Brezkrtacni

motorji

[Brnel

'stične

ladje

CENA 450 SIT

LETNIK XLIII

FEBRUAR 2005

Nakit iz
kvačkane

v ■

žice

Čiščenje
tirov malih
železnic

ISSN 0040-7712

POŠTNINA PLAČANA PRI POŠTI 1102

KAZALOg

ITTKD

Revija ra tehniško ustvarjalnost mladih

FEBRUAR 2005, LETNIK XLIII, CENA 450 SIT,
POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI PRI POŠTI 1102

Revijo TIM izdaja
Tehniška založba Slovenije, d. d.

Za založbo:

mag. Ladislav Jalševac

Odgovorni in tehnični urednik revije:

Jože Čuden

Lektoriranje:  Ludvik Kaluža
Trženje oglasnega prostora:

Vesna Aljančič
Naslov uredništva:

Lepi pot 6, 1001 Ljubljana, p. p. 541,
telefon: 01/479 02 20,
brezplačna številka: 080 17 90
faks: 01/479 02 30,
e-pošta: cuden@TZS.si
internet: http://www.TZS.si
Naročniški oddelek:

telefon: 01/479 02 24,
e-pošta: maja.mezan@TZS.si
Revija izide desetkrat v šolskem letu.
Naročite jo lahko na naslov uredništva
ali po telefonu.

Posamezna številka stane 450 SIT,
naročnina za prvo polletje pa 2250 SIT.
Transakcijski račun:

07000-0000641745 (Gorenjska Banka,
Kranj) in 02922-0012171943
(NLB, Ljubljana).

Celoletna naročnina za tujino znaša
9000 SIT (40 EUR).

Devizni transakcijski račun pri
Novi ljubljanski banki, Ljubljana d. d.,

Trg Republike 2, 1520 Ljubljana
IBAN: 5156029220012171943
Koda SWIFT: UBASI2X

Revijo ureja uredniški odbor:

Jernej Bohm, Jože Čuden, Jan Lokovšek,
Matej Pavlič, Aleksander Sekirnik,

Miha Zorec, Roman Zupančič.

Računalniški prelom in izdelava filmov:

Luxuria, d. o. o.

Tisk:  Schwarz, d. o. o.

Naklada:  6.000 izvodov

Revijo sofinancira:

Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport -
Urad za znanost ter Urad za šolstvo.

Na podlagi zakona o davku na dodano
vrednost (Uradni list RS št. 89/98) sodi
revija med proizvode, za katere se
obračunava in plačuje davek na dodano
vrednost po stopnji 8,5%.
Prispevkov, objavljenih v reviji TIM,
ni dovoljeno ponatisniti brez pisnega
dovoljenja uredništva.

Odjava naročnine revije je samo pisna.

Fotografija na naslovnici:

Model radijsko vodene jadrnice
kategorije F5G med plovbo

-r knJ

»MM/,

z bočnim vetrom

Foto: Jože Košak

februar 2005

KAZALO

2

4

5

6
8

10

11

12

14

25

28

29

30

31

32

34

35

36
40

PETA KOSEŠKA MODELARSKA
OLIMPIADA.

DRŽAVNO PRVENSTVO RADIJSKO
VODENIH MODELOV
AVTOMOBILOV.

TIMOV PORTRET

TIMOV TEST - SUPER CUB EP

PRIPRAVA ZA LEPLJENJE
STABILIZATORJEV.

SELENIT - STARODOBNIK
IZ »PETDESETIH«

DOLOČANJE TEŽIŠČA
LETALSKIH MODELOV (2. DEL)

ČIŠČENJE TIROV MALIH
ŽELEZNIC .

MODEL TURISTIČNE LADJE
(1. DEL).

BREZKRTAČNI MOTORJI

ROBOT TRIPOD (2. DEL)

NOVO NA TRGU

NENAVADNA URA.

AVTOMOBILČEK NA MIŠELOVKO
OKVIR ZA SESTAVLJANKO

DARILNA ŠKATLA.

PLOŠČA ZA OBVESTILA

NAKIT IZ KVAČKANE ŽICE.

SLANI KRISTALČKI

. V

• ' • ■'

.v?- y ■

REPORTAŽA

JOŽE KOŠAK

Ko ob zaključku sezone pregledujemo
rezultate svojega dela in izpolnitev načr¬
tov, ki smo si jih zadali, ne moremo mimo
zelo dobrih tekmovalnih rezultatov v vseh
panogah modelarstva, tako na domačih
kot na mednarodnih tekmovanjih ter sve¬
tovnih in evropskih prvenstvih. Prav tako
pa bi bili krivični, če se ne bi spomnili od¬
mevne prireditve, ki smo jo pred petimi
leti v Ljubljani začeli izvajati pod imenom
Koseška olimpiada ladijskega modelarstva.
Takrat smo se na Mestni zvezi društev za
tehnično kulturo odločili, da bomo v sode¬
lovanju z Mladinskim tehničnim centrom,
Društvom modelarjev Ljubljane in Astro¬
navtsko raketarskim klubom V. M. Koma-
rov organizirali prireditev, ki bo delo mo¬
delarjev predstavila čim večjemu krogu
ljudi. Zadnji teden šolskih počitnic se nam
je zdel najbolj primeren čas, saj je večina
mladih že doma in se pripravlja na novo
šolsko leto. Odločajo se tudi za dejavnosti,
ki jih bodo obiskovali v prostem času, tako
da je informacija o možnostih, ki jih po¬
nujajo Mladinski tehnični center in naši
modelarski klubi pri tem odločanju vse¬
kakor dobrodošla. S temi cilji smo organi¬
zirali prvo prireditev, ki se je izkazala kot
dobra promocija modelarstva in tehnične

kulture nasploh. Od takrat je minilo že
pet let, vsi, ki sodelujemo pri organizaciji,
pa smo zadovoljni z uspehom. Prireditev
je vsako leto bolje obiskana, gledalcev je
vedno več, zanimanja za dejavnosti v Mla¬
dinskem tehničnem centru in klubih pa
veliko.

Tako je bilo tudi na lanski olimpia-
di. Izkušena ekipa
organizatorjev in
sodnikov je ves
teden izvajala tek¬
movanja v različ¬
nih panogah ladij¬
skega modelarstva.

Tekmovanja, ki so
se odvijala na Ko¬
seškem bajerju, so
sodila v sklop te¬
kem za državno
prvenstvo oziroma
za nagrade Kose¬
ške olimpiade. Mo¬
deli radijsko vo¬
denih motornih
čolnov na elek¬
trični pogon in z
motorji z notra¬
njim zgorevanjem

so tekmovali v hitrostnih in spretnostnih
disciplinah, modeli radijsko vodenih jadr¬
nic kategorije F 5 G pa v match raceu, kjer
dva modela tekmujeta med seboj na dve
dobljeni regati, zmagovalec pa se uvrsti
v nadaljnje tekmovanje, ter panogi mara¬
ton, kjer vsi modeli tekmujejo hkrati, in
v eni od regat za državno prvenstvo (peti

Mladi modelarji so s svojimi rezultati dokazali, da se lahko že enako¬
pravno kosajo s starejšimi.

Ogorčen boj modelov jadrnic na startu tekmovanja F5G maraton

TTITf 6

februar 2005 ■*>

Prebadanje balonov zahteva od tekmovalca še posebno spretnost.

Modela motornih čolnov na električni pogon z največjo hitrostjo
vozita proti cilju.

Na tekmovanju modelov jadrnic F5G match
race o uspehu odločata znanje in spretnost
modelarja.

po vrsti), kjer za končno uvrstitev štejejo
rezultati vseh regat.

Na prireditvi so del svoje dejavnosti z
demonstracijo modelov prikazali tudi ra¬
ketni modelarji iz ARK Komarov in člani
Društva modelarjev Ljubljane z letalskimi
modeli. Med obiskovalci so veliko zanima¬
nja vzbudili tudi modelarji z verodostojno
in natančno izdelanimi plovnimi ladijski¬
mi maketami.

5. Koseška modelarska olimpiada je
pokazala, da raste mladi rod modelarjev, ki
se na različnih področjih modelarstva že
enakopravno kosa s starejšimi, uveljavlje¬
nimi modelarji. To dokazujejo tudi tekmo¬
valni uspehi na mednarodnih tekmah in
rezultati domačih tekmovanj, kjer so med
najboljšimi tudi mlajši modelarji. Zato se
nam za prihodnost modelarstva v Ljubljani
ni treba bati.

Polet modela RV-raketoplana

Rezultati:

Modeli motornih čolnov z motorji z notranjim
zgorevanjem

Modeli motornih čolnov z elektromotorji

Modeli RV-jadrnic kategorije F5G

TTITfl 6

L  februar 2005

3

MODELARSTVO

Državno prvenstvo radijsko vodenih
modelov avtomobilov

GREGOR KORITNIK

Državnega prvenstva RV-avtomobilov (v
nadaljevanju DP), ki poteka v organizaciji
slovenskih avtomodelarskih društev, se vsa¬
ko leto udeležuje v povprečju sedemdeset
tekmovalcev, ki nastopajo v različnih katego¬
rijah te zvrsti modelarstva. Število nastopov
tekmovalcev se iz leta v leto povečuje, saj po¬
stajajo modeli teh avtomobilov in potrebna
oprema dostopnejši, pa tudi zaradi vstopa
Slovenije v Evropsko unijo sta nakup in do¬
bava nekaterih delov iz tujine enostavnejša.
Seveda je mogoče vso potrebno osnovno
opremo dobiti pri nas, tako da se v tujini na¬
bavljajo le opcijski deli.

Izvedba in izpeljava tekem državnega
prvenstva RV-avtomobilov je urejena s pra¬
vilnikom, ki ga mora upoštevati in se po
njem ravnati vsak tekmovalec. Kdor želi
nastopati na teh tekmah, se mora včlaniti

predvsem finančne zmožnosti ter tehnično
predznanje.

V tem članku bomo na kratko predsta¬
vili posamezne kategorije, v katerih pri nas
v skladu s pravilnikom izvajamo tekme za
državno prvenstvo. Vseh kategorij je devet,
vendar bomo opisali zgolj tiste, ki so v lanski
sezoni imele dovolj nastopov, da so se rezul¬
tati upoštevali za točkovanje DR Za lažjo pri¬
merjavo je na koncu dodana še tabela s po¬
membnejšimi tehničnimi in drugimi podatki

0 modelih.

1 :8 Mantua-Eco

Gre za začetniško kategorijo, ki je v pro¬
gram tekmovanja DP vključena kot pokalna
kategorija. Tekmuje se s kompletom, v ka¬
terem je model avta, motor ter izpuh, ku-

de nabave osnovnega kompleta kot kasnej¬
šega vzdrževanja.

Kljub enostavnosti in nizki ceni ima avto
povsem nastavljivo podvozje, na katerem se
lahko naučimo osnovnih nastavitev in spo¬
znamo njihov vpliv na vožnjo modela.

1 :8 Rally

To je tehnično naprednejša kategorija,
podobna prej opisani. Bistvena razlika je
v uporabljenih motorjih, ki zaradi boljših
materialov, drugačne konstrukcije in reso¬
nančnih izpuhov dosežejo večjo moč, zaradi
katere so tudi sestavni deli modela izdelani
iz bolj kakovostnih materialov in imajo iz¬
popolnjen prenosni in krmilni mehanizem.
Medtem ko je v kategoriji 1 : 8 Mantua-Eco
še mogoče voziti z modeli, ki imajo pogon

Slika 1. Model »kraljevske« kategorije  - serpent 950-R

Slika 2. Mantua pentium za tekme v kategoriji 1: 8Rally

v eno od društev, ki svoje člane seznani s
pravilnikom. Vsak tekmovalec na začetku
tekmovalne sezone dobi nacionalno tekmo¬
valno licenco, ki jo mora pokazati ob vsaki
potrditvi prijave na tekmo. Odločitev za po¬
samezno kategorijo, kot začetek udejstvova¬
nja v tej zvrsti avtomodelarstva, pogojujejo

pimo pa ga lahko v trgovini Mantua-Model.
Model avta je enostaven in prenese dosti
vozniških in drugih napak. Zanj ne potre¬
bujemo veliko tehničnega predznanja. Mo¬
torji, ki se dobijo v kompletu, so enostavni
za nastavljanje in trpežni. Tekmovanje v tej
kategoriji terja najmanjše stroške tako gle-

samo na zadnji kolesni par, je tu za dosega¬
nje dobrih rezultatov nujen štirikolesni po¬
gon (4WD).

Za nastavljanje motorja in podvozja je
treba veliko tehničnega znanja. Posamezne
komponente so natančneje izdelane, zaradi
manjše zračnosti med njimi se to občuti tudi

Tabela: Primerjava nekaterih tehničnih in drugih značilnosti modelov po posameznih kategorijah

4

februar 2005

MODELARSTVO

Slika 3■ Serpent 710 med sestavljanjem

Uporabljene tehnične rešitve, kot so kro¬
glični diferenciali, enosmerni pogon, večsto¬
penjsko nastavljivi amortizerji ipd., zahtevajo
od tekmovalca že precej znanja in izkušenj.

Modeli imajo večinoma jermenski po¬
gon, ki je zahtevnejši za vzdrževanje, zato jih
je treba čistiti in preverjati, tudi med posa¬
meznimi tekmovalnimi teki.

Slika 4. Serpent veteq Q2 brez karoserije

pri vožnji. Model je zaradi izvedbe pogona
prek gredi lažji za čiščenje in vzdrževanje,
zato ni potrebnega toliko rednega pregledo¬
vanja kot pri zahtevnejših modelih, ki sledijo.
Pri nas se dobijo v trgovinah Top-Modelteh-
nik in Mantua-Model.

Posebna kategorija v tem sklopu, kjer
se modeli razen drugače oblikovanih karo¬
serij in drugačnih gum ne razlikuje bistve¬
no od onih v kategoriji Rally, je 1 : 8 Off-
Road. Kot je že iz imena razvidno, se tu ne
tekmuje na asfaltnih stezah temveč na brez¬
potjih, kjer je podlaga trava, zemlja, pesek
in podobno.

1 :10 Touring (elektro)

Modele te kategorije poganjajo zmogljivi
elektromotorji, ki se napajajo iz predpisane¬
ga števila akumulatorskih celic. Zaradi manj¬
šega hrupa so prijaznejši do okolja in omogo¬
čajo trening ali zgolj vožnjo za zabavo tudi v
stanovanjskih naseljih.

Tovrstni modeli so zelo izpopolnjeni, v
želji po doseganju čim manjše teže pa se pri
posameznih delih uporabljajo sodobni mate¬
riali, kot so ogljik, kevlar, posebne aluminije¬
ve zlitine, znane iz letalske in vesoljske tehni¬
ke, ali titan.

1 :10 Touring Car 200 mm

Ta kategorija se od prejšnje električne
različice razlikuje predvsem v pogonu, saj
se pri tej uporabljajo zelo zmogljivi motorji
z notranjim zgorevanjem in serijski dvosto¬
penjski menjalnik. V vseh drugih tehničnih
podrobnostih so modeli podobni onim na
električni pogon. Tekmovalne modele te ka¬
tegorije prodajata modelarski trgovini Top-
Modeltehnik in Delko.

1 :5 GT/TC

Po velikosti so avtomobili kategorije 1 : 5
GT/TC največji na našem DP. Zmogljivosti teh
velikih in težkih modelov na majhnih, ozkih
in zaprtih stezah v Sloveniji ni mogoče v ce¬
loti izkoristiti. Uidi nabavna cena takega mo¬
dela, ki je za naše razmere zelo visoka, mar¬
sikoga odvrne od nakupa. Pri teh modelih so
predvsem zaradi njihove velikosti uporablje¬
ne nekatere rešitve, znane iz pravih osebnih
avtomobilov. To so na primer zavorni koluti,
opremljeni z večbatnimi hidravličnimi čeljust¬
mi, pri katerih se zavorna sila po želji in glede
na nastavitve različno porazdeli na sprednjo
in zadnjo os. Modeli imajo pogon samo na za¬
dnjem kolesnem paru, tako da je pri vožnji v
ovinku in na izhodih iz njega potrebna veli¬
ka pozornost pri dodajanju plina. Zanimivo
je, da njihovi motor¬
ji uporabljajo meša¬
nico navadnega 98-
oktanskega bencina
in olja za dvotaktne
motorje.

1:8 IC

Povsod po svetu
velja kategorija 1 : 8
IC za »kraljevsko«
- modeli so najhi¬
trejši, najzmogljivejši
in najzahtevnejši. Za
tekmovanje v tem
razredu si mora tek¬
movalec vzeti dovolj
časa, ki ga najprej
nameni brezhibni se¬
stavi modela in kas¬
neje res natančnemu
nastavljanju podvoz¬
ja, kjer se na primer
dolžina amortizerjev nastavlja na desetinko
milimetra natančno. Ves vloženi trud in sred¬
stva poplača zadovoljstvo voznika ob vrtoglavi
vožnji in izjemnih pospeških, ko model že po
1,7 sekunde doseže hitrost 100 km/h. Takšne
zmogljivosti modelov omogočata predvsem
posebno (difuzorsko) oblikovana karoserija z
velikim aerodinamičnim oprijemom ter velika
specifična moč mo¬
dela. Tekmovanje v
tej kategoriji ponava¬
di predstavlja vrhu¬
nec dirkanja z radij¬
sko vodenimi modeli
avtomobilov.

Dogajanje na
področju radijsko
vodenih modelov
avtomobilov lahko
spremljate tudi na
internetnem forumu
http://mdm.zrcalo.
si/forum/, kjer pote¬
kajo debate o različ¬
nih vrstah modelar¬
stva. Tli so objavljeni
tudi datumi in kraji
tako državnih kot
pokalnih tekem.

mr

f  - -V

Timov
portret

Julijan Golavšek je doma iz Šešč v
Savinjski dolini in obiskuje osmi razred
OŠ Griže.

Svoje prve modelarske izkušnje je
pridobival doma, ko je opazoval očeta
Sama, prav tako modelarja, pri izdelova¬
nju modelov.

Prvo tekmo z radijsko vodenim mo¬
delom čolna v kategoriji FSR-V 3,5 cm 3  je
odpeljal jeseni leta 2000 v Ljubljani. Tedaj
je že kot najmlajši udeleženec pokazal svoj
veliki tekmovalni talent.

Leta 2001 je začel tekmovati kot član
Društva modelarjev Velenje. Takrat je po¬
stal mladinski državni prvak in je ta naslov
ubranil vse do danes.

Udeleževal se je tudi mednarodnih
tekmovanj na Madžarskem, Češkem, v
Avstriji in Nemčiji. Na tekmah se je uril v
modelarski tehniki in spretnostni vožnji,
hkrati pa je spoznaval vrstnike iz evrop¬
skih držav, kar je bilo zanj, komunikativ¬
nega in dobrovoljnega, kot je, le dodatna
motivacija.

