Bojan Ekselenski


Povesti iz sage





Vitezi in Čarovniki:





Zbirka Fantazija





Kazalo somraka

Moja zasebna spremna beseda

Prolog Somraka Drugotnosti Vitezi in Čarovniki: Votlina skrivnosti (nulta knjiga)

Vzpon Indigo otrok - razširjena izdaja prve knjige



Zadnji boj Zeolije Pesem stvarnikov

Šibki so ponižni, močni še ponižnejši

Gorje plemenitim ob somraku bogov

Včasih je največje odvisno od najmanjšega

Smrt z obetom raja lepša je od življenja v peklu

Skupaj junaki izvlečejo meče pogube

Krvna garda

Na sledi jim je bolezen propada

Danes Zeolija in nikoli več

Pot brezkrvnega

Žalostinka



Duhovi Aldeverga Sebičnost se ne daruje

Milost Etirjev je most čez demonsko reko Alisso

Deklici v Lithinallu

Pogum brez modrosti je pesem brez melodije

Pozornost na Tisto je pot neprekinjene ljubezni

Napuh je mogočen gospodar šibkih

Včasih se moraš skloniti in počakati, da gre vihar mimo



Dodatki Slovar vulgarizmov in vilinskih besed

Koledar Drugotnosti

Zeolija - Medalar – nekaj o padlem kraljestvu

Zeolija - domovina junakov





Bojan Ekselenski, samozaložba

Elektronska knjižnica v spletni knjigarni Pomeben donator: Cinkarna Celje d.d.



KOLOFON





Moja zasebna spremna beseda


Vitezi in Čarovniki: Somrak Drugotnosti je nekakšen integrum v triletni časovni luknji med dogajanjem v Vzpon indigo otrok in Indigo novi svet. Najprej sta bili kratki zgodbi, ki sta leta 2013 prerasli v noveli Zadnji boj Zeolije in Duhovi Aldeverga. V ločenih e knjigah sta izšli ekskluzivno na platformi BIBLOS.

Zaradi zagotavljanja ravnotežja je Somrak Drugotnosti ekskluziva eEmke. Kaj je drugačnega, kot v obeh novelah?

Obe pripovedi sem malce prečistil, slogovno dodelal, odstranil tistih nekaj drobnih napak, ki so se izmuznile.

K vsaki povesti sem dodal posebno ekskluzivno dodatno sceno in še nekaj drobnarij.

Za dodano vrednost knjiga vsebuje še dodatke, pravzaprav predelav nekaterih dodatkov iz Vzpona indigo otrok. Nekaj pa je tudi čisto svežega.

Nekateri liki so bili predstavljeni v Vzpon indigo otrok. Branje Zadnjega boja Zeolije in Duhov Aldeverga priporočam, ker boste bolje razumeli nekatere scene v Indigo novem svetu.

Vsekakor vam želim obilo veselja ...





Prolog Somraka Drugotnosti


Vsekakor upam, da ste prebrali predhodne knjige, Votlina skrivnosti (0. knjiga sage) in Vzpon indigo otrok (1. knjiga sage).

Najprej naredimo kratko obnovo za osvežitev spomina.





Vitezi in Čarovniki: Votlina skrivnosti (nulta knjiga)




Leta 2045 se je arheologoma Neilu Dicksonu in Mary Smith na Kumranskem najdišču nasmehnila sreča. Našla sta sledi nenavadnega apokaliptičnega besedila. Vse skupaj pa se drastično spremeni po podoru tal votline. Neil in Mary sta fascinirana spričo skrivnostne votline, hermetično zaprte stoletja, morebiti tisočletja. Najdeta nenavadne artefakte, čudni jezik, ki je, kako nenavadno, zapisan z znano abecedo. V votlini najdeni material ima čudne lastnosti. Fizik odprave, Mohamed Selimi odkrije, da gre za snov popolnoma tujega vesolja, kjer vladajo drugačne fizikalne konstante. Mary iz radovednosti prebere tuje besedilo v votlini in zgodi se nekaj nenavadnega. Priklicano je nekaj,m kar bi moralo biti za vekomaj zapečateno ...

Kasneje Neil v Londonu, ob pomoči vse bolj vase zaprte Mary, organizira razstavo in odmevno predstavitev manjšega dela odkritij Votline skrivnosti, kot imenuje svoje odkritje. Kmalu pride do zapletov. Mary postaja vse bolj čudna. Na sceno stopi skrivnostni Magna Ordo Sanctum Spiritus, najskrivnostnejši del Katoliške cerkve, čuvar izjemno pomembne skrivnosti. V sozvočju s prehodom od statusa zvezdnikov do statusa beguncev se zgodi brutalen napad in uničenje najdišča v Kumranu. Pojavi se še tajni Marijin red iz Magdale. Ta se pripravi na svoje zgodovinsko poslanstvo – iz Megšelema želi v Drugotnost priklicati Elejlo. Pripravijo obred krvne daritve novorojenčka, spočetega iz grešnega odnosa. A vmeša se nepredvidljiva Mary in nihče ne ve, kaj se lahko izcimi iz tako prekinjenega obreda. Živalska kri je bila prelita, a človeška še ne.

Mohamed se reši iz pekla napada na votlino. Znajde se v ZDA, a tam ga hitro najde posebna vladna tehnološka agencija. Spoznanje obstoja še enega, našemu paralelnega vesolja, je po mnenju pomembnežev grožnja ameriški nacionalni varnosti. Tudi tu ima Marijin red iz Magdale svoje račune.

Neil in Mary postaneta begunca. Zlasti najdena prstana, bajeslovna sibeta, sta silno nevarna v rokah neposvečenih. Za njima in prstanoma se poženejo Magna Ordo Sanctum Spiritus in še nekateri iz ozadja. A Mary, Neil in prstana se izmikajo, dokler ne pride do zadnjega boja.

Vse je pripravljeno za prihod Elejle v obstoj. Sveti oče sumi, da je prihod Elejle bližje, kot se zdi. Nihče mu ne verjame.

Zberejo se tudi Čuvaji, utelešeni etirji - aganeali.





Vzpon Indigo otrok - razširjena izdaja prve knjige




Vse se začne v času večerje med ruševinami Žičke kartuzije. Zadnji vodja Marijinega reda iz Magdale zaman čaka poročilo o lokaciji Sehir bar Jemina, najsvetejše in najmočnejše knjige vilinskih urokov, vira Mešarahove moči. Če ukradejo to knjigo, bo Mešarah izzvenel v prazno in Elejla ne bo dobil enakovrednega nasprotnika. Žal iskanje spodleti. Tedaj se pojavi sijoča luč z otrokom v sredini in mojster spozna, da je Elejla že tukaj. To je njegovo zadnje spoznanje. Kmalu otrok ugasne celoten Marijin red.

Novi sveti oče si nadene ime Janez Pavel III. Že v času konklave velja za živega svetnika. Napoved zanj – živel kot svetnik, umrl kot mučenec, je nasprotno od Janeza Pavla II, ki je živel kot mučenec in umrl kot svetnik.

Nekaj let pozneje v Drugotnosti hitro združeno Vesoljno carstvo razbije Kraljestvo Medalar. Majordom cesarja Shedanije Artus Orwen poskuša brezuspešno potegniti iz vojne najzahodnejšo Medalarsko grofijo Zeolijo.

Mešarah se udejanji v maturanta Borisa Plahutnika. Naglica zaradi bliskovitega nastopa Elejle je prinesla Mešaraha v hormonsko nestabilnem najstniškem telesu.

Vesoljno carstvo zasede skoraj ves Medalar, razen Zeolije, ki jo čaka smrten boj za čas. Grof Zeolije je poslal svojega sina Hana Zeolskega na misijo iskanja tehagacev in sibetov za Mešaraha. Ta ga vodi preko Mealkuda, vilinske Ledene dežele, v Divjino nekdanjega duhovnega središča Svetovnega cesarstva - Aldeverg. Tehagaci so po nekaterih podatkih skriti v nekdanjem duhovnem središču preko 2000 let mrtvega Svetovnega cesarstva. To so magični kristali, brez katerih Mešarah ne more izvesti obreda Pemej. S tem bi izravnal moči obeh strani v vesoljnem spopadu, saj Pemej zlomi zemeljsko moč zatabov, vira Elejline strahotne moči. A izkaže se, da imajo na tej poti vsi svoje račune. Kdo je najbolj sebičen? Han, Lena, Arcus, Eldar, Lin ali Amrokh?

Dijak Boris se sooči s težavami odraščanja in težo naraščajoče moči Mešaraha. Že na svoji prvi poti v Drugotnost dobro pretrese tamkajšnje dogajanje. Kljub pomanjkanju izkušenj sluti in čuti Elejlino past. Čuvaji so skeptični do njegovih idej. To je na koncu usodno ...





Kraljestvo Medalar je že dva mogosa mrtva zgodovina. Vse skupaj se je začelo z bitko pri Sipini. Kmalu je Severna armada Božanskega carstva pod poveljstvom meašike Aleje I. in nemrtvega lorda Setha Ureusa bliskovito uničila celoten Medalar. Ostala je samo Zeolija, popolnoma osamljena v boju proti premočnemu sovražniku. Zeolski grof, Malahid Zeolski je vztrajal ob braniku Ožin. Svojemu sinu Hanu in izbrani druščini je hotel pridobiti čim več časa za iskanje ključnega orožja proti Elejli – tehagacov.

Pogumni grof je vedel – na Ožinah bije izgubljen boj. A z dovolj dolgim vztrajanjem bo preprečil zasedbo zahodnih vrat grofije. Pridobil bo dragocen čas pred prihajajočo zimo, ko je prelaz neprehoden.





Pesem stvarnikov


O Gospod neskončni stvarnik,

Mati vseh oblik,

Zahvaljujemo se ti za telo te zemlje,

Hvaljen bodi za izkušnjo krvi in mesa,

Bodi samo Volja tvoja.



O Gospod, Elahala veličastja,

Kadešah je tvoj dvor,

Naj me milost vodi čez vode Alisse,

Naj grem čist do brodarja Abadona,

Bodi samo Volja tvoja.



O Gospod, oče vsega,

Daj, razkrij nam skrito mater,

Saj otroci vsi sinovi so Megšelema,

Saj otroci si hčere so Kadešaha.

Tako bodi samo Volja tvoja.





Šibki so ponižni, močni še ponižnejši


Grofov šotor je postavljen precej blizu bojnim položajem. Okoli njega so razporejeni šotori t. i. Prstanove straže. Šeledina posebej izurjenih lemikov v mirnem času varuje največjo relikvijo Zeolije, vladarski prstan Zeolije. Shranjen je v »Prstanovem stolpu«, posebnem delu palače v Zeolvergu. Na vojnem pohodu gre z grofom, poleg skrinje s prstanom, tudi njegova straža.

Malahid Zeolski neposredno vodi svojo največjo bitko, ki se nikakor noče končati. Brezkončne horde basileja poskušajo prebiti zeolske vkopane položaje. Že skoraj dva mogosa neuspešno, znova in znova, besno napadajo. Zeolija je poslednji branik Medalarja, zadnja fronta severnih mej človeštva. S padcem Zeolije bo padel sever in Cesarstvo Shedanija bo ukleščena med neugodnima južnima deželama in naraščajočim Božanskim Carstvom.



Deževno obdobje obilno namaka zemljo. Grof se ves premočen vrne s prednjih obleganih položajev. Spremstvo utrujeno razjaha izmučene konje. Odločno stopi na blatna tla in se vzravna. Deževnica se v gostih curkih zliva z dežnega plašča. Globoko zajame sapo. Vzdihne. Srepo premeri osebje, ki priteče iz šotora pozdraviti svojega bemeja. Z roko si s čela obriše polzeče mrzle dežne kaplje in najbližjemu služabniku preda mokro dežno ogrinjalo. Zatem se spogleda s spremljevalci in zadovoljno reče:

»Naši se odlično držijo. Kar naj si Božanstvo lomi zobe. Arcusov nasvet odlično deluje. Sicer s takšnim bojem ne pridobiš slave, vendar,« naredi trenutek premora, »Vkopavanje vojske je bila odlična ideja.«

Vstopi v šotor in zagleda pred nekaj dnevi najavljenega gosta. Cesarski predstavnik pleidik Uris Danon ga čaka ob kozarcu vina. V šotoru mu je, do prihoda grofa, družbo delal mahib Iliad Feror. Cesarski odposlanec je ravno komentiral zeolski način boja:

»Ne razumem, kako ste lahko poslušali takšen nasvet. Vkopavajo se jamske mačkonke in orki, častni vojaki pa nikoli.«

V sebi še zašepeta:

»Kako nečastno.«

Grof odločno vstopi v šotor:

»Gospodar Danon, proti divjadi Vzhoda je častno vse, kar jih ustavi,« in srepo ošine gosta. Uris ob pogledu na mogočno grofovo postavo vstane in se kratko prikloni:

»Pozdravljen bemej Zeolije in šelgeac Medalarja.«

Malahid trpko odvrne:

»Nisem šelgeac Medalarja, dokler se tako ne odloči modrokrvni kraljestva,« in razbere misli plemenitega gosta. S kretnjo nakaže, naj sede, še sam pristopi in nejevoljno reče, »Strinjam se z vami, vkopavanje vojske ni preveč časten način vojskovanja. Vendar edino tako preprečujemo basileju preboj na zahod,« in stopi proti skromni mizi. Služabniku poda premočen suknjič in zgrabi brisačo. Na hitro se obriše:

»Oprostite, malce sem ponečeden,« se obrne proti nepomičnim strežnikom, »Malce ga še ujčkajte, dokler se ne počistim za poslovni pogovor,« proti gostu nameri resen pogled, »Saj mi oprostite.«

Gost nemo prikima in ga zvedavo opazuje. Grof izgine za paravanom. Čez nekaj trenutkov se vrne. Videti je prerojen. Trdo sede naproti gosta in nadaljuje brez izmenjav običajnih vljudnostnih fraz:

»Nimam časa za vljudnostno kramljanje, zato kar k poslu. Zanima me, kdaj in kje namerava Shedanija razbremeniti pritisk na zadnjo obrambo Medalarja? Vsa vojska basileja se zaletava v moje ljudi in ostal sem brez rezerv. Prej ali slej bo obramba popustila. Orki in ostala zverjad bodo potrkali na vaša zadnja vrata. Južni bok mazogov je že cel mogos odprt kot devica na poročno noč. Kdaj? Samo to me zanima,« in mračno zoži pogled. Z obraza izgine vsaka sled dobrohotnega vladarja. Mehke gube nasmeha zamenjajo ostre zareze skrbi.

Gost prebledi ob grofovi neposrednosti. Ta pogovor se ni preveč dobro začel. Zakašlja in odvrne:

»Cesarsko svetokrvno veličanstvo poskuša dobiti podrobnejšo sliko o položaju in namenih vašega sovražnika. Njegov tibamet, Artus Orwen, se je velikodušno ponudil za posrednika v nastalem sporu. Vsekakor cesarstvo ne bo dovolilo nasilnih sprememb svojih meja. Iskreno verjamemo v zadovoljivo rešitev spora, preden ta potrka na naše trdnjave.«

Grofov obraz zalije mračni ton razočaranja. Za hip se spomni na misijo tistega brezkrvnega podlasnika pred invazijo na Medalar. Takrat je hotel Zeolijo prepričati v izdajo lastnega kraljestva. Ta modrokrvni ima mogoče podobno nalogo. Prepričati ga v izdajo. V ravnodušnega gosta zapiči srepi pogled in ledeno pribije:

»O kakšni mirni rešitvi spora govorite? Saj ne gre za klofutanje okoli kašče žita ali ravs za čez mejo pobegle črede ovac! Pri Elu, gre za boj z basilejo in njegovimi hordami zveri. Pred dvema mogosoma so se kot poplava razlile čez Medalar in z vso silo butnile v moja branika. Samo en sam cilj jih vodi v besne napade s podporo črne magije,« za hip naredi premor in še mračneje nadaljuje, »Vztrajali bodo do uničenja naše civilizacije in našega načina življenja,« ter razočarano odkima, »Najbrž ničesar ne razumete. Kako lahko pri zdravi pameti govorite o sporu in posredovanju za miroljubno rešitev? Basilea pozna samo en način pogajanj – izmenjavo orožne sile. Pri poljanah Kadešaha, kako lahko omenjate pogajanje z basilejo? Takšna neumnost se lahko izrodi samo v stremuškem nemoralnem umu tistega liberosa brez trohice časti! Brez cesarjeve pomoči lahko zdržimo še kakšen mogos, v primeru čudeža dva, a potem bo igra končana,« in sikne skozi priprte ustnice, »Zagotovo veste, da je ta vaš častihlepen liberos, takoj po začetku vojne, k meni poslal svojega podlasneža. Brezkrvno oportunistično kroto sem nagnal čez prag palače. Zdaj pa vi!«

Obraz mu zalije rdečica besa in dvigne glas:

»V sebi imate nekaj plemenite krvi. Vsaj vam bi moralo biti jasno. Ko bo konec Zeolije, kmalu pride zadnja ura še Shedaniji.«

Pleidik se s prstom pogladi pod ustnico, nekaj trenutkov išče besede in hladno odvrne:

»Za vas bo mogoče res konec. O tem ni dvoma. Mogoče ne veste, svet okoli vas se spreminja. Precej radi se oprimete orožne sile. Nekateri so dojeli bistvo sprememb. Guverner Zalabena je vedel, kdaj naj odloži meč in prime palico miru. Od same kronske princese, meašike Aleje I je prejel malahidski naziv tezgeja, torej grofa Zalabena in s tem povezano oblast. Prejšnji mogos sem bil pri spoštovanem tezgeju Agelu II. Zaradi zdrave pameti je postal gospodar pomembnega dela Medalarja. S svojo modrostjo in pogumom je pravočasno sprejel pravilne odločitve in tako rešil mnogo človeških življenj. Namignil mi je možnost sporazuma tudi z vami. Basilea se dobro zaveda sledečega,« naredi trenutek premora, iščoč grofov mračni pogled in živahno pristavi, »Brez pomoči lokalnega plemstva ni uspešne vladavine. Vse, kar Božanstvo potrebuje, je prehod proti zahodu. Samo to in še naprej boste svoji vladali grofiji, seveda v okviru Božanskega carstva. No,« ravnodušno vzdihne, »mogoče pa vam je bolj všeč krona mrtvega kraljestva. Saj vam po dednem patentu pripada krona Medalarja. Je tako?«

Grofov obraz zasenči bes. Nekaj trenutkov molči. Zatem sikne skozi zobe:

»Koga sploh zastopate? Če je kdo božanstvo, je to svetokrvni Leon. Plemeniti cesar gotovo ne sklepa poslov z vzhodnimi hordami. Čigavo maslo je to? Kaj sploh sprašujem?« zaokroži z očmi in jezno pihne, »Takšna izdajalska ideja se je lahko porodila samo v umu brez časti, v glavi pokvarjenega liberosa Orwena. Samo človek brez kaplje plemenite krvi je lahko tako ... Nečasten. Moral bi vedeti,« dvigne pogled v streho šotora in znova v sogovornikove temne oči zapiči svoj jezni pogled. Razočarano zavzdihne, »Prišli ste me pozvat na predajo in izdajo. Strah je torej ohromil tudi srce Shedanije. Res sem naiven. Namesto meča mi ponujate blazino za klečanje,« hip pomolči in tiho nadaljuje, »Če bi hotel nečastno izdati svoje kraljestvo, bi že pred mogosi sprejel mnogo ugodnejšo ponudbo. Pa je nisem, ker imam odgovornost in čast. In še to,« jezno navrže, »Krono Medalarja si lahko kar sami nataknete na glavo. Samo ponjo pojdite v Lithinall. Zagotovo vas bodo počastili s slavo, kakršne so deležni vsi našalitski oportunisti.«

Pleidik ravnodušno vzdihne:

»Kakor želite. Ne vem, kaj pridobite s svojo smrtjo in zlasti umorom svoje dežele.«

Grof se zareži:

»Res vam ne potegne. Naslednji ste vi na seznamu. Če me spravite na kolena, samo malce odložite neizbežno. Pravzaprav, najmanj zadnji mogos smo vsi na braniku časti zgolj trupla. Po zaslugi nedoumljivih Elovih milosti se nikakor nočemo zvrniti v svoje gomile spokoja. Vsako noč, preden me zagrne spanec, slišim klic brodarja Alisse in vsako jutro se zbudim z mislijo, da sem še za en dan prelisičil neizbežno. Vem, zakaj se sovražniku mudi na zahod! Namere basileja berem bolje od svojega dnevnika. Če mu pravočasno uspe, pa mu zaradi našega napora ne bo, to pomeni konec človeštva. Vaša izdajalska preračunljivost vas ne bo rešila. Shedanija bo padla, a človeštvo se bo izvleklo zahvaljujoč mojemu vztrajanju.«

Pleidik molči in s pogledom beži od grofovih grozečih oči. Zatem potuhnjeno spregovori:

»Ne vem, kaj se vam plete v glavi. Tukaj sem s ponudbo za preživetje. Shedanija se ne misli vpletati v vojno, saj je ni zakuhala. Nam je popolnoma vseeno, na koga mejimo, samo da bo mir. Sami veste, kako želite umreti, a premislite. Kljub živčnim besedam vas še zadnjič rotim, rešite življenja svojih vojakov in rojakov. Vaše romantično viteštvo bo spravilo v nepotrebno smrt vas in vse, ki so življenje položili v vaše plemenite roke. Tezgej Agel me je skoraj rotil, naj posredujem v korist Zeolije. Želimo se izogniti širjenju vojne in nepotrebnim človeškim žrtvam.«

Grof odkima:

»Naj ponovim, ker očitno niste razumeli! Mi smo že mrtvi in tega se zavedamo. Naša smrt bo zabeležena v junaških epih naslednjega eona. Vi,« grozeče usmeri prst v gosta, »Vi pa se boste zvrnili v grob ponižanja in grenke pozabe,« in namigne stražarjem, »Obisk poslanika njegovega svetega cesarskega veličanstva je zaključen. Prosim, pospremite ga do njegovega konja in poskrbite, naj hitro in varno zapusti našo grofijo,« ter utrujeno vstane. Ne zmeni se za roteče klice gosta. Malahid mu obrne hrbet in stopi pred prapor Zeolije.

Zaveda se bolečine iztekajočega življenja. V tem boju je ostal popolnoma sam. Božanska osebnost je vsem zmešal pamet. Glavo položi med dlani in zašepeta:

»Očitno sem edini z jasnim zavedanjem, zakaj ne smemo popustiti in dovoliti temnim hordam prehoda do zahodnih vrat grofije. Kako dolgo še lahko varam brodarja Alisse? Kako dolgo bo še zaman klical?«



Nežna deklica z manjše vzpetine opazuje pogorišče obleganja. Z očmi zaokroži po nebu, od koder iz temnih oblakov že nekaj dni neprekinjeno lije. Njena oblačila so kljub silnim nalivom popolnoma suha. Voda se steka po nevidni opni magijskega ščita, ki obdaja drobno telo. Zemlja je razmehčana in otežuje hitre premike. Najtežje je težki konjenici in oklepni pehoti. Nasprotnik na drugi strani je vkopan in odločen pri svojem jeklenem vztrajanju. Svoje položaje je prepredel z različnimi ovirami za onemogočanje hitrih manevrov.

Zeolski grof je pameten in zna v pravem trenutku upoštevati nasvete Onostrancev. Ne popušča, saj dobro pozna bistvo te vojne.

Iz razmišljanja jo predrami lord Ureus:

»Gospodarica, zmanjkuje nam časa. Ima Božanstvo kakšen nov načrt?«

Deklica se kislo nasmehne:

»Časa nam ne primanjkuje. Trmoglavi grof krvavi, a ne popušča. Vztrajno drži položaje in s tem kljubuje vsaki vojni logiki,« in zamahne z ročico, »Kar naj! Čez nekaj dni bodo tukaj jekleni pajki in ognjene kočije. Bomo videli, koliko so odporni proti ognju in jeklu magičnih živalic,« in si popravi kapuco. Lord Ureus samo prikima. Ob drobnemu telesu Aleje I, meašike Carstva je videti mogočen, a njegova volja hvaležno služi temu krhkemu telesu. Lord čuti srečo v prisotnosti drobcenega bitja. Ves radosten služi njeni volji.



Začarani našosi tiho uničujejo ostanke odvečnega medalarskega plemstva. Akcije spretnih klavcev tiho podpira tudi novopečeni Zalabenski malahid Agel II. Vsak pokončani moški potomec velike ali male hiše pomeni eno grožnjo manj. Na noge želi postaviti svojo lastno vojsko z lastnim plemstvom, saj se jasno zaveda minljivosti vladavine Božanske osebnosti. Noben vladar ni večen. Tudi basilea, navkljub svoji božanskosti, ni izjema. Hkrati vzpostavi potuhnjene stike z dvornim knezom Cesarstva Shedania. Liberos Artus Orwen brez zadržkov postane njegov tihi zaveznik na jugu. V pravem trenutku bo lahko po potrebi zamenjal strani in ohranil pridobljeno kraljestvo. Basilea gotovo sluti njegovo podtalno vez z Orwenom. Dopušča jo zaradi knezove nenaklonjenosti odločnejšemu vojnemu angažiranju Shedanije. Agel je predvsem politični realist. Stari eon plemenite človečnosti in romantičnega viteštva se dokončno izteka. Noče izpuhteti skupaj z izginjajočimi časi. Razmerje sil, vsaj ta hip, ne dopušča posebej velike svobode pri izbiri strani.

V znamenje zvestobe je svojemu basileju poslal medrejo falang. Za vsak primer! Te falange opravljajo zaledno vlogo.



Agel svoje masivno telo položi na smešno majhen stol ob robu terase svoje palače.

Prejšnji lastnik, malahid Tir Marad, ne more protestirati z one strani Alisse. Samo drobni namig ga je obsodil na kulinarični konec. Celotna rodbina Marad je končala v orčji mesnici.

Pred desetimi dnevi je precej odkrito gostil cesarskega pleidika in dvor Vzhoda ve za to srečanje.

Basilea razume moj napor.

Skoraj neslišno pristopi nečak Cleon. Agel sunkovito obrne glavo. Cleon se nasmehne:

»Stric, saj menda ne trepetaš pred klavci?«

Agel zamahne z roko in kislo odvrne:

»Danes ni nobena glava popolnoma varna. To, kar se je zgodilo z Maradci, se lahko tudi z mano. Ves čas moram skrbeti za pozitivno bilanco. Če me basilea postavi na drugo stran, bom naslednji hip mrtev,« in trpko pristavi, »Glede tega si ne delam utvar.«

Cleon se nasmehne in stopi do roba terase in se zazre v daljavo:

»Božanski basilea potrebuje tvoje politične veščine. Z medrejo si naredil dobro kupčijo. Za paradiranje skozi Lithinall si bil nagrajen z znatnim delom Quelverga in celotnim vzhodnim kosom Feowella. Carska meašika Aleja je osebno blagoslovila tvoj načrt krepitve naše vojske. Verjemi mi, tvoja glava je ta hip najvarnejša glava silnega Carstva.«

Agel stisne debele ustnice:

»Kako naj prepričam Malahida Zeolskega naj, pri Elovih etirjih, preneha s svojim brezupnim viteštvom? Naša in Malahidova vojska bi združeni v zavezništvu znotraj Carstva predstavljali pomembno utež na tehtnici novega sveta. Malahidovih deset in, v bližnji prihodnosti, mojih deset medrej bi pomenilo pomembno moč. Orwenovem odposlancu sem pihal na dušo, naj vendar prepriča trmoglavca glede sporazuma. Kdo pridobi, če Ureusove horde pokoljejo odlično zeolsko vojsko, pohrustajo ali razprodajo prebivalstvo, in se razlijejo do Severških vrat? Sosedstvo opustošene grofije, polne lovcev na sužnje, nam v ničemer ne koristi. Pridobijo samo Vzhodnjaki. Na eni strani se bodo omastili s sužnji, na drugi bodo prišli do kvalitetne zemlje in jo poselili s svojim rdečelasim pegastim semenom.«

Cleon se pogladi po bradi in resno odvrne:

»Stric, tvoja kampanja je najbrž obsojena na propad. Zeolski grof ni modrec tvojega kalibra. Njegovo dojemanje sveta je precej omejeno in žal pripada izumrlim romantičnim časom zlatega eona. Trmasto živi v svoji viteški utvari. Prepričan je o svoji sveti misiji puščanja krvi v službi časti. Nobena politika ga ne bo prepričala o premirju. Orwenov poslanec, čeprav s formalnim nazivom Odposlanec njegovega cesarskega veličanstva, ga ne bo premaknil niti za ped. Orwen je za akcijo mirovništva izbral napačnega človeka. Moral bi izbrati kakšnega malahida, dinastično povezanega s katero od poklanih Medalarskih hiš. Še zlasti ne bo uspeha v primeru, če zasluti Orwenov vpliv. Skupaj s celotnim starim plemstvom prezira preveč vplivne liberose. Ne zaveda se preprostega dejstva,« in dvigne glas, »Konec vojne ni v njegovih viteških rokah, temveč v spletkarskem umu liberosov. Vsega bo konec, ko bo meašika o tem sprejela svojo odločitev. Ona bo zaključila grofovo norijo. Večkrat je že dokazala svojo prepričljivost,« in z očmi objame značilno konico Mogosovega templja. Yadris je eno redkih mest s tako veličastnim, Mogosu posvečenim templjem. Agel se zamisli.

Tista deklica - res zna nastopati in je silno prepričljiva. Pravzaprav se čudim, zakaj še ni uporabila svoje prepričljivosti?



Cesar Leon Simidal besni zaradi počasnega izpolnjevanja ukazov. Mešeli silno ležerno zbirajo vojsko za zbor pri Nievu. Šele obljuba o dvigu plače malce pospeši zbiranje medrej. Artus Orwen, majordom in dvorni knez, ob cesarjevem izbruhu jeze samo skomigne z rameni. Pravzaprav se veseli novih dobičkov na rovaš dviga pribitkov zaradi povečanja dolgov cesarske zakladnice. Cesarstvo Shedanija ni Svetovno cesarstvo zlatega eona. Časi se spreminjajo, ljudje se spreminjajo.

Cesar besno udari po reliefnem zemljevidu, zastavice poskočijo in se prevrnejo. Znova ga premaga utrujenost in sesede se na majhen stol. Moči mu pojemajo. Služabniki se spogledajo in hitro popravijo podrte oznake. Božansko veličanstvo znova vstane z vidnim naporom. Za hip zasije v svoji stari slavi, a hitro omaga pod težo let. Nasloni se na mizo in globoko vzdihne. Stisne ustnice in zaječi:

»Prepočasi zbiramo to vojsko. To nikamor ne vodi. Zeolija bo padla in mi bomo še kar čakali. To je neplemenito in skrajno odvratno. Temu moram narediti konec! Imaš kaj novic od mojega poslanca? Ima glas cesarskega veličanstva kakšno težo?« obrne glavo proti negibnebu Orwenu. Knez se plitvo nasmehne in kratko prikima:

»Poslal mi je sokola s sporočilom. Znova slabe novice. Grof Malahid Zeolski je odklonil vsakršne pogovore o prenehanju te neumnosti. Vojska Božanske osebnosti ne želi uničiti Zeolije, temveč hoče prehod do Severških vrat. To mi je po posrednikih zatrdil Zalabenski vladar Agel,« naredi premor in doda, »Božansko carstvo najbrž želi zgolj nadzor nad najpomembnejšim severnim prehodom na Zahod. Shedanija je popolnoma varna. Iz več virov sem dobil garancije za naše meje. Žal Zeolski grof v tej zmedi išče načine, kako bi nas najhitreje potegnil v svojo izgubljeno vojno. Niti razmisliti noče o mojih predlogih za razumno končanje vojne.«

Cesar utrujeno pripre oči, znova stisne ustnice in jezno pihne:

»Zalabenski vladar - to je torej naziv za izdajalca. Zakaj ne uporabiš resničnega naziva?«

»Gospodar, bodimo malce prizanesljivejši. V tem položaju ga ne moremo obsoditi izdaje. S svojim dejanjem je preprečil nepotrebno, vnaprej izgubljeno vojskovanje. Rešil je mnogo življenj. Mrtev zaveznik nam ne more pomagati. Prej ali slej bo na severu zavladal takšen ali drugačen mir. Takrat bo verjetno še kako koristen posrednik. Ne smemo ga odpisati. V razsulu, ki je razkrojilo Medalar, je storil edino razumno stvar. Malahid Zeolski na drugi strani po nepotrebnem bije svojo vojno. Če bi hoteli preprečiti vojno in uničenje Medalarja, bi to morali storiti na Plitvini. To,« cesar ga s počasno kretnjo prekine in olajšano sede in v strop uperi živahne oči:

»Medalarski prijatelj vztraja, ker upa na naš odgovor. Ne bom ga pustil na cedilu. Njegov prednik je nekoč odločilno pomagal mojemu predniku. Zdaj je čas za poplačilo tega dolga. Svoje politične sanje pusti za kakšno drugo priložnost. Zdaj gre za plemenito čast,« in v kneza uperi jekleno strog pogled, glas mu otrdi, »Severne medreje pošlji v Semberijo. In to nemudoma! In to brez odlašanja!« poudari, globoko zajame sapo, in odločno pristavi, »Na cilj morajo prispeti v mogosu! Nočem niti dneva odloga!« je cesar nenavadno odločen. Knez previdno odkima:

»Ne vem, v čem je smisel izzivanja vojne, če vojna ne izziva nas.«

»Tibamej!« glas mu otrdi, »Moral se boš naučiti malce lojalnosti in moralnosti. Dal sem ti ukaz! Izvedi ga! Pričakujem poročilo o izvršitvi volje svetokrvnega čez mogos in en dan!« ter s kretnjo odpusti svojega dvornega kneza. Orwen kislo prikima in urno zapusti dvorano. Znašel se je v lepi godlji. Preganjajo ga zle slutnje.

Vladar je dal jasen in neposreden ukaz. Znova je odločen v najmanj primernem trenutku. Najprej nesrečni Aldus, zdaj še to rožljanje z orožjem. Basilea bo sprevidel to igranje in ne bo prijateljsko gledal na zbiranje vojske. Kdo bo plačal zapitek tega igranja? Jaz. Kdo pa drug?



Orwenov zvesti pomočnik, Ron Pelagar Welekhi, zaskrbljeno spremlja svojega gospodarja. Zdaj ni primeren trenutek za vprašanja. Gospodar potrebuje čas za ureditev misli. Te seanse s pešajočim in malce dementnim cesarjem, vse bolj pogreznjenim v svet viteške romantike, so vse napornejše. Čaka na namig, da spregovori. Čez nekaj trenutkov prekine nadležen molk:

»Stari je spet po nepotrebnem odločen. Je tako?«

Orwen jezno prikima:

»Severne medreje hoče pri Semberiji. Veš kaj to pomeni poleg zbora pri Nievu?«

Ron pristavi:

»Še kako! Vzhodni vladar bo to razumel na svoj način. Saj nisi staremu posredoval celotnega poročila našega odposlanca?«

Orwen nejevoljno odvrne:

»Vsekakor ne. Stari ne sme izvedeti za naša previdna mirovna prizadevanja. Zeolcem sem izpogajal odlično možnost za častni umik iz vojne. Že drugič želim romantičnega bemeja potegniti iz nepotrebnega puščanja krvi. Očitna dva mogosa in nekaj tisoč mrtvih ne odtehtajo njegovega zlatoeonskega viteštva. Že prvič bi me moral poslušati. Edina srečna okoliščina je konec vojne sezone. Če bo svetokrvni želel vojsko pognati v vojno, mu bom predočil nečastnost zimskega vojevanja.«

Ron obudi spomin na svojo pot v Zeolijo. Znova podoživi ves prezir, ki ga je bil deležen s strani arogantnih plemičev. Skomigne z rameni in s kančkom ironije naveličano vzdihne:

»Žal božanski Malahid noče razumeti, kdaj mora odnehati. Ne zmore levitve in se odreči svoji častni koži. Trmoglavi na tistih dveh ožinah in pušča kri svojega ljudstva v praznem upanju pričakovanja naše odrešitve. Za hranjenje kapric svoje viteške časti hoče pretoči še našo kri.«

Orwen tiho doda:

»Stari pa mu želi, pri mešarahu, celo ustreči. Njemu ni težko podpisati nove zadolžnice, saj bodo dolgove plačevali njegovi nasledniki. Njemu je važna čast,« se pogladi po bradi in zvito zarenči, »Basilejo moramo prepričati o nepomembnosti starčeve trme med njegovimi pripravami na pot čez Alisso. Zadnji mogos vidno usiha. Ne sliši se lepo, a za vse bo bolje, da ugasne, preden nas vplete v nepotrebno vojskovanje. Vsaka vojna stane in ve se, kdo bo plačnik končnega zapitka.«

Ron se nasmehne:

»Mogoče pa vem, kako uporabiti tiste medreje pri Semberiji,« navdušeno reče in se prežeče zareži, »Če ukaza ne moreš zavrniti, ga lahko obideš. Ustrezimo staremu, a naredimo malce po svoje. Malahidova trmoglavost bo prej ali slej spustila vso zeolsko kri. Zagotovo bo odtekla, preden se bo obrnil ta mogos. Takrat bo nastopil tudi naš čas. Znova je čas za diplomacijo. Mogoče je treba obiskati koga višjega med služabniki Božanskega carja. Naš zalabenski prijatelj bo znova igral koristno vlogo posrednika. Osebno se želim angažirati v tem projektu.«

Orwen se kislo nasmehne in obraz se mu razpotegne v izraz roparice na preži:

»Raje ne vem, kaj se ti mota po glavi. Dajem ti proste roke in naredi, kot najbolje znaš. Res si pravoverni brezkrvnež, ki se požvižga na magidski kodeks časti.«

Ron režeče prikima:

»Tudi kodeks je dober, dokler prinaša dobiček. A zdaj ni čas za čast, ker z njo ne bo dobička. Zato sem v tej zmedi nepogrešljiv.«





Gorje plemenitim ob somraku bogov


Vojna se vleče, čeprav je čas za zimsko premirje. V tej vojni srditega sovraštva noče nihče pokazati slabosti in razviti zastav zimskega premirja. Zeolci besno vztrajajo, vzhodnjaki besno napadajo. Mnogi zeolski lemiki in mašagi ne bodo pozabili tistega hladnega deževnega jutra. Po vzpetini se zjutraj začnejo pomikati ogromne gmote. Njihovo srh vzbujajoče grmenje po razmočeni zemlji sproži nemir v prednjih rovih.

»Kakšna groza je zdaj to?« se sam zase vpraša jamit Karim Olod, poveljnik 1. taraga na enem najbolj izpostavljenih položajev 4. medreje Alharad. V zadnjem mogosu je preživel že mnogo naletov tzevogov in naskokov orčjih hord. Nedaleč stran, na razmočenih poljanah, gnije nekaj tisoč orčjih trupel. Zaradi nekajdnevnega zimskega mraza in predvsem značilnega zahodnika niso deležni neznosnega smradu razpadanja. Nihče namreč ne odvaža trupel.

Zaskrbljeno opazuje pajkom podobne kovinske gmote med vztrajnim napredovanjem čez prvi pas že precej načetih ovir.

»To je nekaj novega,« se obrne proti kurirju:

»Sporoči v isitah o novem sovražnikovem orožju. Podobno je velikim kovinskim pajkom. Brez težav so se prebili čez prve ovire. Pripravijo naj katapulte. Sprožiti jih morajo na moj znak. Nič prej!«

»Razumem,« odvrne kurir in steče do vkopane konjušnice.

Takoj dvigne zastavico in lemiki začnejo pripravljati sode z gorečo vodo. To so zadnje zaloge, saj je oskrba skoraj prekinjena zaradi množičnih napadov tzevogov.



Velikanske kovinske gmote se brez zastoja prebijajo čez različne ovire. Skozi usta, ali karkoli že imajo, bruhajo dolge ognjene curke. Jamita spreleti iskra strahu. Kovinski pajki so nova hudobija temnega vladarja in njegovih smrtonosnih služabnikov.

Ismag lemik Orij Ahmadi sprevidi kruto dejstvo - rešuje ga ravno zemljožerkina luknja, v kateri se skriva. Sprva se ni preveč veselil nečastnega ritja po zemlji. To ni niso dejanja, vredna zeolskega lemika. V zaklonu je preživel kar nekaj napadov tzevogov in katapultov z ognjenimi kroglami. Zdaj zaskrbljeno opazuje opustošeno bojno polje, preko katerega se valijo ostudno škripajoče pajkaste nakaze. Obrne se proti tovarišu, s katerim deli majhno podzemno luknjo:

»Kaj je zdaj to?«

»Ko bi vedel. Prvič vidim kaj takšnega.«

Jamit Karim priteče in skoči v jarek. Zadihan se nasloni na mokro zemljo:

»Ti pajki gazijo vse pred sabo. Česar ne morejo prebiti, pa radostno požgejo. El si ga vedi, kakšna čarovnija jih poganja. Če naši ne bodo česa pogruntali, smo pečeni ali speštani. Ne vem, ali jih bo ustavila goreča voda.«

»Tako slabo je?« vpraša Orij. Karim prikima:

»Tokrat nam ti rovi ne bodo mogli rešiti riti. Če jih ne potolčejo naši katapulti, ali jim ne pride do živega ogenj, lahko samo bežimo.«

Orij jezno pihne:

»Mene že ne bodo zgazili ti jekleni pajki. Tako poceni pa ne mislim v Onostranstvo. Vsaj ne še danes.«

Kovinski pajki so vse bližje s srhljivo vztrajnim prodiranjem. Nobena ovira jih ne ustavi. Visoko jih preletijo tzevogi, kakršnih še niso nikoli videli. Njihova kovinsko lesketajoča telesa ne kažejo napadalne namere, saj letijo precej visoko, izven dosega velikih lokov. Verjetno so dojeli smrtonosno moč teh lokov in iščejo kakšen lažji plen. Pred petimi dnevi so prvič napadli nevojaški cilj. Do tal so požgali neko vas daleč za zadnjimi vojnimi linijami. Nato so še dvakrat storili enako, zadnjič včeraj zjutraj. Takšno barbarstvo dokazuje sovražnikov obup, ker je obtičal pred ožinama.

»Zmaji bodo kurili nedolžne domove,« komentira Orij. Karim tiho doda:

»S tem nečastnim barbarstvom dokazujejo nemoč. Ne vem, zakaj jih je tokrat tako veliko? Običajno se nad vas spravi manjša jata,« z očmi zaokroži po oblačnem nebu. Svetloba kratkega poznojesenskega dneva se je poslavljala. Na srečo neha deževati. Orij se ozre proti hladni obli zahajajočega sonca, ki s tipalkami svetlobe zapleše po utrujeni pokrajini in poživi nebo skozi vse večje raztrganine med oblaki:

»Skrbi me za moje. Ti napadi,« mu zastanejo besede. Karim odkima:

»Tvoja družina je gotovo na varnem. Saj menda ne napadajo posameznih hiš na obrobjih vasi.«

»Kljub vsemu imam slab občutek. Nihče nam ne pove, katere vasi so jo skupile.«

»Mogoče hoče sovražnik z napadi na vasi razrahljati našo borbenost, nas zastrupiti s strahom za bližnje.«

Orij vzdihne:

»V vsakem primeru, najprej podkurimo tem pajkom Megšelema.«

Karim prikima in dvigne zastavico. Smrdeča tekočina steče po pobočju. Hip zatem v nebo bruhnejo ognjeni zublji. Kmalu dosežejo pajke. Ti obstanejo. Najbližji trije so z nogami stali v jarkih z gorečo tekočino. Dva sta se umaknila in iz čudnega rilca bruhne bel prah, ki v hipu pogasi ognje. Tretji se sesede in se takoj zatem razleti v oglušujoči eksploziji. Takrat se dokončno prepričajo, da so zveri kovinske in kar je najpomembneje, niso neuničljive.

Vojaki vzklikajo od veselja. Jeklene pošasti so kljub vsej strašljivi veličini občutljive na ogenj.

Karim signalizira za še več ognja. Vendar je zmanjkalo ognjene vode. Karim in Orij se spogledata:

»Prehitro smo se veselili. Premalo škode smo jim naredili. Vso preostalo ognjeno vodo smo porabili za enega samega pajka,« in zaskrbljeno pogleda proti grozljivim silhuetam.

Orij prikima in se potuhne v jarek:

»Kaj zdaj?«

Vojska na okopih ni poznala podrobnosti o sovražniku na nebu. Tzevogi so tokrat precej drugačni. Njihova precej večja telesa nosijo čisto pravo pravcato trdnjavico z desetimi južnjaškimi bojevniki. Poglavar napadalne vojske je doumel učinkovitost znamenitih zeolskih dolgih lokov. Odločil se je za let visoko nad njihovim dosegom, a kljub vsemu ni tvegal. Vsaka leteča zver je na življenjsko pomembnih točkah oklepljena z debelimi ploščami čarovniško oplemenitene kovine. Med velikimi tzevogi je nekaj manjših z goblinskimi jezdeci. Tudi ti so enako zaščiteni.

Orij zgroženo opazuje približevanje pošasti:

»Kaj bomo storili, ko pridejo do nas? Najbrž jih ne bomo obmetavali s kamenjem.«

Karim odvrne:

»Vsak hip bo prišel kurir z mahibovim ukazom. Vrnil se bom v svojo luknjo,« in sklonjen steče do svoje zemljanke. Na vhodu živčno pogleduje proti prehodu med vrsto ovir. Kje je ta kurir? Končno ga ugleda. Konjenik spretno skoči s konja in preda jamitu nove ukaze in počaka na odziv.

Karim hlastno zgrabi zvitek in ga odpre. Z očmi mrzlično preleti vsebino. Na koncu mu pogled ostekleni in razpre prste. Osvobojen papirus mehko zdrsne na razmočeno zemljo. Obraz mu oblije mrak razočaranja.

Ni umika. Boj za vsako ceno. Najdite šibko točko nove groze temnega basilea.

Tesno stisne svoj gladimis. Zvok škripanja kovinskih pajkov je vse bližji, vse močnejši:

»Vse bomo storili za zadržanje te groze. So katapulti pripravljeni?«

Kurir prikima.

»Torej sporoči mahibu, naj bodo pripravljeni na moj znak. Brez katapultov jih ne moremo ustaviti. Ostali smo brez ognjene vode, a ostrina naših blagoslovljenih gladimisov je verjetno prešibka za njihove začarane oklepe.«

Kurir skoči na konja in odvihra.

Karim z zastavico skliče jamite šeledin v svojo precej prostorno podzemno votlino:

»Prijatelji, zdaj gre zares. Ni umika, ni odstopanja! Niti za ped. Kljub vsemu pa ne bomo šli v častni juriš za slavo vladarja in dežele. Ne še zdaj.«

Votlino napolni mrmranje. Vse oči utrujenih častnikov so usmerjene v Karima:

»Nihče ne pozna novega orožja temne vojske. Niso odporni proti ognju, a se znajo sami pogasiti z nekakšno čarovniško cevjo. Od vas zahtevam previdnost. Vzdržite se junaštva. Mogoče se bomo lahko potuhnili. Naj nas prečkajo. Od spredaj so videti neuničljivi. Lokostrelci naj pripravijo ognjene puščice in poskusijo od spodaj ali zadaj. Potuhnite se in se ne izpostavljajte. Tudi to orožje mora imeti kakšno šibko točko. Poročajte, ko kdo odkrije kaj uporabnega.«

Zbrani častniki prikimajo in zapustijo votlino.

Pajki počasi in zanesljivo prodirajo. Z ognjenimi izbruhi in golo fizično močjo uničujejo zapreke. S tem čistijo pot vojski za sabo. S približevanjem se stopnjuje občutek groze in nemoči. Zlovešče grmenje ognjenih izbruhov in presunljivo cviljenje čarovniške naprave je tik pred njimi. Orij objema svoje kopje in šepetaje recitira molitve za rešitev:

»El in vsi etirji rešitve, dajte mi moč ...«

Trušč pomikanja kovinskih pošasti se bliža. Zvoki narave utihnejo. Razmočena zemlja ne upočasnjuje vztrajnega napredovanja krdela kovinskih pajkov. Zapreke, ki so toliko časa odbijale besne navale orkov in kačjeglavcev, so prebite. Zdaj so sami pred kovinskimi pošastmi.

Lemik nedaleč stran od Orija glasno naproša vse etirje za milost. Orij zakliče:

»Zari, etirji ti bodo pomagali samo na poti do brodarja. Za zdaj zgrabi kaj oprijemljivejšega.«

Lemik samo odmahne z glavo in steče na plano. Čez nekaj trenutkov zasliši presunljiv krik.

Ogenj bruhne mimo rova. Toplota vročega zraka švigne med lemiki, stisnjenimi ob mokra tla. Vse preglasi oglušujoč hrup. Ognjeni izbljuvki pošasti znova in znova objemajo položaje k tlom stisnjenih lemikov. Hlad mokrih tal se meša z vročino ognja. Iz rovov in zemljank se razlegajo presunljivi kriki opečenih in gorečih ljudi. Mnogi niso imeli sreče. Nekatere je našel ogenj, druge norost. Orij se še tesneje stisne ob tla. Hitro premika ustnice med šepetanjem molitve priprošnje bogovom življenja. Ognjeni zublji so objeli improvizirano streho iz brun. Presunljivi kriki nesrečnikov mu parajo ušesa. Potuhne se vkopan v mokro blato stene rova. Vonj smradu postane vode mu draži nosnice. Skoraj poleg njega pade goreče truplo soborca. Prepozna ga. Še lani so bili na skupnem pikniku ob Massanedu.

Kaj je z njegovo družabno ženo? Kaj je s sinovi? Kako se ženske tolažijo v teh dneh bridkosti? So preživeli? Je sploh še kdo živ? Bo kateri bard opeval smrt neznanega vojaka?

Oglušujoče škripanje in bobnenje je tik nad njim. Želi pogledati izza rova, a ga neizmerni strah tišči k smrdečim tlom. Težke izparine ga dušijo, hlastno lovi zrak, poln hlapov smrti. Vonj ožganega trupla s svojim sladkobnim vonjem začne stiskati prazen želodec. Ne zmore več. Obrne se na bok. Vročina pustoši nad to smrdečo luknjo. Zdaj je vsem etirjem hvaležen za ta zasebni košček smrdljivega blata. Najbrž še v Megšelemu tako ne smrdi. Vročina ognjenega pekla gre mimo njegove glave. Želodec iztisne še tisto malo, kar je opoldne použil. Obara brez okusa se je odrešila stiskajočega želodca. Poskusi se odmakniti od lastnega bruhanja. Želodčni krči postajajo neznosni. Mora na noge. Ne more več tako. Razmišlja o možnostih. Razum mu veli – zdrži, a nagon hoče na noge. Obraz mu spačijo krči bolečin.

Za hip mu pozornost pritegnejo žvižgi. Katapulti so zapeli svojo smrtonosno pesem. Občasno kakšen »dong« naznani zadetek ob kovinsko telo pošasti. Soborca nedaleč stran od njega postajata nemirna. Na njunih očeh prepozna panični strah.

Tudi najmočnejši se zlomijo v somraku bogov.

Dovolj jima je tega morečega čakanja in trepetanja. Dovolj imata grozljivega bobnenja in grmenja, pomešanega s kriki umirajočih. V šeledini so skupaj že polnih sedem let. Zbere moči in zakliče:

»Ne! Teir, Orando, ostanita dol! Zdržita!

Nočeta ga slišati. Sunkovito se dvigneta in skoraj panično splezata iz rova. Orij krikne:

»Ne!«

Kmalu zasliši njuna krika, pomešana z objemom ognjenega izbruha. Eden od njiju pade nazaj v jarek kakšnih dvajset metrov stran od njega. Ognji trzajoče telo spreminjajo v ožgano gmoto. Orij zapre oči in umakne obraz. Tega ne more gledati.

Nebo nad njim dokončno potemni v ognjeno noč. Krči popustijo. Iz luže, tik poleg zažganega trupla, zajame požirek blatne vode. Hlastno ga pogoltne. Smrad ožganega trupla mu stisne želodec in znova bruha. Tik poleg njega pade v rov ranjen lemik. Opečeno telo trza. Ustnice se premikajo. Previdno se obrne in od smradu zadrži dih.

