Odlomki iz zemljeznanstva. V začetku je Bog stvaril nebo in zernljo.^— Kedaj pa je bil ta začetek, ali je bil pred 100.000 leti ali ,je bil pred milionov milion let, kdo to ve razun vsegavednega in vsegamogočnega ? — Vidimo, da se na svetu vse spreminja, iz pozorišča svetu stopajo in odstopajo narodi, a videti je, da se osebe spreminjajo, pa kraji, kjer so narodi delovali ostajajo zmirom nespremenjeni. Tri tisoč let je že minolo, kar je Mozes zbiral kardelo Izraelcov pod veličastno goro Sinaj, in še dan danes vzdiguje svoje nebotične verhove v oblake. Triglav gleda na Slovanov rod, kakor jo gledal pred tisoč in tisoč let, in ko bi Sava in Drava govorile, kaj bi natn vse povedale od ljudstev, katera so stanavala na njunem obrežji. 13**  Zdi se nam, da pozorišče ostane zmirom tisto, le osebe se spreminjajo. Pa nikar se ne motimo. Stanovitnega ni na nebu, niti na zemlji, nič drugega, nego vedna sprememba. Ako mi tega ne vidimo, vzrok so le naši omejeni čuti. Kdor zeleni list ogleduje, ne bo zapazil na njetn spremembe, a spreminja se vendar le, samo da v daljšem obroku. Ravno tako je jna naši zemlji, kjer se spremembe verše v tisoč in tisoč letih, pa tudi včasih nenadoma pred našimi očmi, da jih lahko zapazimo. Dvoje bukve govore od stvarjenja sveta. — Sveto pisrao, kedar govori od stvarjenja sveta, nam sicer ne pripoveduje na drobno, kako je bilo na zemlji, predno je človek nastopil. Naraenu, katerega ima sv. pismo, tudi to ni potrebno. V drugem stavku govori od poslednjega velikega naplava v predzgodovinskem času; od vsega drugega pa molči. A imamo še druge bukve, iz katerih se zemljeznanstva učimo. — Odperta je pred našimi očmi knjiga stvarjenja, in ta ne laže, samo da ljudje je niso znali brati, pa tudi sedaj še niso prebrali vseh poglavij, a poglavitne čerke vendar mislijo, da že poznajo. Učenjaki terde, da poznajo poslopje po njegovih obrisih, le nektere izbe še niso prehodili, posebno pa se sklicujejo, da poznajo podlago, na katero se vpira zemljeznanstvo. Morebiti, da bodo nekateri očitali zemljeznanstvu, da ne izreče: Bog je hotel, in bila sta nebo in zemlja. A tega naravoslovec ne taji. On le preiskuje večne zakone, po katerih se je vse to naredilo, in po katerih se še sedaj v naravi vse spreminja. Natoroznanstvo preiskuje le to, kar najde, in do stvarjenja sveta po vsemogočni besedi stvarnikovi ne pride, ker ostane le pri natori. Da pa nekateri učenost v zlo rabijo, in hote ž njo podpirati nejevero, je istina; a učenost se zaradi tega ne zametuje, dostikrat sistema sistemo podira; stanovitno je pa le to, kar nam večna resnica pove. Zemljeznanstvo preiskuje zemljo od stopinje do stopinje, dokler ne pride tje, kjer ne more več naprej. Zemsko telo je bilo v začetku žareča krogla, vse kar je sedaj na njem, je bilo ognjeno tekoče. Vseh dokazov za to ne bomo navajali, omenimo le enega. Zemlja ni popolna obla, ampak na tečajih (koncih) nekoliko stisnjena, ali pa če tako rečemo, na ravniku izbočena. To se ni zg&dilo le po naklučji, lahko sodimo; tudi druga nebna telesa so taka. Ako lončar vzame vlažno kepo ilovice in jo hitro verti, plošči se na konceh, kjer se vertf, in oploščenje postaja tem večje, čem bitreje je vertenje. Že iz tega vzroka se ne da tajiti, da je bila zemlja v staro-starodavnih časih ognjeno-tekoča krogla; v vodi se ne razmoče vsi snovi. Jasno je, da tedaj