141
Juš Kozak: Za prekmurskimi kolniki. — Slovenske poti, z v. XV. — Ljubljana 1934. — 87 str.
Pričujoča knjižica je v naši literaturi vsebinsko novo in svojevrstno delo ter bi prav za prav moral o njej pisati nekdo, ki je iz Prekmurja doma. Če pa človek tega, v marsičem najzanimivejšega koščka slovenske zemlje iz lastnega izkustva ne pozna, se mora pri poročanju o tej knjigi omejiti na to. da s stališča nepoučenega bralca (in jasno je, da je za take to delo tudi nastalo) zabeleži vtiske, ki jih je v nekem oziru pasivno sprejel ob branju, da ugotovi, koliko je znal pisatelj približati to svojsko pokrajino in njeno docela specifično problematiko, koliko sta pod njegovim stvariteljskim prijemom dejansko in otipljivo, objektivno zaživela ta nenavadna dežela in njen rod.
Umetniška reportaža te vrste — zlasti pa še potopisna — je v naši, na revnosti vseh vrst in oblik bolehajoči književnosti kaj redko sejana. Sicer imamo nekaj bore potopisov, ali to so po večini popolnoma subjektivistična razmišljanja, kjer je avtor neko pokrajino, ljudstvo, popotovanje itd. uporabil samo kot vnanji okvir, kot umetniški dekor svojih lastnih doživetij ali izpovedi, ki ponajveč nimajo z realnostjo okoli njega nobene bistvene zveze. Prva odlika Kozakovega spisa pa se mi zdi ta, da pisatelj ne gleda prekmurske pokrajine izključno iz sebe samega, da je ne kaže skozi prizmo svoje osebnosti, temveč je predvsem črpal iz objektivnih socioloških dejstev; zakaj Prekmurje, kjer je fevdalizem dejansko prenehal šele na pragu tretjega desetletja XX. stoletja, je po svoji zgodovini, po svojem socialnem ustroju in po svojih perečih sodobnih vprašanjih eden najzanimivejših pojavov slovenske socialne stvarnosti sploh. Kozaka zanimajo v prvi vrsti konkretni problemi živih ljudi. Prekmurje je popolna kmečka dežela — dandanašnji edina med vsemi slovenskimi pokrajinami. Pisatelj pa se je znal izogniti nevarnosti, da bi ga dotik s to patriarhalnostjo zavedel v ono staro in obrabljeno idealiziranje kmetstva in kmečke zemlje, ki je eden naglavnih grehov naše književnosti in ki je posebno> v liriki hipertrofiralo liristični pokrajinski ruralizem do anahronističnega foklorizma ali pa do popolne odmaknjenosti od resničnih, osnovnih problemov naše zemlje. Z našim kmetom pa je danes ta dan tako, da se s pospešeno naglico pavperizira in proletarizira; slovenski socialni tip naših dni je industrijski delavec, še bolj pa kajžarski poljedelski proletarec — in prav tu se skriva najtežje, vitalno vprašanje slovenstva.
Dejstvo, da se v Prekmurju, na tej izredno plodni ravnini, kjer zemlja ni dobra in je ne obdelujejo, „če je ni za tri ali štiri metre", vendarle „kmet hrani slabo in živi skromno"; da »živi (Lojz — in koliko tisoč mož še?) že drugo leto brez žene, ki služi v Franciji" ter se bo povrnila „že" drugo leto, ko bosta poplačala zemljo; dejstvo, da v tej zakladnici rodovitne puhlice vendar „v slabih letinah zmanjka kruha tudi v hišah, ki imajo dovolj oralov za posevek"; da je »sladkor... premoženje, ki ga ponekod več ne poznajo, in slade le še s saharinom"; da živi prekmurski kmet tako, da so »izmed hiš, v katerih prebivajo slovenski ljudje ... edino krste še bolj preproste" — vsa ta žalostna konkretnost je glavni predmet pisateljevega zanimanja in prikazovanja.
