J. Cimperman: V spomin 125letnice Vodnikovega rojstva.            243
Ta —¦' rekel bi — plemenita bolezen svetske boli ni bila nikoli občna niti na zapadu, mari je šla od naroda do naroda ter v književnostih zapuščala več ali menj sledov. Zdaj je v obče premagana: iztisnili so jo življenje in bolj konkretni ideali bodočnosti. Tudi Stritar ima gotovo ideale, ali večkrat niso tako razviti, da bi pokrili omenjeno rudeeo nit svetske boli in sicer ne glede na to, d a nam kaže Stritar toliko idej in tako široko obzorje, kakor morda nobeden iz naših pisateljev. On sam priznava, da so njegovi spisi občinstvu presentimentalni. (,,Zvon" 1879: lit. pag.) Celo lepa misel, da ,,izgled naj blagodušja bo Slovan", ima — kakor se vsaj meni zdi — nekaj one ,,svetobolne" slabosti. Saj poznavalec slovanske zgodovine se pač težko ubrani misli, da je ravno naše blago duš je, naša znana m e h k o s t znak kulturnih početnikov ter nam veliko škodi. Pravični bodimo proti drugim, pa tudi proti sebi ter branimo sebi pravico kulturnega življenja z vso jekleno odločnostjo, za njo se borimo, skušajmo vedno dobro ločiti kulturno zrnje od plevela, in za ta namen imamo velik pripomoček v zlatem nauku, ki ga Stritar večkrat ponavlja, da naše duhovno življenje, naša književnost bodi v ozki zvezi z življenjem, ter zares (a ne samo v frazi) njegov izraz in njegovo ravnalo s pravim zmislom za vzvišeni smoter, da odločno terjamo gospod-stvo pravice (in ž njo bratstva) ter vse to po svojih silah pospešujemo!  —                                                                                (Dalje prih.)
V spomin 1251etniee Vodnikovega rojstva.
P     S. dne februarija 1883.
y
°(?KHo dvadeset in pet že let -      Slovenski je učakal svet, Odkar porodil se Vodnik. Ki venec mu iz lovorik Za cvet njegovega duha,
V zalivalo vnetega srca, Sloven krog čela je ob vil,
Ki ga ljubeč vsegdar čestil, In ki mu hrani zvest spomin, Ker je krvi njegove sin.
16*
244
H. Vipavski: Na bregu.
Vodnik, naš voditelj Duševni je bil,
Slovenom ljubitelj Do smrti si žil.
Bridkost nas. presune, Ko misli srce,
Da Tvoje nam strune Ze davno molče.
Naj čas je bil resen,
Prijazen bil čas, Strun Tvojih je pesen
Povzdigala nas.
Ti dramil rojakov
Preslavljal naš dom, Ti klical junakov
Med bojni si grom.
A še bolj Tebe naj čestili <*                             In s pesnimi bi mi slavili,
Nikdar bi vredni Te ne bili,
Nesmrtni čestitak, Da, kakor Ti, iz globočine Srca ne ljubi domovine, Kdor koli je pošten rojak !
A nisi Ti trudil
Za nas se zaman:
Sloven se je zbudil In žije srčan!
Tvoj duh nas razvnemlje Za slavo domu,
Tvoj duh nas objemljo Sinove rodu!
J. Cimper man.
Na bregu.
^ako buči, kako grmi, Za valom val se sem drvi In dno se morju maja. Oj to je vriše, oj to je stok. Ko šibo svojo spleta Bog, Ko tak vihar razsaja!
Tu brezdno vidim pred seboj,
Oj kolikim bo grob nocoj,
Ki zdaj se ga bojijo !
In spet globoko zazija,
Oj, saj to morje je brez dna,
In v njem pošasti spijo!
Zato hudo, zato besno Je morje jasno in mirno; Nedolžnih vzdihe pije, Pravičnih pije vseh gorje In pije bratovske solze — To mu osrčje vije!
In nem na bregu tu stojim Ter v mislih solznih se topim, Le žalost me obhaja: Zakaj tako, zakaj tako. Brezsrčno morje, si hudo, Kaj te tako razdvaja?
Odgovori mogočni val, Ki mnogo sten je že opral In žalostno mi pravi: Ljudij krivica je skeli, Nedolžnost sveto svet mori In brat že brata davi.
H. Vipavski.