IZKUŠNJI BILATERALNIH SEMINARJEV UČITELJEV ZGODOVINE NA
KOROŠKEM 1991 - 1992
BRANKO ŠUŠTAR
Srečanje avstrijskih in slovenskih učiteljev
zgodovine kot seminarska oblika permanent-
nega izobraževanja je doslej dvakrat pripravil
avstrijski Zvezni pedagoški inštitut na Koroš-
kem (dr. Theodor Domej) ob sodelovanju
našega Zavoda za šolstvo (prof. Prvenka Turk)
in z vsebinskim vodstvom dr. Karla Stuhlpfa-
rerja z dunajske univerze. Vsakič se je kakih
petdeset zgodovinarjev s srednjih in osnovnih
šol, po polovico z vsake strani meje, po pet
dni v malce odmaknjenih krajih na Koroškem
srečevalo s historičnimi temami iz perspektive
našega časa. Seminar, ki je potekal v obliki
predavanj v slovenščini ali nemščini (največkrat
z odUčnim simultanim prevodom dr. Karničarja
z graške univerze), sproščene in včasih za
predavatelje tudi zahtevne diskusije ter s
pogovori v manjših skupinah, je smiselno
dopolnjevala ekskurzija.
Predavatelji, povečini univerzitetni profesorji
z obeh strani meje, so se tako na seminarju
21. do 25. oktobra 1991 v Tinjah/Tainach, v
gostoljubnem domu katoliške prosvete Sodali-
tas, posvetili predvsem vprašanju nacionalne
identitete. Uvodni predstavitvi avstrijske iden-
titete z literarnimi, statističnimi pregledi prise-
ljevanja ter spremembami v luči zgodovinskega
razvoja (dr. K. Stuhlpfarer) je sledil prikaz
narodne identitete Slovencev z razvojem slo-
venskega narodnega gibanja (dr. Vasilij Melik).
Za aktualizacijo zgodovinskih tem sta poskrbela
referata o zgodovinskih dimenzijah nadnacio-
nalne identitete v prostoru Alpe-Jadran (dr.
Rumpler s celovške univerze), ki je sprožil
živahno diskusijo s slovenske strani, posebej
na temo nacionalno - nacionalistično, in o
Sloveniji med Jugoslavijo in Evropo (dr. Dušan
Nečak). Če so bili referati prvega bilateralnega
seminarja jeseni 1991 v procesu priznavanja
samostojnosti Slovenije sicer uglašeni na temo
(nad)nacionalne identitete in le časovno nes-
kladje ni soočilo slovenskega in avstrijskega
referenta ob skupni temi, pa je seminar ob
koncu leta 1992 prinesel nekaj novih pou-
darkov.
Tokratni kraj dogajanja (od 30.11. do
4.12.1992) - turistično naselje ob Habnerjevem
jezeru pri Hodišah (Hafnersee/ Keutschach)
južno od Vrbskega jezera - je bil manj
dvojezičen, kot sicer sredi nemško govorečega
okolja dom v Tinjah, kjer smo seminaristi
živeli pod isto streho, tu pa v prostorskem
udobju kar preveč razpršeno z manj spod-
budami za medsebojne stike. Tematsko pa je
bil seminar sestavljen manj primerjalno kot v
letu 1991; še več - zanimivi in aktualni, a
sicer za historike manj problematični temi o
gospodarstvu v 20. stoletju, ki so jo pripravili
referenti z avstrijske strani, je na slovenski
strani odgovarjala politično in zgodovinsko
bistveno bolj občutljiva problematika. Tako je
uvodni referat dr. K. Stuhlpfarerja ob zanj že
običajni domiselni uporabi ustreznih likovnih,
tekstualnih, zvočnih in video sredstev predstavil
avtomobilizem kot socialno gibanje. Energetsko
in prometno politiko so z avstrijske strani
razlagali strokovnjaki "in situ" - v hidroelek-
trarni in ob karavanškem tunelu, gospodarsko
pa predavatelj Zveze avstrijskih industrialcev
iz Gradca (mag. Thomas Krautzer). S sloven-
ske strani pa smo poslušali referat dr. Janka
Prunka o emancipaciji slovenskega naroda do
državne samostojnosti, v katerem je "razbre-
menjen vsake ideologije" predstavil zadnjih 200
let slovenske zgodovine z zanimivimi ocenami
sicer znanih dejstev. K podrobnejši predstavitvi
referata pa vabi njegova v začetku leta 1993
izšla knjiga o tej temi (Slovenski narodni
vzpon). Jasno in analitično predavanje o
(dez)integracijskih procesih v srednji Evropi v
20. stoletju je predstavil dr. Jože Pirjevec,
profesor na tržaški in padovanski univerzi. S
temo Teoretični in praktični problemi razisko-
vanja sodobne zgodovine je nastopil dr. Dušan
Nečak, ki se s temi vprašanji posebej ukvarja.
