79 M e t a B l a g š i č , L e a H e d l 16. PRAVLJIČNI DAN V MARIBORSKI KNJIŽNICI 2016 Letos smo v Mariborski knjižnici pripravili šestnajsti Pravljični dan in tokrat v njegov program umestili simpozij. V naši knjižnici umetnost pripovedovanja negujemo že od leta 1971 in jo nadgrajujemo s sistematičnim delom za različne ciljne skupine. Zanimanje za pravljične ure in pripovedovalske dogodke za otroke in odrasle narašča. Dober obisk naših prireditev, namenjenih splošni in strokovni javnosti, in odziv medijev sporočata, da je Pravljični dan eden izmed osrednjih projektov s področja raziskovanja pripovedovane besede v Sloveniji in dosega tudi mednarodne povezave. Ponosni smo, da te naše ideje podpira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije in mu daje dodatno težo. Pravljični dan je za našo knjižnico vsebinsko in organizacijsko velik projekt. Trudimo se, da prireditve zmeraj zastavimo večplastno. Trajnostno naravnano razvijamo umetnost pripovedovanja v Službi za mlade bralce in skupaj z vsemi pripovedovalci v naši ustanovi. Ekipa ima širok pogled, strokovno znanje in željo po kakovostni umestitvi v prostor. Izhodišče za celodnevno dogajanje smo izpeljali iz teme simpozija, ki smo ga naslovili Prenos pravljic v raznotere pojavne oblike in umestitve. Ko smo razmišljali o programu letošnjega Pravljičnega dneva, smo se ozrli po slovenskem pripovedovalskem prostoru in zaznali pestro dogajanje, prehajanje med številnimi in raznolikimi umetniškimi izrazi, intermedijske pristope in zanimive obravnave zgodb. Zdelo se nam je smiselno, da našim obiskovalcem, tako mladim kot odra- slim, ponudimo pravljice tudi v pristopih, ki so manj običajni. Prizadevali smo si, da bi podoba naših promocijskih materialov odsevala te- mo, zato smo jih letos odeli v ilustracijo umetnice Kaje Kosmač, ki simbolizira prostore prehajanja ali sprehajanje po različnih svetovih. Z avtorico smo v letu 2016 že sodelovali z razstavo ilustracij ob 2. aprilu, mednarodnem dnevu knjig za otroke, na simpoziju pa je predstavila izkušnjo ob ustvarjanju besedila in ilustracij za knjigo Rdeče jabolko. Tudi tokrat je Pravljični dan zaobjel tri dogodke, Pravljično jutro za otroke, simpozij in Pravljični večer za odrasle. Za otroke smo gostili striparsko-pripo- vedovalsko animacijo po motivih rezijanskih ljudskih zgodb Zverinice iz stripa. Uprizoritev je nastala kot avtorska interpretacija Pripovedovalskega varieteja in Stripburgerja ter združuje živo pripovedovanje in glasbo ob vizualni spremljavi. Tovrstno pripovedovanje posreduje klasične ljudske zgodbe na interaktivne in multimedijske načine, ki so današnjim otrokom zelo blizu. ODMEVI NA DOGODKE 80 Tema simpozija, ki smo jo raziskovali na Pravljičnem dnevu, zanima širši krog javnosti, saj se je z nami družilo kar 73 udeležencev (knjižničarjev, pedagogov, lutkovnih igralcev, založnikov, pisateljev ter posameznikov, ki jih zanima umetnost pripovedovanja) iz vse Slovenije. Ker nam prostor ni dovoljeval večjega števila udeležencev, smo bili primorani prijave omejiti. K sodelovanju smo povabili stro- kovnjake in ustvarjalce, ki delujejo v teoriji in praksi. Pozitiven odziv povabljenih referentov je priznanje tudi za nas, saj je zelo pomembno, da predavatelji vidijo