59.% 4 duhovna žirtfei§f« la vida espiritual maj 1974 — 41. letnik Eslovenia durante la sojiimela guerra mimdial Despues del golpe militar en Belgrado (fin de maržo de 1941) que rechazd la politica neutralista del principe-regente Pavel y prodamo la adhesion a los aliados occidentales, los alemanes ocuparon a Yugo-slavia en pocas semanas. Durante el primer bombarde« murid el mas prestigioso dirigente politico eslo-veno, Dr. Kulovec. Meses antes habia fallecido el Dr. Korošec, de m do que los eslmvenos entraron en los anos mas diliciles de su historia, carcntes de un dirigente politico experimentado. El Dr. Miha Krek, su-cesor dc' Kulovec, se exilo junto con el gobicrno yu-goslavo. En aquel entonces, los nazis y los comunis-tas eran aliados. Estos ultimos con su propaganda derrotista y antioccidcntal v con act-is de sabotaje, hicieron todo lo posible para provocar el derrumbe dc Vugoslavia, lo quc efectivamente ocurrid. Ambas gran-des potencias del Ejc se reparticron el territorio eslo-veno. I a parte norteiia fue oicupada por los alemanes y la otra, por los italianos. Los alemanes, siguicndo un plan prociincebido, proyectaban germanizar de la noche a la tnanana la parte ocupada, segun la orden dc Hitler: “Hacedme esta tierra alemana otra vez!” A los eslovenos les fueron quitados todos los dercchos y se prohibid el uso de su idioma. Prontc los ocupan-tes motvilizaron a los jovenes; los intelectuales fueron encarcelados y enjuiciados, cspecialmentc los sa-cerdotes quc hahian sido desde siglos forjadores de la conciencia nacional, y al rcstoi de la poblacion la trasladaban en masa a Bosnia, Scrvia, Polonia y a trabajos forzados a Alemania. En lugares despibla-dos instalaron a alemanes de Bcsarabia. En 1942 la parte del territorio ocupada por los alemanes, fue inciorporada al Reich. Los italianos anexarom su par-tc, dandole el nombre de Provincia di Luhiana. El sis-lenn italiano de opresion fue, en un principio, mas disimulado y astuto. ZGRADILI SMO CERKEV MARIJE POMAGAJ Od leta 1945 naprej gradi naša begunska skupnost svojsko vejo na deblu svetovne Kristusove Cerkve. Po 29. letih pa je dogradila tudi vidni izraz duhovnosti vernikov — tvarno Cerkev iz kamna, opeke, železa ter človeškega Uftia in rok. Resnično je bila tudi ta tvarna zgradba grajena skozi celih 29 let. Moremo celo reči, da je iz več cerkva vzklila nova osrednja cerkev. Vetrinjska cerkev, taboriščne kapele zgrajene iz neobdelanega lesa ali Preostale pločevine druge svetov-Vojne; vojaški šotori ali predelana baraka, ki je še za časa prve svetovne vojne bila krov sestradanim vojnim ujetnikom; ladijske kapele in pozneje sposojeno cerkve od gostoljubnih argentinskih redov; pa zopet baraka 'n na predzadnji postaji kletišče; Vse to je bila različno oblikovana misel, nikdar izruvana iz srca begunca, nikdar spokojna — misel o skupnem svetišču, ki naj po-Veliča na zunaj naš skupni iz-v°r, ki se je spočel v majskih dneh petinštiridesetega leta in ki naj bo naročje naših skupnih namer, katerih obzorje je skrito v božji Previdnosti. Dozidati cerkev je bilo le zadnje in najkrajše obdobje v rasti in zore- nju temeljne zamisli. Potujoča begunska družina je nosila to zamisel skupaj s podobo Marije Pomagaj z Brezij. Kjerkoli je bila naša romarska kolona prisiljena počivati, v Vetrinju, Lienzu, Špi-talu, Monigu, Forliju, Seniga-lliji, Serviglianu, Bariju, Bar-letti, Riccioneju, Bagnoliju in še drugod, povsod je bila Mati božja zadovoljna z istim krovom, liod katerim je ustavil korak slovenski protikomunistični begunec. Pod vsakim zakloniščem smo si tudi zagotavljali, da bomo svoji Materi in svojemu rodu zgradili lepši in stal ne j ši dom. Dolga begunska pot je prispela na vrh in kot nekdaj naši očetje, ki so postavljali cerkve na vrhove slovenskih gora, tako mi v tej ravninski deželi postavljamo cerkev Mariji Pomagaj na časovnem vrhu naše poti. Verovali smo leta in leta v ta trenutek in zaradi verovanja smo doživeli na sebi božji čudež — slovensko ljudstvo gradi Kristusu, Cerkvi in sebi nova. svetišča, ki niso rojena iz ponosa in razkazovalnosti, temveč iz hvaležnosti in neskaljenega verskega prepričanja. Zgradili smo cerkev — grajenju Cerkve ni konca nikoli. Prvo le lažje, drugo zahteva od nas mnogo več kot misli, denarja in časa. Cerkev iz snovi je potrebna duhovni Cerkvi, ni pa nujna za njeno bivanje. Do sedaj nam je bila dana božja milost, da smo kljub pomanjkanju tvarnega svetišča ohranjali živa duhovna svetišča. Vnaprej nam je skrbeti za cerkev in Cerkev, da se ne bi zgodilo, da tempelj iz kamna ne bi bil v službi gradnje Kristusovega telesa, ki smo mi, udje duhovne Cerkve. Cerkev more biti vogelni kamen našega občestva ali tudi kamen spotike. Vogelni kamen je izbran vzet iz trdne skale, izklesan, vzidan na določenem mestu in kraju in hrani v sebi namene, ki mu jih je vklesal zidar, da more biti nositelj močne stavbe. Kamen spotike leži brez namena, zdaj na sredi zdaj na kraju poti, kamor ga pač kdo porine, z vtisnjenimi kletvinami tistih, ki so se ob njem spotaknili. Da bo cerkev iz snovi tudi temeljni kamen duhovne Cerkve, mora versko občestvo skrbeti, da bodo kamni živi in topli. Stavba bo živa, dokler bomo mi živi udje Kristusove Cerkve; dokler bo cerkev naša potreba. Kamni bodo topli, dokler bomo mi cerkve veseli. Potreba in veselje pa se bosta ohranjevala, dokler bo slovenski rojak v tej deželi veroval in želel svoje bogočastje opravljati na slovenski način in v zvezi s slovenskimi sorojaki. Vera nam je ena in ista, izražanje verovanja različnih narodov pa je različno. Cerkev bo domača, dokler se bodo v njej prelivali glasovi slovenske besede in slovenskega petja, dokler bo v njej rojak pred Bogom v slovenski drži; dokler bo okrasitev delo slovenskega čutenja. Svetišče se ne zida za en dan, temveč za dobo, dokler traja potreba, nato sc po sodobnem pojmovanju proda za poslovno podjetje ali se spremeni v muzej. Marija pomagaj, da se to nikdar ne bi pripetilo cerkvi Marije Pomagaj. -nr- MARIJA V ŽIVLJENJU NAŠEGA NARODA Češčenje Marije, božje Matere, je' važen, naj lepši del slovenske zgodovine.Že tedaj, ko so se Slovenci pokristjanili, so začeli zaupno častiti Marijo. V veselih in žalostnih dnevih so se ji priporočali. K njej, ki je Zmagalka krivih ver, so se zatekali naši predniki posebno tedaj, ko je bila v času protestantizma in turških napadov, v nevarnosti njihova vera. Marija jim je vedno odpirala svoje materinsko srce, sprejema- la usmiljeno njihove prošnje, jih zvesto spremljala na njihovi težki nevarni življenjski poti in jim neutrudljivo delila svojo pomoč in ljubezen. Vse Mariji posvečene cerkve in božje poti, njene kapelico in njena znamenja na slovenski zemlji, njeni prazniki, meseci, šmarnična in rožnovenska pobožnost, skupna romanja v domovini in v tujini so zgovorni dokazi velikega zaupanja našega naroda v Marijo, bo- Začetna šolska maša v novi cerkvi Marije Pomagaj (foto Marko Fink) žjo in našo mater, našo zvesto spremljevalko, pomočnico, tolažnico in kraljico. Dodajmo še vse spomenike, kipe, podobe in slike, posvečene Mariji; knjige, ki so iih o njej napisali slovenski pisatelji; vse slovenske pesmi, ki opevajo in poveličujejo Marijino slavo, pa bomo spoznali, da je življenje našega naroda neločljivo združeno z Marijo. Ko bi z naše slovenske zemlje odstranili vse Marijine cerkve, kapelice, vse njene kipe in slike, vsa njena znamenja; knjige ki pišejo o njej, uničili njene pesmi; zatrli njene praznike, pobožnosti in molitve, bi naša slovenska zemlja postala nesrečen dom, iz katerega so pravkar odnesli najbogatejši del naše zgodovine in našega slovenskega življenja. Brezje Brezje v domovini so velikega pomena za vse verne Slovence, ker so žarišče in središče pobožnosti do Marije Pomagaj. Na kraju, kjer so danes Brezje, je prej stala preprosta cerkvica sv. Vida. Bila je podružnica župnije Mošnje. Njen stranski oltar je bil posvečen sv. Antonu Pu-ščavniku. Mošenjski župnik Urban Ažbe je že leta 1800 dal postaviti novo stransko kapelico in jo posvetil Mariji Pomagaj. Na steno je dal naslikati posnetek Cranachove Marije Pomagaj. Leta 1814 pa je slovenski slikar Leopold Layer v ječi naredil zaobljubo, da bo naslikal Mariji novo podobo, če ga bo rešila iz ječe. Marija je njegov pogoj spolnila. Rešila ga je ječe. Tedaj je tudi slikar Layer spolnil svojo zaobljubo. Naslikal je čudovito lepo podobo Marije Pomagaj. Marija drži v naročju svojega Sina. Njene in Jezusove oči, polne u-usmiljenja in dobrote, gledajo na nas in nas spremljajo, kamor koli gremo. Ta Layerjeva slika je v slovenskih srcih budila vedno večje zaupanje v Marijo Pomagaj. Vedno več Slovencev je prihajalo na Brezje. Začela so se čudežna usli-šanja in ozdravljenja. Toda še več ko telesnih je Marija na Brezjah izprosila dušnih ozdravljenj. Za duše romarjev, ki so v vedno večjem številu prihajali na božjo pot, je v začetku skrbel mošenjski župnik s pomočjo drugih duhovnikov. Pozneje je ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič 9. oktobra 1898 blagoslovil samostan, kjer so se naselili očetje frančiškani, ki še danes skrbč za to največjo slovensko božjo pot. Temeljni kamen za novo, veličastno cerkev Marije Pomagaj na Brezjah pa je že 9. oktobra 1889 blagoslovil tedanji ljubljanski škof dr. Jakob Missia. Cerkev je pomagal zidati ves slovenski narod. Na praznik rožnovenske Matere božje, 7. oktobra 1900, pa jo je dr. Jakob Missia, ki je bil tedaj že goriški nadškof, posvetil. Ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič, ki je sklenil že ko je prevzel ljubljansko škofijo, da bo vodil Slovence po Mariji k Jezusu, je na 'angelsko nedeljo, 1. septembra 1907, ob navzočnosti velike množice Slovencev in Slovenk s krasnima zlatima kronama kronal Marijo Pomagaj in božje Dete v njenem naročju. S tem je ves slovenski narod opozoril, naj Marijo Poma- gaj na Brezjah izbere za svojo kraljico. Že pred drugo svetovno vojno je prihajalo že okoli 200 tisoč romarjev vsako leto na Brezje. Ko so med prvo svetovno vojno naši možje in fantje odhajali na bojišče, so jim žene in sestre dajale v spomin svetinje in podobice Marije Pomagaj. Večkrat so potovale peš na Brezje, da bi jim izprosile srečno vrnitev; če bi pa to ne bila volja božja, srečno večnost. V maju cveto v Sloveniji šmarnice. ^ njimj kvase Marijine podobe Ves čas so žene in dekleta molile rožni venec, vmes pa prepevale Marijine pesmi. Ko so na vso moč utrujene prišle zvečer na Brezje, si niso privoščile ne primerne hrane ne potrebnega počitka. Vso noč so prečule, prepevale Marijine pesmi in molile za može in brate, ki so bili na bojnem polju. Na Brezje so potovali Slovenci še na druge načine: z vlakom, na vozovih, v zadnjem času tudi z avtomobili. Toda romarji niso prihajali samo iz Gorenjske, Dolenjske in Notranjske, ampak tudi iz Štajerske, Koroške, Gorice in Trsta. Vsako leto je' prišlo na Brezje veliko Štajercev. Večkrat so ti romarji vso noč prečuli v molitvi, navdušeno prepevali Marijine pesmi, opravili sv. spoved, drugi dan zgodaj zjutraj pa se udeležili sv. maše in prejeli sv. obhajilo. Utrujeni, toda srečni, potolaženi, polni upanja so se s svetinjicami, podobicami in drugimi spominki Marije Pomagaj na Brezjah vračali domov. Te spominke so dali domačim in jim pripovedovali, kaj so doživeli na romanju. Tudi vestfalski in ameriški Slovenci so večkrat prišli obiskat Mariio Pomagal na Brezjah. A-meriški Slovenci so skunai z drugimi slovenskimi romarii 26. julija 1931 na Brezjah prosili ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, da bi tudi v ljubljanski škofiji začeli uradni postopek, da bi bil veliki misijonar, škof Friderik Baraga razglašen za blaženega. Marija potuje po Sloveniji Kmalu potem je tudi Marija Pomagaj začela romati po Sloveniji. Od 28. do 50. junija 1935 je bila v Ljubljani pokroviteljica evharističnega kongresa. Na poti tja ip nazaj so jo Slovenci in Slovenke izredno lepo sprejemali in jo navdušeno pozdravljali. Spomladi leta 1941 je Marija drugič zapustila Brezje in se pred nemško silo umaknila na Trsat. Dve loti je ostala tam. Ko je bil naš narod v največji stiski, se je vrnila s Trsata. Dne 29. maja 1943 je spremljala spokorno procesijo na Rakovnik. Drugi dan ob desetih dopoldne je škof dr. Gregorij Rožman po pridigi med svojo škofovsko mašo pred milostno podobo Marije Pomagaj slovesno posvetil sebe, ljubljansko škofijo in svoj trpeči slovenski narod Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Marija Pomagaj ie potem štiri leta ostala na oltarju sv. Dizma v ljubljanski stolnici in s svojo materinsko ljubeznijo združevala, dvigala in tolažila žalostna in potrta slovenska srca. Šele 15. junija 1947 se je vrnila nazaj na Brezje med gorenjske gorč in planine, odkoder razliva med Slovence domš, v zamejstvu in v tujini dragocene zaklade svoje materinske dobrote in ljubezni. Marija med begunci in izseljenci Ko so v začetku maja množice slovenskih beguncev, med katerimi smo bili tudi mi, začeli zapuščati domove in odhajati na Koroško, da bi rešili vero in življenje, so vzeli s seboj v tujino tudi Podobe in slike Marije Pomagaj z