Njegovi mednarodni uspehi so se za¬
čeli vrstiti drug za drugim leta 2002, ko je
v nemškem Heilbronu zmagal v kategori¬
jah 3,5 in 7,5 cm 3 , čemur je nato sledila še
zmaga v češkem Duchovu.

Avgusta istega leta se je udeležil svoje¬
ga prvega svetovnega prvenstva v mestu
Belchatow na Poljskem, kjer je v katego¬
riji FSR-V 7,5 cm 3  zasedel 7. mesto, kar je
hkrati pomenilo tudi najboljšo slovensko
uvrstitev.

Leta 2003 je na mednarodnih tekmah
začel nastopati tudi med člani v absolutni
kategoriji. Kot najboljše rezultate v tej kon¬
kurenci velja omeniti tretji mesti v katego¬
riji FSR-V 7,5cm 3  v avstrijskem Schremsu
in Tragofhi in kar dve zmagi na mednarod¬
nih tekmah v Velenju in Mariboru.

V lanski sezoni je bila Julijanu poleg že
običajnih mednarodnih tekem pomembna
udeležba na svetovnem prvenstvu v Vele¬
nju. Ker je bil v dobri tehnični in siceršnji
formi, je bilo pričakovati, da bo izboljšal
svojo najboljšo uvrstitev. To mu je tudi
uspelo, saj je v kategoriji FSR-V 7,5 cm 3  do¬
segel 4. mesto. Žal mu je razpoka na rezer¬
voarju (minuto in pol pred koncem tekme
je obstal brez goriva, medtem ko si je pri¬
vozil že tri kroge prednosti pred kasneje
tretjeuvrščenim) onemogočila še boljšo
uvrstitev. Julijan je seveda tudi to nesreč¬
no okoliščino vzel za dobro in se skupaj
s slovenskimi modelarji veselil svojega
uspeha.

Ladijsko modelarstvo z motorji na
bencinski pogon je modelarstvo in šport,
ki zahteva vztrajnost, inovativnost in teh¬
nično spretnost. Tega se Julijan dobro za¬
veda, še bolj pa dejstva, da se je treba ves
čas izpopolnjevati, če hočeš biti in ostati
najboljši.

Dosedanji uspehi ga vodijo v načrtova¬
nje novih podvigov in že zdaj se pripravlja
na novo sezono, hkrati pa snuje načrte za
naslednje svetovno prvenstvo, ki bo leta
2006 na Norveškem. _

februar 2005

5

MODELARSTVO


SAŠO BABIČ

Modeli za učenje motornega letenja
oziroma »trenerji« so vselej aktualni. V za¬
dnjem času, ko smo vse bolj obremenjeni,
je za gradnjo modelov vedno manj časa,
zato se ob nakupu novega modela vse po¬
gosteje odločimo za takega iz kompleta, ki
je skoraj izgotovljen (t. i. ARF) in ga lahko
čim hitreje sestavimo. Proizvajalci se po¬
časi odmikajo tudi od klasičnih materialov
za gradnjo takih modelov. Lep primer je
tokratni testni model proizvajalca Thun-
der tiger, ki je v celoti izdelan iz umetnih
materialov. To je polmaketa po svetu zelo
razširjenega letala piper super cub, ki ga
tudi pri nas srečamo v marsikaterem aero¬
klubu, kjer služi za aerovleko in panoram¬
ske polete. Pri tem modelu nas je še pose¬
bej zanimalo, kako se bo odrezal na testu.
Če bi se izkazal vsaj približno tako dobro
kot pravo letalo, bi ga brez zadržkov pripo¬
ročili vsem začetnikom.

Obetaven je že prvi pogled v škatlo, ki
razkrije nazorna navodila, ki nas s številni¬
mi slikami vodijo od koraka do koraka do
končnega izdelka.

Sestavljanka modela letala

Sestavni deli so skrbno zapakirani, še
posebej drobni deli, ki so zavarjeni v vreč¬
ke po sklopih. Tako se ne more nič pome¬
šati, posamezne vrečke pa odpiramo ob
posameznih korakih. Čeprav škatla ni prav
velika, je v njej prav vse, kar potrebujemo
za sestavljanje modela. Poleg iz dveh pol¬
ovic zlepljenjega stiropornega trupa, v ka¬
terega so že pritrjena vsa rebra iz plastike
ABS, vgrajeni pogoni krmil krilnih polovic

večeru. Sestavljanje modela je, kljub temu
da je v vrečki z drobnimi deli zavarjenih
precej koščkov, dokaj preprosto. V trup
vlepimo višinski in smerni stabilizator.
Nadaljujemo z lepljenjem repne ostroge
in ušesc za pritrditev opornic. Na žičnato
podvozje pritrdimo kolesa z zato namenje¬
nimi varovalkami. Celotni sklop enostavno
vtaknemo v trup in ga zavarujemo s pla¬
stično zagozdo. Spredaj na trup prilepimo
požarno steno, na katero bomo kasneje

Stiroporni rob na sprednjem delu trupa je
treba z brusilno deščico stanjšati, da se po¬
žarna stena nanj lepo prilega. Vsi drobni
deli in požarna stena so iz plastike ABS.

Tako kot krila so tudi repne površine iz trd¬
nega in svetlečega se deprona. Bovdni so v
trup že vgrajeni, krmilni ročici pa enostav¬
no zataknemo v krmila.

in repnih površin
(iz trdega deprona)
ter drobni plastični
deli, potrebni za iz-
gotovitev modela,
je v kompletu prilo¬
žen tudi pogonski
sklop. Motor razreda 370 ima presenetlji¬
vo močne magnete, s prenosom in eliso pa
tvori celoto, ki jo enostavno privijačimo
na plastično požarno steno. V sestavljanki
poleg navedenih delov dobimo tudi petmi¬
nutno epoksidno lepilo, da bo šla gradnja
še hitreje od rok.

Sestavljanje modela

Pri modelu ni kaj dosti sestavljati. Test¬
ni model je bil nared za prvi polet v enem

TfBDOO®w GgsG

Glavni sestavni deli letala so lepo izdelani. Model je v celoti iz umet¬
nih snovi, plastična rebra pa so že vlepljena v trup. V kompletu dobi¬
mo prav vse za njegovo izgotovitev.

6

februar 2005

V kompletu priloženi pogonski sklop z elek¬
tromotorjem razreda 370 privijačimo na
požarno steno. Manjka samo še pokrov mo¬
torja.

Krilo zlepimo iz dveh polovic. Polovici prile¬
pimo na vezni del, s katerim krilo zatakne¬
mo in pritrdimo v trup, spoj pa zavarujemo
s plastičnima varovalkama.

Krilni opornici izdelamo tako, da na de¬
belejši slamici prilepimo končne elemente.
Skupaj z njimi jih zataknemo v vlepljena
ušeca v krilih in na spodnjemu delu trupa.

V trupu se majhne RV-komponente kar izgu¬
bijo. Servomehanizma in krmilnik vrtljajev
na steno prilepimo s priloženim obojestran¬
skim lepilnim trakom, sprejemnik pa potis¬
nemo v sprednji del trupa.

pritrdili pogonski sklop in pokrov motor¬
ja. Krilni polovici zlepimo prek plastične¬
ga dela in spoj zavarujemo z varovalkama.

V krila vlepimo ušesca za opornici in naza¬
dnje zlepimo še opornici. Končan model
okrasimo z že izrezanimi nalepkami iz po¬
tiskanega filma.

V sestavljen model vgradimo še RV-
komponente: dva mikroservomehanizma,
ki ju v trup prilepimo z obojestranskim
lepilnim trakom, krmilnik vrtljajev, ki ga
povežemo z elektromotorjem, pogonske
celice, do katerih imamo dostop skozi
odprtino na spodnji strani trupa, in spre¬
jemnik.

Letenje

Že na prvi pogled se opazi, da ima mo¬
del zaradi velikega prečnega prereza tru¬
pa in opornic veliko upora, kar se kasneje
izkaže tudi pri letenju. Pri vklopu motorja
preseneti glasnost priloženega pogonske¬
ga sklopa. Ropot se ob mazanju zobnikov
sicer nekoliko zmanjša, a razlika ni prav
velika. Prenosni mehanizem je konstrui¬
ran posebej za ta model, zato se ob menja¬

vi motorja v ohišje prilega samo elektro¬
motor razreda 300. V tej kombinaciji mu
ustreza oranžni propeler za modele slow-
fly velikosti 8 x 4,3 ali 9 x 4,3 glede na iz¬
brani tip elektromotorja. Model s svojim
ukrivljenim profilom in precej upora leti
počasi in tako začetniku pušča dovolj časa
za komande in popravljanje napak. V zra¬
ku je miren in predvidljiv ter z rahlo za¬
kasnitvijo uboga naše ukaze. Pri polnem
plinu, čeprav se precej razživi, ne pridobi
kaj dosti na hitrosti. Priloženi pogonski

Dostop do pogonskih baterij je mogoč, ne da
bi modelu sneli krilo. Plastični pokrov bate¬
rij ima tudi hladilne reže. Žičnato podvozje
vtaknemo v trup in ga zavarujemo s plastič¬
no zagozdo.

sklop se kljub hrupu izkaže kot soliden,
saj ima model dovolj moči za precej strma
vzpenjanja, časi leta pa z uporabljenimi
sedmimi členi KAN 650 mAh ob mirnem
letenju presegajo 15 minut! Za udobno
letenje tako potrebujemo dva paketa po¬
gonskih baterij. Medtem ko enega polni¬
mo, z drugim letimo. Zaradi velikosti mo¬
dela in že tako niz¬
ke vzletne mase
ni nobene potrebe
po uporabi še laž¬
jih in dražjih celic
tehnologije Li-PO.

Tokrat cenovno dostopne celice Ni-MH
več kot zadoščajo. Model je ob nizki hitro¬
sti letenja tudi rahlo avtostabilen, s po na¬
črtu nastavljenim težiščem pa ga je skoraj
nemogoče prevleči. Če nam to slučajno
uspe, po prvi polovici obrata v vriju nada¬
ljuje s plosko spiralo. Super cub zna tudi
nekaj sicer res čisto osnovnih akrobacij
kot na primer luping, hrbtni let in valjček
z grobo koordinacijo smeri in višine, a jih
je priporočljivo izvajati na veliki višini.
Model nima velike zaloge moči, vse poten¬
cialne energije pa zaradi njegovega upora
ni mogoče pretvoriti v kinetično.

Velja ocena, da je zelo primeren za uče¬
nje letenja, saj lahko nekdo ob poznavanju
mehanike leta in teorije vodenja modela
s potrpežljivim učiteljem že prvi dan pri¬
stane sam. Če pride do poškodbe modela,
je ta izdelan iz materialov, ki omogočajo
hitro in preprosto popravljanje. Od sestav¬
ljanja modela nam ostane še več kot pol¬
ovico priloženega epoksidnega lepila, pri
lepljenju pa si za naravnavanje poškodo¬
vanih delov pomagamo s širšim lepilnim
trakom.

Zaključek

V kombinaciji s priloženim motorjem
je model sicer glasen, a izredno prijeten
za letenje. Sestavljanko priporočam pred¬
vsem začetnikom, ki bodo s pomočjo iz¬
kušenejšega kolega hitro osvojili osnove
letenja. Po končanem učenju bodo lahko
postopoma začeli izvajati tudi bolj živahne
like in se pripravljati na zahtevnejše mo¬
dele s krilci za nagib. Model je odličen kot
prvi motorni model pa tudi za rekrativno
letenje. Poleg vseh naštetih prednosti ima
tudi ugodno ceno.

Hvalimo:

• Enostavno in zelo hitro se¬
stavljanje (okoli 3 ure) z
odličnimi navodili.

• V škatli dobimo celoten po¬
gonski komplet in epoksid-
no lepilo.

• Uporabljeni materiali omo¬
gočajo hitro popravljanje.

• Ima dobre letalne lastnosti,
primeren je tudi za začet¬
nike, oziroma za učenje le¬
tenja.

• Ugodna cena modela.

Grajamo:

• Glasnost pogonskega sklo¬
pa.

• Kljub natančni izdelavi se¬
stavnih delov je treba nekaj
delov ročno obdelati.

• Predvideno uporabo samo-
reznega vijaka za pritrditev
kril.

• Kljukice na koncih opornic
bi morale biti iz trdnejše¬
ga materiala, zataknjene
v ušesa imajo precej zrač¬
nosti.

Trnu 6

februar 2005

MODELARSTVO

Priprava za lepljenje stabilizatorjev

JOŽE ČUDEN

Za marsikaterega raketnega modelarja je
lepljenje stabilizatorjev eno najbolj neprijet¬
nih opravil, saj zahteva veliko mero natanč¬
nosti. Če stabilizatorji niso prilepljeni popol¬
noma simetrično in vzporedno z vzdolžno
osjo modela lahko pride med letom do rota¬
cije, povečanega upora in nižje višine leta, v
primeru večjega odstopanja celo do nestabil¬
nosti modela.

Pri nameščanju in lepljenju stabilizator¬
jev na valjasti trup še nekako gre. Tu si vsak¬
do pomaga na svoj način. Običajno s papir¬
natim trakom, ki se ovije okoli trupa. Obseg
oziroma dolžino traku z vzporednimi črtami
razdeli na tri ali štiri dele, odvisno od števila
stabilizatorjev, in črtne oznake s svinčnikom
prenese na trup. Težave nastopijo takrat, ko
je treba stabilizatorje prilepiti na konični
adapter ali na t. i. ladijski rep, ki se pri neka¬
terih tekmovalnih modelih v obliki krivulje
spušča proti najožjemu spodnjemu delu tru¬
pa. Da je postopek še bolj neprijeten, so tru¬
pi teh modelov običajno iz izredno tankega
epoksidnega laminata. Stabilizatorjem, ki so
navadno debeli manj od 1 mm, je treba naj¬
prej obrusiti stični rob, da natančno povzema
krivuljo trupa, in nato še točno prilepiti na
svoje mesto. Za to se običajno uporablja cia-
noakrilatno lepilo, če že ne za lepljenje celo¬
tnega roba pa za začetek vsaj v nekaj točkah,
da se stabilizator utrdi v pravilnem položaju.
Vse poteka izredno hitro, le nekaj sekund,
zato je treba imeti mirno roko in ostro oko.
Ko lepilo veže, je že prepozno za kakršne koli
popravke. Če se zadeva ne izide, kot bi bilo
treba, sledi lomljenje, čiščenje nanosa lepila
in ponovno brušenje, da ne omenim more¬
bitne luknje, ki nastane v trupu. In če je na
prvi pogled vse skupaj videti kolikor toliko v
redu, morda pozneje ugotovimo, da koti med
stabilizatorji niso točni. Za najmlajše ali tiste,
ki jim natančnost ni ravno vrlina, pa tudi za
»perfekcioniste«, ki niso nikoli zadovoljni
s svojim izdelkom, se po nekaj neuspešnih
poskusih navidez preprosto opravilo lahko
spremeni v pravo nočno moro.

Predlagani pripomoček, ki modelarje reši
teh težav, je priprava za lepljenje stabilizator¬
jev (slika 1), s katero bo vsakdo zlahka kos tej
delovni operaciji. Primerna je še zlasti za več¬
je skupine modelarjev, za šole in klube, kjer
imamo opravka z večjim številom enakih ali
podobnih modelov.

Najpomembnejši del priprave je masivni
podstavek (1) z natančno tlorisno risbo raz¬
mestitve treh ali štirih stabilizatorjev in točno
na sredi podstavka privitim valjastim nosil¬
cem (3) trupa debeline uporabljenega motor¬
ja, na katerega nataknemo izgotovljeni trup
modela. Za natančno lepljenje potrebujemo
še ustrezno število pravokotnih naslonov (9),
ob katere prislonimo stabilizatorje. Pri podo¬
bnih pripravah se za pritrditev naslonov na
podlago običajno uporablja vijačna zveza,
ki je sprejemljiva, ko gre za večje in bolj ro¬
bustne modele iz kartona z debelejšimi stabi¬
lizatorji, za tekmovalne modele pa rešitev ni
najbolj elegantna. Priprava mora omogočati
natančen pomik naslonov v dveh smereh, in
sicer glede na premer trupa bliže ali dlje od
vzdolžne osi trupa ter odvisno od debeline
stabilizatorja za polovico vrednosti od črtne

8

oznake na podlagi. Natančnejši, predvsem pa
mnogo priročnejši način je z magneti (11), ki
jih vgradimo v spodnjo ploščico (10) kotnega
naslona, ki nalega na podlago. Seveda mora
biti v tem primeru podstavek ali plošča na
podstavku (2) iz jekla. Najbolje je, da je pod¬
stavek iz 15 do 20 mm debelega aluminija ali
akrilnega stekla (lahko tudi iz tršega lesa),
čez katerega nataknemo jekleno ploščo (ne
iz nerjavnega jekla!) debeline 1 mm (slika
2). Oznake na njej napravimo tako, da ploščo
najprej fino obrusimo z vodnobrusilnim pa¬
pirjem, razmastimo z bencinom ali nitrored-

čilom ter prebarvamo s črnim mat avtolakom
iz pršilke. Ko je barvni nanos popolnoma suh,
na površino z risalno iglo natančno zarišemo
črte, ki označujejo položaj treh oziroma šti¬
rih stabilizatorjev. Točno na sredini podstav¬
ka napravimo izvrtino premera 3 mm za vijak
M 3 (4), s katerim s spodnje strani pritrdimo
nosilne nastavke različnih premerov, na kate¬
re nataknemo trup modela (točneje nosilec
motorja) med lepljenjem stabilizatorjev. Ker
bomo pripravo med delom pogosto sukali po
mizi, na spodnjo stran podstavka na vogale
prilepimo zaščitne samolepilne ploščice (8)
iz klobučevine, kakršne se pritrdijo na noge
stolov in miz za zaščito talnih oblog (slika 3)-
V vogalih plošč podstavka izvrtamo luknje
premera 5 mm, kamor vtaknemo jeklene no¬
silne palice (5) za namestitev centrirne ploš¬
če (6).

Naša priprava ima namreč za večjo na¬
tančnost še centrirno ploščo iz akrilnega ste¬
kla z odprtino v sredini (slika 4), ki je skozi
izvrtine v vogalih nataknjena na štiri jeklene
nosilne palice premera 5 mm, po katerih se
odvisno od dolžine trupa modela lahko po¬
mika navzgor in navzdol, z gumijastimi tes¬
nili (7) pa nastavi na želeno višino (slika 5).
Odprtina v sredini plošče naj bo nekoliko
večja, vsaj toliko, da omogoči tudi vstavljanje
trupov večjega premera, ki se pogosteje upo¬
rabljajo za tekmovalne modele (na primer 0
50 mm, kolikor merijo modeli za kategorijo
S3-nacional). Za manjše modele vstavimo v
odprtino ustrezen nastavek, ali odprtino na
vseh straneh preprosto omejimo z lepilnim
trakom. Priporočljivo je, da na spodnji del
nosilnih palic urežemo krajši navoj M 3, ena¬
ko tudi v vogalne izvrtine na podstavku.