ni bilo žive stvari na svetu, bilo je vse čudna zmes, silovito ognjišče. Zrak je bil moCno razbeljen, imel je v sebi plinov, katerih dan danes nima. To sicer ni kaj mikavna podoba zemlje, a je resnična. Vse, kar se dan danes strašnega in groznega v naravi zgodi, n. p. potresi, ognjena žrela' ognjometnih gora, to je komaj senca tega, kakoršna je bila zemlja tačas, ko je bila ognjeno morje. A sčasoma se je vse spremenilo. Vročina je izžarila, zemlja se je ohladila, naredila se skorja okoli žarečega serca, in ko je bila ta skorja pripravna, da hrani in preživi živa bitja, jih tudi dobf. Na ljudi se ve da ni treba misliti, ti so prišli še le na zadnje, in sicer prav pozno, a rastline in živali, katere so bile pred nami na zemlji, so zelo zanimive in kaj čudne. Več tisoč ostankov teh bitij je učenost vzdignila iz grobov, v katerih so počivali dosihdob, njih okamnele ostanke so zbrali, na drobno preiskovali in po kostnjaku se je pokazalo, kakošna je bila žival. Zanimivo da se vsa ta organska bitja tem bolje ločijo od sedanjih, čem so starejša. Iz tistega časa t j. iz dobe devonskih *) zased so znane le ohrodnice spodnjih verst, večjidel ribe, kar dokazuje, da je morje vse dele suhe zemlje pokrivalo, kjer sedaj najdemo ostanke teh živali. V poznejši dobi zemeljnega razvoja, katera je nastopila za to dobo, v tako imenovani premogovi dobi, ni več prejšnjih živali, odmerle so, v zasipu in razvalinah so pokopane, in tam so hranjene za muzeje v 19. stoletji. Namest teh pa vidimo v premogovi dobi nov, spremenjen svet organičnih bitij pred nami. Premog je rastlinske snovi in velikanski skladi tega černega strica belemu diamantu pridejo ravno iz premogove dobe. Suho zemljo so tačas pokrivali velikanski temni gojzdi, zrak je bil vlažen in topel, rastlinstvo je bujno rastlo. Viharji, starost, poplavi, vzdigovanje in znižanje tal in drugi taki prigodki so pokopali gozde, in v dolgo dolgo letih je postal premog iz teh debel. Še dan danes se pozna po premogovih jamah podoba nekdanjih debel, nekatera še cela po premogovih rudnikih po konci stoje. Po gozdih premogove dobe je živelo veliko prav zanimivih žival. Večidel so bile dvoživke, katere so tukaj šetale. V oglju najdemo naj prej oklepnega raartinca, vkljub zemeljskimi prekucijami ohranili so se njegovi potomci, požrešni krokodil in aligator noter do današnjega dne. Naj bolj so se razvili ti požeruni v jurasovi dobi. V legah te dobe najdemo te dvoživke v vsakteri podobi i velikosti, na zemlji je vse njih mergolelo. Naj veči med njimi je bil Megalosaurus, kateri se je sukal bolj po kopnem, bil je drako 50' dolg, ne edna žival se mu ni mogla ubraniti. Njegov bližuji žlahtovec, Iguanodan je bil rastlinožerec, kar kažejo njegovi zobje. Kakor povsod so niesožerci preživeli rastlinožerce. *) Devon kraj na Angležkem, po katerem ee ti nasadi tako imcnujejo. Po morjih liasne (spodnje jurske) dobe je bilo živo strašnih zveri, ribo-kušarjev (Fischsauriern), kateri so bili po svoji požrešnosti in v svojem življenji prav podobni morskim volkovom, samo da so bili še veliko močneji in terdnejši. Veliki so bili ti kušarji 20—25 čevljev. Leteči kuSar (Flugsaurier) ali Pterodaktilon ni bil ravno tako strašno velik, vendar bo bili nekateri z razpetimi perutami široko do 20 čevljev, to kažejo vertenci teh žival, katere so najdli pri Cambridge. (Konee pHhodnjič.)