Brezij. Vse begunce, tiste, ki so bežali v Avstrijo, in tiste, ki so šli v Italijo, je spremljalo izredno zaupanje v Malijo Pomagaj. Pred njenimi podobami so zlasti iskali tolažbe , očetje in matere listih sinov in mlade žene tistih mož domobrancev, ki so jih tuje oblasti izročile na koncu maja :045 komunističnim voditeljem v Jugoslaviji. V vseh taboriščih v Avstriji in Italiji, kjer je bilo več slovenskih beguncev, so s pomočjo slovenskih duhovnikov poskrbeli za kapelo in v glavni oltar postavili sliko Marije Pomagaj z Brezij. Tako so bila skoraj vsa slovenska begunska taborišča male' Brezje. Materinsko srce Marije z Brezij je združevalo slovenske begunce v eno družino in jim dajalo moč, da na težki begunski poti niso omagali. Podobe1, slike Marije Pomagaj z Brezij so jih tudi spremljale' iz begunskih taborišč preko morja v dežele, kjer so se stalno naselili. Tako smo slovenski izseljenci v Argentini imeli lepo sliko Marije Pomagaj najprej v leseni, potem v zidani kapeli Slovenske hiše. Zdaj jo imamo v novi cerkvi Marije Pomagaj. Rožmanov zavod v Adrogue Adrogue v provinci Buenos Aires v Argentini je kraj, ki je važen zato, ker so tu semeniške Brezje. V zidani kapeli je zelo lepa slika Marije Pomagaj z Brezij. Naslikal jo je rajni mladi slikar Podoba Marije Pomočnice kristjanov, katere praznik obhajamo 24. maja Marijan Koritnik. Tu je tudi zavod škofa dr. Gregorija Rožmana, ki vodi mlade slovenske fante po Mariji h Kristusu. Tudi v cerkvi Marije Pomočnice v Don Boskovem zavodu je nov marmornat oltar, ki ga je moronski škof dr. Mihael Ras-panti 3. januarja 1960 posvetil Mariji Pomagaj. Slovenci iz okolice se radi sem zatekajo po pomoč. Slomškov dom in Pristava Slovenci, ki so se' naselili v Ra-mos Mejia in okolici, so prinesli iz Spitala na Koroškem v Argentino lepo sliko Marije Pomagaj, ki jo je naslikal, kakor pripovedujejo, slikar Jerina v begunstvu. Pred to sliko so imeli slovenski begunci v Špitalu božjo službo. To sliko so izročili tedanjemu dušnemu pastirju za Slovence v tem kraju, gospodu Janezu Kalanu. Ta je prosil župnika v Ra-mos Mejii, da bi smel namestiti to podobo na vidnem mestu v stranski kapeli na desni strani velikega oltarja. Župnik je to rad dovolil. Ko je bila slika Marije Pomagaj postavljena na svoje mesto, so se Slovenci začeli zbirati pred njo, jo krasiti in se njenemu varstvu priporočati. Ker je bila ura za božjo službo prezgodnja, je rajni dušni pastir Janez Kalan začel delati na to, da bi smel imeti redno službo za Slovence v Slomškovem domu. Do- segel je uspeh. Nepopisno je bil srečen, ko je pred to sliko Marije Pomagaj prvikrat maševal samo za Slovence. Slovenci radi obiskujejo božjo službo v Slomškovem domu. Marija Pomagaj jih s svojim Sinom blagoslavlja in združuje' v eno božjo družino. Lep posnetek podobe Marije Pomagaj z Brezij imajo tudi na Slovenski pristavi, kjer se zbirajo ob nedeljah in praznikih k božji službi Slovenci s Castelar-ja, Morona in iz drugih bližnjih krajev. Lujan Lujan je največja argentinska Marijina božja pot. Tja romajo vsako leto drugo nedeljo v maju Slovenci v Argentini. V kapeli, desno od glavnega oltarja je našla svoje zavetje slika Marije Pomagaj, ki je ^elo rajnega slikarja Marijana Koritnika. Tu sprejema, uslišuje in tolaži slovenske izseljence, ki pridejo sami ali v majhnih skupinah k njej. Na glavnem slovenskem romanju drugo nedeljo v maju pa spremlja podoba Marije Pomagaj na prestolu našo mogočno procesijo, v kateri jo nosijo slovenski fantje. Men doza Slovenci, ki so sc po prihodu v Argentino naselili v Mendozi, so že 3. decembra 1950 ustoličili podobo Marije Pomagaj na stene božjepotne cerkvice v samotnem kraju Challao. Skoraj vsi Slovenci vsaj enkrat v letu obiščejo Marijo Pomagaj v tej cerkvici in jo prosijo pomoči in varstva zase in za svoje domače. Ameriške Brezje v Lemontu Ameriške Brezje v Lemontu so velikega pomena za versko življenje naših izseljencev v Severni Ameriki. Preden so slovenski izseljenci zapustili svoje domače in svojo domovino, so se navadno šli poslovit tudi k Mariji na Brezje. Zavedali so se, da bodo zelo potrebovali njenega varstva na poti in v tujini. Zato so Marijo Pomagaj že pred 50. leti prosili: „Za nami pridi, Marija!" Marija je njihovo prošnjo spolnila. Spomladi leta 1924 so se v Lemontu naselili slovenski frančiškani. Prvo leseno cerkvico v čast Marije' Pomagaj je postavil Pater dr. Hugo Bren. Milostno Podobo v Lemontu Je naslikal frančiškan pater Blaž Farčnik. Ko je bil škof dr. Anton Bonaventura Jeglič na evharističnem kongresu v Chicagu, je obiskal tudi ameriške Brezje v Lemontu. Tam je 27. junija 1926 slovesno kronal milostno podobo Matije Pomagaj. Meseca julija 1926 je bil tu vseslovenski katoliški shod, ki je zelo pospešil delo, da hi bil Baraga proglašen ea blaženega. Leta 1954 je bil v Le- montu marijanski kongres, ki je' v srcih ameriških Slovencev razvnel in poglobil češčenje Matere božje in ljubezen do nje. Na ameriških Brezjah v Lemontu je ljubljanski škof 3. julija 1955 slovesno obnovil posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu in izročil Mariji Pomagaj dve krasni knjigi s podpisi slovenskih izseljencev, razkropljenih skoraj po vsem svetu, s katerimi sebe in pa svoje posvečuje Marijinemu brezmadežnemu Srcu in se izročajo posebnemu varstvu Marije Pomagaj. Ameriške Brezje v Lemontu so res središče in žarišče' Marijinega češčenja za slovenske iz- ltomanje v Lujanu seljence v Severni Ameriki. Posebno vabljive in privlačne točke zanje' so: Rožnovenska dolina z rožnim vencem sedmerih Marijinih radosti, kip fatimske Matere božje s krono in Lemontski grič, kjer so 23. novembra 1959 pokopali velikega Marijinega apostola, ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Očetje frančiškani so se pa tudi zavedali izredne važnosti dobrega slovenskega tiska za naše izseljence. Zato je že pater Kazimir Zakrajšek začel izdajati mesečnik Ave Maria, ki je že leta 1958 obhajal petdesetletnico, odkar izhaja. Frančiškani izdajajo vsako leto tudi Koledar Ave Maria. Teh koledarjev je izšlo 45. Slov. kapela v Washingtonu Preden se poslovimo od Severne Amerike, ne smemo pozabiti, da so ameriški Slovenci v narodnem svetišču v Washingtonu, ki so ga zgradili ameriški škofje na čast Brezmadežni, ob tisočletnici pokristjanjenja, Bogu v zahvalo in Slovencem v ponos, postavili zelo lepo kapelo. Na steni te kapele je slika Marija Pomagaj, na podstavku pod njo pa napis: ..Marija Pomagaj z Brezij, prosi za nas.“ Ko je slovenski duhovnik Jurij Trunk star 100 let, zagledal to sliko, je zapisal besede: „Dragi slovenski rojaki! Ko nam je gospod Vital Vodušek prinesel sem v A- meriko podobo brezjanske Matere božje za Slovensko kapelo v VVashingtonu, nam je prinesel del domovine. Pozdravljena, Mati božja z Brezij! Ti si nam domovina. Naj vsem rojakom Slovencem deli milosti iz Slovenske kapele v Washingtonu.“ Tako imajo tudi Slovenci v glavnem mestu Se-Severne Amerike svoje Brezje. Kanada V Torontu v Kanadi so slovenske kanadske Brezje. Slovenci v Kanadi so že med drugo svetovno vojno mislili na svojo slovensko cerkev. Po drugi svetovni vojni se je v Torontu in drugod v Kanadi naselilo veliko novih slovenskih naseljencev. Potrebovali so slovenskega duhovnika Ko je prišel med nje lazarist dr. Jakob Kolarič, mu je torontski nadškof kardinal Mc Guian zaupal skrb za slovenske vernike. V začetku je bila božja služba za Slovence in Hrvate v cerkvi Marije fiensto-hovskc samo dvakrat, trikrat na mesec, pozneje pa je bila nekaj časa • vsako nedeljo. Po zaslugi škofa Gregorija Rožmana so pa slovenski izseljenci od 1. adventne nedelje 1949 imeli vsako nedeljo in vsak praznik božjo službo v najstarejši cerkvi Karmel-ske Matere božje, ki jo vodijo re-demptoristi. Tedaj so pa slovenski verniki sami dali pobudo za novo slovensko cerkev v Torontu. Nadškof in kardinal je upošteval to pobudo in dal dovoljenje za novo cerkev in za novo samostojno slovensko župnijo. Prvi župnik je bil dr. Jakob Kolarič. Že 10. februarja 1953 je začel voditi samostojne župnijske knjige. Začeli so zidati cerkev. Delo je hitro napredovalo. Na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja 1. 1954 je za sklep Marijinega leta škof dr. Gregorij Rožman ob sedmih zvečer že opravil prvo sveto mašo. Dne 19. decembra 1954 je bil slovesen blagoslov nove slovenske Marijine cerkve. Milostna podoba Marije Pomagaj je delo frančiškanskega slikarja patra Blaža Farčnika. Tako imajo vsi Slovenci v Kanadi v Torontu svoje kanadske Brezje z Marijo Pomagaj, ki jim deli svojo pomoč in varstvo v težavah in nadlogah. Slovenska cerkev v Buenos Airesu Slovenci v Argentini imamo že novo cerkev, ki je posvečena Mariji Pomagaj in našim žrtvam. Imamo nove Brezje. Zato težko pričakujemo njenega slovesnega blagoslova, čutimo, da posebno v tujini potrebujemo matere, ki nas bo učila živeti, moliti, delati in trpeti. Želimo, da bi Marija Pomagaj v cerkvi Slovenske hiše združevala vse Slovence v Argentini v eno božjo družino, ki bo vedno enega sred in enega duha, kakor so bili prvi kristjani. Gregor Mali MOLITVENI NAMEN ZA MAJ Splošni: Molimo, da bi sredstva družbenega obveščanja pospeševala resnico in ljubezen. Misijonski: Molimo, da bi družbena občila pospeševala posebno duhovne dobrine v azijskih deželah ,,Tretjega sveta." Pavel VI.: „Ljubil me je..." Ko se nekdo začne resno zanimati za Jezusa Kristusa, ga ne more več pustiti. Zmeraj mu se manjka kaj spoznati, še kaj povedati o njem, in vedno še ostane večina nespoznana in neizražena. Sv. Janez evangelist ravno v tem prepričanju sklene svoj evangelij : „Je pa še mnogo drugega, kar je storil Jezus; in ko bi se vse to popisalo vsako posebej, mislim, da bi ves svet ne obsegal knjig, ki bi jih bilo treba napisati." (Jn 21, 25). Kristus je z nami tako bogato in globoko združen — in mi z Njim—, da smo v vesti dolžni ga vedno bolj spoznavati in ljubiti. V Soli pri sv. Pavlu Če bi nas vprašali, katera je osrednja misel krščanske vere, kaj bi odgovorili? Pojdimo v šolo k sv. Pavlu in vprašajmo njega za odgovor. To že vemo, da sta dve vprašanji nerešljivi za naš razum. Prvo je, da je krščanstvo verski pojav. To pomeni, je most, ki se pne med dvema bregovoma, tesno povezanima med seboj, čeprav neskončno različna — Bog na eni strani in človek na drugi. In drugo vprašanje je, da je krščanstvo kot verski pojav tudi skrivnosten pojav. Za odgovor poiščimo dva stavka v pismih sv. Pavla. Bog, pravi sv. Pavel, ko piše Kološanom, mi je zaupal nalogo, da dopolnim božjo besedo in oznanim »skrivnost, ki je bila skrita od vekov... to je namreč Kristus pri vas, upanje slave... (1,26). Drugi navedek, ki tudi pojasnjuje, kaj je vsebina razodete skrivnosti, vzemimo iz prvega pisma Korinčanom, v katerem beremo, da je krščansko oznanilo razodetje večne božje skrivnosti za odrešenje sveta (gl. 1 Kor 2, 6—7). In v čem je ta skrivnost, ki se je ob dopolnitvi časov razodela v človeški zgodovini? To je skriv- nost Ljubezni! Ljubezen, skrita za kulisami na odru vidne narave, kjer „nas gledajo zvezde", a kjer je tudi Oče, ki je v nebesih, kjer je Bog, „bogat v usmiljenju zaradi svoje velike ljubezni, s katero nas je ljubil.. (Ef 2, 4) in kot pripominja evangelist sv. Janez, „Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje" (Jn 3, 16). Kristus mora hiti sred išče pozornosti Skrivnost krščanstva je vseo-drešujoča božja ljubezen in torej tudi Kristusova, kateri „me je ljubil in dal zame samega sebe" (Gal 2, 20). To je vera, ki jo je ustanovil Jezus Kristus: vera, ki ima svoj začetek v neskončni božji dobroti in svoj višek v Jezuso-vi daritvi na križu, kjer je postal žrtev za naše zveličanje. Učlovečenje, jaslice, dosežejo svoj cilj v odrešenju — na križu. To sta dve skrivnosti, ena skriv-Uost življenja in druga, skrivnost smrti, obe pa nepogrešljiva sestavna dela včlike drame o večni Ljubezni. Kot je Kristus glavni igralec te edinstvene in neponovljive dra-die, tako bi moral biti do konca Sveta središče pozornosti človeš-kih src (gl. Ef 1, 10). To, da nas je Bog prvi ljubil (1 Jn 4, 10) in da je Kristus dal samega sebe v odkupnino — to je bistveni značaj in svojski znak naše vere', to je nagib, da tudi mi odgovorimo z našo ljubeznijo (2 Kor. 5, 14): „Vnema nas ljubezen Kristusova". Prejmite naš apostolski blagoslov. ■ 1 m Ob nedeljah sem že večkrat opustila mašo. Nisem bila razpoložena zanjo. Ko sem potem enkrat šla k spovedi, mi je duhovnik moje ravnanje' potrdil kot pravilno: kadar ne čutim nobene potrebe po maši ali pa nisem prav razpoložena zanjo, jo lahko opustim. Zato se te opustitve nedeljskih maš tudi nisem več spovedovala, ampak sem naslednjo nedeljo mirno šla k obhajilu. Pa še nekaj me odbija od opravljanja verskih dolžnosti: ravnanje enega mojih staršev. Vsako nedeljo je pri maši, izven cerkve pa ob vsaki priliki govori proti veri, Cerkvi in duhovnikom. Po drugi strani imam pa neko prijateljico, ki ne hodi več v cerkev, pa je srčno dobra in iz njenih ust ni slišati žal besede' proti nikomur. S. Draga S.! Tvojega opuščanja nedeljske maše ne odobravam. Bolj kot tebe pa dolžim tistega duhonvika, ki