Motorji za raketne modele seveda niso
vsi enakega premera, tako kot je različen tudi
njihov totalni impulz, po katerem jih delimo
v posamezne kategorije. Kljub temu se proiz¬
vajalci držijo določenih normativov, tako da
so običajni premeri motorjev 10, 11, 13, 18,
21, 24 in 30 mm. Vsaj za najpogosteje upo¬
rabljane, tja do standardnih 18-milimetrskih,
si postružimo aluminijaste nosilce (slika 6)
enake dolžine, kot so motorji. Na spodnjem
delu morajo imeti izvrtino 0 3 mm z vreza¬
nim navojem, da jih lahko kadar koli zamenja¬
mo. Tistih nekaj desetink, kolikor manjka za
tesni spoj s trupom vsakokrat dodamo z ne¬
kaj ovoji lepilnega traku.

Kotne naslone, ki držijo stabilizatorje
med lepljenjem, izdelamo iz po dveh ploščic
akrilnega stekla ali kake druge plastične mase
debeline najmanj 3 mm, ki ju ob kovinskem

februar 2005 mr

MODELARSTVO

kotniku zlepimo natančno pod pravim kotom
(slika 7). Pred tem v spodnje ploščice, ki se
stikajo s podlago izrežemo odprtine, v kate¬
re z epoksidno smolo zalijemo po tri ali štiri
ploščate magnete ustrezne velikosti (pazimo
na polariteto), ki jih dobimo v hobijskih tr¬
govinah ali v blagovnih centrih na oddelku s
pohištvenim okovjem. Po strjevanju spodnjo
stran ploščice očistimo morebitnih presežkov
smole in jo po potrebi obrusimo, da bo na¬
slon tesno nalegal na podlago. Tako narejene
naslone lahko poljubno pomikamo in pritrju¬
jemo po podlagi, odvisno od premera trupa
oziroma velikosti in debeline stabilizatorjev.

Lepljenje stabilizatorjev je zdaj povsem
preprosto (slika 8). Trup modela nataknemo
na nosilec ustreznega premera in ga pri vrhu
trupa podpremo s centrirno ploščo. Nekaj

milimetrov od trupa ob črte na podstavku
pritrdimo kotne naslone, ob katere prisloni¬
mo stabilizatorje tako, da se tesno dotikajo
trupa. Vsakega posebej lahko s samolepilnim
trakom začasno prilepimo na naslon, da se
med lepljenjem ne premakne. Nato z bu
ciko ali zobotrebcem na spoj nanese¬
mo nekaj kapljic cianoakrilatne-
ga lepila. Paziti moramo le
da nam lepilo ne steče
na podlago ali na¬
slon. Upošte¬
vajmo, da

na tej pripravi stabilizatorje zgolj pritrdimo
na nekaj mestih, izdatnejši nanos istega ali
epoksidnega lepila sledi kasneje, ko model že
snamemo s priprave.

Opisana priprava za lepljenje stabilizator¬
jev je natančen delovni pripomoček, ki je
v celoti razstavljiv, zato si zanj lahko
izdelamo lesen kovček z nosilci,
v katerega spravimo sestav¬
ne dele za čas, ko je ne
rabimo, ali da jo
lažje nosimo s
seboj.

Konstrukcija in izvedba
J. Čuden in J. Ficko

Kosovnica

TIKI 1  6  februar 2005

PRILOGA

Syi€Mi -■ starodobni
m  spati

VOJKO ČESNIK

lepimo na konstrukcijo in počakamo,
da se posuši. Ostanek papirja prilepimo
okoli letvice, vendar ne za več kot 3 mm.
Po istem postopku prekrijemo še zgor¬
njo stran. Prekrito krilo lakiramo z nitro-
lakom, razredčenim v enakem razmerju.
Po lakiranju krilo z bucikami pritrdimo
na šablonsko desko, da preprečimo kriv¬
ljenje krila. Vpeto pustimo en dan, da
se res dobro posuši. Postopek naslednji
dan ponovimo.

Višinski stabilizator
in smerno krmilo

Višinski stabilizator in
smerno krmilo sta sestavlje¬
na iz smrekove ali še bolje to¬
polove letvice preseka 2x2
mm. V načrtu so letvice malo
manjših presekov. Moj model
ima letvice preseka 3x3 mm.
Oba dela sestavimo na ša¬
blonski deski, prekriti s foli¬
jo. Zaradi krhkosti bodimo še
posebej natančni pri rezanju
prečnih letvic, da so stiki na¬
tančni in brez rež med njimi.
Lepimo z lepilom za les, acetonskim le¬
pilom ali še bolje s sekundnim lepilom.
Po sušenju dela snamemo s šablonske
deske in ju zbrusimo. Stabilizator in kr¬
milo prekrijemo z japonskim papirjem
in samo enkrat prepakiramo. Na otip suh
stabilizator in krmilo pritrdimo na ša¬
blonsko desko, da se ne zvijeta.

Sestavljanje in reglaža

Ostane nam še sestavljanje in reglaža
modela. Pri sestavi pazimo, da sta krilo
in stabilizator postavljena popolnoma
simetrično, če model pogledamo vzdolž¬
no. Smerno krmilo prilepimo pravokot¬
no glede na krilo, trup in stabilizator.
Model obtežimo s svinčeno ploščico,
prilepljeno z epoksidnim lepilom na
nos trupa. Pazimo, da ploščica ni pretež¬
ka, sicer se bo model pod strmim kotom
spustil proti zemlji in lahko bo prišlo do
loma. Model natančno zregliramo z bru¬
šenjem svinca, da dosežemo najmanjši
kot letenja proti zemlji.

Vir: Originalni načrt avtorja Milenka
Dor devica izleta 1956.

februar 2005

Leta 1974, ko se je začenjalo moje
zanimanje za modelarstvo, mi je prišel
v roke oguljen načrt malega modela dr¬
salca selenit, ki ga je bilo nekoč mogoče
dobiti tudi v sestavljanki. Dokaj enostav¬
na gradnja in lahko dostopen material
sta botrovala, da smo s sošolci izdelali
kar lepo število teh modelov. Sedaj, po
tridesetih letih pa je sin med brskanjem
po kar precej obsežnem arhivu modelar¬
skih načrtov in literature spet privlekel
na dan ta stari in že močno zdelani na¬
črt. Model sva znova zgradila in ga »oži¬
vila«. Idejo, da pripravim načrt za objavo
in ga rešim iz pozabe, mi je dal sosedov
pobič, ko ga je tudi sam želel izdelati.

Selenit je po zasnovi bolj drsalec kot
pravi jadralni model. Lahko
ga izstrelimo z malo večjo ela¬
stiko ali z laksom potegnemo
v zrak. Pri izdelavi sem posku¬
šal uporabiti enake materiale,
kakršni so bili uporabljeni
v izvirniku. V opisu gradnje
so navedeni tudi alternativni
materiali, če nimamo takih,
kot so navedeni v načrtu.

Rebra izdela¬
mo iz lipovega fur¬
nirja debeline 1,5
mm. Pri svojem
modelu sem upo¬
rabil trdo balzo
debeline 2 mm. Iz
deščice balze ali lipovega furnirja izre¬
žemo 7 cm širok kos (pazimo, da letnice
potekajo vzdolžno). Narežemo 14 pro¬
filov, rajši kakšnega več. Paziti moramo,
da je debelina vseh profilov 3 mm. Na¬
slednji korak je sestavljanje krila na ša¬
blonski deski.

Načrt krila fotokopiramo (povečamo
za 10 %) in s samolepilnim trakom prile¬
pimo na popolnoma ravno podlago. Čez

načrt položimo prozorno folijo, da se¬
stavljenega krila ne lepimo neposredno
na načrt in podlago. Z bucikami najprej
pritrdimo eno od letvic (ne zabijamo
skozi letvico, sicer se razkolje). Na vsako
stran krila položimo po eno rebro, pri¬
slonimo še drugo letvico in vse skupaj
utrdimo z bucikami. Oporo za ušesi krila
sestavimo iz dveh reber na vsaki strani
krila, ki ju med seboj zlepimo, vendar
šele, ko določimo naklon, pod katerim
bosta ušesi prilepljeni. Kot najlaže dolo¬
čimo, če si naredimo šablono iz balze. Na
načrtu vzamemo spodnjo kotimo črto in
spodnji rob ušesa. Tako dobimo točen
kot, pod katerim sta prilepljeni ušesi. Se¬
stavljeno krilo zlepimo z lepilom za les.

Med sušenjem izdelamo ušesi krila.
Pri originalu sta bili iz lipovega furnirja
debeline 1 mm. Moj model ima ušesi iz
letalske vezane plošče debeline 0,8 mm.
Pri rezanju pazite na letnice. Suhemu kri¬
lu pobrusimo letvici in zaoblimo robove.
Pred prekrivanjem prilepimo še ušesa.
Krilo prekrijemo z japonskim papirjem.
Najprej se dela lotimo na spodnji strani.
Papir z nerazredčenim nitrolakom pri¬

Trup

Nos trupa je izrezan iz le¬
talske vezane plošče debeline
3 mm. Obris prenesemo z
načrta na material s pomoč¬
jo krivuljnika in kopirnega
papirja. Enostavneje je fotokopijo pri¬
lepiti na vezano ploščo in dele izžagati.
Zadnji del trupa je letvica s presekom
5x3 mm. Vlepimo jo v utor in pazimo,
da je celoten trup popolnoma raven.
Med sušenjem trupa izdelamo podložki
repa (višinskega stabilizatorja) in mizico
krila. Oboje izdelamo iz letalske vezane
plošče debeline 0,6 ali 0,8 mm. Suhi trup
dobro prebrusimo in na predvidena
mesta prilepimo podložki za stabilizator
in mizico krila. Sledi še lakiranje trupa v
dveh nanosih. Uporabimo nitrolak, red-
čen z nitrorazredčilom v razmerju 1:1.

Krilo

Krilo je sestavljeno iz 14 kosov pre¬
prostih profilov in dveh smrekovih let¬
vic preseka 3x2 mm. Sam sem uporabil
letvici preseka 3x3 mm. Za izdelavo kril¬
nih reber izdelamo preprosto šablono, da
nam ne bo treba prerisovati vsakega pro¬
fila posebej. Za izdelavo profilov je upora¬
ben tudi krivuljnik, na katerem poiščemo
ustrezno krivuljo profila in jo označimo
z vodnoodpornim flomastrom.

MODELARSTVO

Določanje težišča letalskih modelov

(Ž.M)

SAŠO BABIČ

sta in učinkovita naslednja, ki omogoča,
da pri ugotavljanju izhodiščnega položa¬
ja težišča modela upoštevamo tudi višin¬
ski stabilizator. V enačbi, ki presenetlji¬
vo dobro opredeljuje izhodiščni položaj
težišča, je skritih tudi nekaj parametrov,
kot so nevtralna točka vzgona in vitkost
krila, ki se skozi izpeljavo in zaokrožitve
porazgubijo po ulomkih. Rezultat je na¬
slednji:

V prejšnjem prispevku smo razlo¬
žili, zakaj sta položaj težišča in njegovo
točno določanje pomembna za dosego
optimalnih letalnih lastnosti modela.
Opozoriti velja, da je aerodinamika za¬
htevna veda, ki pa jo je mogoče razlagati
tudi poljudno. Naš namen je, da poda¬
mo praktično uporabne ugotovitve, ne
pa poglobljeno teoretično razlago, ki je
marsikdo ne bi razumel. Tokrat bomo šli
korak dlje in ugotavljali, kako na nekem
modelu s preprosto geometrijo krila do¬
ločimo izhodiščni položaj težišča.

V grobem velja, da položaj težišča
vpliva na stabilnost in občutljivost le¬
tala. Ker se oboje med seboj izključuje,
iščemo kompromis. Seveda so aerodi¬
namične spremenljivke modela med
seboj tesno in kompleksno povezane. S
položajem težišča se lahko brezskrbno
»igramo« na modelu, ki je konstrukcij¬
sko neoporečen, oziroma ima pravilna
vpadna kota krila in višinskega stabiliza¬
torja, kjer sicer najpogosteje prihaja do
napak.

Predpostavimo, da ima model na na¬
črtu ali v navodilih označen izhodiščni
položaj težišča, od koder tudi izhajamo.
In kaj vzamemo za izhodišče v primeru,
ko smo sami narisali načrt modela ali če
smo dobili načrt brez tega podatka? Te¬
daj položaj težišča določimo na srednji
globini krila (ang. MAC - mean aerody-
namic chord, glej risbo), vendar lahko
zaradi geometrije krila ta močno variira,
pri najbolj razširjenih vrstah modelov
od 15 %  pa vse do 50 %  globine krila. Do
te razlike pride zato, ker na položaj te¬
žišča modela oziroma na nevtralno toč¬
ko vzgona vpliva celotno letalo.

Najlažja metoda za določitev položa¬
ja težišča neznanega modela z enostav¬
no obliko krila je geometrijska, ki je tudi
predstavljena na risbi.

y x

Risba 1. Čeprav je na prvi pogled geometrij¬
sko načrtovanje položaja težišča zahtevno,
to ni tako. Pri načrtovanju je treba le upoš¬
tevati posamezne korake.

Načrtovanje je preprosto. Na list
papirja natančno narišemo (lahko tudi
v merilu) tloris krilne polovice. Konici
krila dodamo na sprednjem in zadnjem
robu dolžino krilnega profila v korenu
krila, v korenu krila pa dodamo na obe
strani dolžino profila na konici krila.
Skrajne točke med seboj navzkrižno po¬
vežemo. Tam, kjer se poševni črti seka¬
ta, vzporedno s korenom krila narišemo
sprednjo globino krila in izmerimo nje¬
no dolžino. Ponavadi nastavimo težišče
nekje med četrtino in tretjino globine
krila. Tokrat bomo bolj previdni, saj v
račun nismo vzeli drugih površin na
modelu in bomo težišče nastavili na
25 % srednje globine krila. S sprednjega
roba zdaj odmerimo četrtino celotne
dolžine srednje globine krila in v tako
dobljeni točki potegnemo pravokotnico

na profil v korenu krila. To je izhodiščni
goložaj za preizkusni let našega modela.
Ce ima krilo obliko dvojnega trapeza, je
treba metodo uporabiti na vsakem delu
tlorisa krila posebej in nato obe rešitvi
po opisanem postopku sestaviti v eno
samo. Da pa težišča ne bi risali, ga lahko
z uporabo preproste geometrije pravo¬
kotnih trikotnikov tudi izračunamo. Iz¬
peljava ni zahtevna.

K stabilnosti modela veliko prispeva
tudi višinski stabilizator. Večja kot bo
njegova površina, večji bo njegov vpliv.

Logično je tudi, da bo daljša ročica
višinskega stabilizatorja pripomogla k
stabilnosti modela. V modelarski litera¬
turi najdemo več različnih enačb za izra¬
čun težišča. Verjetno je najbolj prepro-

QQ _ MAC  ^ 3 ' Sys ‘ Ivs
7 8 • Sk

Okrajšave:

CG položaj težišča (ang. center of gravity)
MAC srednja globina krila (ang. mean aerody-
namic chord)

Svs površina višinskega stabilizatorja
Ivs ročica višinskega stabilizatorja glede na
krilo

Sk površina krila

Položaj težišča dobimo v enotah, v
katerih naše podatke vstavimo v enačbo.
Dolžinskih in ploščinskih enot ne sme¬
mo pomešati, sicer rezultat ne bo pravi¬
len. Na primeru elektromotornega jadral¬
nega modela kanja si poglejmo, kakšno
vrednost dobimo za položaj težišča. Kot
je razvidno iz manjkajočih podatkov, je
treba izračunati
površino krila in
višinskega stabi¬
lizatorja. Kadar
je krilo bolj kom¬
plicirane oblike,
ga razstavimo na
več posameznih
delov in tako iz¬
merimo ploščino.
Izmerjeno plošči¬
no delimo z raz-
petino modela, da
dobimo povpre¬
čno globino krila
(MAC). Če poda¬
tke, ki jih izmeri¬
mo in izračunamo
s pomočjo načrta,
vstavimo v enač¬
bo, dobimo rezul¬
tat, da je položaj
težišča na približ¬
no 69 mm od
sprednjega roba
krila, kar je še vedno pred točko, ki je
označena na načrtu. Tak izhodiščni pol¬
ožaj težišča je za preizkusne polete pov¬
sem v redu, natančno pa ga določimo šele
s preizkušanjem v zraku. Glede na to, da
je v enačbi privzeta 15-% meja stabilno¬
sti, bo težišče verjetno treba pomakniti
nazaj, in prav to se bo kasneje v praksi
izkazalo za pravilno.

V naslednjem prispevku bomo mo¬
del še uravnotežili in ga s tem pripravili
za preizkusni let.

Viri:

Aerodynamik der Motorflugmodelle,
VTH Baden-Baden, 1998.

RC model design, Model Airplane News,
1996.

MAC

Risba 2. Na risbi tlorisa krila in višinskega stabilizatorja modela ka¬
nja je razvidno, katere količine in mere moramo vstaviti v enačbo,
da dobimo želeni rezultat.

TI” februar 2005

MAKETARSTVO

MMNI

IGOR KURALT

Tokratni prispevek bo malce dru¬
gačen, kot ste jih bili vajeni doslej.
Lotili se bomo največjega sovražni¬
ka modelnih železnic - prahu. Prah
je prisoten v vseh prostorih, kjer se
gibljejo ljudje. V zraku je najbolj opa¬
zen, kadar skozi okno posveti sonce
in vidimo, kako kar lebdi v prosto-

Vsi, ki poznajo modelne železnice,
vedo, da se modeli lokomotiv v vseh
merilih, razen večjih vrtnih modelov,
z električno energijo napajajo prek ti¬
rov in naprej prek koles. V enem tiru
je pozitivni pol, v drugem tiru pa ne¬
gativni. Takšen sistem poznamo kot
enosmerni (DC) sistem. Ko model

uporabo s krpo ročno očistiti tire.
Zunaj še gre, večjo težavo pa pomeni¬
jo predori, kjer se prav tako nabira
nečistoča.