»Azar! Vse bo še dobro. Samo malo so ti podkurili.«

Azar hlipa. Poskuša dvigniti zažgan štrcelj roke. Omahne v blatna tla in zaječi. Še vedno poskuša nekaj reči. Orij počepne in si ogleda ožganine. Odkima. Bilo je čudo, da je kamerad še živ. S takšnimi opeklinami nihče ne preživi. Azar izdavi komaj razumljive besede:

»Vode ... Vode ... Končaj ... to ... V znak ... prija ...«

Orija oblijejo solze. Še pred tremi mogosi so se ga nacedili ob Teirovem rojstnem dnevu. Z Azarjem sta mu častila vražjo prostitutko in mladi fant je končno postal pravi mož. Še takšen vojni pogum ne zadostuje za častno iniciacijo med častne lemike. Tradicionalna iniciacija je noč z izkušeno prostitutko. Šele po tej neformalni »svečanosti« postane lemik tisto pravo. Vsak lemik dobi pri plači v času vojen poseben dodatek, ki mu rečejo dodatek za kurbe. Na drugi strani posiljevalce kaznujejo dosledno neusmiljeno in brutalno. Odžene spomine na neke druge, lepše in življenja polne čase. Potegne svoj gladimis. Za hip okleva. Iz otrplosti ga predrami ječanje:

»Za pri ... daj ... hi ... Odre ...«

Prosto roko položi na zažgano čelo:

»Prijatelj, naj ti bo vožnja po reki Alissi mirna in brodar naj te čim ceneje spusti na rajske poljane Kadešaha. Kmalu se ti pridružim. Zapijala se bova v rajskih pivnicah in kavsala rajske device,« in odločno zareže v prsni koš. Kri se vlije, telo še trzne v agoniji in obmiruje. Vsi lemiki se naučijo odrešilnega reza, da lahko z enim samim rezom odrešijo soborca grozljivega umiranja. Največja lemikova sramota je, če mu srce pade v hlače in pusti umirajočega trpljenju počasnega iztekanja življenja. Največji pogum je prosečega odrešitve poslati v objem brodarja Alisse. Zdaj sem jaz na vrsti. Naj me najavi pri rajskih damah.

Velika kovinska noga prečka rov. Zadene ga vroč piš ognja. Od strahu otrpne. Zgrožen zre v temen kovinski trebuh pošasti. Ne vidi nobene šibke točke. Samo neprebojno kovino čudnega leska. Paraliziran od strahu zgolj čaka. Da le gre pošast mimo. Mogoče je v tem rovu edini preživeli.

»Dong« ob novem trčenju kamna ob kovino. »Vruuum« naznani nov ognjeni izbruh. Pojemajoča svetloba neba ga predrami iz paralize. Strese z glavo. Poskuša razmišljati. Pošasti še niso mimo. Neznosen hrup in tresenje tal naznanjata bližino še več pošasti. Kljub vsemu zbere pogum in previdno pokuka iz rova. Nedaleč stran so še trije pošastni pajki. Kljub velikosti se premikajo zelo okretno in predvsem hitro. Bog si ga vedi, kakšna čarovnija jih poganja. Znova se potuhne. Ognjeni izpljuvek južneje od njega pokosi nekaj manj srečnih tovarišev. Ostane popolnoma sam. Okleva. Steče proti severu. Preskakuje ožgana trupla in pojenjajoče ognjene zublje. Dvigne pogled v grozeče goreče izstrelke katapultov. Namerili so v eno samo tarčo. Toča ognjenih krogel zasuje pajka. Oblijejo ga oglušujoče detonacije in izbruhnejo v besneče ognje. Pošast naredi še nekaj negotovih škriiip, škriiip korakov in se nemočno sesede. Od jeznih etirjev gnani ognjeni zublji besno objamejo kovinsko truplo. Iz zadka izleti kos kovine in ven skočita dve postavi. Zdrzne se. To grozo upravljajo ljudje. Razmišlja, kaj naj stori. Karim s skupinico umazanih in smrdečih lemikov ga predrami iz razmišljanja:

»Zgrabimo tista dva falota! Ne smeta nam pobegniti!«

Prikima in ustnice se mu razležejo v nasmeh. Z roko nakaže preživelim in skupaj sledijo Karimu:

»Dajmo jih. Poskusimo ujeti živa in ju prisilimo do petja o teh zverinah.«

Stečejo čez požgano zemljo proti postavama, ki se ne zavedata približevanja lemikov.

Katapulti ogorčeno natančno in zgoščeno tolčejo kovinske pošasti. Grmenje in ognjeni izbruhi osvetlijo vse temnejše nebo. Kmalu se kovinski pajki zaradi izgub ob natančni in koordinirani toči ognjenih krogel ustavijo.

Orij z lemiki spretno obkoli oba sovražna vojaka v nenavadnih črnih oblekah.

»To sta Južnjaka. Kaj za vraga počno ti ljudje v naših mrzlih krajih?« komentira pogled na značilno obarvan pramen las, spetih v kito. Karim odkima:

»Me ne zanima. Zgrabimo ju!« in Orij dvigne roko v znak začetka akcije. Južnjaka se šele takrat zavesta svojega položaja – nahajata se sredi fronte v tuji deželi. Zmedeno se spogledata in previdno odložita kratka zavita meča. Proti petim jeznim lokostrelcem, trem kopjanikom in sedmim mečevalcem sta nemočna. Orij zakliče:

»Pametna fanta! Zdaj lezita na trebuh in roke dajta na vrat. In nobenih neumnosti!«

Ujetnika precej grobo zvežejo in odpeljejo do rova. Katapulti so natančno opravili svoje delo. Pajki se ritensko umaknejo izven dosega. Karim in Orij se morata odločiti o njihovem naslednjem koraku. Orij jezno pihne:

»Najraje bi jima kar tu slekel kožo in ju zaroštiljal,« in si pred oči prikliče bridko trpljenje v rovih. Karim strogo dvigne glas:

»Verjamem, mnogi bi to radi počeli. Vsi smo v tem boju koga izgubili. Ampak lemik Zeolije ni klavec, temveč častni grofov služabnik. Najbrž si nihče od nas ne bo umazal časti z dvema nepomembnima vojščakoma juga. Ti dve ptičici moramo dostaviti našim, kjer naj iz njiju izvlečejo podrobnosti. Tukaj je položaj izgubljen. Pajke smo ustavili na sredini svojih rovov. Ukazujem umik v varno zavetje katapultov. Z loki in meči jim ne moremo do živega.«

Orij trpko prikima:

»Torej se prebijmo do naših. V zrak mora rumena puščica.«

Karim spusti pogled v blatna tla:

»Žal nimamo druge možnosti. Preživeli ne bodo dolgo živi, če ne izpraznimo rovov. Gospodar ne bo preveč zadovoljen. Žal ni druge rešitve. Edino katapulti jim preprečujejo prehiter preboj.«

Puščica z rumenim plamenom švigne v nebo. To je znak za umik v zavetje katapultov. Iz rovov se dvigujejo redke postave. Karim in Orij se spogledata:

»Tako malo nas je preživelo.«

»Tako malo,« zamrmrajo drugi v skupini. Odpravijo se proti varnemu zavetju.





Včasih je največje odvisno od najmanjšega


Malahid se skrušeno sesede v svoj sedež. Papirusni zvitek obleži na mizi. Kurir molče čaka.

»Torej se bliža konec. Imate ocene o izgubah?«

Kurir odkima:

»Samo približne ocene. Od Četrte je ostal tarag in pol. Najvišji preživeli jamit je ukazal umik, saj bi vztrajanje prineslo nekoristno uničenje že preveč zdesetkane enote. Edino katapulti so sposobni zadržati jeklene pošasti.«

Grof vzdihne:

»Torej je uničena celotna obrambna linija izven dosega katapultov. Pošasti na srečo niso neranljive. Vsaj nekaj dobrega v poplavi črnih novic,« se kislo nasmehne in odpusti kurirja, ki kratko prikima in zapusti šotor. Znova se potopi v svoje misli. Kmalu ga iz razmišljanja iztrga še en kurir. Dvigne pogled proti blatnemu in od hitenja zadihanemu možu. Takoj je vedel, da ne prinaša dobrih novic:

»Znova slabe novice?«

Kurir potrto prikima:

»Žal, moj gospod. Južnjaki, kaj pri Elu počno tu na severu, so nam uničili oskrbni tabor. Bili smo nemočni. Presenetili so nas s posebnimi zmaji. Tako velikih in opremljenih zveri še nismo videli. Bliskovito so uničili zaloge in se zabrikadirali. Ohlapno jih je obkolilo nekaj bližnjih šeledin.«

Grof se pogladi po bradi:

»Torej so s tzevogi za naš hrbet pripeljali vojsko. Zvito. Res zvito,« se namršči in namigne kurirju, naj konča poročilo. Ta nadaljuje:

»Samo dva tzevoga sta vzletela, drugi so ostali na položajih poleg Južnjakov, Hendvejev in goblinskih jezdecev. Trdovratno se branijo. Čemu vztrajajo?«

Grof ohrani mirno kri. Zaveda se kritičnosti položaja, v katerem so se znašli po tem presenetljivem sovražnikovem napadu. Brez oskrbnega tabora bo vsaj za nekaj dni prekinjena oskrba izpostavljenih medrej, krvavečih v prvih linijah.

»Takoj skliči mahibe medrej.«

Kurir prikima in urno zapusti šotor. Malahid znova ostane sam. Sovražnik preizkuša nove prijeme. Na vse načine želi prebiti obrambo.

Temnemu vladarju se obupno mudi. Čas je mogoče končno postal naš zaveznik.

Obup znova premaga optimizem. Glavo skrušeno položi med dlani. Upanja je vse manj. Hip zatem dvigne pogled. Pogladi prstan, simbol svoje oblasti. Na roki ima samo odlično kopijo. Vsak večer pred spanjem si nadene original. Prstan ga je v vsaki dosedanji vojni oblil z vizijo zmage. Tokrat je drugače. Niti en sam dan ga intuicija ni obdarovala s slutnjo zmage. Niti enkrat samkrat. Vedno samo režeča fantomska pojava smrti in uničenja. Moj svet izginja ...

Mogoče je čas za prstanovo potovanje na varno. Nikakor ne sme pasti v sovražnikove roke. Odmahne z glavo in sunkovito vstane. Stopi do reliefnega zemljevida. Han je, upam vsaj, daleč od groze te vojne. Spusti pogled na kletko s kurirskim sokolom. Njegova ptica je dar prijateljev iz Divjine. Odpre kletko in sokol skoči na roko. Pogladi ga po ponosni glavi in zašepeta:

»Draga plemenita ptica, čaka te naloga, od nje je odvisna usoda kraljestva.«

Ptica nepremično zre v njegov zaskrbljeni obraz. Usoda tisočletnega kraljestva je odvisna zgolj od ene same ptice. Naenkrat strese z glavo in stopi do težke kovinske skrinje, obložene z umetelnim reliefom iz žlahtnega lesa vilinskega svetega drevesa. Z roko seže v žep. Občuti hlad kovine. Iz žepa potegne velik starinski ključ, izdelek veščine izpred nekaj stoletij. Počepne poleg skrinje. Ključ vstavi v ključavnico. Relief na pokrovu skrinje je kopija motiva tempeljskih vrat Eiše knjižnice v Aldevergu. Okleva.

Je res čas za ta usodni trenutek?

V velikem šotoru je popolnoma sam. Celo Prstanova straža je vedela, kdaj mora zapustiti šotor. Jamit šeledine prikima in okoli šotora uredi neprebojen kordon.

Torej je čas. Svečano obrne ključ v ključavnici. Začuti lasten pot. »Škljoc, škljoc!« zaškrta in pokrov se narahlo odpre. Vstane. Okleva. Čaka. Znova poklekne. Prime za pokrov in ga nežno dvigne. Kljub teži se veščega mehanizma lahkotno dvigne ob uporabi zgolj peresne moči. Velika skrinja je skoraj prazna. Seže v kovinsko praznino in zgrabi drobno škatlico. Čeprav majhna, je težka. Potežka jo v dlani. Zunanjost je izdelana iz čudovitega, hladno jedkalnega aurila. Umetnost takšnega prefinjenega načina površinske izdelave je izginila iz zgodovine še pred začetkom kraljestva. Ta drobcena stvarca je izjemno stara, veličastna dediščina slavnih dni zlatega eona.

Grof nežno poboža pokrov in s kazalcem pritisne na nenavadno zlato ploščico na vrhu skrinjice. Mehanizem zaškrta in z mogočno roko odpre dragoceno škatlico. V njej je shranjena največja svetinja grofije. Z roko seže po vsebini in razpre navzgor obrnjeno dlan. V luči bakel in sveč zasije originalni zeolski pečatni prstan, starodavni simbol grofije. Stisne dlan v pest odločnosti.

Ves život mu prestreli občutek moči. Toplina objame vsak kotiček od žalosti in razočaranj premrlega telesa. Prstan je svetinja Davnine in ne dragocen nakit za poudarjanje plemiškega stanu. Pravzaprav je na videz podoben ceneni bižuteriji zeolverške tržnice. A ni vse v zunanji podobi. Ta prstan je pravzaprav v kristal in kovino vtisnjen urok, izvor moči vladarja Zeolije. Grof Zeolije ne more biti vsak pustolovec, temveč zgolj dedič prvega grofa. Poreklo rodbine Zeolskih se skriva v megleni davnini legend.

Z očmi poišče prstan na prstancu. Zgolj po videzu je kopijo nemogoče ločiti od originala. Največje svetinje pač ne more nositi na sebi in tvegati njene odtujitve. Bilo je že več poskusov kraje in njegov praded Gelij X je obrambo svetinje plačal z življenjem. Znova stisne dlan z izvirnim prstanom. Ptica skoči na rokav in se spogleda s svojim grofom. Ta z bolečino v glasu tiho vpraša:

»Si pripravljen na najpomembnejši let svojega življenja?« in sokol skoči na pokrov skrinje. Prstan poveže na sokolovo nogo. Nekaj zašepeta plemeniti ptici in ta takoj odleti. Prstana ne more zaupati nobenemu, še tako zaupanja vrednemu kurirju. Ptica ima več možnosti za dostavo dragocenosti v prave roke. Tzevogom na nebu se bo izmuznilo nekaj tako majhnega in spretnega.

Grof zatem položi prazno skrinjico nazaj v veliko skrinjo, jo z nežnim gibom zapre, zaklene in ključ spravi v žep. Tako, zdaj pa le naj vojska temna pride. Še zadnji motiv mojega vztrajanja je odletel. Zdaj je vse v Hanovih rokah. Njegov sin bo odločil o usodi grofije in kraljestva.



Skupinica lemikov se končno prebije v zavetje katapultov. V daljavi zaslišijo zvoke korakanja velike množice v spremljavi nenaravnega grmenja. Karim in Orij dobro poznata ta peklenski pevski zbor iz temin Megšelema. Orij se sesede v jarek:

»Orkester smrti poje pesem pogube. Naj se zabava prične.«

Karim mračno odvrne:

»Zdaj bi prav prišla kakšna sveža medreja. Kaj misliš, koliko časa bomo živeli, če padejo katapulti?«

Orij skomigne z rameni:

»Do jutra se bomo okopali v Alissi in na poljani Kadešaha nas bodo masirale izbrane device. Vsak od nas si je zaslužil vsaj deset njih.«

Bližnji lemiki se nasmehnejo. Ujetnika se ves čas smehljata. Orij ju strogo pogleda, a nasmeh ne izgine z njunih ustnic:

»Kaj se vidva režita? Vama z gladimisom razširim nasmeh? Tako se bosta režala od ušesa do ušesa!« in sunkovito izvleče gladimis. Takoj se zresnita. Kljub vsemu ne kažeta nobenega znaka poraza. Popolnoma mirno prenašata ujetništvo.



Grozljiva temna vojska se hrupno požene v silovit nočni napad. Pajki presunljivo zaškripajo. Jasno nebo osvetlijo strahoviti ognjeni izbruhi. Vsi se potuhnejo. Katapulti sprožijo salvo ognjenih krogel. Zemlja se trese pod težo ognjene ujme. Karimu popustijo živci in z nogo brcne najbližjega ujetnika:

»Prekleti podriznici! Ta hip bi vama moral prerezati vratove.«

Ujetnik dvigne glavo in se nasmehne:

»Zakaj pa ne? Saj umirava od dneva rojstva in od sprejetja Božanstva bova ob dnevu odrešenja znova hodila po očiščeni zemlji. A vi,« se sreča s Karimovimi svetlimi očmi, »Vi ste sužnji smrtnega greha in krive vere, požira vas strah smrti. Božanstvo ima za nevernike popolni pekel večnega ognja. Na izparinah svoje samovolje se boste spekli do hrustljave kožice. Njami, njami!«

Jamit samo jezno pihne in ju porine v opuščen blaten rov. Redki še vztrajni na položajih se hitro umikajo v varno zavetje katapultov.

Karim pozabi na ujetnikovo izzivanje. Tik nad glavami jih preleti velikanska jata tzevogov in se besno zapodi nad položaje katapultov in velikih lokov.

Očitno je carski mahib sprožil odločilen napad. Zdaj gre na vse ali nič. Vname se srdit boj. Velike puščice poletijo proti letečim zverem in njihovim jezdecem. Območje katapultov zažari od zmajskih ognjev. Točno ta trenutek so čakali pajki izven dosega katapultov. Poženejo se v ogorčen napad. Toča ognjenih izstrelkov katapultov jenja, saj tzevogi kljub izgubam vztrajajo v napadu. Srdito se zaganjajo v položaje branilcev in na njih prožijo zmajske ognje s puščicami jezdecev. Utrujenim branilcem iztekajo zadnje kaplje moči.

Enakomernemu škripanju pajkov se tedaj pridruži še nikoli slišan ropot. Orij zakliče:

»Glejte tja!« in z roko pokaže proti vzhodu, od koder prihaja nekaj novega. Opazi nenavadne cevi, štrleče iz temnih kovinskih pošasti. Iz njih letijo dim in iskre. Vsi se ozrejo v smeri njegove roke. Karim dvigne glavo iz zaklona in še sam uzre približevanje nove groze. Jezno pihne:

»Prekleto, še ena nova coprnija! Kdaj jih bo konec?«

Približuje se krdelo nekakšnih kovinskih kočij. Najbolj presenetljiva je odsotnost konjev. Kočije se z zvokom rjovenja megšelemskih zveri premikajo s pomočjo črne magije. V spremstvu pajkov se vztrajno približujejo.

Hitro se potuhne in spogleda z Orijem, ter zaskrbljeno vzdihne:

»Pri rajskih devicah! Kakšna čarovnija poganja te jeklene kočije? Kaj je tista cev namesto kočijaža?« in se spogleda z enim od ujetnikov. Grobo ga zgrabi za ramo in strese:

»Kakšna coprnija je to? Povej!«

Južnjak se samo zareži:

»Kmalu boste dobili odgovore. Kmalu,« se zareži. Karim ga sune z ročajem meča:

»Presneta nadloga.«

Neznano strašljivo rjovenje krdela megšelemskih zveri, pomešano s presunljivim škripanjem in drdranjem čarobnega pogona kočij, kmalu preglasi vse zvoke bojišča. Lemiki obnemijo ob pogledu na nezaustavljivo napredovanje grozljivih kovinskih čudes. Jata tzevogov medtem odleti in na napredujoče jeklene pošasti se vsuje šibka ognjena toča iz redkih nepoškodovanih katapultov.

Karim se odloči:

»Čas je za umik. Radovednost gor ali dol, v naslednjem naskoku se bodo prebili čez obrambo. Nočem se znajti v njihovem zaledju. Gremo!«

Lemiki prikimajo in trdo zgrabijo tudi oba ujetnika. Hitro se izmuznejo iz plitvega rova in sklonjenih glav stečejo proti vrhu griča. Povsod okoli njih je polno ožganih trupel. Številni plameni razsvetljujejo grozljivo bojišče. Nastopi nekaj nenavadno tihih trenutkov zatišja. A ne za dolgo. Nebo znova zapolni plahutanje zmajskih kril. Karim zakliče:

»Na tla! Nova megšelemska pošiljka!«

Strah pred smrtjo v ognjenih zubljih jih priklene na mestu. Poležijo med trupli soborcev. Neznosen smrad po zažganih telesih vsakogar od njih sili na bruhanje. Orij, stisnjen ob tla, jezno pihne:

»Presneto. Ta smrad. Še sreča, da imam prazen vamp in nimam kaj za bruhati,« in se kislo nasmehne ob pogledu na otrplo zoglenelo truplo neznanega lemika, »Raženj se mi je za lep čas zagabil.«

Eden od lemikov suho odvrne:

»Orki komaj čakajo, da se prebijejo. Raje ne pomislim, kaj bodo storili s temi trupli.«

»Če bi izbiral, bi raje izbral vrane. Te vsaj niso od črne magije. V civilizirani vojni je vedno poskrbljeno za dostojno skrb za pokojne.«

»To ni civilizirana vojna. To je vojna med ljudmi in živalmi.«

Oglasi se Južnjak:

»Elejla je narejen svet uredil tako, da duša vernih potuje v Hešenah, a duše nevernih postanejo kurjava Megšelema. Telesa niso nič drugega kot kup mesa, ki so obrok od nekoga. Črvi ali orki, oboji počistijo smrad razpadanja.«

Orij jezno vzdihne:

»Elejla! Ravno s pravim ste se spečali.«

»Tvoja duša bo blodila med bruhajočimi ognji in izparinami lupin, a moja bo uživala v hramu, polnem svežih, nerazdevičenih devic. Zajemal bom iz potokov vina in trgal plodove najboljših sirov. Ti boš umiral od žeje, a jaz od kavsanja.«

»Torej se ti mudi v Onostranstvo, a jaz lahko še malo počakam. Kar takoj ti lahko ustrežem,« in izvleče meč. Južnjak se samo nasmehne. Vmeša se Karim:

»Dovolj tega verskega sranja!«

Potuhnjeno čakajo. Med trupli so neopazni.

Jezdeci letečih pošasti vso pozornost posvetijo katapultom in velikim lokom. Dve dolgi vrsti bojnih naprav je zadnja resna obramba. Branilci se tega zavedajo. Loki neprekinjeno streljajo v nebo, katapulti tolčejo po napredujočih pošastih. Črna povodenj pajkov in ognjenih kočij je vse bližje. Kljub vsem naporom izgubljajo. Utrujenost in pomanjkanje rezerv jih končno dohitijo.

Jamit Gil Kanar zaskrbljeno opazuje približevanje škripajočih pajkov in bobnečih kočij. Spogleda se z utrujenim mahibom Andardom Lemojem:

»Gospod, ne moremo jih več zadržati. Samo vprašanje časa je, kdaj nas bodo dosegli.«

Mahib zlovoljno, z usodo sprijaznjeno stisne ustnice:

»Vem, a ne bomo odnehali. Ne smemo odnehati. Ko bo konec, naj bo ta dokončen.«

Ogenj v spremljavi orkestra strahovitih detonacij izbruhne iz cevi kočij. Česa takšnega niso še nikoli slišali. Nobena zver tako zlovešče ne rjove in noben nevihtni grom ni tako silovit. Zasliši se zbor vse bližjih rezkih piskov. Kot bi poletelo ogromno sulic velikih lokov.

Gil zakliče:

»Nekaj je v zraku!«

V tistem hipu sredi katapultov in šotorov izbruhne pekel. Ko nenavadna nevidna kopja udarijo ob zemljo, črna magija ustvari grozljivo ognjeno eksplozijo in okoli sebe izstreli nešteto smrtonosnih kovinskih konic. Vsaka od teh čarovniških sulic naredi strahotno razdejanje. Pokošeni lemiki kriče padajo in se spreminjajo v zdrizaste mlake krvi. Katapulti se razletijo v kupe okoli frčečih tresk. Ognjene krogle se v stiku so to čarovnijo vnamejo in v nebo švignejo strašljivi plameni pogube.

Vroči piš pokosi Andarda in Gila ter ju z vso silo vrže v razmočena tla. Hip zatem ju zasuje kup tresk, tramov, zemlje in oba obmirujeta.

Hip zatem se razleže še ena salva, sledi nov presunljiv pisk padanja z neba in še en strahovit izbruh Megšelema drobi zadnje ostanke do zdaj neuklonljive obrambe. Česar ne pokončajo nevidne čarovne sulice iz ognjenih cevi kočij, pokonča nizek prelet tzevogov. Jezdeci z loki natančno zadevajo okoli tekajoče lemike, iz ust zveri bruhajo uničujoči smrtni plameni.





Smrt z obetom raja lepša je od življenja v peklu


Karim hitro oceni položaj. Vsak hip jih lahko pokonča kakšna bližajoča kovinska zver:

»Hitro ven! Umaknimo se, dokler se še lahko!«

Pogumno skoči iz rova in steče. Soborci z obema ujetnikoma mu sledijo. Sredi požgane zemlje, obsijani z neštetimi ognji, se začneta ujetnika ogorčeno upirati. Orij zakliče:

»Kaj naj z njima? S svojim kruljenjem in upiranjem nas bosta pogubila! Orke in ostalo megšelemsko nesnago bosta priklicala nad nas!« srepo in jezno premeri oba jetnika. Roko položi na ročaj meča.

»Prekleta lopova!« zakliče Karim in jezno steče nazaj do svoje skupine. Sunkovito izvleče meč. Umazano ostrico prisloni na vrat temnopoltega ujetnika. Vanj zapiči srep pogled:

»Imata samo dve možnosti. Gresta z nami ali ostaneta tukaj. Izbira je odvisna od količine vajinega kruljenja.«

Južnjak se znova zakrohota in kljubovalno nameri vrat proti Karimu. Ostrica meča zareže v vrat in kri se mezeče pocedi:

»Zeolec! Zakaj izgubljaš čas z nama? Opravi že! Končala bova na sijajnih planjavah Hešenaha. Tam se vidimo. Nama device, vam tlaka v ognjenih izparinah. Nekoga od vas bom izbral za svojo osebno kurbo!«

Orij jezno pihne in nestrpno prestopa:

»Nimamo časa za čajanko. Daj, pokončaj ju! Vse nas bosta pogubila! Kmalu bomo ostali brez odstopnice! Saj vidiš, kaj se dogaja okoli nas!«

Karim mračno odvrne:

»Ujetnika sta dragocena.«

»Mi pa še bolj,« odvrne temnolas lemik z ovito glavo in počasi izvleče svoj gladimis. Tudi drugi počasi izvlečejo svoje meče. Karim se spogleda z njimi in v njihovih očeh najde samo sovraštvo z željo po življenju. Nihče od njih ni pripravljen sprejeti menjalnega razmerja med lastnim in ujetnikovim življenjem. Obtožujoče oči obupa ne puščajo nobenega dvoma. Lemiki so v teh skoraj treh mogosih preveč trpeli, neprestano zrli smrti v oči in vsak od njih je izgubil nekaj vojnih tovarišev. Zdaj imajo možnost umika iz nedrij Megšelema. Svoje rešitve ne bodo spustili zaradi dveh ujetnikov. Končno popusti:

»Opravite hitro in čisto,« se obrne stran in zakoraka proti vrhu širokega platoja griča. Ob spremljavi presunljive melodije prehoda kovine skozi meso in kosti se razlegajo kriki ujetnikov.

Po prenehanju zvokov rezanja mesa zasliši stokanje. Spogleda se z Orijem, ki skomigne z rameni:

»Samo naluknjali smo ju. Naj še malce uživata v potovanju v ta svoj Hešenah. Kot pravi moj stari, žaba se počasi kolje.«

Karim samo nejeverno odkima. Na njegov znak stečejo proti zadnjemu nasipu. Objame jih toplota besnečih ognjev. Upajo na vsaj malo predaha med nameščenimi katapulti in velikimi loki. Izkaže se, da včasih umre tudi upanje.

Orij zažvižga:

»Pri megšelemskih kurbah! Tudi tukaj nimamo več česa početi! Čim prej stran od tod!«

Pred očmi se odvija prizor iz samega dna Megšelema. Objame ga vroči izpuh ognjev. Z rokami si hitro zaščiti obraz. Od jeze pljune v tla. Ognjeni zublji besno požirajo razbitine katapultov, vozov, šotorov in lokov. Tu in tam v ritmu divjega ognjenega plesa brezglavo tečejo posamezne postave. Namesto varne obrambne linije se znajdejo sredi mrtvaškega pogorišča. Še dno Megšelema je manj grozljivo. Tako nekaj trenutkov stojijo in tuhtajo, kaj jim storiti. Karim se prvi zbudi iz šoka presenečenja. Z očmi preiskuje bližnjo okolico in zagleda premikanje pod kupom razbitin.

»Še malo zdržita!« zakliče in začne mrzlično odkopavati telesa. Drugi so še kar paralizirani od grozljivega prizora. Vonj po gorečem lesu in gorivu izstrelkov se meša z odvratnimi izparinami zoglenelih teles.

Karim hitro odmakne ožgane tramove in pogasi bližnje plamenčke. Čeprav sta oba nesrečnika ožgana, prepozna jamita in mahiba. Zlasti ob pogledu na negibnega plemiča zakliče:

»Hitro sem! Tukaj imamo madeji mahiba! Mogoče je še živ.«

Orij steče in sledijo še drugi. Hitro pripravijo nosila. Plemič zaječi in se premakne. Karim z mokro krpo briše plemičev obraz:

»Gospod, kmalu boste na varnem. Samo ne izdihnite mi zdaj.«

Mahib z naporom vzdihne:

»Konec je. Vsega je konec,« in znova izgubi zavest.

Karim se odloči:

»Tukaj smo opravili. Čim prej se umaknimo iz tega peklenskega pogorišča. Vsaj mahiba smo našli.«

Vsi se takoj strinjajo. Hitro pripravijo nosila še za ranjenega jamita.

Jata napadajoči tzevogov se umakne. Jezdeci so dokončno strli odpor. Pajki in peklenske kočije se znova poženejo v napad. Kmalu bodo na robu. Tokrat jim nihče ne stoji na poti.

Znova iz dolgih cevi zadoni oglušujoče grmenje. Proti položajem branilcev poletijo sikajoče čarobne puščice. S presunljivim zavijanjem padajo izza okopov. Ob udarcu v tla najprej strašljivo zagrmi. Čarovniški ognjeni dim vrže zemljo v zrak in neštete smrtonosne začarane puščice zasujejo mrtve položaje branilcev.

Skupina z ranjenima častnikoma hiti proti požganemu gozdičku na robu jezerca. Vmes se izogibajo ostankom konjenikov in pešakov. Vsaj malo zaščite najdejo v bednem zavetju kadečih štrcljev drevesnih debel. V spokojno mirni vodi odsevajo plešoči plameni pekla na zemlji. Znova zaslišijo grmenje ognjenih kočij. Tokrat tarče niso že uničeni položaji katapultov, temveč rob jezerca. Preleti jih srhljivo žvižganje pogube. Ranjen jamit se zave in si histerično zatiska ušesa:

»To so čarovniške krogle pogube!«



Deklica zabiča stražarjem, odetim v rdeče spolirane oklepe:

»Nihče me ne sme zmotiti za nobeno ceno. Vsakogar nepovabljenega bodo pokosile strele megšelemskih vrelin. Pogovarjala se bom s carskim veličastjem.«

Stražarji prikimajo in naredijo okoli šotora neprebojen obroč.

Deklica globoko vdihne in sede pred tabernakelj. Izgovori magične besede in pojavi se lebdeča biserna silhueta:

»Ljubica, odlično si opravila. Lažji del naloge je odkljukan. Čudovito si vodila ta veličastni boj. Zdaj te čaka težji del naloge. Priti moraš do zeolskega grofa. Nočem izgubljati časa z lovom na ostanke njegove vojske širom te zatežene dežele. Ni časa. Na zahodu prihaja do zaskrbljujočih stvari. Pravočasno, še pred prvim snegom, želim popolni nadzor nad Severškimi vrati. Obvladaj to deželo.«

Carska meašika Aleja sklene dlani in odvrne:

»Slišala sem nekaj o tem dogajanju na zahodu. Zjutraj zarana bom poskrbela za grofa in njegovo deželo. Oklepniki so zlomili obrambo. Nisem se odločila zgolj za preboj, temveč za sistematično uničenje celotne Malahidove vojske. Načrt je preprost. Najprej bom onesposobila Ožinsko trdnjavo. Po njenem padcu, ko dobim dragoceno oporišče, se posvetim trmoglavemu grofu, a za zaključek bom sesekljala še odpor na Gelsyski ožini. Ta vojna se mora končati na ožinah. Iz naših krempljev se ne sme izmuzniti omembe vredna enota ali zapisa vreden plemič. Za to bom osebno poskrbela.«

Biserna podoba se sladkobno zareži:

»Pametna odločitev. Pametna. Kakor hitro boš opravila z ožinama, vojsko hitro pošlji proti Landogarju. Liender lahko pustiš.«

»Pustim naj enega od simbolov Zeolije?«

»Da, draga moja. Tam se bo po mojih predvidevanjih končalo pomembno iskanje. Grofov prstan je že zapustil Zeolijo. Izmuznila se je drobna ptičica. Začutila sem prstanov beg iz dežele.«

»Kako to misliš?«

»Vem. Grof je zaslutil svoj konec. Dragocenost je poslal na zahod, kjer upa, da bo varen.«

Deklica zvedavo vpraša:

»Je ta prstan pomemben za naše načrte? O tem se nismo pogovarjali.«

Biserna podoba zatrepeta:

»Ta prstan je pomembnejši od tehagacev in sibetov. Tisto, kar je na grofovem prstu, je cenena bižuterija. Zeolski bemeji imajo prstan skrit v starodavni skrinji, shranjeni v tako imenovanem Prstanovem stolpu. Varuje ga posebna Prstanova straža. To so posebej izurjeni plačanci.«

»Slišala sem za Prstanovo stražo. Zakaj grof ne uporablja tega prstana, če je res nekaj posebnega?«

»Zaradi strahu pred izgubo. Prstan se prenaša iz roda v rod s posebnim obredom. Pri sestavi obreda smo si tudi mi namočili prste. Prstan je odšel brez obreda za prenos. Novi nosilec ne bo čutil moči uroka, zato ga bo prstanova moč spremenila. Tako spremenjen nam bo v pravem trenutku padel v roke. Nosilec zeolskega prstana bo pomembna pridobitev naše svetovne vladavine. Izjemno pomembna! A do unovčenja bo preteklo še mnogo let.«

Aleja prikima:

»Če bi prej vedela za to skrivnost.«

Božanstvo vzdihne:

»Potem prstan ne bi opravil svoje naloge.«

Aleja skomigne z rameni:

»Ne razumem.«

Biserna silhueta zasije:

»Ne skrbi. Najprej ujemi grofa in do prvega snega zapiči carsko zastavo na vrh Severških vrat.«

Aleja odvrne:

»Narejeno bo.«

Sijoča silhueta se razblini. Znova je sama. Šepetaje vzdihne:

»Čas je za mojo očarljivo prepričljivost.«



Reka Inillad se skozi Zeolsko tesen prebije skozi sotesko, z obeh strani stisnjena v pol kilometrske granitne stene. Ob bregovih reke je komaj kaj prostora za cesto. Najožji del soteske obeležujeta veličastna granitna stolpa še iz časov Svetovnega cesarstva. Stolpa sta povezana z vrtoglavim mostom. Mogočne gradnje zlatega eona je Zeolija vzorno vzdrževala zaradi njihovega strateškega pomena. To je edini neposredni dostop v deželo.

Trije mogosi obleganja niso prinesli nobenega rezultata. Jata tzevogov pristane na samem ustju v sotesko. Kolona pajkov čaka na bližajoče se ognjene kočije. Mogoče bo pomagalo novo čarovno orožje.

Deklica lahkotno skoči na razmočeno poteptano travo. Takoj priteče hendvejski tokomaš in se prikloni:

»Gospa, brez ognjenih cevi ne bomo prebili trdnjave v soteski. Trdi granit je neobčutljiv na naše katapulte in tzevoge.«

Deklica se nasmehne:

»Elenij, tukaj opravljate odlično delo. Toda ogenj in jeklo ne zadostujeta. Čas je za moj prispevek.«

»Vaš?«

Deklica prikima:

»Vsega imamo dovolj, samo časa nam zmanjkuje. Skupaj si bova ogledala položaj,« in mu nakaže, naj ji sledi, »V pravem trenutku boste vodili napad.«

Hendvejski tokomaš previdno prikima in skoči na sedež za jezdecem. Še nikoli ni jezdil s tzevogom. V nosnice mu udari vonj goblinskega jezdeca. Občuduje carsko kronsko princeso. Ona ne potrebuje goblinskega jezdeca. Svojo veliko črno zver vedno sama jezdi. Hitro se je zalučala v čudovito oblikovan sedež in že se strmo dvigne v sivo nebo. Goblinski jezdec ji sledi. Elenij začuti, kako mu želodec vleče proti zemlji. Zapre oči, saj se mu pred očmi stemni od vrtoglavega dvigovanja. Takoj za njimi se dvigne še spremljevalna desetina manjših in okretnejših lovskih zmajev brez jezdecev.

Približata se veličastni Ožinski trdnjavi. Pod mogočnimi zidovi so ostanki neuspešnih poskusov preboja. Plameni zadnjega spodletelega napada se še niso polegli. Izven dosega trdnjavskih katapultov in mehaniziranih velikih lokov horda orkov znova pripravlja oblegovalne stolpe in napenjalne lestve. Tik ob reki se pripravljajo tudi Hendveji. Kot drobne mravlje se rojijo okoli negibnih jeklenih pajkov.

Tedaj v nebo švignejo goreče puščice. Gospodarica se spretno izogne izstrelkom velikih lokov in namigne spremstvu, naj se umakne. Elenij nerad zapusti meašiko. Goblin usmeri tzevoga proti bojnemu taboru Hendvejev. Meašika je videti tako krhka. A videz vara. Ona se dobro zaveda, kaj počne.

Visoko se dvigne in zatem vratolomno strmoglavi nad obzidje. Z magijo zlahka odbije vse izstrelke. Doleti natančno na sredino obzidja, med oba visoka stolpa. Z elegantno kretnjo se ubrani roja puščic in z zidu pomeče najbližje lemike. Ti kriče omahnejo v globino. Tzevog se pod njeno zaščito urno umakne v varno višino. Ostane sama proti dvema šeledinama tehnike z zaščitnico. Hrbet obrne proti varnemu zavetju zidu in roki usmeri vsako v svojo smer. Iz konic prstov drobnih ročic izletijo rdeče strele črne magije. Grozljivo prasketanje sproži orkansko ognjeno ujmo. S strahotnim pišem lomi in sežiga tehniko, čez zid pomeče nesrečne lemike. Veliki katapulti izginjajo v vročih ognjih, loke lomi nezamisljivo velika sila in telesa lemikov se drobijo kot krhke vejice. Dekličine oči rdeče zažarijo. Mrmra urok lomljenja volje do boja.

Ogenj strel pojema. Tudi ona nima neizčrpne moči. Spusti roki in s pozornostjo preišče prizorišče pokola. Tiho zašepeta:

»Vsa ta silna tehnika je nemočna proti božji volji,« in zakoraka proti vratom severnega stolpa. S kretnjami odbija točo puščic. Zatem razširi prste in z zidu pomeče vse, kar ji pride naproti. Kriki ranjenih in redkih preživelih se izgubijo v globini obzidja.

Lemiki s stolpa besno streljajo na drobno postavo. Jamit obupano kriči:

»Ustavite nakazo! Ustavite zalego Moloha!«

Zaman. Drobna postava spremeni trdna jeklena vrata v žarečo gmoto staljene kovine.

Mahiba Marcusa Lucia najde v kotu prostrane dvorane za posvete. Z nekaj kretnjami razoroži zatečene lemike in jamite. Odločno stopi do prestrašenega starca:

»V tem prostoru čutim strah,« se nasmehne in pripre oči, »Čutim čist, prvinski, nepotvorjen strah. Kako dobro dene ta vonj. Tako zlahka pretrese vsako kost telesa. Da,« vzdihne, »Strah vas je vkopal na mestu in vam iztrgal orožje iz rok. Častno ste kljubovali ognju, jeklu in od volje gnanim hordam. A zdaj je konec. Zmanjkuje mi časa, zato sem bila tam dol za punco malce preveč brutalna.«

Mahib poskuša nekaj reči. Drobna deklica ga prekine s kretnjo:

»Ničesar ne govori! Vse, vse vem in dobro razumem. Ampak zdaj je vsega dovolj. Škoda bi bilo do tal zrušiti to čudovito mojstrovino starocesarskih dni. Imejmo spoštovanje do veličin starih dni,« in se zareži, »Zlasti mojstrovin, ki bodo služile za slavo Carstva.«

Neki mlad lemik se požene proti deklici. Obrne se. V zraku zamrzne besnega moža, tik preden jo doseže ostrica njegovega gladimisa. S kretnjo razstreli telo, okrvavljeni kosi se razletijo po celem prostoru.

Jezno zarenči:

»Rekla sem, dovolj neumnosti. Zdaj bi že morali vedeti,« in grozeče pribije, »Jaz sem nesmrtna in neranljiva. Življenja raje varčujte za službovanje božji volji,« in znova obrne proti staremu plemiču in se pomirjujoče nasmehne, »Vrniva se torej k poslu,« in stopi do mize. Modrooki plemič s popolnoma belimi lasmi in brezhibno urejenimi belimi brki išče pogled, skrit pod tarihovim pajčolanom. Noben človek še ni videl meašikinega obraza in preživel.

»Kaj želite od mene?« se opogumi.

Ona frkne:

»Drobno uslugo.«

»Kakšno?«

»Na moj način me boste predstavili svojemu bemeju.«





Skupaj junaki izvlečejo meče pogube


Okoli zasilno popravljenega tabora so sveže izkopani plitvi rovi. Lemiki so v njih iskali zavetje pred vse gostejšimi napadi strahotnih tzevogov. Vsepovsod so sledovi napadov teh letečih zveri in njihovih goblinskih jezdecev. Vse rastlinje je že davno požgano. Ognji osvetljujejo grozljive ostanke zadnjega napade. Na drugi strani jezera zamolklo grmijo nenaravni izbruhi ognja, dima, zemlje in vsega, kar čarovniške priprave zadenejo ob udarcu v tla. Karim, Orij in druščina srečajo utrujene, na položaje hiteče lemike. V ožarjeno noč se razlegajo rezki ukazi poveljujočega s povezano glavo:

»Gremo! Hitro na položaje! Počivali boste v Kadešahu! Zdaj je čas za boj! Za zadnji boj Zeolije!«

Poveljujoči postane pozoren na skupino, ki gre v nasprotno smer:

»Kam pa ve lepotice? Na lepše?«

Karim se spogleda z Orijem:

»Ranjenega madeja nosimo na varno. Mi smo del ostanka Četrte.«

Jamit jih vročično premeri:

»Danes je veliko ranjenih brez strežbe v posteljo! Potrebujemo vsak gladimis, kajti orčja horda ne prihaja na vrtno zabavo.«

Karim dvigne glas:

»Mahiba Andarda Lemoja ne moremo kar odložiti sredi te norišnice! Odnesli ga bomo na varno. Mahibe bo zagotovo zanimala moja pripoved.«

Jamit nekaj časa okleva, ogleduje negibno plemičevo telo, zatem jih odslovi z živčno kretnjo:

»Pa pojdite. Drugi vas mogoče ne bodo tako zlahka spustili stran od bitke. Ampak jaz si nočem na vest nakopati še skoraj mrtvega mahiba.«

Skupina hitro nadaljuje pot.

Ognjena stihija ustvari iluzijo peklenske jutranje zarje.

Orij komentira mrzlično hitenje izčrpanih okrepitev na okope:

»Naši ne bodo več dolgo zdržali. Videl si njihove obraze! Povsod samo obup in nemoč.«

Zaslišita topotanje kopit. Konjsko hrzanje je vse bližje. Najbrž se je grof odločil za konjeniški protinapad. Kaj mu drugega preostane? Položaji tehnike so uničeni, položaji 4. medreje so pomendrani. Jeklene pošasti imajo zaradi razprtega trebuha fronte neovirano pot v srce zeolske obrambe.

Pred šotori počepnejo lokostrelci. Puščice namočijo v gorljivo zmes in čakajo na ukaz. Nihče več ne polaga pozornosti na skupino, ki na zasilnih nosilih nosi dva ranjena častnika. Vsa pozornost je usmerjena proti točki preboja. Karim očarano zre v grozljivo osvetljeno nebo. Orij strese z glavo:

»Kakšen ognjemet. Naša zgodba bo zanimala mnoge glavetine.«

Karim kratko prikima in nadaljujejo pot. Mimo hiti komaj urejena kolona konjenikov z dolgimi kopji in zastavicami smrti. Na obrazih konjenikov je vtisnjena sprijaznjenost z usodo. Vsi so v mislih že sredi Kadešaha, kjer pijejo tezijeam. Bobnenje topota kopit preglasi bližajoče grmenje magičnih orožij.

Kmalu pridejo do prve zaledne postojanke. Karim poveljujočemu na hitro preda ranjenca in se obrne proti Oriju:

»Naju dva čaka še ena naloga.«

Orij malce razočaran prikima in sledi svojemu jamitu. Od preživelih je najvišji po rangu, zato mora spremljati jamita svojega taraga.



V zemljanki, pravzaprav predprostoru, sta takoj deležna pozornosti. Karim z dežurnim jamitom izmenja nekaj besed. Možu se je videlo, da že nekaj dni ni videl običajne predpisane nege jamita v zeolski vojski. Orij ostane z jamitom in skupino utrujenih in zanemarjenih lemikov. Na očeh utrujene posadke prepozna samo praznino pričakovanje srečanja na poljani Kadešaha. Karima odpeljejo do globoke jame.

Okoli neugledne mize mrka skupina jamitov obkroža mahiba s povito roko. Prepozna Arija Landogarja. Včasih je bil jamit njegove dvorne šeledine. To službo je pustil, ko ga je premamila ponudba za službo v Zeolvergu. Arij je na poziv svojega grofa pohitel z dvema od svojih treh medrej. Tretjo je zaradi varnosti pustil doma. Mahib se po vseh teh letih spomni jamita osebne šeledine:

»Karim, pri vseh etirjih, le poglej, kje se najine poti znova srečajo!«

Karim skomigne z rameni in trpko odvrne:

»Sem me je prinesla zgolj sreča. Žal je preveč častnih lemikov že v Kadešahu. Ne vem, koliko ste seznanjeni z zadnjo katastrofo.«

Mahib zaskrbljeno vzdihne:

»Vemo za jeklene pošasti in njihove ognjene izbljuvke. Ne poznamo pa stanja taragov katapultov in lokov. Po hudem napadu na njih nismo dobili nobene novice o tem, kako se držijo.«

Karim vzdihne:

»To niso zadnje novice. Novice niso prišle do vas, ker ni nikogar, ki bi vam jih lahko dostavil. Katapultov in lokov ni več. Vse je popolnoma uničeno. Ranjenega mahiba Andarda Lemoja smo našli na pogorišču njegove enote in ga prinesli. Upam, da bo okreval. Kdo je poslal konjenico proti nastali vrzeli v obrambi?«

»Verjetno kar gospodar. Oba moja konjeniška taraga sta izginila v včerajšnjem spopadu v Zeolski tesni. To je bila cena razbitja orčje oklepne konjenice. Dva taraga. No, vsaj pajki so se potem umaknili,« in s pestjo udari silovito po mizi, »Presneto, dva ključna taraga sta izginila. Jutri bodo gotovo znova poskušali, saj megšelemske mrgolazni nikakor noče zmanjkati. Mi jih lahko zaustavimo samo še z metanjem kamenja,« in dvigne utrujen pogled, »In ti zdaj praviš, da tudi katapultov ni več?« in utrujeno pihne, »Torej smo v pasti.«

Karim se šele zdaj posveti še drugim v prostoru. Vsi so precej zanemarjeni, saj že nekaj časa niso užili blagrov dostojnega počitka. Že dva dni ne spijo, se ne umivajo ali preoblačijo. Šibka svetloba oljnih svetilk polni obširno jamo s toplo svetlobo in značilnim vonjem. Karima začne od vseh teh vonjav stiskati v želodcu. Čeprav ni skoraj že cel dan ničesar zaužil, začuti okus bruhanja.

»Mogoče vas utegne zanimati skrivnost pajkov.«

Eden od prisotnih jamitov se vmeša v pogovor:

»Kako naj ustavimo te pankrte črne magije?«

Karim odkima:

»Pajke upravljajo ljudje, pravzaprav Južnjaki. Dva smo ujeli.«

»Ujeli?« jamit dvigne obrvi:

»Kje sta zdaj ta dva ujetnika? Prav rad bi ju zaslišal.«

Karim trpko odkima:

»Žal smo ju morali darovati njihovi verziji Kadešaha. Bilo je preprosto vprašanje, mi ali oni? Odločil sem se za nas,« in opazi na jamitovi razcapani uniformi trak z oznako mahiba. Torej je na hitro napredoval v malahidsko plemstvo. Spogleda se z Arijem in nadaljuje:

»Jekleni pajki in kočije brez konj niso nobena čarovnija. Mogoče je čarovnija pomagala pri njihovi stvaritvi, a sami nimajo čarobnih moči. So samo orožje z ljudmi. Basilea je sem, daleč na sever, pripeljal veliko Južnjakov in Hendvejev. Že to nam kaže, s kakšnimi viri razpolaga vladar Vzhoda. Na osnovi napadov zadnjega dne lahko zaključimo samo eno,« in se sreča z Arijevimi očmi in dramatično zaključi, »Napadalcu se zelo mudi.«

Novopečeni mahib najprej pogleda svojega poveljnika, zatem Karima in sumničavo vzdihne:

»Škoda, ujetnika bi lahko veliko povedala. V rokah smo imeli izjemno dragocen vir.«

Vmeša se Arij:

»S sumničenji ne bomo nikamor prišli. Če trdi, da ni šlo drugače, potem to drži. Včasih je bil jamit moje dvorne šeledine in zato popolnoma zaupam njegovim častnim besedam.«

Karim prikima:

»Najbrž ne bi veliko povedala, saj sta se odločila pohiteti v svoj Hešenah, kot rečejo svojemu Kadešahu. Prepojena sta bila z neko čudno vero v božansko nesmrtnost. Poleg čarovnij imamo opravka še s tem čudnim, zelo nevarnim verovanjem. Popolnoma so prepričani, da jih smrt na bojnih poljanah pripelje v njihov temni Kadešah, ki je vmesna pot do vnovičnega življenja na tem svetu. Težko je nekomu s takšno vero zagroziti z mučenjem do smrti. Kot bi pijancu zagrozil s pijanščino do smrti.«

Arij za hip molči, se spogleda s svojim novim mahibom in zaskrbljeno vzdihne:

»To je nevarno verovanje. Vojska ljudi, prepojena s fanatično vero v svoj cilj, je hujša od hord Orkov. Strinjam se, življenja naših ljudi so še vedno važnejša od ujetnikov. Kakor hitro se temu odpovemo, nismo nič drugačni od teh, ki jih skušamo ustaviti. Katapultov ni več in kmalu bodo zlahka predrli sklicno zaledno vojsko, čeprav ne dvomim v pogum mašagov. Mogoče je čas, da še sami izvlečemo meče in najdemo svojo pot v Kadešah.«

»Potem mi dovolite, naj svoj gladimis potegnem z vami. Zame bi bila to velika čast.« trpko prikima. Tudi drugi v zemljanki prikimajo.

»Z veseljem sprejmem tvoj meč,« se zareži Arij in pridruži se omizju. Predenj postavijo čašo z mlačnim vinom. Vsaj tega še ni zmanjkalo. Bolje umreti od pijanosti kot od lakote.



Grof Malahid se ob novici o uničenju katapultov in lokov sesede na stol. Mrki pogled ostane zaklenjen na podrto zastavico z znakom katapultov. Odsotno zamrmra:

»To je torej konec vseh naporov. Konec,« besede se izgubijo v neslišnem šepetu.

Prisotni se spogledajo. Grofu do zdaj še ni niti enkrat popustila volja do srditega boja do zadnjega. Zatem jezno strese z glavo, se postavi na noge in oči mu znova zažarijo:

»Če se prebijejo, bodo s kleščnim manevrom izločili Marcusa. Tega ne smemo dovoliti. Tam so trije taragi izkušenih veteranov. Za vsako ceno morajo zdržati. Obvesti jih,« in jamit prikima. Takoj pohiti do šotora, polnih kletk s kurirskimi sokoli. Samo hitri in okretni severni sokoli se znajo izogniti tzevogom.