smisel in cilj strokovnega posveta, še lepše je, ko se vse energije lepo razporedijo. Dr. Mojca Ramšak, etnologinja in raziskovalka ljudskega izročila, s katero smo na Pravljičnem dnevu pred leti že sodelovali, nas je s svojim moderiranjem varno ponesla skozi program. Pravljični večer za odrasle smo zasnovali kot preplet različnih stilov in načinov pripovedovanja zgodb. Lea Hedl in Agica Kovše sta pripovedovalki iz Mariborske knjižnice, Jerca Cvetko in Jure Engelsberger sta predstavila kamišibaj gledališče, Boštjan Gorenc – Pižama je interpretiral rezijansko zgodbo v zanj značilnem stand up stilu, Rok Kušlan in Jelena Ždrale pa sta predstavila zgodbo Leteča lisica iz Zverinic iz stripa. Vsestranska umetnica Brina Vogelnik je večer zaobjela z dvema zgodbama v glasbeni preobleki. Večer je zvenel pisano in raznotero v vseh svojih odtenkih, prav tako, kot smo pripovedovanje želeli prikazati in ponazoriti. Zdenka Gajser, pravljičarka v Mariborski knjižnici, je tako strnila svoje misli in občutja ob večernem dogodku: Nek poseben odnos gojim do pravljic, ki sem jih že slišala ali pripovedovala. Prepoznavanje, brskanje, bližina, primerjanje različic. Astronavti morajo na zaključnem izpitu prepoznati najmanj osemdeset ozvezdij. Podobno je z nami, ki pripovedujemo pravljice. In včasih je kakšna, po kateri smo že potovali, in vendar je v interpretaciji novega pripovedoval­ca/­ke tako zelo drugačna pravljica. Pripovedovalci, ki se zlijejo s pravljicami, spominjajo na ar- heologe in malo na potapljače. Nekaj iščemo. Sebe. Skrivnostno in zapleteno pot do drugih. Ene najlepših sodobnih pravljic so Tellegenove živalske pravljice. Pripovedovanje avtorskih pravljic terja od pripovedoval-ca/-ke izjemno zbranost in pogum (pripovedovala Lea Hedl). Tistega večera, ko mi bo jež napisal pismo, bom tudi jaz preskočila svet. V ritmu narečja se razstre spomin na majhnega in suhljatega pesnika Jurija Vodovnika, »novičarja«, ki se je s svojim košem potepal po Pohorju. Prisluškoval je vodi, ki še zmeraj teče po mlinskem kolesu in melje. Melje in žubori v ritmu, z močjo, ki lahkotno potiska besedo in te zasvoji s svojim starodavnim zvenom, da nenadoma zagledaš podobe: postrani nadete klobuke, zbiranje pred cerkvami, žegnanja. Čisto malo zadiši po žganju. Dediščina, ki je v pripovedovanju spet živa. Iztrgati se koreninam in jih hkrati vzeti nase (pripovedo- vala Agica Kovše). V pripovedovanju zgodb ob slikah v malem lesenem odru se zdi, da se je čas zasukal nazaj med črno­bele fotografije japonskih pripovedovalcev, ki so si oder obesili na kolesa in po- tovali. Kjerkoli so se ustavili, se je okrog njih nabrala gručica otrok. Prelep izvor kamišibaj gledališča. Gledališča za revne. Podoba in beseda in njuna hkratnost. Veličastno občutje tako raznolike dediščine sveta z rahlim domotožjem po obredih. Zmeraj se vračamo k iste- mu. Na vseh kontinentih in v vseh civilizacijah je najti zgodbe o potujočih pripovedovalcih. Maještra Klarisa Pinkola Estes pa ve vse o čaru zgodbe: »Da bi ljubili, moramo biti modri, ne samo močni« (pripovedovala Jerca Cvetko). In tista žalostna panterjeva kletka (Rilkejevo pesem Panter je pripovedoval Jure Engels- berger). Sredi nas, ki že dolgo nismo obiskali nobenega živalskega vrta. Morda pa v njem živimo in tega niti ne vemo. 81 »Ma ja čom provat zaplatit moj dolh ta njim injače: ja dedikawam ise pravice dnej rozajan- skej žane, ti prvi maještri od pravic, ke si jo sritel zde w Reziji – rejnici Rozaliji Ćunkonej ziz Bile.