Težave so pogostejše v analognem
načinu vodenja pri počasni vožnji mo¬
delov po umazanih tirih, ker se zaradi
majhne napetosti med počasno vožnjo

Modela čistilnih vagonov Marklin in Trix v merilu 1:87 (HO)

Marmnov čistilni vagon v merilu 1 : 87 (HO) ima na spodnji strani
pritrjena dva menjalna čistilna vložka.

ru. Ob segrevanju zraka v prostoru
ustvarjamo razmere za selitev prahu
z enega mesta na drugo. Ko se pre¬
mikamo po prostoru, pripomoremo
k gibanju zraka in s tem tudi prahu.
Vse to pomeni za našo železniško
maketo pravi mali vihar. Ta s seboj
prinese prašne delce, ki se nalagajo
na vse površine makete. Umazanijo
za seboj puščajo tudi gumijasti tor¬
ni obročki na pogonskih kolesih. Za
nečistočo pa sta lahko kriva tudi olje
ali mast, ki padata iz lokomotive, saj
je to vsake toliko časa treba malce
podmazati.

lokomotive nekaj časa vozi po tirih,
ki niso očiščeni, se lahko zgodi, da se
lokomotiva kar na lepem ustavi, ozi¬
roma začne poskakovati (»cukati«).
Vzrok težav je najpogosteje ta, da se
na kolesih nabere umazanija, ki izolira
kolesa od tirov in s tem prekine napa¬
janje modela. Dovolj je, da je umazan
samo en tir, ali da je na nekem mestu
manjši oljni madež, in že imamo ome¬
njeno težavo. Za take primere je naj¬
bolje, da je nekje v vlakovni kompozi¬
ciji priključen čistilni vagon, ki ves čas
čisti tire. Če takih čistilnih vagonov
nimamo, je priporočljivo pred vsako

lokomotiva hitreje ustavi. Malce bolje
je pri hitri vožnji, ko je čas ustavljanja
nekoliko daljši in lahko lokomotiva
medtem prevozi umazani del tira. Hi¬
tra vožnja za modele lokomotiv ni rav¬
no primerna, saj to niso dirkalniki, še
posebej ne modeli parnih lokomotiv.

Manj težav je pri digitalnem vode¬
nju, ko je v tirih kljub majhni hitrosti
modelov konstantno nekoliko večja
napetost. Vprašanje umazanih tirov pa
se pojavi pri modelih z vgrajeno zvoč¬
no elektroniko, ko kratka prekinitev
dovoda električne energije v model
zvočni dekoder postavi na začetek de-

Čistilni vagon Trix v merilu 1: 160 (N). Vložek se lahko zamenja.

Mdrklinovo in Trixovo darilo za desetletno neprekinjeno članstvo
v klubu Marklin Insider in klubu Trix Profi

12

februar 2005 TTESfcC 6

MAKETARSTVO

Zanimiva in poceni rešitev, ki jo ponuja Nochje čistilna ploščica, ki
se preprosto pritrdi na osi koles vagona.

Drsnik med kolesi ves čas skrbi za zanesljivo povezavo med sredin¬
skim vodom in modelom lokomotive.

Čistilni vagon proizvajalca LUX-Modellbau mehansko očisti vso ne¬
čistočo s tirov, za kar poskrbi vrtljiva krtača.

LUX-Modellbau ima v svoji ponudbi tudi sesalni vagon, ki 's tirov
posesa prah in smeti.

Pri Mdrklinovem sistemu je v obeh tirnicah isti pol, modeli lokomotiv
pa imajo kontakt s tiri prek vseh koles, kar zmanjšuje možnost, da bi
prišlo do prekinitve napajanja.

lovanja. Če na primer vozimo model dizelske lokomotive z
vgrajeno zvočno elektroniko, pride nekje na sredini poti do
trenutne prekinitve napajanja, model rahlo cukne in vozi
naprej z enako hitrostjo, slišati pa je zvok zaganjanja dizel¬
skega motorja, kar res ni najbolj verodostojno.

Precej boljši sistem za boj proti prahu in nečistočam
imajo modeli z izmeničnim (AC) napajanjem, ki ga pozna¬
mo kot Marklinov sistem. Pri tem imamo maso (-) v obeh
tirnicah in pri večini Marklinovih modelov lokomotiv kon¬
takt tudi prek vseh koles. Faza pride v model čez sredinski
vod med tiri in čez drsnik med kolesi. Sredinski vod je obli¬
kovan tako, da je na vsakem pragu med tiri majhen kovinski
zob, v katerem je faza (+). Medtem ko model vozi po tirih,
se zobci med tiri in drsnik ves čas avtomatsko čistijo. Napa¬
janje je zanesljivejše kot pri enosmernem sistemu, saj imata
oba tira enako polariteto, in redko kdaj se zgodi, da bi bila
oba zamazana ravno na istem mestu.
Prav zato Marklinov sistem omogoča
počasno vožnjo brez cukanja in poti¬
skanja modelov po tirih.

Da je prah velik sovražnik model¬
nih železnic, se pri Marklinu dobro
zavedajo, zato vsem svojim članom
kluba Marklin Insider in kluba Trix
Profi kot nagrado za desetletno član¬
stvo podarijo po dva čistilna vagona.

Nekoliko dražjo, vendar zelo učin¬
kovito rešitev ponuja proizvajalec
LUX-Modellbau, ki ima v svojem pro¬
gramu čistilne in sesalne vagone.
Največji učinek dosežemo, če hkrati
uporabljamo oba vagona. Na voljo so
vagoni za merila N, TT in HO. Odloči¬
mo pa se lahko za analogno ali digital¬
no upravljanje v sistemu DC ali AC.

marklin

OEZEEJ

TRIX

Modeli železnic in pribor za gradnjo maket pokrajin

Zastopa in prodaja

Prometej, d oo,

Križna 4, 1000 Ljubljana

GSM: 041/672-238, faks: 01/545-13-75, e-pošta: prometej@prometej.si

Pri nas se lahko naročite tudi na komplet uslug »Marklin Insider« in »Trix Profi Club«.

TIHE 6

13

februar 2005

PRILOGA

ične

MATEJ PAVLIČ

Škatlast trup z ravnim dnom je zelo
pomembna značilnost turističnih ladij, saj
jim zagotavlja dobro stabilnost in omogo¬
ča plovbo tudi v plitvi vodi. Prav zaradi
preproste oblike trupa je izdelava modela
takšnega plovila kot nalašč za mlade ladij¬
ske modelarje, ki še nimajo dovolj izku¬
šenj, znanja ter posebnega orodja in pripo¬
močkov. V našem primeru gre za priredbo
oziroma predelavo na internetu najdene¬
ga in po delih (slabo) skeniranega, več kot
poldrugo desetletje starega načrta češko¬
slovaškega izvora. Model, katerega gradnja
bo opisana v tem in prihodnji mesec v še
enem nadaljevanju, je nekaj posebnega
tudi zato, ker nima kobilice, ampak sestav¬
ljanje njegovega ogrodja poteka na šablon¬
ski deski. Da bi dobili rahlo usločen krov,
sta na zgornji strani vseh reber po dva »iz¬
rastka«, ki poskrbita za ustrezno razdaljo
od šablonske deske.

Sicer je trup ladje grajen klasično - z
rebri iz 5 mm debele vezane plošče in s
smrekovimi letvicami -, prekrit pa je s
furnirjem ali z balzo. Tudi nadgradnja je
iz vezane plošče. Model je dolg natančno
50 cm, zato je v njem več kot dovolj prosto¬
ra za vgradnjo naprave za radijsko vodenje.

Orodje in pripomočki

Med izdelavo boste potrebovali daljše
kovinsko ravnilo, kotnik, svinčnik, mode¬
larsko rezljačo s podložno mizico, oster
modelarski nož, škarje, komplet iglastih
pilic, večjo ploščato pilo, modelarski vr¬
talnik z nekaj kosi pribora (majhni svedri,
brusilni valjčki, rezalne ploščice), mode¬
larske bucike in majhne spone ali navadne
kljukice za perilo, nekaj listov brusilnega
papirja (od grobega do najfinejšega), maj¬
hen primež, ščipalne in koničaste kom¬
binirane klešče, spajkalnik manjše moči
(25 W) ter čopič.

Gradivo

Rebra modela in njegova nadgradnja
so iz 5 mm debele vezane plošče, poleg
te pa potrebujete še pet smrekovih letvic
5x5 mm, eno smrekovo letvico 3 x 15 mm
ter po eno okroglo bukovo letvico s pre¬
merom 6 in 8 mm. Za oplato lahko upo¬
rabite 2 mm debelo balzo ali 1-1,5 mm
debel furnir, iz katerega sta tudi krov in
streha kabine. Še boljša rešitev je križno
zlepljen furnir, ki pa ga morate seveda na¬
rediti sami. Za dodatke boste potrebovali
nekaj žice, kos močnejšega blaga in celu¬
loida ali 4 mm debelega akrilnega stekla za
okna kabine. Da bi model lahko spuščali
po vodi, morate vanj vgraditi motor s kar-
danom, osjo in ladijskim vijakom, krmilo
in baterije za napajanje. Možnost vgradnje
naprave za radijsko vodenje je bila že ome¬
njena. Za lepljenje lesenih delov uporabite
belo polivinilacetatno lepilo (npr. UHU

holz express, ki se nekoliko hitreje suši),
za hitro lepljenje kovinskih in plastičnih
delov je najprimernejše sekundno lepilo
(npr. UHU sekundenkleber), za zalivanje
vodotesnih spojev okoli gredi pogonskega
motorja in krmila pa se najbolje obnese
dvokomponentno epoksidno lepilo (npr.
UHU plus endfest).

Izdelava ogrodja

Oblike reber (1-9) so v naravni veli¬
kosti narisane na prilogi na sredini revije,
zato jih lahko neposredno prekopirate na
obrušeno vezano ploščo. Še bolje je načrt
prefotokopirati in dobljene fotokopije na
hrbtni strani na tanko premazati z odstran-
ljivim lepilom Scotch UP, ki ga dobite v
papirnicah DZS. Papir nato pritisnete na
gladko obrušeno vezano ploščo. Ob tem
morate obvezno upoštevati smer letnic,
kar seveda velja tudi za opiate dna, bokov

in krova. Ko vsa rebra čim bolj natančno
izžagate, jim po potrebi z majhno kvadrat¬
no pilo popravite utore za letvice (slika 1).
Njihovo globino in širino sproti preverjaj¬
te s koščkom letvice 5x5 oziroma 15 x 3
mm. Prvo rebro (1), premec (8) in kljun
(9) zlepite, toda še prej jim - kot je narisa¬
no na načrtu -, obvezno poševno posne¬
mite robove, da se bo linija trupa enako¬
merno spuščala proti premcu. Ker bočni
oblogi spredaj potrebujeta čim več opore,

iz smrekovega ali balzovega lesa izrežite
dva koščka s trikotnim prerezom in ju na¬
lepite k premcu (slika 2).

Trup modela nima skupne kobilice
oziroma glavnega okvirja korita, zato za
njegovo sestavljanje potrebujete šablonsko
desko. Na 55-60 cm dolg in 18 cm širok
kos iverne plošče, ki naj bo debel vsaj 14
mm in popolnoma raven ter gladek, nari¬
šite simetralo. Nanjo s pomočjo mer z na¬
črta načrtajte pravokotnice, s čimer ste do¬
bili razdalje med posameznimi rebri (slika
3). Iz smrekovih letvic s prerezom 10-15
x 20 mm naredite opore in jih s 15-mm
žebljički pribijte k rebrom (slika 4). Opore
morajo biti seveda krajše od celotne širine
reber, sicer v utore na vrhu ne boste mogli
prilepiti letvic. Iz treh delov zlepljeni pre¬
mec privijte z dvema 25 mm dolgima vija¬
koma kar z zgornje strani, preostala rebra
pa na montažno desko z nekoliko daljšimi

14

februar 2005

in čim tanjšimi lesnimi vijaki privijte od spodaj (slika 5). Pazite, da
bodo rebra stala popolnoma pravokotno na simetralo in podlago
ter res natančno na sredini. Kot dobrodošla okrepitev ogrodja slu¬
žita dve 295 mm dolgi okrogli bukovi paličici s premerom 6 mm,
ki ju morate v okrogle luknje ob straneh reber 4, 5 in 6 potisni¬
ti in prilepiti še pred pritrditvijo krmnega rebra (7) na šablonsko
desko (slika 6).

Na tako dobljeno osnovo najprej prilepite letvico 3 x 15 mm,
ki poteka od premca in čez sredino vseh reber do krme. Že prej
jo ustrezno ukrivite, da lepilo po odstranitvi modelarskih spon ne
bi popustilo. Enako velja tudi za vse štiri letvice s prerezom 5x5
mm, ki potekajo od premca do krme. Pomagajte si s ščipalkami,
elastikami in kosi mehke žice, s katerimi letvice med sušenjem le¬
pila privežete k rebrom. Konce letvic, ki segajo čez zadnje rebro,

1^ipi )H||i mi. 'H ni

TEKI!'

boste previdno odrezali in fino obrusili šele potem, ko bo lepilo
res popolnoma suho. V skrajnem primeru si na najbolj obreme¬
njenih mestih lahko pomagate z 10-15 mm dolgimi žebljički (sli¬
ka 7), vendar morate prej skozi letvice v rebra izvrtati 1 mm velike
luknjice, da se izognete pokanju lesa. Na koncu stike letvic z rebri

SEKUNDNA (TRENUTNA) LEPILA

Močna in hitra lepila z natančnim nanašanjem, primerna za
lepljenje trdih materialov z gladko, nevpojno površino, kot so
umetne snovi (PVC,ABS), jeklo, železo, barvne kovine, porcelan,
les, guma, ipd. Zaradi zelo močnega in trdnega spoja so manj
primerna za mehke, vpojne in elastične snovi (oblačila, usnje).
SEKUNDENKLEBER je tekoče lepilo v varčni pipeti,V GELU
je odlično za lepljenje na nagnjenih površinah, S ČOPIČEM pa
idealno za lepljenje majhnih in velikih ter tudi navpičnih površin.
SUPER GLUE, cianoakrilatno brezbarvno trenutno lepilo, je
primerno za natančno lepljenje manjših površin. Površini se
morata pri lepljenju tesno prilegati, ker cianoakrilatna lepila ne
zapolnijo prostora.

UNIHEM d.o.o.

www.unihem.si

uku

Tisoč stvari skupaj drži.

IIHU

seltundeK

kleberSH-V

15

februar 2005

PRILOGA

posnemite z rašpo in srednje grobim bru¬
silnim papirjem, ki ga ovijete okoli kosa
daljše ravne deščice. Brusite vzdolž roba
reber in vedno prek obeh letvic.

Lepljenje oblog

»Kroji« za oblogo dna in bokov trupa
ter krova so na načrtu narisani v narav¬
ni velikosti. Prerišite jih na kos tankega
kartona in izrežite. S pomočjo dobljenih
šablon prenesite obliko oblog na liste fur¬
nirja oziroma balze. Če nimate dovolj širo¬
kega furnirja, oblogo dna naredite iz dveh
delov, pri čemer mora njun stik potekati
točno po sredini letvice 15 x 2 mm. Za
lepljenje uporabite belo polivinilacetatno
lepilo, ki ga na tanko nanesite na vse stič¬
ne površine. Posušeno oblogo dna previd-

S pomočjo risbe na načrtu in šablone
iz lista debelejšega furnirja izrežite krov
(slika 14) ter v njem naredite pravokotno
odprtino za kasnejšo postavitev kabine in
potniškega prostora. Tako dobljeno korito
(slika 15) obrusite najprej z večjo plošča¬
to pilo, nato pa še z brusilnim papirjem,
da bo popolnoma gladko. Gredelj (11) in
opornik nosilca gredi (12), ki ju izžagate
iz 5 mm debele vezane plošče, prilepite
točno po sredini dna. Med njima pustite
prostor za 6-mm luknjo za nosilec gredi
pogonskega motorja, ki na tem mestu moli
skozi dno (slika 16).

Podstavek modela je sestavljen iz dveh
nosilcev (13, 14), izžaganih iz 5 mm de¬
bele vezane plošče, za povezavi (15) pa od
okrogle bukove letvice s premerom 8 mm
odrežite dva 170 mm dolga kosa. Vse dele

obrusite in zlepite tako, da bo med nosil¬
cema natančno 155 mm (slika 17). Bodite
pozorni na njihovo medsebojno pravokot-
nost. Na koncu podstavek prebarvajte ali
prelakirajte.

no obrusite in odstranite presežek gradi¬
va na robovih, nato pa ogrodje snemite s
šablonske deske, da boste lahko prilepili
tudi bočni oblogi (slika 8). Še prej mora¬
te seveda zelo previdno odstraniti opore
reber (slika 9) in z ostrim modelarskim
nožem, rezljačo ali z rezalnim kolutom
odrezati »izrastke« na rebrih (slika 10),
ki so svojo vlogo odigrali in jih sedaj ne
potrebujete več. Potem ko na rebra pri¬
lepite preostali dve letvici, ki omejujeta
pravokotno odprtino v krovu, namenje¬
no postavitvi kabine, ogrodje po potrebi
še enkrat obrusite, nato pa sledi leplje¬
nje bočnih oblog, pri katerem si spet
pomagajte s ščipalkami in bucikami. Na
koncu s koščkom furnirja ali balze, ki naj
bo nekoliko večji od rebra 7, prelepite
še gladko obrušene stike letvic na krmi
(slika 11). Da bi dobili oporo za krov na
krmnem delu, 25 mm od zadnjega roba
med letvice prilepite opornik (10) iz
5 mm debele vezane plošče (slika 12).

Sedaj je najprimernejši čas, da korito z
notranje strani vsaj dvakrat prepojite z ne¬
koliko razredčenim nitrolakom, ki bo zalil
morebitne špranje in preprečeval vdiranje
vode v notranjost (slika 13).

Barvanje trupa

Prvi del gradnje modela turistične lad¬
je je tako v glavnem končan in na vrsti je
kitanje špranj, razpok, neravnin ter mo¬
rebitnih drugih pomanjkljivosti na povr¬
šini trupa. Pomagajte si z gosto mešanico
smukca in nitrolaka ali s kupljenim kitom
za lopatico. Osušeno površino obrusite z
vodnobrusilnim papirjem št. 240 in nato
še dvakrat prebarvajte z nitrolakom, ki
mu primešajte malo smukca. Po dveh ali
treh nanosih in vmesnem brušenju z vod¬
nobrusilnim papirjem št. 400 bo površina
modela dovolj gladka, da jo lahko prekri¬
jete z japonskim papirjem. Tega nikakor
ne pozabite vsi tisti, ki nameravate model
spuščati v vodi, sicer vam bo prav kmalu
razpokal! Za sklepno zaščito modela upo¬
rabite barve na nitro osnovi. (Zaradi lažje¬
ga nanašanja so zelo primerne barve v pr¬
šilkah.) Barvno shemo izberite po svojem
okusu, lahko pa si pomagate tudi s slikami
iz turističnih prospektov ali z interneta.

V prihodnji številki Tima bomo opisali vgrad¬
njo motorja in krmila ter izdelavo nadgradnje
in še nekaterih drobnarij, ki popestrijo videz
izdelka.

16

februar 2005 mr

ELEKTROTEHNIKA

Erazkrtatnl mcterli

JANEZ REKEL)

V zadnjem času se je na modelar¬
skem trgu pojavila prava poplava brez-
krtačnih motorjev ali »brushless«, kot
jim radi rečemo kar po angleško. Nji¬
hovo pravo ime pa je sinhroni trifazni
motor in so znani že več desetletij. Po¬
dobni so zelo razširjenim trifaznim asin¬
hronim motorjem, ki jih uporabljamo za
velike stroje, krožne žage, mline ..., le da
ti delujejo nekoliko drugače.