ti je dal takšno navidezno svobodo. V tem primeru ti duhovnik ne posreduje cerkvenega nauka in ga zato ne smeš imeti za svojega vodnika. Pravilen nauk je drugačen •n upam, da ga tudi ti poznaš; težko šmo obvezani biti vsako nedeljo in zapovedan praznik pobožno pri sveti maši. Takšen je cerkveni zakon, ki ga do sedaj še nobena cerkvena oblast ni odpravila ali spremenila. Res je le, da sc slišijo glasovi, da bi Cerkev morda sčasoma to zapoved nekako omilila — kako in kaj, nihče' ne ve — a do sedaj velja še v celoti dosedanji cerkveni zakon. Tudi sam poznam nekai duhovnikov, ki bi se radi imeli za zakonodavce ali pa vsaj za avtentične razglagalce cerkvenih zapovedi. Če' nas učijo kaj, kar je proti cerkvenemu nauku, so slepci in če slepec slepca vodi, oba padeta v jamo. Potem pa govoriš, da včasih nisi dobro razpoložena za mašo, da rič ne čutiš pri maši, ali pa vsaj nič posebnega. Na to ti odgovar- jam: dolžnost je treba izpolniti brez ozira na to, v kakšnem razpoloženju se ravno nahajam, čutna in čustvena pobožnost niso odvisne °d nas, pa tudi niso prav nič bistveno potrebne za pravo bogočastje. Izpolnitev dolžnosti kot takšna je zadeva volje, podprte od božje' milosti, ne pa naših čustev, našega razpoloženja. Se mar na drugih Področjih svojega življenja ravnamo predvsem po razpoloženju? Ali Kreš v šolo ali pa na tvoje poklicno delo samo takrat, kadar se' čutiš za to razpoloženo? Potem je možno, da te kmalu odslove iz šole ali pa iz službe. Pa če bi tvoja mama doma kuhala takrat, kadar bi bila za to čustveno razpoložena, ne vem, če bi pri vas jedli trikrat na dan. In tako dalje! Če to dokazovanje brez težav razumeš, ko gre za vsakdanje naše dolžnosti, ti ne bo težko razumeti, da je tudi na verskem področju tako In še predvsem na verskem področju, ki je od vseh najbolj važno. Potem pa se da nekaj razpoloženja za mašo tudi ustvariti, če bi tvoja mama mislila samo na to, koliko jo stane neprestano kuhanje, ne bo seveda posebno dobro razpoložena za to delo. če pa med kuhanjem misli na to, kako bo naredila veselje svojim dragim domačim, ko bodo lačni prišli iz šole ali pa iz dela, ji bo kuha šla vse drugače od rok in ji bo delo kmalu v veselje. Tako tudi ti! če se nesno zamisliš v to, kaj je sv. maša, če sc poskušaš res duhovno vživeti v to, kar se godi na oltarju, potem si težko mislim, da bi ti srce ^ad 40 otrok je nastopih) v igri Desetnik in sirotica. ki jo je za začetek šolskega leta pripravila Slomškova šola (fo(to Marko Fink) ostalo povsem mrzlo. Pa če bi se tudi to kdaj zgodilo iz kakršnegakoli razloga: tudi tedaj bo tvoja pozorna prisotnost pri sv. maši Bogu všeč, ker bo pač izraz Tvoje zveste ljubezni, ki ne išče svoje tolažbe pri verskem živjenju, ampak edinole božjo čast. Kar zadeva ravnanje enega tvojih staršev, rednega obiskovalca nedeljske maše1, zunaj cerkve pa ne ravno dobrohotno razpoloženega do Cerkve, duhovnikov itd., nobeden od naju takšnega ravnanja ne odobrava. Tudi če ima res kaj proti duhovnikom, tega ne bo razglašal na veliki zvon. Še najmanj bo o tem govoril pred svojimi otroki. Kako naj imajo potem ti mladi ljudje, ki tako zelo potrebujejo pomoči v verskih in moralnih krizah svoje dobe, zaupanje do duhovnikov7, če jim pa prav starši sami to zaupanje brez potrebe rušijo. Možno bi bilo, da bi starši res kdaj morali spregovoriti tudi resno besedo s svojimi otroci o kakšnem duhovniku. Toda pravilno prikazanje tudi duhovnikove slabosti ne bo vzelo zaupanja v duhovnike kot takšne, kot ga vzame tisto površno in posplošeno govorjenje proti njim. Saj isto velja tudi z ozirom na starše! če npr. oče ruši pri otrocih zaupanje do matere, s tem da brez potrebe odkriva njene slabosti in napake, potem škoduje vzgoji lastnih otrok. Končno pa, če moreš, ne oziraj se toliko po drugih. Vrši svojo dolžnost, tudi če je drugi ne! Tudi v tem se1 pokaži samostojno! Kdor se le preveč spotika nad drugimi, ima redno sam ranjeno vest. Tudi v Kristusovem času so bili ljudje, ki so slab zgled farizejev in drugih judovskih veljakov hoteli imeti za ščit, za katerim bi se radi skrivali. Pa jim je Kristus dejal: Izpolnjujte, kar vam naročajo, po njih zgledu se pa ne ravnajte! Občuduješ dobroto in poštenost svoje prijateljice, čeprav se je otresla ..verskih predsodkov", kot se danes pravi. Njena srčna dobrota naj ti le bo zgled in vzor, ne pa njena nevera, če je pustila vero po svoji krivdi, je bolj vredna sočutja kot občudovanja, človeku brez vere nekaj bistvenega manjka, čeprav tega ne čuti. Vendar je upati, da je tvoja prijateljica le začasno odložila svojo vero, ker je morda še nikdar ni zavestno in osebno sprejela. Težko si mislim, da ne' bi v svoji plemenitosti prej ali slej zadela ob najgloblja vprašanja življenja, na katera pa more dati zadovoljiv odgovor le vera-Če bo le iskreno iskala resnico, bo tudi njeno srce začelo čutiti tisto praznoto, ki jo more edino Bog izpolniti. Ali ne bi bilo lepo. Če bi ji pri tem mogla pomagati prav ti? A. Kukoviča NOV OBRED ZAKRAMENTA SV. POKORE Kongregacija za bogoslužje je 7. februarja 1974 izdala nov obred zakramenta sv. pokore. Novi obred predvideva dva načina prejema zakramenta svete Pokore: posamič in skupaj. Spoved posamič Individualni način, ki je v mno-kočem podoben dosedanjemu, je lahko daljši ali krajši. Daljša oblika predpostavlja, da je na Voljo dovolj časa. Duhovnik in spovedanec najprej skupaj molita, nato eden od njiju prebere kratek odlomek iz svetega pisma. Sledi spoved, naložitev pokore in Primeren pouk ter obuditev ke- sanja, za katero novi obred prinaša več oblik, ki so vzete iz svetega pisma. Bolj kot sedanji izraža skrivnost odrešenja: usmiljenje Očeta, ki po smrti in vstajenju svojega Sina deli milost sprave, razliva Sv. Duha in po Cerkvi deli odpuščanje grehov. Po odvezi se spovedanec z molitvijo Bogu zahvali za milost odpuščanja, nato ga duhovnik odslovi. Če dušnopastirski razlogi zahtevajo, je možna tudi krajša oblika. Duhovnik lahko nekatere dele opusti ali skrajša, v celoti pa se ohrani spoved grehov, naloži-v pokore, obuditev kesanja, odveza in odslovitev. Zavoljo! Kristusovega odrešenja 8Oio dosegli odpuščanje RCehov in spravo 1 Bogom Spoved skupaj Tudi za občestveni način prejema zakramenta sv. pokore sta dve obliki. Po skupni pripravi sledi v prvi osebna spoved ter osebna odveza, v drugi pa je zaradi važnih razlogov dovoljena splošna odveza brez takojšnje osebne spovedi. Pri prvi obliki je obred tale. Verniki se zberejo in skupno poslušajo božjo besedo. Po pridigi sledi izpraševanje vesti, ki naj človeku prikliče v spomin dolžnosti do Boga, skupnosti (Cerkve) in samega sebe. Skupna je tudi prošnja za odpuščanje, prav tako Gospodova molitev očenaš. Verniki, ki žele prejeti sv. zakrament pokore, nato opravijo osebno spoved pri duhovniku, ta pa jim naloži primerno pokoro ter podeli zakramentalne odvezo. Po končanem spovedovanju je skupna zahvala, blagoslov in odslovitev. Po drugi obliki je obred podoben prejšnjemu, le da je iz važnih razlogov dovoljena skupna odveza brez takojšnje osebne spovedi. Cerkev je že pred dvema letoma izdala posebna navodila o skupni zakramentalni odvezi. Dovoljuje jo v določenih primerih smrtne nevarnosti in tedaj, ko je zbrano večje število vernikov, ki bi se radi spovedali, ni pa dovolj duhovnikov. Verniki bi tako brez svoje krivde dalj časa ostali brez zakramentalne milosti oziroma brez sv. obhajila. V tem primeru je nujno, da se spovedanci vsaj splošno obtožijo svojih grehov, se jih kesajo, sklenejo poravnati storjeno škodo ali opustiti grešno priložnost. Vernik, ki se zaveda velikih grehov in je prejel skupno zakramentalno odvezo, mora nato čim preje opraviti osebno spoved ter že odpuščene grehe podvreči sodbi Cerkve. Cerkev je mnenja, da je taka odveza zlasti nujna v nekaterih misijonskih deželah ter v krajih, kjer je veliko pomanjkanje duhovnikov. Škofovskim konferencam in škofom — ne pa duhovnikom — pa daje možnost, da sami presodijo, ali so tudi v njihovih krajih nujni primeri. Novi obred prinaša tudi nekatere primere tako imenovanega spokornega opravila, ki naj vernike vzgaja k spokornosti in k spreobrnjenju (za adventni in postni čas, za otroke, mladino in bolnike ter tri splošne oblike spokornega bogoslužja). Ob koncu prinaša vzorec za izpraševanje vesti, in sicer v razmerju do Boga, bližnjega in sebe. Vzorec zelo dobro zajema tiste značilnosti današnjega življenja, ki jih mora kristjan najbolj upoštevati pri oblikovanju svoje človeške in duhovne osebnosti. Značilnosti obreda Glavne značilnosti novega obreda bi lahko izrazili v sledečih točkah. 1. Zakrament pokore je zakrament spreobrnjenja in sprave. Od človeka zahteva nenehno spreobrnjenje k Bogu, ki človeka kliče Po svoji dobroti in usmiljenju. Beseda „sprava“ hoče poudariti predvsem socialni vidik zakramenta pokore, v katerem se človek spravi ne samo z Bogom, ampak tudi s Cerkvijo, ki zaradi nezvestobe in grešnosti svejih udov trpi. Ta vidik je bil močno v ospredju v spovedni praksi v Prvih stoletjih. 2. Cerkev uvaja tako imenovana spokorna opravila ali občest-veno obliko prejema zakramenta svete pokore. S tem hoče vernikom pomagati, da se bodo na Prejem zakramenta bolje pripravili, da jih bodo spokorna opravila vzgajala v pravem spokornem duhu. Takšna opravila tudi najgloblje izražajo občestveni značaj, ki je' doslej bil nekoliko v ozadju. Zlasti naj le temu pripomore branje in premišljevanje svetega pisma. 3. V novem obredu zakramenta svete pokore prihaja do veljave Možnost in vrednost osebnega Pogovora med spovedancem in duhovnikom. Zato je obred, če je dovolj časa, nekoliko daljši. Važno vlogo ima pri tem tudi primeren prostor. Doslej smo bili več ali manj navajeni le na spovednico. Novi obred daje glede tega škofovskim konferencam svobodo in hkrati naročilo, naj presodijo, kaj je v njihovih okoliščinah najbolj primerno. Morda bo marsikdo ob novem obredu zakramenta svete pokore nekoliko razočaran. Verjetno je pričakoval več, recimo to, da bi bile dane večje možnosti glede skupne zakramentalne odveze. Vendar samo to ne rešuje vprašanja, kako naj bo zakrament v čim večjo duhovno korist. Zakrament sv. pokore' bo tudi v novi obliki posamezniku in skupnosti toliko v korist, kolikor si bo vsakdo osebno prizadeval za spreobrnjenje in mu bodo v tem prizadevanju tudi drugi stali ob strani v zavesti skupne poklicanosti k svetosti ter odgovornosti drug za drugega in za vso Cerkev. Ml, TU, SEDAJ V letošnjem letu 1974 poteče nekako 25 let, odkar se je glavni del ideološke ali politične emigracije naselil v Argentini. Naselitev se je pričela sicer že leta 1947 in končala 1950. a moremo reči, da sc je glavni del ali večina že izkrcala v buenosaireškem pristanišču nekako do srede 1949. V svojstvu političnih ali ideoloških emigrantov, nekateri pravijo tudi povojnih izseljencev, si je izbralo hote ali nehote Argentino kot deželo svojega novega bivališča 5.500 oseb. Od teh jih je bilo 5.282 registriranih pri Društvu Slovencev, ostali so pa prišli privatno. (Glej Franc Pernišek, Ob 25-letnici Društva Slovencev, Zbornik 1971/72, Buenos Aires 1973, str. 354). Od registriranih pri društvu je bilo 3.216 moških (61%) in 2.066 žensk (39%). Nad polovico vseh, to je 53%, jih je pripadalo starostni skupini od 20. do 40. leta, najlepši dobi življenja. Pozneje so začele za očeti prihajati tudi družine. Do začetka leta 1955 je prišlo 41 družin s 1^7 družinskimi /lani. (Fr. Pernišek. istotam str. 357). Toliko jih je bilo namreč registriranih pri društvu, nekaj pa jih je prišlo brez društvenega posredovanja. Smemo računati, da je prišlo k svojim očetom približno 200 družinskih članov in s tem bi število povojnih slovenskih emigrantov v Argentini doseglo 5.700 oseb. V naslednjih letih se je' nekaj posameznikov in družin izselilo v Avstralijo, Združene države, Kanado in dežele Za-padne Evrope, nekaj pa se jih je vrnilo domov v Slovenijo. Vendar se s temi odhodi prej omenjena številka skupne naselitve ni bistveno spremenila. Po 25 letih življenja v Argentini si lahko postavimo marsikatero vprašanje, kako je z nami. Veliko jih je. Skušajmo si odgovoriti na eno, ki je osnovnega pomena za naš življenjski obstoj, koliko nas .le danes po 25 letih naselitve ? Nas je več ali manj ? Odgovor nam morejo dati podatki o vitalnih dogodkih ali o naravnem gibanju med nami, v naši skupnosti. Vitalni dogodki Vitalni dogodki ali naravno gibanje se nanaša na poroke, rojstva in smrti v neki skupnosti, v tem primeru v naši skupnosti političnih ali ideoloških emigrantov v Argentini. V nadaljevanju navedeni podatki se nanašajo na zadnjih sedem let naravnega gibanja med nami. Povzeti so po verskem tedniku „Oz-nanilo“ in se nanašajo na koledarsko leto, to je od prve januarske do zadnje decembrske številke vsakega leta. Že vnaprej je potrebno opozoriti, da ti podatki niso točni, so približni, ker „Oznanilo“ gotovo ne registrira vseh vitalnih dogodkov med nami, a so kljub temu zelo blizu naši realnosti. V kolikor se navajajo podatki o stanju doma v Sloveniji, so povzeti po Mesečnem statističnem pregledu SR Slovenije št. 10, str. 6 -7, Ljubljana 1973. Ti