« (Milko Matičetov) Ali ne zveni kot domnevno najstarejše ohranjeno besedilo v slovenskem jeziku, zagovor, s katerim lahko čarobna beseda ozdravi bolezen:« Wotok pojdi raz mozg na kost, // raz kost na meso, // raz meso na dlako, // raz dlako na zeleno trato, // tam pojdi // devet komolcov (wbok) na tla.« V najmlajše čase se zdi, da se iz omenjenega izvora hranita striparsko-pripovedovalska animacija po motivih rezijanskih ljudskih zgodb in katera digitalna pravljica, ki je umeščena v spletno okolje. Grdina se seli in preoblači iz preteklosti v sedanjost. Morda naslednji vek odkrije, kdo je »den braw«: divja koza, pes, kača, zmaj, pošast… Grdina je Grdina. Tu ni kaj. »Tako torej grejo pravljičice naprej,« bi rekla Jelica iz Borovičja, na desnem bregu Rezije. (Pripovedovanje Roka Kušlana in Boštjana Gorenca – Pižame). Kakšno moč mora imeti pravljica, ki jo je pradedek pripovedoval svoji hčeri, ki jo je zapisala in jo povedala svoji hčeri, ki je naredila lutke zanjo in jo povedala svoji hčeri, ki jo želi približati današnjim otrokom (Pela Brina Vogelnik). Nekaj v violinskem loku me je spomnilo na zgodbo o dveh dobrih prijateljih, ki sem jo ne- koč prebrala. Na Japonskem si pripovedujejo, da je bil eden izmed njiju nadarjen violinist, drugi pa ga je zmeraj poslušal. Ko je zvesti poslušalec nenadoma umrl, je violinist od silne žalosti potrgal vse strune na violini in nikoli več ni igral. Od takrat v tej deželi živi izročilo, da kadar kdo umre, obredno potrgajo strune na glasbilu. Umetnik je tudi tisti, ki umetnost posluša. (Jelena Ždrale, violina). Zadnjo misel si bom izposodila od še ene maještre – Isabel Allende. Njen magični realizem zna biti blizu pravljici, uroku in transcendenci: »Pri pripovedovanju je potrebna potr- pežljivost in še več potrpežljivosti je potrebne pri poslušanju.« Vztrajamo na obeh straneh. 82 Veseli smo izjemnega obiska in odziva občinstva, ki nas opogumlja, da delamo naprej. Iskren aplavz po vsakem nastopu in posebno lepa energija, ki se je pretakala ves dan v prostorih Svečane dvorane starega Rotovža, pripoveduje svojo zgodbo. Pravljice so še kako žive in pripovedovanje tudi. SIMPOZIJ PRENOS PRAVLJIC V RAZNOTERE POJAVNE OBLIKE IN UMESTITVE Predstavitev avtorjev in njihovih prispevkov: Dr. Ambrož Kvartič: »Tja ne hodit, tam straši!« – fenomen pripovedne ostenzije Dr. Ambrož Kvartič, avtor več znanstvenih in strokovnih člankov s področja folkloristike, je diplomiral na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Za diplomsko delo je dobil fakultetno Prešernovo nagrado, leta 2014 pa je uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo z na- slovom Sodobne povedke v Sloveniji. Na simpoziju je predstavil manj izpostavljen in slabše raziskan del folkorizacijskega procesa, fenomen pripovedne ostenzije. Gre za pojav, ko zgodba ali del zgodbe konkretno vpliva na realni svet pripovedovalca in na njegov način življenja ter ga oblikuje in spreminja. Primerov ostenzije je veliko: iskanje zakopanih zakladov, panika, ki