Zdi se, da ima ta dežela dvojno obličje: eno je pokrajinska lirika, ki preveva kot vodilni ton dela Miška Kranjca (vČasi celo na kvar realistični vernosti in problemski vsebini njegovega pripovedništva) in ki mora biti neki tolikanj pristna, izvirna in neodoljva, da ji tudi Kozak ni ubežal, ko bi nas nemara na tem ali onem mestu bolj zanimal drugi, resnejši obraz Prekmurja: njegovo socialno vprašanje. Navzlic očitni pažnji, da bi podal čim bolj strnjeno sliko težke socialne realitete te zemlje, prepletajo pripoved številni pokrajinski opisi; pisatelj se je dokajkrat lirično razmahnil ob svojstveni, morebiti malce eksotični lepoti panonske pokrajine, ki je za alpskega Slovenca popolna novost. To prepletanje, ki je ena temeljnih značilnosti »Prekmurskih kolnikov", daje knjigi res neko prijetno barvitost, zdi se mi pa, da tudi nekako trga pisateljevo osredotočenost na glavni predmet njegovega in našega zanimanja: prekmursko socialno stvarnost.
Knjigo bi lahko razdelili v tri dele: v poglavja, ki spadajo v čisto potopisno  vrsto,  kjer  riše  pisatelj  ljudi,  vasi,  hiše,   razmere,  posebnosti,   ob
142
katerih opozarja na socialna in gospodarska vprašanja Prekmurja (skozi lu-teranske vasi do Sobote, na samotnem kolniku itd.). Na drugem mestu so lirski opisi, »lirske varijacije", med katerimi se dvigajo nekatere do suge-stivne plastičnosti in nazornosti (Večer ob Muri, Pred nočjo na vasi itd.). Jedro celotne knjige pa so poglavja, v katerih razpravlja avtor o omenjenih prekmurskih problemih. Tu je treba pohvalno omeniti prvo poglavje, kjer pisatelj kritično prerešetava zgrešeni odnos slovenske sredine do Prekmujra. Zlasti so še značilne izjave o prekmurskih kmetih (str. 28, 29), o prosvetnem problemu Prekmurja (»Farsa"), o gospodarskem stanju prekmurskega kmeta (68), in slednjič celotno poglavje »Žveplenke". Mimo tega je povedal pisatelj iz prekmuske perspektive nekaj tehtnih besedi o splošnih slovenskih vprašanjih (na pr. v poglavju »Mumija na Trojničkem vrhu" itd.).
Če vrednotimo to delo v relaciji »slovenske anemičnosti" (Kozak, str. 82), naše brezbrižnosti do stvarnih problemov našega podeželja, našega napihnjenega kulturnega centralizma, ki gleda celotno slovenstvo le iz ozkega vidika Ljubljane, tega »središča naše provincialnosti", pripada Kozaku zasluga, da nam je prvi izmed slovenskih pisateljev s te strani Mure predstavil Prekmurje. Kljub manjšim hibam, ki smo jih omenili zgoraj (tudi pogovorom in diskusijam, ki jih avtor sicer posrečeno vpleta v pripoved, jemlje ponekod pretirano izpiljeni in preveč literarni ton pogovarjalcev neprisiljenost in živost), je dal Kozak v nekem oziru vzorno delo; pokazal je namreč, kako je treba pristopati k problemom te vrste, kako jih je mogoče navezati na osrednja vprašanja naše dobe. Čas, ki ga je mogel preživeti med Prekmurci, je bil pičlo odmerjen; in čeprav se je pisatelj sam opravičil: »Čutim, da gledam le zemljo, razmišljam o problemih, ki mi kažejo zunanje lice, toda pravega življenja se ne dotaknem. Prehitro me nese pot." — je dal vendarle živo in resnično podobo Prekmurja, dal je pokrajino, ljudi in njihove realne probleme; — in to je menda tudi poglavitni namen tega spisa.
Ivo  Brnčič.
143