podatki niso primerjalni s tukajšnjimi, a kljub temu nam lahko veliko povedo. a) Poroke Zakonske zveze so v teh letih sklepali in s tem ustanavljali nove družine večinoma mladi, ki so bili rojeni v begunstvu in emigraciji. Pri porokah moramo razlikovati, če sta oba novoporočenea Slovenca, ali pa gre za narodno-mešani zakon. V zakon je stopilo naslednje število slovenskih parov: leto porok 1067 16 1068 17 1060 22 1070 11 1071 13 1072 17 1078 14 Kot vidimo, sc število porok od leta 1960 zmanjšuje. Vsako leto je v naši skupnosti tudi vedno več narodnomešanih zakonov. Zaradi boljše preglednosti se ti podatki navajajo tudi po spolu novoporočenea. Narodnemešane zakone so sklenili: leta moški ženske skupaj 1067 5 1 6 1068 2 7 9 1060 4 3 7 1070 3 6 9 1071 4 4 8 1079 5 8 13 1073 4 10 14 V sedmih letih je sklenilo narodnomešane zakone 27 fantov in 39 deklet. Velik je porast v zadnjih dveh letih. Med fanti, ki sklepajo narodnomešane zakone, prevladujejo intelektualci, to je z višjo ali visoko izobrazbo. Precej jih je tudi med dekleti. b) Rojstva V ..Oznanilu" so registrirani krsti. Ker v naših časih otrok ni več krščen takoj po rojstvu in poteče morda par tednov, je lahko v začetku leta krščeni otrok bil rojen v preteklem letu, in ob koncu leta rojeni otrok krščen v naslednjem letu, se ta morebitna razlika z ozirom na časovno realna rojstva nekako izravna. Tudi v tem primeru se nanašajo podatki na rojstva v slovenskih družinah, to je, kjer sta oba starša Slovenca, in na rojene v na-rodnomešanih zakonih. Rojenih v slovenskih družinah je bilo: leta moških žensk skupaj 1967 19 28 47 1968 31 30 61 1969 19 19 38 1970 16 17 33 1971 15 18 33 1972 13 15 28 1973 24 22 46 Od leta 1968 število pada, le leta 1973 ponovno zaznamujemo precejšen porast. V narodnomešanih zakonih so bila registrirana naslednja rojstva: leta moški ženske skupaj 1967 3 — 3 1968 8 2 10 1969 5 4 9 1970 5 2 7 1971 3 3 6 1972 7 5 12 1973 2 5 7 Pri rojstvih v slovenskih družinah stopi posebej pred oči dejstvo, da se skoraj v vseh sedmih letih rodi več deklic kot fantkov. Ne gre pri tem, da bi bile deklice manj zaželene, ampak za splošno naravno de-stvo, da se rodi več fantkov, ker je potem že med novorojenčki več smrti med fantki in pozneje ■ med moškim spolom, tako da že v določeni življenjski dobi istega letnika in tudi na splošno prevladu- jejo ženske. Pri r o., s tv ih v Sloveniji v zadnjih letih je sorazmerje približno 51% fantkov m 49% deklic. Tudi v narodnomešamh družinah prevladujejo fantki skoraj vsa leta. Ko obravnavamo rojstva, ne moremo tudi mimo dejstva, da med nami prevladuje majhna družina. Povprečno šteje naša družina naj-več tri otroke, morda nekoliko manj, če se izrazimo v decimalnem številu. Pri skupnosti ali družbi' z normalno strukturo prebivalstva, ta številka komaj zadostuje za obdržanje istega števila prebivalstva, še pa naj ima družba porast mora imeti povprečno družina najmanj štiri otroke. Za našo skupnost je to še posebne važnosti. Za ilustracijo je morda koristno omeniti, da je prišlo med nami leta 1972 približno 4,9 rojstev na tisoč oseb, leta 1973 pa 8 rojstev. V Sloveniji je bilo leta 1971 16,4 rojstev na tisoč prebivalcev, leta 1972 pa 16,7 rojstev. c) Smrtni primeri V naši emigracijski skupnosti prevladujejo starejši kljub temu, da je: tudi precej mladih. Zaradi starostne strukture ob naselitvi ' Argentini imamo sedaj že toliko smrtnih primerov, kot nam povedo naslednje številke zadnjih sedem let: leta moški ženske skupaj 1967 35 22 57 1968 27 12 39 1969 32 13 45 1970 31 12 43 1,971 28 16 44 1972 34 22 56 1973 35 22 57 V zadnjih letih število smrtnih primerov stalno narašča. Povprečna starost umrlih v letih 1972 in 1973, v kolikor so bili Podatki objavljeni v ..Svobodni Sloveniji" ali pa jih je bilo mogoče dobiti iz privatnih virov, je znašala pri moškh 63 let, pri ženskah pa 74,73 let. Iz računa tega povprečja so bili izključeni smrtni primeri otrok. V Sloveniji je bilo v letih 1968—69 srednje trajanje življenja "/-ri moške 64,83 let in za ženske 72,13. Tukaj so vključeni tudi smrtni Pvimeri otrok. (Statistični letopis SR Slovenije 1972 str. 55). Med nami je leta 1972 prišlo približno 9,8 smrtnih primerov na tisoč oseb, leta 1973 pa 10 primerov, v Sloveniji pa leta 1971 10,1 Primerov na tisoč prebivalcev, leta 1972 pa 10,6 primerov, d) Naravni prirastek Naravni prirastek je razlika med rojstvi in smrtnimi primeri v enem koledarskem letu, ali bolje rečeno: presežek rojstev nad smrtnimi primeri. V našem primeru je ta primerjava naslednja: leto rojstva smrti naravni ] 1967 47 57 — 10 1968 61 39 22 1969 38 45 — 7 1970 33 43 — 10 1971 33 44 — 11 1972 28 56 — 28 1973 46 57 — 11 V zadnjih petih letih naravnega prirastka nimamo več. Več iih je umrlo, kot pa se rodilo. Doma v Sloveniji so imeli v letih 11)71 in 1072 6,1 naravnega prirastka na tisoč prebivalcev letno. Skušajmo si odgovoriti. . . Sedaj, ko smo že videli nekaj vitalnih podatkov naše skupnosti, si skušajmo odgovoriti na v začetku postavljeno vprašanje: nas je po 25 letih življenja v Argentini več ali manj ? Najbrž nas sedaj še ni manj, ker moramo upoštevati, da je v prvih letih bilo več rojstev kot smrtnih primerov, gotovo pa je, da se postopoma bližamo kritični točki. Po podatkih, navedenih v „Oznanilu“ 25. 11. 1973, je bilo birmanih pri birmah v času od leta 1949 do 1971 1584 otrok, če k temu številu prištejemo birmance iz leta 1973, približno 150, ter 286 rojenih v letih 1967—1973 in odštejemo birmance iz let 1949 in 1952, ki gotovo še niso bili rojeni v Argentini, dobimo številko 1810. če vzamemo, da ta številka odgovarja 80% realnih rojstev med nami, ker približno toliko otrok obiskuje slovenske ljudskošolske tečaje in približno toliko odstotkov ljudi se udeležuje skupnega življenia, moremo reči. da se je v 25 letih rodilo v naši skupnosti približno 2.200 otrok. Ta številka pa nam tudi pove, da bi se naše število ob naselitvi ob enakem številu rojstev podvojilo v dobrih 70 lct’"h, seveda, če ne bi bilo nobenega smrtnega primera. 'številke govorijo Res, številke govorijo. Veliko nam povedo in to vsakemu izmed nas. Staremu in mlademu, preprostemu in učenemu, tistemu, ki stoji ob strani v naši skupnosti, in tistemu, ki je na odločujočem mestu. Vedo nam povedati o naši narodni in nravni vzgoji, o naši družini, o skrbi za zdravje in končno nam pokažejo tudi vprašanja pastirstva med nami. Odgovori jim pa lahko vsak v intimnosti svoje vesti in prepričanja. Avgust Horvat POGOVOR Z MISIJONARJEM LOVRETOM TOMAŽINOM Koliko prebivalcev ima Zambija? Ali je prebivalstvo enotno ali pa je razdeljeno na več plemen? Zambija ima okoli štiri in pol milijona ljudi. Prebivalstvo dežele sestavlja triinsedemdeset plemen, ki govore prav toliko jezikov ali samostojnih narečij. Razmerje med njimi je še kar dobro in to po zaslugi centralne vlade, ki si prizadeva, da bi iz vseh plemen napravila en narod. Katera je prvotna vera prebivalcev in katere so njene značilnosti? Zambijci so po svoji stoletni tradiciji animisti. To se pravi, da verujejo, da duše umrlih prebivajo med njimi in da imajo učinkovit vpliv na življenje živih. Volja duhov je, da potomci žive po izročilih in navadah prednikov. Če se kdo proti temu kaj prekrši, so duhovi užaljeni in se bodo maščevali s tem, da povzroče kaj hudega : bolezen, smrt, nesreče, sušo, povodenj ipd. — vse to se zgodi pod vplivom duhov. Zato se duhov zelo boje, njihovo naklonjenost si skušajo pridobiti s tem, da jih po P. Lovro Tomažin v misijonu v Zambiji v Afriki božje časte in jim opravljajo daritve. Katere težave doživljate predvsem misijonarji pri svojem delu? Poleg rednih težav, ki jih ima dušni pastir kjerkoli, so pri nas še te-le: različna mentaliteta, kar otežkočuje medsebojno razumevanje, komunikacijo; verski pojmi, H so nam domači že od otroških let, so njim popolnoma tuji in novi, zato je treba pri pouku, pridiganju in sestankih stalno ponavljati, kar utruja in terja precejšnjo mero potrpežljivosti. Evropejcu se vedno mudi, hitro reagira, gleda na uro itd.; oni nimajo ure oziroma njihova ura je sonce, ki se zelo počasi premika, čas zanje nima pomena; oni so po tradiciji zelo olikani, a zunanji izrabi te olike so čisto drugačni od ev-opejskih. Treba se je prilagoditi. K težavam lahko dodamo tudi podnebje in malarično bolezen, ki vsakdanje življenje in delo še bolj otežkočata. Katere so pa okoliščine, ki ugodno 'vplivajo na, misijonsko delo? Med ugodnimi okoliščinami bi omenil zlasti naslednje: da je misijonar dobrodošel, da sc za krščanstvo zanimajo in si želijo postati kristjani • da na splošno niso prenapeteži. nestrpni nacionalisti ; da so zelo družabni in gostoljubni. da radi pojejo in sodelujejo pri maši, pri skupnih prireditvah in podobno. Kakšne metode uporabljate pri misijonskem delu ? Prilagoditi se, kar se le da, mišljenju, navadam in običajem, izrazom olike. Pri razlagi verskih resnic je treba uporabljati primere iz njihovega življenja in okolja itd. Zelo važno sredstvo, da se krščanstvo zakorenini, so verske oz. katoliške organizacije, to se pravi, dati ljudem odgovornost in apostolskega duha pri širjenju božjega kraljestva. Kakšne so perspektive za misijonsko delo in versko katoliško življenje v prihodnosti? Jaz sem glede tega optimist, vendar naj najprej omenim negativne elemente: pomanjkanje duhovniških in redovniških poklicev ter slab vpliv zahodne Evrope in ZDA, kar se tiče moralnosti: pijančevanja, spolne razbrzdanosti in omejevanja rojstev. Na drugi strani pa imamo v Zambiji versko svobodo in vlada je delovanju Cerkve naklonjena in ga podpira. Na splošno Zambijec ni dovzeten za komunizem in prevratne ideje. Presenetljivo je navdušenje starih in mladih za versko življenje in sodelovanje z delom Cerkve. Vse to nam daje upanje, da se bo Cerkev v Zambiji lopo razvila in utemeljila, posebno še ker se zelo trudimo, da bi vodstvo Cerkve prevzela domača duhovščina ter domači redovniki in redovnice. MARIJA ROZA BILLART Ime te žene, ki je šla po poti svetništva v začetku 19. stoletja, kaže na njeno rojstvo v premožni hiši. V resnici pa je Julija Bi-lliart (pod tem krstnim imenom je bila najprej znana) okusila najprej prisiljeno uboštvo, katerega se je kasneje tudi sama z ljubeznijo oklenila. Njeni bogati starši so nesrečno obubožali in Julija si je morala v mladih letih trdo prislužiti svoj kruh. Rodila se je 12. julija 1751 v mestecu Cuvilly ob reki Oise (severno od Pariza) in že od 1767 Se je sama preživljala. Misel na šolanje je morala opustiti. Paralitična pri 22 letih Huje je občutila drugo nesrečo. Ko je spolnila 22 let, ji je močna paraliza poškodovala obe no-ki. Kmalu je svoje mnenje o tej nezgodi spremenila. Njen župnik jo je prepričal, da ji je' Bog s tem izbral posebno pot k popolnosti. Ker je ljubila knjige in je imela dar nazornega in živahnega pripovedovanja, jo je naprosi. da je začela učiti otroke veno uk in zgodbe iz svetopisemskih knjig. Da bi dosegla res nadnaravne Uspehe, ki jih daje Bog s svojo •milostjo, je ob župnikovem vod- stvu vzljubila bogoljubnc vaje. Dobila je prisrčno veselje do dobrih del, čeprav je mogla nuditi ljudem le malo časnih daril, zato pa toliko več ljubeznive pozornosti, tolažbe in dobrega nasveta. Med revolucijo in po njej Njeno že kar umirjeno življenje se je znova spremenilo ob francoski revoluciji leta 1789 in v naslednji dobi. V duhu tedanje nestrpnosti do vernih ljudi so jo obdolžili, da je skrivala revoluciji nasprotne duhovnike, in so jo pregnali v mesto Amiens. Tu je čez čas spoznala, da moro še več opraviti v blagor duš. V Amiensu se je' srečala z mladim Jožefom Varinom, ki je po vrnitvi z vojske 1794 zbiral krščanske može, da z njimi ustanovi družbo presv. Jezusovega Srca. Ko je 1797 postal duhovnik, .je vodil posebno skupino duhovnikov, ki so se imenovali ,.očetje vere." Varin je' spoznal, da ima Julija bogato notranje življenje. K njej je vodil zanemarjene otroke staršev, ki so med revolucijo in v vojnah izgubili življenje. Julija je pridobila sodelavke in pokazala velike zmožnosti za organizacijo. Čeprav je bila že 22 let skoraj prikljenjena na posteljo, je 1803 ustanovila po nasvetih očeta Va-rina družbo za pouk in vzgojo deklic. Popolnoma ozdravela Zgodilo se je nato nekaj izrednega: ko je 1804 s sodelavkami napravila redovne obljube, je popolnoma ozdravela. Družba je občutila, da jo Bog sam dobrotno vodi. Po letu 1805 je Julija, ki si je privzela ime Marija Roza, odšla na potovanje, in kmalu je ustanovila nove hiše svoje družine po predmestjih Amiensa in dalje okrog, zlasti na Flandrskem. L. 1809 je prišla nova preskušnja. Škof v Amiensu je verjel nekim lažnivim govoricam in ukazal Mariji Rozi, naj zapusti hišo, katero je družbi sam odprl. Vse sestre so odšle skupaj z njo in dobile ugodne prostore v mestu Namur. Tam se je škof sam zavzel za družbo in ji nasvetoval primernejšo organizacijo. Družba si je zdaj privzela ime Sestre naše Gospe iz Namurja. Njene' naselbine so se množile posebno v Belgiji. Voditeljica Marija Roza (ali Julija) Billiart se je izkazala tudi za modro vzgojiteljico bolj izobraženih učiteljic, ki jih je v rastočem številu sprejemala v službo. O njej je šel glas, da ji pomanjkljivo izobrazbo nadomeščajo božji navdihi. Mnogo dejanj se je zdaj zvrstilo, ki so pri ljudeh zbujali prepričanje1, da jih ni mogla opraviti brez čudežne božje pomoči. Mnogo prič je zatrjevalo, da so jo videle v zamaknjenosti. Ona sama je trdila samo to, da razmišlja o dobroti Jezusovega Srca, ki se ji vedno bolj odkriva, ona pa spoznava, kako je ta dobrota brezmejna in kako prisrčno čuti z vsakim človekom. V razgovoru z ljudmi je ostala do konca otroško preprosta. Marija Roza (Julija) Billiart je umrla v Namurju 8. aprila 1816. Po mnogih uslišanjih na njeno priprošnjo so uvedli 1889 svetniški proces in 1906 jo je Cerkev prištela med blažene. V njej lahko gledamo svetnico našega časa, ker je 1969 dosegla že razglasitev za svetnico. Ljubezen do Marije bo sapa, ki bo razplamtela v živ ogenj žerjavico kreposti, skrito pod pepelom tvoje mlačnosti. K Jezusu se gre in „vra-ča“ zmerom po Mariji. Devica sveta Marija, mati lepe ljubezni, bo umirila tvoje srce, kadar ti bo dalo čutiti, da je iz mesa, če se k njej zatečeš z zaupanjem. „Pot“ Nekatera krščanska verstva Priče Jehova Priče Jehova so najbolj delavna ameriška sekta, ki ima glavno središče v Brcoklynu (New York). So pravno priznana družba v USA, v Angliji in Nemčiji. Najprej so se po ustanovitelju imenovali „Usselliti“, ali tudi »Resni raziskovalci biblije", od svojega kongresa 1. 