Iliad reče:

»Gospod, s čim naj ustavimo sovražnikov naskok? Nismo izgubili samo katapultov in lokov. V celoti smo izgubili Četrto, a Arijevi Peta in Šesta sta zdesetkani in ne predstavljata več resne oborožene sile. Kaj naj?«

Malahid se zazre v prestrašene Iliadove oči. Prisotni jamiti se spogledajo. Grof s pestjo odločno udari po mizi in zastavice se prevrnejo. Z vročičnim pogledom premeri vse prisotne in tiho reče:

»Kaj naj? Že prvi dan tega boja smo vedeli, kaj nas čaka na poljanah slave. Pošlji v napad preostali tarag Tretje konjeniške. Upam, da bodo uspeli vsaj upočasniti sovražnikov naskok, če že ne začasno ustaviti teh kovinskih pošasti. Potrebujemo samo nekaj časa,« še doda in na zemljevid namesti dve zeleni zastavici. Iliad trpko odvrne:

»Oprostite gospod, a konjenica je verjetno popolnoma nemočna. Za uničenje pajka je potrebno nekaj sočasnih zadetkov iz katapultov, ki jih nimamo. O ognjenih kočijah še ničesar ne vemo, razen tega, da nad nas mečejo nekakšno uničujočo coprnijo. Mogoče jih lahko zvabimo v močvirje. Tam bodo manj okretne. Samo El ve, kakšna magija jih poganja.«

Malahid ostane neomajen:

»Konjenica gre v napad. Kot sem rekel, potrebujemo samo nekaj časa. Marcus drži Ožinsko trdnjavo in zadržuje hordo, močnejšo od vseh naših tukajšnjih medrej. Kamniti zid nad reko lahko zdrži še mnogo mogosov. Glavni problem smo mi. Vojno izgubljamo tukaj. Konjeniki nam bodo izborili nujno potreben predah. Tako bomo obnovili položaje in sovražnikove horde še nekaj časa držali stran od naše svete zemlje. Konjeniki vedo, kako malo možnosti imajo, a gredo v boj. Arijevi konjeniki so najboljši. Vsi imajo na kopjih blagoslovljene zastavice slave. Bes njihovih src bo razparal jekleni sovražnikov trebuh. Že zdaj so vsi junaki. V Kadešahu jih čakajo poljane z najbolj voljnimi devicami in najboljšim vinom. Bard te veličastne medreje je že spesnil junaško pesem o njihovem zadnjem boju na smrtnih poljanah večnosti. Naj bo zadnji boj Zeolije vreden nesmrtnih pesnitev! Naj ta zadnji boj omogoči preživetje spominov na te slavne krvne daritve.«

Vsi nekaj časa molčijo. Koprena nemoči leže na mrko omizje. Malahid vse prisotne izmenično premerja z vročičnim pogledom. Vsi zrejo nekam na reliefni zemljevid, saj nihče nima poguma za soočenje z grofovim skoraj maničnim pogledom.

Končno vse tesnejšo tišino prekine Valerij Landogarski, mlajši Arijev brat:

»Gospodar, mogoče bi morali skrajšati obrambno linijo. Četrte ni več, iz Pete in Šeste pa lahko sestavimo recimo dva, največ tri tarage. Tretja je napol sklicna in je izgubila vsaj dve tretjini mašagov in polovico lemikov. Deveta je sklicna brez podpornega taraga, a Osma je dan hitre ježe od tod. Prijatelji,« vse ošine z resnim pogledom:

»V naslednjem napadu bodo pomendrali obrambno linijo in vso našo vojsko odstranili z dvojnim kleščnim manevrom.«

»Ampak konjeniška,« vskoči Iliad. Valerij ga odločno prekine:

»Ne Iliad,« in se spogleda z grofom, »Konjenica bo samo malce upočasnila neizbežno. To smo vedeli, ko smo prišli sem. Dragi prijatelji, v okrilju zastoja med jurišem konjenice moramo proti reki umakniti vse, kar je na poti sovražnikovega napada. S tem, kar imamo, ne moremo več ustaviti niti vaških pahadov, kaj šele tako številčno in srdito vojsko.«

Malahid nekaj časa molči. Obraz mu zatemni besneča jeza. S težko roko udari po mizi in znova prevrne vse zastavice:

»Valerij, vaše besede mejijo na izdajo. O kakšnem krajšanju govorite?«

»Sami lahko vidite,« pokaže na zemljevid:

»Naša linija je zaradi izgub že pretrgana in ob naslednjem sovražnikovem naskoku bo izpuhtela kot zvitek dimne zeli.«

Malahid jezno pribije:

»Ne omenjajte več umika, sicer ...«

Valerij skloni glavo in zamrmra:

»Sicer kaj?« zamahne z roko in rezko sikne: »Pridružil se bom konjenikom na njihovi poti na poljane Kedašaha. Črta mojega življenja se je iztekla.«





Krvna garda


Skozi vrzeli okopa konjeniki zdirjajo čez požgano zemljo proti kovinskim nakazam. Povesijo dolge sulice z rdečimi zastavicami na konicah. Valerij se prebije na čelo in zakliče:

»V smrt s temi pošastmi! Naj živi grof Malahid! V ognje Megšelema za Elov sijaj na nebu jutranjem!«

Konjeniki se besno poženejo čez poljane smrti. Presenečenje je popolno. Le kdo priseben bi pričakoval naskok konjenice na jeklene čarovniške pošasti? Ognjene kočije in pajki se zberejo po začetnem presenečenju in se počasi obrnejo proti prodirajočim konjenikom. Najbrž niso takoj dojeli norosti Zeolcev. Močni zeolski konji spretno preskakujejo zapuščena trupla padlih in ovire v minulih bitkah opustošenih položajev. Pajki začno bruhati smrtonosne ognjene zublje. Konjeniki se jim skušajo izogniti. Mnogim ne uspe, čeprav so znane veščine zeolskih konjenikov. Ko nesrečnika ujame ognjen izbruh, se spremeni v baklo in za njim ostane kup nerazpoznavnih zoglenelih ostankov. Preživeli, navkljub vsemu peklenskemu ognju in trušču, dirjajo med pošastmi in iščejo morebitne slabosti na njihovih kovinskih trupih. Veliko junakov z življenjem plača neuspešno iskanje šibkih točk velikanskih pajkov. Tragični samomorilski nalet spretnih konjenikov ustavi kovinske pošasti. Fanatična samomorilska srditost zmede nevidne oči napadalcev. Jeklene kočije so s svojimi ognjenimi kopji nemočne v boju od blizu. To opazi tudi hendvejski tokomaš. Takoj dvigne zastavico. Začne se naskok orčje lovske pehote ob podpori hendvejske težke konjenice. Črna plima pljuskne proti jekleni tehniki, ki skoraj obstane med poskusi manevriranja med spretnimi Zeolci. Valerij opazi prihajajoči grozeči val. Bobnenje tisočer kopit preglasi čarovniški ropot in škripanje jeklenih pošasti. Jamita ob sebi opozori:

»Poglej tja!«

Jamit zakliče:

»Dajmo te zveri!« in požene konja proti trdni formaciji. Kovinske zveri se poskusijo izogniti nadležnim naskokom fanatičnih jezdecev.

Na sredini koraka strjena falanga Orkov, a levo in desno jih spremljajo v rdeče pobarvane oklepe odeti Hendveji na konjih. To je znamenita krvna garda Hendvejev. Konjeniki se ne ločijo od lahke pehote z dolgimi kopji. Zeolci se na Valerijev znak zberejo okoli majhne vzpetine sredi pobočja. Pajki in kočije obstanejo in se počasi obrnejo. Začnejo se pomikati proti konjenikom. Valerij spregleda sovražnikov manever in v tla zapiči medrejski limok:

»Tukaj smo in tukaj ostanemo!«

Jeklene pošasti se preurejajo in čakajo na zaostalo hordo. Zdaj je trenutek za naskok. V hipu obrne konja in z mečem nakaže juriš nad oklepne stvore:

»Zdaj gre zares! Ne smemo jim dovoliti preveč predaha za spravo s svojim megšelemskim božanstvom. Device Kadešaha nas ljubeče vabijo! A preden se predamo njihovim čarom in najboljšemu vinu, vrnimo v globočine Megšelema nekaj teh zveri! Za grofa in Zeolijo!«

»Za čast in grofijo!« zakličejo konjeniki in sledijo mahibu. Ta zgrabi kopje in išče šibko točko najbližje ognjene kočije. Iz majhnih odprtin na boku kovinskega stvora se nanj vsuje toča puščic. Te se odbijajo od mahibskega aurilskega oklepa. Ugleda precej veliko odprtino nad ogenj bruhajočo cevjo. Zadrži konja, nameri in zaluča kopje. Elegantno izleti iz rok in zadene odprtino. Zarije se v nekaj gibljivega, najbrž živega. Kočija nenadzorovano zavije.

»Torej so notri peklenščki, občutljivi na ostrino našega jekla,« reče bolj zase in požene konja proti pošasti. Kmalu je tik ob njej. Zagleda ročko in si z njo pomaga po doskoku na kovinski stvor. Ta se še kar nenadzorovano vrti in presunljivo brni. Le kakšna čarovnija poganja to čudo? Potegne se na vrh groteskne kočije. Zagleda loputo. Zgrabi za ročaj in ga dvigne. Iz dimnika izza čudne kovinske grbe se vali temen dim. Oglušujoč zvok na mestu se vrteče kočije se meša s temnim, odurno smrdljivim dimom. Fuj, podobno je črnemu olju za kurjavo. Malce okleva, sunkovito potegne za ročko in pokrov se odpre. Izvleče gladimis in skoči v utesnjen prostor. Nenaravno sijoče sveče utripajo in sovražni lemik ima nekaj opraviti okoli njih. Zraven leži mrtvec. IZ trupla štrli odlomljeno kopje. Prešine ga. Zdaj je pravi čas. Z mečem prebode presenečenega Hendveja. Izza hrbta pritečeta še dva, a ju zlahka pobije, saj sta precej nespretno napadla jeznega zeolskega mahiba. Vozilo se še kar vrti. Valerij prvič vidi tako čudno kočijo, polno nenavadnih ročk in utripajočih sveč brez dima. Ničesar v tej bizarni zveri ne prepozna. Vse skupaj je podobno pijanski mori po preveliki količini zeliščne medice.

Z mečem zaseka med čudnimi pripravami, ustvarjenimi z, El ve, kakšno coprnijo. Utesnjen prostor napolni rdeče obarvana utripajoča luč in presunljivo cviljenje ranjene zveri. Zver je torej občutljiva na auril mojega gladimisa. Še enkrat zareže z mečem in prasketanje rodi črn, jedko smrdeč dim, ki hitro polni utesnjen drob zveri. Nagon mu pravi, beži ven! Beži, da te ne uroči ta coprnija! A on še kar vztrajno seka po prostoru. Presunljivim krikom ranjene zveri se pridružijo še drugi grozljivi zvoki. Končno kočija obstane. Olajšano vzdihne, a hip zatem v grlu začuti pekočo bolečino. Začne ga dušiti zlovešča zloba čarovniške naprave. Hitro se izmuzne skozi luknjo na plano, na hrbet mrtve jeklene zveri. Na vrhu nenavadne grbe zmagoslavno pomaha. Nasmeh zmagoslavja se hitro prevesi v skrb obupa. Konjeniki se srdito spoprijemajo z jeklenimi pošastmi. Stisnjeni so v vse tesnejšem obroču čarovniških zveri in brezštevilne horde orkov. Rdeče zastavice zanesljivo padajo. Prevelika je premoč pošasti težkih konjenikov in orčjih pešakov. Hendvejski konjeniki so medtem obšli vzpetino, potolkli maloštevilno zaščitnico in zdaj grozijo z obkolitvijo junaške skupine. Kmalu ugotovi, da je ostal popolnoma sam. Najbližji konjeniki ga opazijo in pohitijo na pomoč. Hitro jih pokosi roj puščic ali prestrežejo preštevilna kopja orčje povodnji. Valerij se zaveda bližine svojega konca. Zagleda svojega konja. Zvesto ga čaka ob pokončani pošasti. Spretno skoči v sedlo in želi najti pot v Kadešah. Ta je tako blizu. Objame ga opojni vonj devic, v ustih čuti okus prvovrstnega vina.



Lord Ureus na vzpetini opazuje žar bitke. Malce pogreša navzočnost božanske princese. Podala se je v metež bitke in zagotovo bo kmalu vsega konec.

Velika skupina pajkov in ognjenih kočij v spremstvu hendvejskih konjenikov zapusti pojemajočo bitko z zeolsko konjenico. Usmerijo se proti uničenim položajem zeolskih katapultov. To ga malce čudi. Verjetno ima hendvejski tokomaš jasne ukaze. Plemičem ukazuje božanska. Na svojo roko že ne bi še pred koncem bitke izvajal takšnega manevra.

Del jeklenih pošasti skoraj ne napreduje več, a del se začne bliskovito pomikati proti desni, kamor so maloprej udarili hendvejski težki konjeniki. Začuden je, ker so obstali tudi orčji kopjaniki. Sovražniku bodo preprečili umik in ga popolnoma uničili. Uporaba tako velikih sil se mu zdi malce nenavadna, a o volji meašike se ne razpravlja. Vzpetino, prepredeni s sovražnikovimi trupli, ves čas parajo ognjeni izbruhi. Besni naskok konjenice nad jeklene pošasti razume kot izraz obupa. Tedaj poleg njega s konja skoči hendvejski tokomaš. Lord ljudem juga sicer ni zaupal, vendar jih je spoštoval kot izjemne bojevnike. Od služabnika zgrabi bokal vina, nagne, naredi nekaj dolgih požirkov in se zareži molčečemu lordu:

»Spoštovani Ureus, zdaj imaš priložnost za učenje. Pajki in kočije bodo obšli nadležne konjenike. Na enega njihovega pride deset naših. Z dvema jeklenima klinoma bomo kot nož v maslu prebili njihove zmehčane linije. Naš cilj je celotna zeolska vojska. Natanko ob zori bodo jeklene zveri in jata tzevogov obkolili vse, kar še ima kakšno bojno vrednost. Malahida Zeolskega bomo za vekomaj onesposobili in po možnosti ujeli v obroču. Onemogočili jim bomo vsakršni umik. Gospodarica noče po zasedbi Severških vrat nadlegovanja upornih, zato je ukazala izbris celotne zeolske vojske. Grof bo spoznal nemoč svoje veščine proti čarovniji Božanstva. Moral se bo pokloniti ali umreti,« se zareži in mirno opazuje žar oddaljene nočne bitke. Lord ni razumel, čemu ta nočni napad. Odkima z glavo, saj ne želi razmišljati o stvareh. Hendvej znova spregovori s svojim posmehljivim glasom:

»Ta bitka je vsem v opomin - proti Božanski ni zmage. Oklepniki in leteče živalce so nepremagljivi.«

»Še vedno se mi zdi važnejši boj mož na moža,« se ponižno oglasi Ureus.

»Dragi lord, mož na moža je dolgočasen in neučinkovit način vojskovanja. Na vaš plemenit način še vsaj pet mogosov ne bi razbili obrambe. Izgubili ste nesramno veliko orkov. V enem samem mogosu so vam jih pokončali skoraj dvajset tisoč. Sami so izgubili zgolj nekaj sto svojih lemikov in jamitov. To se mi zdi slabo menjalno razmerje.«

»Saj orkov,« a ga Hendvej nenavadno ostro prekine:

»Ja, orke lahko po potrebi gojimo v milijonih. Gre samo za vprašanje časa in surovin. Vem. Toda za zmago je treba še kaj več od množic divjih živali. Namesto tisoč orkov je enostavneje in ceneje ustvariti deset ognjenih kočij. Božanska hoče zmago s čim manj izgubami in kar je verjetno najpomembneje,« za hip umolkne in zlovešče pribije, »V najkrajšem možnem času. Žrtvovanje množice hord ne sledi temu prvobitnemu cilju. Potrebujemo poceni in zlasti hitro zmago. To pa lahko dosežejo samo nadmočna bojna sredstva, podprta z genialnim vojnim umom. In meašika Aleja je genialni um.«

Mogočni lord Ureus umolkne in skloni glavo. Hedvejski plemič ima prav. Sovražnik je neusmiljeno klal hordo za hordo orkov in kačjeglavcev. Kakor hitro se je napadajoča horda znašla med nadležnimi zaprekami, se je nad njo odprla vrelina Megšelema. Na srečo hlad pozne jeseni prepreči širjenje smradu tisočer nesežganih ali nepokopanih trupel. Prej nepremagljiv sovražnik je popolnoma nemočen proti čarovniškim orožjem. Ožina bo padla skoraj brez dodatnih izgub.

Hendvej se obrne in zapusti nemrtvega lorda. Skoči na sedež za goblinskim jezdecem in tzevog se s spremstvom dvigne v nebo. Hendevjskega tokomaša potrebuje zasedba Ožinske trdnjave. Božanska je opravila svoje.



Mahib Marcus Lucij v spremstvu skupine utrujenih lemikov pred grofa pripelje drobno deklico, neznatni ob mogočni grofovi postavi. Visokorasel lemik se zakrohota:

»Gospodar, to bitje smo ujeli med vohunjenjem. Naša ni, torej je sovražnikova,« in jo s sulico sune pred grofa v spremstvu gruče mahibov in jamitov.

Grof molče preleti drobno bitje, skrito pod pajčolanom:

»Zakaj ji ne vidim obraza?«

Mahib Marcus previdno odvrne:

»Gospodar, po običajih njenega ljudstva,« a ga Malahid grobo prekine:

»Ljudstva? Od kdaj so pomembni običaji zveri?«

V nevidnih očeh izza pajčolana začuti sijaj zla. Jamit iz Marcusove skupine se pohotno zareži:

»Gospodar, dajte nam jo, naj se malce pozabavamo z njo. Hitro bo pozabila na običaje svojega ljudstva.«

Grof ga s kretnjo utiša in se posveti deklici. Ledeno sikne:

»Kdo si? Kaj počneš tukaj? Hitro se izpovej!«

Deklica se nasmehne in odvrne:

»Spoštovani grof, tukaj sem, ker vas želim rešiti zanesljive smrti.«

Preglasi jo krohot prisotnih. Grof jih utiša. Posmehljivo je pripomnila:

»Madej, dobro se zavedate, kako hitro so čarovniška orožja, navkljub vašim naporom, razbila obrambo. Ravno zdaj dve napadalni skupini prebijata vaše razredčene položaje. Konjeniški protinapad ni ničesar spremenil. V tej situaciji imate neverjetno srečo. Res je,« vzdihne in skoraj šepetaje pristavi, »Na tehtnici usode je vaše življenje po nekem čudežu še vedno na pozitivni strani. Carsko veličanstvo, basilea Božanskega carstva ima danes napad velikodušnosti. Mogoče je ta velikodušna milost posledica časa zimskega premirja. Kaj vem! Pomislite! Brez pomislekov vam dopušča miren in nekaznovan prestop v naš novi svet. Naj pomislim, kaj je še v igri,« zaokroži z očmi po temnem nebu in se sreča z grofovim strogim pogledom, »Ja, v tem paketu je tudi usoda večjega dela vaše grofije. In še pomembneje,« naredi premor in hladno pribije, »V bližnji prihodnosti vas čaka še možnost sodelovanja pri delitvi plena. Kaj pravite?«

Moreč plašč molka leže na velik šotor. Nekaj časa se sliši samo dihanje prisotnih. Vse oči so uprte v drobno deklico. Malahid končno s težkim glasom spregovori:

»Jaz naj se pridružim vladarju teme? Naj izdam svobodni svet in pokleknem pred zanikanjem svobodne volje in svete časti?«

Bes mu omrači obraz in znova z odločno kretnjo utiša naraščajoč hrup glasov. Znova se vrne smrtna pokopališka tišina. Deklica veselo prikima:

»Izdate? Če nekomu rešite življenje, ga niste izdali, temveč mu podarili novo priložnost. Z nadaljevanjem vojskovanja boste pogubili celotno grofijo. Z neumnim vztrajanjem boste v sužnost poslali ves svoj narod. Verjemite mi, vašo deželo bomo izpraznili in naselili rdečelase Vzhodnjake. Vse je odvisno samo od vas. Odločite se. Božanska vam ponuja medalarski kraljevski prestol in ohranitev na pogubo obsojene vojske. Rešili boste tisoče življenj svojih ljudi. Za uslugo zahteva samo dve stvari.«

Malahid grmeče odkima:

»Saj ne mislite resno!« Hoče še nekaj reči, a ga deklica utiša z močjo uroka:

»Dovolili boste prehod naše vojske preko svojega ozemlja in sprejeli enak sporazum, kot so ga sprejeli Zalabenci. Meni se to zdi silno dobra kupčija. Božanska je do vas čudežno milostna. Jaz bi na njenem mestu nadaljevala z vojno silo in vas ponižala v klečanje pred vrati pokopališkega bordela,« in vzdihne, »A kdo sem jaz? Sem samo skromna služabnica božjih sil.«

Grof za hip molči, zatem z gnusom v glasu odvrne:

»Odpeljite mi to nakazo izpred oči in jo dobro vklenite. Če jo bo njen vladar še hotel, se bo moral osebno potruditi.«

Marcus se najprej spogleda z grofom, skomigne z rameni, zatem spusti pogled na deklico in jo porine proti izhodu iz šotora. Deklica zarenči:

»Delate veliko napako. Basilea vam daje življenje in vi ga zavračate. To je vaša zadnja priložnost. Častno lahko rešite svoje plemenito življenje! Če se vam mudi v Onostranstvo, pomislite na svoje ljudi. Je vaša čast pomembnejša od milijonov nedolžnih? Bo vaše častihlepje nahranilo milijon umirajočih sužnjev?«

Grof bolj zase odvrne:

»Saj smo že mrtvi. Naša smrtna ura je že mimo in ji ne moremo ubežati. Zakaj bi še naprej goljufal življenje? Saj sem že mrtev,« in nakaže, naj ujetnico zaprejo v ujetniško kočijo. Dva jamita jo suneta in porineta proti šotorskemu paravanu. Ona se obrne in tiho reče:

»Žal mi je, ker boste končali na tako neumen način. Napuh in častihlepnost sta vam vzela razsodnost. Res mi je hudo, ker tako vztrajno bežite pred svojo usodo, ki ji, saj boste to kmalu spoznali, ne morete uiti.«

Grof še nekaj trenutkov zre proti paravanu.

Tedaj v šotor vstopi ranjen jamit. Skloni glavo in tiho zaječi:

»Gospod, konjeniški napad je spodletel. Prihajajo in ne moremo jih ustaviti. Ne moremo,« in se sesede. Dva lemika skočita do okrvavljenega telesa in ga odneseta. Iliad se skrušeno sesede poleg mize in položi glavo med dlani:

»Gospodar, deklica ima mogoče prav,« in s topim pogledom premeri vse prisotne, »Konjeniški napad je spodletel, sovražnikova vojska se je verjetno že razlila med ostanke razrahljanih bojnih linij. Še pred poldnevom bodo tukaj.«

Grof ga odločno prekine in mračno pribije:

»S temnim vladarjem ni pogajanj, z njim ne moremo podpisati nobenega sporazuma. Kakor hitro podpišem sporazum, postanem del zla, ki uničuje naš svet. Ne morem izdati samega sebe, svojega ljudstva, še manj pa svoje krvi.«

Marcus negotovo doda:

»Saj se lahko branimo pri Zeolvergu. Tudi Kir se lahko pravočasno umakne, če pošljete sokola. Pot proti Aldeni je še prosta.«

Grof nekaj časa razmišlja, zatem z gorčino v glasu ukaže:

»Pripravite se za hiter umik proti Zeolvergu. Na rekah Massaned in Lian bomo znova poskusili. Nakazo dobro vklenite. Hočem jo imeti na očeh. Pošljite sokola h Kiru. Naj svoji dve medreji hitro umakne proti Aldeni«



Grof odslovi vse, razen služabnika:

»Eril, čaka te še zadnja naloga.«

Služabnik se ponižno prikloni:

»Gospodar, saj še ni konec.«

Grof stisne ustnice:

»Mogoče ni, mogoče je. To je zdaj v Elovih rokah. Najti moraš mojega sina, zdaj je nekje na poti proti Aldevergu. Nesel mu boš moje osebno pismo,« in stopi do mize, kjer leži zapečatena kuverta.

Služabnik se prikloni in odkima:

»Ampak gospodar, saj še nismo mrtvi. To pismo je znak dokončnosti,« in šepetaje doda, »Torej si želite še pravočasno poiskati smrt v junaštvu, vrednem legendarnih pesnitev davnih dni.«

Malahid prikima, se postavi na noge in tiho doda:

»Hitro moraš odriniti proti Severškim vratom in na drugi strani poiskati vilinskega aerala Eneja Oloma in mojega sina, šelgeaca grofije in kraljestva. Na tvojem kurirskem traku je poseben urok. Z njim boš lahko potoval po poteh, skritim človeškim nogam. Aeral bo že vedel, kaj mora storiti. Naša svetinja, njo si želi tudi basilea Carstva, je že pri zunaj grofije in zdaj je vse odvisno od njega.«

Služabnik otožno reče:

»Ampak gospod, saj lahko sami odnesete to pismo svojemu sinu.«

Malahid tiho odkima in v veliki dlani potežka majhno ovojnico. Odločno jo porine v služabnikovo roko:

»To je vse, kar potrebuješ. To je ta posebni kurirski trak. Za začetek ti odpira pot iz vojnega območja. Pohiti in se ne oziraj nazaj. Nihče te ne sme upočasniti ali ustaviti. Usoda grofije je v tem pismu,« in spusti pogled na zapečaten tulec, »Vse je odvisno od tvoje poti na zahod. Ti boš edini preživeli. Edino tvoje življenje je na pozitivni strani usode. Mi bomo poiskali pot v Kadešah in Onostranstvo. Vsak od nas ima v žepu novčič za brodarja. Pojdi in se ne oziraj!« gromko ukaže. Eril nemo prikima, vzame trak in zapusti šotor.

Malahid zre za njim in tiho zašepeta:

»Srečno pot.«





Na sledi jim je bolezen propada


Deset dni kasneje grof jezdi proti zahodu. Razmišlja o vzrokih hitrega padca Zeolverga. Razjeda ga boleča misel. Ob razmišljanju ga znova prevzame malodušje in sprijaznjenost z usodo. Usoda ... Obstaja samo en izhod. Smrt za svobodo. Vojsko je zajelo malodušje, nihče se ni hotel bojevati. Hendveji so tako zlahka prebili mestna vrata. Kaj se je zgodilo s pogumom Prstanove straže? Kaj je z neuničljivo voljo Prve? Za hip pomisli tudi na kretenasto nakazo, ki je po spletu nesrečnih okoliščin njegov brat. Tarik Zeolski se je ob hudi uri nekje potuhnil. Ni ga iskal v metežu umika. Se zdaj priklanja mahibu zavojevalcev? Komu mar. Naj ga vržejo na roštilj. Tako mu bodo skrajšali muke in še kakšen ork se bo zadavil z njegovimi skrivenčenimi kostmi. Iz razmišljanja ga zbudi Iliad:

»Gospodar, Osma je odrezana.«

Grof zaječi:

»Ne razumem, Prva in Prstanova straža sta tako hitro popustili, a Osma, kjer so predvsem kmetje, se še drži. Od kdaj je vpoklican mašag boljši bojevnik od dobro plačanega lemika?«

Iliad kislo doda:

»Ne vem. Še vedno se ne morem znebiti tistega občutka nemoči. Kot bi se na predvečer obleganja vsi napili zeliščne medice.«

Grof prikima in odvrne:

»Mogoče se prebijemo do Venegarja. Bomo videli, koliko je ujetnica odporna proti tistim kristalom. Kosti tam umrlega damejaha so še notri. Dobro. Naj se spozna s svojo prednico. Naj poklepeta s strohnelimi kostmi.«

Iliad pospeši konja. Malahid se ozre proti jetniški kočiji z dragocenim tovorom – ujeto carsko meašiko Alejo.



Večerni tabor postavijo blizu naraslega Massaneda.

Grof v šotor pokliče ujetnico:

»Draga moja, kako ste spali?«

Deklica spusti pogled na verige, v katere je vklenjena in samozavestno odvrne:

»Nimam problemov s spanjem. Kaj pa vi?« kljubovalno dvigne glavo.

Malahid se zareži:

»Tja, kamor vas peljemo, boste srečali svojo zgodovino. Se kaj veselite srečanja z družinsko dediščino?«

»Moja ponudba še kar velja. Mogoče boste doživeli preblisk zdrave pameti in doumeli bistvo vsega.«

Grof zarenči:

»Bomo videli, kako se boste zabavali v granitni ječi, obkroženi s kristali, namenjenih uničenju vaše coprnije.«

Ona vzdihne:

»Torej se prepustimo presenečenju.«



Orij in Karim sledita sveže imenovanemu mahibu Paveju Onrassu. Iz preživelih Prve, Sedme, Četrte in ostankov še nekaterih drugih enot so na novo sestavili Deveto. Za vse so komaj našli dovolj jezdnih konjev. Karim je prevzel 1. tarag, kjer je zbran ostanek elitnih veteranov.

Orij prekine zvok monotonega deževanja:

»Ne vem, kaj mi je bilo.«

»Kdaj?« vpraša Karim.

»V začetku obleganja Zeolverga. Si tudi ti čutil isto? Kar naenkrat me je obšel nekakšen strah. Skopnela mi je vsa volja do boja. Nisem se mogel upreti želji po begu s položaja. In nisem bil edini. Vsi smo odnehali že po prvih drobnih praskah.«

Karim se namrdne:

»Tudi mene je prešinilo nekaj podobnega. To sem čutil že tik pred umikom z Ožin. Najbrž gre za kakšno coprnijo.«

Orij prikima:

»Coprnija! To bo to. Po pičlih dveh dneh obleganja skoraj neosvojljivega obzidja smo popustili in gospodar je ukazal umik. To mu ni podobno. On tako hitro ne stisne rep med noge in beži. Sploh ne.«

Karim jezno pihne:

»In zdaj smo na tem dežju s sovražnikom za ritjo. Čeprav je samo pol vojske, ki nas je oblegala na Ožinah, gre še vedno za ogromno premoč. Vsaj tzevogi nas pustijo na miru.«



Venegar je obzidano mesto ob vznožju veličastne trdnjave Venegar'Dar. Od mesta do trdnjave vodi samo ena sama, ozko izklesana pot. Mogočno granitno gradnjo so na začetku Zlatega eona postavili Vilini. Pol stoletja pred začetkom vojne proti Vesoljnemu carstvu so jo predali Medalarskemu mešelu Irothu IX Medalarskem. Ta jo je zaupal svojemu vazalu Zeolverškemu šezeku Elenu X. Zeolskem. Ravno ta predaja na svoj način pomeni začetek vojaške moči Zeolije. Pet let po začetku vojne je mogočna trdnjava padla brez boja. Znova jo je dobrih tristo let kasneje, tik pred začetkom Koalicijskih vojn, zasedel Zeolski bemej. Vanjo je vtaknil dragocenega ujetnika – damejaha z imenom Marisa, ujetega med razkrojem Carstva. Nesrečno bitje je umrlo v strahotnih mukah. Po legendi se še danes po trdnjavskih hodnikih plazi duh grozljivega smrtnega kričanja.



Grof si za rezidenco izbere mestno hišo. Venegarski malahid Atin Venegarski je vse za delo sposobne meščane poslal na pomoč pri postavljanju zasilnih obrambnih položajev. Svoj tarag je dal na razpolago Deveti.

Malahid v mestno dvorano skliče vse dosegljive malahide. Manjkalo jih je več kot pol. Večina se že zabava na poljanah Kadešaha. Zbrano druščino malodušno premeri:

»Tukaj se je začela uspešna legenda, tukaj se bo končala. Venegar je mesto, od koder se bomo pridružili našim padlim tovarišem v Kadešahu. Naj nam bo El milosten, saj smo se pogumno in dolgo borili za njegovo slavo na zemlji. V tukajšnji ječi bomo uničili enega od damejahov. Že samo to je pomembna zmaga.«

Besedo prevzame Iliad:

»Gospodje, Načrt je preprost. Od sotočja do mesta smo na tej strani postavili lesene ovire. Massanedski most brani 1. tarag Devete. Torej elita. Tja smo poslali vseh petnajst mestnih katapultov.«

Pavej Onrass prikima in doda:

»Katapulti bodo tik ob rečnem bregu. To je precej tvegano. Zdaj nam lahko pomagajo samo tvegane odločitve. Če bo sreča, nas bodo varovali megla, nizka oblačnost in močvirje na drugem bregu. Mogoče bodo imeli tzevogi in druge čarobne odvratnosti malce težje delo.«

Znova se oglasi Malahid:

»Ste dragoceno ujetnico že vtaknili v njeno večno domovanje?«

Atin prikima:

»Tam ji nihče ne more pomagati. Prastari kristali delujejo. V njeni prisotnosti so simpatično zažareli. Mešarahova magija jo bo izpila - počasi in boleče. Dal si bom zamašiti ušesa.«

Malahid zadovoljno prikima:

»Torej imamo možnosti, da zdržimo. Brez svoje gospodarice bodo horde zveri manj srdite.«



Karim se med zadnjim preverjanjem položajev ustavi pri Orijevi jami v grmovju. Skopal si jo je na majhni vzpetini poleg deroče reke. Ta je tik pred razlitjem. Skupaj si ogledujeta visoko rečno gladino. Zatem komentira Orijevo skrivališče:

»Še malo naraste in moral boš hitro bežati na položaje ostalih. Tvoja šeledina je na višjem položaju.«

Orij pljune v razmočena tla:

»Ja, zato bo padalo po njih in ne po meni. Saj se menda zavedaš nekoristnosti tega dela. Kopljem tu ali tam,« pokaže na silhueto vzpetine, »V vsakem primeru nas bo sovražnik preprosto odplaknil. Srečni bodo pijančevali in kavsali v Kadešahu, manj srečni bodo orčje kosilo ali večerja, popolnoma nesrečni pa sužnji na vzhodu. Ne bi rad postal kurba v orčjem fukališču.«

»Ne bodi tako črnogled.«

Orij ogorčeno odvrne:

»Zakaj? Cel mogos smo bežali v to luknjo brez izhoda. Dvakrat smo se ustavili in obakrat smo po nepotrebnem izgubili po dve šeledini. Od Prstanove straže je ostala slaba polovica stotnije. Gardni tarag je skrčen na šeledino in pol. Bo tokrat drugače?«

Karim strogo odvrne:

»Dobil sem jasen ukaz glede pojavov malodušja. Širjenje defetizma, malodušja in panike lahko strogo kaznujem. Dovoljen je tudi gladimis skozi čreva. To velja tudi zate,« vanj zapiči svoje stroge oči.

Orij se nasmehne:

»Jaz samo na glas povem, kar vsi mislijo. Spomni se Zeolverga. Vsi smo se podelali in strahopetno zapustili položaje. Vsi, od zadnjega mašaga do poveljujočega mahiba. Za nami so ostali samo kupčki smrdečega strahu. Dragi prijatelj! Sprijazni se s koncem in poskrbi, da boš končal v Kadešahu in ne vojnem kurbišču.«

Karim namigne spremstvu:

»Odpremite tega lemika v hladilnico. Če se bo upiral, naj zaplava v reki!«

Orij presenečeno:

»Karim? Res to misliš?«

Karim prikima. Orij spusti roke ob telo:

»Torej bom umrl v drugi rundi.«

Karim s preostalima lemikoma stopi naprej in se več ne ozre za Orijem. V sebi se je boril s tem, kar je čutil.

Orij ima prav. To malodušje, ta strašna koprena nemoči. Vse nas prežema, izčrpava in duši. Vsem jemlje voljo do boja. Kam nas bo pripeljal ta strašni boj? Umreti svoboden ali živeti v sužnosti?

Pospeši korak proti koncu svojih položajev. Tedaj priteče kurir:

»Gospod, tukaj so. Izvidniki so jih opazili pri Massanedskem mostu.«

Karim prikima:

»Torej se je začelo. Zadnji boj Zeolje,« in se spogleda z lemikoma. Oba vesta, kaj morata storiti. Karim s kurirjem pohiti do prednjega poveljniškega položaja. Tam bo, skupaj z ostalimi jamiti taragov, počakal svojega mahiba.

Ravno tedaj zagrmi. Začuti tresljaj. Znova grom. Takšen silni bes prinaša samo čarovniški grom. Razleže se oddaljen zven značilnega ječanja ognjenih kočij in šklepet korakanja jeklenih pajkov.



Prihaja grom pogube,

Z neba se sipa smrtni dah,

Junaki dneva,

Junaki Kadešaha,

To vaš je zadnji boj,

Tam konec je vaš,

Prihaja od povsod,

Kajti poguba je vaš zadnji dah.

Zbrani ste junaki Kadešaha,

Združeni za ta zadnji boj,

Naj bo duh svoboden,

Ko stopil bo na breg Alisse,

Bolje svobodni Kadešaha,

Kot sužnji v palačah malahidskih.



V dvorani završi. Enemu gromu sledi še drugi, pa tretji. Zaslišijo krike.

Atin zakliče:

»Vsi k orožju! Ustavimo sovražnika tukaj, kjer se je začela zeolska slavna legenda!«

Malahid dvigne roki. Vsi umolknejo. Za hip dvorana postane oaza miru. Vsi pričakujoče čakajo. Grof zagrmi:

»Atin, to je zadnji bojni poziv svobodne Zeolije.«

Mahibi medrej bliskovito odhitijo do svojih prednjih položajev.





Danes Zeolija in nikoli več


Deklica razbije preplet jekla, težkih kamnitih plošč in kristalnega obroča. Nobena moč pradavnih urokov je ne zmore zadržati. Oči pod tarihom rdeče zasvetijo:

»Norci ne vedo, kdaj naj nehajo.«

Vrata škrtnejo in vstopi ječar. Prazno zre predse:

»Želite gospodarice?«

Vzdihne in ponosno stopi mimo očaranega moža:

»Napočil je trenutek,« in pomendra z droga padlo zeolsko zastavo. Globoko vzdihne in zašepeta:

»Danes Zeolija in nikoli več.«

Nekaj lemikov priteče v družbi mahiba Marcusa Lucija. Bliskovito so posekali jetniško stražo. Stari plemič se plitvo prikloni in čaka na namig drobne deklice. Ta se obrne proti ostarelemu plemiču:

»Odlično ste opravili. Kako prisrčno in zabavno,« se zakrohota, »Zeolija se bo končala tam, kjer se je začela,« in proti staremu možu usmeri roki. Iz konic prstov švignejo rdeče strele in pokosijo presenečenega plemiča. Na tla pade kadeče ožgano truplo:

»Žal si neuporaben. Carstvo potrebuje samo sposobne in ambiciozne može. Položaj si dedoval po krvi in ne z ostrino uma in meča. Sledite mi! Čas je za zadnje dejanje.«



Druščina zapusti mestno hišo. Ostanek Prstanove straže jih spremlja do šotora izven obzidja. V zraku je okus nemoči in obupa. Čarovniški ogenj bruha po položajih zadnje obrambe. Nebo zažari od požarov. Črne zmajske silhuete na nebu ostanejo neopažene. Nihče še ne ve za zasedbo nebranjenih Severških vrat. Vrata na zahod so dokončno zaprta.

Iliad vpraša:

»Čemu smo šli v šotor? Tu je nevarneje od mestne hiše.«

Malahid se gromko zareži:

»Obzidje je nemočno proti temu, kar pada po njem. Vas še ni našla slutnja o resnici? Vam je čarovnija damejaha res tako zameglila pronicljivost?«

Vsi presenečeno zrejo v mračen Malahidov obraz. On trdo nadaljuje:

»Ne vem, kako naj vam razložim. Deklice niso ujeli, temveč se je pustila ujeti. To je bil njen namen. Ožinske trdnjave nista pogubila sovražnikov ogenj in njegova jeklena moč, temveč volja drobnega bitja. Plemeniti Lucij je od takrat pod vplivom njene strašljive volje, zato sem ga premestil stran od nje in mu nisem zaupal niti desetine.«

»Zakaj je niste takoj ubili, če je res tako nevarna?«

Malahid odvrne:

»Nje ni moč ubiti. Upal sem, če jo zaprem v tukajšnjo ječo, se bodo njene moči precej zmanjšale. Očitno se to ni zgodilo. Kljub vsemu je na koncu spoznala nemoč svojih hord. S svojim vztrajanjem smo jo izzvali in ostalim še svobodnim pokazali nemoč temne vojske. Edino to me bega, čemu nam je dovolila umik iz Zeolverga? Je bila tako prepričana glede svoje moči? Zakaj je skoraj silila v ječo, ki je umorila njenega prednika?«

Iliad odkima:

»Zakaj bi to koga brigalo? Kako veste, da se je osvobodila ječe? Tukaj smo in visoka reka nam daje upanje. Del njene vojske je šel nad Aldeno in Landogar, torej niso vsi šli nad nas. Še imamo možnost. Vi ste nas naučili o nezlomljivosti volje zeolskih malahidskih hiš.«

Malahid zamahne z roko:

»Kaj bi se predajali lažem? Rešila se je okova v kristale vtisnjene starodavne mešarahove magije. Gorje nam! Nakaza je posegla po čarovniških močeh. Čutim njeno moč. Isto sem čutil ob padcu Ožinske trdnjave in v Zeolvergu. Samo vprašanje časa je, kdaj bo s svojimi uroki popolnoma uročila našo vojsko. Leden veter malodušja in želje po služenju basileju bo kmalu uničil naše najplemenitejše ljudi. Preden z magijo dokončno stre našo voljo, nam preostane samo eno,« in se sesede na preprost stol.

Tedaj v šotor vstopi še nekdo. Vse oči se obrnejo proti vhodu. Malahid se prvi zdrzne:

»Valerij Landogarski. Kaj pa vi tukaj? Kako?«

Valerij se nasmehne:

»Ste presenečeni, ker nisem v vašo čast končal na poljanah Kadešaha?« in se zresni, »Skoraj sem bil prepričan o svojem koncu. Konjeniški naskok je bil neumna, nepotrebna, a čista in častna pot v objem Kadešaha. Iz pepela tistega dejanja iz obupa me je potegnila carska meašika in mi dala priložnost.«

Iliad skoči na noge in izvleče meč. Srdito zarenči:

»Gospod, naj mu prerežem drob. Dovolite mi to čast! Za našalita ne sme,« a Malahid ga prekine:

»Valerij ni kriv za to, kar je postal,« in se spogleda z mladim malahidom, »Oba veva, kako prepričljiva je krhka carska meašika. Verjetno mi boste odgovorili, čemu nas je preganjala do sem in nam dovolila še ta zadnji boj? Je hotela dokazati svojo premoč nad davno mrtvim mešarahom prejšnje dobe?«

Iliad še želi nekaj reči. Malahid ga prime za ramo, zato nejevoljno sede na svoj sedež. Če bi oči lahko metale strele, bi scvrle šotor in vse v njem. Valerij odgovori:

»Moja naloga je posredniške narave. Pred tremi urami vas je visoko na nebu preletela velika jata tzevogov. Pred slabo uro so zasedli Severška vrata. Še ena jata se bo spustila k postojanki pred začetkom vzpona do sedla. Tudi Massanedski most je najbrž že pod nadzorom carske vojske. Carske meašike ne morete zadržati v nobeni ječi. Ona je drugačna od svoje prednice pred dvema tisočletjema. Njena moč je nad močmi tega sveta. Vidite, obstaja preprost razlog, zakaj vam je dovolila umik,« in stopi nekaj korakov proti grofu. Ta sopiha in rdečica jeze mu zalije okrogel obraz:

»Povejte že.«

Valerij se nasmehne:

»Kamor ste šli vi, tja je šlo tudi njeno veličanstvo. Kjer je ona, tam se boj konča, še preden se dobro začne. Njej se zdi škoda prelivanja vsake sposobne plemenite krvi. Tukaj ste zbrani vsi, ki še kaj pomenite v grofiji in ste še živi. Tako preprosto je to. Še zadnjič vam prinašam ponudbo za rešitev tudi mojega ljudstva. Druga možnost je smrt. Moj ljubi bratec je že izgubil zadnji boj. Landogar je od včeraj v carskih rokah. Meašika ni dovolila Shedaniji, da si vzame Landogar zaradi nekih dolžniških patentov. Vidite,« se nasmehne, »Na vašem truplu so hoteli jesti tudi sosedje, v katere ste polagali toliko upanja.« V šotoru završi. Valerij dvigne glas in utiša nastajajoče valove mrmranja: »Zaradi nesmiselnega odpora je bil, in še je, večji del prebivalstva prepuščen lovcem za sužnje. Vsaj nekaj mest in vasi sem rešil pred kruto usodo. Od svoje spreobrnitve sem tako rešil vsaj slabega pol milijona ljudi. Če vas zanima, Tarik je gost guvernerja Zeolverga.«

Malahid komaj zadržuje bes. S stisnjenimi ustnicami sikne:

»Povejte mi en razlog, da Iliadu ne preprečim njegove namere. Samo en, samcat razlog.«

Valerij skomigne z rameni:

»Saj me ne morete poškodovati. Carska meašika spreobrača sposobne in jih tudi zavaruje. Spreobrnjenim zaupa najpomembnejše položaje v novem Carstvu. Ona utiša bes in okrepi sposobnosti služenja.«

Atin jezno sikne:

»Tipična travma drugorojenega. Res mora boleti, ker si vse življenje v senci prvorojenega naslednika hiše. Če se prodaš, se pozabi ta nadležna rodbinska malenkost.«

Valerij suho pribije:

»Carska meašika ne podkupuje, niti ne grozi. Vedno je vljudna in dobronamerna. Njena moč prepričevanja spremeni tvoje občutke in čustva. Namesto sovraštva do Elejle v telesu božanskega basilea, čutiš brezpogojno ljubezen in privrženost. Pravzaprav te zbudi iz sanj iluzije življenja in ti podari resnično življenje. Postaneš del novega, resničnega sveta. Vse sposobnosti se izostrijo, spomine dojameš s čistejšim duhom. Spoznaš svojo resnično voljo, ljubečo božjo voljo,« in vzdihne, »Meašika je hotela v ta zeolski mrtvi kot ravno zaradi prizorišča meašike Marise. Iz kristalov, ki bi lahko ogrozili koga šibkejšega od nje, je izpila vso moč in pridobila dragocena znanja o naravi Mešaraha. Tako je,« se spogleda z Malahidom, »ta vaša pot je bila z razlogom. Meašika je zdaj dobila vsa znanja o tem, kako deluje Mešarahova magija tudi v našem svetu.«

Malahida zajame vročina besneče jeze in zarenči:

»Torej spoznaš svet skozi oči našalita!«

Atin se zareži:

»Ti je tvoja meašika že nastavila, ker ti še nobena ni dala? Te je uročila s svojimi suhljatimi tacami? Te rajcajo skoraj otroci? Te mama ni naučila, da ne smeš zalezovati mladih deklic?«

Iliad skoči na noge, izvleče meč, zakliče:

»Crkni našalit!« in srdito zamahne. Malahid mu tokrat ne prepreči. Valerij se samo nasmehne. Čeprav je meč z vso močjo udaril v mladeniča, se ta še kar reži:

»Saj sem rekel. Carska meašika ščiti svoje. No, tukaj sem opravil. Zaradi minulih časov ne bom storil ničesar, kar mi ni izrecno ukazano. Vi me lahko sovražite, a jaz vas ne bom. Zakaj bi sovražil trupla?«

Zapusti šotor. Malahid Zeolski spusti pogled v tla. Bo tudi mene tako uročila? Bom njen kurir?

Iliad vročično zakliče:

»Še imamo čas. Umaknimo se v trdnjavo. Še nikoli ni padla z obleganjem.«

Malahid vse premeri z otožnim pogledom:

»Ne, moj boj in moj konec je tukaj, na zadnjem braniku časti človeškega ponosa. Izbral sem plemenito smrt. Kdor želi, mi lahko sledi. Skupaj častno izvlečemo gladimise in pojezdimo v Kadešah. Oba novčiča za brodarja imam v žepu. Želim ga srečati in mu plačati za to poslednje potovanje. Noge bi rad pomočil v Alissi.«

Vsi vstanejo, prikimajo in zakličejo:

»Dovolite mi, naj grem po novčiča za brodarja Alisse!«

Malahid svečano zakliče:

»Pojdite in se vrnite!« ter zapustijo šotor. Tako veleva prastara tradicija, imenovana »Zadnji boj z novčičem«.



Grof ostane sam. Razočaran razmišlja o usodi grofije na prepadu.

Cesarstvo nam ni nikoli resno mislilo pomagati. Zavladal mu je našalitski lakoš. Baraba je še trgoval z našo zemljo in zdaj čaka na naš konec v upanju na kakšen kos mrhovine. Presneti našalitski liberos! Kako se je lahko svetokrvni spečal s tako nizkotno podriznico. Njemu so pomembni samo deleži in profit. Ostali smo sami. Zdaj bomo umrli. Ne morem odlašati neizogibno.

V šotor hlastno vstopi mahib Envor Zaldah v spremstvu dveh umazanih in utrujenih jamitov:

»Gospodar, čas se izteka. Prebili so se čez Massanedski most. Prvi tarag ne obstaja več. Mahib Onrassa je mrtev. Za mahiba ostankov Devete imenujete jamita Karima Oloda.«

Karim stopi korak naprej in se kratko prikloni. Grof zamrmra:

»Vas pa poznam. Jamit Prvega iz bivše Četrte.« Karim prikima. Envor nadaljuje:

»Pod njegovim spretnim poveljstvom je Deveta zadržala prvi val napadalcev. Preostali veterani iz nekdanje Prve so se lahko varno umaknili na nove položaje.«

Grof skomigne z rameni:

»Zakaj je to pomembno?«

Mahib presenečeno odvrne:

»Zakaj? Zbral bo ostanke medreje in jo na novo organiziral. Prosim vas za organiziran umik proti mestu, sicer bomo po nepotrebnem izgubili okoli dva tisoč dragocenih veteranov. Sovražnik verjetno znova pripravlja kleščni manever.«

Malahid se ravnodušno sesede:

»Čemu bi koga reševali? Saj smo že vsi mrtvi! Vsi!« skoraj zakriči in s tresočim glasom doda, »Ne! Ne bomo se umikali. Vsi bomo izvlekli meče in se še zadnjič spoprijeli s sovražnikom. Če je to naš konec, naj bo vreden legend in pesmi. Pripravimo se za Bitko z novčičem.«

V šotor vstopi jamit Prstanove šeledine s spremstvom in se kratko prikloni:

»Gospodar, kakšni so vaši zadnji ukazi?«

Grof ravnodušno odvrne:

»Vsi v sijoče oklepe in skupaj izvlecimo naše gladimise. Temni etir bo kmalu s svojo strašno močjo zastrupil naše ljudi. Zdaj grem v pogubo. Zdaj je moj čas. Sledite mi, junaki moji! Na planjavi Kadešaha nas čaka sijajna usoda. Samo našim junaškim dušam je El namenil izbrane device najvišjega etirja in sode najboljšega južnega vina.«

Vsi se spogledajo. Envor se prikloni:

»Vsem se še ne mudi v smrt,« namigne svoji skupini. Grof zakliče za njimi:

»Vsi, ki me zapuščate v tej uri slave, boste goreli v Megšelemu!«

Nihče se ne ozre. Malahid namigne stražarjem, naj jih spustijo:

»Saj je vseeno, kje umrejo.«

Dež preide v moker sneg. Karimu zastane korak, a ga Envor spodbudi:

»Pridi, čaka naju reševanje veteranov in ostankov preživelih šeledin. Zeolije je mogoče konec, ne pa vojne proti Carstvu.«

Od nekje priteče kurir s prednjih položajev. Ko vidi Envorja, se prikloni in hiti poročati:

»Gospod, jeklene pošasti so zmlele ostanke desnega boka Desete. Niso imeli nobenih možnosti. S svojo žrtvijo so nam dali kakšno uro časa.«

Envor stisne pesti in se spogleda s Karimom:

»Izkoristimo jo! Že ta ura je veliko in častno delo. Zdaj so pokojni junaki že v objemu Kadešaha. Položaj je torej brezupen,« vzdihne, namigne kurirju, naj ne hodi v grofov šotor in tiho doda:

»Odrinili so Deveto, zmleli so desni bok Desete,« za hip pomolči in čaka na Karimov odziv.