Oboji motorji imajo enak način vzbu¬
janja v statorskih tuljavah, ki ustvarjajo
izmenično magnetno polje in pri obojih
je hitrost vrtenja rotorja odvisna od frek¬
vence vzbujanja. Pri asinhronem motor¬
ju se v rotorju inducira napetost, ki šele
ustvari magnetno polje, da se rotor zavr¬
ti. Od tod izraz asinhroni motor, ker ne
sledi popolnoma svojemu vzbujanju, saj
se magnetno polje v rotorju ustvari šele
zaradi vzbujalnega polja. Pri sinhronem
motorju pa je rotor sestavljen iz trajnih
magnetov, ki že imajo trajno magnetno
polje. Z vzbujanjem ustvarimo v statorju
izmenično magnetno polje in tako do¬
sežemo vrtenje rotorja zaradi njegovih
trajnih magnetov.

In zakaj je ta tip motorja šele zdaj
prodrl v modelarstvo. Odgovor na to so
vse boljši trajni magneti in razvoj mikro-
kontrolerske elektronike. Trifazni motor
za svoje delovanje potrebuje tri izmenič¬
ne napetosti, ki so med seboj premak¬
njene za 120°. Za to krmilno napetost
skrbi trifazni regulator, ki je vse prej kot
preprost. Ta mora stalno preverjati, ali
se motor res vrti tako hitro, kot je vzbu-
jan, saj v nasprotnem primeru, ko je pre¬
več obremenjen, »omahne«. To pomeni,
da ne sledi več svojemu vzbujanju in ni
več sinhron, kar je njegovo bistvo. Tak
motor se lahko preneha vrteti in samo
še »trese«. Tukaj pa nastopi regulator,
ki takoj zmanjša frekvenco vzbujanja,
motor se začne vrteti počasneje in spet
preide v sinhrono delovanje. Hitrost vr¬
tenja trifaznega motorja je odvisna od
frekvence vzbujanja, števila statorskih
tuljav in števila magnetov na rotorju.
Več kot je tuljav v statorju in magnetov v
rotorju, počasneje se motor vrti.

V modelarstvu uporabljamo dva.tipa
motorjev: take, ki imajo rotor v sredini
in okrog njega stator, ter take, ki imajo
stator na sredini in rotor okrog statorja.
Slednje imenujemo tudi »outrunnerji«.
Postajajo vse bolj priljubljeni, ker imajo
lahko veliko število magnetov in tuljav,
kar pomeni, da se lahko vrtijo zelo poča¬
si. Zato imajo velik navor in lahko brez
mehanskih reduktorjev vrtijo elise veli¬
kih premerov. To pa je uporabno za vse
bolj priljubljeno 3D letenje.

V tem prispevku bomo pogledali
zgradbo in možnost amaterske izdelave

takega motorja. Štiri primere zgradbe
outrunnerjev prikazuje risba 1. Iz risbe
je razvidno število navitij, število mag¬
netov ter njihova usmeritev.

Risba 1. Statorja z 9 in 12 navitji in možno
število magnetov. Najpočasneje se vrti mo¬
tor desno spodaj.

Majhni sinhroni motorji so v upora¬
bi že več kot desetletje. Najdemo jih v
računalnikih za vrtenje trdih diskov, v
disketnih enotah, CD-pogonih in še kje
(slika 1). Prav te naprave, ko enkrat od-

Slika 1. Deli različnih trifaznih motorjev.
Zgoraj levo motor iz videorekorderja, spo¬
daj levo motor iz disketnika, drugo so mo¬
torji iz CD-pogonov.

služijo svojemu namenu, so zdaj za mo¬
delarje vir sinhronih motorjev. Treba je
samo previti navitje in ga nadomestiti
z debelejšo žico, zamenjati magnete z
neodimskimi in že imamo »brushless«.
Vendar pa tak motorček ni ravno v po¬
nos svoji vrsti, saj ima namesto ležajev
puše, pa še posebno robusten ni. Oglej¬
mo si, kako je tak motor sestavljen in
kako ga je mogoče s čim manj denarja
narediti doma.

Material

Ležaje in gredi (slika 2) dobimo iz
starih disketnih enot in CD-pogonov. Te¬
žava je le v tem, da je težko dobiti par
ležajev, zato je vsak naš na novo narejeni
motor unikaten.

Slika 2. Ležaji in gredi

Še najlaže je z magneti, ki jih lahko
naročimo kar po internetu. Ko v spletni
brkljalnik vpišemo »neodym magnets«,
se nam odpre poplava spletnih trgovin,
ki ponujajo magnete po znosnih cenah
(slika 3). Prav od velikosti in oblike mag¬
netov, ki so na voljo, je na koncu odvisna
velikost in oblika našega motorja.

Slika 3. Neodimski magneti

Ko smo izbrali magnete, se lahko
lotimo načrtovanja motorja. Dimenzije
so podrejene najprej magnetom, nato
ležajem in seveda preostalemu materia¬
lu, ki nam ga uspe dobiti. Najprej nari-

mr

februar 2005

25

ELEKTROTEHNIKA

\W  |

šemo risbo motorja v prerezu, najbolje
v merilu 1 : 1. Za približno predstavo o
zgradbi motorja si lahko pomagamo z
risbama 1 in 2.

Risba 2. Trifazni motor

Rotor:

vijolična = jeklena gred

modra = aluminijasti krožeč, ki drži železni tulec
rdeča = železni tulec
črna = magneti

Stator:

oranžna = kroglični ležaji

rumena = aluminijasto telo motorja

siva = lamele iz transformatorske pločevine, kamor

je navito navitje

Izdelava rotorja

Izdelava rotorja je najbolj zahteven
postopek pri izdelavi trifaznega motorja.
Železni tulec lahko naredimo kar iz cevi
za vodovod. Material seveda ni najbolj
primeren, ker ima slabe magnetne last¬
nosti, vendar je primernejšega težko do¬
biti. Najprej stružimo znotraj nato zunaj,
tako da ima dobljeni tulec debelino pri¬
bližno 1 mm (slika 4). Tulec odrežemo
na stružnici in ga po ločitvi od osnovne¬
ga kosa ne stružimo in ne brusimo več.

Slika 4. Želeni tulec lahko naredimo iz cevi
za vodovod.

Iz kosa aluminija naredimo krožeč
(risba 2, modra barva), ki je trdno nasa¬
jen na jekleno gred in drži železni tulec
z magneti. Na stružnici v aluminij naj¬
prej previdno izvrtamo luknjo za jekle¬
no gred, ki mora imeti za približno 0,1
mm manjši premer. Vrtamo počasi in
postopoma po desetinkah povečujemo
premer svedra. Del na zunanji strani po¬
ravnamo, na notranji pa ga poglobimo,
kot prikazuje risba 2. Nazadnje ga po-
stružimo na nekoliko večji premer, kot
je premer železnega tulca, in ga odreže¬
mo od osnovnega kosa.

26

Slika 5. Material za telo motorja

Izstruženi aluminijasti krožeč je do¬
kaj trd, zato je zabijanje jeklene gredi
vanj težavno opravilo. To laže storimo
tako, da ga nad plinskim gorilnikom
nekoliko segrejemo in nato vanj s kladi¬
vom zabijemo gred (slika 6), pri čemer
pazimo, da se ta ne ukrivi. Gred mora
biti obvezno jeklena, da je dovolj toga in
se ne bo skrivila, ko bomo vgradili mag¬
nete in sestavili motor.

Slika 6. Nabijanje na jekleno gred

Gred motorja vpnemo v glavo struž¬
nice, na nasprotni konec gredi pa na¬
taknemo kroglični ležaj, ki ga vpnemo v
vrtalno glavo (slika 7). Natančno postru-
žimo ležišče za železni tulec, ki naj bo
nekaj stotink milimetra večje od notra¬
njega premera železnega tulca. Alumi¬
nijasti krožeč postružimo v končno ob¬
liko. Rotor moramo stružiti neposredno
na gredi, da kasneje ne opleta.

Slika  7. Struženje rototja na gredi motorja

Na aluminijasti obroček zdaj z lese¬
nim kladivom nabijemo železni tulec
(slika 8). Magnete v rotor namestimo s
pomočjo lesenih distančnikov in prile¬

Slika 8. Montaža železnega tulca

pimo z epoksidnim lepilom. Postavimo
jih tako, kot kaže risba 1. Število magne¬
tov je vedno sodo. Razporejeni so izme¬
nično, tako da se v železnem tulcu med
seboj privlačijo.

Izdelava lamelnega jedra

Jedro, kamor je navito bakreno navit¬
je, mora biti sestavljeno iz tankih ploš¬
čic, nanizanih druga na drugo. S tem
zmanjšamo izgube v jedru, ki nastanejo
zaradi vrtinčnih tokov, ki jih požene in¬
ducirana napetost v jedru. Tokovi pov¬
zročajo neželeno segrevanje jedra in so
manjši, če je pločevina za jedro tanjša.

Izdelava takega lamelnega jedra je
kar zahtevno opravilo. Najlaže je, če
uporabimo jedro iz odsluženega motor¬
ja. Ker so taka jedra navadno preozka, je
smiselno zlepiti dve, če nam uspe dobiti
enaki. Če pa se izdelave lotimo sami, mo¬
ramo najprej pločevino razrezati na pra¬
vo obliko. Najbolj prikladen postopek
za to je jedkanje kovine s fotopostop-
kom. To nam lahko naredijo v vsaki pro¬
fesionalni izdelovalnici tiskanih vezij.
Treba je samo narediti ustrezne filme, ki
upoštevajo pravilo 1/3 izpodjedka glede
na debelino materiala. Osnovni material
je lahko transformatorska pločevina ali
dinamo pločevina debeline od 0,5 do 1
mm. Zaradi kasnejšega struženja je la¬
mele najbolje narediti brez »zarez« (slika
9). Te naredimo kasneje z diamantno re¬
zalno ploščo.

Slika 9.Jedkane lamele

Lamele prilepimo drugo na drugo v
kompaktno jedro z dvokomponentnim
lepilom, odpornim proti višji tempera¬
turi (slika 10). Kot prvo in zadnjo »lame¬
lo« prilepimo ploščico iz vitroplasta ali

februar 2005

TIKI'

ELEKTROTEHNIKA

Slika 10. Lepljenje lamel

kakega drugega izolacijskega materiala,
ki bo preprečeval, da bi se izolacijski lak
na žici ob navijanju poškodoval Jedro
postružimo najprej z notranje strani,
nato ga nataknemo na posebej za to pri¬
pravljen trn (slika 11) in ga postružimo
na pravo debelino. Upoštevati moramo
debelino jedra glede na notranji premer
železnega obroča z vstavljenimi magne¬
ti. Najbolje je narediti čim manjšo zrač¬
no režo - nekaj več kot 0,1 mm.

Slika 11. Trn za struženje jedra

Ko smo jedro postružili, ročno od¬
stranimo odvečno lepilo iz izpraznitev
v jedru. To najlaže napravimo z ročnim
rezkarjem in finimi iglastimi pilami (sli¬
ka 12). Nato z diamantno rezilno ploščo
na jedru naredimo še vzdolžne zareze,
ki mu dajo pravo funkcionalno obliko
(slika 13).

Slika 12. Čiščenje odvečnega lepila

Slika 13- Izgotovljeno lamelno jedro

TELI'

Jedro še pobarvamo s toplotno ob¬
stojno barvo, ki je hkrati tudi izolacijska
zaščita.

Priprava navitja

Izdelava navitja je precej eksperimen¬
talno opravilo. Najbolje je naviti najprej
eno tuljavo. Žico nato odvijemo in izme¬
rimo njeno dolžino. Tako preračunamo,
koliko žice bomo potrebovali za navija¬
nje ene faze. Risba 3 kaže navijanje tuljav
v zvezdasti vezavi za stator z 9 in 12 tulja¬
vami. Posamezne faze so narisane v raz¬
ličnih barvah. Začetki posamezne faze so
označeni z velikimi črkami (R, S, T), kon¬
ci pa z R*, S* in T*. Oznake + in - v krogih
predstavljajo smer navijanja, pri čemer
je + smer urnega kazalca, - pa nasprotna
smer. Za zvezdasto vezavo vse konce po¬
vežemo skupaj. Na začetke kasneje pri¬
ključimo trifazni regulator. Od debeline

Končno iz aluminija (slika 5) postru¬
žimo še telo motorja, izvrtamo luknje
za hlajenje in naredimo navoje za pritr¬
ditev ter prispajkamo priključke. Nekaj
primerov doma narejenega motorja pri¬
kazujeta sliki 14 in 15.

J!S\

in dolžine žice je odvisna upornost navit
ja. Poskusimo navi¬
jati z žico, ki jo ima¬
mo na razpolago, in
sicer debeline med
0,2 in 0,8 mm. Bo¬
lje je navijati naen¬
krat z več tanjšimi
žicami, ki jih nato
vežemo vzporedno.

S tem dosežemo
boljši izkoristek
prostora za navitje.

Med navijanjem je
dobro ves čas z me¬
rilnikom upornosti
preverjati, da ni na¬
stal stik med žico in
lamelami. To se na¬
mreč kaj rado zgo¬
di in tako navitje je
neuporabno, zato
je bolje odviti samo
nekaj ovojev, kot po¬
dreti cel stator.

n

k

epoksidne smole, lepila,
steklene tkanine, karbon,
ločilci, polnila...

Mirnik TG, d. o. o.

Trpinčeva 39, 1000 Ljubljana
www.mirnik.si
e-pošta: info@mirnik.si

Pokličite nas med 8.00 in 15.00 uro
na telefon 01/54 654 14

februar 2005

27

ELEKTRONIKA

Robot tripod

JERNEJ BOHM

Izdelava

Največ dela je z mehaniko, čeprav se,
kot je uveljavljena robotska praksa, ne
bomo ukvarjali s približevanjem zunanje¬
mu videzu kake od živalic. V izvedbenem
primeru smo zgolj poskrbeli za »notranje
organe in skelet«. Izdelovalcu mehatronike
v pomoč naj bodo slike prototipa modela,
saj na izdelavo močno vpliva velikost po¬
sameznih komponent. Poznavalec bo takoj
ugotovil, da smo uporabili servomehaniz-
ma micro-100, ki jih izdeluje nemško pod¬
jetje Luxors. Servomehanizem pritrdimo
na nosilno aluminijasto ploščo (npr. 115 x
65 x 1 mm) s pomočjo bukove letvice 15
mm x 5 mm in lesnih vijakov 0 2x10  mm.
Za nožne nosilce, nekakšne kolke, poišče¬
mo 15 mm dolge distančnike z navojem
M 3 in ustrezno število podobnih 5-mm
distančnikov z vijakom. Z njimi pritrdimo
nosilne distančnike na nosilno ploščo,
preostale pa uporabimo za povsem upo¬
rabne tečaje, na katere s kratkimi vijaki M
3 trdno privijemo nožne nosilce, izdelane
iz enakega materiala, kot je omenjena ploš¬
ča. Na vsako nožico kot stopalo pritrdimo
še manjšo ploščico iz bukove letvice.

Ročico servomehanizma povežemo z
nožnim vzvodom s pomočjo vilic. Te do¬
bimo v modelarski trgovini v kompletu s
pušo z vijakom in nekaj centimetrov dolgo
žično paličico z vrezanim navojem na enem

Gibljivost v »kolku« omogoča vijak distanč-
nika, zato mora spoj ostati vrtljiv.

koncu. Pušo prispaj-
kamo na ravno prav
skrajšano paličico,
da na oba navo¬
ja privijemo vili¬
ce, ki jih po kon¬
čanem trimanju na
obe ročici pritrdi¬
mo še z maticami.

Pri tem nastavitev,
ki jo izvedemo
v nevtralnem polo¬
žaju servomehaniz¬
ma, rahlo prenapne-
mo, ker s tem odpravimo zračnost sklopa.
Na podoben način med seboj povežemo
še preostali dve okončini. Pri nameščanju
servomehanizmov in določevanju višine di¬
stančnikov pazimo na simetrijo povezav in
lego v isti ravnini. Zanesljiv robotov korak
dosežemo s skrbno namestitvijo robotovih
stopal. Na »podplate« nanesemo tanko plast
silikonskega kita, da napravi ne bo spodrsa¬
valo.

Nekoliko manj sitnosti je z montažo
servomehanizma za nagib. V nevtralnem
položaju ročice mora biti njegovo ohišje
od tal oddaljeno za dober milimeter. Ven¬
dar to še ni vse. Ob zahtevanem nagibu se
ročica servomehanizma opre ob tla in s
tem privzdigne levi oz. desni par gibal od
tal. Treba je torej uskladiti velikost nagiba
z dolžino nog, se pravi z vzvodom servo¬
mehanizma. Skoraj zagotovo ustreza ena
od originalnih ročic.

Nameščanje servomehanizmov utegne¬
jo ovirati kabelski priključki, vendar nev¬

šečnost zlahka odpravimo s primerno
odprtino v lesenem nosilcu. Na enak
način omogočimo priključitev žične po¬
vezave med naletnim mikrostikalom in
elektroniko. Za pritrditev tega stikala
(S 2) na nosilno ploščo si spet pomagamo
z bukovo letvico in vijaki. Pri tem bodimo
pozorni na prosto pot tipala, ki ga kar s
sekundnim lepilom pritrdimo na senzor¬
ski vzvod mikrostikala. Tipalo izdelamo iz
žičnih ostankov že omenjenih kompletov,
ki imajo dobro lastnost, da se odlično spaj-
kajo. Tipalo naj ima T-obliko, namestimo
pa ga tako, da teče približno 5 mm nad po¬
vršino tal in je hkrati najbolj izpostavljeni
del robota v smeri gibanja. Z njim robot za¬
zna trk ob oviro.

Elektroniko pritrdimo na spodnjo
stran robota z enakima vijačnima distanč-
nikoma, kot smo jih uporabili za pritrditev
robotovih nožič. Če si bomo priskrbeli »to¬
varniško« pripravljene kable, jih skrajšaj¬
mo, utrdimo in povežimo v kito.

CH—C

•-HO

Na risbi je shematski prikaz robotove hoje (podrobneje je opisana v januarski številki). Srednji par
nog služi zgolj za nagib, med katerim se dvignjeni zunanji par nog vrne v izhodiščno lego, spušče¬
ni par pa izvede premik za dolžino koraka.

N£ m

Robot pri hoji naprej rahlo zavija v levo in
desno.

Pogled s spodnje strani

28

februar 2005

mr

Po vsem tem moramo najti le še rešitev
za namestitev in pritrditev akumulatorja.
Dovolj prostora zanj je na nosilni plošči,
med mikrostikalom in servomehanizmom.
Uporabimo že pripravljen akumulatorček
4,8 V/600 mAh. Posebej moramo razmis¬
liti o dostopu ob polnjenju akumulatorja.
Ponuja se ne preveč prijazna a enostavna
možnost - prek akumulatorjevega konek-
torja. Nadležno utegne biti le pretikanje
kablov.