1931 pa nosijo ime ».Priče Jehova" (po Iz 43, 12: Vi ste moje priče, govori Gospod). Njihovo zgodovino določa v veliki meri vsakokratni prezident sekte. Priče Jehova je ustanovil Char-*es Russell (1852—1916). Rodil se' je kot sin prezbiterijanskih staršev v Pittsburgu v USA. Življenje mu je bilo dosti pestro. 14-leten je bil odpuščen iz šole in je delal v očetovem tekstilnem Podjetju. Kmalu se je1 začel zanihati za sv. pismo. Ob njem je Prišel do prepričanja, da je blizu Kristusov prihod, in je začel pod vPlivom adventističnih idej svoje nazore objavljati v tisku. 25-le-ten je izdal knjigo »Trije sveto-U ali načrt odrešenja". V njej °či tri dobe: 1. od stvarjenja '1° vesoljnega potopa (1. 2370 pr. Kr.); 2. do ustanovitve božjega h’ajestva v nebesih (1.1914 po I •)3. tedaj se je začelo 1.000-°tno kraljestvo, ki mu bo sledilo večno kraljestvo v »novem nebe-su“ in na »novi zemlji". Za njegov značaj je zanimivo, da je izgubil tožbo proti svoji ženi (1. 1906) in je bil od nje ločen zaradi nezvestobe in krutosti. Prav tako je izgubil tožbo zaradi razžaljenja časti proti časopisu v Brooklynu in je bil pri tem sam obtožen prevare. Ustanovil je glasilo »Sionski stražni stolp", za katerega širjenje je organiziral skupino požrtvovalnih prostovoljcev, ki so ga načrtno razpečavali. Tako se je oblikovala nova verska skupina: imeli so sestanke pod vodstvom »starešin" z bibličnim študijem, enkrat letno so za svojo veliko noč imeli »veikonoč-no večerjo"; tam so obhajilo prejeli samo redki »maziljenci", ki so spadali k »mali čredi". Ustanovitelj je oskrbel skupini tudi značaj pravno priznane družbe, ki ima namen s primernimi sredstvi, zlasti s tiskom, širiti biblične resnice. Rusell je je tudi bil njen prvi prezident in je imel večino njenih delnic. (Podobno priznanje je za tem preskrbel tudi v Angliji in Nemčiji.) Russell ima sedem zvezkov spisov, imel je 30.000 govorov in je ustanovil 12.000 sektinih občin. Njegov naslednik v predsedstvu družbe je bil Joseph Rutherford, izvoljen 1. 1917. Nastopal je zelo avtokratsko, kar je rodilo odpor; a je uspel in je nadomestil prejšnjo demokratično organizacijo njihove sekte s centralistično, strogo hierarhično, „teokratsko" uredbo. Odtlej njihovo vodstvo sedmih članov, ki pripada „vrsti zvestega in razumnega služabnika" (Mt 24, 45), „stoji pod neposrednim nadzorstvom Jezusa Kristusa v templju". To vodstvo tudi določa druge voditelje v sekti, Rutherford je spisal 18 knjig in 13 razprav, kjer je polno nesmiselnega razlaganja sv. pisma in zagrizene polemike proti »babilonski nečistnici"; s tem misli na katoliško Cerkev in druga sorodna verstva, ki da so se povezala s političnimi in ekonomskimi silami sveta, ki mu gospodari satan. Tretji p rezident sekte je Na-than Knorr, izvoljen 1. 1940. Ta je še nadalje izpopolnil organizacijo sekte in njeno propagandno metodo. Pri njej velja geslo: Bodite prijazni in obzirni do drugih! Propaganda je mogočna in razpolaga z velikimi finančnimi sredstvi. člani imajo vsak svojo določeno nalogo, »vojaško službo", in so jo dolžni vestno opraviti • »bratje pionirji" hodijo od vrat do vrat, po dva in dva, in ponujam svoje ideje in svoj tisk. Nauk Jehovih prič je adventi-zem, v močno poslabšani obliki, mešanica različnih zmot. Osnovna misel jim je: Smo blizu konca 6.000-letne zgodovine človeštva, konec sveta prihaja, blizu je Kristusov prihod. Sv. Trojice ne priznajo. Bogu je ime Jehova (iz SZ), ki ga moramo častiti samo »v duhu", brez vsakih zunanjih podob. Kristus ni Bog, ampak vzvišena stvar, isto kot nadangel Mihael, samo da je na zemlji bil v človeški podobi. L. 1914 ga je Jehova postavil za kralja »nebeške organizacije". Njegovo Cerkev sestavlja samo 144.000 »maziljencev" (Raz 7, 4). Ti s Kristusom vladajo v nebesih in bodo skupaj z njim . strogi sodnik; in maščevalci nad satanskimi silami ob »velikem dnevu Boga, Vsemogočnega". Tedaj se bo dokončno odločila proti satanu zmaga Boga za oblast nad človeštvom. Ostala »velika množica" človeštva bo ob svojem času samo telesno vstala in bo samo ha zemlji srečna. Po tistem odločilnem daevu bo 1.000-letno kraljestvo v sreči na zemlji. Na koncu bo satan spet spuščen nad »zveste" na svetu. Kateri bodo vztrajali v zvestobi, bodo imeli »večno življenje na zemlji", nezvesti pa bodo uničeni. Vic, pekla ni; zakramentov tudi ne. Njihov krst je le zunanie znamenje izločitve Jehovu in družbi njegovih Prič; velikonoČ- na večerja je le spomin na Kristusovo zadnjo večerjo. V moralnem nauku jim je glavno vodilo: Ohraniti se neomado-ževane od sveta. Zato odklanjajo vojaško službo, se varujejo politike (nevtralnost), se drže zapovedi in prepovedi Jehova (zato se iz stare zaveze varujejo krvi v hrani in tudi vsakega krvopre-litja). Razpolagajo z zelo močnim tiskom, z lastnimi tiskarnami. Popolnoma je njihov tisk dostopen le članom. Splošna propagandna lista sta: Prebudite se! (Des-pertad!) in Straž ni stolp (Torre de guardia, At,alaya), vsak v nakladi skoro pet milijonov izvodih in v 68 jezikih (1. 1964). Poleg tega imajo v visoki nakladi dolgo vrsto knjig, za notranjo in misijonsko rabo, in poseben prevod in priredbo biblije. Središče v Brooklynu je glavna njihova ekonomska in propagandna moč. Tam imajo vrsto stavb, šest modernih tiskarn, tovarno za gramofonske plošče, ra-dio-oddajno postajo, ki deset ur dnevno oznanja njihov nauk. **ri.ja' se dnevno darujejo Bogu v posnemanju Kristusa in morejo enkrat na leto ;,pri velikonočni večerji" na v.Sliki petek piti iz keliha. Poleg teh pa je ..velika množica" (Raz 7, 9) drugih, ki skupaj z „malo čredo" sestavi in-jo eno „verno družino". V nebeško poveličanje bo prišla samo „maln čreda", ostali bodo živeli v imenitnem raju na svetu, ki bo spremenjen po altruizmu. Krst delijo s potapljanjem; a še važnejša kot krst je »zvezna zaobljuba" altruizma. Tako je v nauku Prijateljev človeka malo prvin iz krščanskega razodetja in je to neko izvotljeno jehovovstvo, veliko pa je v njih človeško plemenitega. Sekta se' je razširila po mnogih evropskih in tudi izvenevropskih deželah. Po smrti ustanovitelja se je razdelila v dve veji: švicarsko in francosko. Vsaka od njiju ima dve verski glasili. Seznamov članstva in statistik ne vodijo. Bilo bi pa danes vseh članov sekte okrog 160.000, zlasti v Franciji, Švici, Belgiji, Nemčiji, Avstriji. Vojska odrešenja Vojska odrešenja (Ejercito de salvacion) je bolj kot krščanska sekta neka religiozno-etična in socialna dobrodelna skupnost za pomoč kakor koli ogroženim ali prizadetim. Začetnik te skupnosti je bil metodistični pridigar W. Booth, ki je zapustil metodiste in ustanovil s svojo ženo 1. 1865 »Krščanski misijon vzhodnega Londona" za reševanje zanemarjenih ljudskih mas; rešeni so bili potem sami vključeni v to dobrodelno gibanje. Ko je po nekaj letih njih dejavnost presegla področje Londona, si je skupina ohranila ime »Krščanski misijon" (Christian Mission). Pozneje je skupnosti ustanovitelj sam spremenil ime v »Vojska odrešenja" (Salvation Arm.v) in ji je kmalu dal tudi vojaško hierarhično uredbo, z vojaškimi naslovi, uniformami, godbo, zastavo (rdeča z modro progo po sredi in z zlato zvezdo na njej); ustanovil je glasilo z naslovom »Vojni krik (War Cry), sam se je kot ustanovitelj in voditelj skupine imenoval »general Vojske odrešenja". Strumni organizaciji je' odgovarjalo tudi energično delovanje ustanovitelja in njegove »vojske". Sam je mnogo potoval v širjenju gibanja (bil 24-krat v Nemčiji), ki je kmalu postalo svetovno znano. Ustanovitelj je po mnogih priznanjih in časteh umrl 1. 1912. Gibanje se je vztrajno širilo. L. 1960 je bilo organizirano v 86 deželah po svetu in je imelo nad 17.000 »korpusov" (občin) in »prednjih straž" (postaje za duhovno delo); v njih je delovalo skoro 27.000 »poklicnih oficirjev" in »kadetov" in nad 112.000 krajevnih »častnih oficirjev" (ti. laičnih pomočnikov) in nad 100.000 neplačanih pevcev in godbenikov. Pridigalo se je v 136 jezikih, časopisov je bilo 137 v dveh milijonih celotne naklade. Vcrsko-moralno prizadevanje v skupnosti spremlja socialno delo' 1. 1960 je temu delu služilo nad 2.000 zavodov in ustanov različnih vrst. Naraslo je tudi število »misijonskih sester"; 1. 1960 jih je bilo okrog 1.300, ki so delovale v 24 deželah. V Nemčiji skupina deluje kot pravno priznana družba in kot verska skupnost. V vojaški uredbi skupnosti danes generalu pomaga njemu podrejen „šef štaba" in štab šestih višjih oficirjev. Poleg mednarodnega glavnega štaba ima še vsaka dežela svoj nacionalni štab; njihovi šefi volijo generala. V vsaki deželi je skupnost razdeljena na divizije, te na korpuse in prednje straže. Glede nauka je že ustanovitelj določil temeljnih „11 verskih členov". Osnova jim je sv. pismo v Protestanskem smislu (sola serip-tura). Sprejemajo splošno vse glavne krščanske verske resnice (tj. apostolske veroizpovedi). V verskem življenju zahtevajo spokornost in prizadevanje' za popolnost (v metodističnem smislu). Zakramente pa odklanjajo vse. tudi krst in sveto večerjo; namesto tega pa so uvedli svoje slovesnosti (versko uvedbo otrok, sprejem vojakov, poroko pod zastavo Vojske' odrešenja). Od članov se za samozatajeva-njc zahtevajo različne odpovedi (ples, gledališče, mamila); letno imajo teden samozatajevanja, odklanjajo vojsko in dvoboj, molijo za mir med narodi. Pri božji službi se vrstijo molitev, petje in pridiganje’ (to na fiižji stopnji, za tiste, ki še potrebujejo spreobrnjenja), za že spreobrnjene in napredujoče pridejo na vrsto še druge globlje ascetične verske vaje. Binkoštno gibanje ..Binkoštno gibanje" je skupno ime za več sorodnih eshatološko-entusiastičnih skupnosti. Vse se imajo za poklicane, da oznanjajo Kristusovo oznanilo danes pred bližnjim njegovim prihodom, ker je nanje prišel sv. Duh s posebnimi darovi (karizmami), kot je bilo z apostoli ob prvih binkoštih. Binkoštno gibanje je izšlo konec 19. stoletja iz duhovnega obnovitvenega gibanja med metodisti in batisti v USA. Po spreobrnitvi človeka in po njegovem o-pravičenju pred Bogom in po njegovem prizadevanju za moralno popolnost so pričakovali kot najvišjo stopnjo še binkoštni „krst Duha". Prvo tako gibanje je ustanovil baptistični pridigar R. G. Spur-ling 1. 