jo povzročijo »urbane legende«, nočni obiski pokopališč ipd. Ana Duša: Pripovedovanje in sodobne gledališke prakse Ana Duša je skupaj s Špelo Frlic gonilna sila Pripovedovalskega varieteja, sicer pa redna članica kolektiva Za 2 groša fantazije na ljubljanskem Radiu Študent. Avtorico povezujemo s številnimi pripovedovalskimi dogodki v Sloveniji in zu- naj naših meja, razvija pa tudi pripovedovalsko-pedagoške programe za različno ciljno publiko. Referentka je podala svoje gledanje na pripovedovanje in povezave le-tega z gledališkimi praksami. Pripovedovalce deli na dva vala: prvi, ki zajema starejšo generacijo, se od gledališča distancira. Predstavniki drugega vala, mlajši pripovedovalci, pa pogosto iščejo nove, kreativne izraze in se z gledališčem ak- tivno povezujejo. Kljub vsemu sta igra in pripovedovanje dve različni praksi, ki ju ne gre enačiti. Pavle Učakar: Pravljične podobe v otroškem leposlovju na Slovenskem Pavle Učakar, likovni urednik za otroški in mladinski program pri Mladinski knjigi, je zaključil Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kasneje pa še specialistični študij slikarstva. Pri svojem delu se Učakar vedno znova ukvarja z vprašanjem, kaj je kakovostna ilustracija, kako z likovno podobo na primeren način pospremiti besedilo, s katerimi izraznimi sredstvi lahko ilustracija obogati tekst in ga dvigne na nov, kakovostnejši, bolj izčiščen nivo, kako z njo ubesediti tisto, kar je neubesedljivo, in kar je najpomembnejše, kdaj in s katerimi elementi 83 vizualno odpira prostor domišljiji in bralca popelje v nove, čudovite svetove. Zato je nujno, da likovni urednik nenehno preverja standarde kakovosti, sodeluje s številnimi odličnimi likovnimi umetniki, uvidi njihove izrazne potenciale, ki jih je sposoben primerno povezati v celoto skupaj z zapisanim. Šele takrat se zgodi nekaj čarobnega. Dr. Mojca Ramšak: Zdravje in bolezen v pohorski pravljični prozi Dr. Mojca Ramšak, etnologinja in filozofinja, je redna profesorica antropolo- gije na AMEU-ISH, Fakulteti za podiplomski humanistični študij v Ljubljani, in višja znanstvena sodelavka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ramšakova zaključuje knjigo, v kateri se ukvarja z vprašanjem zdravja in bolezni, poškodb in pohab v pohorski pravljični prozi. V ta namen je pregledala več kot 1200 pohorskih pravljic, bajk, legend, pripovedk in črtic. Glede na dokaj nizek odstotek pričevanj o zdravju in bolezni v pravljičnem pisnem izročilu znanstvenica sklepa, da so bolezen in smrt dojemali kot del vsak- danjega življenja in temu niso pripisovali posebnega pomena. Take okoliščine so se ljudem v tistem času zdele običajne, zato sta ostali kategoriji zdravja in bolezni v pravljični prozi s Pohorja bolj ali manj prezrti. Mag. Špela Frlic: Pravljica med besedo in animirano podobo Mag. Špela Frlic, pripovedovalka, umetniška pedagoginja, raziskovalka folklo- ristike, članica skupine Za 2 groša fantazije, je skupaj z Ano Duša vodja Pripove- dovalskega varieteja, od leta 2009 redno vodi izobraževalne programe s področja pripovedovanja. V svojem prispevku avtorica razmišlja o procesu združevanja pripovedi in animirane podobe, o tem, kakšen vpliv ima oprijemljiva podoba, ilu- stracija ali animacija, na