PIC, ki ga kupimo v trgovini, še ni upo¬
raben, saj ga moramo prej programirati.
Program predstavlja niz znakov v zapisu
(datoteki) ROBOT.HEX. (Postopek oživ¬
ljanja čipa U 1 je opisan v knjigi Elektro¬
nika v domači delavnici, ki jo je izdala naša
založba.) Avtor prispevka zagotavlja brez¬
plačno programiranje mikrokontrolerja
- seveda ob znosnem obsegu zahtevkov.

Za uspešno gibanje robota oz. uskladitev
s programsko opremo je pomembna pravil¬
na orientacija obeh servomehanizmov. Spet
sledimo objavljenim slikam! Če smer giba-

Programska oprema (PIC 12C508A) _

ROBOT.HEX (Checksum=FE78):

: 02000000180ADC

: 10001000320036002E00310032002E003000330056
:1000200052004F0042004F0054002D007600310076
:100030000800060066008E000200E009E009E009E9
:1000400050090AOC30005C0966073FOA5C09660724
:100050003FOA840966073C0A840966073C0A70095E
:1000600066073D0A700966073D0AA20966073E0A4F
:10007000A2096607 3E0A210A700992095C09BE09B5
:10008000F0023C0A110C300066097A095C09B009DB
:10009000F002440A6609E009E009E009E009210AE2
:1000A000100C280046052605900CD50946042604A8
:1000B000CC09E802520A0008100C28004605B80CCA
:1000COOOD5094604CC09E8025EOA0008100C280095
:1000D0004605900CD5094604CC09E802680A0008D8
:1000E000100C280046056BOCD5094604CC09E80223
:1000F000720AOO08100C280026056B0CD50926048E
:10010000CC09E8027COA0008100C280026056BOCBC
:10011000D50926044605B80CD5094604CC09E802E1
:10012000860A0008100C2800060526056BOCD50968
:10013000260446056BOCD5094604CC09E802950A4D
:1001400006040008100C28002605B80CD509260462
:1001500046056B0CD5094604CC09E802A40A000840
:10016000100C28002605B80CD50926044605B80C45
:10017000D5094604CC09E802B20A0008100C280090
:100180002605B80CD50926044605B80CD509460441
:10019000CC09E802COOA0008220C2C006D00040003
:1001A000ED02CF0AEC02CF0A00082900000000008F
:1001B00000000000000000000000E902D60A00086C
:0C01C0O00EOC2B00CCO9EBO2E2OA00O838
:021FFE00ED0FE5

:00000001FF _

ELEKTRONIKA A

nja robota ne bo pravilna, obrnemo enega
od servomehanizmov za 180°, lahko pa po¬
skusimo še z zamenjavo na N 1 in N 2.

Uporaba

Robota obrnemo na hrbet, vključimo
glavno stikalo (S 1) in ga takoj previd¬
no položimo na ravno površino. Začne
s počasno hojo naprej. Na pot mu po¬
stavimo oviro. Ob naletu nanjo preide v
vzvratno hojo. Po nekaj hitrih korakih,
med katerimi se prestrašeno oglaša (pi¬
skač), začne manever obračanja. Po do¬
ločenem številu korakov obstane, nakar
spet preide v počasno korakanje naprej.
Pri postavljanju ovir se moramo zaveda¬
ti, da je robot pri vzvratni hoji popolno¬
ma slep.

Akumulatorček napolnimo, ko opa¬
zimo leno premikanje robota, oziroma
ko napetost (hibridne) celice pade pod
0,9 V.


admiral kuznecov

Trumpeterjeva maketa sodobne ruske letalonosilke Admiral Kuznecov
(kat. št. 05606) v merilu 1 : 350 zaradi svoje dolžine 870 mm zahteva
kar precej časa za izdelavo in prostora za hranjenje. V škatli so prilože¬
ni štirje helikopterji in deset letal z zložljivimi krili. Maketa omogoča iz¬
delavo samo do vodne linije ali v celoti. Sestavljanka stane 35.500 SIT.

SKYARROW

Sky arrow ARF je maketa italijanskega
dvosedežnega ultralahkega letala z raz-
petino kril 1060 mm. Njegova nizka
masa 400 g mu omogoča preseneljive
letalne lastnosti. Sky arrow je nekoliko
večji in malce težji od modelov tipa
slow-fly, zato je namenjen rekreativne¬
mu letenju na prostem. Krmili se z viši¬
no, smerjo, nagibom (opcija) in plinom. Model je predviden za pogon
z elektromotorji razreda 280 do 400. Cena je 24.800 SIT.

Gasilska oprema, d. o. o., Mladi tehnik, BTC - hala D,
Smartinska 152,1000 Ljubljana,
tel.: 01/541-00-50, faks: 01/585-13-55

»Hm... Ali imamo spet ščurke pri hiši, ali pa zdaj vem, kaj je vzrok neuadne X315H-jeve skleroze...«

TEKI'

FAVN SLT-56 TANK TRANSPORTER

FAUN SLT-56

Trumpeterjev tran- 8m>'

sporter tankov
faun »elefant« SLT-
56 (kat. št. 00203)
v merilu 1 : 35 bo
razveselil ljubitelje
oklepne tehnike.

Celotna kompozi¬
cija je dolga 570
mm in široka 140

mm. V sestavljan-__

ki je transporter

nemškega Bundeswehra v izvedbi SFOR brez tanka. Da bi bila zelo
natančna maketa še verodostojnejši posnetek originala, so ji prilože¬
na kolesa iz prave gume in kovinski deli za izdelavo električne nape¬
ljave. Cena makete je 18.200 SIT.

LETALSKI MODELI
ALFAMODEL

V Mibovi trgovini ima¬
jo celotno ponudbo
letalskih modelov če¬
škega proizvajalca Al-
famodel. Modeli so
izdelani iz umetnih
materialov in so zve¬
sti posnetki pravih
lovskih letal iz druge
svetovne vojne. Mode¬
li imajo vtisnjene po¬
vršinske podrobnosti
in so že pobarvani. Da
pa ne bi bili prikrajšani ljubitelji reakcijskih letal, je na voljo tudi ruski
lovec MiG 15, kateremu je že priložen kanaliziran pogon (brez elek¬
tromotorja). Modelom je treba samo še vgraditi RV-komponente.
Razpetine kril modelov se gibljejo od 750 do 830 mm in tehtajo od
380 do 450 g. Krmiljeni so z nagibom, višino in plinom. Za njihov po¬
gon je primeren že elektromotor razreda 280 s prenosom. Modeli le¬
tal druge svetovne vojne stanejo z gotovinskim popustom 22.855 SIT,
medtem ko je za MiG 15 treba odšteti 29.880 SIT.

Mibo modeli, d. o. o., Stara cesta 10,1370 Logatec,
tel.: 01/759-01-01, e-pošta: trgovtna@mibomodeli.si

29

februar 2005

ELEKTROTEHNIKA

Nenavadna

ara

ROBERT RESMAN

Se vam je že kdaj zgodilo, da vas je
kdo spraševal, v katero stran mora obr¬
niti vijak, da ga odvije. Vaš odgovor se
skoraj vedno glasi nekako takole, »na¬
sprotno urnemu kazalcu«. Kadar je ka¬
teri vijak zelo trdovraten se tudi sami
že vprašamo, ali ga poskušamo odviti
v pravo smer. Vsakič, ko pomislimo na
smer vrtenja, se nam v podzavest takoj
prikrade smer vrtenja urnega kazalca. To
pravilo je že tako ukoreninjeno v nas, da
mu sploh ne posvečamo več pozornosti.

Ali ste se že kdaj vprašali, ali je mo¬
goče, da bi se ura vrtela v nasprotni
smeri. Ideja je res nenavadna, vendar je
tako uro najbrž že kdo kje opazil, in to
predvsem v lokalih. Takšni stenski okra¬
ski sprva zmedejo obiskovalce, ki pa se
kasneje strinjajo, da je stvar zelo zanimi¬
va. Ko pa se začnemo resneje pogovar¬
jati o tehnični rešitvi, nam prave ideje
kar ne pridejo na misel. Nekateri takoj
pomislijo na enostavno rešitev, in sicer,
da obrnemo polariteto baterije. Tisti, ki
imajo le malce znanja o elektroniki se
bodo tej ideji samo smejali. Sicer upravi¬
čeno, toda če bi jih povprašal o dejanski
rešitvi, bi se jim najbrž zataknilo.

Za uresničitev takšne ideje je treba
imeti kar nekaj znanja o elektromotor¬
jih. Urni mehanizmi se med seboj sicer
razlikujejo, toda temeljno načelo je pov¬
sod enako. Če odpremo mehanizem,
nam takoj padejo v oči najrazličnejši
zobniki. Ti so sicer pomembni za pra¬
vilno prestavno razmerje med kazalci.
Pod temi zobniki pa se skriva ploščica
tiskanega vezja, ki niti ni komplicirana.
Običajno ima le eno integrirano vezje,
nekaj uporov ter kondenzator, za točen
takt ure pa še kristal. To je tisti majhni
element v srebrnem kovinskem ohišju.
Elektronsko vezje nam daje takt, in sicer

A: primarno (magnetilno) navitje

B: železno jedro - stator

C: železni obroč - rotor Risba 1.

vsako sekundo en impulz električnega
toka, ki se prenese na ključni del urnega
mehanizma - tuljavico. Ta ima kovinsko
jedro, ki je na sredini prerezano in ima
okrogel utor. V utoru se nahaja valjček,
na katerem je majhen pogonski zobnik,
ki poganja druge zobnike. Ob vsakem
impulzu se zobnik obrne za določen
kot. Da bi razumeli, zakaj se to dogaja,
moramo razumeti delovanje enosmer¬
nega elektromotorja.

Na risbi 1 je poenostavljena shema
tega motorja. Železno jedro kvadratne
oblike ima na enem koncu izrezan okro¬
gel utor. Vanj je na osi pritrjen prav tako

Vrtenje v pravilni smeri

Vrtenje v nasprotni smeri

železni valj, ki se prosto vrti in se ne do¬
tika jedra. Na levi strani je na jedro na¬
vita bakrena lakirana žica, ki predstavlja
tuljavo. Ko skozi tuljavo spustimo elek¬
trični tok, se okoli nje pojavi magnetno
polje. Pojavil se bo magnetni tok, ki bo s
tuljavo ustvaril v železnem jedru nespre-
minjajoč se magnetni tok. Ta tok seka
tudi železni valj, ki je pritrjen na osi. Mi¬
rujoče železno jedro imenujemo stator,
tuljavo imenujemo magnetilno navitje,
vrtljivi obroč pa rotor ali kotva. Resnič¬
na oblika statorja vrtečih se električnih
motorjev je nekoliko drugačna, v urnem
mehanizmu pa je ostala enako poeno¬
stavljena.

Valj seka na vseh straneh enako mo¬
čan magnetni tok, zato valj miruje. Če
na eni strani povečamo železno jedro,
se bo tam tudi pretok magnetnega toka
povečal. Ker pa bo v tem primeru ena
stran močnejša, se bo valj obrnil v tisto
smer. Čim večja je razlika, tem močnej¬
ši bo ta premik. Pri urnem mehanizmu
je stvar zelo podobna. Železno jedro, ki
obdaja tuljavo, ima na straneh dodani
ploščici, ki določata, v kateri smeri bo
magnetni pretok večji. Na risbah je pri¬
kazano, kako približno izgleda takšno
navitje.

Zdaj, ko poznamo teorijo takšnih vr¬
tečih se strojev, se lahko lotimo predela¬
ve klasičnega urnega mehanizma. Ohiš¬
je odpiramo nad mizo, saj se sicer kaj
hitro zgodi, da izgubimo kakšen majhen
delček. Odpremo ga zelo previdno in si
pred razstavljanjem zobniškega dela po¬
skusimo zapomniti pravi vrstni red po¬
sameznih zobnikov. Najbolje je, da jih
po vrsti zložimo na mizo. Odpre se nam
pogled na ploščico tiskanega vezja, na
robu katerega je prispajkana tuljavica.
Na železnem jedru sta omenjeni plošči¬
ci punktirani (risba 2), zato bo potreben
oster in močan nož, da ju lahko ločimo
od podlage. Ploščici obrnemo za 180° in
ju s sekundnim lepilom prilepimo na¬
zaj (risba 3). Pri lepljenju bodimo zelo
pazljivi, da ne prilepimo še kaj drugega
razen ploščic. Pozorni bodimo tudi na
lego ploščic, da sta obe enako oddalje¬
ni od rotorja, kot sta bili v prvotnem
položaju. Zdaj lahko mehanizem znova
sestavimo in vstavimo baterijo. Če smo
storili vse prav, se bo urni mehanizem
začel vrteti v nasprotno smer. To pa je
bil tudi naš namen.

Ko smo preuredili mehanizem, mo¬
ramo temu primerno oblikovati tudi
številčnico. To prepuščam vaši domi¬
šljiji. Tako smo dobili nenavadno uro,
ki bo prav gotovo vzbujala pozornost
in začudenje. Zelo zanimivo postane
tudi odčitavanje časa, saj smo avtomat¬
sko navajeni na desno smer vrtenja ka¬
zalcev.

TIMOVI OGLASI

Prodam čoln FSR-V 3,5 z RV-napravo
ali brez nje. Informacije: Julijan Go-
lavšek, tel. 041/426-640.

Prodam model letala z razpetino kril
1,5 m in motorjem 2,5 cm 3 . Model kla¬
sične konstrukcije je primeren za za¬
četnike. Ima že vgrajen rezervoar in
dve novi kolesi. Cena je 22.000 SIT.
Po želji dodam grelnik za svečko.
Prodam še model čolna timovnik z
motorjem speed 600 in akumulator¬
jem eco-power 6N-1500 RC, 7,2 V.
Čoln je že prekitan, treba ga je le pre¬
barvati. Cena je 10.000 SIT. Dodam
lahko še polnilnik.

Tomaž Mulej, tel.: 041 / 219 095.

30

februar 2005

TTEE 6

0®G0Dffl0£ffi@C3

MIHA ZOREC

Za pogon pravih avtomobilov skoraj iz¬
ključno uporabljamo motorje z notranjim
zgorevanjem, v katerih se energija goriva
pretvarja v mehansko delo. Že nekaj let
znanstveniki razvijajo tudi avtomobile
na električni pogon, vendar se zaradi raz¬
meroma kratkega dosega (v napajalni vir
- akumulatorje ne moremo shraniti dovolj
električne energije) še niso uveljavili.

V svetu igrač pa je vse bolj preprosto.
Izdelamo lahko avtomobilčke na najraz¬
ličnejše pogone; uporabimo lahko celo
mišelovko. Mišelovka - strah in trepet hiš¬
nih miši ima namreč precej močno vzmet.
Med njenim napenjanjem opravimo delo,
ki se pretvori v prožnostno energijo vzme¬
ti, ko pa vzmet sprostimo, se ta pretvori v
mehansko delo, ki požene avtomobilček.

Izdelava

Ker gre pri tem projektu predvsem za
prikaz uporabe pogona na vzmet, se bomo
pri izdelavi omejili le na osnovo vozila.
Seveda ga lahko z nekaj ustvarjalne žilice
nadgradite v modelček avtomobila v pra¬
vem pomenu besede - na podvozje doda¬
te ohišje poljubne oblike.

Sestavne dele vozila prikazuje slika 1.
Preprosto ogrodje tvorita dve vzdolžni let¬
vici (2) z luknjami za osi in dve širši prečni
letvici (4). Preden pa se lotimo sestavljanja
ogrodja, prilepimo po en konec obeh osi
v kolesi (nasprotna konca bomo prilepili,
ko bo ogrodje sestavljeno). V leseni disk
(1) s premerom 40-60 mm izvrtamo luk¬
njo premera 6 mm, konec osi namažemo
z lesnim lepilom in jo potisnemo v luknjo
(slika 2). Nato na prosta konca prednje in

: TTErCj 6  februar 2005

PRVI KORAKI V NARAVOSLOVJE

zadnje osi nataknemo vzdolžni letvici (2)
ter začasno nataknemo drugi dve kolesi.
Vzdolžni letvici razmaknemo in 65 mm
od vsakega konca prilepimo prečni letvici
(4). Pri tem pazimo da je med njimi pravi
kot (slika 3). Da lahko med tem, ko se lepi¬

lo suši, nadaljujemo z delom, spoje začas¬
no utrdimo s sponkami (slika 4). Nato na
prečni letvici prilepimo manjšo mišelovko
(slika 5).

prečnih letvic, tam kjer se obnje drgnejo
kolesa (slika 7). Zdaj na osi prilepimo še
drugi dve kolesi in vozilo (podvozje) je
končano.

Na udarno ročico mišelovke privežemo
en konec vlečne vrvice, drugega pa ovije¬
mo okoli zadnje osi vozila (slika 8). Z vrte-

Ko se lepilo popolnoma posuši, kolesje
razstavimo in osi na stičnih mestih s pre¬
čnima letvicama namažemo z milom (slika
6), kar močno zmanjša trenje pri vrtenju.
Z milom namažemo tudi zunanje konce

Kosovnica

njem koles navijamo vrvico toliko časa, da
udarna ročica popolnoma napne vzmet.
Če vozilce postavimo na tla in spustimo
kolo, vzmet potegne vrvico, ta pa zavrti
kolesa, kar avtomobilček požene naprej.

31

ZA SPRETNE ROKE

Oiiiilr zn st$tavl|aako

MATEJ PAVLIČ

Denimo, da ste za darilo dobili se¬
stavljanko iz 1000 koščkov. Vrgli ste se
na sestavljanje in po precej urah nape¬
tega bolščanja v motiv naposled na edi¬
no preostalo mesto potisnili še zadnji
košček. Vse navdušenje in upravičen
ponos nad dosežkom pa izgineta tisti
trenutek, ko se zaveste, da kot manjša
miza velike sestavljanke preprosto ni¬
mate kam pospraviti brez tveganja, da
se med prenašanjem razsuje. Da bi jo
razdrli, spravili nazaj v škatlo in se kdaj
kasneje spet lotili njenega sestavljanja,
vam seveda niti po naključju ne pade na
pamet. Sestavljanka z nekaj tisoč koščki
pač ni isto kot kocke lego. Če torej že
sestavljene sestavljanke ne mislite raz¬
staviti, poleg tega je nimate kam varno
spraviti, na stenah vašega stanovanja pa
je še dovolj prostora, niste več daleč od
najprimernejše rešitve. Ker vas bodo v
vsakem ateljeju, kjer se ukvarjajo z ok¬
virjanjem slik, pošteno ogulili, vam ne
preostane drugega, kot da se dela lotite
sami (slika 1). Kot lahko vidite na prilo¬
ženih fotografijah, je vsa stvar prav ne¬
verjetno preprosta.

