—*.   11   .^— JOŽA POLJANČEK:
B                         Pričakovanje.
išica je bila v vasici, ki je stala v objemu srebnie reiice. Pozoren potnik je na prvi pogled spoznal, da v njej rrebivajo ubožni Ijudje. ker hišica je bila lesena. 2e od daieč Jo ie bilo videti, ker \o je izda-jala motna luč, ki ie brlela v temnu noč ...
Pozno je bito; mati, ki je bila v koči, ie Se bdela, dasiravno trudna: zakaj delala je ves dan, a ni ji bilo dosti do spanja. Njeno Ijubeče in po sinu hrepe-iieče srcc ji ni dalo miru; vedno ie mislila nanj, na svojega Loizeta, nahajajočega se pri vojakih. Veno-mer ii je bil pogled obrnjen proti oknu, da bi videla, i   če že i;riliaja. Vsak korak. ki ga je slišala. io je raz-Jreselil: že je videla v duhu sina, kako ii priliaja naproti s hrabrostno sve-¦Hnjo. Ob takih trenutkili se je čutila srečno. A varala se je. In toliko večja tje bila niena bolest in toliko bolj je raslo njeno hrepenenje, ko so šli ko-raki mimo niene hiše — dalje... dalje...
V spomin ji je prišla preteklost — sinov odhod: Lep, jasen dan... Fantie po vasi vriskajo in prepevajo. Tudi Loize je med njimi; tudi <jn zapušča mater: »Zbogom, mati!« — Za klobukom mu je pvipet šopek svežih cvetic; okrog usten mu igra smehliaj...
»Mirni bodi<e in upajte, da se vrnem v kratkem — z lovorjevim ven-cem!« ji rcče. jo še enkrat poljubi in odide. Zapiskal je vlak ... Zbogom!
¦ Vihar ie zavel po vasi in zdramil je mater iz spominov. — Ploha se Re ulila. Materi se ic zdelo, kakor bi nekdo tolkel po oknu. Vstala je, da bi | pogledala, kdo ie. toda bilo ni nikogar. Le debele deževne kaplje so pa-I dale gosteie in gosteje ter udarjale ob šipe. —
»Vrnem se z lcvorjevim vencem«, je rekel sin, ko je odhajal. Ali se rmorda ni ta venec že posušil? — Tako je pomislila mati. Ob tej misli se I ie zgrozila in čutiJa je, kakor bi ji kdo zbadal srce ... [        »Ni mogoče!« ie govorila poltibo, »ni umrl, jaz molim vedno zanj, da | ga varuje Mati božja. Bog me usliši! — Moj Lojze se vrne! — Bog daj!...« v       Začuli so se koraki. Nekdo je nalahno potrkal in ix>tem stopil v sobo. I         »Prinašam vam Lojzetovo pismo iz Liubljane!« reče prišlec. f       Bil je trgovcc Matevž, znan daleč naokrog. Imel je trgovino in zato \ je hodil večkrat v Ljubljano, da si ie nakupoval blaga. — L-      »Sin pSe... Kaj piše? — Berite, prosim, jaz ne znam!«  reče mati rMatevžn. ki je takoj odprl pismo ter začel čitati:
—.       12      M—       .                ...
rŠ*/&frua<f« tnfrma/
fitMal- &e njtefrr utftefft.   L*/?*#*,   /*x4r* /tti/tr.fttMrm
it/if/rntfr. .  .  . s
OAjaficrtt irtJ/, /ocnr i/t flj/f/rfrr/;r//ttr/fef f/r/ ^.///rf/et Jzryx^.
»Kaj piše?« vpraša mati po dolgem molčanju. Ni razumela. kar ji jc čital; v srcu ji je nekai pravilo, da ni nič dobrega ...
»Ali te ujet? — Moi Lojze?« vpraša nadalje mati.
»Ne, mati!« ji odgovori Matevž, »ni ujet! Piše, da je malo bolan, toda nič ni hudega, ker upa. da ga kmalu vidite.«
»Dajte mi pismo!« prosi mati; žalostna je bila, in solze se ji udero po uvelih licih.
»Zbogom!« pozdravi Matevž ter se pripravi na pot: »niirni bodite. saj m niL hudega! Kmalu pride domov, iti veselila se bosta snidenja. — Lahko noč!«
Mati se je mukoma spravila v posteljo, toda zaspati ni mogla. — V duhu si je predstavljala sina: bolan leži, truden je in po njej —* po materi hrepeni...
Veter je zatulil, vrata so zaropotala. — V sanjah vidi mati sina, kako stopa proti njej...
»Mati! — Prišel sem!« slišr. kako ji govori sin.
»Ti, ti si! ... Vedela setn, da se vrneš! Molila sem zate vedno — vedno ... Hvaljen Botc! Prišel si!« ¦—
Lahno ie udarila soseda po oknu, da pokliče ženico, Lojzetovo ma-ter, da bi ji pomagala pri delu. — Uuč ie bila ugasnila; začelo se je da-niti...
»Ni ga — Lojzeta!« je bolestno in s strahom vzkliknila mati; zakaj zdramila se je in je videla. da njene&i sina še n\...
r^=n=------ii—¦—iF^^jJ^^^i—¦—"—-----"-^
Fr. Savnov: Na morju