1886 in mu dal ime: Gibanje za poslednje razlitje sv. Duha (Latter Rain Movement); s tem mislijo na izpolnitev prerokbe Jo-ela, ki po njem govori Bog: „Po tem bom razlil svojega Duha na vse človeštvo..." (prim. Joel 3, 1—-4). Gibanje je širil tudi Spur-lingov sin in kmalu je prišlo med entusiasti do prvih prireditev „krsta Duha" in do binkoštnih prizorov z ekstatičnimi »govori jezikov". Ko so te prve’ eksaltirance baptisti izključili iz svojih vrst, so ti prešli k metodistom, kjer se je gibanje naprej razvijalo in širilo. L. 1907 si je nadelo ime „Church of God“, ki je zelo pogosto ime za te binkoštne skupnosti. Nauk različnih binkoštnih skupin ni enoten in deloma tudi še ne jasno določen. Vendar je videti v njem neke skupne poteze. Pot zveličanja, pravijo, vodi človeka po njegovem opravičenju po veri preko vedno višjih stopenj: sledi namreč duhovno »preroje-nje“ kot globlja spreobrnitev od sveta h Kristusu (zato se krst predvkem deli kot „krst vere" odraslim), potem doseže človek očiščenje srca od vsakega greha, nakar prejme kot višek „krst Duha" s spremljajočimi ekstatičnimi binkoštnimi pojavi. Tako šele je' vernik popoln član izvoljene skupnosti. Mislijo, da med binkoštnimi pojavi prejmejo včasih tudi posebne darove, karizme, ki služijo pri oznanjevanju nauka: govor jezikov, prerokovanje, zlasti es-hatološko, videnja in v njih poslušanje Boga, angelov, duhov; moč ozdravljanja, ozdravljanje obsedencev: nekateri pojavi so podobni kot v spiritizmu; pri vsem ima važno vlogo sugestija. Pri prvih binkoštih izvoljena skupnost, oblikovana po apostolih in učencih je sedaj z drugimi binkoštmi po binkoštnem gibanju izpopolnjena: razširjena bo namreč na ves svet. za te poslednje čase. ko bo kmalu prišel Kristus in bodo verni z njim 1.000 let kraljevali na zemlji. V umevanju sv. pisma se držijo dobesedne inspiracije in nezmotljivosti vsake posamezne izjave v njem (pod vplivom istočasnega teološkega nazora »fundamentalizma" med protestant6 v Sev. Ameriki). Večina binkoštnih skupin obhaja »sveto večerjo" — ki pa nima značaja zakramenta — ponekod s predhodnjim umivanjem nog. V življenju imajo puritanske zahteve: odpoved kinu, tobaku, alkoholu, itd; odklanjajo razpo-roko. Živi jen jsko-versko geslo jim je: Jezus rešuje, Jezus prihaja. Jezus ozdravlja; čas čudežev ni minil. L. 1963 je bilo vsega skupaj okoli 5,6 milijonov pravih, odraslih binkoštnikov, v 70 deželah po vseh kontinentih; če štejemo tudi njihovo mladino, jih moremo ceniti na okrog 15 milijonov. Najmočnejši so v USA, kjer imajo nad 50 skupin in nad 1,6 milijona odraslih članov. V Evropi so se najprej širili v severnih deželah: na Norveškem. Švedskem, Finskem, Danskem, v Angliji; danes imajo največ skupin v Nemčiji in so močni tudi v Italiji in Franciji. Velike uspehe imajo v Latinski Ameriki, kjer jih je vseh skupaj okoli 1.4 milijona (največ v Braziliji in v Čilu). dr. Franc Gnidovec ŽENA, VZGOJITELJICA DUHOVNIH IN ZLASTI DUHOVNIŠKIH POKLICEV Bog je izbral Marijo, preprosto izraelsko dekle, za telesno mater sebi in duhovno mater vsemu človeštvu. Po Njej je najvišje dvignil poslanstvo vsake žene in matere v vseh časih in vseh krajih. V rokah žene je tako rekoč usoda človeštva : ona vsakega človeka, ki pride na svet, telesno vzrej uje in duhovno oblikuje. Pred dvemi desetletji in pol smo prišli Slovenci v to deželo revni, skromno oblečeni, brez lastnih domov. Za silo smo si služili vsakdanji kruh. Pa smo imeli dovolj časa za molitev, za dobra dela, za obisk slovenske službe božje, za visoko kulturno udejstvovanje. Iz darov ubogih vdov so se zidali temelji temu, kar danes imenujemo naša slovenska središča. Imed nas je izšlo veliko redovniških in duhovniških poklicev in laičnih apostolskih moči. Pa tudi idealnih mož in žena, fantov in deklet, ki so žrtvovali svoj prosti čas in celo boljše službe za slovensko vzgojo in kulturni napredek naše skupnosti. Iz njih žrtev in razumevanja črpamo še sedaj po 25 letih bivanja v novi domovini. Toda v tem času se je naše število pomnožilo, življenjske razmere so se zboljšale. Mnogi naši mladi ljudje so se usposobili za vsemogoče' panoge življenja. Torej bi morali imeti v sedanji naši skupnosti sodelavcev in strokovnjakov na različnih področjih, ki bi Podarjali iz svojega — na pretek. Pa jih, žal, nimamo dovolj. Opaža premalo sodelovanja ali vsaj ne dovoli resnega, temeljitega, globokega dela. „S čim manjšim trudom in hitreje, samo da je," to je nekako geslo znatnega dela še sodelujočih. Opaža se površnost in neodgovornost. Vprašajmo se, kaj bo čez deset let? Kje bomo dobili učiteljev za naše šole, kulturnikov za našo kulturno vzgojo, strokovnjakov za naš tisk? Ali bomo še imeli naše duhovnike, ki nam bodo oznanjali in ohranjali božjo luč — in laične apostole, njih pomočnike? Okrog 10 pripravnikov je trenutno za duhovniški stan, redovnih poklicev nimamo. Kar s strahom gledamo v bodočnost, gledamo na našo mladino, ki teka za tistim, kar je prijetno, in je ne mika več dosti veliko in sveto. Tarnamo, da mladina nima več idealov. Pa jih zares nima? Poglejmo športnike! Podrejajo se strogi disciplini v hrani, pri delu, pri treningu — vse za zboljšanje rekorda. Poglejmo navdušene planince! Ni je skoro tako težavne stene, da je ne bi premagali. Ali tehnike! Leta in leta se trudijo, da bi v čem izpopolnili kak izum. Fant, ki si želi ustvariti domače ognjišče, gara podnevi in ponoči, da bi čim več zaslužil, pomaga mu nevesta, ki si krči ure počitka, da bo novi dom čim prijetnejši. Bog je svet tako uredil, da ima mladina vedno pogum, veliko srce, veselje do tveganja, saj na mladini je bodočnost sveta. Res pa je, da mladina v današnjem času usmerja svoje navdušenje preveč v službo minljivih idealov, časni uspehi so hitro pozabljeni, rekordi kmalu preseženi, materialne dobrine ne prinesejo vse sreče. Zato temu sledi razočaranje, praznina, življenje brez idealov. Zato se med nami giblje toliko mladih starcev, mladine, ki ne ve več, v kaj naj obrne svojo mlado moč. Bodočnost je v veliki meri v rokah nas žena. Prekvasiti moramo naše družine s pravim krščanskim duhom pa bo iz njih zopet izšla mladina z visokimi ideali. Vemo, da nihče ne more živeti samo od zraka. Tudi krščanska družina mora poskrbeti za vsakdanji kruh. Toda to je samo ena prošnja v njenem očenašu. Zato sc prava krščanska mati trudi, da se ne bodo v družini pogovarjali samo o tem, kaj si bodo še omislili in kje si kaj privoščili. Svojim otrokom bo skupaj z očetom odkrivala brezmejno področje duha, široka obzorja božjega kraljestva, potrebo duš, veliko čast apostolskega delovanja. Prošnja „Pridi k nam Tvoje kraljestvo" naj postane geslo družine. Sin si izbira poklic. Je že tako, da največkrat pade odločitev ob merilu: to ti bo dajalo največ zaslužka. Pa se vendar še dobe matere, kot je ta, ki je svetovala svojemu sinu, naj študira tisto, kar ga veseli. Izbral si je humanistično vedo, ki ne nese kaj dosti, a ohranja svetu duhovne dobrine. Kolikokrat svetujejo mladim dekletom: „Samo na učiteljišče ne. Kako boš pa živela!" Pa je' naravno, da prav žensko vleče v ta poklic. Vsak otrok dobi prvo izvendruzinsko vzgojo pri učitelju ali učiteljici. Kako brezmejne važnosti je, kdo sadi in kaj sadi v nežno otrokovo srce! Seveda je razumljivo, da si mnogo naših mladih izbere tehnične poklice. Materina naloga tukaj je, poskrbeti, da si ti otroci poleg poklicnega študija samostojno poglabljajo in vzgajajo tudi druge duhovne zmožnosti. Vse, kar je veliko, se kupi z žrtvijo. Kar nič ne stane, nič ne velja. Vsak stan, vsak poklic, vsaka naloga zahteva svojo žrtev. Pot vsakega kristjana je označena s križem. Jezus tega ni skrival. Spet je mati, žena tista, ki naj svojim otrokom privzgoji duha odpovedi. Kako? Sinovi naj ne bodo hlapci denarja, hčerke pa ne sužnje mode in plehkih revij. V družini naj vlada trden red Ne dovoliti poležavanje in lenuharjenja v postelji. Hranimo se le ob določenem času. Ni treba, da bi morali vse videti in vsepovsod hoditi: vsak televizijski program, vsak izlet, vsaka možnost zabave. Naj se v družini modro in preudarno vrsti molitev in delo, razvedrilo in počitek. Starši, ki tarnajo, da nimajo možnosti, da bi otrokom vse dali, jim vzamejo največje: oblast nad samim seboj. In kdor sebe ne zna obvladati, je največji siromak. M. S. (Bo še) Družina Slavka Ovna v Severni Ameriki KRŠČANSKO UREJANJE ROJSTEV Prepovedana sredstva za urejanje rojstev Splav Najhujše umetno sredstvo za preprečevanje novega življenja je neposreden (direkten) splav, to je splav, ki ga kdo hote, namerno, naravnost povzroči, na primer z abortivnimi tabletami ali mehaničnimi sredstvi. Namerni splav je vedno zelo slabo dejanje, eden od naj večjih grehov. Z njim se namreč uniči že nastalo človeško življenje. Gre torej za umor, za umor nedolžnega bitja, bitja, ki se ne more braniti, ki je prepuščeno na milost in nemilost svojim staršem. Gre za predrzno poseganje v božje pravice in v božjo ljubezen; Bog daje iz ljubezni bitju življenje, samo on ima zato pravico določiti, kdaj naj se pot tega življenja na zemlji konča. Bog je zavaroval vsako človeško življenje z zapovedjo „Ne ubijaj!" in ta se nanaša v prvi vrsti na tiste nedolžne, ki se ne morejo branili. Splav je dalje naj večja krivica bližnjemu, saj ga oropa osnovne dobrine, to je živlienia. Vsako utemeljevanje direktnega splava je (objektivno gledano) neutemeljeno, je hinavščina in prevara. Ne more ga opravičiti nobena takoimenovana indikacija. „Evgenična“ indikacija, ki trdi, da je treba splaviti tiste zarodke, iz katerih bi se razvili telesni ali duševni kreteni, dedno obremenjeni ljudje itd., je moril-na teorija tistih, ki ne cenijo zaklada življenja in ne spoštujejo pravic bližnjega do življenja. Vsako življenje, naj je še tako pohabljeno, je življenje, je nekaj svetega, je osnova vsaj za neko srečo, posebno za srečno. »Etična" indikacija trdi, da je treba splaviti tista bitja, ki bi svoje starše »onečastila", ker so jih spočeli v prešuštvu, v predzakonskih spolnih odnosih itd. Ta indikacija je največje farizejstvo. Neprimerno bolj onečasti človeka krivičen odvzem življenja nedolžnemu bitju. Skrajna hudobija je, če kdo lastnega otroka ubije zato, da prikrije svoj greh! »Socialna" Indikacija hi rada oravičila splav s slabim gmotnim ai moralnim stanjem družine. Revne družine pričajo, da je mogoče. človeka prehraniti tudi v najskromnejšili razmerah. Dejstvo je. dalje, da se vsak človek veseli življenja, naj živi v še tako neustreznih razmerah. Resnično je tudi, da za novega človeka niso dolžni skrbeti samo starši, ampak vsa družba, posebno za tistega, ki je gmotno in moralno ogrožen. Dokler bo v neki družbi toliko presitih ljudi, dokler bodo imeli nekateri miijonske plače, dokler bomo zapravljali denar za pijančevanje, kajenje, modne muhe, dokler bodo posamezniki imeli več razkošnih stanovanj, dokler bomo zanemarjali moralno vzgojo in se bo na račun javne morale razširjala brezvestna propaganda itd., nimamo pravice govoriti o socialni indikaciji. Tudi ..medicinska1* indikacija, ki zahteva splavitev zaradi materinega zdravja ali ohranitve njenega življenja, je krivična, čeprav je med vsemi indikacijami še najmanj neresna. Nihče nima-pravice ubiti nedolžnega otroka zato, da reši življenje ali zdravje drugemu človeku. Otrok uporablja za prihod na svet tisto pot. ki mu je določena po naravi, zato ni krivični napadalec matere. Spočel se ni sam, ampak so ga spočeli starši. Kako morejo dati starši ubiti astnega otroka zaradi svoje koristi?! Ali je mati res prava mati, če noče žrtvovati svojega življenja zaradi svojega otroka? Vse omenjene indikacije brezvestni ljudje grdo izkoriščajo. Indikacije dajejo ljudem potuho, da se nekako „uradno“ znebijo svojih nezaželenih otrok. Posebno smešno opravičevanje splava je trditev, da nerojeno bitje še ni pravi človek. To bitje namreč živi in ima sposobnosti, da postane popoln človek. Kako lažno je tako opravičevanje, najbolje dokazujejo tisti, ki nerojena bitja splavljajo: nočejo se rešiti »kakršnega koli plodu11, ampak človeškega! Direkten splav je eden najstrašnejših madežev na današnjem človeštvu. Kakor pričajo zdravniki, psihologi in moralisti, ima strahotne posledice za zdravje, duševnost in moralo. V Jugoslaviji je zadnji čas vsako leto okoli pol milijona splavov, na svetu pa okoli 30 milijonov. Jugoslavija ima 0,6% svetovnega prebivalstva in 1,6% splavov! V Jugoslaviji mora torej v enem letu zaradi splava umreti več ljudi, kakor jih je v istem času umrlo na frontah vseli pet let druge svetovne vojne. Začela se je tako tretja svetovna vojna, najstrašnejša vojna, ki je kdaj koli bila. Vodijo jo starši proti lastnim otrokom, ki se ne morejo braniti. Posredni splav Če so sorazmerni razlogi, pa krščanska vera ne prepoveduje tako imenovanega posrednega snlava. Pri tem mislimo na splav, ki ni nameren, ni samovoljen, ni naravnost povzročen. Dejanje, s katerim se ta splav povzroči, ni storieno zaradi splava, ampak zaradi nečesa drugega, na primer zaradi operacije bolne maternice. Kdor to dejanje stori, splav sa- mo dopušča, ne pa hoče. Splav je le posledica zdravljenja matere. Včasih pride do splava samo po sebi. Ta splav se sam sproži, na primer zaradi slabih trebušnih mišic ali zaradi padca nosečnice. To seveda ni noben greh, če mati stori, kolikor more, da do splava ne bi prišlo. Sterilizacija Naslednje sredstvo, ki ga okrožnica »človeško življenje" prepoveduje za urejanje rojstev, je neposredna sterilizacija. Nastane, če si kdo vzame ali pusti vzeti spolno plodnost namenoma zato, da ne bi mogel porajati novih življenj. Prepovedana je tako stalna sterilizacija, ki se zgodi na primer s kirurškim posegom, kakor začasna, ki jo povzročajo s kontracepcijskimi tabletami itd. Ena in druga pohabi človeka, mu jemlje eno najvažnejših sposobnosti in krši božjo ureditev človeka. Uporabljanje kontracepcijskih tablet je z moralnega stališča nekaj slabega tudi zaradi posledic, ki jih te tablete imajo za zdravje nekaterih mož in žena, ki jih jemljejo, ter za njihovo poznejše potomstvo. Na te posledice zdravniki, biologi, evgeniki, psihologi itd. neprestano opozarjajo. Če je odvzem plodnosti le sočasna posledica potrebnega zdravstvenega posega, npr. zaradi bo- lezni spolnih organov', govorimo o posredni sterilizaciji. Le-ta je dovoljena, če so zanjo zadostni razlogi in če ni nameravana, ampak le dopuščena. Po nauku »človeškega življenja" ni dovoljeno, da bi zakonci v zvezi s popolnim spolnim dejanjem namenoma preprečevali spočetje s kontracepcijskimi sredstvi, npr. s tabletami, kondonom itd. ali