Pesmi beneškega Slovenca.
| Bogom gora, z Bogom Lepe cvetne trate, Ki spomine v srci Vzbujate mi zlate!
taleč moram, daleč Kakor ptič jeseni, Ko čez morje žene Sever ga ledeni.
Slovo od doma.
Z Bogom šume, z Bogom Njih krilati gosti, Priče moje tuge In moje radosti!
Grenka pač otožnost Srce mi  obdaja, Ko se tu poslavljam Od očine raja!
2.
Sam, neznan od doma Moram tja v tujino, Mala šibka ladja Na morja, ravnino.
Vgodni vsaj razpnite
Jadra mi, vetrovi,
Spremljajte na poti
Blagi me duhovi!
Ivan  Trinko.
2>
Po zimi.
|isoko tam na veji snežni Upira ptič na me oko — Oj, ptiček moj, oj ptiček nežni, Zakaj li gledaš me tako?
Srce mi v prsih zatrepeče, Ko v kalno ti očesce zrem, Ko gledam v njem gorje kipeče, Ko prošnje gledam tihe v njem.
Ti pustil si zavetje varno, Kjer meni bil si droben gost, In ven, oh; v zimo ven viharno Poletel si, dobil prostost!
I.
V zavetji mojem brez skrbi si O srečnih dnevih snival ti, Sveta poznal bridkosti nisi, Trpljenja nisi vžival ti!
A zdaj trpiš! . .   Oko solzeče Upira se na mene zdaj, O ptiček moj, nazaj proseče Te vabim jaz, nazaj, nazaj!
Življenje spi še v smrtnih mrazih, Odet še ni s cvetovi gaj, In bratov ni še zunaj drazih — Oj, ptiček moj, nazaj, nazaj! . ,