Prosvetni delavec Težko jc pisati o prosvetnem delavcu, kakor je bil tov. Hren, zakaj njegovo delo je bilo tako vsestransko, da ne vem kje bi začel. Tudi je nemogoče pri njegovi vsestranosti, da ne bi pozabil na kako važno delo. Bilo je v počitnicah leta 1913., ko sem se napotil kot dijak po Dravski dolini na Koroško. Ustavil sem se na Muti pri nadučitelju Ciril-Metodove šolc tovarišu Hrenu. Bil je v svoji pisairni. Po dolgi bradi, ki jo^ je nosil, sem ga spoznal. Z legitimacijo Dijaške počitniške zveze v roki sem ga pozdravil in se nerodno predstavil. Prijazno mi jo odzdravil in stisnil roko. Takoj me je minila tesnoba, ki me je navdajala pri vstopu. Nekaj minut na to sva se pogovarjala, ikakor bi bila stara znanca. Razkazal mi je šolo. Presenečen sem bil. ko mi Je pokazal v posebni malo večji sobi gledališki oder. Moje začudenje je bilo tem večje, ker so bili v tistih časih po slovenskem Stajerju večji kraji in trgi, ki niso bili na meji, vendar odrov niso imeli. — Pripovedoval mi je o igrah, igralcih in težavah obmejnega narodncga in prosvetnega dela. — Skromna je bila predvojna oderska literatura, primernih del za našo mejo pa je docela primanjkovalo. Tov. Hron si jc pomagal sam, pisal je igrokaze, s katerimi so njcgovi diletantje z uspehom nastopali. Poleg teh oderskih del je napisal tudi več na,rodnoobrambnih člankov v »Slovenskem Braniku«, glasilu CMD in koledarjih CMD, največkrat pod imenom Kompoljski. v zadnjcm času tudi samo s kratico - ski. Članki so bili navadno kratki pa jedrnati. Vsak stavek na pravem mestu. Včasih pa je svoji naraivi primerno napisal tudi šegavo. Zato se ni čuditi, da so smatrali »Šaljivcai iz Podravja«, ki je izšel 1. 1910., za njegovo delo, in nemškutarski Marenberžani so bili zelo hudi nanj. Ne vem ali je usoda . ali le zgolj slučaj nanesel, da sem bil po osvobojenju nameščen na njegovi šoli v Studencih Bil sem silno vesel, ker sem vedel, da se mi ni treba bati sitnega upravitelja. Da je namestil višji šolski svet baš tov. Hrena v Studence, je razumIjivo tistim, ki so poznali studenške razmere in pa njega. Desetletja so raznarodovali v Studencih slovenski živelj, otroški vrtec, osnovni šoli, Schulverein, Siidmarka, Turnvercin, Bauernrunde in druga društva. V vsem tem se je pridružila še železniška upraiva s svojimi nemškimi in nemškutar.skimi uradniki. — Vse zavedne slovenske rodbine bi lahko preštel na prstih ene roke. Tu je bilo dovolj veliko polje zanj in še za mnogo drugih njemu enakih, kate.rih pai žalibog tedaj ni bilo. Začetek je bil silno težaven. Stal je otroški wtec, prazen in zapuščen, zraven njegai telovadnica (vse sedaj last Sokolskega društva) z iztrganim podom, zadrijim činom odhajajočih. Vse to bi se lahko uporabilo v koristne svrhe. V počitnicah 1. 1919. mi je pisal, da je pri telovadnici na kegljišču na strehi vsak dan po 10—15 fantov, ki se plazijo po strehi, kakor mački in vrabci — morda bi se dalo kaij z njimi začeti? Dvomil sem, in vendar smo imeli še iste počitnice pripravljalni odbor Sokolskega društva in 1. septembra smq pričeli telovaditi. Tovariša Hrena smo izvolili za starosto, njegova preizkušena nacionalna delavnost nam je bila porok za uspeh. Vodil je društvo vsa leta, da svoje prerane smrti. Dolga leta je bil pokojni tov. Hren tudi član upravc Mariborske Sokolske župe. Kot Sokol je bil kremenit značaj — njegova pot je bila ravna. Bil je vnet Oiril-Metodar. Njegovo delo na Muti sem že omenil. Ko so se po osvobojenju razmere zboljšale, jc večina nekdanjih CiM popustila pri delu. On pa je vedel, da stojc mejniki, a ni še izruvan plevel, ki so ga sejali tujci. Udejstvoval se je v CMD še nadalje v mariborski moški podružnici pa tudi v glavnem odboru. Pisal je v koledarju CMD. Vsa leta je urejeval koledar za obmejno deco »Kraljeviča Marka«. Rad je obiskoval tudi obmejne kraje, vsako leto je v počitnicah obhodil vsaj del severne meje ter na licu mesta proučeval narodne in šolske razmere. Ko je tako hodil tudi po Prekmurju je na<bral mnogo narodnega gradiva, ki ga .je s tovarišem Kontlerjem uredil v »Prekmurske narodne pravljice«. Sodeloval je tudi v drugih društvih. Ze več let je vodil Ljudsko univerzo v Studcncih. Ni bil sicer prcdsednik, bil je preskromen, da bi delal radi naslova, temveč je delal kjerkoli je vedel, da je njegovai pomoč potrebna. Studenška Ijudska univerza je danes po niegovi zaslugi važna ustanovai za ta izrazito delavski kraj. Vedno je zna'1 naprositi predavatelje, ki ohraivnavajo primcnTie teme vsak četrtek. Omogočil je mnogo ekskurzij v razne tovarne in muzeje in zgodovinsko važne kraje. Končno naj še omenim, da je tudi mnogo pisal. Njegovo kritično oko je opazilo vse, njegovo pero pai je neusmiljeno bičalo vse. kar je bilo graje vredno, vedelo pa je tudi pravilno oceniti pošteno delo! Vsi, ki smo bili njegovi ožji sodelavci, čutimo, kako velika praznina je nastala z njegovo prerano smrtjo. Pogrešalo ga bo Sokolsko društvo, ki ga je vodil vseh 17 let, pogrešala ga bo CMD, pogrešala ga bo Ljudska univerza v Studcncih in še mnogo drugih organizacij, pogrešali ga bodo tudi vsi, ki nam je bil vedno svetovalec, tovariš in brat. C. Hočevar.