Gradivo

Za utrditev sestavljanke potrebujete
najprej nekaj papirnih prtičev (serviet),
ki se uporabljajo v gospodinjstvu. Za
njihovo lepljenje je najprimernejše lepi¬
lo za tapete, gre pa tudi z razredčenim
belim lepilom za les ali kar s prozornim
akrilnim lakom, kot je Belinkin ambi-
ent. Za podlago lahko uporabite vezano
ploščo ali lesonit debeline 5 mm oziro¬
ma 10 mm debelo iverno ploščo, če je
sestavljanka zelo velika. Da motiv pride
bolj do izraza, ga je priporočljivo okrog
in okrog obdati s približno 8 cm širokim
pasom, ki se imenuje paspartu. Ta je pri
slikah in grafikah navadno iz debelejše
lepenke, v našem primeru pa je mogo¬
če uporabiti kar tanko vezano ploščo ali
lesonit. Zunanji okvir je iz lesenih letev,
ki jih lahko kupite ali jih naredite sami.
Izdelava takšnega okvirja je bila v Timu
objavljena že večkrat. Da bo sestavljan¬
ko v okvirju mogoče obesiti na steno, si
pripravite še eno ali dve trikotni kovin¬
ski zanki za obešanje slik.

(Nekateri bralci ste gotovo takoj opazili,
da je ta ideja »izposojena« pri servietni
tehniki, o kateri smo v Timu že večkrat
pisali.) Lepilo, ki naj ne bo preredko, s
čopičem na tanko nanesite na podlago
in prekrijte s plastjo papirja (slika 4). Z
rahlimi potezami čopiča morate doseči,
da se lepilo povsod vpije v papir. Čez
nekaj minut čez prvo plast položite še
eno plast papirja in jo spet enakomerno
pritisnite s čopičem. Sedaj pustite vse
skupaj čez noč, da se popolnoma posu¬
ši. Ne bodite presenečeni, ker se bo vaša
sestavljanka na robovih nekoliko zavi¬
hala navzgor, saj je to čisto normalno. S
škarjami jo obrežite in nato prilepite na
podlago, ki mora biti na vseh straneh za
7-8 cm večja. Zlepek dobro obtežite s
težkimi predmeti ali debelimi knjigami
(slika 5) in spet počakajte, da se lepilo
popolnoma posuši. Medtem pripravite
štiri kose vezane plošče ali furniranega
lesonita, iz katerih boste naredili pa¬
spartu. Pazite, da bodo reže na stikih, ki
jih (najbolje kar z modelarsko rezljačo)
odrežite natančno pod kotom 45°, čim

Orodje

Če nimate
električne krožne
ali vbodne žage
oziroma vsaj roč¬
ne žage s finimi
zobci, potem za
razrez plošč prosi¬
te kakega mizarja.

Od orodja potre¬
bujete le še škarje,
manjši čopič, fin
brusilni papir, kla¬
divo in nekaj manjših mizarskih spon.

Izdelava

Najprej celo sestavljanko (slika 2)
previdno prestavite na dovolj veliko trd¬
no podlago, na kateri jo boste lahko var¬
no prenašali. Enako velik kos nato položi¬
te čez sestavljanko in vse skupaj pazljivo
obrnite, tako da bo hrbtna stran sestav¬
ljanke obrnjena navzgor (slika 3). Sedaj
razslojite nekaj papirnih prtičev, ki so
navadno narejeni iz treh plasti papirja.

32

februar 2005

mr

bolj enakomerne (slika 6). Ko se kosi na¬
tančno ujemajo, jih gladko obrusite (po
možnosti z vibracijskim brusilnikom; sli¬
ka 12), prelakirajte ali prebarvajte (slika
7) in prilepite na osnovno ploščo okoli
sestavljanke.

Sledi še izdelava okvirja. Ker so ka¬
kovostnejše sestavljanke narejene iz le¬
penke, ki ima na površini zaščitno plast
čisto tanke folije, jih ni treba dodatno
prekrivati s steklom. Zato so tudi letve
za okvir lahko tanjše (npr. 20 x 20 mm).
Sami jih najlažje naredite tako, da v eno

od stranic z električno krožno žago, ki
ima možnost nastavitve želene globine,
po vsej dolžini naredite približno 10
mm globok žleb, ki mora biti 1 mm širši
od skupne debeline osnovne plošče in
paspartuja (slika 8). Letvice na vogalih
odžagajte pod kotom 45°, obrusite in
prebarvajte ali prelakirajte (slika 9) ter
na koncu prilepite (slika 10). Na hrbtno
stran zgornje stranice z žebljički pribij¬
te še eno ali dve trikotni kovinski zanki
za obešanje slik (slika 11) - in delo je
opravljeno!

Vibracijski brusilnik Black & Decker KA 274 EKA

Električni brusilniki so že dolgo znani
in zelo uporabni pripomočki pri obdelo¬
vanju lesa, kovin in umetnih mas. Glede
na način delovanja jih delimo na tračne,
rotacijske in vibracijske. Tokrat na kratko
opisujemo Black & Deckerjev vibracijski
brusilnik z oznako KA 274 EKA (slika 12).

V osnovi gre za orodje, ki je že vrsto let v
proizvodnem programu te tovarne, pred
kratkim pa so ga še nekoliko izboljšali in
dopolnili. Kot tak je idealen pripomoček v
vsaki domači ali šolski delavnici, pri pre¬
navljanju in dekoriranju, pa tudi v mode¬
larstvu in maketarstvu, kjer se pogosto sre¬
čamo s finim brušenjem površine izdelka
pred njegovim lakiranjem ali barvanjem.

V nasprotju s tračnimi brusilniki, ki so
primerni za izdatnejše brušenje, in z ro¬
tacijskimi brusilniki z okroglo ali s trikot¬
no (oziroma deltasto) brusilno površino,
ki so uporabni predvsem za obdelovanje
manjših, težko dostopnih in neravnih po¬
vršin, je vibracijski brusilnik namenjen
brušenju večjih ravnih ploskev, saj zara¬
di velike brusilne površine ni bojazni, da
bi površina obdelovanca med brušenjem
tudi pri nekoliko močnejšem pritiskanju
spremenila obliko. Elektromotor z močjo
310 Win s 6.000-11.000 vrt./minprek eks-

centra omogoča, da se 115 x 230 mm velika
brusilna površina z brusilnim papirjem na¬
rahlo (2 mm) krožno premika v isti ravnini
in s tem (seveda precej hitro) oponaša naše
gibe pri ročnem (seveda precej počasnej¬
šem) brušenju. Ob nakupuje orodju prilo¬
ženih 10 listov brusilnega papirja različnih
zrnatosti. Njihova zamenjava je hitra in ne¬
zahtevna, saj je dovolj, da s pomočjo ročic
ob strani sprostimo čeljusti na sprednjem
in zadnjem delu brusilne površine ter iz¬
rabljen list zamenjamo z novim. Brusilnik
sesa prah skozi odprtine v brusilnem pa¬
pirju in osnovni plošči v vrečko na zadnji
strani ohišja. S tem je učinkovitost brušenja
večja, vrečka pa obenem poskrbi tudi za

čisto delovno okolje. Ohišje je ergonomsko
oblikovano. Na njegovem zgornjem delu
je z vklopnim stikalom opremljen glavni
ročaj, ki se spredaj razširi v dodatni ročaj.
Tako je mogoče orodje učinkovito in var¬
no voditi po obdelovancu. Vibracijski br u¬
silnik Black & Decker KA 274 EKA, ki sta¬
ne 17.880 tolarjev, je spravljen v trdnem
plastičnem kovčku.

V trgovinah z električnim orodjem so pod
blagovno znamko Piranha na razpolago
štirje kompleti, ki vsebujejo 10 listov bru¬
silnega papirja (na izbiro so zrnatosti 60,
100 in 150), seveda pa si liste ustrezne ve¬
likosti brez težav lahko narežete tudi sami
iz večjih pol brusilnega papirja.

rM

\JUUl

G-M&M  proizvodnja in marketing, d. o. o.

Brvace 11, 1290 Grosuplje, tel.: n. c. 01/7866-500
faks: 01/786 30 23, servis tel.: 01/786 65 74
www.g-mm.si, E-pošta: gmm@g-mm.si

Izdelki iz našega prodajnega programa so na voljo v naslednjih trgovinah:

MERKUR Ljubljana-BTC, Šmartinska 152, 1000 Ljubljana, tel.: 01/520-08-16
MERKUR Celje (Hudinja), Mariborska 162, 3000 Celje, tel.: 03/543-27-88
MERKUR MOJSTER, CKZ 135, 8270 Krško, tel.: 07/488-12-00
MERKUR MOJSTER, Obrtna ulica 39, 9000 Murska Sobota, tel.: 02/530-10-50
MERCATOR TEHNIKA Brežičanka, Cesta svobode 31, 8250 Brežice, tel.: 07/495-39-50
MERCATOR ŽELEZNINA Kočevje, Kidričeva 12, 1330 Kočevje, tel.: 01/893-85-14
ERA VIS-A-VIS, Kidričeva 53, 3320 Velenje, tel.: 03/586-28-17

Na vašo željo vam bomo poslali:

□ katalog In cenik orodja
Black & Decker

□ cenik orodja DeIIVALT

□ cenik univerzalnega pribora Piranha

□ katalog Vrtni program Black & Decker

fBIAGKSiDECKBI, I »7V.7J S  J

Električno orodje
za industrijo in obrt

Opozorilo: Kdor ne želi izrezovati kupona in s tem poškodovati revije, naj ga prefotokopira
oziroma naročilo za kataloge pošlje po e-pošti: gmm@g-mm.si.

Ime in priimek:
Naslov:

Poštna št. in kraj:

mr

februar 2005

33

ZA SPRETNE ROKE

Uporabni izdelki iz odpadnih gradiv - 6

r ji! >/ \ j '

r \ r ii


i; r

ŽELJKA HABL

Nekatere škatle za embalažo pre¬
hranskih izdelkov so narejene tako, da
jih je mogoče odpirati in zapirati ter
znova uporabiti, take, kakršna je emba¬
laža za mleko ali za sokove, pa moramo
za ponovno uporabo preoblikovati (ris¬
ba 1). Ustrezno okrašene so primerne
tudi kot darilne škatle.

merne velikosti, ki jo razrežemo s škarja¬
mi ali modelarskim nožem. Za barvanje
škatel uporabimo barve, ki niso topne
v vodi. Priporočam akrilne barve, ki jih
nanašamo s čopiči ali manjšimi pleskar¬
skimi valjčki, lahko pa uporabimo tudi
barve v pršilkah.

nožem ali škarjami najprej odrežemo
eno stranico, nato zarežemo zaklopna
krilca, s katerimi bomo škatlo lahko za¬
prli (risba 2), pri čemer upoštevamo
končno velikost izdelka.

Škatlo moramo še pobarvati. Za bolj¬
še pokrivanje podlage priporočam tri
nanose barve (risba 3). Prvi bo pokrivni,
s katerim bomo zakrili originalne napise
in slike na škatli. V ta namen uporabimo
temnejši barvni odtenek. Drugi nanos
bo že predstavljal ozadje našega okrasja,
s tretjim pa bomo ustvarili vzorce, ki jih
bomo naslikali s čopičem ali nabrizgali
iz pršilke.

Gradivo, orodje in pripomočki

Potrebujemo kakršno koli škatlo iz
kartona ali valovite lepenke (slika 1) pri-

Izdelava

Uporabljeno embalažo za mleko ali
sok želene velikosti dobro očistimo. Pre¬
oblikujemo jo tako, da ji z modelarskim

Ko se barva povsem posuši, škatlo
napolnimo z darili. Krilca poklopimo
(lahko jih tudi zlepimo), da se škatla
zapre, nato jo še ovijemo z darilnim
trakom.

Slika 1. Odpadna embalaža




Risba 2. Škatlo odrežemo na želeni višini in ji zarežemo krilca.

Risba 1.

a) Škatla z že oblikovanimi
zaklopnimi krilci

b) Škatlo od mleka

je treba še preoblikovati.

Originalna škatla

Prvi pokrivni nanos Drugi nanos za ozadje

Tretji vzorčni nanos

Zlepljena krilca Škatla z darilnim trakom

34

februar 2005

mi 5

PRILOGA

DUŠAN MARKIČ

Le kdo si zapomni, kaj vse je treba
prinesti iz trgovine?! Tudi različna do¬
mača obvestila: kje smo, kdaj pridemo,
kaj naj kuhamo in podobno, je pogosto
treba napisati, pa običajno nimamo pri
roki primernega papirja in pisala. Pred¬
stavljamo vam rešitev v obliki plošče za
obvestila, ki si jo lahko izdelate v domači
delavnici ali pri pouku tehnične vzgoje
v šoli. Pisanje različnih obvestil in tudi
daljših nakupovalnih seznamov tako ne
bo več problem.

Gradiva

Večina sestavnih delov je izdelanih
iz vezane plošče debeline 6 mm. Potre¬
bujemo še kos masivnega smrekovega
ali drugega lesa, dva manjša kosa veza¬
ne plošče debeline 4 mm, manjši kos
okrogle lesene palice premera 10 mm
in papirni trak širine 58 mm. Sestavne
dele zlepimo z belim lepilom za les. Ra¬
bimo še nekaj manjših lesnih vijakov s
podložkami. Izdelek bomo tudi prebar¬
vali. Priporočam katero koli vrsto barve
za les na vodni osnovi. Te barve dobro
prekrivajo, se hitro sušijo in ne oddajajo
neprijetnega vonja. Čopič po delu pre¬
prosto operemo z vodo.

Orodje in stroji

Pri prerisovanju načrta na material
uporabljamo svinčnik, trikotnik in ko¬
pirni papir (indigo), v pomoč nam bo
tudi kotnik. Sestavne dele izžagamo z
žagico za rezljanje in jih končno obdela¬
mo z manjšo pilo in brusilnim papirjem.
Luknje izvrtamo z vrtalnim strojem, ki
mora biti vpet v stojalo. Vrtamo s svedri

za les premera 2 mm, 4 mm in 12 mm.
Pri stiskanju lepljenih delov si pomaga¬
mo z manjšo mizarsko svoro.

Izdelava

Osnovno ploščo (poz. A) s pomočjo
trikotnika in kotnika prerišemo na ve¬
zano ploščo. Pri risanju nosilcev traku
(poz. C) na vezano ploščo si pomaga¬
mo s kopirnim papirjem, zato sta dela
na načrtu narisana dvakrat. V osnovno
ploščo izvrtamo luknji za pritrditev na
steno. Z istim svedrom izvrtamo luknji
tudi na mestih, kjer bomo izžagali uto¬
ra. Pri delu moramo biti natančni, še
posebej pri izžagovanju zarez v nosilca
traku (poz. C). Končno obdelani zarezi
ne smeta biti širši od 8 mm. Nosilec za
pisala (poz. B) izdelamo iz kosa masiv¬
nega smrekovega ali drugega lesa veliko¬
sti 60 x 60 x 30 mm. Če sami nimamo
možnosti odžagati takega kosa lesa, pro¬
simo bližnjega mizarja, hišnika ali učite¬
lja tehnične vzgoje.

Natančno označimo središča lukenj
in jih izvrtamo s svedrom premera 12
mm. Na vrtalnem stroju obvezno nasta¬
vimo globino vrtanja in si pripravimo
vodilo. Na osnovno ploščo (poz. A) na¬
lepimo nosilec za pisala (poz. B). Dela
stisnemo z mizarsko svoro, pod katero
podložimo kos lepenke in tako prepre¬
čimo odtis svore v lesu. Prilepimo tudi
nosilca traku (poz. C). Če smo izžagali
prevelike utore ali jih preveč popilili, jih
lahko založimo z manjšimi kosi furnirja
ali papirja. Držali traku (poz. D) izdela¬
mo iz tanjše vezane plošče ali drugega
lesnega gradiva (npr. odsluženo prilož-
no ravnilo). Velikost luknjic je odvisna
od velikosti vijakov. Os (poz. E) izdela¬
mo iz okrogle bukove ali smrekove pa¬
lice premera 10 mm. Na obeh straneh
jo natančno popilimo, tako da se lepo
prilega v zarezi nosilcev traku (poz. Č).
Najlažje to naredimo tako, da os pri pi¬
ljenju vpnemo v primež.

Barvanje

Barvamo z barvami za les na vodni
osnovi v dveh nanosih. Po prvem nano¬

su površino narahlo obrusimo s finim
brusilnim papirjem. Držali traku (poz.
D) barvamo posebej, po možnosti z dru¬
go barvo. V osnovno ploščo na vogale
hrbtne strani zabijemo manjše žebljičke
- nožiče. Ploščo prebarvamo najprej na
hrbtni strani, jo postavimo na nožiče in
prebarvamo še prednjo stran. Po dru¬
gem barvanju žebljičke - nožiče odstra¬
nimo.

Sestavljanje

Ko se barva posuši, na osnovno ploš¬
čo (poz. A) z manjšimi lesnimi vijaki
privijemo držali traku (poz. D). Vmes
vstavimo podložke, tako sta držali traku
malo odmaknjeni od osnovne plošče.
Skozi rolico papirnega traku vstavimo
os (poz. E) in papir potisnemo za držali
traku. Papirni trak (za računske stroje)
lahko kupimo v vsaki papirnici. Proda¬
jalca opozorimo samo na širino traku,
ki mora biti 58 mm. Plošča za obvestila
je izdelana in jo pritrdimo na primerno
mesto. Problem sporočanja, iskanja pri¬
mernega papirja in pisal je rešen. Če pi¬
šete z levo roko, lahko ploščo za obvesti¬
la izdelate zrcalno.

Izdelek je primeren tudi za izdelavo
pri predmetu tehnične vzgoje v osnovni
šoli. S svojimi učenci ga izdelujem že vr¬
sto let. Učiteljem svetujem, da material
pripravijo vnaprej in ga nažagajo po zu¬
nanjih merah.

Kosovnica
Poz. Element

A osnovna plošča

B nosilec za pisala

C nosilec traku

D držalo traku

E os

F papirni trak

Material
vezana plošča
smrekov les
vezana plošča
vezana plošča
bukov les
papir

Mere Kosov

250x150x6 mm 1

60 x 60 x 30 mm 1

65 x 40 x 6 mm 2

90 x 12 x 4 mm 2

0 10 x 80 mm 1

0 70 x 80 mm 1

35

ZA SPRETNE ROKE

Nakit iz kvačkane

ALENKA PAVKO - ČUDEN

žice

Kvačkanje je starodavna tekstilna
tehnika prepletanja niti. Verjetno je na¬
stala iz tehnike vezenja niti na temeljno
tkanino s pomočjo kavljaste igle. Sčaso¬
ma je bila temeljna tkanina opuščena,
izdelava »zračne« verižice pa se je raz¬
vila v kvačkalno tehniko. V Evropi se je
razcvetela v 19. stoletju, nato skoraj po¬
tonila v pozabo in znova prišla v modo
v 70-tih letih 20. stoletja. Za kvačkanje
sta potrebni gibka nit in kvačka. Temelji
izdelave kvačkane verižice so prikazani
na slikah 1-4, izdelava enojnih petelj na
slikah 5-8, zaključek pa na sliki 9-

Slika 9-
Zaključek - poteg
niti skozi zadnjo
petljo

Slika 8.
Enojna petlja

Slika 1.