»Gospod, grof se je odločil. Sicer pa, kaj naj storimo? Sovražnik znova izvaja kleščni manever z jeklenimi pošastmi. Takoj za njimi je gotovo Krvna garda in nepregledna orčja horda. Edina rešitev je hiter umik proti mestu in trdnjavi.«

Envor skrušeno prikima:

»To ne bo umik, temveč komaj kaj manj od brezglavega bega, stran od stičišča klešč. Kakor hitro bom dal ukaz, postanem izdajalec. Podobno bodo našaliti vsi, ki bodo sprejeli moj ukaz.«

Karim samo nemo prikima in zašepeta:

»Torej postanimo našaliti in nadaljujmo boj. Šelgeac Han še ni mrtev. Zagotovo nas bo potreboval.«

Envor prikima:

»Umaknili se bomo po skriti soteski. Poznam pot, saj sem pred začetkom vojne skoraj pet let služil v trdnjavi. Veliko časa sem porabil za iskanje morebitnih odstopnic. Nikoli nisem verjel v dokončne bitke. Grof in njegovi bodo s svojim junaštvom naredili še zadnje. Pridobili nam bodo dragocen čas.«

Karim odvrne:

»Še nekaj moram storiti.«

»Kaj?«

»Iz pripora moram spraviti svojega najboljšega lemika.«

Mahib se mehko nasmehne.



Malahid v šotoru pripravi večerjo pred samomorilsko bitko, tradicionalno »Večerjo junakov«. Na rokave so si bučno nadeli trakove slave. Postregli so s tradicionalno večerjo, namenjeno vojščakom, ki gredo naslednje jutro v samomorilski napad. Vzdušje je izjemno svečano. Ves ritual prekine prestrašen jamit, ko glasno vdre v posvečeno druščino:

»Gospodar, obramba se je sesula. Nad nami je nepregledna jata tzevogov. Slišite? Slišite gromovite orčje horde?«

Malahidu zastanejo besede tradicionalnega pozdrava:

»Kje so naši?« Jamit skrušeno odvrne:

»Mahib Envor Zaldah je ukaz umik. Kleščni manever je v prazno udaril ravno pred nas. Čez največ uro bodo tukaj. Pred vrati tabora lahko zadržimo le toliko, da vam omogočimo hiter umik na varno. Pohitite!«

Malahid počasi vstane, vse premeri z mrkim pogledom in tiho reče:

»Jamit, zmotil si nas pri Večerji junakov. Ker tako nima smisla početi kaj drugega, se nam pridruži pri zadnjih grižljajih. Skupaj nazdravimo, kajti naslednjič bomo pili na sončnih poljanah Kadešaha. Najedeni in odžejani potem odjezdimo v Zadnji boj Zeolije, za čast in slavo.«

Jamit sede poleg Malahida. Grof predenj položi bokal vina in kračo:

»Okrepčaj se, kajti pot preko Alisse je dolga,« in predenj postavi dva novčiča, »Tukaj sta še novčiča za brodarja!«

Jamit se kislo nasmehne:

»Hvala, gospod.«

Bučno nazdravljajo, se krohotajo in čeprav je v zraku dih smrti, so vsi prešerno razpoloženi. Končno pride čas za zadnje dejanje. Hrup prihajajočega valjarja sovražne vojske je vse bližje. Malahid se dvigne na noge in vzklikne:

»Zdaj je čas za zadnjo slavo!«

Vsi dvignejo čaše in vzkliknejo:

»Za čast in slavo! V zadnji boj! Še zadnjič za Zeolijo!« zvrnejo čaše in jih s truščem razbijejo ob tla.

Malahid izvleče meč in zakliče:

»Še malo in naše duše bodo rešene,« in odločno stopi iz šotora. Obstane. Drugi mu sledijo. Izvlečejo meče. Okoli šotorov besni vrvež zmede. Ognjeni izbruhi že drobijo silhueto mestnega obzidja. V zraku je naraščajoč pritisk panike in strahu. Temna princesa že čara. Zdaj je čas za končno pogubo. Gromko zakliče:

»Vitezi pogube! Junaki Zeolije! Izvlecimo meče in se še zadnjič spoprimimo s sovražnikom. Častna smrt nas bo odpeljala na cvetne poljane Kadešaha. Voljne device in potoki slastnega vina čakajo na nas! Zatlačimo to črno reko, bruhajočo iz Abadona, nazaj v njeno brezno Megšelema! Vitezi! Sledite mi v zadnji boj!«

Malahid odločno stopa do konjušnice. Konji nemirno hrzajo. Sprva mu sledijo vsi okoli njega na poti. Za hip se zdi, da je grofov poziv utišal hrup naraščajoče panike. Naredijo nekaj korakov. Naenkrat jim zmanjka volje in obstanejo. Na tabor leže tišina poljan spokoja. So že v Kadešahu? Nikakor. Ognji še naprej plapolajo. Nenavaden pajčolan pričakovanja za hip odrine tkanje napredujoče panike in strahu. Volja do boja se stopi in izpuhti.

Grof z največjo težavo premaguje strašljiv stisk uroka strahu in nemoči. Naredi še nekaj korakov in obstane. Povesi meč, odpre dlani in plemiški gladimis iz žlahtnega aurila pade z žvenketom na kamnita tla. Osamljen stoji med podboji konjušnice. Nanj pritiska sila obupa. Čemu v smrt? Vsi okoli njega odvržejo orožje in posedejo na vlažna tla. Nemo opazujejo svojega gospodarja. Nihče ne naredi nobene kretnje, ne izusti nobene besede poguma ali strahu. Tišina premaguje hrup vojne. Zastave nehajo plapolati. Še veter se umakne valu miru. Oblaki se začnejo trgati.



Deklice dvigne roki. Na nebu zasije sijoča krogla. Vsi uzrejo sonce novega sveta.





Pot brezkrvnega


Ron je popolnoma sam vstopil v Grofijo Zalaben. Preden je prečkal mejo, je spustil kurirskega sokola za Agela Zalabenskega, vladarja carske dežele Zalaben. Upal je, da bo njegov sokol sedel na pravo rokavico. Vse, kar na tej misiji potrebuje, je ideja. Čeprav je bil po realni moči tretji mož Shedanije, je vedno živel v polmraku nevidnosti in prezira modrokrvnih. Ti brezkrvni se niso zavedali prihajajočega somraka, somraka Drugotnosti.

Cleon ga je prisrčno sprejel. V veliki dvorani pod razgledno teraso sta bila popolnoma sama. Njuni posli zahtevajo konspirativnost.

»Tvoj sokol je pristal na pravo rokavico. Vladar mi je dal pravico pogovora s tabo.«

Ron se zareži in seže po kristalni čaši:

»Vaša dežela je znana po razumnosti. Najbrž veste, s kakšnimi zadregami smo se soočili.«

Cleon vrne nasmeh:

»Njeno svetokrvno veličanstvo se še ni odzvalo na prve premike vaših ne preveč številčnih medrej. Verjetno se zaveda, da ne gre za iskreno rožljanje.«

Ron odvrne:

»Torej se razumeva. Tukaj sem, ker mi je popolnoma jasno, kakšen je položaj v Zeoliji. Sem lahko odkrit?«

Cleon zadovoljno razširi roke:

»Zaradi tega vas poslušam. Vaša najpomembnejša valuta je odkritosrčnost in realna moč izpolnjevanja obljub.«

»Zadnjemu ostanku Zeolije so šteti dnevi. To ve vsakdo, ki se spozna na osnove vojskovanja. Oba tudi veva, da je dobrih ljudi škoda za orčjo mesnico. Zeolci so krepki, vzdržljivi in vdani ljudje, takšne bomo potrebovali, ko bo nastopil trenutek za slavo razumnih, kot sva midva.«

Cleonov obraz se je razpotegnil v kisel nasmeh:

»Mislim, da se razumeva.«

Ron veselo nagne čašo in jo odloži:

»Zagotovo obstajajo možnosti, da medreje pri Semberiji vstopijo v Zeolijo pod pretvezo zaščite severne meje in odstranijo nadležnega Arija Landogarja. S tem omogočimo carski vojski varen južni bok.«

Cleon skomigne z rameni:

»In kaj ima Zalaben od tega?«

»Pustimo vam proste roke glede ostalih kosov Medalarja. Verjetno ste slišali za dolg Feowellov do mojega gospodarja. Mogoče tudi veste, da je pravzaprav skoraj vsa Zeolija pod hipoteko. Božansko carstvo je z zasedbo Medalarja prevzelo tudi njegove dolgove. Zagotovo vaš vladar ni verolomen in ne bo prekršil starodavnega vojnega kodeksa. Dogovor je sledeč,« zajame sapo, »Nam pripada Landogar in moj gospodar bo pozabil na dolgove Feowellske rodbine, ki so verjetno gostje vašega vladarja. Vi imate glede nas proste roke v celotnem Medalarju in tudi Divjini, če se vam ljubi preganjanje po praznini. Moj gospodar bo priznal vse zasedbe vas in vašega vladarja. Hkrati garantira, da je zborovanje naših medrej samo predstava za senilnega svetokrvnega romantika Leona. V tem aranžmaju je tudi priznanje mojega gospodarja vaši oblasti. Nekoč bo te zmede konec in takrat se bodo preštevale zasluge. Zagotovo se želite postaviti na zmagovalni oder.«

Cleon nekaj časa motri sogovornika. Po nekaj trenutkih molka tiho seže po bokalu, si napolni kozarec, izpije in se znova trdno zazre v sogovornikove oči:

»Se zavedate, da gre za izdajo vašega plemenitega vladarja? Kako bo ob tem postopal šelgeac Aldus? Starega lahko nekako pretentate s fintami o koncu vojne sezone. Če bo El dal, lahko še pred novo sezono odjadra med etirje. A nasledil ga bo mladenič, ki bo nujno potreboval kakšno slavno dejanje. Kaj je lahko bolj slavnega od povrnitve dolga časti iz časov zadnje Koalicijske vojne? Kaj, če se v smislu svoje uveljavitve odloči za malce zastraševanja mešelov, ki zagotovo niso preveč zaljubljeni v vaš in Orwenov ples v bližini Trona? Ne bo mu težko vašega gospodarja skrajšati za glavo in vas prav zlahka vrže za hrano svojim volčinom. Fant si je nabavil gohese in svetuje mu šadas, torej je nekako že povezan z mojim vladarjem.«

Ron pogoltne slino. Tega ni pričakoval. Suho odvrne:

»Mladega šelgeaca bomo že ukrotili. Glede tega si ne delajte pretiranih skrbi. Pravzaprav bi moral posel skleniti z nekom iz bližine vašega vladarja. Z nekom, ki dejansko odloča. Vi ste,« a ga Cleon prekine:

»Nečak vazala. Tako je. Zato sem tukaj zgolj zaradi uvodne zabave. Imam pravico pogovora,« in se zareži, »a odločal bo nekdo drug.«

Vrata se odprejo in vstopi drobna deklica z zakritim obrazom. Ron jo je prepoznal. Sunkovito vstane in se prikloni. Dekličin tarih nežno zaplapola:

»Dragi prijatelj, kar sedite. Cleon ima prav,« obrne glavo proti mladeniču, »Namenjeno mu je, da vas sprejme in malce pokramlja glede interesov vašega gospodarja.«

Ronove ozke ustnice se razvlečejo v brezizrazen nasmeh:

»Interesov Shedanije.«

Deklica se ledeno zareži:

»Ne govorite o cesarstvu, ker usihajoči svetokrvni vladar zagotovo ne ve za vaše drobno izdajstvo njegove časti.«

Ron pogoltne slino:

»Vaša sve ...,« a stavka ne konča. Deklica ga grobo prekine:

»Raje sedite!« stopi do fotelja in elegantno sede. Cleon si natoči pijačo in molče čaka na gostovo gesto. Tudi Ron nekaj trenutkov bega z očmi med deklico, zakrito s tarihom in mladeničem z zamrznjenim nasmeškom, zatem se še sam usede v udoben fotelj. Deklica nadaljuje:

»Jaz sem meašika Aleja, a vi ste brezkrvnež Ron Pelagar, kličejo vas tudi Welekhi. Pravo ime. Torej? Vi ste prišli ponudit delitev naše zeolske pridobitve. Je tako?«

Ron prikima.

Deklica trdo vpraša:

»Zakaj mislite, da nas zanimajo vaši interesi? Zakaj bi vam prepustili Landogarjevo posestvo? Saj ga bomo kmalu zasedli. Deželo smo zlomili in za zasedbo nikogar ne potrebujemo.«

Ron pogoltne slino spričo meašikinega ostrega tona:

»Medalar je dolžan mojemu gospodarju. Znaten del Zeolije je po patentnem pravu Medalarja in Shedanije dobesedno pod hipoteko. Vi ste zasedli Medalar, torej je Božansko carstvo pravni naslednik nekdanjega vladarja. Mojemu gospodarju je Feowellska družina, ker ni plačala dolga, poleg znatnih kosov zeolske dediščine, dolžna tudi obe potomki. Kraljevi vdovi se zlahka odpovemo. Uporabite jo za svoje namene. Zagotovo lahko kdo sprejme njeno doto. Vaš dolg bo ...«

Meašika ga znova grobo prekine:

»Nehajte s tem! Božanskemu carstvu dol visijo vaše patentne burke. Odstavljena pijandura nam nič ne pomeni. Njegovi nečakinji sta naši gostji in ko bosta godni za ženitni trg, ju bomo zagotovo koristno in plodno uporabili. Božansko carstvo ni nikomur ničesar dolžno. Tudi vaše garancije so dane s figo v žepu. Vaša vojska ne zadostuje niti za garancijo lastnih meja, kaj šele, da komu kaj obljubljate. Medalar bomo razrezali brez vašega dovoljenja ali udeležbe. Resno vas vprašam,« in glas ji oledeni, »Kaj nam lahko ponudite, da vam odrežemo kos plena?«

Ron pogoltne slino. Nekaj časa išče besede in razočarano odvrne:

»Landogarci vam bodo dobro zagrenili življenje. Poznam malahida Landogarja.«

Deklica se glasno zakrohota:

»In kdo nas bo odrešil? Vaši prestrašeni mašagi? Tiste operetne medreje pri Semberiji bodo orožje takoj obrnile proti vam in še dodatno okrepile obrambo Landogarja. Dobro vemo za prezir vaših mešeli do svojega upnika. Če bi od cesarstva želela trdno garancijo svojih južnih meja, moram pred mešeli zakotaliti vašo glavo in nanjo pribiti sporočilo vašega sokola.«

Ron se zdrzne. Meašika se znova zakrohota:

»Tega seveda ne bom storila. Vi in vaš gospodar sta na svoj način moja. Nihče, niti za cekine, še ni za nas storil toliko, kot sta vidva prostovoljno. Najraje poslujem z oportunisti vašega in Orwenovega kova. A mojega potrpljenja je konec. Jutri boste zapustili Zalaben in svojemu gospodarju sporočili, da je Landogar naša zabava.«

Ron znova pogoltne slino.

Meašika vstane in ga brez besed zapusti.

Cleon skomigne z rameni:

»Meašika je spregovorila. Z Orwenom bosta morala svoji glavi drugače reševati. Ko bo prišla Leonova ura, bosta oba prva visela v zabavo krokarjev Mel'Aruda.«

Ron zaječi:

»Ampak Aldus je ...«

Cleon ga hladno prekine:

»Ne skrbi za svetokrvnega šelgeaca Aldusa. Njegov nagon za preživetje nasledstvene zmede se šele mora pokazati. Raje poskrbi zase. Če se igrate v mraku in sencah, vas bo tudi tam doletelo.





Žalostinka


Jutro razkrije pogorišče zadnjega boja Malahida Zeolskega, zadnjega boja Zeolije. Neznani pesnik zapoje žalostinko.



Bojna poljana vsa je zažgana,

Vitezi pogube dvignili so silne meče aurilske,

Vse objame krutost Abadona,

Nebo se v plesu ognja iskreče,

Le naprej, le naprej peklenski hrup,

Sovraga nazaj pognal bo krik krut,

Še zadnjič naglejte se zore rdeče.



Samo naprej, samo čez poljano,

Zastava naj pogube vihra,

Sveti ogenj požgal bo zemlje greh,

Duša peklenska naj ob smrtnem dahu bo vedra.



Milost svojih src utrnite,

Izvlecite kopja pogube,

Nad temni urok pohitite,

Dvignite zastave zvestobe,

Umrite za življenje,

Poginite za hrepenenje,

In k Elu v Kadešah odletite.





Karim vodi zaščito umika preživelih Devete in še nekaterih drugih enot iz klešč jeklenih zveri. Zbral je ostanke Desete in Osme in organiziral sekanje levega kraka klešč.

Mahib Zaldah je opazoval položaj na improviziranem zemljevidu. Na točko pred mestom je zapičil suho vejico:

»Tukaj se zberite. Njihov levi krak ne bo močan, ker so dali prednost hitrosti. Ob padcu mesta bodo vso pozornost usmerili v običajno plenjenje in lov na sužnje. Samo odbijte jih in takoj na varno.«

Karim prikima:

»Upam, da so izvidniški podatki točni. Ta megla, ki se spušča ...«

Envor ga potreplja po rami:

»Ta megla vas bo rešila.«

Karim bolj zase zamrmra:

»Upam. Iskreno upam.«

Orij in Karim znova skupaj izvlečeta meče. Zamera kratkega pripora je hitro minila ob pričakovanja dobrega klanja zveri.

Orij med čakanjem na orčjo povodenj potežka gladimis:

»Kako čudovit občutek, z mečem v roki in s prijateljem ob sebi čakati na sovraga.«

Karim se nasmehne:

»Kar smilijo se mi, čeprav so divje živali s tujo voljo,« in zakliče mrkim možem, »Začnimo z zabavo!«

Vsi vzkliknejo.

Divji orčji tok udari v zid lemikov. Karim namigne lokostrelcu, ki izstreli zeleno puščico. Ostanki Desete so se pognali v bok ne preveč natančnega orčjega juriša.

Orij je besno udrihal po srditih bojevnikih. V prvih vrstah so bili predvsem veterani Četrte. Orij hitro opazi šibkost napadalcev:

»Karim! Zakliče in se pomakne proti poveljniku, »Tole mi smrdi. Ti grdavši so slabši od pijanih bab!«

Karim poseka orka in odvrne:

»Vem. Deseti bom signaliziral, naj odstopi.«

Orij se zareži in poseka nekega orka:

»Sedemsto lemikom s tremi jamiti praviš Deseta, a nam osemstotim Deveta. Res si dobil napad,« in poseka še dva orka, »veličina. Tu voham past.«

Karim namigne lokostrelcu v ozadju. V zrak izleti puščica, ki rumeno zasije. Kmalu v zraku zasije še rdeče. Karim prebledi:

»Deseta je odrezala napad, a bo ostala, ker prihaja nov val. Očitno bodo vztrajali za nas.«

Orij poseka še tri orke. Počasi jih je zmanjkovalo. Srditi boj je pojenjal, hitro, kot se je razplamtel.«

Orki se obrnejo in začnejo bežati. Karim ukaže umik.

Ostanki Desete so izginili v ogorčenem odporu in s tem omogočila umik ostankov Devete, Osme in še nekaj drugih enot. Skupaj je bilo za pol medreje lemikov. Na roko jim je šla tudi gosta megla.



Zjutraj z nizkega travnatega griča sredi ozke soteske Orij vodi izvidnico, a Karim spremlja mahiba Envorja Zaldaha. Skupaj opazujeta umikajočo kolono. Karim utrujeno vzdihne:

»Če je grof preživel, nam tega umika ne bo nikoli odpustil. Njegovi sledniki nam bodo sledili do konca sveta.«

Envor se nasmehne:

»Verjemi mi, nobene kazni ne bo. Grof se je odločil za plemenito smrt v brezupnem boju. Še kako prav nam bo prišel vsak preživeli lemik. Vojna še zdaleč ni končana. Šelgeac Han ni mrtev. Carstvo bo prej ali slej udarilo po Shedaniji. Po smrti starega cesarja se Aldus ne bo obdržal. Mogoče smo pred zadnjo shedanijsko državljansko vojno. Vsekakor raje umrem v boju za svobodo, kot zaradi osebne časti v nepotrebnem žrtvenem obredu.«

Karim odvrne:

»Mogoče se bodo hoteli pogoditi. Naš bemej je imel možnost, a jo je zavrnil.«

Mahib odkima:

»Mogoče. Za zdaj se moramo potuhniti. Naš trenutek bo šele ob zatonu Carstva. Ko bo nastopil naš trenutek, bomo pripravljeni. Če bomo dovolj dolgo živeli, bomo za to deželo izvleki gladimise. Če nas prej odnese do brodarja, bodo za čast poskrbeli naši potomci.«

Pridružijo se koloni. Od nekdaj mogočnih medrej je ostalo za slabe tri tarage utrujenih veteranov. Torej dobra polovica redne medreje.

Ničesar niso vedeli o koncu boja, zasedbi Venegarja in dragocenem meašikinem ujetniku.



Meašika v spremstvu Set'Arusov vstopi v šotor. S kretnjo oživi omamljenega ujetnika. Dragocena trofeja je njena osebna zmaga. Mož silovito skoči na noge, a ga zadržijo težke verige. Aleja se čisto približa mogočni pojavi:

»Malahid Zeolski, bemej Zeolije, vladar Grofije Zeolija. Ste spoznali vse svoje zmote glede mnogih stvari? Vam je končno jasno? Ste za potešitev svoje časti spustili dovolj zeolske krvi?«

Malahid besno odvrne:

»Užival bom, ko bo padlo vaše carstvo zla.«

Deklica se zahihita:

»O ne, dragi grof, spoznali boste večno veličino našega Carstva. Kmalu bom priredila družinsko srečanje. Bolečina grešnega in napuha polnega življenja bo hujša od brezmadežne sladkosti smrti.«

Malahid srdito napne vse mišice. Sunkovito diha in vročično bega z očmi med Alejo in Set'Arusi. Njen nasmeh ga je spravljal ob razum. Skoraj otrok je razkrojil mogočno Zeolijo.





Iz Megšelema vstalo je Elejla, krona strahote,

Povzdigneta se iz ponorja abadona stebra Moči in Volje,

Vstaneta dva damejaha, nikoli en sam, nikoli trije,

Vstane sedem še kerkešev, sedem esenc volje Elejline,

Nikoli jih ni šest,

Nikoli osem večnih duš preddverja abadona.

Skupaj so deset,

Nikoli enajst, nikoli devet, večno deset.

Zdaj za resnico veste,

Deset je zatabov,

Talismanov kaosa,

Ki izsesajo radost iz življenja,

Ki ustvarijo nesmisel iz smisla,

Ki rodijo praznino iz obstoja,

Ki darujejo sovraštvo za ljubezen.



V peklu bodo imeli ognjena ležišča in odeje. Glejte, tako kaznujemo nevernike. (Koran 7/41)





Sebičnost se ne daruje


Druščina pozno jeseni vstopi v ruševine cesarskega Aldeverga. Ne vedo za prodor nepreglednih carskih vojsk v Zeolijo pod poveljstvom peklenske princese Aleje I. Deklica srhljivo natančno izpolnjuje ukaz svojega basilea. Niti sanja se jim ne za tragedijo zadnjega boja Zeolije.

Ne slutijo strašne spletke Božanske osebnosti in njenih Damejahov.



Ruševine prerašča gozd. Nekdanje pomembno cesarsko središče postane po dveh tisočletjih pozabe komaj spoznaven kup ruševin sredi gozda. Kot je slava bila veličastna v Zlatem eonu, tako presunljiva je tišina propada. Skoraj do nerazpoznavnosti oglodanih ruševin se drži pridih ukletosti. Prebivalci bližnjega mesta z enakim imenom, če lahko za mesto pojmujemo neurejeno naselje lesenih barak, se ruševinam na daleč izogibajo. Ko ugaša luč civilizacije, zasije sonce praznoverja.

Na območje Mebeab Meb (Starega mesta), skozi ostanek vzhodnega vstopnega stebrišča, prvi vstopi Vilinski mogočnik Amrokh Gideus in položi z dragulji okrašene roke na boke. Globoko vdihne in tiho reče:

»Aldeverg! Zdaj je zgolj kup komaj prepoznavnih ruševin nekdaj najpomembnejšega središča človeškega duha. Žalosti me ta strašen padec človeškega duha. V eni od starih pesmi piše:

»Ko padel bo Aldevergov severni stolp,

Padla bo modrost smrtnih,

Zavladali bodo duhovi petih hčera nečistih,

One bodo nečistovale v najvišjih dvorih,

Prevarale bodo najmodrejše,

Vzele jim prvorojene,

Nahranile z njimi zveri Megšelema.

Bojte se,

Le bojte se, mrtvi junaki,

Saj vaše duše ne najdejo spokoja,

Palača Kadešaha padla bo,

Potegnilo vas v brezno bo Megšelemsko.«

Veličastnega blišča slave tega mesta se spominjam iz boljših, bogatejših časov. Včasih so bila tu središča najmogočnejših duhovnih sil človeštva,« in žalostno vzdihne:

»Dokler se niso v iskanju še več moči poklonili Vesoljnemu carju. Iz najvišjih višav zmagoslavja duha so padli v najtemnejše globočine suženjstva svojim strastem.«

Lin trpko prikima:

»Človeštvo je prizorišče najvišjih dosežkov in najbridkejših padcev,« in nervozno odmahne z glavo. Hip zatem resno doda:

»Tukaj smo iz enega samega razloga,« dramatično premeri druščino z nenavadno svetlimi očmi, tako vpadljivo kontrastne s temno, skoraj popolnoma črno poltjo, »Najti moramo pozabljene ostanke Cesarske knjižnice in skrivnemu tempeljskemu vhodu vzeti njegovo skrivnost.«

Znova naredi premor. Vsi, razen Amrokha, pričakujoče zrejo v temnopoltega Vilina, ki zatem tiho, suvereno pribije:

»Vsaj ta dva koraka sta preprosta. Knjižnico bomo hitro našli, saj me spomin dobro služi. Zob časa zagotovo še ni popolnoma pojedel značilnega stebrišča. Tudi skrivni vhod v Tempelj Eiše me ne skrbi. Čeprav ga nisem nikoli obiskal in ne poznam skrivnosti njegovih vhodnih vrat, imamo srečo. Včasih je bil nekdo med nami s tem templjem zelo domač,« in se sreča z Amrokhovim pogledom. Ta samo stisne ustnice in zastriže z ušesi, a pogled mu še naprej osredotočeno bega med podrtimi ostalinami mesta.

Previdno stopajo po gostem rastju. Povsod se bohoti bogat gozd, zrak polnijo zvoki ptic in drugih gozdnih živali.

Lin si v spomin prikliče nekdanjo veličino, ko je tod bivalo skoraj milijon duš drugega največjega mesta Cesarstva. Skoraj začuti vrvenje mogočne Cesarske knjižnice in drugih mogočnih gradenj Cesarskega središča. A spomin obledi in nadomesti ga svečana odsotnost davno umrle slave. Vesela melodija gozdnega življenja je srce prebadajoč kontrast ostankom nemih prič mrtve usode nekdanjega veličastja. Zatem tiho spregovori:

»Česar ni storil uničevalni prehod hord Setovega mazoba, so dokončale kaotične selitve med Koalicijskimi vojnami in takoj po njih. Zahodna meja skrčenega Cesarstva je daleč na vzhodu,« in obrne pogled proti vzhodu. Amrokh trpko doda:

»Tod vlada praznina pozabljenih časov.«

Novopečeni grof Han Zeolski živahno ogleduje razmetane ostanke veličastnega mesta. Ni se še privadil na pred dnevi prejeto grofovsko titulo. Za hip ga preplavi skrb za očeta. Je živ ali mrtev?

Vendar ...

Očetov sokol je pred tremi dnevi prinesel skrivnostni grofovski prstan. Kdor ima ta legendarni simbol plemiške družine Zeolcev, ima pravico do nasledstva. Samo ta prstan, za hip ga pogladi, je resnični izvor moči vladarja Zeolije. Nobeden, še tako pooblaščen plemič, ne more postati zakoniti Zeolski grof, dokler nima tega blagoslovljenega prstana. Kljub posedovanju prstana je trenutno še vedno šelgeac, saj ustoličenje zahteva natančno določen obred in tempeljskega svečenika Svetih Zeolije.

Amrokh z brezbrižnim glasom prekine molk razmišljanja:

»Če vas ne moti, grem malce v izvidnico,« in nihče ne opazi, ko za hip pohlepno ošine Hanov prstan.

Lena Pendewar ustavi konja tik ob Hanu in s kotičkom očesa ošvrkne vilinskega plemiča:

»Amrokh se mi zdi preveč brezbrižen. Paziva nanj, da nas ne bo speljal na tanek led. Ne vem čemu, a ves čas me v zvezi z njim preganja precej zoprno nelagodje.«

Han nemo prikima:

»Torej čutiva enako. Prva tarča morebitnega zapleta bo najbrž Lin. Vilini imajo nekakšen medsebojni spor. Gozdni in severni vilini so zaradi nečesa skoraj smrtni sovražniki. Čutim to njuno medsebojno mrazečo odbojnost. To vse jasneje občutim, odkar nosim ta prstan. Mogoče je res magičen.«

Na Linovo roko pristane sokol. Na hitro izmenjata informacije. Vilin zaupljivo pokliče Leno in Hana:

»Moji strahovi so se udejanjili. Ožini sta padli in ni sile, ki lahko ustavi bliskovite osti Severne armade Seta Ureusa. Čeprav je vojna sezona že mimo, nihče ne odneha. Na srečo je grof uspel ujeti meašiko Alejo. A to je slaba tolažba. Glede na razmerje sil bo odpor Zeolije kmalu strt. Konec organiziranega boja lahko odštevamo v dnevih.«

Han jezno pihne:

»Konec odpora v Zeoliji? Tega ne morem verjeti! Kaj pa moj oče? Je živ?«

Lin prikima:

»Žal se sokol ne moti. Okrepljen mazob bliskovito prodira proti zahodu, Zeolverg je padel tri dni nazaj skoraj brez resnega boja. Skozi Medalar se pomikata še dva dodatna mazoba. O tvojem očetu ni žal novic,« in za vilina nenavadno srdito zarenči, »Od kod jemljejo tako ogromne sile? Glavnina te vojske se prerazporeja. V njihovih vrstah so opazili tudi prapor Zalabena.«

»Zalaben? Kako?« Han pogoltne cmok.

Lin suho odvrne:

»Ne vem. A nekaj je gotovo,« in oba sogovornika premeri s strogim in istočasno zaskrbljenim pogledom, »Ta 100.000-glava vojska se pripravlja na nov korak. Cesarska vojska še naprej zgolj čaka. Sokol je prinesel skrb vzbujajoče vesti in namige, zbrane iz več, medsebojno neodvisnih virov. Cesarstvo je zaradi ugašanja moči cesarja Leona notranje šibko in praktično nesposobno za vojno proti nasprotniku, kot je Vzhodno carstvo. Z ugašanjem cesarja izginja edina kohezivna sila. Prestolonaslednik Aldus nima nobene avtoritete in verjetno ne bo dočakal niti prvega polnega Mogosa svoje vladavine. Vemo, da se gre na jugu neko svojo igro, a to ne bo dovolj za soočenje z glavnimi mešeli. Ti komaj čakajo, da planejo na želeno trofejo - tron sredi Wendenburga. Dvorni knez Orwen je liberos in bo svoje usluge ponudil najboljšemu plačniku,« in otožno vzdihne, »Če povzamem, pred nosom vse močnejšega in agresivnejšega Carstva nas čaka krvava in izčrpavajoča vojna za tron Shedanije. Basilea mora samo počakati, naj se ljudje pokoljejo med sabo. Na koncu krvave žehte samo vkoraka in si brez boja pripoji ostanke Shedanije. V pričakovanju takšnega razvoja dogodkov zadnji premiki Severne armade in njena okrepitev dobijo logično razlago. Nihče v Shedaniji se ne pripravlja za morebitno vojno proti Carstvu, temveč vsi brusijo nože za medsebojni pokol.«

V pogovor se vmeša Amrokh, ki se ravno vrne iz izvidnice:

»Ljudje se niso sposobni razumno sporazumeti o prioritetah. Basilea sploh ne bo potreboval vojne veščine. Ostanki Cesarstva bodo kar sami padli. Sicer pa je to že stara pesem. Včasih je bil pesek v kolesju naporov boja proti basileju Abram Holgar, zdaj je to Artus Orwen.«

Han stisne ustnice:

»Hm, same slabe novice. Ko bi bil z nami vsaj Arcus. Zdaj bi nam prav prišla njegova prisotnost.«

Lena in Lin prikimata. Pridruži se jim Eldar:

»Čarovnik se vedno pojavi ob resnični nuji. Za zdaj imamo pred sabo vsaj tri zadeve,« zajame sapo in tiho doda, »Najti moramo ruševine knjižnice, kar je, glede na Linov spomin, sorazmerno lahka naloga. Bistveno težje bo soočenje s skrivnostmi templja Eiše,« se kislo nasmehne in spogleda z Amrokhom.

Lena doda:

»Ko se, če se, prebijemo do skrivnosti templja, upamo v spomin gospodarja Gideusa. Šele zatem nas čaka najtežje.«

Eldar trpko zaključi:

»Z najdenim se znajdemo pred najtežjo nalogo,« in vse premeri s trdim pogledom. Vsi pričakujoče čakajo najpomembneje. Zajame sapo in svečano vzdihne:

»Te relikvije moramo varno predati Mešarahu. Te mogočne svetinje so magnet za vse, željne neskončne moči. Najbrž je svetinje sposoben varno predati samo Arcus. Pri Elovih etirjih! Naj se pravočasno pojavi.«

Mrak hitro pada na svečano tišino ruševin. Po krajšem pomenku se odločijo za prenočevanje med kolosalnimi ostanki zidov in stebrišča. Kdo je bil zadnji prebivalec te veličastne stavbe? Je umrl nasilne ali mirne smrti? Kdo ve ...

Amrokh se prostovoljno javi za stražo:

»Moja vilinska čutila vidijo in slišijo še tako nežen šepet. Zjutraj bomo razkrili vse uganke.«

Nihče zaradi utrujenosti ne ugovarja vilinovi dobrodelnosti. Molče si uredijo zasilna ležišča in se prepustijo moči spanca.



Han prvo pomežika v nov dan. S komolci se dvigne in prebledi. Tam, kjer so privezali konje, zdaj ni ničesar. Samo grmovje pred ostalino zidu. Z dlanjo se udari v čelo in glasno zabrunda:

»Zdaj vem, od kod Amrokhova dobrodelnost!«

Ob tem se zbudijo tudi drugi. Lin kot vzmet skoči na noge:

»Preklet naj bo ta mrzlokrvni podlasnik! Slutil sem, ne, naj bom pošten, globoko v sebi sem bil prepričan - Vilin s severa nima čistih namenov. Nihče njegove vrste ne bi zapustil svoje dežele brez lastnega sebičnega cilja. Kako sem si lahko ves ta čas zatiskal oči pred očitnim? Kako?«

Lena mračno odvrne:

»Saj nisi bil edini. Vse nas je pretental. Krivda je tudi na mojih plečih. Han je priča, kako sem dvomila o njegovih namenih že od dne, ko smo zapustili njegov čarovniški stolp. Dvomila sem glede njegovega resničnega namena, a tega nisem odločneje poudarjala ali koga posvarila. Tudi jaz sem brez ugovarjanja sprejela njegovo včerajšnjo velikodušnost in brezbrižno zaspala.«

Eldar trpko vzdihne:

»Dobrodošli v ligi slepih. Amrokha poznam dolgo in dobro, morebiti najbolje in najdlje od vseh nas. Tudi mene, poglavarja Gozdarjev, je mojstrsko povlekel za nos. Hvaležno sem mu nasedel, čeprav bi me moja gozdarska čutila morala opozoriti na čudnost njegove želje po potovanju izven Severa.«

Lin doda:

»Vilin sem in najbrž najbolje čutim duh severnih rojakov. Ves ta čas nisem spregledal, oziroma pošteno rečeno, nisem hotel spregledati njegove pokvarjene pretkanosti. Zaradi arogance Severnih je moj rod enkrat že plačal visoko ceno. Mogoče bomo še enkrat plačali ceno,« besno odkima in dlani nemočno stiska v pesti. Ličnice se mu živčno tresejo:

»Globoko v sebi sem se zavedal, da ima nekaj za bregom, a sem to zavestno spregledal zaradi pomembnosti naše misije. Ne bi mu smel tako zlahka nasesti,« in se skrušeno sesede na tla. Nastopi trenutek mrtvaške tišine. Obup in nemoč ležeta na druščino. Eldar prekine trenutke mučne tišine:

»Lin, breme krivde je moje najmanj toliko, kot je tvoje. Ves čas sem mu zaupal in korakal v past srečanja z njegovo spletko. Pravzaprav, moj greh je največji, ker sem natančno vedel za njegovo sovraštvo do Ozunja. Ni se mi posvetilo, ko je naenkrat postal naklonjen, oziroma navdušen nad našo nalogo upanja. Niti malo nisem posumil, pa bi moral. Grdo sem spregledal smrad njegove odločitve. Gotovo je od nekdaj vedel, kje se skrivata kristala. Kakor hitro smo mu razkrili, da je Mešarah utelešen in potrebuje kristale, je nemudoma želel v akcijo. Prav nič ga ni motila pot v osovraženo Divjino. Nas je potreboval zgolj zaradi kritja pred ostalimi rešmeagi Severa. Služili smo mu za izvrstno kritje, saj se sam ne bi mogel neopazno gibati po teh deželah. Vsi smo nasedli njegovi umazani igri. Upali smo v dobre namene.«

Lin tiho vzdihne:

»Temelj basilejine moči so napačne odločitve z dobrimi nameni,« in spusti pogled v šop nežnih poznojesenskih cvetic, »Gozdni vilin imamo izkušnje z resničnimi nameni naših severnih bratov v Mealkudu. Severni Vilini bodo morali nekega dne plačati za svoj napuh in samovoljo. Svet se ne vrti zaradi njih in okoli njih.«

»Najbrž z njimi nimaš najlepših izkušenj,« doda Han.

Lin prikima in dvigne pogled. Vse otožno premeri:

»Svoj neprebojni zid so naredili samo zase. Za ljubi mir ob njem so izdali lastne brate. To se ne pozabi. A življenje gre naprej. Jeza je zbledela in sovraštvo potihnilo. Jeza, sovraštvo in maščevalnost so najmočnejša orožja te tako imenovane Božanske osebnosti. Severni počasi propadajo za svojim Jepehakom. Tam trohnijo v objemu večne užaljenosti, potopljene v strah pred minljivostjo. Najvišji ideali vilinske modrosti so postali sami sebi namen. Vesela luč življenja je postala trohneče truplo strahu.«

Lena se jezno vmeša v pogovor:

»Da povzamem, na to pot se je odpravil zaradi čisto zasebnih interesov in nam je namenil zgolj vlogo lutk. Ljudje nismo golemi, namenjeni igranju in brezsramnemu manipuliranju. To se zanj ne bo dobro izteklo. Ne sme se!« ogorčeno pribije in stisne dlan v pest. Han jo nežno pogladi po pesti in doda:

»El ve, kje je zdaj ta baraba. Najprej se soočimo z dejstvi. Ostali smo brez konjev in dela zalog. Kako naj mu sledimo?«

Lin se nasmehne:

»Na srečo je Amrokh otrok svoje dežele in njenega napuha. S Tehagaci ne more uporabiti tevapatov za beg v zavetje zidovja svoje ledene pušče. Kdor koli je ustvaril te kristale, je že vedel, zakaj mora vgraditi takšno varovalko.«

Lena skomigne z rameni:

»Stvarniki te dragocenosti gotovo niso severni vilinci.«

Lin nadaljuje:

»Najkrajša pot do Zidu je na njegovo nesrečo neprestano pod bolj ali manj učinkovito zaščito naše milosti,« in se nasmehne, »Česar on mogoče ne ve.«

Eldar se spogleda z Linom in reče:

»Pa še kako dobro ve, da ne more po najkrajši poti. Preden se je odločil za akcijo, se je dobro prepričal, kako in kje se lahko izmuzne tvojim vilincem. Mi smo tukaj dobesedno brez hlač.«

Lena se nasmehne:

»Skratka, od zdaj naprej je begunec v tuji deželi. Kaj lahko sploh stori z vsemi tremi Tehagaci?«

Lin odvrne:

»Tukaj nič. Pozabil sem mu omeniti eno malenkost,« se hudomušno nasmehne, »Skrivnost obeh sibetov varuje moje ljudstvo in je izven dosega kogar koli. Predniki so bili dovolj pametni in so po tistem, ko si je Amrokh prilastil tehagac in sibet, na varno skrili preostala sibeta. Tehagaci brez vseh treh sibetov so samo kos nekoristnega nakita. Ni dovolj eden, niti dva sibeta ne zadostujeta, morajo biti vsi trije! Tako je to urejeno. Samo um, poln samega sebe, lahko živi v lažnem upanju, da lahko pridobi moč tehagacev brez sibetov. Pa je ne more,« odkima in obsedi na podrtem hlodu.

Eldar skomigne z rameni in vpraša:

»Razčistimo torej naslednje vprašanje,« in vse premeri z radovednimi očmi, »Amrokh zagotovo pozna način delovanja moči tehagacev. Čemu jih sploh potrebuje? Kako mu lahko koristijo? Najbrž je tudi njemu jasno, da je samo Mešarah, s sibeti in tehagaci, edini način za uničenje moči zatabov in s tem vira Elejline moči. Dobro ve, da vilin ne more opraviti Pemeja, ključnega za zlom moči zatabov. Tu ni nobenega ovinka. Edino posebej udejanjen smrtnik Onostranstva lahko zruši temelje moči Carstva. Samo on in nihče drug. Torej,« vse prestreli s srepim pogledom, »Čemu Amrokh potrebuje Tehagace? Najbrž ni pozabil zla prvega Carstva. Še izdajstvo Abrama Holgarja je omenil.«

Lin se nasmehne:

»Na njegovo potezo moramo gledati iz njegovega zornega kota. Amrokha ne zanimata Elejla ali Carstvo. V njegovih hladnih računih Božanski car, damejahi ali cesar Shedanije ne igrajo nobene omembe vredne vloge. Pravzaprav ga ne zanima nobena stvar izven Zidu. Njegov glavni interes je kraljevski prestol. Najprej hoče prestol Arimoje, potem pa pogleduje proti položaju rešgea, vladanju Mealkudu. Mealkud ni imel moškega vladarja že vsaj osem tisoč let. Želi postati rešgeo Kraljestev, četudi za ceno Kraljestev. Njegova namera je zloraba dragocenosti za osebne sebične cilje. Sla po moči mu je zaslepila um. Ker gre za mogočnega vilinskega rešmeaga, je ta strast nevarna za vse.«

Lena vpraša:

»Zakaj izgubljajmo čas z debato o njegovih namenih? Pred sabo imamo najelementarnejšo težavo,« dvigne glas in ledeno resno pribije, »Kdaj bomo lahko nadaljevali pot? Nesmiselno je klicati pahade, ko od hiše ostane pogorišče. Torej najprej poiščimo odgovor,« dvigne glas, »Kaj je onkraj tega vilinovega zločina?!«

Lin mirno odvrne:

»Počakali bomo na nove konje. Moj sokol bo našel pomoč, saj smo v moji domači deželi. Do večera bomo imeli konje in sveže zaloge.«



Namesto pomoči prijezdi osamljen jezdec. Prepoznajo silhueto. Čarovnik Arcus jih najde natanko takrat, ko ga potrebujejo.

»Arcus, končno si prišel,« se razveseli Lena.

Stari čarovnik spretno skoči s konja, se opre na svojo palico in smehljajoče prikima:

»Sredi ruševin, sredi ničesar, ste ostali brez čevljev in hlač. Glede na okoliščine je tukajšnje dogajanje vredno moje pozornosti. Očitno je Amrokhova nenavadna odločitev za pot končno dobila svoj smisel. Najbrž je glavni motiv, poleg hrepenenja po Arimojski kroni, pojav Mešaraha. V človeškem udejanjenju božje navzočnosti vidi grožnjo svojemu strastnemu in večnemu iskanju ultimativne moči. Svoje vojske golemov ni ustvaril zaradi vtisa velikodušnega velikaša, temveč želi vladati. Vlada pa lahko z jekleno pestjo golemov in udejanjenjem Elovega razodetja.«

Eldar mu vskoči v besedo:

»Ampak samo tehagaci,« mu zastanejo besede. Čarovnik blago nadaljuje:

»Amrokh dobro ve za sibete,« in se spogleda z Linom, »Čeprav ste oba kristala skrili v Onostranstvo, je ta skrivnost prišla na Amrokohova ušesa. ERnega že ima, torej potrebuje še ostala dva. Njegova glavna naloga po vrnitvi v domači sadmejo bo iskanje načina preživetja v gostem svetu. Gozdni rojaki so z enim od njegovih enkrat že uspeli premagati gostoto Onostranstva. Gotovo lahko še enkrat. S tehagaci, vpetimi v svoje sibete, se lahko dokoplje do velikanske moči. Ta moč ne more ogrožati basilea, a to ni njegov namen. S tako dobljeno močjo bo zlahka obvladal celotno Ledeno deželo. Noben velikaš se mu ne bo mogel upreti. Po dolgih tisočletjih miroljubnih in blagih kraljic bo prišel na vrsto srditi diktatorski kralj. Njegov napuh je enakovreden njegovemu neusmiljenemu stremuštvu. To je slaba kombinacija. Zelo slaba,« se zamisli in spusti pogled v tla. Vsi molče pričakujoče zrejo v čarovnika. Čez nekaj trenutkov dvigne glavo in vedro pristavi:

»Za zdaj je nakradena roba zgolj ničvredna bižuterija. To je za začetek dobro.«

Lin prikima:

»Hvala za tako hiter odziv. Mešarah mora izvedeti za to podlost. Mora vedeti, s kom bo imel opravka, ko pride čas za to. Amrokh je s to krajo zapletel stvari. Grdo zapletel.«

Arcus spusti pogled in tiho pripomni:

»Mešarah bo pravočasno obveščen. S tem dejanjem plemenitega plemiča Severa se je v tej vojni pojavila nova spremenljivka. Naša naloga je očitna,« in premeri prisotne. Vsi vanj nepomično strmijo. Eldar zaključi njegove besede:

»Čaka nas lov na vilinskega rešmeaga. Hitro moramo ugotoviti, kje se lahko najlažje prebije do svoje dežele. Predvsem pa, kako se lahko izogne nevidnim očem tvojih rojakov?« se spogleda z Linom.

»Mimo mojih ne bo mogel. Zdaj že vsi vedo za izdajo. Vsa dežela se je posvetila samo eni nalogi,« in poudari, »Iskanju rešmeaga Amrokha Gideusa, ga živega ali manj živega ujeti in mu odvzeti tehagace, preden z njimi povzroči kakšno zlo delo.«

Eldar otožno vzdihne:

»Kako sem se motil glede Amrokha. Imel sem ga za odprtega, velikodušnega in poštenega Vilina, ki je zmogel preseči davno zamero. Očitno je šlo za igro. V resnici ga žene sebična namera. Poganja ga pohlep po ultimativni moči,« in razočarano pihne, »Velika moč prinaša veliko skušnjavo. Resnično veličastni jo premagajo, a majhni ji bridko podležejo.«

Arcus se vzravna in reče:

»Takoj se moramo odpraviti do Severških vrat.«

Lena začudeno vpraša:

»Zakaj tja? Amrokh ne more uiti Linovim rojakom. Ima največ pol noči prednosti, kar je premalo. Gotovo bo šel kam drugam! Saj ni tako neumen.«

Arcus z nasmehom prikima:

»Vem. Nedvomno se je odpravil na območje Shedanije, v Zahodno marko in naprej proti vzhodu. Celo redko naseljena Zahodna marka je v primerjavi z deželo Ozunja gosto naseljena, a ima ovinek pomembno prednost. Tukaj je iskan, a v deželi ljudi so vilini samo medla legenda. Zaradi ovinka skozi Shedanijo in okupirano Zeolijo bo izgubil precej časa. Mi imamo samo eno in edino možnost. Ne moremo mu slediti v Cesarstvo. Prej ali slej bi nas prestregli in glas o tujcih bi se hitro razširil. Tudi preko portalov ne bo šlo. Tevapati na Amrokhovi poti so neuporabni, saj bo takoj začutil uporabo prehodov in se nam bo na daleč izognil. Uporaba magija torej odpade.

Na lov ne gremo na običajen način, saj vilinu ne moremo slediti, torej si izberimo drugo pot. Pravzaprav nimamo izbire,« poudari zadnjo besedo in zaskrbljeno nadaljuje, »Čaka nas prečkanje silno neugodnih Severških vrat. Vilina bomo prestregli v Zeoliji, tik pred vstopom v domačo deželo. To je naša najboljša možnost. Na mesto srečanja moramo priti pred njim in se dobro pripraviti. Ne bomo se soočili z malce spretnejšim tatom, temveč mogočnim rešmeagom.«

Lena trpko pripomni:

»In kako naj pridemo do Severških vrat?«

Lin se nasmehne:

»Saj ne bomo pešačili ali jezdili.«

Arcus prikima:

»Lin ima prav. Ne pozabimo, zdaj smo v deželi vilinske milosti. Ker ne nosimo tehagacev,« se nasmehne, »si lahko dovolimo razkošje skoraj neopaženega skoka s tevapatom. Na srečo je skrivnost tukajšnjega tevapata ostala,« naredi hip premora, »skrivnost. V enem skoku bomo udobno blizu vznožja Severških vrat.«

Lena vpraša:

»Zakaj ne moremo skočiti v Zeolijo in lepo počakati na našega tatiča?«

Lin trpko odvrne:

»Kot je omenil mojster Arcus, Amrokh bi nas začutil. Poleg njega se tu nekje smuka še peklenska princesa. Ona nas ne bi samo začutila, temveč bi natančno vedela, kam smo skočili. S tem bi spravili v nevarnost tudi tehagace. Skratka,« vse premeri s srepim pogledom, »Najprej bomo skočili do prijateljev, zatem nas čaka pot v žrelo mabometa.«



Vilin se spretno izogiba radovednim očem. Zdaj je najbolj iskana oseba Ozunja in tega se dobro zaveda. Kako naj dragocene kristale moči prepustim neumnim smrtnikom? Nespretno bi jih uporabili in nad mojo deželo priklicali gnev Božanske osebnosti. Tisti sibeti mogoče niso tako pomembni. Bom že iznašel način do moči kristalov. Ko bom najmočnejši na svetu, bom obnovil nekdanjo slavo Mealkuda!

Z največjo naglico, ki jo dopušča vilinski konj, jezdi proti vzhodu. Na območju ostankov Cesarstva bo varen izven vidnih in nevidnih oči gozdnih vilinov. Ti nikoli ne storijo ničesar, s čimer bi se razkrili človeškim vladarjem. Kar naj uživajo v svoji patetični vlogi varuhov Ozunja in Aldeverga. Kar naj! Trije dnevi hitre ježe ga ponesejo na rob Zahodne marke. Brez težav prečka Ulurudski prelaz. Do zdaj ga spremlja sreča. Gozdni rojaki ga niso zaznali, a na prelazu ni nobenih straž. Z ljudmi bo zlahka opravil. Človek je kažipot do brezna. Edemejin ...

Ozka pot se začne širiti. Prehod med visokimi gorami ostane za njim. Zdaj sem v deželi Edemejinov. Pred njim se odpre Ulurudska dolina, zdaj sestavni del redko naseljene in precej siromašne Zahodne marke.

Spominjal se je bogatih dni čudovite Aldeške marke. Čez te kraje je pred stoletji, ob zatonu Svetovnega cesarstva, zapuščal kraljestva ljudi. V tistem času žalosti je bil del spremstva žalne povorke, ki je vrnila truplo umorjene rešgeje v objem domovine. Bil je njen zaupnik. Znova ga prevzamejo boleči občutki tistega tragičnega časa. Pred dvema tisočletjema je bil tudi sam podanik cesarja ljudi in vilinske kraljice. Z bolečino se je spominjal strašnega zločina, ko je pod zastrupljenim rezilom edemejina umrla rešmeaga. Kar je za ljudi davna legenda, je zanj včerajšnji boleči spomin. Abram Holgar, krivec za smrt Lorise je že davno mrtev.

