SPOMINI NA SLIKARJA GVIDONA BIROLLA Slikar Gvidon Birolla1 je bil prijatelj in sošolec mojega očeta. Moji starši so cenili Gvidona Birolla kot slikarja in človeka ter veliko pripovedovali o njem. Meni pa so bili slikar, njegova žena Minka.2 rojena Mulaček, in nečakinja Mira'1 vse življenje dragi in blizu. Vsi trije počivajo v družinskem grobu na ljubljanskih Žalah. S slikarjem sva se posebno zbližala med okupacijo. Loka je bila tako blizu. a vendar z železno bodečo žico tako ne- prodorno ločena od nas. Mogoče je prav to zbudilo tako veliko željo in hrepene nje po njej. da sva s slikarjem ure in ure govorila o Loki. o ljudeh, ki sva jih imela rada in ki so umrli ali pa so bili daleč od naju. Slikar se je spominjal mladosti v Loki. študija v Ljubljani in na Dunaju in le malo govoril o letih, ki jih je prebil v Zagorju. Tedaj se je spet lotil slikanja in nastajale so nove podo be Loke. zasanjane in oblite z rahlo ten- čico hrepenenja. Kako, da se je rodil v Trstu? Veš. oče moje mame Ane Šink Huda- revnikove je izdeloval v Loki parket in kopal pod Lubnikom neko svetlo rudo. ki je na zraku postala zelena. Iz nje je pritekalo živo srebro. S Tajnetom sta ru do vozila v Trst. Tako je prišla mama v Trst in se tam omoiila. Po očetovi smrti se je z najmlajšima vrnila domov v Lo ko. Meni je bilo tri leta. Nin je bil pa še mlajši.'1 Tako sta otroka preživela otroška leta v Loki. Slikar mi je iz otroštva pripove doval posebno rad spomine, ki so bili ka korkoli povezani z mojimi starši. Pri Ce- netu.5 kjer je bil doma moj oče, so imeli oslička. Vpregli so ga v voziček, posadili nanj najmlajšo Minko," in ga gnali po Karlovcu in Viršku. Nekoč so zagledali na drugi strani Poljanščice puštalske fantine. Placarji: oba Birollova. Mikuže- va Luče in Kari,7 Cenetov Tonče"- in mor da še kdo so vpili čez vodo: PMŠtouci. hruštovci, žabe lovil'... (Ob stoletnici rojstva) Puštovci pa v vodo, prebredli so Po lj anščico in z gorjačami šli proti Placar- jem. Slikar se je nagajivo nasmehnil ob spominu: Pa veš. kaj je bilo potem? Minka. tvoja teta, ki je bila takrat čisto majhna punč ka, je obsedela na vozu. Naši fantini. tu di tvoj ata. pa so jo vsi ucvrli proti me stu. Jaz pa sem ostal, da bom branil Minko. Pa potem? Saj veš, kaj je bilo. Puštovci so me na- butali. pa še v Soro so me vrgli, pa še mama me je, ker sem prišel domov uma zan, moker in raztrgan. Iz tistih prvih otroških let se je slikar pogosto spominjal svoje prve ljubezni — Višnerjeve Tončke:9 305 Lepa se mi je zdela kot angel. Imela je velike plave oči in svetle valovite lase. Nič ji nisem povedal, da jo imam rad. samo gledal sem jo in se veselit njene le pote. V prvi razred gimnazije so vpisali Gvi- dona Birollo in mojega očeta v Ljublja no. Stanovala sta skupaj pri neki gospo dinji v Studentovski ulici blizu nekdanje gimnazije. Oče mi je večkrat pokazal nizko hišo pod Gradom pa tudi drvarni co na dvorišču. V šoli so se učili o eks plozivih. Gvido je prinesel domov smod nik. Sošolca sta ga nesla v drvarnico in zažgala. Se po dolgih letih se je slikar večkrat spominjal eksplozije in plamena, ki je zajel leseno poslopje, pa obeh mam, ki sta na gospodinj ino zahtevo pridrveli iz Loke. Po potresu 1895 so se dijaki vrnili po velikonočnih počitnicah v gimnazijo. Pri čeli so s poukom, čeprav je bil strah pred potresom še v zraku. Oče mi je pri povedoval, da je bil nekoč vprašan la tinščino. Ni znal. Profesor je rohnel s ka tedra. Gvido pa je nenadoma zacepetal z nogami pod klopjo in zakričal: Potres! Potres! Učenci so planili na noge in hiteli sko zi