220
Primorska kresnica.
Kaj se sveti tam na homu,               Kaj se sveti tam na liomu,
Tam na homu "hruševemu?                Tam na homu hruševemu?
Tam se sveti solnce zlato,               Lue se sveti vile mlade,
Ki zahaja v Božjo gnado.                  Čuvajoče si zaklade.
To ni nikdar solnce zlato;                Oj! ta luc ni vile mlade;
Solnce zlato nikdar nima                  Vila mlada nikdar nima
V svojih žarkih siv'ga dima.            V svoji luči siv'ga dima.
Kaj se sveti tam na homu,              Kaj se sveti tam na homu,
Tam na homu hruševemu?               Tam na homu hruševemu?
Tam se sveti oglarija,                      Faše tamkej  fantje žgejo,
Zlati plamen jo ovija.                        Deklice pa kres pojejo.
To ni nikdar oglarija;                       Faše tamkej fantje žgejo,
Oglarija nikdar nima                         In sirovih fašev ima
U plamenu siv'ga dima.                     Ogenj čuda siv'ga dima.
Hajda! dragi vi pajdaši! Obložimo vsi se s faši, Ko so celo dolgo zimo Se sušili, in verzimo Jih na ogenj, da brez dima Plamen proti nebu kima; Zraven hočemo z dekleti Pa še kresnico zapeti: „Sure mure. šure mure, Živi dragi naš Anžure!"*) __________________                                      Uhu.
*) Anžure zz: Janez.