B loudkova nagrada je najvišje priznanje Re- publike Slovenije, ki ga od leta 1965 podelju- je Odbor za podeljevanje Bloudkovih priznanj za dosežke na področju športa. Med dobitniki, ki so nagrade za leto 2008 prejeli 11. februarja 2009 na Brdu pri Kranju, so bili Primož Kozmus, Jože Okoren, Stane Papež in tudi Adi Vidmajer. Slo- vesnost je potekala na dan, ko je bil rojen inženir Stanko Bloudek, eden najpomembnejših športnih organizatorjev in do sedaj edini Slovenec, ki je bil član predsedstva Olimpijskega komiteja. Številnim čestitkam Adiju Vidmajerju se pridružuje tudi ure- dniški odbor Planinskega vestnika. Z veseljem smo ga povprašali o njegovih občutkih ter športni in planinski dejavnosti. Tudi PZS je dala podporo predlagatelju, Zvezi športnih društev Občine Žalec, za podelitev Blo- udkove nagrade. V utemeljitvi je bilo navedeno, da PZS predlog v celoti podpira, saj je vaše delova- nje v planinstvu vidno in opazno. Dva mandata ste bili podpredsednik PZS, član upravnega odbora PZS, aktivno ste sodelovali pri krepitvi planinskih društev in njihovem vključevanju v meddruštvene odbore. Konstruktiven je bil vaš prispevek za uvelja- vljanje programov planinske vzgoje in izobraževanje ter kategorizacijo vrhunskih športnikov v planin- stvu. Povejte nam, kaj vam je pomenila vsestranska podpora PZS pri oblikovanju predloga za Bloudko- vo nagrado? »Ob predlogih Atletske zveze Slovenije in ostalih zvez, Zveze športnih društev mi prav gotovo veliko pomeni tudi predlog PZS.« Adi Vidmajer – dobitnik Bloudkove nagrade iz planinskih vrst  Pogovarjala se je Slavica Tovšak Samo na področju planinstva ste prejeli vsa najvišja priznanja PZS: spominsko plaketo PZS, svečano listino PZS, častni znak svobode RS za delo v planinski organizaciji. Zasluženo ste prejeli tudi vrsto športnih priznanj na občinski, regijski in državni ravni. Kaj vam ob vseh teh pomembnih priznanjih pomeni Bloudkova nagrada? »Bloudkova nagrada je za vsakega športni- ka, športnega delavca, organizatorja v športu res nekaj, kar ti je v ponos in čast, da si med toliko kandidati izbran prav ti. Šele sedaj se zavedam, da je preteklo ogromno let od takrat, ko smo orali ledino v različnih športih kot tekmovalci, organizatorji, sodniki, trenerji, vodniki (pedago- gi). Neizmerno sem vesel in ponosen, ker vem, da so veseli tudi moji prijatelji in vsi tisti, ki so vsa leta z mano krojili šport v Savinjski dolini in Sloveniji. Hvala vam, prijatelji.« Kot profesor telesne vzgoje ste vse življe- nje ostali zvesti športu in športnim aktivnostim. Najvišje nagrade in prva mesta ste dosegali kot metalec kladiva, veliko življenjske energije ste vložili v priprave na izgradnjo atletskega stadio- na v Žalcu. Leta 1972 ste postali prvi predsednik PD Prebold in bili celo pobudnik za ustanovitev društva. Kako vam je uspelo povezovati izrazi- to športne aktivnosti z aktivnostmi na področju planinstva? »Kot večni optimist in človek, nabit z osebno pozitivno energijo, sem vedno stremel za tem, da je treba vsakomur, ki ga imaš pred sabo, ne glede na njegovo prepričanje vlivati – nuditi tisto, kar 24 MAREC 2009 mu bo dalo še več samozavesti in poleta v lepše življenje. Zato sem tudi sam včasih zmogel tisto, kar je bilo že skoraj nedosegljivo. Torej sem bil vedno človek za akcije, a to je bilo v času, ko sem poučeval v OŠ Prebold, ali kot sekretar na Telesnokulturni skupnosti v Žalcu ali kot ko- mandant – poveljnik v Teritorialni obrambi in končno kot ravnatelj na I. OŠ Žalec. Skozi vse te obveznosti sem bil športnik in športni delavec – brez pavze.