vrata na dvorišče, za njimi pa profe sor. Ko sem čez leta pravila slikarju, da se je oče rad spominjal, kako ga je re šil pred slabo oceno; se je nasmehnil in dejal: Kaj pa misliš, Ločani zmeraj držimo skupaj! Mojega očeta so v tretji razred nižje gimnazije prepisali na novo ustanovljeno gimnazijo v Kranju, Gvidon Birolla pa je končal štiri razrede nižje gimnazije in tehnično šolo v Ljubljani. Ob počitnicah pa so se študentje sre- čavali v Loki. Zbirali so se v Kaibetovi10 štacuni na Placu, kjer je moja mama" prodajala kofetke, cenzelce. moko, slad kor in drugo. Bila je dve leti mlajša od študentov, saj so jo Kaibetovi komaj enajstletno vzeli iz Čudetove bajte od Sv. Duha v službo. Fantje — Birollova Gvido in Nin, Mikuževa Luče in Kari. Cenetov Tonče in Laudanov Janko12 — so posedali na dolgi klopi, se smejali, kadili in se norčevali iz redkih kupcev. Birolla se je spominjal, da je gospod Kaiba,13 če so bili le preglasni, prišel iz pisarne, jih grdo pogledal, rekel pa ni nič. Ivanka Dermota,14 Telbanova teta, ki je takrat kot moja mama služila pri Kai- betu, pa je pripovedovala: Prodajali smo vsi, še jaz sem znala cu- kerčke prodajati. Študentje so zmeraj se deli v štacuni, ljudje pa zato niso hoteli prihajati kupovat. Gospa Kaibetoua'5 so bili radi lepi. Če so bili študentje v šta cuni, so si pripasali predpasnik, ves v favdih, pa z mašenco. Pa so drobili po štacuni s prav majhnimi koraki, gospod so bili zjutraj od šestih do pol osmih, pa popoldne do devetih zvečer v pisarni na koncu štacune. Dopoldne pa ni nobeden prišel v pisarno. Gospa so zgoraj kuhali, gospod so bili pa od osmih do dvanajstih na rotovžu. Pa je Birolla Gvido pri nesel steklen škorenj, v papir zavit. Pa so me poslali k Homanu po pir. Pa sem šla skoz hlev v gostilno, pa spet hitro v štacuno. Pa smo kar iz škornja pili. Bili so notarjevi, pa Birollova Gvido in Nin, pa Mikuževa Luče in Kari. pa medve s Katrco. Drugih deklet pa ni bilo.'s Žena Ivana Kaiba. občinskega tajnika in trgovca, Marija, je bila Dunajčanka. Rada je imela mlade ljudi. Mojo mamo. Kete, kot so jo klicali Kaibetovi, je vo dila na plese v Čitalnico, na igre, kon certe. Vabila je dekleta in študente na dom. Višnerjeva Tončka-Blaznikova je pripovedovala: Lepo nam je bilo, ko smo bile mlade. S tvojo mamo sva bili prijateljici. Gospa Kaibetova je v nedeljah popoldne rada vabila mlade ljudi k njim. Napekla je pi škote, pa torto, pa celo polnjene poma ranče je pripravila. Gospod je igral na klavir, dekleta smo pa plesale s študenti. Bile so Zebljarjeva Jerica, pa tvoja ma ma, pa jaz. Homanovi sta bili pa pre mladi, pa Flisova Milena tudi. Fantje so bili pa Gvido Birolla, pa Tonče, pa Mi kuževa fanta. Pa se je Gvido zmeraj po klonil najprej gospe Kaibetovi. pa zaple sal z njo valček. Bil je drugačen od lo ških jantinov, bolj olikan in uglajen. Tudi Telbanova teta17 se je spominja la: Enkrat so šli gospa, Katrca pa Birollo va fanta v nedeljo popoldne ven. Ze te ma je bila, pa jih še ni bilo. Gospod Kai ba so pobutali na moja vrata. Veš, s tvo jo mamo sva spali v tistih čumnatih za daj. Gospod so vprašali: Zakaj jih le ni? Kje so? Johana, boš morala pogledat, kje so. Kaj pa vem? Ali naj grem v gostilne, jih je preveč v Loki. Počakajmo še malo! Potem sta le prišli, pa samo gospa in Katrca. Katrco sem vprašala: Kaj je bi lo? Gospod je bil strašno hud. Ne veš, kaj! Šli smo v Rajtšolo,18 pa smo se šli vsi štirje guncat v čoln. Pa je 306 gospa rekla, da je tako kot v Pratru'* in da se bo še ona. Pa je šla v čoln. Ko so ga ustavili, se je opotekala. Prinesli so stol. Čisto bleda je bila. Jaz sem pa kar trepetala, tako sem se bala. Gospod pa ne sme nič izvedeti, to bi bil hud. Slikar je večkrat pripovedoval, kako so se študenti in loška dekleta Za gra dom igrali Indijance. Navdušeno so pre birali dela Karla Maya in si nadevali imena njegovih junakov. Večkrat se jim je pridružil slikar Ivan Grohar,20 ki je bil sicer starejši od njih, pa se je vseeno lovil z njimi po zagrajskih kotanjah. Ker je nosil poleti in pozimi zeleno pe lerino, so mu študentje nadeli ime »Der griine Havelock.