GLEDALIŠČE
LJUBLJANSKA DRAMA V  SEZONI   1960/1961
Pretekla sezona ljubljanske Drame je bila razen ene, dveh predstav vrsta bolj ali manj neprijetnih gledaliških presenečenj, katerih je kriva deloma nesmotrna repertoarska politika, deloma pomanjkljiva umetniška izvedba, deloma oboje.
Ze uvodna predstava Shakespearov Sen kresne noči v režiji dr. Bratka Krefta je bila vzlic uporabi velikega odrskega aparata izrazita umetniška zmota. Repertoarska zmota pa je bila uprizoritev Hansberryjeve Grozdna jagoda v soncu, te ganljive sodobne parafraze Strica Toma koče na odru, ki bi po svoji idejni in vsebinski strukturi lahko našla v Mestnem gledališču primernejši krov in hvaležnejše občinstvo.
Edina res svetla točka pretekle sezone je bila Smoletova Antigona, Ker je bilo o tem dramskem delu na tem mestu že dovolj povedano, bi se omejil samo na njeno odrsko izvedbo. Uprizoritev v težiji Slavka Jana je bila dostojna avtorjevega besedila. Ce jo primerjamo z lansko uprizoritvijo v Križankah, je bila predstava Slovenskega narodnega gledališča sicer manj impulzivna, bolj umirjena in v svoji ideji manj profilirana, vendar se je klasicistična pozlata uprizoritve temu v jeziku in stilu nad vsakdanji realizem pridvignjenemu delu dobro prilegala in znatno prispevala k odrski reprezentativnosti idejno bogate drame, ki je prejela letos na Sterijinem festivalu nagrado kot najboljše dramsko besedilo v zveznem merilu.
y ospredju igralske dejavnosti je bil Jurij Souček kot Kreon. S premišljenimi poudarki v jezikovnem in telesnem izrazu je upodobil razdvojenega modernega vladarja, ki omahuje med politično linijo diktature in spoštovanjem dragocene človečnosti. To notranjo razpoko v osebi je Jurij Souček ponazarjal z menjavo brutalne, cinične vladarske maske in intimno pridušeno, nervozno igro shizotimne narave. V liku Kreona je pokazal vso moč in sposobnost svojega intelektualno zainteresiraiiega igralskega daru.
Štefka Drolčeva kot Ismena je učinkovala predvsem s svojim formalno dovršenim nastopom, pri čemer je psihološka problematika upodobljenega lika ostala manj izražena. Težava te vloge je v njenem spreminjastem značaju, v preobratu iz idejnega sveta svoje sestre v lastni čutni svet, ki pri Drolčevi ni prepričal. Tudi se njen tržaški staccato še ni prilagodil mirnejši melodiji našega osrednjega govora, ki je osnova naše gledališke dikcije.
Odličen dvorjanski stremuh in cinik, s potezami sodobnega dvorjana v maski, kretnjah in govoru je bil Teiresias Staneta Severja. Haimona, lahkomiselnega, uživaškega, samo za zabavo blagorojenega princa, je z igrivimi poudarki upodobil Andrej Kurent, malega paža pa z izrazom ranjene in vendar neuklonljive mladostne vere v človečnost Ali Raner.
Bertold Brecht, Opera za tri groše v režiji Franceta Jamnika. To delo, pisano na določen čas in v določen namen je danes že anahroni-stično in med mnogimi deli Bertolda Brechta gotovo najbolj mrtvo. Moralni in
5*                                                             851
spolni cinizem, s katerim je svoj čas Brecht dražil wilhelmsko meščanstvo, danes nima odmeva. Ostali so sicer še Brechtovi songi, zaradi svoje poezije verjetno najbolj neminljiv del Brechtovega odrskega pisanja, toda tudi songi v tem delu ne vžgejo več. Režiser jih je skušal delno aktualizirati, z nič večjim uspehom, kakor je Brecht sam poskušal napraviti Haškovega Svejka haij sodobnega. Tako je ostal samo sejmarsko vsiljivi, pisani in bučni špektakel, ki s kvanto in kriminalno banalnostjo v ospredju ni bil niti poučen niti zabaven.