z neupravičeno prekinitvijo tega dejanja. Težina greha, ki ga kdo naredi z neposredno sterilizacijo ali z namernim preprečevanjem spočetja pri posameznem zakonskem dejanju, je zelo odvisna tudi od namena, ki ga kdo pri tem ima, in od razmer, v katerih živi. Gotovo je, da precej huje greše tisti, ki preprečujejo spočetje iz egoizma, kakor oni, ki to delajo v resničnih težavah. (Bo še) i družinska POSTA Koliko in kdaj naj otroku povem? Ali je boljše otroku (punčki) Povedati sama od sebe skrivnosti življenja (npr. o periodi) ali počakam, da se sama pozanima? ^ časih, ko berem vaša vprašanja, dragi starši, mi postane težko, ker se mi zdi, da iščete „for-mule“ za rešitev vprašanj, ne nasvetov, ki naj pomagajo vašim °trokom. Dober nasvet je' vedno težak, težji na daljavo, a nemogoč brez jasne slike o problemu. Svetujem naj ti, kako najti stik 8 tvojim otrokom, pa mi ne poveš 0 njem nič več kot to, da je punčka. Otroci niso serijski proiz-v°d, ki bi jih vzgajali s pomočjo avtomatičnih formul na tekočem traku. Otroci so LJUDJE, če vi starši ne govorite in ne mislite o n.iih kakor o INDIVIDUALNEM edinstvenem in božjem’ STVARSTVU, se ne čudite, če bodo kasneje sami živeli kot masa. Kot splošno pravilo o nakazanem problemu bi držalo, da razloži, pošteno in pravilno razloži otroku VSE, kar vpraša. Vendar je to v nekaterih primerih mogoče preveč, a še bolj verjetno — premalo, če deklič v doraščajoči dobi ne kaže zanimanja za spolna vprašanja, potrebuje nekaj pouka o stvari ne glede na to, da ne vpraša, a prav zato zahteva tak poseg v otrokovo notranjost od staršev VEČ takta — več obzirnosti. Pri spolni vzgoji je silno važno, da ne poudarjate preveč le -tehnične", to je, fiziološke razlage, marveč da je ta primerno spremljana z razlago NAMENA spolnosti in MORALNE odgovornosti, ki jo ta božji dar nalaga na nas. O tem, kako deluje telo, bo otrok še večkrat slišal, čeprav je primerno, da dobi prva pojasnila od matere in očeta, česar pa ne bo slišal morda nikdar več v jasni obliki, je to, da je za svoje telo odgovoren in da mora tudi z n.iim izkazovati Stvarniku čast in zahvalo. Se nekaj, pazite', da bo vaša razlaga jasna, preprosta, obenem pa snoštljiva. Ne bo napak, če sami prej preberete kako dobro knjigo, da ne boste preveč v zadregi. Drugič pa ne pozabite napisati kaj več o svojem otroku, če boste želeli kak bolj oseben odgovor. Saj ni greli Otroci prinašajo iz šole zmoto (in to od veroučnega pouka), da nima greha, kdor ne gre vsako nedeljo k sv. maši. Otroci prinašajo s ceste in iz šole vse polno vprašanj in nazorov. Nekateri so pravilni, drugi ne, in starši jim moramo pomagati, da napravijo v svojih mladih glavah red. Ne bojte se, če je treba kdaj z vso odločnostjo pojasniti otroku, da je ta ali oni učitelj (morda katehet) v zmoti Seveda pazimo, da ne bomo v prevelikem navdušenju oznanjali za zmoto vse, kar je malo drugače od našega osebnega mnenja. Kadar pa gre za božje in cerkvene zapovedi, pa ne' gre za osebno „mnenje“. Obisk sv. maše je danes kakor včeraj za katoličana dolžnost. To dolžnost moramo izpolnjevati, tudi kadar smo leni ai bi radi našli kak bolj „roman-tičen“ ali .,oseben" način božjega češčenja. Sv. maša je središče našega liturgičnega življenja in nedeljska sv. maša je ..nedeljska dolžnost". Kdor resnično veruje v sv. evharistijo — ne bo dvomil o potrebi nedeljske maše. Božja prisotnost na oltarju je resnica, ki je ne more zamajati noben, še tako „oseben“ verski obred. Seveda obstajajo opravičeni vzroki za izostanek od sv. maše. Bolezen jt' bil za to vedno priznan in zadosten razlog. Vendar bolezen naj bo resnična, ne namišljena. če je bil kdo glede tega prestrog in je zahteval od otrok obisk sv. maše v oddaljeno cerkev ob vsakem vremenu, peš, kljub bolezni, tak naj seveda „mnenje“ spremeni, kajti Bog ne zahteva ničesar, kar bi nam moglo biti v škodo. Vendar kdor misli, da je nekaj desetin kvadrov ali malo dežja že prevelika žrtev za nedeljsko sv. mašo, naj ne pozabi, da krščanstva brez žrtev ni. Peš hoje ali zgodnjega vstajanja ali vročine pa res ne bi smeli prištevati med „žrtve", kvečjemu med neprijetnosti. Ne bodimo mevže! Krščanske družine — starši in otroci — morajo imeti dovolj poguma in odločnosti, da se ne puste zavesti od nikogar, tudi od katehetov, ki jim je krščanstvo le ugodnost — ne. Pomisli, vsi smo ljudje Včasih me je že imelo, da bi odpovedal vse naše liste in članarine, zaradi neprestanih obra- čunavanj, „špikanj“, sumničenj, itd., ki jih opažam v pisanju ali govorjenju. Potem bi se zabubil v mirno družinsko življenje sredi argentinskega okolja in kot sviloprejka počasi preminul. Le za družino in za narod mi je hudo, pred katerima se čutim odgovornega. ...ampak — ti nisi sviloprejka in tvoji rojaki niso angeli. Ti si človek (slovenski katoličan v v Argentini) in oni so ljudje (slovenski katoličani v Argentini ali drugje), to je: nepopolna bitja. Ti vidiš bolj njihovo nepopolnost °ni pa jasneje — tvojo. Za družino se čutiš odgovornega — zato ker si ZANJO RES ODGOVOREN. Tudi za narod in 2a samega sebe si odgovoren. Kaj to pomeni? To pomeni, da boš nekoč dajal odgovor o tem, kako si pomagal svoji družini in na-rodu pri izpolnjevanju božje volje, to je, na poti, ki nam jo je začrtal Stvarnik. In kako boš dajal odgovor o svojem delu in vplivu, če si živel zabubljen kakor sviloprejka? „Špikanju“ med znanci skušaj °dbiti ostrino s humorjem, sumničenju med rojaki zmanjšaj razdiralno silo z optimizmom in zaupanjem, kadar govore o kom slabo, ti povej vse, kar veš dobrega o njem, kjer slišiš kreg, pokadi na vrednote, ki nas družijo, ve naletiš na malodušnost — pre- podi jo s petjem, kadar upade pogum — najdi zase in druge pomoč v skupni molitvi, kjer drugi rušijo, ti zidaj, kjer zidajo, ti pomagaj, ne zgubljaj časa s tarnanjem nad njimi, ki delajo slabo, veseli se, če vidiš, da kdo skuša biti dober, četudi pri tem šepa — prav kakor ti... Ne svet, ne družba, ne človek, ne bodo nikdar perfektni, nikdar dokončni, nikdar na stopnji ideala. Rastemo, vzpenjamo se, trudimo se na poti, a smo po grehu ranjenci... Naučimo se živeti z bremenom lastne in tuje nepopolnosti — s katero pa se ne smemo nikdar zadovoljiti. Le stalna borba za boljši svet — nas rešuje pred moralnim in tvarnim propadom. Ne pričakuj velikih uspehov. Tvoja in moja naloga, dragi slovenski kristjan, je plavati proti toku in morda umreti z občutkom, da smo bili šibkejši od njega. Uspeh pustimo božji modrosti, ki zna preusmerjati tokove celo s pomočjo naših utrujenih rok... Ne molimo pri jedi Ko so bili otroci še majhiv smo pred in po jedi vedno molili. Sedaj, ko so dorasli, pa ne ven zakaj, ali molimo samo v začetku ali pa sploh ne. Kako bf mogli to zboljšati? Enostavno. Prični moliti. Vem, da ni tako enostavno. Ko so bili otroci majhni, ste bili vsi skupaj, danes pa jeste verjetno vsaj opoldne vsak zase. A kljub temu ne opusti molitve ali bolje, poživi to lepo navado, če je treba, moli ti, mati, z vsakim članom družine, ki mora zaradi delavnega ali šolskega urnika kositi sam. Kratko molitev, zahvalo Rogu za prejeti dar opravi spoštljivo in na glas. V javnih lokalih se pokrižaj ali le tiho izrazi svojo zahvalo Stvarniku. Doma pa stori to v vsej zbranosti, stoje ali sede, vendar s sodelovanjem vseh navzočih. Le začeti bo težko, potem ko pride spet v navado, boste vsi veseli. Pomeni sc z možem — pa prični danes — pri večerji! Le odlašati nikar. In ne pozabi da med molitvijo ne smeš nalagati jedi na krožnik, deliti pribora ali brisati posode. Med molitvijo naj telo in duh sodelujeta v izražanju hvaležnosti Bogu, ki je med vami prisoten. Ni vse drago liidi dobro Če bodo privatne šole čedalje dražje in obenem brez zadostne garancije zlasti za dobro ver že prevzelo mladostno nezadovolj stvo. Malo pohujšanje zavoljo tJ povezanosti s > bo povečalo. Ma terino nadzorstvo Nine Sanduz bo sporno. In tedaj — tedaj bo posegla vmes contessa, skrbna padrona, zavzeta za korist" njenega ljudstva. Ponudila se bo. da iztrga dečka iz ne rar-rsti, da bi se pokvaril, in da ga vzgoji najprej v Rimu in kasneje v Angliji. Celo Cerkev bi imela to za zaslužno. če bodo spravili Giaco-ma Neroneja na oltar, ne bodo marali, da bi se njegov sin mešal z vaškimi vlačugami kot drugi kmečki fantini, čeprav bi Ni-cholas Black igral svojo intri-gantsko vlogo dosita, bo navsezadnje ona zmagala. Sprehajala se bo po Via Veneto s Paolom San-duzzijem, ponosna in zadoščena, kot , če bi ga Nerone spočel v njenem nerodovitnem telesu. Stopila je iz banje se otrla in odišavila ter oblekla za v posteljo. Ulegla se je pod veliki brokatni baldahin in sc predala u-metno povzročeni zaspanosti ter sanjala o ogorelem in nasmejanem fantu, ki ji je trdno stiskal roko. (Bo še) MED KAMI . _ V ABCEKTIMI Obisk misijonarja Tomažina Od božiča do začetka marca se •ie mudil v Argentini na obisku pri svojih sorodnikih misijonar p. Lovro Tomažin DJ, ki uspešno deluje v Zambiji, kjer je zgradil že G cerkva. P. Tomažin je med svojim bivanjem v Argentini obiskal naša verska središča, maševal in pridigal in spdobujal k sodelovanju z misijoni. Pred odhodom je tudi govoril dekletom in fantom v Slovenski kisi po mladinski maši na 1. mar-čevo nedeljo. Duhovne vaje za mladino štiri zaporedne nedelje v marcu so bile enodnevne duhovne vaje za slovensko mlad no v Buenos Airesu: Najprej za mladenke do 16. leta, nato Za fante nad 16. letpm, potem za dekleta od 16. leta starosti in nazadnje za fante od končane osnovne šole do 16. leta. Duhovne vaje so bile v zavodu sv. Vincencija v Villa Devoto in jih je volil g. Andrej Zamik. Mlajših deklet se je udeležilo 36, deklet nad 16. letom 54, rnlaših fantov je prišlo 19, starejših pa 26. Kasneje čez let0 bodo še 3-dnevne duhovne vaje tako za dekleta k,ofc za fante. Igra Desetnik in sirotica Učiteljski zbor Zedinjene Slovenije je organiziral za nedeljo, 10. marca, začetno prireditev slovenskih šol v Buenos Airesu. Ob 4 popoldne je bila v cerkvi Marije Pomagaj šolska maša, ki jo je daroval msgr. Anton Orehar. V pridigi je govoril šolarjem in staršem. Po sv. maši je bila v veliki dvorani pravljična igra Desetnik in sirotica A. Lovšina, ki jo je režirala gdč. Anica Šemrov, igralo pa nad 40 šolarjev Slomško- ve šole iz Ramos Mejie. Scene triglavskega sveta, v katerem se odvija zgodba o desetniku in sirotici s hudobno mačeho, vilami, palčki in divjim možem, je izdelal g. Franc Vresnik. Režiserko in mlade igralce so otroci in odrasli, ki so popolnoma napolnili dvorano, nagradili z navdušenim ploskanjem. Gdč. Šemrov in vsem sodelujočim se je zahvalil tudi šolski referent ZS g. Franc Vi-trih. San Martin V nedeljo, 10. marca, so v Slovenskem domu v San Martinu slovesno odprli tri prenovljene sobe, ki so na nov0 tlakovane, .opažene z lesom in opremljene z novimi lučmi. Odprtje' so opravili predsednik doma g. Anton Žagar, boter doma g. Adolf Jesih in dušni pastir g. Jure Rode. Po otvoritvi je bil skupni asa-do za člane in prijatelje doma. Redni občni zbor ZS Upravni odbor društva Zedinjena Slovenija je sklical za nedeljo, 24. marca dopoldne, XXVII. redni občni zbor v Slpvenski hiši v Buenos Airesu. Spored občnega zbora je obsegal izvoljtev 2 overovateljev zapisnika, branje in odobritev zapisnika zadnjega občnega zbora, poročila upravnega sveta in nadzornega odbora ter sklepanje 0 njih ter slučajnosti. Isti dan je bil tudi očni zbor članov Našega doma v San Justu. Pričetek šolskega leta Pp skupni šolski prireditvi v Slovenski hiši v Buenos Airesu so ze-čele slovenske šole z rednim poukom v soboto 16. marca. Jegličeva šola v Sl,<#venski hiši, Prešernova na Pristavi,, Balantičeva v San Justu, Slomškova v Ramos Aleji j j in Baragova v Lanusu Imajo pouk vsako soboto dopoldne, Cankarjeva v Be-razategujju, Jurčičeva v Carapahayu in Rožmanova v San Martinu pa v soboto popoldne. Slovenske šole delujejo tudi v Mendozi, v Miramaru in v Bariločah. Blagoslovitev križevega pota v cerkvi Marije Pomagaj V nedeljo, 24. marca, je msgr. Anton Oreha,r blagoslovil novi križev pot v cerkvi Marije Pomavaj, ki ga je izdelal likovni umetnik Ivan Bukovec. iFo blagoslovu so navzoči rojaki molili križev pot, ki ga je spisal rajni škof Rpžman, ki ga je prvikrat molil 5. avgusta rta Tirolskem in ki iso ga velikokrat molili slovenski beguncih po taboriščih. Slovenska vas Na občnem zboru društva Slovenska vas je bil izvoljen nov od-boir, ki ga sestavljajo: Slavko Reven, predsednik; Tone Brulc, podpredsednik; Ignacij Glinšek, tajnik; Andrej Goljevšček, blagajnik; Franci Stanovnik, kult. referent; Martin Boštjančič, gospodar; Franci Sušnik, mlad. referent. Poleg omenjenih je v širšem odboru še vec članov. 