Šolsko blago. Kako se ucencem dopove, kaj je pazljivost. Učitelj govori v šoli, pa na enkrat prestane, oberne uho k oknu, ki je nad vertom, in posluša. TJCenci vprašajo: Kaj je? Učitelj: Poslušajte! Učenci (so tihi in poslušajo, pa vsi iz enega gerla pravijo): Joj, lastovka gostoli! (Ta je bila perva, ki je prišla spomladi v ta kraj.) Učitelj: Pst! (Vsi učenci so tihi kakor miš, in poslušajo, dokler lastovka sama ne prejenja gostoleti.) Potem govori učitelj: Kaj smo sedaj delali? Učenci: Lastovko smo posluSali. Učitelj: Ali je kdo iz med vas sedaj na kaj drugega mislil, kakor na lastovko? Učenci: Ne! Učitelj: Na koga smo obračali vse svoje misli? Učenci: Na lastovko. Učitelj: Dobro! Mi smo sedaj vse druge misli zaterlil da smo mislili in pazili samo na lastovko in njeno petje. Ali veste, kako se pravi z eno besedo temu, kar je naša duša sedaj le delala? Eden iz med učencev: Pazljivi smo bili. Učitelj: Naša duša lahko na kaj pazi, je pazljiva ali pazna, to je: ona lahko, kedar hoče, misli samo na eno in tisto reč, na ktero ravno lioče misliti in ima veselje do nje. Ta dušna moč se imenuje pazljivost ali paznost. Kedaj ste vi v šoli pazljivi? Stavki za lepopisne zglede. Lenuli je še le zvečer priden. Kdor hoče vsem vstreči, mora zgodaj vstajati. Starost sc mora spoštovati, mladost pa zavračevati. Začetek in konec nista vselej enaka. Delo ima grenke korenine, pa sladko sadje. Kjer delavnost pred hišo čuje, revščina ne more notri. Bolji je dvakrat prašati, kakor enkrat zaiti. V vinu in v žganju se jih več utopi, kakor v vodi. Dobra pot ni zavita. Podarjenemu konju se ne gleda na zobe. Samorasla zel se ne baha. S tujo roko kače loviti je nevarniše kot s svojo. Dobro serce ne gleda ovinkov. Tički se obirajo, otroci naj se umivajo! Vari se, da te nevednost na tla ne potlači! Nabiraj si živeža v mladosti, da ne boš stradal v starosti!