« Poznamo vas kot dolgoletnega podpredsedni- ka PZS, kjer ste si med drugim veliko prizadeva- li za učinkovito povezovalno delo med planin- skimi društvi in meddruštvenimi odbori. Kako danes vidite prihodnost delovanja meddruštve- nih odborov? »Vedno sem bil ponosen na planinska društva, ki so z neizmerno zagnanostjo, odgo- vornostjo in odlično organizacijo pri vodenju izletov, pohodov, pridobivanju članstva, označe- vanju planinskih poti, varstvu gorske narave, go- spodarske dejavnosti in dela z mladimi znala iz- peljati letne programe, ki so zadovoljili njihovo članstvo. Kar se tiče meddruštvenih odborov, pa moram reči, da sem jih »forsiral« iz preprostega razloga, da se bodo društva še bolj povezovala in dogovarjala o koordinaciji programov ter regij- skem reševanju nekaterih problemov, ki so sku- pnega planinskega pomena (koče, varstvo gorske narave, označevanje poti, mladinski tabori itd.). Meddruštveni odbori naj bi še naprej ostali pravi in dobri koordinatorji med planinskimi društvi in PZS. Najmanj sem si želel, da bi postali ad- ministrativni »zajedalci« – nekoristni subjekti planinstva.« Znano je vaše delo z mladimi, saj ste kot dol- goletni ravnatelj osnovne šole v Preboldu vložili veliko časa in energije za razvoj planinstva med učenci in njihovimi starši ter učitelji. Kako oce- njujete delo z mladimi na osnovnih in srednjih šolah ter v Mladinski komisiji pri PZS? »Moje delo z mladimi v planinstvu traja od leta 1965, ko sem še poučeval na OŠ Prebold. Moja znana šola planinstva je pod Kozorogom več kot 40 let. Tudi v času ravnateljevanja na I. OŠ v Žalcu nisem miroval, ampak sem uvedel redno planinsko šolo v naravi za 6. razrede ter obvezne izlete – pohode učencev v gorski svet. Učiteljske konference so bile predvsem (zaključne) v planin- skih kočah po Sloveniji. Še danes je moj Kozorog 1 aktiven na OŠ Prebold, kjer letno pripravimo do petnajst izletov in dva tabora. Mladinska komi- sija pri PZS je bila vedno aktivna. Da je prišlo včasih do krize, je prav gotovo kriva menjava ge- neracije mladih, sicer pa mislim, da je v mladih polno prelepih, čudovitih idej, ki jih je treba iz- koristiti in jim pomagati, da se realizirajo.« V določenem obdobju ste kot podpredsednik PZS sodelovali tudi z uredniškim odborom Pla- ninskega vestnika. Kaj menite o vsebinski zasnovi te naše najstarejše revije na področju planinstva? »Kako sem bil vesel, da sem leta 1960 spoznal profesorja Tineta Orla, tudi urednika PV. Postala sva dobra planinska prijatelja. Vedno sem izražal veliko spoštovanje do najstarejše planin- ske revije. Ko je v določenih letih prihajalo do krize tudi v uredništvu, sem si prizadeval, da se je stanje spravilo v ravnovesje. Sram bi me bilo, če bi v tistem trenutku Vestnik prenehal izhaja- ti. Spraševal sem se, ali ljudje res ne čutijo zgo- dovinskega pomena te planinske revije, ali je res že vse slabo in zanič, kar ima dolgo zgodovin- sko preteklost. Čestitam vsem, ki si prizadevajo, da je PV tako raznolik. Čestitam tudi vsem pla- ninskim društvom, ki si s PZS prizadevajo voditi najbolj množično športnorekreativno organiza- cijo v Sloveniji. Vesel sem, ker sem njen član.« m 1 Planinska skupina na osnovni šoli. Stane Simšič, Franci Ekar in Adi Vidmajer 25