Štev. 10.—XXVIII.                                               Junij 1927.
Solnčna roža.
V zeleno je košarico prestregla
od solnca drobec, ki se k sredi
zataplja v črnoblesko jedro ...
Ozira na nebo se vedro,
k rodniku hoče hči odbegla
in kamor gre, tja nje pogledi
strmč za njim, za večnožarnim ...
A ko za gorami zatone,
tedaj otožna s cvetom klone.
S poljubom vanjo se viharnim
vetrov zaganja Ijubkovanje:
široki listi ji trepečejo,
navzgor, navzdol se plašni mečejo —
peruti bi hotele daleč stran
na zadnje, zadnje potovanje;
polšt bi tja bil naravnan,
kjer vanje vsa bi zatonila,
ki je od njega kras dobila ...
A kot zagovorjena vsa
moč korenin sesa se v čma tla.
In jaz?
Bi li ne hotel tja,
kjer prostor se in čas
razmikata brezbrežno in brezdanje,
kjer so resnica sladke sanje,
kjer vre pozabnosti napoj ?
A moj in tvoj
čas je in prostor tu,
kjer brez miru
besni strasti nam valovanje,
kjer sta nam kruti gospodar
boj in vihar!
E. Gangl
221