1-ljubljanska stolnica ima nov križev pot 24. februarja je nadškof Pogačnik v ljubljanski stolnici blagoslovil novi križev pot. Zamislil si ga je kipar France Gorše. Delo je pravo nasprotje prejšnjega velikega križevega pota, vendar tako zelo v slo-Ku našega časa, da more ljudi pritegniti. France Gorše je priznan slovenski umetnik. Njegova dela so raztresena skoraj po vsem svetu. Četrtj tečaj za orgamstinje 'n organiste S slovesnim bogoslužjem, ki ga Je vodil nadškof Pogačnik, se je 22. februarja končal v ljubljanski stolni-ei letošnji, že četrti tečaj za orga-nistinje in organiste. Med 86 udeleženci — število raste iz leta v leto so bili poleg ljubljanskih in koprskih navzoči tudi organisti iz mariborske škofije. Letošnje izpopolnjevanje je s svojo skupino pripravil Jože Trošt. Pri strogo glasbenih temah se je oprl na sodelavce orglarskega tečaja, pri drugih predmetih (liturgika, duhovna teologija) pa na druge strokovnjake. Mesta v Sloveniji: spremembe so velike Po podatkih povzetih iz Statističnega letopisa iz leta 1971. imajo slovenska mesta takole prebivalstvo: Ljubljana: 213.565; Maribor: 115.159; Celje: 34.396; Kranj: 27.209; Jesenice: 17.398; Koper: 17.161; Nova Gorica: 13.568; Novo mesto: 12.070; Trbovlje: 16.658; Velenje: 11.738; Škofja Loka: 7.503; Domžale: 6.857; Kamnik: 6.644; Kočevje: 7.377; Radovljica: 5.790; Tržič: 6.755; Zagorje ob Savi: 6.714; Ilirska Bistrica: 6.934; Piran: 5.482; Postojna: 6.048; Hrastnik: 6.081; Murska Sobota: 9.542; Ptuj: 9.463; Ravne na Koroškem: 6.676; Slovenske Konjice: 3.459; Slovenska Bistrica : 5.543; Šoštanj: 3.549; Bled: 4.763; Črnomelj 4.004. Mestu,, prebivalstvo v slovenskih škofijah Ljubljanska nadškofija ima 712.038 prebivalcev; od tega jih živi v mestih 48,4%. Mariborska škofija ima 785.407 prebivalcev, v mestih jih živi 32.2%. V koprski škofiji pa jo 227.643 prenivalcev, od teh v mestih 32,4%. Slovenija v Jugoslaviji ima 1.725.088 prebivalcev; od tega jih živi v mestih 667.176, kar znaša 38,6%. Osnovnošolska mladina v Sloveniji od leta 1958 do leta 1973 Od šolskega leta 1958/59 naprej moremo zasledovati razvoj števila šolske mladine v osemletki. Krivulja, če bi jo narisali, se do leta 1962/63 vzpenja, potem pa začne upadati. Oglejmo si te letnike! 1958/59 ............... 1959/60 ............... 1960/61 ............... 1961/62 ............... 1962/63 ............... 1963/64 ............... 1964/65 ............... 1965/66 ............... 1966/67 ............... 1967/68 ............... 1968/69 ............... 1969/70 ............... 1970/71 ............... 1971/72 ............... 1972/73 ............... Kazen za dobronamernost: vedno ista pesem Ustavna razprava je končana. 01) členih, ki zadevajo življenje in delo verskih skupnosti v Sloveniji in SFRJ, so se k razpravi oglasili tudi škofje in nekateri posamezni verni občani. Zlasti škofovski predlogi, ki ki jih je prinesla tudi naša revija, so dvignili veliko prahu. Na najrazličnejših forumih in sestankih so debatirali o njih, vrtali v ozadje, iskali v njih to, česar tam ni ter zahtevali za škofe tudi kazenske sankcije. Tudi 9. seja občinske konference OZ ZKS Ljubljana Vič-Rudnik je razpravljala o teh vprašanjih. Po članku v „Naši komuni", ki ga je napisal M. Dimitrič, povzemamo nekaj najvažnejših trditev. Ena najpomembnejših točk dnevnega reda konference pa je bila (v sklopu ocene družbenopolitične situacije) o-življanje klerikalizma in vmešanje cerkve v politiko, kar se je pokazalo v obdobju ustavne razprave. Klerikalnim krogom, ki se še vedno ne morejo sprijazniti, da so izločeni iz političnega življenja in so se pri ustavni razpravi spet skušali vmešati vanj, je treba ponovno jasno povedati, da v politiki nimajo kaj iskati, kršenje tega pa je treba brezkon-promisno kaznovati. Kam vodi vmešavanje v politiko, je znano iz časov revolucije, ko je bila uradna politika cerkve tesno povezana z okupatorjem in zatiralec lastnega naroda, kot tudi delavskega razreda. Zato je nesprejemljivo kot tudi kaznivo kakršnokoli vmešavanje cerkve kot organizacije v politiko, kar pa se je zgodilo s pismom jugoslovanskih škofov. Konferenca je pismo škofov obsodila in zahtevala, da avtorji in podpisniki zanj kazensko odgovarjajo, ko so kršili zakone in ustavo. Cerkev mora nazaj v okvir verskega čustvovanja in ne sme več kršiti zakonov in ustave, na kar je bilo dovolj opozorjeno tudi že z najvišjih forumov. O tem so govorili sekretar sekretariata CK ZKS Franc Šetinc, predsednik ZKS Franc Popit in sekretar IR predsedstva ZKJ Stane Dolanc." 223.064; 228.364; 239.974; 244.127; 245.611; 245.446; 241.966; 238.997; 234.049; 230.420; 226.886; 222.446; 218.951 ; 216.610; 216.508. 80-letnica. dr. Valentina Meršola Med slovensko protikomunistično emigracijo imamo vrsto zaslužnih toož. Med najbolj zaslužne, spošto-Vane in priljubljene pa spada gotovo zdravnik dr. Valentin Meršol, ki je v Združenih državah ob treh sinovih praznoval 80-letnico svojega življenja. Kot vodja civilnega begunskega taborišča v Vetrinju je posredoval Pri angleškem šefu taborišča majorju Barreju in feldmaršalu Ale-xandru, poveljniku zavezniške vojske v Sredozemlju, da je bilo preprečeno nasilno vračanje civilnih oeguncev iz Jugoslavije v roke komunističnih partizanov. S tem je rešil tisoče življenj Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki bi jih sicer zadela Podobna usoda, kot so jo doživeli zvijačno vrnjeni domobranci. Rodil se je pred osemdesetimi leti v številni družini železničarskega čuvaja v Radovljici. V ljudsko °lo je hodil v rojstnem kraju in v Kranju. L. 1905 je začela delo-vati prva čisto slovenska gimnazijo v škofijskem zavodu v št. Vidu nad Ljubljano. Mladi Valentin je *ul med prvimi učenci te škofijske gimnazije in jo je končal 1. 1913 z odličnim uspehom kot prvi najboljši dijak. Bil je med onimi srečnimi učenci, ki so prvikrat v slovenski zgodovini delali zrelostni izpit v slovenskem jeziku. Po prvi maturi na škofijski gimnaziji je škof Jeglič peljal najboljše dijake na romanje v Lurd na Francoskem. Med njimi je bil seveda tudi mladi maturant Meršol. Kaj je v Lurdu prosil Marijo? Gotovo sveta, kakšen poklic naj si izbere: od ločil se je za zdravniški stan. Po maturi se je abiturient Meršol vpisal na medicinski fekulteti v Gradcu. Zdravniškega študija se je lotil z vso vnemo, pa ga je dovršil šele čez devet let. L. 1914 je namreč izbruhnila prva svetovna vojna in mladi akademik Meršol je moral zamenjati študij z vojaško suknjo. Poslali so ga na rusko fronto, kjer je bil pomladi 1. 1915 ujet in je ostal v ujetništvu pet let. V času svojega ujetništva je deloval kot medicinec, najprej kot vojni ujetnik, nato pa kot prostovoljec jugoslovanske legije. V Odesi se je vpisal kot slušatelj medicinske fakultete. Jugoslovanska prostovoljna legija je bila prestavljena v Murmansk ob severnem Ledenem morju, kjer naj bi se kot zavezniška četa pridružila tedanjim zaveznikom. V Murmansku je mladi Meršol preživel rusko boljševiško revolucijo. L. 1919 so zavezniki poslali Meršola kot kurirja v Beograd. Ko je dovršil svoje poslanstvo, je bil častno odpuščen iz jugoslovanske armado. 81. avgusta 1919 se je vrnil v Ljubljano. Da bi dokončal medicinske študije in postal zdravnik, se je hotel vpisati na univerzi v Gradcu; tam so ga pa odklonili kot izdajalca, češ da se je izneveril avstrijski vojski. Zato se je vpisal najprej na medicinski fakulteti v Zagrebu, pozneje pa v Pragi, kjer je medicinske študije dokončal in doktoriral 1. 1922. Zanimal pa se ni mladi Meršol samo za zdravniško znanost, temveč tudi za druge vede, posebno za jezike in govoril sedem različnih jezikov. Zdravniško službo je vršil v raznih bolnišnicah, tako v Celju, Ljubljani in v Nišu, kjer je kot prvi Slovenec dobil podporo Rockefellerjeve ustanove za izpopolnjevanje v zdravniških vedah v ZDA. Tam se je v raznih bolnišnicah specializiral v bakteriološki vedi. Po končanih študijah v Severni Ameriki se je vrnil v Skoplje v Jugoslaviji, kjer je bil v Zavodu za tropske bolezni vodja različnih oddelkov. Od tam je bil prestavljen v Zagreb v bolnišnico za kužne bolezni, končno je prišel v Ljubljano in je 1. 1945 postal primarij splošne bolnišnice. Tu je pridno sodeloval v raznih stanovskih organizacijah, pisal je tehtne strokovne članke in se je prizadeval, da bi vlada razširila medicinsko fakulteto na ljubljanski univerzi Njegovo nadaljnje delovanje je preprečila komunistična revolucija v Jugoslaviji. Kot prepričan protikomunist se je z enako mislečimi umaknil na Koroško, kjer je zaradi svojega ugleda in znanja jezikov postal vodja slovenskega begunskega taboriča in tako posrednik med angleškim vojaškim poveljstvom in slovenskimi begunci. Njegova nepozabna zasluga je, da Angleži niso vrnili v Jugoslavijo slovenskih civilnih beguncev, kar so naredili s slovenskimi domobranci, ki so bili skor(o vsi na grozovit način pomorjeni. Zato gre dr. Valentinu Meršolu prisrčna zahvala-Bog ga ohranjaj še mnoga leta! svetovne novice Prepoved romanj na Madžarskem Madžarska vlada je prepovedala romanja v stolnice in druge cerkve, ki so jih škofje določili za svetolet-no slovesnosti. Iz posebnega pastirskega pisma so potem verniki zvedeli, da bodo mogli prejeti svetolet-ne odpustke le v običajnih romarskih cerkvah kot „turisti“ ali ,,izletniki". Makarios in sv. sedež Predsednik Makarios, ki je hkrati Poglavar pravoslavnih vernikov na °toku Cipru, je lani navezal diplomatske stike Cipra s sv. sedežem. Letos je naslovil na katoliške prebivalce otoka posebno poslanico, v kateri pravi, da so katoliške skupnosti v njegovi državi pomemben dejavnik razvoja in stalnosti. Ciprski katoličani so latinskega, maro-nitskega in armenskega obreda. Omejevanje svobode v Litvi Od 1. 1969 sme katoliško semenišče v Litvi sprejeti vsako leto le 10 kandidatov za duhovništvo. Komunistične državne oblasti zahtevajo, naj jim redovne skupnosti sporoče številke in oznako pisalnih strojev ter izroče v dvojniku odtis vseh črk teh strojev. Tako bodo laže nadzorovali morebitno rabo teh strojev za širjenje ,verske propagande", ki je po njihovem nasprotna verski svobodi. Vsepravoslavni koncil Iz Chambesyja pri Ženevi poročajo, da bo prva predsinodalna konferenca pravoslavnih Cerkva letos. Voditelj pripravljalnih del grški metropolit Damaskinos Papandreu sedaj obiskuje razne sedeže patriarhov, da bi se pogovoril o konferenci, ki je bila že večkrat preložena, pomenila pa bo prvo stopnjo za uresničenje vsepravoslavnega koncila, velike zamisli pokojnega carigrajskega patriarha Atenagora. Pravoslavni v Bolgariji V Bolgariji je po zadnjih statistikah okoli 6 milijonov pravoslavnih kristjanov. Vseh prebivalcev je 8,5 milijona. V bolgarskih pravoslavni Cerkvi je 12 metropolitov, 10 pomožnih škofov, 1500 duhovnikov, 400 redovnikov in redovnic. Bolgarski verniki imajo na voljo 3200 cerkva in okoli 500 kapel. V 2 bogoslovnih semeniščih se pripravlja na duhovništvo 320 študentov. UVODNIK Zgladili smo cerkev Marije Pomagaj ............ 257 IZ ŽIVLJENJA Marija v življenju našega naroda .. 25) CERKVE Pavel VI.: Ljubil me je............ 268 Marija Roza Billart ............... 283 Nov obredi zakramenta sv. pokore ........ 273 Mi, tu, sedaj ........................... 276 RAZNO Pismo Duhovnemu življenju ................ 270 Pogovor z misijonarjem L. Tomažinom .... 281 Nekatera krščanska verstva: Priče Jehova 285 Prijate človeka .......................... 287 Vojska odrešenja ........................ 288 Binkoštno gibanje ........................ 289 V DRUŽINI Žena, vzgojiteljica duhovnih in zlasti duhovniških poklicev ....................................................... 291 Krščansko urejanje rojstev .................. 294 Družinska pošta ............................. 297 ZA MLADINO Tovariši v življenju ....................... 300 Zakaj ne bi smela veleti? ................. 302 Greš, Jezus, z menoj ? .................... 304 Mladinska pošta ........................... 305 ROMAN Hudičev advokat ............................ 307 NOVICE Med nami v Argentini ....................... 313 Novice iz Slovenije ......................... 315 Slovenci po svetu ............................ 317 Svetovne novice .............................. 319 Leto XLI Številka 5 Maj 1974 Mayo N9 5 „Duhovno življenje66 je slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (msgr. Anton Orehar); urejuje uredniški odbor. Editor responsable: msgr. Antonio Orehar, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. Registro de la Propiedad Intelectual No. 843.966. Tiska Vilko s. r. L, Estados Unidos 425, Buenos Aire;;, Argentina. Poverjeniki: ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires. ZDA: Rev. Julij Slapšak, 6019 Glass Ave., Cleveland, Ohio 44103, USA. Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA: Ivan Marn, 131, Treeview Drive, Toronto 14, Ontario. Canada. TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia. ITALIJA: Zora Piščanec, Iliva Piazzutta 18, Gorzia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. Naročnina: Celotna naročnina v Argentini in obmejnih državah je zaradi sedanjih gospodarskih razmer 100— pespv za one, ki jo bodo poravnali do konca marca 1974. Pozneje b:ymo morali pri določitvi naročnine upoštevati nadaljnje gospodarske spremembe; v ZDA in Kanadi 9 d,olarjev;; v Avstriji 160 šilingov; v Italiji 3.500 lir; drugje protivrednost dolarja. Denarna nakazila na naslov: Antonio Orehar, Ramon Falcčn 4158, Buenos Aires, Argentina. NASLOVNA STRAN ..Duhovnega življenja in »Božjih stezic": arh. jure Vombergar; stalna zaglav ja: Stane Snoj.