Zahodna marka je nastala na krvavem pogorišču Koalicijskih vojn. Česar ni uničilo Carstvo pod jekleno vladavino basilea, so uničili edemejini v svojem iskanju moči in oblasti. Kljub vsemu Vilin postane oprezen. Zdaj je v deželi edemejinov pod vladavino ostanka nekdanjega veličastnega Svetovnega cesarstva. Kar je bilo nekdaj bogato središče topline, je zdaj mrzel rob.

Daleč od svoje dežele ne sme tvegati s poskusi vzpostavljanja zveze s svojim domovanjem. Odpovedal se je magiji, saj bi ga hitro našli. Mimo Landane se mora urno prebiti do Semberijskega prehoda in se pretihotapiti preko okupirane Zeolije do domače dežele. Z opreznostjo se bo izognil radovednim očem.





Milost Etirjev je most čez demonsko reko Alisso


Arcus hitro najde tevapat in povede druščino blizu Severških vrat. Čarovnik dvigne oči v meglo zavit vsek v mogočnem gorstvu:

»Sovražnik je na prelazu. Jata tzevogov je presekala edino možno komunikacijo z Zeolijo. Najbrž jih je vodila Aleja osebno. Utripa njene neuklonljive in neusmiljene volje ne morem zgrešiti, četudi bi ga hotel. Tudi Ureus je blizu, tudi njega čutim.«

Han otožno doda:

»Torej je samo vprašanje časa, kdaj se bodo vsuli v to deželo.«

»Vsaj zaradi dveh vzrokov se ne bodo kar tako podali sem dol. Kot prvo - ne vedo, kaj se skriva zahodno od prelaza. Kot drugo - zasedba Zeolije še ni popolnoma trdna. Počasnejša pehota v spremstvu jeklenih pajkov ne more slediti hitrim tzevogom. Temna vojska ima neobičajno veliko letečih jezdecev,« in se zaskrbljeno pogladi po bradi, »Takšno vojsko lahko ustvari samo polno razvita moč zatabov. To me skrbi,« in bolj zase zašepeta, »Mogoče so bili dogodki v Onostranstvu samo prevara. Kaj, če se Mešarah ne moti? Bomo videli, ...«

Napotijo se proti zbrani vilinski medreji, potuhnjeni v obširnih gozdovih, ki objemajo slabo prehodno stezo iz Severških vrat do Zimnika. Temni tzevogi še ne preletavajo območja, zahodno od Severških vrat.

Vilinska straža pripelje druščino do spretno zakritega šotora aerala Eneja Oloma. Na brezhibno gladkem obrazu temnopoltega vilina lebdi nasmešek dobrodošlice. Telo objema rdeča tunika, okrašena s starodavnim plemiškim grbom, predstavlja poosebljanje izgubljenih modrosti Zlatega eona. Han in Lena srečata še eno legendo starih knjig. Arcus se prikloni:

»Sajaleh, aeral, tagak harašot ikofoles,« in isto storijo še drugi. Vilin negibno stoji in vso druščino premeri z ostrim, prebadajočim pogledom. Strogo odvrne:

»Sajaleh mahibeh edemejin! V deželo vas je vstopilo šest, pred mano vas je pet. Pogrešam Jogamajeh rešmeaga Amrokha Gideusa.«

Arcus ponižno vljudno odvrne:

»Žal je izven dosega vaših milosti. Najbrž je pobegnil na območje edemejinov, v Cesarstvo Shedanio. Tam se lahko skrije. Ljudje ga ne iščejo. Pa še magijo ima.«

Vilin trdo odvrne:

»Magije ne bo uporabljal. Dobro ve, da vsak znak magije privablja našo ali demešekovo pozornost. Če mu napuh ni čisto zameglil vilinskega uma, bo silno previden. Basilea je s svojo strahotno močjo zaslepil moč vilinske vizije. Vsi čutimo strašljivo temino, ki se zgrinja nad sadove Elovega razodevanja. Pogumni gospodar Zeolije je z zagrizenim odporom storil izjemno pomembno stvar,« za hip pomolči in nadaljuje, »Prisilil je basilea, da je pokazal mrtvaški sijaj zatabov. Dal nam je dragocen vpogled v strahoto Jatukameca.«

Naredi nekaj trenutkov premora in se obrne proti Hanu:

»Šezeka Hana Zeolskega, malahida Zeolije, šelgeaca Medalarja, čaka kurir s pismom. K nam je pribežal, preden so tzevogi zatemnili Severška vrata.«

Vse oči se obrnejo proti Hanu, ki stopi korak naprej, rahlo dvigne obrvi in trpko vpraša:

»Kje je kurir?«

Vilin odvrne:

»Vsak podanik plemenitega Zeolca je naš prijatelj in je vreden naše zaščite,« in spusti pogled na plemiški prstan.

Han prikima:

»Hvala.«

Lin tiho doda:

»Amrokh Gideus ima vse tri tehagace in sibet. Na srečo mu manjkata še dva sibeta. A že s to kradljivo prevaro nam je zadal hud udarec. Moji sokoli ga ne morejo izslediti. Od Aldeverga do meje z Zahodno marko je preveč skritih poti. Najbrž bo kmalu izpuhtel v deželi ljudi. Tam bo hitro našel sorodne duše, podložne sijaju moči. Ljudje hitro pozabijo na svoj namen, ko imajo moč v dosegu roke.«

Han nestrpno odvrne:

»Samo manjši del ljudi se napačno odloči. Velika večina nima slabih namenov. Moj oče je na ožinah zdržal dlje, kot je obljubil. Upanje polagam v védenje o veličastju njegove smrti. Potem bodo lahko bardi opevali njegovo junaštvo in ostal bo za vekomaj v spominu svobodnih ljudstev.«

Enej otožno prikima:

»Malahid Zeolski je vreden pesnitve. Naj nastopijo časi pesmi o junaštvih te vojne,« in jih s kretnjo povabi v šotor. Skupina hitro izgine v prostranem, skromno opremljenem bivališču. Hanu najprej pade v oči očetov služabnik Eril. Ob pogledu na gospodarjevega sina se prikloni. Enej reče:

»Gospodar Zeolski, tukaj je tvoj kurir in njegovo sporočilo.«

Han stopi do Erila:

»Vse mi povej!«

Eril zakašlja in najprej izroči zapečateno ovojnico. Han jo hitro odpre in preleti očetovo sporočilo. Za hip leže senca na resen mladeničev obraz. Lena opazi mrak na Hanovem obrazu:

»Kaj je?«

Odloži papirus, stisne ustnice in svoje oči sreča z njenimi:

»Pismo je bilo poslano še pred zadnjo bitko. Umrlo je veliko pogumnih vitezov. O grofu ni nobenih novic,« se zamišljeno zazre v točko pred sabo.

Enej položi dlan na Hanovo ramo:

»Še bo čas za pesmi žalovanja. Zdaj je čas za odločitve. Kako naprej? Če je plemeniti mož umrl, njegova smrt ne sme biti zaman. Pridružite se mi,« jih povabi, »Malahidovo junaštvo je luč naših namenov. Za vekomaj bo sijalo na nebu naše odločenosti, da stremo Moloh zatabov.«

Han prikima in spravi pismo. Pogladi po prstanu. Izvir plemenite moči je, kot veleva prastara tradicija, na sredincu leve roke. Če pade še cesarska moč, je mogoče edini dedič veličastne dediščine človeštva. V hipu ga prešine odgovornost, naložena mu na hrbet.

Bo zmogel? Je dovolj plemenit in čist za to strahotno breme? Osrednje mesto v šotoru zavzema čudovit, na steno pritrjen zemljevid. Na njem so še stare meje med nekdanjimi cesarskimi deželami. Gozdni vilini nikoli niso priznali posledic katastrofe izpred dveh tisočletij. S črno so pobarvana področja, ki jih je basilea zasedel v prejšnji vojni.

Enej dvakrat zaploska in služabniki na dolgo mizo hitro prinesejo hrane in pijače. Z mehko kretnjo jim ponudi sedeže za mizo. Znova jih prevzame čudovita eleganca vilinskega. Vsepovsod je čutiti ta prefinjen občutek za lepoto. Celo začasno domovanje gozdnega vilina kaže moč veličastja, silno voljo življenjske radosti. Amrokhovemu domovanju, ukleščenemu v ledeno deželo, navkljub neizmerni lepoti, vlada plazeči duh umiranja.

Han opazi odsotnost tistih letečih svetlečih metuljev ali kaj podobnega. Vojaki so pravi vilini in ne golemi. Pravzaprav tukaj sploh ni sledov magije. Enej ugane Hanove misli:

»Prijatelj, mi ne uporabljamo golemov in še mnogih drugih čarovnij, saj verjamemo v sobivanje z duhovi narave. Golemi in ostali magični predmeti bi nas ločili od vira naših življenj. Želimo živeti v edinstvenosti in sozvočju s svetom okoli sebe, z izvorom simfonije tega življenja. Če se ločiš od duše sveta in njegovega življenja, postaneš sebičen, aroganten in poln napuha ter jeze. Mi ne gradimo gradov ali umetnih vojsk za ustrahovanje življenja, saj s tem delimo ta svet. Ne moreš se bojevati s samim sabo. Takšen boj te uniči. Prej ali slej.«

Lena suho doda:

»Modre misli. A tukaj gotovo nismo zaradi kramljanja o moralnih načelih in gozdnih duhovih. Imate kakšne informacije o stanju izza sedla? Tam moramo zgrabiti za vrat pohlepnega vilinskega arogantneža, preden se nam izmakne v zavetje svojega zglancanega zidu.«

Enej se nasmehne:

»Plemenita Lena Pendewar, ste vedno tako neučakani? Ste venomer z mislimi pri vojni?«

Ona se spogleda z Vilinom, kratko odkima in sede med Hana in Eldarja. Enej začne zgodnjo večerjo:

»Dragi prijatelji in prijateljica, huda je ura, ki nas je zbrala okoli te mize gostoljubja. Sovražnik življenja iz Megšelema je potrkal na vrata halaje. Danes večerjamo tukaj, jutri bomo mogoče prisiljeni jesti kje drugje. Teh niti usode ne moremo prebrati. Vladar zlo še nikoli ni bilo tako močno in nepremagljivo, a svobodna bitja še nikoli niso bila tako razdeljena in zastrupljena s svojimi slabostmi. Elejla v telesu basilea jeklenega Božanskega carstva ni dosegel uspehov zaradi svojih vrlin, temveč zaradi človeških in vilinskih slabosti. Poglejmo resnici naravnost v oči! Tudi vilinski narod je s svojim tiščanjem glave v pesek sokriv za tako gladek poraz Medalarja. Zaradi tega je ves preostali svobodni svet v težkem položaju. Žal smo gozdni vilini, kljub naporom za povrnitev nekdanje moči, prešibki za kakšen pomembnejši vojaški prispevek. Taghea našega ljudstva je velikanski, a nas je odločno premalo. Pomislil sem tudi na škrate in njihovo kraljestvo. A njihova volja nam je znana. Ne bodo se vmešali, dokler ne bodo neposredno ogroženi. Oni še ne vedo, kaj pomeni opustošenje megšelemskih zveri, saj je zadnjič to gorje ostalo pred njihovimi vrati.« in za hip počaka, kot bi želel, da se njegove misli vtisnejo v misli prisotnih. Nadaljuje:

»Zanima me, kam se bo usmerila volja Carja Megšelema? Kam bo namerjen naslednji basilejev udarec?«

Arcus dvigne čašo in nadaljuje začeto misel:

»Mešarah za obred Pemej potrebuje tehagace in sibete. Vse tri kristale in vse tri prstane. Brez obreda ni izničenja premoči zatabov, ni izenačitve sil v tem in drugem svetu. Žal je Amrokhova spletka,« razočarano vzdihne in trdo nadaljuje, »Ta spletka je zapletla stvar. Mešarah pred obredom ne more in ne sme aktivno poseči v vojno. Dokler ne zlomi moč zatabov, se svet ne more izviti iz črne volje Božanske osebnosti. Vojska na daljnem zahodu se pripravlja in čaka. Pemej bo Mešarahov znak za začetek osvobajanja od okov Megšelemskih verig. In znova smo pred istim. Dokler ni izveden Pemej, je pošiljanje te vojske v boj zgolj nepotrebno tratenje ljudi in sredstev. Z močjo zatabov ima basilea neomejene vire. Zaradi umazane spletke izgubljamo dragocen čas. Vesoljno carstvo je vse močnejše. Basilea, kdor koli je že, zdaj čaka. Ob vsej svoji moči si lahko dovoli to razkošje. Poleg tega ima še eno mogočno prednost. Naj vam razkrijem bolečo resnico,« in pogoltne slino. Molk leže na prisotne. Vsi pričakujoče čakajo na Arcusove besede. Čarovnik se zaveda, kako bodo prisotne pretresle njegove besede:

»Basilea Carstva ni človek tega sveta. Elejla si je našel telo človeka Onostranstva.«

V šotoru se najprej nihče ne zgane. Vse ohromi šok tega spoznanja. Šele ko vse doseže bridkost strašnega spoznanja, besno završi. Arcus komaj umiri nastali vrvež:

»Nisem vas hotel strašiti. V luči teh novih zapletov vas moram seznaniti s tem dejstvom. Basilea, Božanska osebnost, je tako grozljiva in neizmerna strahota, ker je njegova zloba v gostem telesu Onostranstva in ima neverjetno mogočne sposobnosti, pravzaprav je gosto telo prineslo neizrekljivo silnost energij Megšelema. Kakšno bo razmerje sil, ko Mešarah izvede Pemej? Iskreno rečeno, ne vem. Mešarah je Elejlinim služabnicam povzročil udarec, a vse skupaj kaže na strahotno spletko. Elejla tako lahko z devetimi zatabi ustvarja strahovito magijo brez omejitev tega sveta. Svoje moči ne črpa samo iz tukajšnje energije, temveč tudi iz skoraj neskončne zaloge Onostranstva. Združil je temeljne sile obeh vesolj. Ima neizmeren um, z njim prekaša vsak razum tega ali onega sveta. Vsak zastoj v njegovi kampanji me navdaja s strahom, da je na obzorju še kaj strašnejšega. Zdaj torej vidite, kakšno zlo nam je nanesel Amrokhov napuh. Zagotovo ste popolnoma doumeli vso strahoto njegove spletke. Čeprav mu uspe sanjski uspeh in se dokoplje do vseh dragocenosti, je proti Božanski osebnosti zgolj nespreten vajenec. Vladar bo takoj, ko bo zaznal čaranje s tehagaci, našel vir čaranja, lastnika kristalov izsledil in uničil. Takoj bo našel tudi pot do preostalih dveh zatabov in z dragocenostmi zlahka zavladal vsemu živemu in neživemu v tem, drugem in vseh vesoljih. Noben Mešarah nas ne bo več mogel rešiti. Samo El ve, s kakšno grozo bomo soočeni.«

V šotoru znova završi. Arcus nerad izdaja podrobnosti glede narave Božanske osebnosti. Enej dobro ve, kaj pomeni utelešenje Elejle v telesu gostega Onostranstva. Proti takšni moči je vsa vilinska magija zgolj nedolžen prdec. Tega se dobro zaveda.

Sesede se v svoj stol in odsotno zre predse. Amrokh bo prej ali slej poskusil uporabiti tehagace. Samovšečnost ga bo gnala v akcijo in s tem bo zapečatil še kaj več od svoje vladavine mabamnepotu.

Tišino prekine do zdaj molčeč vilin mrakobnega videza z roba mize:

»Slišali smo o temni služabnici. Živi v krhkem, skoraj otroškem telesu in uničuje voljo odpora. Nazadnje je zaradi njenega čarovniškega poljuba klonila celo mogočna Zeolija. Kdo je? Od kod je? Kakšno je to orožje Teme?«

Arcus zakašlja, se sreča s svetlimi vilinovimi očmi in odgovori:

»Ta groza je zagotovo damejah,« in v šotoru završi. Čarovnik zajame sapo in nadaljuje:

»Kjer je en damejah, je gotovo še drugi. Vedno je Elejla z natanko dvema damejahoma. Ta stvor v krhkem telesu ima očitno nalogo – zasedbo izbranega cilja brez boja. To ji odlično uspeva,« in mirno nadaljuje pripoved:

»Sama se nekako predala in tako pride v bližino poveljujočega. Ko je prišla v bližino Malahida, se je obramba Ožin še isto noč sesedla. Poguba jim je potem sledila vse do Venegarja. Žal ničesar ne vem o teh zadnjih tragičnih dneh Zeolije. Ujel sem samo nekaj namigov. Mogoče grofov služabnik ve o tem kaj več. Z orožji čarovnije damejaha je lord Ureus tisto noč prebil do tedaj nezlomljivo obrambo, kljubujočo neznosni premoči.«

Vse oči se uprejo v Erila. Samo pogoltne grižljaj in odkima:

»Žal ne vem veliko. Čeprav sem bil v bližini grofa, se nisem udeleževal bojnih posvetov. Še pred »ujetništvom« meašike in umika me je odpustil s pismom. Glede demonske zaloge,« usmeri svoje oči v čarovnika, »Ujeli so jo med padcem Ožinske trdnjave. Dala mu je ponudbo.«

Han hladno vpraša:

»Kakšno ponudbo?«

Eril se nasmehne:

»Ponudila mu je kraljestvo v zameno za prehod njene vojske.«

Han skrušeno skloni glavo.

Vsi obmolknejo, saj vedo za posledice zavrnitve nespodobne ponudbe. Mogos in pol kasneje so Severška vrata padla, a o usodi Venegarja, zadnjega zatočišča ostankov zeolske vojske, še ni nič znanega. Noben kurirski sokol se ni vrnil.

Lena prekine mučno tišino:

»Ne razmišljajmo o tem, kar je bilo. Trenutno je pomembno zgolj eno samo vprašanje,« in z očmi vročično skače od enega do drugega in Hanu nameni pomirjujoč pomežik, »Kako bomo našli in zgrabili tistega izdajalskega Vilina? Če sem prav razumela, ima v svojih rokah edino orožje proti basileju. Se motim?«

Lin otožno prikima:

»Žal se ne motiš. On ni samo Vilin, on je eden najmočnejših rešmeagov severnih rojakov. Ne moreš kar stopiti do njega in mu zagroziti z jeklom.«

Lena jezno položi kozarec na mizo in nejevoljno doda:

»Potem pa pametnejši od mene na kratko povejte, kako se bomo dokopali do dragocenosti? Nisem se podala v izgnanstvo zaradi romarskih užitkov. Naša grofija je zaradi tega padla v brezno suženjstva. Nočem verjeti v nepotrebnost žrtvovanja naše dežele. Zadnji boj Zeolije se mora osmisliti!«

Arcus se spogleda z Vilini. Pomirjujoče poišče Lenin vročičen pogled in mirno doda:

»Pot ni bila zaman. Res je, Amrokh nas je prevaral. Vse nas je dobro potegnil. Mogoče bo svojo pridobitev želel čim prej uporabiti. Takoj bom vedel, kje čara. Žal bo enako hitro vedel tudi Vladar. Kakor hitro bo začutil čaranje, bo, kot sem omenil, pohitel proti viru. Amrokh je mogoče močan vilinski mag, a zavedajmo se,« dvigne glas, »Proti Božanski osebnosti je nemočen. Samo Mešarah po Pemeju lahko zlomi moč zatabov. Nihče s tega sveta ni tega sposoben. Takšen je ustroj božjega telesa in tako so stvari urejene. Mi moramo samo slediti poti, po kateri nas vodi božja previdnost.«

Na omizje leže moreč molk. Vsi za nekaj trenutkov umolknejo. Čarovnik je kratko in jedrnato pojasnil stanje stvari. In to stanje je trenutno v službi Božanskega carstva. Zgolj dan ježe proti vzhodu, na vrhu prelaza, vihrajo modre zastave z rumenim soncem, zastave Božanskega carstva.



Severška vrata je obilno pobelilo nočno sneženje. Leden vzhodni veter prinaša mrzlo zimo. Caog Val in Caog Itirar se izgubljata v oblačnem pokrovu. Pot na obe strani prelaza se izgublja v globini, potopljeni v meglen plašč.

Drobne zakrite oči zrejo v daljavo. Deklica je debelo ovita s toplim krznenim plaščem. Opazuje sivino Ozunja. Poleg nje stoji nemrtvi Lord vojske Severa, Seth Ureus in čaka na njen namig. Ne drzne si spregovoriti, dokler mu tega ne dovoli Volja drobnega telesa. Plemitašica je potopljena v svoje vzvišene, nedoumljivo veličastne misli. Mraz se zareza v vse pore na poti tulečega vetra.

Končno Damejah spregovori skozi usta meašike Aleje. Njen glas, kljub nežni milini, izžareva strašljivo mogoto, srhljivo ljubkost:

»Vidiš gospodar vojne, spodaj so Vilini. Pravzaprav jih ne vidim, temveč voham smrad njihove otroške magije. Zbrali so se in čakajo na šaroka iz lastnih vrst. Ta našalit prihaja z dragocenim darom, neprecenljivimi dragulji. Voham ga. Vsak dan je bližje našim dverim.«

Lord prikima. Meašika ima svoje niti speljane skozi nešteto spletk in jih sočasno vleče. Nekaj je vedel o tehagacih, izvoru sovražnikove moči:

»Smo zato obstali na tem prelazu? Zaradi sovražnikovih kristalov?«

Deklica počasi obrne glavo in dvigne pogled proti mogočnemu obličju vojnega gospodarja:

»Tudi zato smo se ustavili. Zakaj bi se preganjali po širjavah, če bo orožje samo padlo v naše roke? Vendar imam drugačen načrt,« in se glasno nasmehne, »Verjetno že dolgo niste postregli z ocvrtim Vilinom.« Lord prikima:

»Ne pomnim dneva, ko sem nazadnje zagrizel v vilinska rebrca z gobjo omakico.«

Deklica se nasmehne in s pogledom objame v trd led zapičene prapore:

»Mogoče bodo kmalu stregli z Vilini. In to obilno. Božanska se bo odločila, kaj storiti s hrano tam spodaj,« in pogled ji zaplava nad meglicami zahoda.

V zraku so tzevogi, s posebej začaranimi goblini, spremljali vsak gib globoko pod sabo. Severna armada je razpolagala z nekaj sto tzevogi in stotinami črnih jastrebov. Dvigne pogled v sivo nebo:

»Popolnoma vladamo nebu nad Medalarjem. Pernati izvidniki Gozdarjev in Vilinov so izginili. Ta dragocen prelaz, dragi lord, je trdno v naših rokah. Nihče ne more mimo jeklenih pajkov, letečih izvidnikov in drugih pazljivih oči. Kljub ognjenim kočijam, pajkom in jati tzevogov v vojni za Medalar ni zmagala orožna sila,« in si pomane roke, »temveč moč moje Volje. Lahko bi šla tja dol v tiste meglice in vzela Vilinom vso voljo do boja. Ampak tega za zdaj še ne smem storiti.«

»Zakaj?« presenečen vpraša lord.

Ona veselo odvrne:

»Prehitro bi se razkrila njihova šibkost in naša moč. Zdaj že vedo, Božanske ni moč zlomiti z nekaj hokus pokusi. Posvetila se jim bom, ko ujamem našalita. Trpinčila jih bom s spoznanjem, da je njihovo edino orožje postalo orodje v službi Božanske volje. Svoje bom dosegla tako, da bom proti njim uporabila njihove slabosti. Vilini ne bodo nikamor pobegnili. Prihranila jih bom za desert. Najprej se bomo v pravem trenutku pozabavali s Cesarstvom Shedanija.«

Njen smeh odmeva po planjavi in se izgublja v ledenem vzhodnem vetru. Nekaj trenutkov še stoji, zatem stopi do tzevoga, se nanj spretno povzpne in izgine v sivini naletavajočega snega. Vrne se v toplejše zavetje Severške doline. Želi se vrniti k svoji trofeji.



S sebe strese sneg in odvrže topla oblačila. Osvobojena svilena tunika zaplapola v soparni toploti ogrevanega šotora. Lahkotno stopi mimo negibnih Set'Arusov in poišče obilno postavo dragocenega jetnika. Nepremično stoji pred lepo izdelanim reliefnim zemljevidom. Ko zasliši nežne korake deklice, dvigne pogled in se čemerno nasmehne:

»Draga moja, niste najbolj razpoloženi.«

Svilena tunika zaplahuta, deklica se nasmehne:

»Občutki vas varajo. Veste, zakaj ste še živi?« ledeno sikne. Malahid Zeolski odkima.

Lahkotno se usede naproti njega in poišče sovražni pogled izpod gostih obrvi. Zlahka, čisto brez magije, razbere čustva in ga razigrano ogovori:

»Dragi prijatelj.«

Malahid dvigne obrvi in mračno odkima:

»Nikoli nisem in ne bom vaš prijatelj,« a ona veselo presliši njegovo opazko:

»Nikoli ne dajajte tako končnih ocen. Živi ste z namenom. Prej ali slej boste v moji družbi sprevideli nesmiselnost upiranja Božanski volji. Za tako plemenitega moža zagotovo ni primerno, da svoje slavno življenje konča kot dodatek orčjemu golažu. Vaše sovraštvo in strah sta čudovit duet. Prava fantazija! Z njima ste vse bližje služenju božanstvu. Spoznali boste veličino smisla bivanja v službi čudovitega božanskega načrta. Temu ne morete pobegniti. To vam je bilo usojeno, še preden ste se rodili svoji tragično preminuli mami.«

Malahid spusti pogled in ogorčeno odvrne:

»Sovraštvo do vas? Ne,« in se pomilujoče nasmehne, »Pomilujem vas, saj ste z zlom zastrupili življenje otroka, ko ste mu ukradli krhko telo. Okoli sebe širite strupene hlape megšelemskega zla. Vi ste kužna bolezen tega sveta. Kje je tista nežna deklica, pravi lastnik tega ljubkega telesa? Kam je izginila, ko ga je obsedla bolezen Damejaha? Kje je? Je še kje v globinah duha? Še kdaj pokliče na pomoč? Kdaj zajoče?«

Deklica se zakrohota in v hipu zresni. Skozi pajčolan tariha premeri svojo trofejo. Nežno, ljubeče, nadaljuje:

»Kaj je Damejah? Saj ne veste, kaj je to. To sem jaz. V Božanskem carstvu sem meašika Aleja I. Nisem se, za razliko od vas, ustrašila svojega namena v novi vesoljni ureditvi. Tukaj in v Onostranstvu prihaja na oblast nova moč, novo Božanstvo. Elejla bo zavladala in El bo pozabljen. Moj namen je vodenje sil novega reda. Nočem vojne, ker deklice vemo, kako neumno je pretepanje. A fantje ste pač fantje. Vedno se morate primerjati, kdo ima daljšega, ta vaš večni boj za alfa status. Orčja pest pacifikacije je potrebna ravno zaradi fantovskega pobalinstva. Orki, goblini, tzevogi in kačjeglavci so neizčrpen vir svežih vojsk. Teh živalic nam nikoli ne bo zmanjkalo. Vsak upor proti božji volji bo strt, kajti zmage proti božjemu ne more biti. Zlomili bomo vsak odpor bitij tega sveta!« grozeče zarenči.

Malahid se gromko zakrohota:

»Odpor bo obstajal za vekomaj. Dokler se vi in vaša vojska lemkamija ne razblini ob srečanju z resnično naerikh. Prej ali slej bo nekdo prišel in vas po zadnji plati, ker se igrate z ognjem.«

»Mislite na Mešaraha?« in se prisrčno nasmeji, »Našalit vilinske krvi bo s tremi tehagaci padel naravnost v moje naročje. Ups, gotovo vas nisem obvestila o rešmeagovi kraji tehagacev naravnost izpred nosu vašega sina in njegove zabavne druščine temnega vilina, gozdarskega poglavarja in plemkinje Lene. Zdaj skupaj jočejo na ramenih aerala in čarovnika. Od tod so slabe tri dni ježe.«

Malahid prebledi. Opazi srago potu, polzečo po grofovem zatilju. Zmagoslavno dvigne brado in nadaljuje:

»Izgnanstvo vašega sina je mrtva potrata časa. A ne bojte se! Kmalu bom priredila ganljivo družinsko srečanje. Samo eno do svojih niti bom zategnila in zgodilo se bo. Ste presenečeni?«

Grof ostane brez besed. Skrivnost sinove poti je razkrita. Amrokh je edini vilinski rešmeag, ki ima opravke s tehagaci. Kako je lahko našalit? Kako se je lahko to zgodilo? Kako? Kaj hoče doseči s to krajo?

Deklica bere njegove misli. Sočustvujoče tiho doda:

»Vaš vilinski prijatelj arogantno misli, da lahko doseže Onostranstvo, se polasti še manjkajočih sibetov in potem z močjo Elovega razodevanja zavlada svoji deželi. Po stoletjih kraljic hoče postati edini kralj. Najbrž se istočasno želi poigrati z Božanstvom. Na svojo žalost se je grdo precenil in hkrati neumno podcenil božanske moči. Vilinsko čaranje s tehagaci bo zasmrdelo do neba. V pravem trenutku bo patetični Mealkud postal orčja slaščičarna. A najprej bo arogantni samopašnež za nas opravil nekaj poslov na zahodu. Nevede nam bo pomagal do pomembnega cilja. Malce se bomo zabavali ob pogledu na vojskovanje njegovih golemov. Dobro je poznati taktične lastnosti sovražnika. Osebno sem se angažirala za ta projekt.«

»Vi?«

Deklica se znova nežno nasmehne. Če bi lahko pokukali pod tarih, bi videli prav prisrčno deklico, nesposobno pohoditi tudi mravljo. Otožno odvrne:

»No ja, ne čisto neposredno. Saj menda od dobro vzgojene plemenite punce ne pričakujete klatež po divjini. Za preganjanje po necivilizirani divjini raje uporabim pogrešljive ljudi. Kaj mislite, kdo vam je prišepnil spremembo načrta za svojega sina? Zakaj ste se tako zlahka premislili? Zaradi navdiha modrosti in plemenitosti? Dajte no, ...«

»Ti?« prebledi grof.

»Vsekakor. Žal nisem želela pretiravanja z vplivi. Nisem tvegala z jemanjem morale tvojih vojsk. Čeprav mislite, da se nam je mudilo do Severških vrat, temu ni tako. ni bila nujna hitrost, temveč pravočasnost. Samo tako se bo vse odvilo po mojih pričakovanjih. Ta vojna z Zeolijo je bila izjemno koristna izkušnja. Vse predhodne bitke moje armade sploh niso bile bitke v pravem pomenu besede. Šlo je za pokol živine, imenovane Medalarska vojska. Boj s tvojimi medrejami je predstavljal prvi resnejši izziv. Prave podatke za natančno analizo slabosti carske vojske mi je dal šele preboj Ožin. Brez spoznanja slabosti ni napredovanja. Vi osebno ste precej trši oreh. V sebi nosite avreolo izumrlega viteštva. Mogoče je vaše stališče posledica vpliva vladarskega prstana, ki je odromal k vašemu sinu. Najbrž je to najpomembnejši razlog vašega preživetja dovolj daleč od orčjih loncev za golaž.«

Grof dojame grozljiv obseg meašikinih spletk in vročično vpraša:

»Kaj pričakujete od mene?«

Ona z roko frcne po zraku in lahkotno odvrne:

»Za zdaj še ne vem natančno. Vem samo eno. Vaše življenje je za zdaj na pozitivni strani enačbe. Pobegniti ne morete, saj ste že izkusili moč uroka. Zakaj bi po nepotrebnem prelivala kri? Nisem morilka.«

Grof samo sunkovito diha in v glavi se mu pletejo niti spoznanj. Opazuje svojo ječarko. Ravnodušno sedi in se pod tarihom zadovoljno smehlja. Po krajšem premoru nadaljuje:

»Dragi grof, vsaj do družinskega snidenja ste na tej strani črte življenja. Kakor hitro bo našega gostoljubja deležen vaš sin in bo dragocenost na njegovi roki varno spravljena, pa bom znova razmislila. Tudi vi razmislite! Dobro razmislite!« rezko zaključi in vzdihne, »Morebiti bomo obnovili veliko Zeolijo v okviru Carstva.«

Malahid se zakrohota in prevrne zastavico sredi Zeolije:

»To vam ne bo uspelo. Kar pozabite na rodbinski prstan. Naša rodbina ne bo nikoli dopustila njegove izgube. Nikoli!«

Deklica ledeno odvrne:

»To sploh ni odvisno od vaše volje ali volje vašega ljubkega sina. Vedno imam več načrtov in tisti, ki vključuje človeške slabosti, skoraj vedno deluje. Ljudje ste tako predvidljivi.«

Malahid se nasloni na zemljevid:

»Sicer pa, ste pomislili, če niste malce preveč podcenili vilinske modrosti?«

Deklica stopi naproti grofa in se na enak način nasloni na zemljevid. Prime nekaj rdečih zastavic, vsaka predstavlja mazob:

»Po potrebi bodo ti mazobi krenili na ta izhodišča,« in jih zapiči na nekatere točke ob vilinskem zidu, »V vsakem je cahat Set'Arusov, obogaten z nekaterimi blagodati posebej začinjene magije zatabov. Ognjene kočije in jekleni pajki so še najmanj nevarni kosi orožja, ki bodo zarožljali ob belem zidu napuha in arogance. A ta orožna moč je zgolj zadnji izhod pri discipliniranju prestrašenih vilinskih kraljestev. Zgolj zadnji in skrajni. Raje imam manj drastične metode. Najslabši suženj je mrtev suženj.«

Malahid mračno pribije:

»Zidu ne boste prebili. Verjemite mi na besedo, vilinska magija je neprebojna. Komaj čakam na vaš propad.«

»Bomo videli,« ostro odvrne in se nasmehne, »Propad Vilinov boste opazovali iz prve vrste. To vam zagotavljam z avtoriteto carske meašike!«





Deklici v Lithinallu


V pristanišču Feod Urugh vlada neobičajen vrvež. Največje pristanišče Vzhodnega morja je največje pomorsko oporišče Božanskega carstva. Stotine novih bojnih ladij se pozibava na valovitem morju. Široke priobalne ladje za prevoz pehote so zasedle vse pristaniške pomole. Tisoči vojakov vseh ras iz vseh koncev Carstva se strumno vkrcavajo na velike ladje. Na malce drugačne ladje z izredno plitvim ugrezom se s pomočjo ramp vkrcavajo ognjene kočije in jekleni pajki. Njihov dim se meša z izparinami velikanskih zalog.

Vse skupaj z najvišje ploščadi trdnjave nad zalivom opazuje drobna postava. Virena, še ena meašika Božanskega carstva, hoče osebno spremljati zadnje priprave:

»Ne vemo, kaj nas čaka na Severnem otočju.«

Mož poleg nje čemerno doda:

»Tako velika vojska za nikogaršnje otoke?«

Deklica za hip pomolči, zatem rezko odvrne:

»Tega ne vemo. Otočje je dobrih osemdeset kilometrov severno od najsevernejšega vilinskega otoka. Čeprav je tamkajšnja postojanka komaj vredna tega imena, ne smemo tvegati.«

Mož kljubuje:

»A tja poslati ...«

Ona ga grobo prekine:

»O božjih namenih ni razprave ali dvoma! Božanstvo je jasno izrazilo voljo! Otočje moramo zasesti, ga utrditi in pripraviti za nadaljnje naloge! O tem ni razprave!«

Visokorasel mož pogoltne slino:

»Razumem. Hotel sem,« a ona ga znova prekine:

»Vem, kaj ste hoteli, torej besede zadržite zase! Spodaj vas čaka naloga!«

»Mož se vzpne na tzevoga in odleti. Virena ostane sama. Za hip pomisli na Alejo. Zabava se s svojim ujetnikom in prede svojo mrežo. V pravem trenutku se ji bom pridružila. Kako hitro opravim s to nalogo. Zasedba otočja daleč na severu bo za nadaljevanje vojne dragocena pridobitev.

Moramo prestrašiti viline. Omehčani od strahu se bodo prej izpostavili. Otočje je, čeprav prazno, del Mealkuda. Ocena njihovega odziva bo dala dragocene podatke o resnični moči Mealkuda. Po potrebi bo zapela pesem naše ognjene pesti. Takoj bomo vedeli, s kakšno močjo razpolagajo Nesmrtni.

Skoči na tzevoga in zmajska zver se vratolomno spusti na veličastno poveljniško ladjo. Virena se hitro odpravi v poveljniško kabino, pravzaprav veliko dvorano z razgledom na premec.

Zbrani častniki se kratko priklonijo.

»Kdaj bomo odpluli?«

Hendvejski tramakoš odvrne:

»Jutri zjutraj.«

Deklica si zadovoljno pomane dlani:

»Kdaj bomo prispeli na cilj?«

»Če bodo ugodne razmere, čez trideset dni. Vse ladje imajo kristalni pogon, zato bo šlo hitro.«

Virena suho doda:

»Vem! Sama sem ukazala vgradnjo kristalnega pogona v invazijske flote. Pridružila se vam bom tik pred invazijo. Zdaj imam opravek na zahodu.«



Virena je s spremstvom tzevogov brez jezdecev pristala ob kraljevi palači v Lithinallu. Morala si je ogledati dragocene ujetnice.

Povsod so bili pripadniki Krvne garde. Celotno območje palače je močno zastraženo. V njej so dragoceni ujetniki in pravkar imenovan carski guverner. Živčno je prestopal, ko je zagledal drobno dekliško postavo:

»Vaša svetost,« se prikloni in enako storijo še vsi drugi. Meašika, popolnoma sama, odločno vstopi v dvorano. Poleg guvernerja zagleda žensko. Zelar Feowellska, vdova mrtvega kralja Medalarja. Torej sta nekje njeni hčeri.

Guverner odločno stopi proti njej. Namesto pozdrava mu meašika nameni vprašanje:

»Kje sta dekleti?« in poišče Zelarin pogled. Ženska ob pogledu na meašiko spusti glavo.

Guverner hoče nekaj reči, meašika vztraja:

»Dekleti! Kje sta? Nisem prišla na družabni obisk.«

Rdečelasi mož pogoltne slino in odvrne:

»Poslal bom po njih.«

Meašika sikne:

»Upam, da so nedotaknjene,« in pripadniki krvne garde se pomaknejo bližje k dolgi mizi sredi dvorane. Ravno za to mizo so pred pol leta neuspešno iskali kompromis za obrambo Medalarja. Zdaj je središče razkosane suženjske province.

Guverner se pogladi po košati rdeči bradi:

»Na srečo so premlade za fukališče.«

Deklica zasika:

»Še ena nespodobnost glede plemenite krvi.«

Guverner osramočeno spusti glavo. Meašika se usede na najvišji stol za mizo. Krvni gardi namigne, naj Zelar posedijo poleg nje. Namigne tudi drugim in vsi si molče izberejo stole okoli velike mize.

Nekaj trenutkov čakajo na Virenine besede. Najprej je ogovorila Zelar:

»Gospa, kako ravnajo z vami? Povejte po resnici.«

Zelar spusti pogled in pogoltne slino.

Virena se zresni:

»Tako torej?« in se posveti guvernerju, ki ga oblije hladen pot strahu:

»Kaj smo rekli glede žena izbranih hesed malahidskih družin?«

Suhljat mož s tresočim glasom odvrne:

»Do njih se moramo spoštljivo obnašati, ker so lahko zaradi svojega krvnega porekla dragocene za utrjevanje božanske vladavine.«

Meašika vzdihne:

»Tako je! Tudi dvorni uradnik to ve. A vi?« zapiči pogled v rdečelasca, »Meašika Aleja mi tega ne bo zamerila. Zaradi slabega uveljavljanja ukazov Božanske osebnosti vas razrešujem dolžnosti,« in guverner se prime za vrat. Glasno hropeč se sesede na tla. Vsi umolknejo. Sliši se samo rdečelaščeva agonija. Meašika vstane in stopi do trzajočega telesa:

»Kako si lahko tako neumen? Moral si ga vtakniti v prepovedano odprtino! Moral! Samo jaz in meašika Aleja odrejava, katera plemenita ženska je namenjena razvedrilu. Samo midve! Vsi drugi morate hvaležno izvrševati božjo voljo.«

Telo obmiruje, kri se pocedi iz ušes in ust.

»Odnesite to nesnago in jo vrzite lakošem ali volčinom!«

Služabniki takoj pritečejo in v grobni tišini odnesejo guvernerjevo truplo. V to tišino v spremstvu straže vstopita deklici. Zgroženi umakneta pogled od okrvavljenega trupla. Meašika ju medeno sladko povabi:

»Dragi moji! Pridita in sedita poleg svoje matere.«

Plaho pristopita. Meašika se nasmehne:

»Le pogumno. Ne bojta se. Mož, ki se je nespodobno obnašal do vajine mame, je primerno kaznovan. Božansko carstvo je mogočno in si lahko dovoli velikodušnost do žensk modre krvi. Oprostita, nisem se še predstavila,« in sladkobno doda, »Jaz sem carska meašika Virena I. Na poti do meašike Aleje sem se ustavila, da preverim, kako je z najbolj dragocenimi ženskami Medalarja. Hvala Elejli, da sem tu.«

Deklici se najprej objameta s svojo mamo in sedeta. Prva se predstavi starejša:

»Jaz sem Imea Feowell.«

»Jaz pa Jena,« doda mlajša.

Virena se toplo nasmehne:

»Torej smo se spoznale. Aleja si bo očitno morala najti novega guvernerja. Mogoče še ne veste, vaš stric Malahid je še živ.«

»Živ?« dekletom zasijejo oči.

Virena prikima:

»Trenutno je gost meašike Aleje. Vsekakor nobena od vas ne bo šla na jug za poplačilo Nimorjevih dolgov. Božansko carstvo ne bo dajalo plemenite krvi za plačilo brezkrvnim.«

Zelar otožno vpraša:

»Tudi vi veste za njegove mahinacije?«

»Seveda vemo, saj se je hotel s pomočjo izposojenega razglasiti za basilea. Nikoli ne bom razumela, zakaj možje tako radi trgujejo z ženskami? Ste vedele, da se je pred kratkim tudi brezkrvnež v službi kneza Orwena pogajal o vas? Arogantni liberos se je hotel polastiti najplemenitejše krvi te dežele. Seveda smo ga zavrnili. Meašika Aleja je odgovorna za vaš blagor in guvernerjeva smrt je garancija vaše nedotaknjenosti.«

Zelar vpraša:

»Zakaj nas ohranjate? Zakaj nas preprosto ne prodate najboljšemu ponudniku? Od kod ta velikodušnost? Mnoge malahidske ženske so končale v jamitskih kurbiščih.«

Virena se znova prijazno nasmehne:

»Ve imate srečo, ker se po vaših žilah pretaka zeolska kri. Mi ohranjamo samo kri, vredno ohranitve. Vse drugo preprosto razredčimo v anonimnost. Bodite zadovoljne s svojo usodo. Seveda vam ne bom lagala,« in mračno zaključi, »Zagotovo boste nekega dne poročene v skladu z interesi Carstva. Politična poroka bi vas čakala tudi v Medalarju, a v Carstvu je izbira neprimerno večja in boljša. Mogoče je dobro, da veste še sledeče,« in zaupljivo zaključi, »Ženske v Carstvu imajo več pravic, kot so jih imele v Medalarju. Verjamemo, da je za svetovno ravnotežje poleg moškega meča potrebna še ženska milina.«





Pogum brez modrosti je pesem brez melodije


Amrokh spretno prikriva svoje vilinsko poreklo. Ljudje so površni in nepazljivi. To je očitno zlasti tam, kjer ritmu življenja vladajo rutine. Hitro se približa svojemu prvemu cilju – mejni soteski med nekdanjim Medalarjem in Cesarstvom Shedanija.

Pred široko strugo velikega Massaneda se znajde v zagati. Del cesarskega Severnega zbora je malce južneje od Semberie. Okoli mostu je razporejena široka pahljača vojnega tabora. Obstane in opazuje. Ob vsem tem oklevanju so morali ravno tu postaviti svoj tabor.

Ni si dovolil tveganja s priklicem izvidniškega sokola. Tabor najmanj treh medrej je klasičen vojni tabor modernega Cesarstva Shedanije. Razmišlja, kaj mu storiti. Kar tako ne more bližje. Najbližji most pa je vsaj dan ali dva ježe vzhodneje. Kaj zdaj? Druga možnost je težko prehodno hribovje, objemajoče pomembno Semberijsko dolino. V vsakem primeru ga čaka izguba najmanj dneva ali še več, odvisno od prehodnosti brezpotja. Dragocenega časa za ovinke nima na pretek. Druščini, ki ji je izpred nosu izmaknil dragocena kristala, gotovo križem rok ne objokuje izgube dragocenosti. Najbrž ga bodo želeli prestreči na poti domov. Mora jih prehiteti. Čakata ga dve oviri. Najprej cesarska vojska, zatem pa še nič manj naporni orki in ostale dobrote Carstva.

S svojimi vilinskimi močmi raziskuje lesen zid z razglednimi stolpi, kjer vihrajo cesarske, malahidske in vojne zastave. Posebej se je posvetil stražarjem. Teh je zaradi velikosti tabora zelo veliko. Noben uporaben urok ga na odprtem ne more skriti pred pogledi stotin stražarjev. Kakor hitro bo uporabil urok, bo viden vsem, ki vidijo uroke. Tega pa noče.

Na voljo ima samo eno pot. Poskušal bo s prebojem čez ostro zobovje hribovja. Najbrž je kakšna steza. Zaupa svoji vilinski intuiciji. Urno požene konja in izgine v sveže zasneženem gozdu. Megličasta silhueta pobeljenega hribovja je v teh, nič kaj zabavnih razmerah, vsaj pol dneva ježe proti severu. Potem ga čaka tvegan prehod čez strma pobočja in na koncu še spust v dolino, o kateri ne ve ničesar. Vse lepše in zanimivejše.

Vilinski konj v težavnem svetu slabo napreduje, navkljub čarobnim vilinskim dodatkom. Vztrajno se pogreza v mokro in debelo snežno odejo. Nalete severnega vetra vsaj malo blažijo škripajoče smreke in breze, ki tod rastejo v nenavadni simbiozi. Najbrž so ostanek kakšnih srečnejših časov.

Hribovje raste počasneje, kakor si je zamišljal. Noč ga najde sredi gozda. Nihče ne ve, kakšne zveri skrivajo noči pozabljenih strmin.



Enej pospremi skupinico do roba vilinskega tabora. Nizki šotori se spretno zlivajo z naravo. Deset dni so preživeli v gosteh ponosnega plemiča Pozabljenih in zdaj je čas za nadaljevanje poti.

Vilinski tegešaz ustavi svojega konja na robu nenavadnega spleta svilenih niti:

»Tukaj, na robu milostnega vpliva moje dežele, se konča moja pot. Rad bi šel z vami, a tukajšnji dogodki žal zahtevajo mojo neprestano prisotnost. S pomočjo primerno uročene berekoh palice boste zlahka našli vrzel mimo sovražne vojske. Skritim očem sovražnikovih vohunov se boste izmaknili samo z lastno veščino tihotapljenja. Zato le previdno. Čas za junaštva še ni prišel.«

»Hvala,« se Lin zahvali in trdno drži začarano palico. Brez obotavljanja poženejo konje po zasneženi pokrajini. Pred njimi se vzpenjajo na pogled neprehodne gore Aldeškega visokega gorstva. Skoraj vsi vrhovi in nedosegljivo strma sedla so višji od treh kilometrov. Pravzaprav so takšen strm in strnjen neprehoden zid skoraj vsa gorstva znanega sveta. Prehodi med visokimi zobmi gorskih verig so redki in težko prehodni. Ravno zato so tako pomembni vsi malce prijaznejši prelazi. Samo gozdni vilini poznajo skrivni prehod čez Aldeške gore mimo nadzorovanih Severških vrat. Pozabljena steza drzno obide najvišji vrh, epsko imenovan Mešarik Caog in se strmo spusti v odročen zatrep Južne Severške doline. Tam se sreča z divjimi brzicami še mladega Velikega Massaneda. Pri vrhu doline se srečajo besneči vodotoki petih mogočnih slapov, bruhajočih iz neprehodnega zastora visokih gora. Upali so, da skrivnost skrivne stezice ni odletela v sovražni tabor.

»Znova gremo na hribe,« se nasmehne Lena.

Han prikima:

»Nov hrib, nova avantura. Ta pot bo najbrž precej zahtevnejša. Upam, da imamo dovolj vrvi in klinov.«

Arcus reče:

»S takšnimi razmerami imam dovolj izkušenj. Od sneženja je minilo že najmanj pet dni,« in z roko poznavalsko zajame nekaj snega, ga pomečka v dlani in odvrže, »Zmrzal je dovolj močna za varno pot. Da nas le ne bi pred prehodom doseglo kakšno obilnejše sneženje ali veliko krdelo utešev.«

Ostali člani druščine ves čas molčijo. Nič kaj niso polni veselja ob pomisli na prebijanje čez gore. Vilinski konji so sicer sposobni premagati precej zahteven teren, a tokrat ne bo šlo brez pomoči vrvi in klinov. Potem je tu še grožnja krvoločnih utešev. Ti volkovi velikosti trimesečnega teleta so izjemno hitri in vzdržljivi. Celo popolnoma odrasel samec velikega sabljezobega medveda kus se umakne večjemu krdelu teh zveri. Vedno napadajo v krdelih. Pravijo jim zveri divjine, saj živijo samo izven civiliziranih dežel severa. Lin je ves čas pripravljen na strel. Ampak ob napadu velikega krdela vedno ne pomaga niti hitrost vilinskega lokostrelca.

Zaslišijo presunljivo tuljenje utešev. Lin oprezno preiskuje z redkim drevjem poraščeno pobočje. Za zdaj imajo srečo, saj veter piha s hribov navzdol in zveri jih ne morejo zavohati. Ne smejo biti izvohani, kajti hrup napada velikih volkov in zlasti njihovih krvavečih trupel bo zagotovo privabil zmajske izvidnike. Izurjeni tzevogi vonjajo kri na kilometrske razdalje.

Skozi vse gostejše meglice se v naletih vrtinči zvok ledenega vetra. Visoke gore so popolnoma zakrite z oblačno zaveso. Mrak začne presti svojo temačno mrežo. Eldar, Lin in Arcus zaskrbljeno iščejo prostor za varno prenočevanje. Tako strmo pobočje ne nudi kakšnega posebnega zaklona. Ostanki poti so popolnoma zabrisani pod debelo snežno odejo. Edini vodnik je začarana palica v Linovih rokah. Mrak se zgosti v temno in strašljivo noč. Veter še kar neusmiljeno biča popotnike med vztrajnim napredovanjem navkreber do vrha prvega grebena. Ta del poti, kljub svoji temačni strašljivosti, pravzaprav sploh ni med nevarnejšimi. Spust na drugo stran bo zahtevnejši. Arcus in Eldar se tega dobro zavedata, saj odlično poznata konfiguracijo tukajšnjih gorskih hrbtov.

Pred glavnim grebenom sta dva hrbta. Prvi je lažji, a je sestop v vmesno sotesko, pravzaprav usek, skoraj nemogoč brez dobrega poznavanja sistema polic. Kaj hitro se izgubiš. Vzpon na drugi hrbet pa zahteva poznavanje vrzeli v granitnih skladih, ki se vijejo med ostrimi skalami.