Nasnutek kvačkane
verižice

Slika 2.
Začetna zanka
kvačkane verižice

Slika 3-
Druga zanka
kvačkane verižice

Slika 4.
Kvačkana verižica
iz verižnih petelj

Slika  5.

Začetek izdelave
enojne petlje v drugi
vrsti - prebadanje
verižice

Slika 6.
Prvo zajemanje
in zapletanje niti
za izdelavo enojne
petlje v drugi vrsti

Slika 7.

Drugo zajemanje
in zapletanje niti
za izdelavo enojne
petlje v drugi vrsti

Običajno kvačkamo tekstilne niti,
npr. volnene in bombažne, uporabne pa
so tudi tanke kovinske niti, ki so dovolj
gibke, da jih je mogoče upogibati v pet¬
lje in zapletati v zanke. Kovinske niti se¬
veda niso primerne za oblačila; iz njih je
mogoče izdelati modne dodatke in na¬
kit. Prodajajo jih v hobijskih trgovinah;
na voljo so srebrne in obarvane, za kvač¬
kanje pa je najprimernejša debelina 0,25
mm. Poleg kovinske niti potrebujemo
tudi kvačko. Kupimo jo lahko v trgovini
s potrebščinami za ročna dela, prodaja¬
jo pa jih tudi v nekaterih hobijskih tr¬
govinah. Za izdelavo nakita je primerna
kvačka debeline 1,5. Za izdelavo nakita
potrebujemo še raznobarvne plastične,
lesene ali steklene koralde. Pomembno
je, da imajo dovolj velike luknjice, da
skoznje lahko vtaknemo zanko kovinske
žice. Za rezanje žice potrebujemo škarje
ali ščipalne klešče.

Slika 10. Potrebščine za izdelavo nakita iz
kvačkane kovinske žice

Najprej se lotimo izdelave enostav¬
nega nakita iz kvačkane kovinske žice
z vdelanimi koraldami. Žico kvačkamo,
kot je prikazano na slikah 1-4 ter 11-
13.

Ker se za kvačkanje uporablja »ne¬
skončna« nit, je vstavljanje korald malce
zapleteno, saj jih ni mogoče preprosto

Slika 11. Najprej si pripravimo nasnutek
in žico takole ovijemo okrog prstov druge
roke.

Slika 12. Nato s kvačko zajamemo žico za
izdelavo prve zanke verižice.

Slika 13. Zategnemo prvo zanko verižice.

Slika 14. Nato izdelamo verižico

Slika Ib-  ... in nadaljujemo, dokler verižica
ni dovolj dolga.

36

februar 2005

mi 6

Slika 16. Izdelava druge vrste

Slika 17. Oblikovanje dovolj dolge zanke za
natikanje koralde

nanizati na prosti konec niti, ampak je
žico treba upogniti v zanko. Zanka mora
biti dovolj dolga, da je nanjo mogoče na¬
takniti koraldo in nato skozi prosti del
zanke vtakniti kvačko (slika 17).

Zanko je nato treba sploščiti, da jo je
mogoče vtakniti skozi luknjico koralde
(sliki 18 in 19).

Slika 18. Stiskanje zanke s kleščami

Slika 19- Natikanje koralde na stisnjeno
zanko

'TZW‘

Zanko nato s kvačko spet razpremo
(lažje je, če je dovolj dolga), vanjo vtak¬
nemo kvačko, primerno zategnemo in
nadaljujemo kvačkanje verižice (slika
20 ).

Slika 20. Nadaljevanje kvačkanja verižice

Najprej izdelamo enojno verižico
primerne dolžine z vdelanimi stekleni¬
mi koraldami (slika 21), nato naredimo
dve enojni petlji v drugi vrsti (slike 5-8)
in začnemo z izdelavo druge verižice z
vgrajenimi steklenimi koraldami tako,
da verižico v enakomernih zaporedjih z
enojno petljo pritrdimo na prvo veriži¬
co (slika 22). Konec druge verižice spo¬
jimo z začetkom prve in na podoben na¬
čin izdelamo že tretjo verižico; to prav
tako v enakomernih presledkih pritrdi¬
mo na prvi dve skupaj (slika 23). Posto¬
pek ponavljamo, dokler veriga ni dovolj
debela in bogata s steklenimi koraldami
(slika 24).

Slika 21. Enojna verižica z vdelanimi razno¬
barvnimi steklenimi koraldami

Slika 22. Dvojna verižica z vdelanimi raz¬
nobarvnimi steklenimi koraldami

Slika 23- Trojna verižica z vdelanimi razno¬
barvnimi steklenimi koraldami

Slika 24. Izgotovljena verižica z vdelanimi
raznobarvnimi steklenimi koraldami

Na konca pritrdimo zapiralo (slika
25) in zapestnica je gotova (slika 26).

Slika 25. Pritrjevanje zapirala

Slika 26. Zapestnica iz kvačkane žice z
vdelanimi raznobarvnimi steklenimi koral¬
dami

37

februar 2005

ZA SPRETNE ROKE

Hitrejša in enostavnejša je izdelava
ogrlice (ali zapestnice, če si jo večkrat
ovijemo okrog zapestja) iz dvojne veri¬
žice. Drugo verižico pritrdimo na prvo
z enojnimi petljami v neenakomernih
razdaljah med vdelanimi steklenimi kro¬
glicami (slika 27).

Slika 27. Nakit iz dvojne verižice s stekleni¬
mi kroglicami

Slika 28. Ogrlica ...

Slika 29 -... ali zapestnica

Če so odseki med vdelanimi koral¬
dami druge in tretje verižice daljši od
tistih na prvi (temeljni) verižici, nastane
zankast nakit (slike 30-33).

Slika 30. Enojna verižica z vdelanimi koral¬
dami iz bisernice

Slika 31 Druga verižica z vdelanimi koral¬
dami iz bisernice, zankasto pritrjena na
prvo verižico

Slika 32. Tretja verižica z vdelanimi koral¬
dami iz bisernice, zankasto pritrjena na
prvo verižico

Slika 33. Nakit iz treh zankastih verižic s ko¬
raldami iz bisernice, pritrjenih na temeljno
verižico

Slika 34. Ogrlica s koraldami iz bisernice

38

Izdelamo lahko tudi resast nakit.
Najprej izdelajmo žičnato verižico pri¬
merne dolžine, nato drugo zančno vr¬
sto iz enojnih petelj, v tretji zančni vrsti
pa v enakomernih presledkih naredi¬
mo tri verižne petlje, dolgo zanko, na
katero vstavimo koraldo, ter tri enojne
petlje skozi prej nerejene tri verižne
petlje (sliki 35 in 36). Uporabimo koral¬
de zanimivih oblik, npr. drobne rožice
(slika 37).

Slika 35. Izdelava rese

Slika 36. Verižica z resami

Slika  37 . Resasta zapestnica z vdelanimi ro¬
žicami

februar 2005 TEBE*

Ožje zapestnice izdelujemo v
vzdolžni smeri, zato je treba že ob
izdelavi prve verižice določiti dolži¬
no. Širše zapestnice pa se izdelujejo
v prečni smeri do primerne dolžine.
Najprej se izdela verižica, ki je dolga
približno toliko, kot je predvidena ši¬
rina zapestnice. Sledita ena ali dve
vrsti enojnih petelj, nato pa je mogo¬
če začeti z vgrajevanjem korald. Ko¬
ralde se nataknejo na podaljšano in
stisnjeno petljo (sliki 18 in 19), nato
pa se njihov položaj utrdi s poveza¬
vo s prejšnjo vrsto z eno ali več enoj¬
nimi petljami. Koralde so lahko raz¬
porejene bolj ali manj enakomerno (sli¬
ka 38).

Slika 38. Prva vrsta vgrajevanja korald v ši¬
roko zapestnico iz kvačkane žice

V naslednji zančni vrsti koralde vgra¬
dimo med koralde prejšnje vrste; nad
koraldami prejšnje vrste izdelamo po¬
daljšano zanko ali pa eno ali več verižnih
petelj (slika 39), med njimi pa enojne
petlje.

Slika 39. Druga vrsta vgrajevanja korald v
široko zapestnico iz kvačkane žice

Slika 40. Širok nakit z vgrajenimi steklenimi
kroglicami enake velikosti

ITESI februar 2005

Slika 41. Široka zapestnica s pisanimi stekle¬
nimi kroglicami

Na podoben način lahko vgradimo
tudi koralde različnih velikosti (slika 42).

Slika 42. Vgradimo lahko tudi koralde raz¬
ličnih velikosti.

Slika 43- Koralde je treba pazljivo razporedi¬
ti, vmesne prostore pa zapolniti z enojnimi
petljami.

Slika 44. Zapestnica s koraldami različnih
velikosti

Žico lahko kvačkamo tudi v krogu.
Postopek izdelave kvačkanega kroga je
prikazan na slikah 45-48.

Slika 45-

Spajanje verižice
v krog

ZA SPRETNE ROKE

Slika 46.
Začetek druge
vrste kroga

Slika 47.
Zajemanje niti
za prvo enojno
petljo druge
krožne zančne
vrste

Slika 48.

Zapletanje prvega
dela enojne petlje
druge krožne
zančne vrste

Slika 49.

Zapletanje
drugega dela
enojne petlje
druge krožne
zančne vrste

Najprej izdelamo nekaj krožnih zanč-
nih vrst brez korald, nato pa začnemo z
vgradnjo korald različnih oblik, velikosti
in barv na podoben način kot pri izdela¬
vi širokega nakita (sliki 50 in 51).


W/

Slika 50. Raznolike koralde nataknemo na
podaljšane zanke, te pa prikvačkamo v prej¬
šnjo zančno vrsto.

Slika 51. Prostore med koraldami izpolnimo
z enojnimi in verižnimi petljami.

39

PRVI KORAKI V NARAVOSLOVJE

Slika 52. Iz okroglega žičnatega obeska z
vdelanimi raznolikimi koraldami naredi¬
mo ogrlico z žametnim trakom.

Okrogli obesek pritrdimo na žamet¬
ni trak, tega pa opremimo z zapiralom.

Najspretnejši se lahko lotite izdelave
tridimenzionalnega obeska (slika 53):
najprej z dodajanjem petelj v vsaki zanč-
ni vrsti izdelajte krog z vdelanimi koral¬
dami, nato pa z oženjem (enakomernim
preskakovanjem petelj) krog povežite v
telo.

Prepustite se domišljiji in še sami iz¬
delajte čudovit kvačkan nakit. V hobij-
skih trgovinah prodajajo tudi (drage)
koralde iz poldragih kamnov, kristalčkov
podjetja Swarovski in brušenega stekla;
uporaba teh bo prišla na vrsto, ko boste
dodobra osvojili tehniko izdelave nakita
iz kvačkane žice.

Slika 53■ Tridimenzionalni obesek iz kvač¬
kane kovinske žice z vdelanimi pisanimi
steklenimi kroglicami

Slika 54. K obesku sodi srebrna verižica.

40

MIHA ZOREC

Kristali že od nekdaj privlačijo ljudi.
Seveda ne vsi enako. Nekateri so vredni
celo premoženje, drugi pa niti počene¬
ga groša ne. Njihova vrednost je v bistvu
odvisna od njihovega nastanka in od
tega, kako pogosto jih srečamo v nara¬
vi. Zanimivo je, da kristale uporabljamo
tudi v vsakodnevni prehrani - tipična
predstavnika sta sol in sladkor. Kaj pa so
pravzaprav kristali? Preprosto rečeno so
to snovi, katerih sestavni elementi (ato¬
mi) so vezani v trdno in pogosto krhko
kristalno mrežo. Snovi v obliki kristalov
lahko nastanejo v naravi (kristalne kam¬
nine, led - voda v trdnem stanju, sol v
solinah) ali pa jih naredimo umetno.

Nastajanje ali rast kristalov je pona¬
vadi zelo počasna. Kako to poteka, si
lahko ogledamo s preprostim posku¬
som. V lonec nalijemo slab liter vode in
jo segrejemo do vretja. Nato štedilnik
izključimo in začnemo v vodi raztaplja¬
ti kuhinjsko sol. V vroči vodi lahko na¬
mreč raztopimo več soli kot v mrzli. Naj¬
prej vanjo stresemo tri jedilne žlice soli
in mešamo toliko časa, da se vsa raztopi.
Nato postopoma dodajamo po eno žlico
soli. Ko opazimo, da se sol kljub meša¬
nju ne raztaplja več, jo prenehamo do¬
dajati. Zmes prelijemo v litrski kozarec
za vlaganje in vanjo potopimo vrvico z
vozlom na koncu. Motna tekočina se bo
v dobri uri zbistrila in pojavljati se bodo
začeli pravi kristalčki soli (slika 1). Ti se
začnejo najprej tvoriti na gladini vode
in na vrvici. Tisti, ki najprej plavajo na
gladini, postajajo vedno težji in čez čas
padejo na dno kozarca, kjer se nabirajo
razmeroma velike grudice kockaste obli¬
ke (slika 2). Če počakamo še dan ali dva,
bodo kristalčki začeli »plezati« čez rob
kozarca, na vrvici pa bo nastala manjša
kristalna »kepa« (sliki 3 in 4).

februar 2005

mi'

VffcsljEKTJVU

1. V letih 1936-37 je prišla iz tovarne Henschel legendarna tovorna
parna lokomotiva DB 45 z magično močjo 3000 KM in je bila takrat
najmočnejša parna lokomotiva v Evropi. Do leta 1940 so jih izdelali
28. Model lokomotive DB 45 v merilu 1 : 87 (HO) je v celoti izdelan iz
kovine, poganja ga motor z vrtljivim obodom (sistem Faulhaber), vse
dodatne funkcije pa krmili najsodobnejša elektronika. Izdelan je bil
posebej za člane kluba Marklin Insider in kluba Trix Profi.

2. Trumpeterjev lovski bombnik Mig-17/LIM 6 bis v merilu 1 : 32 v
zanimivi »oguljeni« kamuflažni shemi poljskega vojnega letalstva je
delo Primoža Debenjaka.

3. Učenci Osnovne šole Gustava Šiliha iz Velenja pod mentorstvom
učitelja Petra Podgorška so se pri izbirnem predmetu »Obdelava
gradiv - umetne snovi« lotili makete letališča v merilu 1 : 72. Delo
dveh skupin učencev je potekalo v treh korakih. V prvem delu so
teoretično spoznali lastnosti različnih umetnih snovi in si ogledali
industrijski obrat Veplas Velenje. V drugem, osrednjem delu je vsak
učenec sestavil, pobarval in z nalepkami opremil svojo maketo leta¬
la iz Revellove sestavljanke. Nato je vsak za svoj model izpolnil še
osnovno tehnično in tehnološko dokumentacijo.

Letališke stavbe so izdelali iz akrilnega stekla, okna so iz PVC-folije,
predelne stene iz stiropora, strehe pa iz valovitega kartona. Za pod¬
lago letališča so uporabili vezano ploščo debeline 10 mm. Pobarvali
so jo z akrilno barvo, travnate površine pa premazali z belim, polivi-
nilacetatnim lepilom, ki so mu dodali zeleno barvilo in ga potresli z
žagovino.

Za razsvetljavo so uporabili lučke za novoletne smrečice, talne
označbe pa so ponazorili s samolepilnim kolažnim papirjem in izo¬
lacijskim trakom.

4. Ob jugozadohnem vetru se letalski modelarji iz Vipavske doline
zberejo na pobočjih Nanosa. Na sliki sta Boris Ronkelj z ventusom 2c
z razpetino kril 4,5 m in Boris Grzej z DG-300 z razpetino kril 4,3 m.
Oba modela sta z izjemo trupov ELSV čisti samogradnji, namenjeni
izključno pobočnemu jadranju in aerovleki.

Foto: S. Babič, A. Kogovšek , I. Kuralt in P. Podgoršek


[





116 strani,

21 X 29,7 cm

CENA: 3.900 SIT

IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA

Metal «« 6

TagorKaSitruC


100 travniš «*

186  671 / 2004/05

za mlac |||j|||||||]||.~

in Ijut 920050410,6'

cobiss  o

knjigi je predstavljenih 100 najbolj razšir¬
jenih travniških rastlin (85 cvetic in 15 trav),
ki rastejo na travnikih po Sloveniji.

Vsaka rastlina je predstavljena z ilustracijo
in opisom, navedeno je tudi njeno rastiš¬
če, čas cvetenja in opis uporabe. Knjiga
je učni pripomoček za izbirne vsebine bio¬
logije v osnovni in srednjih šolah. Veseli pa
je bodo tudi popotniki, ki se odpravljajo na
potepe po naravi.

MOJA PRVA ENCIKLOPEDIJA

NARAVOSLOVJA

Knjiga je čudovit uvod v svet naravoslovja.
Mladega bralca spoznava z živim svetom, z
njim odkriva znanost, svetlobo, zvok in elektriko.
Seznanja ga z energijo, silami in gibanjem, teh¬
nologijo, Zemljo in vesoljem. Vsaka stran v knji¬
gi brsti od poučnih besedil, privlačnih dejstev
in osupljivih barvnih fotografij. Z novo temo na
vsaki strani, kakor tudi z nizom zabavnih posku¬
sov, ugank in šaljivih karikatur je Moja prva en¬
ciklopedija naravoslovja resnično odlični prvi
priročnik za nadebudne mlade znanstvenike.

96 barvnih strani,
23,5 X 30,5 cm

CENA: 4.500 SIT

Tehniška založba Slovenije, d. d.

Lepi pot 6, p. p. 541, 1001 Ljubljana
Telefon: 080 17 90, faks: (01) 47 902 30
Splet: www.tzs.si, info@tzs.si

Knjigi lahko naročite na
brezplačni telefonski številki 080 17 90
oziroma v spletni knjigarni na naslovu: www.tzs.si

Vaša udeležba pri poštnini je 450 SIT. Naročilo lahko prekličete  v 8 dneh po prevzemu knjige.

TIRI 6  • februar 2005 TIRI 6  * februar 2005 • 17

N)

O

PREREZ

OBLOGA BOKA
(furnir ali balza, 1,5-2 mm)

PREREZ

OBLOGA DNA

(furnir ali balza, 1,5-2 mm)

V'

Model
turistične
ladje (i.det)

Merilo: 1 : 1
Priredil: Matej Pavlič

KROV

(furnir ali balza, 1,5-2 mm)

RAZDALJA MED REBRI NA ŠABLONSKI DESKI

Podatki o modelu:

Dolžina: 500 mm
Širina: 145 mm
Višina: 165 mm

"St<

M

6i 10