324
PESMI
Svetlana  Makarovič
NOC BO
Noč bo.
Cas, ko se ljudje zapirajo
v svoje varne kokošnjake.
Potem žvečijo kruh
in svoje neznatne želje
in sami sebe.
Zdaj drevje razklepa pesti, da tema trudno leže v njegova naročja.
Star um^azan muc sanjari na smetišču. V njegovih velikih očeh cingljajo lunini odsevi.
Takle samoten večer. Niti ne posebno otožen. Samo ponovitev včerajšnjega, samo tih, neznaten korak v vedno isto, večno smer.
SVITANICA
Nedosanjana je otrpnila noč na mojih oknib.
V dlaneh čuvam poslednje usahle cvetove mraka.
Neizprosna svetloba
golta
zadnje smehljaje
nočnih senc.
Nihče mi ne sledi
v strahotno nesmiselnost jutra.
MOJA POT
Moja pot ne drži nikamor. Zato lahko hodim čisto počasi.
Drugi so reka,
ki se ne utegne poslavljati.
Valovi, ki neradi odzdravljajo.
Visoko pod nebom potuje poldan. A tisoči malih večerov potuhnjeno zdijo pod rečnim kamenjem.
Kmalu bodo splezali v krošnjo dneva
in priklicali noč,
da doko'nča
mojo nesmiselno pot.
325
BOSI KORAKI JUTRA
Jutro prihaja neprizadeto, nezadržno.
Noč je dihala smrt. Vrtinci teme so vršali čez moje ledeno telo.
Moje oči SO' bile dve mrzli kaplji. Potem jih je noč izpila in mi vkovala veke v težko srebro.
Noč je bila črn udav. Počasi popušča njen objem.
Tihi bosi koraki jutra se bližajo.
Jaz sem zapuščen vrt. Po meni so raztreseni okameneli spomini.
Kar je tlelo, je ugaslo. Kar je bilo smeh, je tišina. Kar so bile oči, so prepadi.
Ze zdavnaj sem pozabila živeti.
Le kako je mogel pognati
mlad list v meni?
Svetel mlad list
na mrtvem drevesu želja?
326