V trdi temi najprej obstane Eldar:

»Siliti naprej v tej temi ni več varno. Tukaj se bomo utaborili. Ne prižigajmo ognja zaradi tzevogovega toplotnega vida,« in z očmi preleti nebo, »Malce se je razjasnilo.«

Han vzdihne:

»Brez ognja bomo zagotovo izpostavljeni morebitnim volkovom in podobnim zverem. Vprašanje je, kaj je manj tvegano.«

Arcus ga potreplja po rami:

»Takšna je pač divjina pred sovražnikovim nosom. Ves čas bomo morali izbirati med dvema enako nevarnima tveganjema. Ne gre drugače,« in se nasmehne, »Tokrat na veselico povabimo sestradane uteše, drugič nam bo mogoče bolje s tzevogi.«

Han stisne ustnice in hitro pripravi zimsko vrečo. To vilinsko darilo je namenjeno prenočevanju na odprtem, tudi sredi zime. Narejena je iz trdega blaga, zato ga ne more pregristi niti največji volk. To je sicer bolj slaba uteha, a bolje nekaj, kot pa nič. Lena se uleže poleg njega in smukne v vrečo. Zaradi vetra glasno vzdihne:

»Še ena avantura brez jasnega cilja. Upam, da tokrat ne bomo končali praznih rok. Rada bi tistemu izdajalskemu podlasniku prisolila kakšno klofuto. Vilinski velikaš gor ali dol, rdečica zaradi moje klofute na arogantnem ksihtu mi bo poplačala vsa trpljenja in tveganja te poti.«

Oglasi se Arcus:

»Prav rad ti bom omogočil priložnost za takšen prijateljski pozdrav izdajalcu. Amrokha moramo ujeti in zaklad izročiti Mešarahu. Od tega je odvisen razplet te vojne.«

Lena nejevoljno odvrne:

»O ja, samo čez te gore se pregrizemo, se prebijemo mimo sovražnikovih patrulj in ujamemo Vilina. Gotovo komaj čaka na nas. Res dobri obeti,« in čemerno vzdihne, »Na srečo upanje umre zadnje.«

Arcus se vedro nasmehne:

»Ampak vsaj upanje imamo. Že to je nekaj.«



Zjutraj jih prebudi nežno sneženje. Veter proti zori pojenja. Oblaki gosto prekrivajo nebo. Lin tiho komentira:

»Ne vem, naj se tega pokrova veselim ali bojim?«

Eldar prvi pospravi svojo vrečo in skoči na konja:

»Druščina, gremo novim zabavam naproti!«

Sledi mu Arcus in zatem še preostali. Eldar Linu z roko nakaže vodstvo:

»Od zdaj naprej smo življenjsko odvisni od tvoje palice. Še pred poldnevom bomo na vrhu, zatem sledi spust, kar je brez berekoha garantiran samomor.«

Lin požene konja in drugi mu tesno sledijo. Molčijo ves čas do vrha. Občasno zaslišijo volčje tuljenje. Lin s svojimi vilinskimi očmi prečesava okolico in nebo nad njimi. Med vse redkejšimi drevesi je vedno več ruševja. Občasno splašijo kakšno gozdno žival, ki odhiti svojo pot.

Na vrhu grebena se na drugo stran, okoli tristo metrov globoko, spušča splet precej ozkih polic. Malce se nadihajo, razgledajo, kolikor je to možno zaradi mimohoda meglene zavese in urno nadaljujejo pot. V kakšnem drugem letnem času in dobrohotnih okoliščinah bi bil to prav prijeten izlet, če seveda odštejemo vedno prisotno grožnjo utešev in še kakšnih drugih zveri divjine.

Skalne police so huda preizkušnja celo za vsega vajene vilinske konje. Pot se silno zavleče vsled spolzkosti strahovite strmine. V dolini jih pričaka precej gosto rušje in zgoščene zaplate velikih smrek. Zaslišijo zvok vode. Lin se ozira okoli sebe in konj nemirno prestopa. Poti že dolgo ni nihče izsekal, zato jo samo sluti.

Eldar vzdihne:

»Pot si bo mogoče treba izsekati.«

Lin prikima in potegne vitek meč omeag in pihne:

»Temu ne morem reči pot, temveč smer našega gibanja.«

Arcus zlovoljno reče:

»Tole tavanje se mi ne zdi dobra ideja. Mogoče je kakšen naravni prehod na drugo stran. Ne smemo se takoj oprijeti mečev in za sabo puščati od daleč vidne poseke.«

Lin otožno odkima:

»Ne vem, ali bo palica delovala po takšnem ovinku. Niti sanja se mi ne, kaj je na drugi strani.«

Čarovnik odločno reče:

»Še vedno se lahko vrnemo nazaj.«

Eldar oklevajoče prikima. Lin skomigne z rameni:

»Pa poskusimo.«

Skupinica ob steni, ki ji ni videti vrha, jezdi vse višje proti zatrepu doline. Naporna pot se izteče v visokem slapu, ki se razlije med ostanke plazov. Konji se ugrezajo v sneg. Na srečo še ni padla glavnina snega. Dokler se veter ne obrne v jugo, ne bo veliko padavin. Za pot so porabili veliko ur. Končno se rušje dovolj razredči in najdejo pot na drugo stran. Prečkajo zanimiv preplet živahnih potočkov, ki se združijo v deročo reko in nadaljujejo na drugo stran. Palica v Linovih rokah je hladna. Torej so daleč izven poti. Na drugi strani jih čaka enak zastor neprehodnih sten. Spretno iščejo pot med velikimi balvani in vse gostejšim rušjem. Končno Lin zazna reakcijo palice in veselo vzklikne:

»Palica je našla pot. Kmalu se bomo zagrizli v pobočje,« in pogleda kvišku v divje stene. Granitni stebri svečano kipijo v nebo in izginjajo v beli zavesi. Vilin kmalu ustavi konja in s pogledom išče vrzel v steni:

»Tukaj mora biti prehod. Upam, da še obstaja. Brez tega lahko sedemo na tla in bridko zajočemo. Palica žal ni tako natančna, oziroma moji občutki niso dovolj natančni.«

Eldar prvi opazi skrit usek:

»Tam je.«

Niti vilinove oči niso kos razločevalni moči gozdarjevega pogleda. Lin se oddahne in povede skupino. Kmalu se začnejo prebijati navkreber. Začetni del je precej zahtevnejši. Znova zaslišijo oddaljeno presunljivo uteševo zavijanje. Naj ostane to zavijanje udobno daleč. Noč jih preseneti tik pod vrhom. Zgolj vilinskim očem se lahko zahvalijo za varen prihod na široko sedlo med dvema vrhovoma. Le tu in tam pobeljeno temino granita prekinja s snegom težko obložena zaplata rušja.

Znova jih čaka noč brez topline ognja.

Novo jutro jih burno pozdravi z bučanjem vetra. Megle se kot preganjen plen podijo med skalami. Pomikajo se strnjeno, saj bi jih gosta megla zlahka ločila. Veter odnaša glasove. Kot vihrava roparica jih luča v ledeni nepovrat. Sporazumevajo se lahko samo s kričanjem. Hitro zapustijo izpostavljeno sedlo. Spodaj jih čaka manjša dolina z iztekom v vrtoglavem prepadu.

Druščina tako še en dan preživi v megli in vetru. Na srečo so vsaj za silo varni pred pogledi zmajskih izvidnikov.

Tedaj se zgodi. Ravno pred vzponom v novi granitni zastor. Brez vilinovih čutil bi bili pogubljeni. Leden zrak prešine krik:

»Uteši!«

Odzovejo se bliskovito. Na manjši jasi naredijo krog in izvlečejo meče. Velika zver od nikjer prileti nad Eldarja. Gozdar se spretno odzove. Zver z razparanim trebuhom cvileče trepeta na polomljenem rušju. Naslednja je na vrsti Lena. Ona ima manj sreče. Prvi zveri zada boleč spominek v pleča, za drugo je kanec prepočasna in sila udarca jo zbije s konja, ki je žrtev tretje zveri. Konj presunljivo zahrza, ko se prednja noga znajde v bolečem stisku velikih zob. Lena se krčevito izmakne. Nadnjo poleti nova zver. Vilin jo še zadnji hip z natančno odmerjeno puščico pošlje v Onostranstvo. Arcus se spretno izogne naskoku dveh zveri in prebode velikega samca med mesarjenjem Leninega konja. Eldar še dva velika volka hitro spremeni v trzajoča trupla. Lena se za hip prepozno obrne. Velika siva gmota jo podre. V nogi začuti vrelo bolečino. Takoj zatem jo strašna sila bliskovito potegne. Prestreli jo mešanica bolečine ugriza, udarcev ruševnatega vejevja in ostrine ledenega snega. Glasovi se izgubljajo. Za hip ujame Hanov krik:

»Lena!«

Takoj zatem jo objame trda tema boleče strahote. Zvoki bitke izginejo. Vse se potopi v plašč medlega lebdenja med bolečino in smrtjo.

Han hoče pognati konja iz kroga obrambe. Arcus ga zadrži:

»Ne! Če se oddvojiš, si mrtev. Dokler uteši ne sprevidijo cene za nekaj kosov mesa, moramo držati skupaj!«

Moč čarovnikovega glasu, podkrepljenim z urokom, ga obdrži na mestu. Hip zatem pride k sebi in s podvojenim besom odbija naskoke velikih volkov. Bitka je privabila še nekoga. Zasliši se veličastno rjovenje sabljezobega kusa. Po zvoku sodeč je šlo za veličastnega samca. Očitno se je razbesnel, ker so uteši predrzno vdrli v območje njegovega gorskega kraljestva. Volkovi ne odnehajo. Ob rjovenju zaslišijo šum približevanja nečesa velikega. V megli opazijo mogočno silhueto.

Lin prvi opazi novega gosta na zabavi:

»Naj se veselim ali bojim?«

Eldar se nasmehne in z mečem spusti kri še enemu volku:

»Najprej se moramo razveseliti. Uteši so izgubili preveč samcev za tvegan boj s kusom. Ta velik in star samec je besen zaradi kaljenja miru v svoji dolini. Utešem bo želel prešteti nekaj reber.«

Arcus doda:

»Ko jo popihajo volkovi, jo popihajmo še mi. S kusi se ne znam sporazumevati, čeprav so precej razumni.«

Vilin s strašnim zamahom obglavi volka in spretno obrne konja proti lomasteči pošasti. Volkovi zacvilijo. Nazadnje uspejo dokončno ubiti in odvleči Leninega konja. Han in Eldar čakata na Arcusov znak. Ta želi pognati konja v dir, a jih Vilin ustavi:

»Ne, ne bežite! To je velik samec in noben konj mu ne more ubežati.«

Han jezno pihne:

»Torej počakajmo, naj nas medved seseklja v mleto meso za helzes.«

Vilin odločno odvrne:

»Pogovarjal se bom z medvedom. Vsi bodite tiho in pospravite orožje! Varni smo, dokler kus ne začuti grožnje.«

Eldarjev obraz se razpotegne v kisel nasmeh:

»Ali pa mu ne zakruli v želodcu.«

Velikanska silhueta dobiva podobo. Deset metrov visok medved hlača na zadnjih tacah, prirejenimi hoji po dveh ali štirih. Iz velikih ust štrlita vsaj meter dolga sabljasta zoba. Vedno sta ostra in z enim zamahom razseka še tako velikega nasprotnika. Telo pokriva gosta, črna dlaka, malce ponečedena s sledovi prebijanja čez gosto rušje. Okoli sto metrov pred skupinico obstane, se postavi na vse štiri in se previdno približa še za nadaljnjih 20 metrov. Znova zabrunda svojo veličastno pesem in z njo ledeni kri v žilah.

Lin dvigne roko in nekaj zakliče v popolnoma neznanem jeziku.

Medved nekaj odbrunda.

Arcus vpraša:

»Kakšen jezik je to?«

»Pradavni jezik gozdov, ko je bil svet še brez ljudi, torej lep in mlad.«

Arcus prikima in se kislo nasmehne:

»Lep in mlad, a jaz sem star in grd. Upam, da tudi medved ni pozabil jezika, čeprav ne vem, koliko je mlad, a lep gotovo ni.«

Drugi molčijo. Vsi so prepuščeni vilinovem znanju neznanega.

Vilin in medved tako izmenjujeta glasove in čudno zveneče besede. Velikanska zver se čisto približa. V očeh se zrcali nedostopna strogost, potopljena v golo fizično moč.

Za potrebe te zgodbe prevedimo te starodavne besede.



»Modri bivalec gozdov pravičnih, kaj počneš na moji zemlji v družbi teh glasnih zalogajev? Kaj ne vidite, kakšno nadlogo ste privabili?«

»Preko tvoje veličastne zemlje nas vodi nuja. Nikakor nočemo motiti tvoje vzvišene veličastnosti.«

»Saj ste jo zmotili in to kar bridko zmotili. Razmišljam, koliko grižljajev mi lahko ponudijo vaša uborna trupla?«

»Naša trupla ti, o mogočni vladar Severa, ne bodo ponudila nobenega zadovoljstva. Večjo radost bo našla tvoje dobrohotno srce, če nam pomagaš od tod in odvrneš zmaje na nebu.«

»Ste prijatelji ali sovražniki odvratnih zveri na nebu? Takšnih ni bilo že mnogo stotin zim! Celo najmlajši med njimi so gorkega okusa.«

»Ti leteči grozoviteži zagotovo niso in ne morejo biti naši prijatelji! O mogočni, hitimo za njunimi opravki v službi gozdnih bivalcev Severa. Najbrž se lahko vaše veličastje nasiti s sveže narezanimi uteši! Mnogim smo odvzeli zverska življenja.«

»Zakaj misliš, da mi bodo teknili ti smrdljivci? Še gorkejši so od običajnih utešev, saj so označeni z znamenjem zmajskega zla! Iz njihovih peklenskih mrtvaških duš sije devet v desetem. A v vaših mislih najdem samo obup in izgubo ene.«

»Da. Veličastni, v tem boju smo izgubili plemenito bojevnico, častivredno pesmi bivalcev starega Severa«

»Podložniki zatabov se bodo dokopali do nje.«

»Jo lahko rešimo, preden pride v roke gospodarjev temnin?«

»Ne! Podvizajte se, dokler se še lahko! Že tako sem do vas izkazal preveč milosti! Že dolgo nisem večerjal vilinskih konj z jezdeci.«

»Pozdravljen mogočni vladar severnih Gozdov!«



Lin namigne druščini:

»Gremo! Pohitimo, dokler še lahko!«

Han ogorčeno odkima:

»Nikamor ne grem brez Lene! Moramo vsaj poskusiti z reševanjem iz krempljev zveri!«

Lin čemerno odkima:

»El ti pomagaj pri tem, a mogočni kus ne bo več dolgo čakal. Gremo! Nisem prerezal toliko uteševih vratov, da postanem kusov obrok!« zakliče odločno in požene konja. Vsi mu sledijo.

Han še malce okleva, a ga v Linove besede prepriča jezno medvedovo brundanje.

Divje se poženejo proti robu doline. Medved izgine nekam proti jugu, mogoče na sled bežečim utešem.



Lena pride k sebi samo za kratek hip. Začuti bolečo moč jeklenega stiska velikih čeljusti. Objema jo ledeni bič zračnega piša z enakomernimi udarci ruševnatih iglic. Zavoha strahotno volčjo sapo. Na srečo znova izgubi zavest.

Za hip se nekje visoko v zraku zave bolečega telesa. Vsak košček izmučenega telesa jo neznosno boli. Ne more se premakniti. Poskusi nekaj reči, a samo izdihne mrzel zrak. Nad sabo, v vročičnem plesu pisanega zbora bolečin, zagleda silhueto človeku podobnega bitja. Zasliši nerazumljive besede. Prestreli jo groza. Znova omahne v odrešujočo nezavest.



Lomastenje pustijo za sabo. Do police nad dolino ne izrečejo niti besede. Samo čim dlje iz te peklenske luknje! Hanu se po glavi pretakajo različne misli. Izgubili so Leno. Če bo imela srečo, jo bodo volkovi raztrgali in v trenutku bo njena duša odplula v Onostranstvo. Srečala se bosta v Kadešahu, kjer bo etirjev bard opeval njeno junaško smrt.



El, milostna božja navzočnost,

Radodarna veličina tega in onega bivanja,

Spokoj naj duša tvoja najde,

Naj te brodar spusti preko tiste reke,

Naj te etirji ponesejo v višave svetle gore,



Draga bojevnica,

Srčna prijateljica,

Plemenita iz poštene častivredne hiše,

Zvezde zdaj dajejo ti zadnji poklon,

Moje srce čuti hladen kamen odsotnosti,

Postani nebeški fedajin,

Ost v ledenem srcu krvnikov.



Srd moj zavihral bo čez dežele očetov,

Jekleni piš naj odnese seme Megšelema,

Oj etirji mili, oj lae edanim,

Ogenj naj dvigne se in vrne mi tvojo toplino.



Osamljen vilinski jezdec se prebije mimo cesarskih straž in obmejnih postojank. V daljavi ugleda silhueto gradu na griču, objetem v obroču utrjenega starega mesta Landogar. Včasih je bilo to mesto zeolska južna utrdba, zdaj je najbrž polno vzhodnih hord.

Grad Landogar je silno stara utrdba. Nazadnje je v njem bival Arij Landogar, mahib in malahid južne meje Zeolije. V burnih dnevih po zlomu pri Ožinah je poskušal zadržati povodenj orkov in kačjeglavcev. Z drugorazrednimi prostovoljci je našel smrt v kratkem in ogorčenem, čeprav brezupnem odporu na severni ravnici. Tik preden so orki hoteli naskočiti nezaščiteno mesto in si postreči s človeškim mesom, se je vmešala Prevzvišena. Na koncu so v mesto vkorakali Zalabenci in Hendveji. Orki so se zadovoljili z mesom potolčenih ostankov izmučenih medrej.

Na grajskem vrtu so zaplapolale zastave Božanskega carstva in Zalabena.

Vilin ni polagal nobene pozornosti na pristanek jate tzevogov s pomembnima gostoma.

Na ravnici opazi nenavadne bojne stroje. Eni so nepremični, a drugi, podobni velikanskim pajkom, škripajoče korakajo. Takšnih bojnih strojev še ni videl. Stisne ga nekaj nedoločenega. Konja požene v objem gozda. Pritajena zla slutnja premaga željo po podrobnejšem razgledovanju nenavadnih mašin. Noče tvegati soočenja z mestno vojsko. Najbrž jih je preveč za enega, še tako mogočnega vilinskega velikaša.

Razmišlja in tuhta, a ne sluti navzočnosti drobnega bitja vrh visokega stolpa. Preveč je zaposlen s svojimi mislimi.

Mogočni grajski stolpi se izgubljajo v meglenem ovoju. Deklica stoji na najvišjem stolpu. Ob njej so neme postave strašnih Set'Arusov, drugod po gradu je razporejena Krvna garda. Opazuje drobno silhueto, ki se pojavi in takoj izgine v obširnih gozdovih vzhodnega konca Aldeškega gorstva. Set'Arus ji poda podolgovato cev. Ta je na obeh straneh zaprta s stekleno lečo. Namigne negibni postavi za sabo:

»Dragi prijatelj, sami se prepričajte o nemoči Vilina,« in mu poda svojo kovinsko cev, »Poglejte skozi ta termogled. Vilinov obupni sijaj me je skoraj oslepel. Nobena vilinska čarovnija ga ne more skriti pred to zabavno napravico.«

Grof Malahid se zdrzne, čemerno stopi poleg deklice in zgrabi ponujeno napravo. Pogleda v smeri dekličinega prsta in res se zariše zelenkasta bleščeče žareča silhueta, odtisnjena na belem ozadju.

»Zakaj ga ne zgrabiš, če si tako mogočna?«

Nasmehne se:

»Zakaj bi ga? Nimam tega namena. Nesrečnega vilina vam kažem, da se prepričate. Moj načrt se odvija, kot sem si ga zamislila. Saj sem vam pravila, vsi so nevede v moji službi. Rešmeaga Amrokha Gideusa čaka pomembna misija na daljnem zahodu. On se tega še sicer čisto ne zaveda, a verjemite, že drugo leto bo v moji službi. Zame bo, pod pretvezo interesov svojega kraljestva, opravil nekaj zadev. Trenutno je pomemben samo zaradi ene zadeve! Prirediti mi mora srečanje starih prijateljev. Prej ali slej se bodo srečali. Šele potem bom zgrabila veselo druščino,« in rezko pristavi, »Božanstvo bom obilno obdarovala.«

Malahid ob njenem prostodušnem govoru komaj zadržuje izbruh besa. Ta deklič se dobesedno norčuje iz mogočnega vilinskega rešmeaga. Zabava se ob misli, da je njena lutka. Pri Elu, ta krhka krota se norčuje iz rešmeaga Mealkuda! Takšno pošastno bitje ne sme več živeti. Napne mišice. Zdaj je čas za akcijo. Zdaj. Še preden bodo stražarji mignili, jo lahko zaluča čez zid. Samo trenutek potrebuje. Samo ...

Deklica poišče njegov srdit pogled in se ledeno zareži:

»Dragi prijatelj, raje ne poskušajte, kar imate v mislih. Bolelo bo, a ne mene. Jaz imam za vašo igro bolečina – nemoč neskončno časa.«

Grof napne mišice. Požene se in kot medved ur vso moč usmeri proti deklici. Ne misli na nič. Začuti udarec v neprebojni nevidni zid. Strahotna bolečina ga prestreli po hrbtu in glavi. Sesede se na kolena. Deklica mirno zre v tresoče klečeče telo:

»Opozorila sem vas! Dragi prijatelj, nikarte nadme z neumnostmi. Tudi ta bolečina je popolnoma nepotrebna izkušnja.«

Grof razočarano in polne jeze zaječi:

»Čarovnica! Ne boš zmagala. Rad bi dovolj dolgo živel in na lastne oči videl propad zalege tvojega zla.«

Deklici se oči rdeče obarvajo. Zasijejo skozi tarih v barvi velikih rubinov:

»Pozabite na upanje in raje zaupajte novemu redu. Z vsakim dnem se krepita vaša jeza in strah. Kmalu boste blizu meje in šele takrat se začne vaša pot veličine. Božanstvo v vas zmaguje in kmalu boste naš. Vi boste pomembna pridobitev.«

Zatem sunkovito obrne glavo proti gozdu s hitečim Vilinom:

»Tudi našalit bo prepoznal resnično božanstvo in se mu priklonil. Prej ali slej.«

Grof zaječi:

»Nikoli.«

Deklica se nasmehne:

»Bomo videli,« in namigne Set'Arusom. Zapustijo stolp. Malahid začuti ost stražarjevega kopja in počasi vstane. Deklico zre v hrbet in po svoje celo občuduje neizmerno eleganco njene hoje.



Amrokh začuti neprijetno prisotnost. Niti v gostem smrekovem gozdu ga ne zapusti zoprni občutek, da je opazovan. Ustavi konja in skozi krošnje zre proti mestu. Namrdne se zaradi slabega razgleda. Tudi vilinski vid ne predre na gosto posejanih smrekovih debel. Kljub vsemu zaznava prisotnost zgoščene zlovešče sile. Oblije ga pot. Trdno prime uzde in še močneje požene konja. Odloči se za potovanje po gozdu vse do primernega mesta za prečkanje čistine. Upa v svoje veščine, mogoče se bo njegova sreča nadaljevala in se bo izognil sovražnim očem. Zdaj je na sovražnem ozemlju. Mogoče bo moral v primeru preveč zoprnih zapletov priklicati svoje leteče goleme. A to je zadnja možnost. Noče si z neumnim pokolom zveri zaplesti možnosti za zasedbo položaja jakila Arimoje.



V brezmejnih strminah so še kako prav prišle Arcusove plezalne spretnosti. Brez čarovnikovih veščin z vrvjo, klini in zaponkami si sploh ne bi mogli zamisliti vratolomnih prečkanj nevarnih odsekov. Tudi vilinski konji so dokazali svojo izjemnost.

Varno se vzpnejo nad megleno morje. Sonca na modrini neba, prepredeni z belimi nitastimi oblaki, sploh ne občutijo. Leden mraz odganja toploto nizke zimske sončne oble. Začutijo olajšanje, a hkrati zaskrbljeno preiskujejo nebo. Zdaj so na očeh morebitnih letečih lovcev.

Han čemerno vzdihne:

»Če je kaj pravice na svetu, tzevogi ne letijo višje od treh in pol kilometrov. Kar naj se zabavajo z oblaki tam dol.«

»Samo El ve, kaj lahko pričakujemo od temne čarovnije,« doda Eldar z jezo v glasu. Lin in Arcus se razgledujeta. Prepustita se veličastnemu pejsažu, ki ga uživajo na eni od visokih škrbin med visokima brezimnima granitnima vrhoma. Samo nekaj vrhov se pne še višje proti ledeni modrini. Arcus navdušeno opisuje svet skrivnostnih vršacev:

»Nekateri vrhovi so višji od petih kilometrov. Najvišji med njimi sega celo šest kilometrov visoko. Tam se še dihati skoraj ne da. Najbrž so ti vrhovi brez imen zaradi svoje nedostopnosti,« in z roko pokaže v meglico proti severu, »Tam zadaj se greben za dva kilometra zniža v Severška vrata.«

Han z mežikajočimi očmi objema veličastne, v modrino neba kipeče konice skal in očaran odvrne:

»Kakšen prizor. Naši ljudje niso zahajali v te gore. Te so namenjene Elu in njegovim etirjem.«

Lin nestrpno prekine občudovanje veličastja visokogorja:

»Druščina, nerad motim uživanje v razgledu, a tukaj smo lahka tarča. Ne bi računal s tem, da tzevogi mogoče ne morejo tako visoko. Tega raje ne preizkušajmo. Spustimo se nižje, v zavetje megle,« in spusti pogled na palico, »Palica kaže skoraj navpično navzdol. Sonce ima še tretjino poti. Najdimo zavetje za prenočevanje na kakšnem varnejšem mestu.«

»Prav ima,« prikima Eldar in vsi nadaljujejo pot. Zdaj jih čaka še bolj ali manj sestop v toplino doline, potopljene v nepredirne megle. Arcus kislo doda:

»Pri sestopu upam na kaj več sreče. Zdaj vstopamo v Medalar.«

Eldar vzdihne:

»Bivši Medalar.«

Druščina visoko na nebu ne opazi drobne pike. Z nenaravne višine jih opazujejo mrtve oči.



Velika kristalna plošča oživi. Prikažejo se granitni vrhovi in zasnežena škrbina. Na popolnoma beli površini se premikajo štiri temne pike. Deklica zadovoljno sklene roke:

»Pa smo našli izgubljene pikice. Ob primernem času se bodo pridružile svoji družici. Čez gore so jo ubrali ravno tam, kjer sem pričakovala. Naj še nekaj časa živijo v iluziji neopaznega vstopa v Carstvo. Uživajmo v njihovi misiji. Dragi prijatelj, ena od teh pikic je vaš sin. Z njim se bo zaključila dinastija Zeolcev starih dni. Prstana zagotovo ni zakopal v kakšni pozabljeni luknji. Še vedno se lahko odločite za pravo stran in prstan bo ostal v družini. Drugače pa ...« vzdihne, »Imam alternative – več njih, da se dokopljem do dragocenosti. A meni je najljubša miroljubna rešitev.«

Pritisne na gumb. Prikaže se slika ženske. Čeprav živa, je videti precej hudo ranjena:

»Ne vem, kako bo vaš plemeniti sin prenesel pogled na svojo skrito ljubezen, a je prav, da se druščina zbere,« in znova preklopi na prejšnji prizor.

Malahid strese z glavo:

»Nisem tvoj prijatelj, niti se ne bova ne jaz, niti moj sin priklonila Elejli. Moj sin ve, kaj je dolžnost. Ne bo tvegal prihodnosti grofije in dinastije zaradi drobne srčne bolečine.«

»Kakor želite,« frkne, »Omenila sem več alternativ. Nobenega cilja ne prepustim samo eni poti.«

Namigne hendvejskemu častniku. Temnopolti mož prikima gospodarici in urno zapusti grajsko sobo. Vrne se čez nekaj trenutkov. Malahid prebledi, ko zagleda moža v spremstvu častnika Krvne garde. Najprej se začudi, zatem se mu obraz raztegne v glasen smeh:

»Ha, ha, njega si našla? On je ta alternativa? Očitno si nagrabila kar čedno število pretendentov za moj mrtvaški fotelj. Grof mora imeti še kaj več od prstana, plemenite krvi in želje po vladanju.«

Deklica se ledeno nasmehne:

»Božanstvo ne potrebuje plemenitega grofa z napadi veličastja časti, temveč poslušnega izvrševalca božanske volje. Tudi vaš brat je dovolj za tako preprosto nalogo. Med enim in drugim šilcem krepkega bo že našel čas za izvrševanje volje božje. Od njega ne pričakujemo vrhunskih upravljavskih veščin, avtoritete ali celo kakšne volje po vladanju,« in vedro zaključi, »Zeolijo bomo prilagodili vladarju.«

Grof se ne preneha smejati:

»Ha, ha, res si me razočarala. Tarik Zeolski, vladar Zeolije, ha, ha, res dober štos!«

Mlajši brat Malahida je grofovo nasprotje. Usoda se je resnično poigrala z družino Zeolskih. Pajkovsko suhljati udi groteskno visijo od suhega trupa. V oči takoj padejo tudi smešni krompirjasti nos in vedno v nasmeh ukrivljene tanke ustnice, a pri tej karikaturi plemenite krvi je najsmešnejša neurejena kozja bradica. Piskajoči glas tresoče odvrne:

»Moj veliki brat, veš, nisi samo ti na svetu. Tudi jaz sem družina in če ti nočeš rešiti ljudstva trpljenja, bom to storil jaz.«

Malahid mračno zagrmi:

»Ti pijandura nesposobna! Prodal si se za sodček smrdljivega žganja in dva para ženskih mednožij! Saj menda ne misliš, da boš kdaj vladal Zeoliji!«

Deklica se zadovoljno zahihita:

»Res ganljivo družinsko srečanje. Tarik je kljub mnogim nasprotnim mnenjem pokazal zavidljivo veliko prožnosti v odnosu do trenutnega stanja. Bodimo realisti! Zeolija je zasedena zaradi vašega trmoglavljenja. Tzevogi bodo kmalu zlomili še zadnji odpor na tisti skali iznad Venegarja. Žal trdnjave niste gradili za obrambo proti ognjeni moči iz zraka. Tarik ima svojo misijo. Zaustavil bo pokol, spočet v vaši plemeniti betici.«

»Zaustavil? Saj ni več česa zaustavljati. Zeolska vojska se je pogumno borila in častno izginila med legende prednikov.«

»Žal mi je, a se motite. Moj obisk v vojnem taboru, igranje z ostanki mešarahove magije v ječi in vse drugo ima svoj namen. Uspelo mi je dobiti dovolj pomembnih jamitov in mahibov, da sem zajela zeolsko vojaško veščino. Kmalu bodo koristile posebnemu zeolskemu mazobu. Nekaj vaših se je izmuznilo, a to je pač običajni,« in vzdihne, »izmet!«

»Ti kača strupena! Kaj si storila z ljudmi?«

»Nič, samo malce sem jih spremenila. Saj ne gre za kakšno posebej zahtevno čarovnijo. Zeolci so rojeni za vojskovanje. Čast, služenje deželi, vladarju in ostale častne bedarije so ostale. Samo bič je nov, a hrbet je ostal isti.«

Molk zapolni sobo. Tarik svojo pajkovsko podobo postavi na veliko zofo. Roke je prekladal, kot da ne bi vedel, kam z njimi.





Pozornost na Tisto je pot neprekinjene ljubezni


Vilin se nikakor ne more znebiti občutka, da je opazovan. Kljub vsej opreznosti in pozornosti, dostojnem vilinskega velikaša, ni mogel ugotoviti, kdo in od kod ga opazuje. A vilinska čutila se ne motijo. Iz žepa izvleče pomečkan zemljevid. Bolj zase mrmra:

»Hm, prečkati bom moral reko in se izogniti Zeolvergu. To bo najbolj tvegan del. Na čistini bom vsem na očeh. Moral bom tvegati z malce magije. Brez tega se najbrž ne bom izmaknil radovednim sovražnim očem.«

Na piko med oblaki ne polaga nobene pozornosti. Moč svojih čutil usmerja samo na prostranstva opustele dežele. Začudi se odsotnosti sledov vojne. Malahid dežele zagotovo ni prepustil brez boja. Kje so vsi? Nikjer ni sledov orčje povodnji.

Povsod vlada svečana tišina ob spremstvu spokojne beline. Vse skupaj malce spominja na Mealkud na drugi strani Zidu. Popolnoma domače se počuti v objemu zapuščene snežne odeje. Skoraj voha arome negibnosti domačega kraljestva. A do tja je še daleč, vsaj deset dni hitre ježe. Vilinskega konja priganja do skrajnih meja vzdržljivosti.

Usmeri se do reke. Mrak že dodobra premaga svetlobo izdajalskega dneva. V mraku in noči bo lahko hitro napredoval. Zapusti zavetje, če lahko tako reče redkemu bukovemu gozdu. V daljavi zagleda svetlobo vasi. Prva sled bivanja, če odšteje tiste groteskne pošasti pri Landogarju. Napne ušesa. Poskuša razbrati govorico. Čisto navaden pogovor o navadnih rečeh. Spokoj mirnih dni. Res nenavadno. Zasliši tudi pasji lajež. Seveda! Veter piha proti vasi in psi so ga gotovo zavohali. Takoj zatem zasliši neko tuje rožljanje. Glasovi spremenijo ton. Postanejo polni ihte, zle slutnje. Stisne ustnice in spodbode konja. Čim hitreje od vasi. Čez travnik, prepreden z grmičevjem, zdirja s hitrostjo bliska. Zvok vasi se oddalji, lajež psov potihne. Rožljanje se umiri. Znova se znajde v tišini noči. Upočasni konja.

Mirne poti je hitro konec. Zagleda silhueto lesene taborne gradnje. Na obzidju zagleda temno silhueto. Obzidju se vidi, da je bil na hitro postavljen. Najprej zavoha značilne orčje konje, koj zatem še njihove odurno smrduhaste gospodarje. Naleti na velik orčji hordni tabor. Zasliši zversko renčanje v spremstvu grobe orkovščine. Gabi se mu ta robat, nerodno zveneč jezik. Orki govorijo skoraj vilinščino. Besede iz njihovih ust zvenijo silno grobo. Nerodne orkovske glasilke pač niso sposobne tako milozvočnega govora.

Obstane in prisluhne. Med grobim renčanjem orkov prepozna še značilno južnjaško govorico Hendvejev, Južnjakov in celo medalarski izgovor Pogovorščine. Resnično ga preseneti ta čudaška mešanica jezikov iz vseh vetrov človeških dežel. To ni prav nič podobno Carstvu Elejle, ki ga pozna iz nekih drugih časov. Basilea pred dva tisoč leti je imel samo Hendveje, Severnjake, Orke, Kačjeglavce in otroke svojih čarovnij. Ljudem osrednjega dela Svetovnega cesarstva ni zaupal sodelovanja v vojski. V soju tabornih ognjev zagleda plapolajoče zastave. Novo presenečenje. V zimskem vetru ne vihra samo ena zastava, zastava Carstva, temveč plapolajo različne zastave. Prepozna samo carsko zastavo, rumeno sonce na modri podlagi. Smešno poimenovano Božansko carstvo ima skoraj enako zastavo kot enako bizarno poimenovano padlo Vesoljno carstvo. Previdno se oddalji od lesene trdnjave. Ravno ko upa, da je dovolj daleč, zasliši škripanje. Nedaleč stran zagleda silhuete jeklenih pajkov. Groteskne pošasti v gosjem redu, v spremstvu rjovenja čudnih zveri, škripajoče korakajo po cesti proti trdnjavi. Zdaj ima odlično priložnost za bližnji ogled teh pošastnih strojev. Konja priveže ob deblo podrtega drevesa v zavetju visokega grmovja. Tiho se, kot to zna samo vilinec, približa izvoru škripanja. Kovinske pošasti se elegantno premikajo na osmih pajkovskih nogah. Nežive oči medlo žarijo. To so mehanske naprave, podobne našim golemom. Kdo jih upravlja? Zasliši govorico. Stisne se čisto k tlom. Pajke spremljajo v bele in rdeče oklepe odeti vojščaki. Tudi njih še ni nikoli videl. Iz njihove govorice sklepa hendvejsko poreklo.

A niso samo Hendveji. Znova zasliši tudi značilno medalarsko Pogovorščino skupine konjenikov med pajki. Pravzaprav gre za Pogovorščino vzhoda Medalarja. Pod konicami dolgih sulic nosijo majhne zastavice. Takšne je maloprej v povečani obliki videl na trdnjavi. Zbegano premišljuje, kakšna je to vojska. Kakšne so taktične sposobnosti teh kovinskih pošasti? So jim kos moji golemi? V prejšnji vojni ni bilo takšnih pošasti. Kolona gre počasi mimo in v daljavi zasliši rezke ukaze. Škripanje je vse dlje. Zdaj je čas za nadaljevanje poti. Proučevanje nenavadnih naprav zahteva več časa. Toda ravno časa mu primanjkuje, mudi se mu z dragocenostmi v domačo deželo. Dokler dragocenosti niso na varnem, si ne more dovoliti razkošja raziskovanja in proučevanja te čudne vojske. S tremi tehagaci je tveganje preveliko.

Jezdi vso noč do jutranje zarje. Ob nastopu svita začuti utrujenost. Njegovo telo, kljub vilinski čarobni hrani, nujno potrebuje predah. V daljavi ugleda kačo reke. Že v Zeoliji je Veliki Massaned veličastna reka. Zdaj je polna nalomljenih kosov ledu. V spominu ima manj vode. Sredi ravnice zagleda majhen gozdič. Spodbode konja, saj si hoče še pred sončnim vzhodom zagotoviti kritje v tej osamljeni zaplati drevja in grmovja. Sredi ravnice ni nobenega drugega kritja. Trdnjava je že daleč za njim.

Sonce medlo pokuka na jugovzhodu. Počasi se dviguje iznad uspavanje zasnežene pokrajine in odganja plašč hladnih meglic. Pod zgoščeno skupino bukev si uredi dnevni bivak. Še prej preveri, če je resnično sam. Trenutno ni razpoložen za družabna srečanja. Na srečo je sredi ničesar. Okoli sebe vidi posledice jesenske poplave. Tod namreč ni naselij ali pomembnih prometnic, kar pomeni vsaj nekaj varnosti.

Visoko na južnem nebu ne opazi temne jate.



Skupinica se končno prebije do doline. V daljavi je silhueto majhne vasi. Nedaleč stran opazijo slabo vzdrževan kolovoz. Zaslišijo tudi zvok prelivanja vode. V zatrepu grmi mogočen slap. To je eden od petih izvirov mogočnega Velikega Massaneda. Vsak od izvirov naznanja veličastje največje svetovne reke. Lin zatakne palico za pas in olajšano vzdihne:

»Končno je ta pot za nami.«

Arcus prikima:

»Pravzaprav se šele zdaj začnejo prave težave. Smo v sovražnikovi deželi. Čaka nas naporno izogibanje sovražnikom in prijateljem.«

Han vzdihne:

»Za ta prehod smo plačali preveliko ceno. Lena ...«

Eldar ga potreplja po ramenu:

»Saj ne vemo, če je res mrtva. Mogoče so bili uteši v Elejlini službi in so jo kot trofejo pripeljali pred carskega mahiba. Tudi za njih je verjetno precej pomembna. Najbrž je živa vredna kaj več od tega, da jo razkosajo za sestavino orčjega nabodala.«

Han čemerno prikima. Arcus tiho doda:

»Nočemo širjenja novic o vrnitvi zakonitega grofa. Te govorice nas lahko prehitijo in dosežejo izdajalca ali sovražnika.«

Poženejo konje v zavetje starodavnega gozda. Ne opazijo preleta majhnega neslišnega bitja. Med veličastnimi smrekami razjahajo in se posedejo okoli zemljevida Zeolije.

Han hitro prekine molk:

»Kljub vsemu smo v moji deželi. Kar dobro jo poznam. Torej imamo vsaj malo prednosti. Sicer smo že enkrat šli skozi to, a vseeno obnovimo možnosti, kje je Amrokh smuknil v našo deželo in zatem predvideti, kje in kako jo bo prečil. Zagotovo je vstopil pri Landogarju, zapustil jo bo v bližini Aldene. To je edina logična pot.« Prst položi na Landogar in ga zapelje do Aldene. Eldar takoj vpraša:

»Zakaj tako misliš? Zakaj bi izbral ta prehod? Zagotovo je močno zastražen!«

Han hip okleva, zatem strogo odvrne:

»Vživite se v vilinov položaj. Ves čas mora tehtati med hitrostjo bega in varnostjo. Je tako?« se spogleda z Vilinom. Ta zaupljivo prikima. Zatem samozavestno nadaljuje, »Torej se je napotil preko redko naseljene Zahodne marke do Semberije in od tam je verjetno že smuknil v Zeolijo. Pri tem ima pomembno prednost. Tam ga nihče ne išče. Šel je po najkrajši poti in ta ga pripelje do tu,« in znova položi prst na trdnjavsko mesto. Arcus se naveže na njegove besede:

»Hanovo razmišljanje je smiselno. V Zeolijo lahko na razumen način vstopi samo tu. Ta prehod je najboljši kompromis med hitrostjo in izogibanjem, ne glede na koncentracijo vojske na meji. Ne pozabimo,« poudari, »Amrokh je izkušen mag, bojevnik in tudi izvidnik.«

Eldar se pogladi po bradi in previdno vpraša:

»Zakaj pa misliš, da je sploh šel v Zeolijo? Gotovo lahko predvidi naše postopke, saj gre za,« se spogleda z Arcusom, »premetenega vilinskega rešmeaga. Zakaj ni šel še dlje na vzhod? V deželi ljudi je varen. Z večjim ovinkom ima bistveno več možnosti, da se nam izmuzne.«

Han zajame sapo in hladno pristavi:

»Vilina najbrž bolje poznate od mene. Tudi z njegovim napuhom imate več izkušenj. On razmišlja s stališča osebne večvrednosti in samopodobe najpametnejšega velikaša najmodrejšega in najmočnejšega ljudstva sveta. Pot čez Zeolijo ima v njegovih očeh dve prednosti,« in dvigne v pest stisnjeno roko. Odpre palec in reče:

»Prvič! Pot čez Zeolijo je najkrajša,« zatem iztegne še kazalec, »Drugič! Dežela je še v kaosu zasedbe in morebiti še ne čisto dokončno zasedena. V vojni deželi je več možnosti za izmuzljivega podlasnika njegovega kova. Prej ali slej lahko naredi napako in se izda. Tega se zaveda. Vilin onkraj Zidu ni ravno čest gost. Takoj bi vzbudil pozornost. Eldar,« usmeri srepo pogled v Gozdarja, »Amrokh jo je smuknil v Zeolijo ravno tu. Je utrjeno mejno mesto že padlo? Ne vemo.

Mogoče je imel srečo in je ujel kakšno obleganje. Zlahka se je prikradel na ravnico. Carstvo ima druge skrbi in ne lovi vilinskega velikaša. Ob Velikem Massanedu je nekaj poplavnih območij in tam so idealni gozdički za skrivanje pred radovednimi očmi. Edini optimalni prehod v ledeni pekel je po stari cesarski sever – jug cesti, kjer smo šli tudi mi. Ne bo tvegal ovinka do Argaške tesni. Tam je gotovo veliko sovražnikovih čet. Najverjetneje bo poskusil prečkati Massaned južno od Zeolverga, preko Inihtajskega mostu. Izognil se bo prehodu reke sredi mesta, saj tam gotovo vlada obsedno stanje.«

Arcus strne njegove besede:

»Torej moramo pohiteti do severne počitniške rezidence. Vračamo se na kraj zločina. Najkrajša pot je čez prelaz, desno od Spodnjega Massanedskega slapu. Zjutraj zarana odrinemo na pot. Mogoče bomo imeli srečo in ne bomo naleteli na straže ali druge sovražnikove čete.«

Eldar naveličano vzdihne:

»Torej še eno prečkanje gorskega sedla. Pa smo spet tam.«

Arcus opogumljajoče navrže:

»Ta prelaz je bistveno krajši in krotkejši.«

Vsi prikimajo. Čaka jih še ena noč brez toplote. Han stopi do velike smreke in se nasloni na njeno hrapavo skorjo. Arcus previdno pristopi:

»Nekaj te skrbi.«

Han prikima:

»Ne vem, imam zlo slutnjo. Prelahko smo se prebili preko gorovja. Niti enkrat samkrat nismo niti zaslutili letečih izvidnikov.«

Čarovnik dvigne obrvi:

»Prelahko? Tebi se je pot zdela prelahka?« Razširi roke, »Izgubili smo Leno. Iz boja z uteši smo komaj odnesli celo kožo.«

On sunkovito obrne glavo:

»Sovražnik nas je moral zaslutiti. Severška vrata je zasedla sovražnikova vojska. Slišal si Eneja, ko je govoril o strahotah magije Božanskega carstva. Mogoče so naše pameti prekratke za doumetje zapletenih spletk Elejle. Prežema me nedoločljiva slutnja. Globoko v sebi čutim budne začarane oči Carja. Tudi prekleti našalit je najbrž pod skrbnim nadzorom. Čarovniške oči so spretno skrite. Vse to ima smisel.«

»Kako dolgo te žrejo ti sumi?«

»Odkar smo se zagrizli v leden breg onkraj Vrat.«

Čarovnik vzdihne:

»Čudno, saj sam ničesar ne slutim ali čutim. Moja ukročena intuicija bi nas opozorila na prežečo nevarnost. Ne vem, če je tudi Lin kaj začutil. A z gotovostjo svoje brade lahko potrdim,« mračno doda, »V pasti se bomo znašli naslednji hip, ko prestrežemo Amrokha. Vprašanje je samo, kdo in kako bo zmotil srečanje starih prijateljev.«

Han dvigne obrvi:

»Predvsem me skrbi tista drobna deklica Megšelema. Imamo kakšno možnost, če naletimo nanjo? Skupaj z jedrom vojske je uročila tako mogočnega moža, kot je moj oče. Česar ni zmogla premočna jeklena pest, je v eni sami noči zmogla drobna deklica. Kaj misliš, koliko možnosti imata ti in Lin proti njeni demonski moči?«

Čarovnik otožno odkima:

»Nikakršnih, če gre zares za udejanjenje damejaha. A mogoče lahko zdrživa dovolj dolgo, da vsi smuknete na varno. Damejah je mogočna, ni pa vsemogočna moč. Za sabo zaslišita vilinov glas:

»Naj razkadim tvoje dvome,« se sreča z očmi starega čarovnika, »Že od vzpona na najvišji prelaz slutim bdeče oči. Zdaj sem o tem še trdneje prepričan. In prijatelj,« znova se zagleda v čarovnikov zaskrbljeni obraz, »Deklica v sebi nosi strahoto damejaha. Veš, kaj je to?« zapiči svoje sinje oči v zvedavega Hana. Ta negotovo prikima:

»Če se ne motim, je zgodba o damejahih še ena oživela legenda. Vsak plemeniti mož ali žena Zeolije pozna te stare mite. Nikoli ne veš, kdaj lahko kakšen oživi. Se motim?«

Vilin se nasmehne:

»Damejahi v tej inkarnaciji delujejo drugače. Trenutno vemo samo za enega,« in dvigne palec, »A vedno sta dva,« iztegne še kazalec, »Poleg Elejle sta vedno dva damejaha. Spremlja jih sedem kerkešev, vladarjev strahote, šest kraljev šestih strani mešuvata in skritega kralja, ki vse poveže preko Abadona. Imenujejo se jakil mešuvat.«

Han zvedavo vpraša:

»Kerkeši? Kakšna je ta nova groza?«

»Sedem jih je. Eden za zgoraj,« dvigne pogled v nebo, ga spusti v tla, »Eden za spodaj, pa po eden za vse štiri strani neba.«

Han skomigne z rameni:

»To jih je šest. Kdo je sedmi?«

Lin mračno odvrne:

»To je skriti kerkeš, nastopa v dveh vlogah, v eni je leteo jakil, mostninar Abadona preko reke Alisse, a v drugi je že prej omenjeni jakil mešuvat. Ta je najnevarnejši. Lahko je skrit v telesu kogar koli. Njegov namen je prevara in zavajanje. Ravno ta skriti kerkeš bo zadal najstrašnejši udarec odporu proti carstvu Elejle. Na zunaj je mogoče celo bojevnik proti sovražniku, a bo v pravem trenutku odprl stranska vrata za naval temnih hord. Še danes, po vseh teh stoletjih, ne vemo, kdo je bil skriti kerkeš v času padca Zlatega eona. Vidite, tako je skrit. Je bil to takratni dvorni upravnik? Mogoče brat ubitega cesarja? Kaj pa kdo od udeležencev Begunstva? Kdo ve ...« zaplava z očmi med Hanom in Arcusom. Zatem resno doda:

»Samo Mešarah je kos tem zlodejem. Mešarah je izvršna sila božjega razodevanja v tem in onem svetu. Samo Mešarah, posvečen s tremi tehagaci in tremi sibeti, lahko objame vseh devet talismanov luči in z njimi razbije strastno moč zla zatabov. Kar je iz Megšelema, se mora tja tudi vrniti. Ni drugega načina. Mi smo samo epizodni borci. Začasno lahko upočasnimo oblake teme, ne moremo pa jih ustaviti in razkaditi.«

Han zamrmra:

»Uf, torej smo sredi legend.«

Arcus nemo prikima in pozorno spremlja tišino gozda. Samo tu in tam kakšen živalski krik prekine enakomerno šumenje bližnjega potoka. Življenje gre svojo pot, ne glede na vojskovanje za tega ali onega boga. Zdaj, ob koncu časa, so vsi bogovi postali bogovi vojne.

Pristopi Eldar:

»Druščina, ima kdo kakšen načrt, kako in kje bomo zgrabili ogabnega našalita?«

Lin molči. Han stisne ustnice. Arcus previdno odvrne:

»Soglasni smo glede mesta prestrezanja. Imeli bomo samo eno in edino priložnost,« in odločno nadaljuje, »Amrokh je močan čarovnik. Obvladamo ga lahko samo s skupnimi močmi. Nobenega soliranja, junaštva ali žrtvovanja. Če se mora kdo žrtvovati, se moram jaz. Zaradi mojih napotkov smo se znašli v tej godlji. Jaz sem najstarejši in to telo zlahka pogrešam, saj imam še kakšno rezervo. Lin, si še vešč hipnih portalov?«

Lin prikima. Čarovnik utiša Eldarja, ki hoče nekaj reči in nadaljuje:

»Naš namen ni ubiti Amrokha. Naj preživi in se opeharjen skrije za svojim mrtvim zidom. Torej,« odločno pribije, »Onesposobimo ga! Kako lahko to storimo?« in se spogleda z Linom, »Lin ga bo zasul s puščicami. Moral se bo braniti,« in se spogleda s Hanom in Eldarjem, »Vidva se ga lotita vsak s svoje strani z jekleno rešitvijo. Tako bo dobro zaposlen. Potem vskočim še jaz. Presenetil ga bom z upočasnjenim časom in hromljenjem. Izmaknem mu kristale in jih takoj predam Linu. Če mi spodleti, je to Linova ali Eldarjeva naloga. Ti,« usmeri strog pogled v Hana,»se preveč ne približaj Amrokhovim šapam. Na roki ne nosiš bižuterije. Ko so kristali naši, z Linom narediva portal in vsi mrknemo s prizorišča, izven oči morebitne publike. V trenutku, ko bodo tehagaci v portalu, bo to zasmrdelo tudi damejahom in Elejli. Iz varne lokacije jo s kristali pobrišem v Onostranstvo. Tja mi zlo ne more slediti.«

Han razširi roke:

»Sliši se enostavno. Torej bo zagamana rabota.«

Arcus dvigne glas:

»Najvažnejšega še nisem omenil. Nekje blizu se bo smukal damejah ali kakšno drugo megšelemsko čarovniško bitje. Če pride do tega, se bom zveri postavil po robu samo jaz. Vsi morate brez oklevanja izginiti. V primeru nuje se lahko poleg mene žrtvuje samo še Eldar. Nihče drug. Se razumemo?« ostro ošvrkne prisotno druščino. Vsi nemo prikimajo.

Po trenutku molka se oglasi še Han:

»Kaj bomo storili glede Lene?«

Arcus otožno odvrne:

»O tem bomo razmišljali, ko bodo kristali na varnem. Tehagaci so v tej zmedi prva in najpomembnejša prioriteta. Vse drugo ima čas. Bodimo realni,« med njimi zaokroži z malce otožnim pogledom, »Če ostanemo brez tehagacev, ostanemo tudi brez časa.«

S tem se konča še zadnji posvet pred potjo čez domačo deželo.