poslušalčevo dojemanje in sprejemanje zgodbe. Ta proces nam je predstavila z dvema primeroma lastnega pripovedovalskega udejstvovanja: animirano pripovedovanje rezijanske živalske pravljice Bežimo, svet se podira in koncept Pika, slika, pravljica. Kaja Kosmač: Rdeče jabolko Kaja Kosmač je grafična oblikovalka in ilustratorka, ki je po študiju v Parizu (Ecôle Supérieure d’Arts Graphiques et d’Architecture Intérieure) diplomirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Umetnica je predstavila nastanek knjige Rdeče jabolko, zgodbe, ki temelji na francoskih in italijanskih raz- ličicah pripovedke o Rdeči kapici in se vrača k njenim izvornim oblikam. Danes razširjena Rdeča kapica nima skoraj nič ali pa zelo malo skupnega z zapisi, ki datirajo še v srednji vek. Pravljica je bila pred 19. stoletjem, ko je postala instru- ment vzgoje meščanskega otroka, namenjena širokemu krogu mešanega, predvsem odraslega poslušalstva. Mag. Brina Vogelnik: Ljudske pesmi, zgodbe in pravljice z Brino in lutkami Vsestranska umetnica, pevka, plesalka, lutkovna animatorka in grafična obli- kovalka Brina Vogelnik je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje študij 84 zaključila z diplomo in kasneje še z magisterijem. Sodeluje v plesnih in lutkovnih predstavah Kinetikon KUD, v otroških televizijskih serijah na RTV Slovenija, vodi glasbene delavnice za najmlajše in poučuje petje na Akademiji za ples. S pomočjo lutk je poslušalcem predstavila, od kod njeno navdušenje do lutkar- stva, in jih nagovorila z zgodbo Trdoglav in Marjetica. Jerca Cvetko: Kamišibaj gledališče – pripovedovanje zgodb ob slikah v malem lesenem odru Jerca Cvetko je diplomirana pedagoginja, ki se raziskovalno in ljubiteljsko ukvarja s pripovedovanjem ob slikah, s pomočjo kamišibaj gledališča. Kamišibaj je tradicionalna japonska umetniška oblika pripovedovanja zgodb ob ilustracijah, vstavljenih v lesen prenosni oder. Avtorica predstavi začetke in razvoj kamišibaja v Sloveniji, ki v današnji dobi digitalizacije ponovno doživlja razcvet. Opozarja na njegov pedagoški pomen in vsestranskost njegove uporabe. Kot največji čar kamišibaja izpostavi kyokan, posebno občutenje, ki se med pripovedovanjem ob slikah vzpostavi med pripovedovalcem in občinstvom. Boštjan Gorenc – Pižama: Digitalne pravljice Prevajalec, pisatelj, stand up komik in pripovedovalec Boštjan Gorenc – Pižama je v svojem prispevku predstavil, kako se je na parodičen način lotil predelave ljudskih in umetnih pravljic in kako jih je uvrstil v svoj prvenec sLOLvenski klasiki 1. Pravi, da sta bila poglavitna principa poustvarjanja izvirnikov dekonstrukcija izvirne zgodbe in ponovna rekontekstualizacija. V pravljicah se je osredotočil na tiste elemente, ki jih je lahko na svojstven način obdelal in jih nato vstavljal v nove kontekste, umeščene v spletno okolje. S pomočjo anahronizmov in popkulturnih referenc je v knjigo vključil tudi pravljična izhodišča nekaterih ljudskih in avtor- skih pravljic (Trnuljčica, Sneguljčica, Tri botre lisice, Muca copatarica, Mojca Pokrajculja, Pekarna Mišmaš, Peter Klepec, Kdo je napravil Vidku srajčico in Kozlovska sodba v Višnji gori). Mariborska knjižnica namerava v letošnjem letu izdati zbornik vseh simpozij- skih prispevkov.