač najbolje, da zdravega da pop te v sveto olje . . .

Jtsa,. i .»M i . •'■