V predavanju je naglasil, da se pri raziskovanju
tega časa znanost srečuje s politiko in da je
virov preveč, a bistvenih premalo, sicer pa je
njegovo aktualno razmišljanje (in vrste drugih
raziskovalcev) na temo sodobne zgodovine
dostopno v zborniku srečanja v Slovenj Gradcu
(Novejša zgodovina na Slovenskem, 1992).
Vrsto referatov je zaključil dr. Niko Toš s
predstavitvijo rezultatov raziskav slovenskega
javnega mnenja o temi Procesi demokratizacije
in nova politična kultura na Slovenskem, kar
je v dneh tik pred Mikiavževskimi volitvami
1992 še posebej pritegnilo zanimanje. Slovenski
delež referatov, ki so občasno spodbudili kar
vročo diskusijo, je bil v predstavitvi bistvenih
ali pa vsaj najbolj problematičnih vprašanj
slovenske zgodovine sicer uspešen, a zaradi
nekomplementarne obdelave podobnih vročih
avstrijskih tem, premalo komparativen. Konec
koncev moramo svoje probleme (zgodovine)
rešiti kar sami in če se le da - doma.
Seveda zbrani šolniki niso mogli mimo
pedagoške problematike. V jeseni 1991 je bila
to predvsem primerjava pouka zgodovine v
Avstriji in  Sloveniji s prispevki pedagoških
30
svetovalcev in raziskovalcev (prof. A. Kastelic,
dr. H. Maschat, dr. D. Mihelič, mag. E. Polte
in prof. P. Turk), ki ji je sledil projekt
bilateralne ure zgodovine, leta 1992 pa je
pedagoški dan potekal v dveh skupinah.
Predavali so dr. Štefan Trojar o sodobnih
didaktičnih pogledih na pouk zgodovine in
mag. M. Krainz-Dürr s celovške univerze o
inovativnih učnih metodah pri pouku zgodo-
vine, dr. Alfred Schrebatin je predstavil novi
zrelostni izpit v Avstriji, predstavnika zavoda
za šolstvo pa stanje in perspektive razvoja
šolstva v Sloveniji (mag. F. Rečnik, prof. I.
Perenič). Precej zanimanja so zbudile tudi
predstavitve raziskovalnih dejavnosti slovenskih
srednjih šol (v okviru gibanja Znanost mladini)
in zgodovinskih krožkov osnovnih šol (ki jih
povezuje komisija pri Zvezi prijateljev mladi-
ne): tako zaradi presenetljivih rezultatov kot
zaradi občudovanja vredne vneme prostovolj-
nega (in žal premalo stimuliranega) dela
učiteljev zgodovine na sončni strani Karavank.
Posebno zanimivo pa je bilo pokukati v vrsto
privlačnih avstrijskih učbenikov, saj lahko
učitelj izbira med nekaj možnostmi, a eno-
stransko navdušenje nad barvnimi ilustracijami
in res lepimi zemljevidi se ti nekoliko ohladi,
ko pri bežnem prelistavanju opaziš, da jim
lega Slovenije in Slavonije ni prav jasna, da
nacionalna slika na Štajerskem pred 1914
rezuUate štetja 1910 kar malo prebarva, pa
tudi ime države nastale 1.12.1918 ni posebno
precizno. Spodbuda za diskusijo in primerjavo
(Moja podoba v tvojih očeh) avstrijskih in
slovenskih učbenikov je takoj pri roki.
V jeseni 1991 je bil cilj ekskurzije povezan
z ogledom prve koroške deželne razstave v
Šentpavlu v Labotski dolini ter v znamenju
muzejske pedagogike, saj sta bila poleg
razstave ob 900- letnici tamkajšnega benedik-
tinskega samostana predstavljena še Slovenski
šolski muzej v Ljubljani v povezavi z razisko-
valno dejavnostjo osnovnošolcev, vključenih v
zgodovinske krožke in Kobariški muzej z
uspelo predstavitvijo soške fronte na Sveti gori
pri Gorici v Kobaridu. Ekskurzija seminarja v
jeseni 1992 pa je bila v znaku energetske in
prometne problematike 20. stoletja z ogledom
in predstavitvijo vrste dravskih hidroelektrarn
(v Bistrici v Rožu) in karavanškega tunela.
Prizadevnemu vodstvu obeh seminarjev (dr.
Thodor Domej, dr. Kari Stuhipfarer, prof.
Prvenka Turk) gre za organizacijo in strokovno
vodstvo vsa zahvala, slovenski udeleženci kot
gostje avstrijskega zveznega pedagoškega inšti-
tuta na Koroškem (Pädagogisches Institut des
Bundes in Kärnten), pa smo možnosti udeležbe
na bilateralnem seminarju še posebej veseli,
saj strokovnim spodbudam in primerjavam
vštric tečejo tudi jezikovne. Ob sicer uresničeni
dvojezičnosti seminarja pa bi si lahko želeli
intenzivnejšega skupnega doživljanja dvojezične
Koroške, posebej pa uresničenja možnosti, da
povrnemo gostoljublje avstrijskim kolegom kdaj
tudi pri nas.
31