« Tudi notar Stevo Sink-1 je večkrat povedal, da je bil Grohar rad v družbi loških študentov. Ko je hodil ponoči ogrnjen v pelerino čez Krevsovo brv in pel: Tega birta nič ne da .. ., je bil kot kak strah. Študentom je rad po vedal: Po meni se bodo še ulice imeno vale. Loška pa tudi okoliška dekleta so ra da gledala vesele študente. Tako mi je pripovedovala Hudarevnikova mama. svakinja notarja Sinka, ki je kelnarila v gostilni pri Logondru na Fari: Vsi so hodili k Logondru —• Štefan, Gvido, Tone, Lavdanov Janko pa še kdo. Štefan je tako pel, če je pihal jug, smo ga slišali z Lubnika. Pa modrase so lo vili, Tone, ki se je učil za zdravnika, jih je pa rezal. Pa tudi k nam na Faro so vsi hodili. Mama so pripravili klobase, potem je bilo pa veselo. To smo jih ča kale, da so prišli. Tudi Gvidona smo gle dale, pa le gledale-'2 Slikar pa mi je o podobnih doživetjih večkrat pripovedoval: Veš, lump sem bil, ko sem bil še štu dent. Nekoč me je poklicala Katka, tvo ja mama, v štacuno: Gvido, zvečer moraš Za grad. Tista Minka je prebrala nekaj nemških roma no« o slikarjih, pa je čisto zmešana. Ča kala te bo za nunskim zidom. Pa sem šel, pa potem še vsak večer. Čisto zgubljen sem bil. Pa sem mislil, da nobeden ne ve, ko sem se v mraku plazil po gasah proti Zagradu. Pa so vedele vse loške ženske, samo mama je mislila, da sem bolan, ko sem bil tako neprespan. Rad je pravil, kako je bilo, ko je šel z Mikuževim Lučetom vasovat v Pevno. Luče je imel tam kmečko dekle. Gvidona je prosil, naj ga spremlja, da bo stražil. Prišla sva v Pevno. Luče je prislonil lestev in se dvigal proti oknu. Nenadoma sem zaslišal korake in mimo glave je pri letel debel kol. Luče se je kar podrsal po lestvi in že sva letela proti Fari, petmski fantje pa za nama. Še danes se mi zdi, da vidim pokrajino, ki beži pred mano. in slišim korake za seboj. Ko sva z Luče tom pridrvela do krvavega znamenja pri Joškovcu na Fari, sva bila rešena — bi la sva na mestni zemlji. Bolj kot vse študentovske norčije pa je Gvidona Birollo vabila Loka, njena po krajina, stare bajte, posebneži, berači. Rad je govoril o svojem domu, o hiši, ki so jo med drugo vojno podrli: Z naše podstrehe je bil krasen razgled. Vse je bilo pod tabo, lontrške valujoče strehe, razgibano polje, Kamnitnik, zadaj planine. Ze kot otrok sem rad lazil po podstrehi. Mislim, da je prav ta razgled z naše podstrehe odločujoče vplival na moje umetniško ustvarjanje. O študiju na Dunaju je men.il, da so takrat študentje, tudi Ločani, vse preveč hodili po kavarnah in gostilnah. Slikar se je z vso vnemo lotil študija in živel bolj umirjeno. Spominjal se je, kako so se loški študentje sestajali in se menili o Loki. V mislih so obiskali vse hiše po vrsti in ugibali, kdo je v gostilni pri Cenetu, pri Soržu, pri Homanu, kaj de lajo v štacuni pri Kaibetu, kaj kuhajo pri Flisu, -pri Laudanu/ kako politizirajo v kavarni pri Kofesiderju.23 Ko je slikarju umrl brat, ki je vodil apnenice v Zagorju, sta z bratom Ni- nom prevzela njegovo delo. Slikar se je z materjo in ženo