Marija Kmetova:
Živ-ŽaV             (Konec.)
Mama hoee pravkar vstati, pa se Blažek zbudi, n» široko razpre oči in rečc:
»Mama, tisti konj je kriv, veš.«
»Kako ti je, Blažek? Imaš vročico?« Položi mu roko na čelo. >Menda je nimaš,« zamrmra potolažfna. »"* ni konj nič kriv. veš.« nadaljrije, »ti sam bi bil mora paziti.«
123
^Zakaj pa konj ni pazil? Kar imme je Šel. Prav nič ne maram konja, veš. Jaz ga ne bi povozil, nikoli ne.c govori Blažek. Mama si misli: »No, jecljal že ne bo in tudi v glavi ni zmeŠan.«
sMama,« reče spet Blažek, skar vstal bom.«
In že plane pokonei, da se strese postelja.
Spet je mama potolažena, ko vidi, da ima zdrave roke in noge.
?Mama,c govori spet Blažek, >zdaj znam že žogo brcati. Poglej!« In kot bi trenil, je na tleh in brca če-veljček in se nrti in poskakuje.
^Blažek,« vzklikne mama, »ne smeš! Zdaj moraš mirBO ležati, da se pozdraviŠ.«
^Oh, mama, saj sem zdravU reče Blaiek. ^Le po-glej, kako se znam postaviti na glavo!« In že se kreči in postavJja na glavo.
»KriŽ božji,^ pravi mama. sle kako, da ti niČ ni? he čakaj, bos pa tepen, ker si ušel od doma!«
»Saj nisera ušeJ,< se začudi Blažek in zleze mami v naročje.
»Kako da nisi?«
t>2 Marjanco sva se šla igrat. Pa ves, pri Marjanci nimajo slona.«
>Zakaj pa slona?«
sKer bi bilo imenitno, ali ne? Ali bi ti dovolila slonaJ* Daj uo, mama, bi ga kupila?«
Mama se zasmeje, pozabi na kazen ia reče:
»Kako bi le mogel slon v hiso! Saj bi jo podrl!«
?Ne velikega slona, veš! Majčkenega, veš, takegale, kakor kužek.«
?TakiK pa ni. In saj si ii pri hiši ko kak slooček, ko je toliko dela s teboj,« reče mama in pogleda Blažkov nos.
s-Kar siran daj obvezo.c piavi Blažek, »sem ie zdrav.«
>Saj ti res nic ni,< reče mama tiho in je vesela,
sZdaj pa kar grem,« hiii Blažek.
In čez pol ure sedi že na gugalnici na vrtu, se smeje, vpije in prepeva na ves glas. Šele ko se zmrači, je utrujen, da zaspi. Tak je Blažkov dan.
In tak je Blažek skoraj vsak dan.  Lboga niama!
124