Malahid se zgrudi ob ranjeno in negibno telo:

»Lena, moja plemenita Lena! Upam, da je vsaj moj sin še živ. Samo to me še drži pri življenju in greje mojo prekleto dušo.«

Zasliši meden dekliški glas:

»Vašo bojevnico so moji stražarji zgrabili na stranski poti mimo Severških vrat. Mislili so, da se lahko kar tako prikradejo v deželo tvojega brata. Božansko carstvo zna varovati vse poti v toplino božanske pravice.«

Malahid se obrne in mračno odvrne:

»To ne bo nikoli Tarikova dežela. Preveč podcenjujete zeolski ponos.«

Deklica ledeno zasika:

»Vi pa preveč podcenjujete željo po miru!« in se obrne. Urno zapusti slabo razsvetljen prostor. Nekaj vrat naprej se zabava novi vladar Zeolije, Tarik II Zeolski. Deklica privihra v intimno osvetljen prostor, poln omamne arome. S konico prstov sestreli golo telo v objemu omamljenega grofa. Grof zakriči, ženska ob zadetku slepečih strel odskoči. Postavi se na noge, kot bi hotela pobegniti. Naslednji hip ji oči osteklenijo in po nekaj korakih agonije se sesede v mlaki mezeče krvi. Tarik poskuša skočiti na noge, a ga utež omame vrne v veliko posteljo. Aleja ga strogo prebode z rubinastim sijem izpod tariha:

»Jutri boš okronan za grofa Zeolije. Do večera boš podpisal kup patentov. Potem poženi v pogon Pravični zbor. Čaka ga obilo dela, saj bodo obsodili nekaj teroristov! In,« spusti pogled na trzajoče truplo, »Naj nekdo pospravi to nesnago!«

Tarik zmedeno prikima in seže po vodni pipi. Aleja jo razbije s strelo in ledeno zasika:

»Človek, strezni se! Zadevaj se, ko nisi na dolžnosti! Po podpisu patentov te bomo predstavili cipi, ki ti bo formalna žena. Moji častniki so preizkusili njeno mašinerijo. Deluje. Torej je dobra tudi zate. Najbrž poznaš srčkano Idreo Odevon,« in našobi ustnice, »Saj nisi jezen, ker so jo fantje malce razširili,« se zlovešče zakrohota in ga urno zapusti.

Pajkasti mož znova pade vznak na posteljo in razmišlja na glas:

»Saj sem vendar vladar Zeolije! O ja, vladar sem! Lahko počnem, kar se mu zljubi. Končno sem presegel plemenitega, najboljšega, ah in oh Malahida. Mogoče je pametno, da se ga odkrižam. Kako je že gospodarica imenovala razgrajače? Aha, teroristi. Zanimiva beseda. Tako je! Malahid, pa tista Hanova potrebnica, to so teroristi. Bingljali bodo za zabavo dvornih krokarjev. Tako bo. Idrea? Kaj je z njo? Naj mi bo za ženo tisto pocukrano dete? Saj ima komaj dobrih petnajst pomladi. No, pa kaj bi se kujal? Grof sem, torej si lahko sam izberem svoj šop pičkovja! Ja, sam si ga izberem. Kakšni papirusi neki? Potreben sem pijače,« in seže po steklenici močnega. Ni ga čez dober alkoholni šus. V sebi zapoje pesmico:

»Moj idol je alkohol,

Moje veselje je devica,

Moja radost je vodna pipa,

Njen dim veselje me otipa.«



Aleja stopi na teraso in s pogledom objame lepo poravnane vrste pravkar prispelih ognjenih kočij. Previdno pristopi hendvejski jamit:

»Gospodarica, vse je pripravljeno za vaš premik. Imam dobre novice,« in počaka na njen odziv. Ona samo frkne z roko in jamit ponižno nadaljuje:

»Iskani osebki so se premaknili. Tudi našalita spremljamo. Izračunali smo njihovo nadaljnjo pot in cilj. Precej natančno lahko predvidimo razvoj dogodkov.«

»In?«

Jamit zakašlja:

»Malahidov sin, človeški čarovnik, gozdni vilin in gozdar so se napotili proti Aldeni, zeolski letni rezidenci pri Lienderju. Tam na drugo stran vodi starocesarska cesta. Tudi našalit je namenjen k istemu cilju. Po naših predvidevanjih bo točka srečanja na začetku ceste čez prelaz na drugo stran.«

Deklica se obrne. Tarih zaplava v ritmu izdiha in vzdiha:

»Torej se vse odvija po mojih pričakovanjih. Časa bo silno malo. Ujeti jih moramo sredi medsebojnega ravsa. So naši na svojih izhodiščih? So našosi pripravljeni?«

»Okrepljen jepazak je v Lienderju, še eden nadzoruje vpadnice. Upornikov je več, kot smo sprva predvidevali.«

Deklica molči. Roki sklene na hrbtu. Tarih se premika v ritmu dihanja. Jamit potrpežljivo čaka na njene besede.

»Z jato višinskih lovcev bom osebno nadzorovala njihovo ganljivo srečanje.«

Hendvej presenečeno odvrne:

»Ampak veli ...,« a ga deklica odločno utiša:

»Osebno bom prevzela vse niti naše akcije. Glede poteka se bom uskladila s prijateljico Vireno. Ne sme nam spodleteti zaradi preveč optimističnega pogleda na razplet. Ko se bodo Malahidu pridružili njegov sin, temni vilin, vladar Gozdarjev in najmočnejši človeški čarovnik, lahko zaprem zeolijsko poglavje.«

Jamit samo prikima in zapusti drobno deklico.



Svečenika čaka preprosta naloga. Na glavo groteskne karikature vladarja mora povezniti Zeolski bemejski venec in na prst natakniti grobo kopijo znamenitega zeolskega prstana. Vse drugo bo opravila Aleja I, meašika Božanskega carstva. Ljudstvo, kolikor ga je še, bo moralo za svojega vladarja sprejeti smešnega, redno zadetega pajkovca. Z dolgimi in suhimi udi, nerodno hojo in slabotnim govorom je dejansko podoben lutki cestnega gledališča. Pravzaprav je lutka v roki neznatne deklice.

Za novo prestolnico okrnjene grofije izberejo Itidar, nepomembno vas ob sotočju Lienderske reke in Velikega Massaneda. Po delitvi Zeolverg sodi v območje neposredne carske oblasti pod vladavino carskega guvernerja. Orčje horde ga še vedno praznijo. Na zahod se valijo kolone jetniških kočij, večinoma napolnjenih z mlajšimi ženskami in otroci. Nihče ne ve za usodo nesrečnega ljudstva.

Tarika in njegovo bodočo ženo okrasijo za kratki ritual. Zlasti nevesta se drži precej kislo. Aleja nestrpno prestopa in čaka na začetek. Zatem pristopi k nesrečni ženski. Na obrazu ima debelo plast pudra, z njimi so zakrili modrice:

»Mila moja, bodi srečna za to usodo. Mogoče žaluješ za mojimi korenjaki. Verjetno že nosiš seme novega grofa. Ta pajac je samo malce smešen okras. Semenu zmagovalca v tebi je dana vladavina tej poraženi deželi. Saj modrokrvne dame veste, kako to gre s poraženci.«

Dekle uperi svoj žalostni pogled v tla. Pekel izživljanje hendvejskih mož želi čim hitreje pozabiti. Koliko jih je šlo na dan čez njo? Najmanj deset. Vse jo peče in boli. Niti ubiti se ne more zaradi uroka peklenske vrstnice. Že zdavnaj bi končala svoje bedno življenje. Končala bi ga v veselje mrhovinarjev.

Kot da ne bi bilo že dovolj komedije, v uniforme nekdanje Prstanove straže oblečejo nekaj vaških mož. Na hitro zberejo nekaj najdenih pahadov in jih razporedijo v slabo oborožene šeledine bodoče »vojske«. Aleja stopi do čemernega Malahida. Ob pogledu na meašiko se zareži:

»Torej smo dočakali dan tako imenovanega kronanja tako imenovanega vladarja Zeolije. Še ženo ste mu našli? Katero odcvetelo cipo ste mu namenili? Kakšno iz hendvejskega vojnega kurbišča?«

Aleja ledeno odkima:

»Cipa? Slabo poznaš svoje sorodstvo. No, verjetno je res malce spremenjena v cipasto smer. Toda tudi po zabavah z mojimi jamiti je Idrea Odevon še vedno sorodnica po ženini strani. Če se ne motim, je njena najmlajša nečakinja. Očitno v tebi ni nič pedofilskega packa. Škoda. Mala je bila baje dobra fračica.«

Malahidu zavre kri. Kaj? Mala Idrea? Saj ima komaj petnajst let! Skoči na noge. A nič več od tega. Strašna sila magije ga priklene na mesto in znova boleče potisne na stol. Aleja se tiho zareži:

»Ne moreš mi nasprotovati! To bi že moral spoznati.«

Idreo porinejo poleg Tarika. Dekle ves čas zre v tla. Aleja stopi za njima in ju porine skupaj:

»Elejla naj vama pomaga! Ne držita se kot otroka pred prvim ogledom lastnega lulčka in lulike! Saj sta oba odrasla človečka z ustrezno fuk prakso. Če se bosta tako držala za poročno noč, bo perje, namesto frčanja, umrlo od dolgočasja!«

Kratek sprevod se iz prirejene vaške gostilne počasi premakne do zasilno postavljenega odra sredi glavnega vaškega trga. Na robovih trga plapolajo zastave Božanskega carstva, Shedanije, Zalabena in nova, na hitro sešita zastava nove Grofije Zeolije. Svečenika, obdana s Set'Arusi, že čakata. Eden iz prihaja iz zeolskega templja Modrosti, drugi iz Vzhoda. Kakor hitro bo obred kronanja in poroke končan, bodo zeolskega svečenika odpeljali v orčjo mesnico. Delil bo usodo s preostalimi svoje kaste.



Carstvo pospešeno iztreblja vse stare kulte in religije. Praznike in čaščenja pa prenašajo v novo vzhodno religijo. Ko ljudem vzameš opornice duha, jim vzameš dušo. Ljudje brez duše so samo lahko vodljivo in poslušno krdelo brez lastne volje in identitete.



Njegovo mesto bo prevzel svečenik Vzhoda. Ti so v zadnjih dneh začeli množičneje prihajati v Zeolijo na misijo širjenja vzhodne religije.

Malahida vrnejo v ječo. Nedaleč stran je zaprta tudi Lena.

Obred se hitro zaključi. Domačega svečenika odpeljejo. Vzhodni zatem izvede še blagoslov v skladu z običaji Vzhoda. Novopečeni par sede na grobo izrezljana »prestola« in predstavijo jima poslanike Zalabena, Shedanije in Božanskega carstva. Posebno Uris Danon, odposlanec Shedanije, se s Tarikom prisrčno rokuje:

»Končno prestol pripada nekomu treznemu. Najbrž bomo lahko sodelovali z novo Zeolijo pod blagohotnim pokroviteljstvom Božanskega carstva.«

Ob teh besedah gre mnogim na smeh. Treznemu? Temu se še mrtvi smejijo. Tarik je v ozadju prepoznal tudi Rona Pelagarja, brezkrvno senco Artusa Orwena.

Vsi vedo, kdo ima glavno besedo. Drobna deklica je ves čas za prvimi vrstami odličnikov. Za poudarjanje svojega položaja ne potrebuje velikih titul, veličastnih najav in kičastih oblek. Zadostuje zgolj njena prisotnost nekje v zadnjih vrstah.

Na koncu se vsa druščina spravi v veliki, na hitro postavljen paviljon na robu vasi. Čeprav ni nikjer skoraj nobenih omembe vrednih straž, je prizorišče izjemno natančno zastraženo. Na nebu lebdi jata tzevogov, v primerni oddaljenosti so Set'Arusi in skupine posebej prilagojenih ognjenih kočij. V spremstvo Tarika postavijo nekaj šadasov, vrhunskih južnih morilcev. Ti možje so iz ubijanja naredili izjemno umetnost, temelječo na posebnem kodeksu časti.



Han dvigne glavo. Eldar opazi to kretnjo:

»Kaj je?«

Oklevajoče odvrne:

»Ne vem kako, a nekako vem, da je Lena v tisti vasi.«

Arcus zoži pogled in strogo vpraša:

»Kako čutiš?«

Han skomigne z rameni:

»Na svoj način vem. Ne sprašujte me, kaj in kako čutim, saj si ti čarovnik te odprave.«

Lin poskuša razbrati oddaljene podrobnosti:

»V tisti vasi se nekaj dogaja. V bližini je veliko mrtvih jeklenih bitij. Čutim prisotnost hladne teme. Damejah ...« zajeclja, s prstom pokaže proti oddaljeni vasi in pogoltne slino, »Damejah je v tisti vasi.«

Han zgroženo:

»Čakajo na nas?«

Lin odkima:

»Ne verjamem. Gre za neko ceremonijo. Mogoče je pravi trenutek za premik, saj je njihova pozornost usmerjena v nekaj drugega. Hitro se usmerimo proti svojemu cilju.«

Hana tedaj dobesedno prestreli še nekaj:

»Oče ... Ne vem kako, a čutim ga. To je nemogoče. Nemogoče,« zakoplje obraz v dlani.

Lin stisne ustnice:

»Ne vem, kaj naj si mislim. Arcus?« se sreča s čarovnikovim zaskrbljenim pogledom izpod nagrbančenih obrvi:

»Tudi jaz ne vem, kaj naj to pomeni. Mogoče je še ena v vrsti odurnih čarovnij damejaha. Sovražnik pozna tvojo zvestobo in ljubezen do očeta. Želi jo izkoristiti in se dokopati do tebe in,« pogled mu pade na Hanovo orokavičeno roko, »tega prstana. Zeolija in Medalar sta zaradi tega prstana živa prihodnost tukajšnjih ljudi.«

Han nestrpno obrača glavo. Postaja nemiren. Eldar ga umiri:

»Držimo se vrstnega reda. Po našalitu je na vrsti varnost tehagacev. Potem se lahko pogovarjamo o morebitni reševalni misiji. Lena je gotovo mrtva. Vsi smo videli uteše. Uteši ne pobirajo ujetnikov.«

Han ga grobo prekine:

»Ne, ni mrtva. Zatrdno vem. Ne vem kako, a Lena je živa. Čisto jasno jo čutim. Ne morem povedati kako, a sem trdno prepričan v svoje občutke!«

Vmeša se Arcus:

»Han že nekaj časa nosi izvirni prstan grofije. Gotovo že vpliva na svojega nosilca.«

Han samo kratko spusti pogled na sredinec z zeolskim vladarskim prstanom.

Eldar mu sočutno namigne in resno doda:

»Nehajmo z debato. Če se ne motimo glede našalitove poti, se moramo podvizati. Nimamo časa za ovinke. Gremo!«

Druščina se na njegov znak znova požene v dir. Han se ne preveč navdušeno pridruži kolonici konjenikov, a svoje misli vse čas posveča Leni. Šele zdaj, ko je ni, močno čuti, kako jo pogreša. Do nje čuti še kaj več od golega vojnega tovarištva.

Bliskovito jezdijo ob reki navzgor. Tesno se držijo bližine struge. Samo nekajkrat se morajo izogniti koloni ognjenih kočij, ki se škripajoče pomikajo proti severu. Arcus komentira:

»Nekje drugje takšnim rečem rečejo tanki. To, kar škripa po cesti, je čisto prava oklepna skupina. Nenavadno. Zdaj imamo antično, srednjeveško in moderno sceno. Res totalno bizarno.«

Lin zvedavo vpraša:

»Tanki? Kaj pomeni antično, srednjeveško in moderno? Večkrat ne razumem tvojih besed.«

Čarovnik zamahne z roko:

»Ah, ne obračaj pozornosti na blodnje starega čarovnika. Gre za stvari iz Onostranstva.«





Napuh je mogočen gospodar šibkih


Vilin se neprestano spretno izmika (vsaj tako sam misli) sovražnikovim patruljam. Presenečen je spričo pisanosti sovražne vojske. Čakaj no malo. Saj niso sovražniki. Dokler dežele Mealkuda niso v vojni z Božanskim carstvom, ta nesrečna bitja še niso moj sovražnik. Pravi sovražnik so bedaki, željni mogočnega zaklada, vrednega samo vilinske modrosti.

Liender ni več daleč. Mogoče še noč hitre ježe. Med potjo skoraj popolnoma pozabi na neprijetno slutnjo opazovanosti. Le kdo bi ga toliko časa opazoval in pri tem ostal neopažen? Vilinskim čutilom se ne more izmakniti nobeno tukajšnje bitje. Ničesar ni, kar bi preseglo vilinsko magijo pozornosti. In ta pozornost ni našla ničesar sumljivega.

Vendar je nekaj, kar presega vilinsko magijo ...



Deklica si zadovoljno mane roke. Na obeh platnih z gibljivimi slikami opazuje jezdece. Levo platno z magijo riše štiri jezdece, a desno samo enega. Dobro ve, kje je kdo:

»Samo še meašiko Vireno počakamo. Moramo se posvetovati.«



Druščina pridirja v poznih večernih urah v bližino domačega dvorca Aldena.



Nedaleč stran je okupiran Liender. Niso vedeli za dogodek prejšnjega večera. Takrat so pred mestno hišo razobesili novo zastavo Zeolije in zalabenska vojska začne s pripravami na premik. Zalabenu je pripadal samo ozek vzhodni pas Zeolije in pravica do nekaj vojnih postojank. Dežela je pokorjena, duh zeolske trme in ponosa je zlomljen. Vojsko potrebujejo drugje. Zalabenski mahibi so z zasedbo mesta prebivalstvo rešili orčje menze. Po zlomu pri Ožini se je razbesnela nenavadna dirka, kdo bo prej v imenu basileja zasedel kakšno pomembnejše naselje in v njem pustil garnizijo. Zalabencem je šlo na severu Zeolije bistveno bolje, saj niso naleteli na odpor. Orki in kačjeglavci so povsod naleteli na ogorčen odpor ostankov zeolske vojske in za boj sposobnih prebivalcev. Vsakdo si je hotel zagotoviti smrt v boju. Ponekod so se v ogorčen boj podale celo ženske in komaj desetletni otroci. Vsi so iskali smrt pod rezili mečev ali puščic.



Eldar veselo reče:

»Končno doma. Res imamo srečo, saj smo se neopazno izmuznili. V Lienderju so Zalabenci. Oni nas ne iščejo.«

Arcus mračno odvrne:

»Ne smemo se predajati veselju. Vse je opuščeno, pravzaprav sumljivo tiho. Prelahko smo se klatili po zasedeni deželi. Nihče nas ni poskusil ujeti, čeprav so nas nekajkrat preletele jate tzevogov. Morali so nas opaziti.«

Han prikima:

»Torej je nekaj na moji slutnji. Nobena previdnost ni odveč. Ravno ta lahkost prečkanja zasedene dežele me navdaja s slabimi občutki. Vse bolj slutim nevarno past. Manjka samo še Amrokh, potem se bo zaprla. Skoraj so nas usmerili na najhitrejšo pot.«

Druščina se previdno približuje temni silhueti dvorca. Vilinska čutila ničesar ne zaznajo. Samo svečana tišina. Potihne celo običajen zvok zimskega gozda. Eldar tiho komentira:

»Namesto te strupene tišine bi se raje spoprijel s krdelom orkov. Lasje mi gredo pokonci od tega pričakovanja.«

Han samo prikima in tiho izvleče gladimis. Drugi mu sledijo. Konje pustijo za sabo in se v pahljači napotijo proti stebrom vhoda. Negiben drevored je zamrznjen od pričakovanja. Nikjer nikogar. Vse je prazno in zapuščeno. V snegu ni nobenih sledov prihodov ali odhodov. Eldar pred obrazom drži ostrico svojega dolgega meča in nežno potegne še sekiro.

Lin z lokom išče morebitno tarčo. Arcus malce zaostane, saj lahko druščini v stiski pomaga z uroki. Lučanje ognjenih krogel mu gre bolje od vihtenja nožev.

Takrat proti Linovi glavi prileti puščica. Vilinski refleksi mu rešijo glavo. Pravočasno se skloni in puščica se zarije v drevo. Ozre se in zakliče:

»To je zeolska puščica!«

»Previdno! Mogoče je zaseda, ki nas hoče pretentati. Vsakdo lahko izdeluje zeolske puščice.«

Han odločno zakliče:

»Vi znotraj! Ste prijatelji ali sovražniki?«

»Odvisno! Kdo ste? Danes težko ločiš sovražnika od prijatelja,« zakliče glas izza priprtih vrat.

Han znova zakliče:

»Jaz sem Han Zeolski. Z mano so moji prijatelji na pomembni misiji!«

»Han? Han Zeolski? Naj vam El zapoje pesem odrešitve!« zaslišijo glas in vrata se odprejo. Ven stopi plečat mož. Han ga prepozna. Kir Tarmah je mahib Gelssyske tesni. Njegova družina se je v Zeolijo preselila pred slabim stoletjem med iskanjem dovolj razgibane vojne službe.

»Kir! Končno poznan obraz po teh neštetih mogosih tiholazenja in izogibanja.«

Mahib se zresni ob pogledu na temnopoltega vilina:

»Kdo je ta?« Kir namreč prvič vidi temnopolto bitje z vilinskimi potezami.

»To je gozdni vilin Lin Oroth, naš prijatelj in pomemben zaupnik.«

Lin povesi lok in se kratko prikloni. Kir vrne priklon in odločno zakoraka proti Hanu. Ko ugleda prstan na mladeničevi roki, obstane, skloni glavo in želi prijeti Hanovo roko v skladu z dvorno etiko. Han ga prekine:

»Pustimo dvorni protokol, dokler prstana ne odložim v Prstanovem stolpu,« in se prisrčno rokujeta. Kir s kretnjo namigne in njegovi povesijo orožje. Iz grmovja in bližnjega gozda stopijo oboroženi možje. Mahib se nasmehne:

»Povedano drugače, padli ste v past. Svojo prisotnost razkrijemo le, če smo ogroženi. Na srečo od padca ni bilo nikogar.«

Han presenečeno opazuje može, prihajajoče iz zaklonov. Zberejo se sredi drevoreda in si radovedno ogledujejo prišleke. Šelgeaca Zeolije namenijo kratek priklon. Han jim vrne pozdrav. Kako so lahko tako zakrili sledove v snegu?

Prisrčno veselje ob srečanju prekine Arcusov strogi glas. Stopi v ospredje in se opre na svojo čarovniško palico:

»Tukaj ne bomo dolgo varni. Sovražnikovi vohuni nas gotovo spremljajo. Levo ledvico dam za to. Kakor hitro bodo ugotovili, da nismo sami, bodo pripravili akcijo,« in se obrne proti Kiru, »Zanima me, kako obširno območje nadzorujete s svojimi lemiki in koliko vas je?«.

Ta suvereno odvrne:

»Nadzorujemo pot od vilinske dežele do Lienderja. Mesto nadzorujejo Zalabenci. Ti izdajalci,« besno zarenči. Čelo se mu jezno nagrbanči. Arcus zaskrbljeno prikima:

»Koliko vas je?«

»Za polovico medreje. To je vse, kar se je izmuznilo čarovniški pogubi. Tukaj se pripravljamo na daljše čakanje in izmikanje sovražnikovim vojskam. Dokler se ne okrepimo, se ne moremo podati na kakšno večjo akcijo. Svojih mož ne želim poslati v klavnico. Mahib Envor Zaldah je pri Venegarju izvlekel za skoraj dva taraga veteranov. Pred desetimi dnevi je priletel sokol z novicami. Sporočili smo mu, da ga čakamo. Glede vsega doživetega imamo kar precejšnjo srečo. V peklu krvavega boja za Gelsyss so po nas udarili od zadaj. Naenkrat se je za našimi hrbti znašlo vsaj za medrejo Set'Arusov in ognjenih kočij, a nebo je zatemnila jata tzevogov. Izgubili smo štiri in pol medreje. Celotna vojska je izpuhtela,« spusti pogled v tla, »Izginile so najimenitnejše medreje. Nobena vojna umetnost ni pomagala proti tako strašni črni sili.«

Eldar previdno vpraša:

»Verjamem vam, ne morem si predstavljati teh strahot. A vse smrti so zaman, če ne opravimo svoje naloge. Ste dobili poročilo o kakšnem čudnem tujcu, ki hoče na sever? To je mogoče najpomembnejši podatek te vojne!«

»Tujcu? Izvidniki niso ničesar in nikogar opazili, čeprav dovolj natančno in diskretno nadzorujemo edini še varen prehod na sever. Če pritisnejo na nas, je to mogoče edina odstopnica. Drugam ne moremo, saj močne sovražnikove enote držijo vse prehode.«

Eldar čemerno vzdihne:

»Če prevedem v vojaški jezik, tukaj ste nekakšni ujetniki.«

Kir živčno odvrne:

»Nismo ujetniki, dokler imamo orožje. Okoli nas ni orkov, temveč so Hendveji in Zalabenci. Dokler jih ni vsaj desetkrat več, nikoli ne gredo v naskok.«

Arcus prekine živčno prerekanje:

»Saj ni pomembno. Gremo v dvorec! Še veliko novic si moramo izmenjati in naredimo načrt, kako bomo prestregli našalita.«

Kir dvigne obrvi:

»Našalita?«

Eldar in Han prikimata.

Skupaj gredo v dvorec. Videlo se je - to ni več letoviški kraj, temveč vojna postojanka v vojnem času. Večina sob je spremenjenih v vojaške spalnice. Okna so na hitro improvizirano utrjena. Povsod so pripravljeni snopi puščic in kopij. Oprema leži vsepovsod, čeprav jamiti poskušajo vzdrževati vsaj malo discipline.

Med vojaki je ob prihodu šelgeaca Zeolije zavladalo malce vedrejše razpoloženje. Vrnil se je zakoniti grof s prstanom vladarjeve moči. Torej le ni vse izgubljeno. Mogoče se bo končalo to nadležno brezdelno pričakovanje.

Na veliki mizi sredi sobe, kjer je včasih obedovala grofova družina, leži precej zanemarjen in zdelan papirusni zemljevid Medalarja. Če ni reliefnega zemljevida, zadostuje tudi papirusni približek. Suhljat lemik prinese svečnike in svetloba dodobra razsvetli prostor. Postavijo se okrog zemljevida. Han prekine trenutke tišine:

»Mi smo se prebili čez gorovje tu,« in položi prst na Messanadski slap in se z roko sprehodi čez celotno potjo do dvorca, »Nekje tu,« znova pokaže na točko sredi beline, »So nas napadli uteši. Izgubili smo Leno Pendewar. Drugi smo se izvlekli brez resnejših prask. Potem smo se vso pot do sem uspešno izogibali sovražniku. Dežela je precej izpraznjena. Imamo pa problem,« vse preleti s srepim pogledom, »S sabo smo iz vilinske dežele do starega Aldeverga vodili izdajalca. Ta nas je grdo prevaral in okradel. Izmuznil se je z za vojno ključnimi dragocenostmi. Naj imenujem tega izdajalca. Tako boste vedeli, s čim imamo opravka,« zajame sapo in premeri vse prisotne. Ti pričakujoče čakajo. Nasloni se na mizo, razočarano spusti glavo na zemljevid in tiho doda, »Dragocenosti je ukradel vilinski rešmeag Amrokh Gideus, eden najpomembnejših mogočnikov druge strani Zidu. Mogoče bo prihodnji kralj Arimoje.«

V sobi završi. Glasno nadaljuje in s tem pritegne pozornost:

»V Zeolijo je najbrž vstopil tu,« in pokaže na južno trdnjavsko mesto, »Želel bo priti do sem. To je najbližji in verjetno najvarnejši prehod do njegove ledene puščave. Če se vam ni izmuznil, še ni izgubljeno vse upanje, kajti brez dragocenosti se vojna tehtnica dramatično povesi na stran zavojevalca!«

Kir dvigne pogled v strop:

»El, kaj smo ti storili? Zakaj nas presenečaš s čudnimi bitji? Kaj ni že dovolj bratstvo Zalabena in Južnih dežel? Zdaj nam ga vtikajo še Vilini. Kaj je ostalo od njihove modrosti?«

Vmeša se Lin in ogorčeno doda:

»Samo zelo majhen del Vilinov je izbral strahopetno pot. Večno življenje je nekaterim močna motivacija. Oklepajo se nesmrtnosti zaradi nje same. V svojih blodnjah so večnost izenačili z nesmrtnostjo. Žal je nas, gozdnih vilinov, veliko premalo za resen vojaški prispevek. Naša največ medreja in pol je nepomembna. A na srečo ni vse v goli jekleni rokavici na gobec.«

Kir suho odvrne:

»Prisotni in njegovo ljudstvo so seveda izvzeti. Če bi mi pred tremi leti kdo omenil, da bo Mealkud potegnil s sovražnikom Zeolije, bi ga kaznoval s tridesetimi udarci biča.«

Lin prikima. Arcus nadaljuje Hanove misli:

»Vladar Han ima prav. Za vsako ceno ga moramo ustaviti. Kakor hitro bo v varnem zavetju svojih belih zidov in golemov, je nedosegljiv. Sam El ve, kakšno neumnost bo naredil z nakradenimi dragocenostmi.«

Kir radovedno dvigne obrvi:

»Kakšne dragocenosti so to?«

Lin mu odgovori:

»Gre za čarobne kristale, pomembne za vstajenje Mešaraha. Brez kristalov ne bo Mešaraha in brez Mešaraha ne bo zmage v vojni. Carstvo se bo prej ali slej razlilo čez vse dežele sveta in v imenu svobodne volje zatrlo svobodno voljo. Vzklikanje Elejli je pozdrav suženjstvu.«

Kir nemo prikima. Tedaj se glasno zareži edina ženska omizja. Vse oči se resno obrnejo v njen nasmejani obraz. Hitro se zresni:

»Naj se predstavim, Beliana Doraj. Do zdaj sem vas samo poslušala. Če sem prav razumela, ste se vi štirje bolj ali manj nemoteno priklatili čez celotno zasedeno deželo. Na drugi strani podobno vajo izvaja vilinski velikaš neizmernih moči.«

Znova se nasmehne:

»Joj, vi moški. V luči vaših novic in razmišljanj izpade naše mirno bivanje v čisto drugačni, bistveno manj zabavni luči.«

Kir jo prekine:

»Kaj želite s tem povedat? O kakšni zabavi pleteničite? Tukaj ste, da poslušate in ne ...«

Vmeša se Arcus in ga prekine:

»Naj pove do konca, kar ji leži na duši.«

Ženska utrujenih potez se obrne proti Arcusu:

»Hvala gospod,« in zavzeto nadaljuje, »Najbrž vam še ni kanilo, čemu uživamo v idili počitniškega dvorca samega grofa. Nikomur, niti meni, ni bilo čudno, čemu, pri Elovi pesmi, nihče ne želi tega zasesti. Grofov severni počitniški dvorec je vendarle trofeja velike simbolne vrednosti. Pri čarovnikovi bradi, to naše trenutno domovanje je eden od legendarnih simbolov naše grofije. Naj vas spomnim, naš bemej je ravno tukaj preživel skoraj pol leta. Tukaj se odvija vsakoletni plemski zbor Zeolije. In zdaj ta dragoceni plen nikogar ne zanima. Zakaj?«

Eldar oprezno doda:

»Vaša misel ima smisel.«

Beliana pomembno pribije:

»Seveda ima smisel! Naj razložim,« in omizje premeri z vročičnim pogledom, »Demonska čarovnica nas namerno pušča pri miru. Najlažja pot do Zidu gre mimo nas. Vsi drugi prehodi so dovolj hermetično zaprti ali so preprosto predaleč. Računa na vilinovo aroganco in nujo po hitrosti. Tako lahko vso pozornost usmerja samo v ta naš idilični kotiček, kar je bistveno manj naporno od nadzora celotnega Medalarja. Tega se dobro zaveda. Gotovo nas spremljajo oči na nebu. Ne letijo jate tzevogov tod mimo samo zaradi svežega zraka in razgledovanja zanimive pokrajine. Preveč nas je za neopazni mimohod. Morebiti ne more zaznati vilina, lahko pa začuti naš odziv. Potem ste v to zbirališče privihrali še vi. Vsak zase ste zanimiva trofeja, nekakšen jagodni izbor. Vilinski rešmeag je samo še smetana na porciji odbranih jagod. V pravem trenutku bo prišla s svojo začarano vojsko. Kam se bomo umaknili? Kam se bomo skrili? Nimamo odstopnice. Tukaj smo ujeti in nevede služimo demonski dami. Če nam bo trda predla, ne računajte na viline. Vrata na vrhu prelaza bodo nepredušno zaprta.«

Vsi molčijo in se nekaj trenutkov spogledujejo. Beliana je med vse udarila z neverjetno, a logično mislijo. Kir poskuša zadržati miren glas:

»Gospodična Doraj, morebiti bi vojno taktiko prepustili možem z znanjem in izkušnjami.«

Beliana pozabi na pravila lepega vedenja. Grobo prekine plemenitega mahiba:

»Ne, plemeniti Kir!«

Vse osupne z odločnostjo. Nihče ne ugovarja njenim resnim besedam:

»Demonska čarovnica nas ima v pesti, a mi imamo v pesti prazen nič Abadona. Če bi hotela, bi nas njena vojska zagotovo polovila, kot je polovila glavnino vojske. Mi smo tukaj samo navidezno svobodni. Uporablja nas za lov na svoje trofeje. Pravzaprav smo krasno orodje, saj bomo prej ali slej trčili v Vilina. Ko bo prišlo do tega, bo samo zategnila svoje niti. Pozabite na Viline ali kakšne druge rešitelje, ker jih ni. Tukaj smo sami, večinoma pripravljeni za orčjo roštiljado. Ravno zdaj ta demon plete svoje niti in v njenih načrtih smo samo ena od figur. Naša oblast je samo navidezna, saj smo v resnici nepomembni pioni na tabli tidiasa.«

Kir jo srepo pogleda:

»Potem pa mi vi povejte, kaj storiti? Kam naj gremo?«

Nežno odmahne z glavo:

»Bojim se, da je za kaj takšnega že prepozno. Najbrž nas čaka še ena bitka. V tej bitki ne moremo zmagati. Pravzaprav si za zmago postavimo drugačen cilj, a to naj ne bo zmaga v orožju. Naš zmagoviti cilj naj bo,« globoko vzdihne, »Omogočimo majhni skupinici, da se bo v zmedi bojnega meteža izmuznila iz zapirajoče pasti. Dajmo jim priskrbeti nekaj časa. To je vse, kar potrebujejo,« se spogleda s Hanom, »To naj bo naša zmaga. O tem naj pojejo bardi.«

V pogovor se vmeša do zdaj molčeč Arcus:

»Vaš pogled na stvar je srhljivo logičen, a ni nujno edini pravi. Nismo se prebili čisto zlahka. Ste pozabili na žrtev plemenite Lene Pendewar? Bodimo malce optimistični. Mogoče smo imeli srečo in smo se uspeli izmuzniti morebitnim sovražnikovim očem. Kakor hitro naletimo na vilina, bo to odkril tudi sovražnik. Vilin bo hotel čarati in to bo privabilo sovražnika.«

»Saj to je skoraj isto,« vzdihne dekle in se nasloni na mizo. Vsi umolknejo in nemo zrejo na papirusni zemljevid.

V sobo razburjeno vstopi premražen izvidnik:

»Zalabenci so zapustili Liender! Korakajo po cesti proti jugu. V mestu so razobesili zastavo nekakšne nove grofije Zeolije. Tri dni nazaj so tisto smešno kroto Tarika kronali za zeolskega grofa.«

Vsi se spogledajo.





Včasih se moraš skloniti in počakati, da gre vihar mimo


Pajkovska postava okorno sledi deklici. Malahid z očmi sledi grotesknemu paru. Otrok in gravž. Pustijo ga samega. Sesede se na stol pri oknu in položi glavo med roke.

Tarik sledi gospodarici v veliko osrednjo dvorano. Tam jo že čaka visoki sel Zalabenske grofije. Očem ne uide še ena drobna postava. Tarika spreleti. Že ena je dovolj strašna. Zdaj je tu še druga.

Vsi vstanejo v prisotnosti gospodarice. Ona samo zamahne z roko in sede na velik lesen prestol. Čakajo na njene besede. Tarik na njen namig sede na malce hecno pručko poleg nje. Nekateri prisotni ne morejo zadrževati nasmeha ob pogledu na smešno pojavo.

Deklica s kretnjo utiša pridušen smeh:

»Kar smejte se, a to je novi grof Zeolije in mogoče se bo povzpel še kam višje. Ko bo šlo njemu na smeh, se bodo mogoče kotalile vaše glave. Z nami je še druga meašika Božanskega carstva, torej najvišja zaupnica Božanstva. Čaka nas žetev tega, kar smo zadnja dva mogosa tako spretno sejali. Misija, ključna za nadaljevanje vojne, prehaja v kritično fazo. Našalit se poskuša izogniti našim očem s potovanjem v zavetju noči. Na svojo smolo je neumen. Ves čas gre po poti, ki jo zna predvideti vsak vaški pisar. Točno tam, kjer hočem, vilina čakajo njegovi bivši partnerji. Same velike ribe. Nesojeni dedič zeolskega prestola, najpomembnejši čarovnik Onostranstva, poglavar Gozdarjev in pomemben gozdni vilin. Skratka, sama smetana, ki jo bomo v pravem trenutku posneli. Zraven je še nekaj statistov. Z njimi boste opravili vi,« in zapiči pogled v ravnodušnega Zalabenca, ki na njen namig stopi korak naprej:

»Dve medreji sta na izhodiščih. Ravno smo zapustili Liender in ga prepustili Zeoliji. Upam, da bo Tarik po naši čistilni akciji sposoben zagotoviti mir.«

Aleja zadovoljno odvrne:

»Ti ostanki so požarni zvon, del našega načrta.«

Zalabenec nadaljuje:

»Za njimi je vilinski zid. Ta je edina spremenljivka. Kaj, če jih Vilini po čudežu spustijo v svojo deželo?«

Deklica se nasmehne:

»Ne bodo jih. Ta strah je odveč, saj ne bodo prišli niti v bližino zidu. Liam!« pokliče visokega Hendveja v beli tuniki:

»Želite gospodarica?«

»Tvoja jata bo na moj znak skočila za njimi. Končno boste v praksi preizkusili to, kar ste tako dolgo in trdo vadili. Lahko uporabite tudi ogenj, jim dovolite mučeniške smrti, samo pobegniti ne smejo.«

»Z veseljem bomo prižgali ognje,« se nasmehne.

Aleja resno nadaljuje:

»Glavno nalogo bo imela meašika Virena. Je tako?« in spusti pogled na drobno postavo v rdeči kuti. Rumena tančica preko obraza se premika v ritmu dihanja. Drobno bitje stopi do Aleje in se obrne:

»Vaša gospodarica je že preveč znana in ne more več neopazno do sovražnikovih zaupnikov. Mene ne poznajo. Moja naloga je preprosto jasna. Kristali ne smejo pasti v roke našalitovih zasledovalcev. To je najpomembneje in temu cilju sem posvetila vse drugo. Posegla bom v trenutku, ko našalitu odvzamejo kristale. Povzročila bom zmedo, dovolila našalitu iluzijo uspeha in ucvrl jo bo v sterilno puščo. Naj uživa svobodo, dokler ne opravi usojenega mu posla. Mimogrede polovim vse, ki so živi vredni več kot mrtvi in pobijem vse, ki so mrtvi vredni več kot živi. Tudi orki se morajo zabavati. Nihče od pomembnih se ne bo zmogel upreti mojemu šarmu. Če se vilin uspe izogniti zasedi, se posvetim lovu na naše pikice. Zalabenci bodo mimogrede razbili tisti ostanek stare zeolske vojske, saj ga ne bomo več potrebovali. To je v bistvu vse. Na koncu bodo vse počistili orki, se pozabavali na pikniku in grof Tarik bo prevzel počitniški dvorec. Zdi se mi primeren za organizacijo orgij. Naj se še sam zabava, saj nas zabava s svojo vladavino.«

Aleja zadovoljno prikima. Dve krhki deklici sta vladali množici silnih bojevnikov.



Vilin s svojimi vilinskimi čutili zazna množico ljudi. Uf, imam srečo. To niso sovražnikovi vojaki. Skozi te ostanke zeolske vojske se bom zlahka prebil. Lažje bo, ker me ne iščejo. Zamrmra urok in postane skoraj neviden. Arcus zazna čaranje:

»Amrokh je tukaj. Do sem voham njegovo magijo. Takšno odkrito čaranje je višek arogance in samoljubja. Če ga ne bi potrebovali, bi ga privoščil orkom.«

Han se nasmehne:

»Še vedno ga lahko vržemo orkom. Samo poberemo, kar je naše.«

Arcus in Eldar se kislo nasmehneta.

Druščina pograbi orožje in sledi staremu čarovniku. Arcus tiho zamrmra:

»Kira ne bom obvestil. Tako je bolje, saj vilin ne bo mogel zaznati preplaha v primeru, če se v akcijo vključijo tudi lemiki. Lahko nam pokvarijo načrt.«

Kmalu pridejo do stare cesarske ceste, po njej so se na začetku te misije povzpeli do Zidu. Spomnijo se svojega odhoda tistega poznopoletnega jutra. Hitro se razporedijo. Arcus jih opozori:

»Bodite izjemno pozorni. Lin, uporabi svoja čutila, a brez magije. Dokler se vzdržimo aktivne magije, nas med izvajanjem svojega uroka ne bo mogel zaznati. Glejte! Tam!« tiho reče in pokaže v smer jase. Temna silhueta se počasi približuje. Han napne oči in res iz ozadja razbere trepetajočo prozorno meglico konjenika.



Zdaj gre zares.

Presenečenje je njihova edina prednost. Samo nekaj sekund časa imajo. Samo nekaj sekund ... Arcus in Lin skočita pred silhueto. Arcus proti njemu usmeri svojo čarovniško palico, Lin uroči konja. Žival se presenečena in prestrašena dvigne na zadnje noge in izvrže jezdeca. Urok zakrivanja se razblini. Soočijo se z znanim vilinskim obrazom. Amrokh pade na tla. Postavi se na noge. Izvleče meč. Lin hitreje od pogleda izstreli dve puščici v njegovo desno ramo. Meč pade na tla. Vilin zaječi od zadanih ran. Arcus ga z urokom znova zbije na tla. Eldar in Han skočita. Vilin na vratu začuti dve ostrici mečev, hlad puščice napetega loka in vrh čarovniške palice s trepetom uroka paralize. Vilin spozna - vseh se ne more otresti. Poskuša nekaj reči. Lin ga utiša:

»Utihni! Dobro ga vklenimo in mu zaprimo usta. Kmalu bo sposoben novih urokov. Ne sme spregovoriti. Odvzemimo mu dragocenosti.«

Vsi so zatopljeni v premaganega vilina in ne spremljajo dogajanja okoli sebe. Lin poskusi Amrokhu zamašiti usta in mu odvzeti dragocenosti. Prekine ga temna senca. Poleg njih se spusti zlovešča silhueta. Vsi se obrnejo proti nenavadnemu prizoru. Na velikem temnem orlu čepi drobna postava. Plavajoče skoči na tla. Arcus preusmeri pozornost proti novemu gostu na zabavi. Ta se nasmehne in zaploska. Tarih zaplapola:

»Bravo! Bravo! Res ste mojstrsko ujeli vilinskega čarovnika. Tega še sama ne bi bolje izvedla. V treh potezah ste ga onesposobili. Resnično izvrstno!« in roke povesi ob drobno telo.

Arcus zakliče:

»Kdo si? Še en Damejah?«

»Damejah? Lahko mi tako rečeš. Kot vidiš, sem popolnoma sama. Gotovo tudi veš, zakaj sem tukaj.«

Arcus suho odvrne:

»Ničesar ne boš dobila. Ti in tvoje padlo božanstvo se bosta vrnila tja, kjer vaju čaka večni ogenj. Vsaj zeblo vaju ne bo.«

Virena odkima:

»Daj no, stari stric, ne bodi tako dramatičen.«

Zaslišijo hrup. Vsi se sunkovito ozirajo okoli sebe. Preleti jih jata tzevogov. Deklica sklene dlani in reče:

»Ti tzevogi nosijo hedvejsko Rdečo gardo in bodo zasedli zgornji del poti do Zidu. Utaborili se bodo v vmesni postojanki. Kar slišite, je začetek napada dveh zalabenskih medrej na ostanke nekdanje zeolske vojske. Igra je končana. Samo še zadnje dejanje,« in pripre oči. Meči, usmerjeni v vilina, se povesijo. Tudi puščica loka omahne. Vilin začuti osvoboditev. Bliskovito skoči na noge. Hitreje od bliska steče mimo otrplega Arcusa in izkoristi preusmeritev dekličine pozornosti na ljudi. Izkoristi droben trenutek delitve njene jeklene pozornosti. Podre jo z urokom, skoči na orla in ga požene.

Deklica hitro pride k sebi in spretno skoči na noge. Pozornost z druščine preusmeri v oddaljujočega vilinca. To je trenutek sprostitve paralizirajočega prijema njene nepremagljive volje. Arcus začuti svobodo. Tudi Lina objame hipec popuščanja stiska. Sunkovito obrne lok proti deklici. Začutila je grožnjo in odvrnila pozornost od bežečega vilina. Ravno dovolj! S kratkim bleskom oči preusmeri puščico za las mimo svoje glave. Arcus skoči do nje. Neuspešno. Podre ga strahovit urok. Naenkrat deklica z neverjetno hitrostjo odvihra med njimi, jih razoroži in stisne v gručo. Arcus se ne upira uroku upočasnitve. Proti njeni moči ni odpora. Deklica zadihano zre v nebo. Orel z vilinom je že daleč na nebu. Tako, vilin je odletel svoji nalogi naproti. Naredi se jezno in besno. V bližnje grmovje iz rok izstreli nekaj slepečih strel. Na ujetnike želi narediti vtis svoje veličastne premoči. Zmoti jo skupina zeolskih lemikov z izvlečenimi meči. Mimogrede znova vstopi v upočasnjen čas in jih besno razmesari. Druga skupina na robu jase ugleda pokol in se poskuša izmakniti. Tudi nad njih privihra besneča furija smrti. V hipu je pri svojih trofejah.

Arcus prvi pride k sebi in s posmehljivo spregovori:

»Naredila si napako. Vse te priprave, vse je so šlo v nič. Kaj imaš za svojega gospodarja zla? Smo bili vredni vseh teh naporov?« in pomežikne Linu. Deklica hlastno lovi sapo in z naporom izdavi:

»Tudi vi ste lepa trofeja. Prstan Zeolije je dovolj dobra uteha. Božanstvo me je nanj opozorilo, še preden sem prišla k vam v goste. Potem si tukaj še ti, mogoče zadnji ostanek davno pozabljene religije in seveda temnopolti vilin. Han bo dokončno dopolnil družinsko zbirko.«

Arcus se nasmehne:

»Pa si prepričana, da imaš kaj v rokah?«

Lin objame druščino in Arcus izgovori urok. Deklica zaradi izčrpanosti po dvojni uporabi upočasnjenega časa ni sposobna pravočasnega odziva. Arcusova palica se vrne v roko lastnika. Pojavi se svetleč steber. Okrevanje po upočasnitvi časa in istočasno vzdrževanje zaščitnega ovoja ji jemljejo preveč moči. Za hip zamudi možnost prekinitve portalnega uroka. Nemočno opazuje izginjanje štirih silhuet. Svetlobni ovoj se razblini. Ona sede na zasnežena tla. Na to pot ne bi smela sama. Opravljeno je samo pol naloge.



Zalabenski medreji zlahka razbijeta Kirovo vojsko. Tzevogi s Hendveji Krvne garde ostanejo brez dela. Brez boja zasedejo staro cesarsko cesto in prekinejo še zadnjo odstopnico do Zidu. Na postojanki zavihra carska zastava.



Vklenjenega Kira pripeljejo pred besno deklico:

»Uporniški mahib. Vojska ti ej izpuhtela. Tehtam med tem, kaj prinašaš živ in kaj v okus paprikaša za orke? Na kateri strani tehtnice je tvoje življenje? Mi lahko pomagaš pri iskanju odgovora?«

Kir se nasmehne:

»Ha, ha, mogočna čarovnica! Prav prisrčno ti je spodletelo. Mogoče si v prazno prijela prvič, a zagotovo ne zadnjič.«

Ognjena krogla iz dekličinih rok mu odpihne glavo. Truplo se sesede:

»Odnesite ga orkom. Naj se pogostijo z njegovim mesom. Nisem razpoložena za zajebancijo!«



Svetlobni ovoj izgine in znajdejo se na peščeni obali ob morju. Za njimi se bohoti temen gozd s kuliso gora, zavitih v meglene koprene. Vonj po morju boža njihove nosnice.

Lin seže z roko k tlom in čez prste spusti fini pesek:

»Kje smo?«

Tudi Arcus seže v nežen pesek, ga presiplje čez dlan in odvrne:

»Nekje na obali Meglene dežele. Urok ni bil preveč natančen, a zagotovo nismo daleč od Oldorske kolonije Mitriar.«

»Mitriar?« vpraša Eldar.

Arcus z dlanjo znova zajame hladen pesek:

»Tukaj nas čarovnica ne bo našla. Za nami je Megleno višavje,« in spusti pesek na tla, »To je obala Začaranega morja. Nad temi kraji lebdi božja milost. Glede na vse, kar smo prestali, potrebujemo malce predaha.«

»Kaj pa Amrokh? Ta našalit se je izmuznil,« Lin jezno pihne.

Arcus ga potreplja po rami:

»Brez skrbi. Nikamor ne bo ušel. Zdaj je samo razjezil Elejlo, kar mogoče dolgoročno niti ni slabo. Vsaj ne s stališča človeštva. Res je, doživeli smo neuspeh, ne pa poraza. Mogoče smo zadržali bližajočo se invazijo na Shedanijo. Leon peša in mešeli že brusijo nože za zaključno državljansko vojno. Elejli njeno stremuštvo ne bo dovolilo hitrega nadaljevanje izvajanja načrtov za vladanje svetu. Zaradi Amrokhove akcije se bo Elejlino oko usmerilo tudi proti Vilinom in njihovem zidu. Kmalu bomo videli, koliko so beli zidovi res neprebojni,« in se nasmehne. Zazre se proti oddaljenim meglicam odprtega morja.

Han se utrujeno sesede na peščena tla in čemerno vzdihne:

»Ne vem, a zdi se mi, da sem edini, ki se mu sanja razplet. Čarovnica je hotela zgrabiti predvsem mene in prstan na moji roki,« se pogladi po prstanu, »Okoli vilina se motite. Ušel je, ker je ona tako hotela.«

Arcus se zresni:

»Zakaj tako misliš?«

Plemič nadaljuje:

»Čarovnica je vso moč namenila nam in ne našalitu. Če bi hotela kristale, se ne bi ukvarjala z nami, temveč bi se posvetila predvsem bežečemu Amrokhu in kristalom. Kako je lahko ušel z njenim lastnim orlom? Sploh se ni ukvarjala z njim, temveč se je posvetila samo nam. Za našalitoms e je ozrla samo z enim namenom,« in vse ošine z mračnim pogledom, »Morala se je prepričati, da je srečno ušel. Hotela je mene in predvsem,« se zaskrbljeno pogladi po prstanu, »vladarski prstan Zeolije. Zagotovo je povezan z Elejlino močjo. Vsekakor je dosegla vsaj en cilj,« dramatično zaključi, »Amrokh je s tehagaci v svojem stolpu.«

Eldar besno odkima:

»To ne more biti res! Nemogoče!«

Lin zgroženo zoži pogled:

»V tem ni nobene logike! Čemu bi hotela našalitov pobeg z zmagovitim orožjem? Elejla bi imel z lastništvom kristalov vnaprej dobljeno vojno.«

Arcus molči in razmišlja. Han mrzlično nadaljuje:

»Najbrž gre za kakšno dolgoročno spletko, onkraj našega razumevanja položaja. Mogoče se motim, kar je čisto možno, a vzemimo v zakup mojo misel in ji sledimo. Ne pozabimo, nekje sta še dva sibeta. Brez njiju so tehagaci samo nepomembna bižuterija. Amrokh bo zdaj vse moči posvetil iskanju poti v Onostranstvo. Njegov zaupnik je našel pot v gosti svet, torej bo uspelo tudi njemu. Z malce sreče se bo dokopal do preostanka dragocenosti. O tem smo že debatirali.«

Na koncu se vplete še čarovnik. Previdno se naveže na Hanove misli:

»Šelgeac ima mogoče prav. Zeolski prstan ni navadna bižuterija s Tamraiške tržnice. Na drugi strani je našalit pomemben velikaš, najbrž bodoči vladar Arimoje. Še vedno imamo med pogrešanimi predmeti dva sibeta. Pred dvajsetimi leti sta se mi za las izmuznila. Zdaj ju, poleg nas in Vladarja, išče še nekdo tretji. Tako se za tretjino poveča možnost, da mogoče kmalu ne bodo več med iskanimi. Vilini so sibeta skrili v Onostranstvo in tamkajšnji ljudje so ju po naključju našli med arheološkimi izkopavanji.«

Han ga prekine:

»Kaj je to arheološko izkopavanje?«

Arcus odvrne:

»To je izkopavanje ostankov starih kultur v Onostranstvu. Naj razložim,« vzdihne in nadaljuje, »Arheologinja,« in s kretnjo prekine Hanovo željo po spraševanje, »Ne sprašuj me, kaj je to!« in blago nadaljuje, »Torej, ženska z imenom Mary je na najdišču sibetov in še nekaj dragocenosti, ki naj bi ostale za vekomaj skrite, nevede, iz radovednosti, prebrala urok in sprožila niz katastrofalnih dogodkov. Ena od posledic njene bralne vaje je tudi udejanjenje Elejle v telesu basilea. Sibeta sta,« otožno spusti pogled v peščena tla, »ponovno izginila. Imel sem ju v dosegu roke. Tam sem bil. S pokojnim partnerjem sta sibete nekam skrila. Mary je preživela in jo previdno opazujemo. Ona nas bo prej ali slej pripeljala do dragocenosti. Če vilinu uspe vstop v Onostranstvo in se sreča z Mary, se bomo znašli v resnični godlji. Amrokh ne bo tako tankočuten.«

Eldar in Lin odkimavata. Gozdar besno reče:

»Zakaj bi si Vladar otežil pozicije? Zakaj je iz rok spustil našalita? S tehagaci bi imel zmago v rokah. Oba izginula sibeta bi bila samo bižuterija. Mešarah ne bi mogel izvesti obreda Pemej in njegova moč bi izpuhtela. Ta račun se ne izteče. Zakaj nam je Vladar pustil možnost?«

Arcus se namrdne:

»Mogoče ima vladar kakšno dodatno znanje o vsem tem. Mogoče nas želi vse prevarati. Vem samo nekaj,« in mračni pribije, »Moramo se pripraviti na vojno v vseh dimenzijah, na vseh področjih in v vseh oblikah. Tudi mene zelo skrbi me, ker si Elejla ni prisvojila tehagace.«

Han čemerno doda:

»Ne smemo pozabiti na Leno. Lahko se ji posvetimo med čakanjem na veličastne dogodke!«

Glede tega se vsi strinjajo.