Minko preselil v Za gorje. Ko smo se tudi mi preselili v Ljublja no, sta slikar in njegova žena prihajala velikokrat iz Zagorja k nam. Še danes mi je živo pred očmi lepa, elegantna go spa z zlatimi lasmi, ki jo je slikar več krat upodobil. Nekoč sta me povabila v Zagorje za več dni. Posebno mi je ostal v spominu topel poletni večer, ko smo sedeli na terasi pred hišo in gledali zvez de. Slikar je govoril o nastanku Zemlje, o večnem spreminjanju materije in o razvojni poti živih bitij. Posebno me je dojmila domneva, da smo ljudje le sla ba plesen, ki se je stvorila na Zemljini skorji in ki razjeda zdravo jedro Zem lje.2-1 Ko se je Birollova družina nekaj let pred drugo svetovno vojno preselila v Ljubljano, smo se veliko srečavali. Z očetom sem vsako popoldne hodila v ka varno Zvezdo in tam smo se redno sesta jali s slikarji Birollom, Gasparijem in Podrekarjem. Birolla je najraje govoril 20 307 o Loki, Gaspari o svojih motivih, Pod- rekar ipa je pripovedoval zgodbe z Lice ja, kjer je učil ljubljanska dekleta risa nja. Med vojno so Birollovi živeli skromno, zame pa je bil njihov dom kot topel otok sredi sovražnega sveta. Po vojni je slikar prihajal vsak če trtek v Loko in lovil ribe pri Koširjevem mlinu. Velikokrat sem ure stala pri njem in pripovedoval mi je o sebi. o mojih starših, ki jih že dolgo ni bilo več. pa o Loki. Ko sem Birollove nekoč obiskala v Ljubljani," se je slikar, ki je bil utrujen in bolan, obrnil k meni: Ne veš. kako mi je hudo. da nimam več doma v Loki. Premišljujem in premišlju jem in. veš, narisal bi lahko vsak kot, vsako sobo, kuhinjo, podstreiio, da celo to vem, kje je stala miza. kje postelja, kje je sedela mama ob oknu, kam sva postavila z Ninom golobnjak. Tako živo je naša hiša v meni. da bi se kar prese lil vanjo in tam preživel zadnje dneue. Z možem sva se peljala nekega maj skega večera leta 1963 proti Loki. Nebo je žarelo, barve so se prelivale in meste ce se je ovijalo okoli gradu. Vse se mi je zdelo neresnično in zelo lepo. Radio v avtobusu pa je nenadoma sporočil: Zju traj je umrl slikar Gvidon Birolla. Hudo mi je bilo. Ozrla sem se skozi okno. Loka je žarela v zahajajočem son cu in zdelo se mi je, da me gleda iz bo gastva barv in svetlobe dober in pleme nit Birollov obraz. Slikar Gvidon Birol la ni umrl. živi v Loki, ki jo je toliko krat upodobil in imel tako rad. Opombe 1. Gvidon Birolla (1881—1963); — 2. Marija Birolla (1887—1968); slikarjeva žena; — 3. Mira Birolla (1903—1977). sli karjeva nečakinja; —• 4. razgovor 6. de cembra 1960; — 5. gostilna pri Cenetu. danes Mestni trg 20. lastnik Vincenc Ja mar (1837—1896). gostilničar in trgovec; — C. Minka Jamar, por. Leitner (1884 do 1963), živela in umrla v Avstriji; — 7. Ludvik in Kari Mikuž, sodnikova sino va; — S. dr. Tone Jamar (1882—1943). zdravnik v Ljubljani; — 0. Tončka Viš- ner. por. Blaznik (1883—1950). šivilja in fotografova žena; — 10. danes Mestni trg 5; — 11. Katarina Jamar. roj. Langerholc (1884—1928); — 12. dr. Janko Leskovec (1884—1946), odvetnik; — 13. Ivan Kaiba (1841—1920). trgovec in občinski tajnik od 1872 do smrti; — 14. Ivanka Dermo- ta-Telbanova teta (1882—1967), kuhari ca; — 15. Marija Kaiba (1841—1021); — 1C>. razgovor februarja 1966; — 11. razgovor septembra 1947; — 18. danes Zvezda; — 19. zabavišče na Dunaju; — 20. Ivan Gro har (1867—1911), slovenski slikar; — 21. Stevo Sink (1882—1972). notar in odvet nik; — 22. razgovor 22. novembra 1964; — 23. Kofesider — Plantaričeva kavar na, danes Mestni trg 40; — 24. v avgustu 1930; — 25. razgovor avgusta 1962. Jeja Jamar Legatova 308