507
ZIMSKA  NEDELJA V VARŠAVI Lojze  Krakar
In spet je, kamor stopiš, mrzli led, v ledeni led zakameneli svet.
Ljudje ta čas smo in te čudne čase zariti kakor polži slednji zase globoko s sabo v svoj samotni kot; kdor zdaj še misli kaj, ta misli nase in vidi le še svojo ozko pot, da mu ne zdrsne kje in kje ne vda se.
Kak čuden dan in kakšen pukljast čas!
Megla se je razlila, temna reka, in potopila mesto  v belo smrt, da če na cesti srečaš kje človeka, se zdi ti mrk in kot sam s sabo sprt, mrlič, ki ga prenaša s sabo reka in bog ve kdaj in kje je storil smrt.
Če dalje greš, boš srečal spet brezdomce,
molčeče in prezeble do srca,
brezdomce, zadnje žalostne potomce
in dediče galjotskega gorja.
Vsak sklonjen gloje svojo bolečino
in prosi zase svojega boga,
vsak pelje s sabo le skrbi družino
in le poredko gresta skupaj  dva.
Le redek je, ki dal ti bo besedo,
kot bi mu brata, mater bil ubil,
ko da si ti priklical nadenj bedo
in sam ne ve več, kam bi žolč izlil.
A čas stoji, kot bi obstal za zmeraj,
ko da več sam v meglo ne ve poti,
v tem mraku isti jutri je kot včeraj,
a danes — ah, kaj  z dnem današnjim bi!
Ta dan lahko le pit greš ali molit, a če moliti več ne znaš, greš pit in klepetat o tisti stari boli, da si že revščine, madona, sit. A tam čez cesto, v tihi božji hiši, ljudje na glas vpijo: usliši nas, pa veš. da jih nihče nikjer iie sliši, nihče, nihče ... o, kakšen čuden čas.
508