Deklici s terase dvorca opazujeta v meglice potopljene gore.

»Našalitu sem očistila pot. Žal so naše trofeje pobegnile. To me malce skrbi. Zlasti mi je žal zaradi zeolskega prstana. Obe bi morali v akcijo. S skupnimi močmi bi ga dobili. Ne smeva se več zanašati zgolj na osebno moč. Zaradi tega pobega moramo svoje načrte malce odložiti. Počakati moramo na prave okoliščine in potem nastopiti.«

Aleja vzdihne:

»Misliš, da niso nasedli?«

Virena odkima:

»Nikakor. Prej ali slej bo kdo od njih spregledal moje postopke. Malce sem pretiravala in oni so izkoristili trenutek slabosti. Žal ima telo omejitve sveta, iz katerega je narejeno. Skriti bo moral še malce počakati. Božanstvo je nejevoljno zaradi grofovega prstana. Ne vem, čemu je tako pomemben?«

Aleja dvigne pogled na gore v ozadju:

»Torej čakajmo na sovražnikove poteze. Prej ali slej se bodo kje pojavili.«



<< KONEC >>





Slovar vulgarizmov in ostale modrosti

Abadon – Brezno duš, nebeški vrtinec, ki požre nečiste ali neočiščene duše.

Alissa – Rajska reka, ki ločuje Kadešah od brezna Abadona. Na nebu se tako imenuje trak galaktičnega rokava, ki objema celotno nebo kot megličast trak.

Auril – zelo redka kovina – izjemno lahka, trdna in prožna. za pridobivanje ej potrebna precejšnja veščina. Bistvo priprave je v natančnih recepturah. Pridelavo obvladajo vilini in škratje. Edini dosegljivi rudniki so v deželah škratov in v Dilualu. Na vzhodu sta dva velika rudnika, ki sta pod nadzorom Božanskega carstva.

Basilea – brezspolni samostalnik, oznaka za vladarja (carja) vzhoda, predstavlja utelešenje Elejle.

Bemej – zemljiški vladar v Medalarju (hesed malahid)

Berekoh – posebna palica, ki s pomočjo uroka s toploto usmerja nosilca po pravi poti.

Berek oezed et'šaeviz – Klic k orožju in bojnem duhu lahko prevedemo ta zeolski bojni klic.

Brezkrvni – ljudje in ostali, rojeni brez svobodnjaškega statusa. Slabšalno za vse, ki nimajo plemenitega porekla.

Cahat – Carska vojaška enota, šteje okoli 6000 vojakov.

Cahatok – komandni oziroma stražarski odred. Običajno šteje med 700 in 1000 posebej vzgojenih orkov in vsaj 100 Set'Arusov.

Cesarstvo Shedanija – dedič nekdanjega Svetovnega cesarstva. PO padcu nekdanjega Vesoljnega carstva se Svetovno cesarstvo ni nikoli več obnovilo.

Cipa – vulgarni izraz za prostitutko.

Cipasto – pridevnik od cipe, vulgarna oznaka za žensko, ki ni izbirčna pri nudenju seksualnih uslug.

Coprnija – negativni izraz za čarovnijo

Damejah – strašna temeljna sila Megšelema. Vedno sta dva damejaha, eden za aktivno, drugi za pasivno manifestacijo neskončnosti. Teologija damejaha je silno zapletena.

Demešek – temni val, zlo, prihajajoče zlo, ena od oznak za damejahe in kerkeše

Drugotnost – Popularno ime za Elem Jered, splošno pa gre za redko vesolje drugačnih vibracij, kot je naše. Eksperimentalno je obstoj tega sveta dokazal jordanski fizik dr. Mohamed Selimi.

Dvorni knez – majordom dvora, položajni naziv, se ne deduje in ga lahko zaseda tudi liberos (napr. Artus Orwen v času Leona Simidala v zadnjih letih Cesarstva Shedanije).

Edemej – vilinska beseda za človeka, Edemejin - človeštvo

El – ime za boga, stvarnika, nedoumljivo silo ustvarjanja vsega.

Eleh tasak – Elov edini, eden od nazivov za Mešaraha.

Elahjakil – bog-kraj, bogokralj, vladar, ki je istočasno tudi bog. Basilea je bogokralj in prvosvećenik samemu sebi. Kot takšen ima absolutno oblast, je predmet čaščenja in odreja religijo, ki ga časti.

Elejla – Udejanjenje Megšelema, kaosa in nasprotovanja smislu razodetih vesolj. Teologija je silno nedorečena in polna domnevnih interpretacij. V resnici še nobena študija ni dovolj natančno opisala naravo udejanjenja Elejle in njene, oziroma njegove vloge. Obstajajo samo splošne teološke študije, ki temeljijo na eni od interpretacij kot nekakšno zanikanje Ela (boga).

Elem en šaeviz - svet duhov v vilinski okultni mitologiji. To je podsvet duhovnih vplivov, ponekod ustreza kopreni med Megšelemom in Abadonom. Teologija tega pojma ni čisto jasno razložena.

Elešej – elitni plemeniti gardist. Posebna dedna kasta bojevniškega plemstva.

Eliša – rajsko mesto za bogu zveste ljudi. To posebno mesto je nad Neskončnim drevesom.

Eon – dolgo časovno obdobje

Etir – sile božjega (Elovega) vpliva – etirjev je deset. Etirji imajo dvojno naravo kot vse emanirane stvari pojavnega vesolja. Ena od oblik je aganeal – udejanjen etir, torej etir, ki se spoji z živim telesom in živo dušo.

Falanga – osnovna vojaška enota v večini človeških dežel. Vsaka vsebuje 10 stotnij s po 100 lemiki. Falange so lahko konjeniške, lokostrelske, suličarske ali mečevalske, nikoli niso mešane.

Fračica – poniževalni izraz za žensko.

Fuk – vulgarni izraz za spolni odnos.

Gladimis – od Gelaja za tretjino daljši meč, dvorezen, izjemno lahek, izdelan iz zeolskega jekla ali aurila.

Goblin – popolnoma neporaščeni dvonogi humanoidi, visoki do 150 cm, nikoli težji od 50 kg, v ustih imajo kot britev ostre zobe, ki se sami obnavljajo. So izjemno vitki s trdimi, a tankimi kostmi. Veljajo za zelo inteligentne, vendar so brez sposobnosti moralnega razmišljanja. Živijo v plemenih, so izjemno spretni pri ročnih delih in okretni v boju. Imajo dar za nabiralništvo.

Gozdarji (Severnjaki izven Zeolije) – maloštevilna človeška rasa, živijo v severnem mejnem pasu pri vilinskem Zidu PO legendi naj bi bili Gozdarji v človeška smrtna telesa ujete vilinske duše.

Halaja - življenje

Hašenah – obod Megšelema, vrata v središče Megšelema, tako se imenuje tudi preddverje templja Emen Mabemot na Tarahu. Tudi nekakšni rajski prostor v religiji Elejle.

Hendveji – ljudstvo izhaja iz Južnega Norogha, kasneje se razširilo še na Severni Norogh in še nekatere dežele. Gre za vojaški narod, zato so odlični vojščaki, hrbtenica vojske Božanskega carstva.

Južnjaki – temnopolto ljudstvo, iz katerega izhaja ljudstvo Hendvejev.

Hesed malahid – zemljiški vladar, drugi nazivi – bemej, mahdi (Dilual), mešel (Shedanija). Hesed malahidi so imeli lastno vojsko, sodstvo in pravni sistem. S cesarsko ali kraljevo oblastjo so imeli podpisane patente z jasnimi določili o obveznostih in pravicah ter načinu urejanja odnosov.

Ihelot – duh lažnega boga, razodetje lažnega boga, običajno ime za damejaha ali kerkeša.

Ilejet – nočna mora, nočna smrt, zli duh

Infinito Deus Lux – (latinsko) – neskončna božja luč, pojem okultnega misticizma. Bog je vsepovsod, je v vsem in vse je del boga (približni pomen).

Ipua – beda, nizkotnost

Isitah – poveljniški šotor, v edamitskih deželah vojni štab

Ismag lemikom – veteran poklicne vojske (preko 15 let službe).

Jablet – hiša, tudi rodbina

Jakil – kralj, lahko je vladar samostojnega kraljestva ali pa vlada v imenu basilea oz. cesarja. V vilinskih kraljestvih je kralj, ki samostojno vlada, vendar del oblasti tradicionalno preda osrednjemu rešgeju(-ji) – kralju ali kraljici.

Jamit – častnik plemiškega porekla (pleidik), poveljnik stotnije, falange, šeledine ali taraga. Nosijo ga tudi zemljiški plemiči v vojni službi.

Jamska mačkonka – posebna vrsta mačke, ki živi pod zemljo, lovi druge podzemne živali.

Japadok – učitelj, modri prinašalec znanja, v Dilualu so tako imenovali Čuvaje. Gre za častno titulo brez izvršne oblasti. Čuvaji so imeli neformalno avtoriteto.

Jatukamec – temni kraj

Jefezakah – prapor premirja. Madei muzuk jefezakah – plemeniti prinašalec praporja premirja – posebni mirovni kurirji. Vedno so nedotakljivi, najbolj zavrženo dejanje v vojni je uboj tega pogajalca. Vedno ga prinaša najmanj pleidik, saj gre za častno vojno funkcijo. Sprejme ga najmanj jamit plemenitega porekla. Izmenjava pogajalcev je poseben obred.

Jepazak – Osnovna vojna enota orkov, kačjeglavcev in goblinov. Uporablja se tudi ime horda ali krdelo. Šteje običajno med 6000 in 13.000 vojakov.

Jepehak – vilinsko ime za vilinski zid, ki ločuje Mealkud, vilinsko deželo, od preostalega sveta Elem Jereda.

Jogamaj – območje vilinskega zidu, severni, Jogamajeh – severni, iz območja za Zidom.

Helzes – pleskavici podobna jed. Mleto meso vsaj dveh vrst živali se zmeša z zelišči in soljo, ter malo podimi. Najbolj je cenjen quelverški helzes.

Kačjeglavci – dvonožni inteligentni plenilski plazilci, živijo v osrednjem in južnem delu vzhoda v kolonijah, imenovanih panji. Izjemno so hitri, močni, vzdržljivi, vendar nedisciplinirani. V organizirano vojsko jih prisili samo posebna magija.

Kadešah – posebno posmrtno mesto, razni viri ga različno opisujejo. Največkrat gre za posmrtni kraj z večno zeleno pokrajino, čez katero tečejo potoki vina iz Južnih kleti in na junake čakajo voljne device.

Kajebid – posebej svet prostor. Osrednji del templja čarovniških redov. Tudi posebej sveti del nebes, precej nejasen pojem iz vilinske okultne teologije.

Kasad – volilni zbor hesed malahidov in pomembnejših malahidov. Sestane se na osnovi sklica majordoma dvora, vdove kraljice ali na osnovi patenta vsaj polovice hesed malahidov. V letih 570 – 610 je imel pomembno vlogo v nemirnem obdobju Shedanijske zgodovine.

Kašmeug – portalni del templja, vanj imajo vstop samo najbišji svečeniki.

Kavsanje, kavs, fuk, fukanje – vulgarni izrazi za spolni odnos.

Kerkeš – duh Megšelema, obstaja jih šest in še eden, dodatni, skriti kerkeš. Imenuje se tudi skriti kralj. Kerkeš ima dve razvojni fazi – med dvema inkarnacijama Elejle se manifestirajo t.i. ogajec kerkeši, to so posebej močni duhovi, ki se prvenstveno udejanjijo v Onostranstvu (našem svetu) in so sposobni prihične in fizične magije. V času Elejle pa so kerkeši, polno razvite sile, ki prenašajo voljo Elejle v dejavni svet. Tudi njihova teologija je precej zapletena in neraziskana.

Kezarah Healareš – dobesedno – Prepovedana vilinska dežela. Healareš je ime za vilinska kraljestva kot zemljepisni pojem.

Konspirativnost, konspiracija – zaupnost, skrivnostnost, zarotniška zaupnost

Kurba – vulgarni izraz za prostitutko (ženska, ki nudi seksualne usluge za denar)

Kurbišče – vulgarna beseda za javno hišo, prostor, kjer se nudijo seksualne usluge za denar. Vojno kurbišče – vulgarni izraz za javno hišo, namenjeno vojnemu osebju.

Kus – veliki sabljezobi medved, ki prebiva v odmaknjenem visokogorju. Kus je samotarska žival, ki nadzoruje izredno veliko območje.

Lebenoh – manjša luna Elem Jereda, od sveta oddaljena povprečno 750.000 km (med 710.000 in 790.000 km), ima premer 800 km. Sveti malce močneje od Venere, njen sij je rahlo rdečkast.

Lakoš – psu podobna udomačena zver, križanec med dvema vrstama zelo inteligentnih kuščarjev, poraščenih z dolgo sivo dlako. Zelo se naveže na gospodarja in je z njim v nekakšni telepatski povezavi.

Lejif tek en Kedašah, lalec tek en Megšelem, Lejif tjeg elah, lalec tales Elejla. - Kakor v Nebesih, tako v Peklu, Kakor reče Bog, tako nasprotuje Elejla.

Lemkamija – podlež, prevarant, prevara, podlost, v Pogovorščini iluzija, iluzionist, lažna podoba ipd

Lemik – poklicni vojak. Čas služenja med 10 in 25 let, odvisno od dežele. Služijo lahko samo liberosi (svobodnjaki). Napreduje lahko do jamita in pridobi plemiški naziv pleidik.

Lemikah – ženske poklicne vojakinje (samo Zeolija)

Liberos – svobodnjak z vsemi državljanskimi pravicami in pravico do svobodnega gibanja in bivanja. Liberosi so večinoma obrtniki, trgovci, pisarji, ponekod sodniki, vojaki, tajniki, komorniki in tudi majordomi ali dvorni knezi.

Limok – prapor medreje, falange ali taraga

Lulek, lulika – morebiti tudi navihan, včasih poniževalni izraz za moški in ženski spolni organ.

Madei, Madeji – plemeniti rod, uporablja se za splošni naziv za zemljiškega vladarja.

Madei muzuk jefezakah – plemeniti prinašalec (prinašalka) premirja, del obreda pred vsako bitko, ko tisti, ki misli,da je močnejši, šibkejšemu ponudi premirje v zameno za določeno koncesijo. Zgodilo se je, in to ne enkrat, srečanje prinašalcev premirja obeh strani.

Magidski kodeks časti – poseben kodeks plemstva. Obvezen je za vse plemstvo.

Mahdi – Dilualski (pravzaprav edamitski) zemljiški plemič.

Mahib – poveljnik medreje (legije v Dilualu), včasih taraga (kohorte v Dilualu) ali pomemben vojni položaj, pripada samo pripadnikom malahidskih ali hesed malahidskih družin

Mahib tekagot – vojni guverner, vojni poveljnik območja, razglašenega za vojno območje

Malahid – plemski naziv, vazalni vladar, ki mu vlada hesed malahid. Ima samo svojo vojsko, s katero se mora odzvati na hesed malahidovo zahtevo. Malahid ima v posesti zemljo, mesto in pripadajoče vasi.

Marijin red iz Magdale – Marijin red iz Magdale je nastal ob smrti Jezusa Kristusa. Red je častil resnično božanstvo ravnotežja pravice in veselja Elejlo, ki naj bi se utelesil v novem rojstvu Marije Magdalene. PO njihovi legendi naj bi bila Marija Magdalena utelešenje Elejle, razodetja veselja in radosti.

Mašag, masag – sklicni vojak, rezervist, služijo od malahida ali hesed malahida določeni podaniki posamezne zemljiške posesti. Izvzeti so samo liberosi.

Mazob – velika carska bojna enota. Šteje 10 do 12 cahatov in še nekaj podpornih enot. Skupaj ima običajno 60.000 do 80.000 vojakov.

Mealkud – Kraljestva, ime za vilinska kraljestva.

Meašika – naziv za kronsko princeso vzhoda. Gre za t.i. svetokrvno plemstvo, saj je pripadnicam priznano božansko poreklo. Zanimivo je, da ni zabeležen noben meašik – moški. Po hierarhiji so meašike takoj za basileo. Tradicionalno sta samo dve meašiki. Povezano je z legendo o dveh stebrih moči. Meašika je udejanjen Damejah, izvršna sila Elejle.

Meb – središče zemljiške posesti, sedež malahidske ali hesed malahidske rodbine. Tudi središče mesta, recimo Mebeab meb – staro mestno središče.

Mebanej – vojni štab, plemiško vojno poveljstvo.

Mabemot, mabomet – ledena pustinja, ledena dežela, eno od imen za vilinsko ledeno deželo.

Medreja – vojna enota na vzhodu. Vsaka medreja je sestavljena iz 4 - 6 falang (4000 – 6000 lemikov). Samo v Zeoliji je sestavljena iz 3 ali 4 taragov (4500 – 10.000 lemikov, odvisno od namena). Če je sestavljena iz sklicnih vojakov (nekakšni naborniki), ima 3 falange ali 3 tarage (3000 – 4500 masagov)

Megeš – veličasten – častni naziv

Megšelem – svet lupin, podsvet, zanikanje obstoja. Središče je za stebroma Mogosa in Lebenoha. Puščava, obrnjena navzdol, je osvetljena s črnim soncem, esenco kaotične sile Elejle. To sonce je vedno v zenitu. Od zahoda proti vzhodu pluje rdeči kristal Lebenoha, a od juga proti severu moder kristal Mogosa. Vsakih 2342 let se kristala Lebenoha, Mogosa in črno solne pokrijejo in to je čas Vesoljnega mrka, takrat se lahko Elejla udejanji v dejavnem svetu s pomočjo posebnega obreda.

Megošes – velik, velika.

Mel'Arud – legendarni hrib sredi Wendenburga, kjer na umetni izravnavi stoji pravljična cesarska palača.

Mešahašim en elahala – razodet skozi živega boga - Mešarah

Mešeah – sveti duh, koprena nad udejanjenim vesoljem.

Mešel (1) – zemljiški vazal, najvišje plemstvo Cesarstva Shedanija. Mešel je neposredni vladar svojemu ozemlju, cesar ima samo posredno, silno omejeno pogodbeno oblast.

Mešel (2) – splošna oznaka za glavarja rodbine.

Mešiah – sestavljen in odposlan, enkratna emanacija živega boga Elahale, imenovana tudi Mešarah

Mešuvat – Praznina, vesoljna praznina, mistična puščava, ki obkroža temno jedro Megšelema.

Jakil mešuvat –kralj praznina, skriti kerkeš, njegova vloga je silno nejasna in teologija Elejle o skritem kralju praznine ne pove ničesar. V tme konetkstu je vloiga skritega kerkeša - jakil mešuvat, skriti kralj. Strokovnjaki si še danes niso na jasnem o naravi obeh vlog.

Modrokrvno plemstvo – hesed malahidi, malahidi in pleidiki. Višji status ima samo pripadnik cesarske rodbine, ki se imenuje svetokrvni. V legendarnih časih Zlatega eona je bil vsak svetokrvni polvilinske krvi, saj je bil potomec vilinske kraljice in človeškega kralja.

Mogos – ime največje lune in časovna enota od enega do drugega polnega mogosa, ki traja 29 dni. Mogos je malce večji od naše Lune (premer 3900 km), a tudi malce dlje (med 378.000 – 420.000 km). Sveti slabo petino močneje od naše Lune.

Moloh – mistična tema, odsotnost bivanja

Muzuk (mazok) – nosilec limoka. Medreja ima 3 muzuke, tarag (falanga, kohorta) pa enega.

Našalit – izdajalec, najpodlejša vrsta izdajalca.

Naerikh – veščina v mističnem smislu.

Nemrtvi lord – kerkeš v Drugotnosti. To je bitje, ki živi v mrtvem telesu, pravzaprav balzamiranem telesu. Običajno sta dva nemrtva lorda, ki sta posrednika med meašiko in velikansko armado nadzorovanih bitij.

Nerazdevičene device – vulgarni izraz za ženske, ki še niso imele spolnih odnosov.

Nešezea saehir – talismani luči, ki jih upravlja nosilec tehagacev in sibetov.

Ogajec kerkeš – zametek kerkeša, udejanjenje entitete Megšelema v dejavnem svetu s pomočjo posebnega rituala, zapisanega v Sehir Jeredu, knjigi magije, ki jo je posedoval Marijin red iz Magdale.

Olam Ashia – hebr. Dejavni svet. Označuje udejanjenje zemeljskega principa, v tetragramatonu (četveroslovju – IHVH) ustreza zadnji Hei (H). Pomemben element kabalistične okultne teologije in mistike.

Omeag – izjemno tanek in lahek aurilski meč, posebnost Gozdnih vilincev

Onostranci – tako ljudje in ostali v Drugotnosti imenujejo ljudi našega gostega vesolja.

Orki – obstajata dve vrsti orkov. Eni so umetno vzgojeni, a drugi so naravni, živeči v plemenskih skupnostih. Orčji poglavar telepatsko usmerja svoje pleme, vendar je tudi sam dovzeten za vplive magije. Naravno orki živijo na vzhodu Svetovne celine Elem Jereda. Zaradi slabo razvitih glasilk govorijo popačeno obredno vilinščino.

Pahad – redar, mestna policija, namenjena vzdrževanja miru in reda v mestih in večjih naseljih.

Pankrt –ponižujoč izraz, pravzaprav vulgarizem za nezakonskega otroka. Če želiš nekoga užaliti, mu rečeš pankrt ... Plemeniti možje in žene ne uporabljajo te besede.

Pemej – obred, ki ga izvede Mešarah, ko ima vse tri tehagace s sibeti. S pemejem zlomi moč zatabov in podre ravnotežje udejanjenih sil Megšelema.

Plead – izjemno močan in vzdržljiv vilinski konj, za okoli tretjino večji od običajnega konja. Največja hitrost, ki jo ta konj razvije, je 150 km/h, a s posebno vilinsko hrano lahko v 10 urah premaga 700 km. Nobeno bitje na nogah ni vzdržljivejše in hitrejše.

Pleidik – vojni plemiški naziv, lahko je deden ali položajni, kamor napreduje posebej zaslužen svobodnjak (liberos). Pleidik izjemoma poseduje zemljo, običajno opravlja upravne, sodne in podobne naloge v službi malahida ali hesed malahida.

Podlasnik – drobna gozdna zver z dolgim repom, ki vedno lovi iz zasede, krade večjim kose plena in je vedno prikrita.

Podriznica – mrhovinarski glodavec

Prasavec – prašičevniku podobna žival s kratko dlako, brez oklov in težo med 100 in 130 kg. Divje vrste živijo v večjih krdelih samo v odročni divjini, saj so običajen cilj lovskih odprav plemstva.

Prašičevnik – žival z dolgo dlako in z okli, pri odraslih samcih so dolgi do 50 cm, obstaja udomačena in divja vrsta. Odrasla žival lahko tehta do 350 kg. Mladič se zlahka udomači, v divjini živijo v krdelih, ki jih vodi alfa samec. Gorski prašičevnik pozimi dobi belo dolgo dlako, je lahko z do 80 cm velikimi dvojnimi okli težek do 750 kg in vsako pomlad odvrže dlako, ki jo ponekod uporabljajo kot volno.

Prstanov stolp – poseben stolp v gradu zeolskega grofa, kjer je v posebej zastraženi sobi znamenit zeolski vladarski prstan, ki ima po legendi magijske moči. Prstanov stolp in samo prstanovo sobo varuje šeledina Prstanove straže.

Prstanova straža – posebna elitna šeledina, izurjena za varovanje skrivnostnega grofovskega prstana Zeolije. Šeledina je tudi osebna grofova garda. Kamor gresta prstan in grof, tam gre Prstanova straža.

Raeg – tujec

Radag –vojna enota

Rašmaob – kristal portala duš, ki s pomočjo uroka prevede vibracije našega vesolja v vesolje Drugotnosti (in obratno na drugi strani)

Rešgea – vilinska kraljica, naziv svetovne vilinske kraljice, po padcu naziv za vladarico Mealkuda (vilinsko kraljestvo).

Rekop – oddelek. Običajno šteje 15 do 25 ljudi (pahadov, lemikov ali mašagov)

Rešgeo – kralj, konkretno vilinski kralj

Rešmeag – vilinski zemljiški vladar in čarovnik. Vlada iz osrednjega mesta svoje grofije.

Sagenuš – čarovniški gospodar, mojster reda. Arcus je edini živi mojster reda. Sagenuši so izginili ob padcu Svetovnega cesarstva zaradi oportunistične poklonitve vladarju vzhoda.

Sahameit – eden od nazivov basilea.

Saog – plemič, pomembnež, imenitnik, tudi vilinski mestni plemič.

Segvuc – sramotenje, zaničevanje, zaničevan, preklet. Segvec Ithos - poniževalni izraz za nasprotnega poveljnika.

Set'Arus – z magijo zatabov ustvarjeni izjemno močni, izurjeni in vzdržljivi vojaki, ki ne čutijo bolečine, nimajo čustev, morale in vesti. Upravljajo jih z magijo. V južni orkovščini beseda pomeni ljubka nemoč.

Sibet – prstan moči, nosilec tehagaca in prevodnik energij.

Sranje – vulgarni izraz za fekalije, nekaj negativnega, beseda se uporabi za ilustracijo misli.

Svetokrvni – božansko poreklo rodbine. Pripadajo ji samo bratje, sinovi, sestre in hčerke cesarja, pripadnika rodbine Simidalov. Svetokrvni dedujejo samo cesarjevi otroci, a otroci svetokrvnih sorodnikov ne.

Šadas – pripadnik kaste vrhunskih morilcev.

Šarok - odpadnik

Šaeleam – preddverje božje palače duha.

Šea - hči

Šelaj saganuša Ešeje –Vladar Reda Ognja; vsak magijski red je imel svojega vladarja, ki je imel pravice in moč zemljiških vazalov.

Šeledina – vojaška enota v Zeoliji

Šelgeac – naslednik dednega plemiškega naslova.

Šerek – velika zver južnih pokrajin, glavni plenilec, visok do 2 m, dolg 5 m, težak okoli 1 tone, lovi v krdelu.

Šop pičkovja – vulgarni izraz za množico spolnih partneric. V nekaterih kulturah je običaj, da ima mož več žena, ki jim mora enakomerno namenjati svojo pozornost.

Tabapet at en'jesodeg salajeh en'sešet golateh mešit tek maebi - Čas je neskončen krog s točko večnega zdaj v središču – pomembna ideja vilinske okultne teologije.

Takpo Seagemin – poglavar Gozdarjev. Seagmin je starodavno ime za skrivnostno pleme Gozdarjev.

Tahog – veličastni, prevzvišeni, častni naziv v Dilualu. Uporabljal se je redko in predvsem med pogovori višjega plemstva.

Takpet – gospod, gospodar, splošni naziv za pomembnega poveljnika ali zemljiškega gospodarja. V glavnem se beseda uporablja na Vzhodu.

Tarag – vojna enota v Zeoliji in še nekaterih deželah. Tarag je običajno mešana enota, sestavljena iz 3 – 5 šeledin (manjša vpojna enota s 5 stotnijami, torej 500 lemiki), kar skupaj znese okoli 1500 – 2500 lemikov (profesionalnih vojakov). V večini dežel imajo falange s po 10 stotnijami.

Tarih – Posebna tančica, ki pokriva obraz plemenitih žensk v nekaterih vzhodnih deželah. V času Vesoljnega in kasneje Božanskega carstva je bil tarih del obleke najvišjih princes – meašik.

Tarik – bojna enota Vzhoda z okoli 1500 vojščaki. Tarik je običajno sestavljen iz 15 stotnij. V to vrsto bojne enote so organizirane kvalitetnejše enote (Set'Arusi, Hendveji in drugi), redkokdaj tudi orki ali kačjeglavci.

Taveakem, tezgej –vazalni plemiči Vzhoda

Tebham – prenos oblasti, konkretno prenos cesarske ali kraljevske oblasti na šelgeaca, naslednika. S prenosom se novemu vladarju omogoči avtoriteta in potrdi kontinuiteta nasledstva. Običajno sin deduje od očeta, v izjemnih primerih pa posinovljenec.

Tecešec vet jediz – pozornost in prepoznavanje. Duhovna vrlina, nujno potrebna pri vsakršnemu duhovnemu napredovanju. Iz tega izhaja znamenito pravilo - Lei tecešet vet jedis – bodi pozoren in prepoznaj.

Tegešaz – vilinski zemljiški plemič. Pogovorno uporabljajo tudi besedo saog, običajno za poimenovanje vilinskega mestnega plemiča (gl.).

Taghea – ozemlje, dežela.

Teh – prapor, vojna zastava.

Tehagac – trije kristal moči, nujni so vsi trije s sibeti za izvedbo Pemeja, ko se na novo vzpostavi vesoljni red skozi žrtev nosilca. Vsakemu tehagacu ustreza še prstan sibet. Sibet je namenjen udejanjenju energije tehagaca iz Onostranstva v Drugotnost, kar je bistvo obreda Pemej.

Tenemija eiša – čarovnik ognja. Arcus je bil edini pripadnik tega čarovniškega ceha.

Tevapat – portal za potovanje. Uporablja se za premagovanje velikih razdalj.

Tezgei –kronski princ, vazalni vladar na vzhodu, ustreznica cesarskemu mešelu ali medalarskemu bemeju.

Tezijeam – nekakšen vinjak, pomešan z izvlečkom dimne zeli (THC).

Tibamet – še en izraz za dvornega upravnika, mojordoma, dvornega kneza.

Tijae – protokolarni garant zvestobe. V ožje spremstvo plemenitega gosta, ki je po rangu nad gostiteljem, se pošlje kakšnega sorodnika gostitelja, ki je simbolni garant zvestobe in varnosti.

Tekmek – ničvredni, nečastni

Tibmet – dvorni knez, majordom, dvorni upravnik. V starem cesarstvu je lahko to vlogo prevzel najmanj malahid zaupne hiše.

Tišapaš – svet lupin, lupine Megšelema, točke požiranja energije, jemanje življenja. Simbolna shema pozna deset tišapašev, antipodov desetim etirjem. Tišapaši naj bi obstajali trenutek za trenutkom zdaj. Minuli čas se prelije v tišapaše.

Tramakoš – hendvejski vojni in zemljiški plemič

Tzevog – zmaj, jezdna zračna, obstaja več vrst, vsi so proizvod magije.

Uteš – velika, volku podobna zver, vedno živi v tropu med 15 in 35 živali. Trop vodi alfa samec.

Velika hiša – v nekdanjem Medalarju izraz za hesed malahidsko rodbino.

Vojno fukališče, kurbišče – vulgarni izraz za javno hišo, namenjeno vojski. Vsak vojni pohod so spremljale potujoče javne hiše s prostitutkami in prostituti.

Zaroštiljati – naredi raženj, peči na vrtečem ražnju

Zatab – talismani Elejline zemeljske moči.

Zemljožerka – veliki glodavec, ki živi pod zemljo. Žival živi v velikih kolonijah, ki si naredijo zapleten sistem rovov.

Zeolija – najzahodnejša grofija Kraljevine Medalar, ki je propadla v t.i. Medalarski vojni.

Zeolski rjavec – izjemno vzdržljiv, zvest in močan konj. Pokrit je z malce daljšo rjavo dlako in na nosu imajo samci 20 cm dolg rog. Samci so za 30 cm višji od samic, ki niso dobre jezdne živali, so pa toliko boljše vlečne.

Zeolski vladarski prstan – O njem kroži veliko legend. Gre za vilinski prstan iz časov pred Svetovnim cesarstvom. Samo nosilec tega prstana je lahko zeolski bemej (zemljiški vladar) in mora biti zeolske plemiške krvi.

Zimnik – v Starem cesarstvu pomembno trgovsko križišče. Po padcu Vesoljnega carstva se ne vrne v objem človeških kraljestev. Obstane kot središče redke trgovine redko naseljenih dežel zahoda.

Žensko mednožje – vulgarni izraz za ženske spolne organe.





V novem eonu se je uveljavil koledar, ki je temeljil na mešanici koledarjev Vesoljnega carstva in Svetovnega cesarstva. Glede na koledar Zlatega eona je kar nekaj sprememb. Najpomembnejša je sprememba trajanja meseca, ki več ne sovpada s polnim Mogosom, najbližje Elem Jeredove lune. To je najpomembnejši ostanek vpliva carskega koledarja. Leto se začne s prvim pomladnim dnem:

Sušnik – začne se ob pomladnem enakonočju

Viharnik



Cvetnik



Žitnik – začne se ob poletnem solsticiju



Sončnik



Vročinec



Mirnik – začne se ob jesenskem enakonočju



Vinar



Listopad



Temnik – začne se ob zimskem solsticiju



Snežnik



Ledeničnik





Vsak mesec ima 30 dni, razen zadnjega, Ledeničnika. Ta ima različno število dni, 35 ali 36 dni.





Medalar – nekaj o padlem kraljestvu


Naslednji sestavek je malce dopolnjen in prirejen članek iz dodatkov Vitezi in Čarovniki: Vzpon indigo otrok.

Najprej nekaj o Medalarju. V času zlatega eona je na večjem delu sodobnega Medalarja obstajala Feowellska marka. Vladal ji je volilni grof (šezek) s skoraj absolutno oblastjo. Feowellska marka je obsegala celoten današnji Medalar z nekaterimi mejnimi vzhodnimi deželami, a brez Zeolije. Ime Medalar se je pojavilo, kako ironično, v času Vesoljnega carstva. Takrat je na ozemlju današnjega Medalarja (znova brez Zeolije) in zahodne polovice Gef Orssula obstajala Carska grofija Medalar. Pod nadzorom in nadoblastjo carskega guvernerja je vladal tezgei (dedni grof) Feowell. Ob razpadu cesarske oblasti v času Padca je Arnus Feowell ubil svojega očeta, cesarskega volilnega grofa Darija Feowella, vzel za ženo najmlajšo sestro Gef Orsulskega tezgeja in postal tezgei Carske grofije Medalar.

V času padca Vesoljnega carja je leta 15 n.e. Nimor, takrat še Inillad, sprožil upor proti razpadajoči carski oblasti, se po zasedbi Lithinalla poročil s hčerko umorjenega carskega grofa Oleada Feowella in se razglasil za grofa takrat precej skrčene Grofije Feowell. V burnih časih razpadanja carske oblasti so se na ozemlji carske grofije poleg Feowella nastali še Langer in Quelverg.

Sodobni Medalar je nastal med Koalicijskimi vojnami. Leta 27 se je Marka Feowell ohlapno povezala z razpršenima in komaj vzpostavljenima Vojvodstvom Langer in Vojvodstvom Quleverg. Leta 28 na 1. medalarskem jadagetu hesed malahidi Langerja in Quelverga Nimorja Feowella razglasijo za jakila (kralja) Kraljestva Medalar. Svojo končno obliko je kraljestvo dobilo leta 30, ko je pridružila še Zeolija.





Zeolija


Zeolija je najzahodnejša Medalarska dežela. Že od nekdaj ji vladajo hesed malahidi Zeolski iz gradu v Zeolvergu. V času Svetovnega cesarstva je bila Zeolija ena od vazalnih mabej (grofij) brez volilne pravice na cesarskem jadagetu. Bemej Zeolije nosi arhaični naziv šezek (grof). Posebnost velike hiše Zeolske je grofov prstan. Samo prvorojeni sin aktualnega bemeja si lahko nadene ta prstan. Pripisujejo mu magične lastnosti. Zgodovina tega simbola oblasti nad Zeolijo sega v meglo legendarne davnine, vse do vilinske vladavine kralja iz Arimoe.

Pred 2400 leti, ob Padcu, je Zeolija za 300 let prešla pod oblast carskega guvernerja carske tegrapate (dežele) Medalarja in Zeolije. Guverner je Zeoliji, za razliko od Medalarja, vladal neposredno iz Lithinalla. Grofija ni imela niti trohice lastne samostojnosti. V burnih časih dramatičnega padca Vesoljnega carstva se je pojavil šelgeac (dedič) Enij Zeolski in svoje nasledstvo dokazal ravno z legendarnim prstanom Zeolije. Skupaj z Nimorjem Feowellom se je pridružil koaliciji, ki je v času Mabeza (osvoboditve) zlomila Vesoljno carstvo. Takoj po padcu Vesoljnega carja se presenetljivo pridružil ni Nimorju Feowellu pri formiranju kraljestva Medalar, temveč Zeolija postane cesarska grofija. Tako je bilo vse do leta 29, ko Upravniška koalicija zasede Landogar in južni del Zeolije. Cesar Timeus ni mogel pomagati svoji najsevernejši grofiji, zato so se zeolci sami otresli vsiljivcev. Enij je na začetku vojne sezone leta 30 zbral vojsko in z njo uničil slabo organizirane zavojevalce. Ker si ni mogel obetati podpore obleganega cesarstva, je konec leta 30 grofijo priključil Medalarju. Enej Zeolski je s Feowelli podpisal patent o vzajemnem dedovanju in s tem je bil vzpostavljen današnji Medalar. Rodbini Zeolcev in Feowellov je vezala tudi ženitna pogodba. Zeolski grofje so za ženo kralja Medalarja prispevali katero od bližnjih sorodnic, največkrat hčere ali nečakinje. Ta pogodba je veljala vse do hitrega padca Medalarja, ko zeolski bemej Malahid Zeolski ni mogel pravočasno zagotoviti žene Enrichu Feowellu.

Mogoče še zanimivost - v ječah Venegar'Dara na zahodu Zeolije je v grozljivih mukah umrl eden od damejahov. Meašiko (legenda omenja Mariso) so zaprli v ječo, obkroženo s kristali, uročeni z Mešarahovo magijo. Meašika je v strahotnih mukah umirala od enega do drugega polnega Mogosa.

Zeolija je bila poražena in okupirana po znameniti končnici medalarske vojne konec leta 2098. Vojna je bila izjemno brutalna, saj je ni prekinil niti nastop zime. Končala se je šele pri Venegarju sredi snežnika.





Bojan Ekselenski, samozaložba


V Sloveniji je samozaložništvo precej specifični ne tič, ne miš, lebdeč med s.p in dopolnilno dejavnostjo. Formalno nastopam kot samozaložnik od decembra 2013, torej sem še precej »sveže meso«. Razmišljal sem tudi o popoldanskem s.p., a je žal fiksnih dajatev preveč za trenutni obseg poslovanja. Če bo kdaj, bog daj, da bi bilo bolje, se bom zagotovo podal v te vode.

Moje tiskane knjige načeloma ne izdajam sam. Za končno oblikovanje in fizično distribucijo poskrbi Andrej Ivanuša s svojim Pro Andy s.p. Njegovo znanje in izkušnje iz knjižnega oblikovanja sta neprecenljiva.

Naj se torej predstavim kot živa oseba ...

Rodil sem se 29. 6. 1964 v Celju. Obiskoval sem IV. Osnovno šolo Celje, ki se je preimenovala v osnovno šolo Ivan Kovačič Efenka, in znova nazaj v IV. Osnovno šolo. Srednjo kemijsko šolo sem obiskoval v Celju. Tudi ta šola se je preimenovala, osamosvajala in še kaj. Po srednji šoli sem odslužil vojaščino. Nato sem se zaposlil v Cinkarni Celje, kjer vedrim in oblačim še zdaj. Mimogredno sem ljubiteljski izredni študent EPF Maribor. Živim, životarim in ustvarjam v Celju, s pogledom na parkirišče, ki je vmes postalo gradbena jama in na koncu - znova parkirišče.

S pisanjem sem začel že zgodaj, vendar sem še prej risal stripe. Bolj ali manj za lastno zabavo. Prvo literarno objavo sem doživel »daljnega« 1985, ko sem v Cinkarnarju, glasilu podjetja Cinkarna, objavil kratko ZF zgodbo. Žal se ne spomnim naslova, saj sem med selitvijo izgubil originalno glasilo. Takrat sem začel s pisanjem Atlantide. Zbral sem nekaj gradiva, takrat še s pisalnim strojem. A na koncu sem se najprej posvetil fantazijskemu projektu. Vzrok je bil preprost. Konec 90-tih in na začetku tisočletja je sodobna fantazija doživljala razcvet in kaj takšnega v Sloveniji še ni bilo od domačega avtorja. Začel sem sestavljati fantazijski svet Vitezov in Čarovnikov. Zamislil sem si, da bom spesnil dolg fantazijski ep. Ker sem hotel zadano nalogo narediti na najvišji možni ravni, sem se vrgel v študij vsega, kar bi utegnil potrebovati. To je vključevalo študij mitologij, religij, podrobnejše proučevanje antične in zgodnje srednjeveške zgodovine Evrope, teorijo delcev ipd. Prebral sem debel špeh o superstrunah in podobnem. Vse to je prav prišlo tudi pri Atlantidi, ki sem se ji močneje posvetil šele pred petimi leti.

Leta 2007 je izšla prva knjiga. Vitezi in Čarovniki - Indigo otroci so bili izdelek v stilu »one man band«, parada vajeništva. Knjiga obrtniško ni bila to, kar sem hotel, a led je bil prebit. Odzivi so me prepričali v nadaljevanje delo na projektu, kjer sta izšli še dve tiskani knjigi. Drugi del z naslovom Vitezi in Čarovniki: Indigo novi svet je prišel na začetku leta 2012. Konec istega leta je iz tiskarne prišla še predzgodba Vitezi in Čarovniki: Votlina skrivnosti.

Vitezi in Čarovniki: Somrak Drugotnosti je zbirka dveh razširjenih in dopolnjenih novel in dodatkov. V pripravi je tudi tiskana izdaja z delovnim naslovom Zbrane zgodbe iz Drugotnosti.

Seveda to ni moje edino literarno udejstvovanje. Spisal sem nekaj kratkih zgodb in z njimi sem 3-krat prišel v finale Proznega mnogoboja (Časovni kredit - 2012, DVD življenja - 2013 in Privezan - 2014). Konec leta 2014 sem izdal tudi pesniško zbirko Poezija magije in mistike: Tako je bog govoril.

Ves čas aktivno delujem tudi kot promotor spekulativnih umetnosti, zlasti spekulativne fikcije v literarnih oblikah. Leta 2013 sem v okviru društva Zvezdni prah vodil uspešno delavnico in v ta namen izdal E-knjigo Rokodelstvo spekulativne fikcije: Delavnica kreativnega pisanja za vsakogar.

Literarno sem od leta 2010 aktiven tudi v Celjskem literarnem društvu, kjer sem član Upravnega odbora. Celjsko literarno društvo omogoča različne oblike literarnega in splošno kulturniškega delovanja. Moji eseji, kratka prozna dela in poezija so objavljeni v Vsesledju, Jašubeg en Jeredu in Eridianu (samo kratka zgodba).

Objavljam v različnih revijah in sodelujem na literarnih dogodkih. Nastopam tako s poezijo kot prozo. Moje zgodbe so bile prevedene v dva tuja jezika (angleščina, hrvaščina).





Bibliografija


Tiskane knjige:


Vitezi in Čarovniki - Votlina skrivnosti, ISBN 978-961-93373-0-1



Vitezi in Čarovniki - Indigo otroci, ISBN 978-961-91614-5-6 (pošlo)



Vitezi in Čarovniki - Indigo novi svet, ISBN 978-961-92766-8-6



Atlantida: Imperij sončnega boga, ISBN 978-961-93676-8-1 (samozaložba)





Sourednik:


Zvezdni prah 2012: letni zbir slovenske fikcije, ISBN 978-961-269-817-1





Elektronske knjige


Rokodelstvo spekulativne fikcije. 1, Delavnica kreativnega pisanja za vsakogar, ISBN 978-961-93471-9-5 (pdf)



Vitezi in čarovniki, Votlina skrivnosti, ISBN 978-961-93471-0-2 (ePub)



Vitezi in čarovniki, Zadnji boj Zeolije, ISBN 978-961-93471-7-1 (ePub)



Vitezi in čarovniki, Duhovi Aldeverga, ISBN 978-961-93471-4-0 (ePub)



Vitezi in Čarovniki, Vzpon indigo otrok, ISBN 9789619367612 (ePub)



Vitezi in Čarovniki, Indigo novi svet, ISBN 978-961-93676-5-0(ePub)



Vitezi in Čarovniki, Indigo otroci, ISBN 978-961-93676-3-6 (ePub) - brezplačno darilo skupnosti



Poezija magije in mistike: Tako je bog govoril, ISBN 978-961-93676-6-7 (ePub)



Atlantida: Imperij sončnega boga, ISBN 978-961-93793-0-1 (ePub)





Nagrade


Leta 2012 dobitnik Drejčkove nagrade za kratko zgodbo Časovni kredit.



Leta 2012 je Jašubeg en Jered dobitnik nagrade Drejček v kategoriji najboljši fanzin.





Elektronska knjižnica v spletni knjigarni


Spletna knjižnica, temelječa na platformi BIBLOS (Založniški zavod Beletrina) omogoča izposojo in nakup E-knjig. Poleg Biblosa imamo tudi E.Emko, spletno knjigarno Mladinske knjige.





Pomeben donator knjižnih tiskanih izdaj:


Cinkarna Celje d.d.



Votlina skrivnosti je zgodba o zvezdniških arheologih, ki zaradi stremljenja k uspehu zanemarita zdrav razum in se znajdeta v spletki okultnih moči.

- http://www.biblos.si/lib/book/9789619347102

- http://www.e-emka.si/product/vitezi-in-arovniki-votlina-skrivnosti-eknjiga



NADALJEVANJE USPEŠNICE VITEZI IN ČAROVNIKI: VOTLINA SKRIVNOSTI. KAR SE JE ZAČELO V PODRTI VOTLINI, SE NADALJUJE TUDI V SLOVENIJI. STRAHOTNA ELEJLA JE TU! Nekega dne sredi leta 2065 se udejanji bajeslovni božji vitez in čarovnik Mešarah v telo dijaka Borisa Plahutnika. Kmalu se zgodi kolaž političnih spletk, saj je Slovenija mala vas tudi leta 2065 ...

- http://www.biblos.si/lib/book/9789619367612

- http://www.e-emka.si/product/vitezi-in-arovniki-1-vzpon-indigo-otrok-eknjiga



Nadaljevanje Vitezi in Čarovniki: Vzpon indigo otrok (RAVNO IZŠLO) in USPEŠNICE -VITEZI IN ČAROVNIKI: VOTLINA SKRIVNOSTI. Opisuje dramatični konec najzahodnejše grofije Medalarja v vojni z Božanskim carstvom. Novela se dogaja med Vzpon indigo otrok in Indigo novim svetom.

- http://www.biblos.si/lib/book/9789619347171



Zgodba se dogaja nekaj mesecev po dogodkih v Vitezi in čarovniki: Vzpon indigo otrok (razširjenega prvenca Indigo otroci). Spremljamo lov na dragocene artefakte v Drugotnosti. priča smo prevaram, spletkam in izgubljeni ljubezni.



- http://www.biblos.si/lib/book/9789619347140



Leta 2068, tri leta po Vzponu indigo otrok se znova začne. Boris med zaključevanjem študija doživi nekaj neprijetnosti in pade v zanko odvisnosti. V Drugotnosti se začne vojna. Vse je povezano v prihajajočem koncu časov, koncu sveta. Tragedije iz dobrih ljudi iztisnejo dobroto...

- http://www.biblos.si/lib/book/9789619367650

- http://www.e-emka.si/product/vitezi-in-arovniki-2indigo-novi-svet-eknjiga



Poezija naj bi bila lirična izpoved brbotanja čustev, misli, občutij in drugega, kar se dogaja v našem miselnem svetu. Pričujoča pesniška zbirka ni to, temveč je lirično pričevanje tišine. Popolne in absolutne tišine, ko um postane prozoren za božanske vplive.

- http://www.biblos.si/lib/book/9789619367667

- http://www.e-emka.si/product/poezija-magije-in-mistike-tako-je-bog-govoril



Atlantida: Imperij sončnega boga je sveža serija krajših romanov in zbirk povesti. Na začetku leta 2015 je izšla E izdaja, aprila še tiskana izdaja v samozaložbi, za dristribucijo skrbi Pro Andy s.p. Projekt ima tudi svojo spletno stran http://www.atlantida.center.

Atlantida je čarobno cesarstvo, ki se razprostira po celi Galaksiji in zaseda še nekaj okoliških zvezdnih sistemov. Povest se vključi v alternativno zgodovino, ki se v znatnem delu odvija v svetu skrivnostne staroegiptovske mistike, po dramatični spremembi v ustroju vladavine. Strast za ultimativno močjo pahne mogočno civilizacijo v dramatično galaktično vojno. Atlantida, središče Galaktike je na koncu pozonila v Atlantik in ostala nam je legenda ...

- http://www.biblos.si/lib/book/9789619379301

- http://www.e-emka.si/product/atlantida-eknjiga



2300 let pred dogodki, opisanimi v Votlini skrivnosti, je bilo Svetovno cesarstvo oblegano. Mladoletni svetokrvni cesar Timeus IV je v času strahotnega Padca, v spremstvu strica Georja in najzvestejših elešejev bežal iz oblegane prestolnice Wendenburg. Druščina je tokom svojega Begunstva skozi najbolj razvpite sektorje mogočne prestolnice srečevala zvodnike, tihotapce, morilce in druge nenavadne like. Plašč teme je padel na tisočletje miru in blagostanja ...





KOLOFON


Vitezi in Čarovniki: Somrak Drugotnosti


copyright © 2013 - 2015 by Bojan Ekselenski. Vse pravice pridržane.





Založnik digitalnih izdaj:


Bojan Ekselenski, samozaložba.





Zbirka:


Fantazija





Avtorji in viri naslovnic:


7thems.com, Daniel Kvascniza,





Avtor notranjih ilustracij:


Bojan Ekselenski,





Prelom digitalne izdaje:


Bojan Ekselenski, samozaložba

V Celju, 2015

1. elektronska izdaja

Spletna stran: http://www.samozalozba.eu, Moje literarno ustvarjanje: http://www.pisatelj.net

Projekt Vitezi in Čarovniki: http://www.vitezicarovniki.com



* * *



CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana



821.163.6-312.9(0.034.2)



EKSELENSKI, Bojan

Povesti iz sage Vitezi in čarovniki. Somrak drugotnosti [Elektronski vir] : koliko krvi mora preteči za plemiško čast? / Bojan Ekselenski. - 1. el. izd. - El. knjiga. - V Celju : samozal. B. Ekselenski, 2015. - (Zbirka Fantazija)



ISBN 978-961-93793-2-5 (ePub)



279600384