Nikolaj Vasiljeoič Gogolj, Ženiteo v režiji Igorja Pretnarja.
Ta »popolnoma neverjeten dogodek v dveh dejanjih« je s svojim vaudevill-skim sujetom samo bleda podoba Gogoljeve pesniške genialnosti, njegovega krutega opazovalnega daru ruskega človeka in njegovega ogorčenega družbenega posmeha. Igra zapleta in spletke in ruska družinska folklora nosita to umetniško ne posebno ambiciozno šalo na odru. Toda prav rusko družinsko folkloro, karakterne tipe določenega kraja in časa, iz katerih izhaja vsa komika tega dela, je neruskim igralcem najtežje zadeti. Naši igralci so se sicer prizadevno silili v grotesko, ne da hi dosegli kaj več kot prisiljeno komiko. Režiser si je zamislil junaka Podkoljosina (Stane Potokar) kot nekakega Oblo-mova in pri tem vsaj v prvem delu igre pozabil na vaudevillski tempo igre.
Branislava Nušiča Aotobiografija, dramatizacija Borislava Mihajloviča, v režiji Mileta Koruna.
Tudi to predstavo je šteti med zmote repertoarne politike. Ves Niišič, posebno pa še dramatizacija Avtobiografije živi iz folklorne komike, s katero se slikajo razmere v stari kraljevini Srbiji, konkretno iz izredno barvitega srbskega jezika, ki ga govore Nušičeve osebe in ki je kot odrska barva v bistvu neprevedljiv. Svojevrstni govor stare beograjske čaršije je glavna vis cominica vsega Nušičevega dela in Nušičev sočni, drastični humor mora v prevodu nujno oMedeti. Videl sem tri srbske uprizoritve Nušičeve Avtobiografije in v vseh treh je bil višek smeha prizor z nemškim profesorjem, ki uči srbske dijake rabo nemških pomožnih glagolov. Ta prizor je izzval salve smeha ne samo zato, ker je besedna komika tu res odlična, marveč, ker je govoril profesor svojo srbščino z izrazito nemško izreko. V slovenski prireditvi je šla tudi ta jioanta v izgubo. Skratka, uprizoritev je bila kakor srbska kulinarična poslastica, pripravljena na domač, »kranjski« način.
Eugene lonesco, Nosorogi, drama v treh dejanjih v režiji Franceta Jamnika.
Eugene lonesco je ljubljanskemu občinstvu znan predvsem po kratkih, komično grotesknih igrah. Izvirna ideja in tehnika teh kratkih iger je v tem, da nam skuša lonesco v njih prikazati, kakšen je človek, lonescovi junaki so vsi vseskoz omejeni malomeščani, ki izgubijo zaradi mehanizacije in niveli-zacije današnjega življenja sposobnost individualnega mišljenja in čustvovanja, lonescova groteskna komika se razvija v absurdno slaboumnih dialogih, ki jih govore te žrtve današnje nivelizirajoče civilizacije.
Z Nosorogi, dramatizacijo lastne novele, pa je lonesco spremenil dosedanji kalup svojih iger. Odrsko grotesko je razširil na tri dejanja in dodal svojim grotesknim tipom še tragičnega junaka, se pravi osebo, ki se zaveda, da se vrši nad njim postopek razosebljenja, marionetiziranja, se temu odločno upre in ostane nazadnje kot edini, poslednji »človek« na odru.
852
z razširitvijo teme in njenim premikom iz komične groteske v tragično pa je nastalo neko kakovostno neravnovesje posameznih delov. Prvo dejanje je prava lonescova groteska in bi sama zase zadostovala. Nadaljevanje prvega dejanja pa je s svojimi pogostimi ponavljanji in prazninami pokazalo, da je lonesco dramatik kratkega diha in da daljše dramske kompozicije ne obvlada.
Tragični zaključek dramske zgodbe pa v igri predestinira groteskno grozljivo, ne pa samo komično ozračje že v prvih dveh dejanjih. To grozljivo ozračje je v ljubljanski uprizoritvi ustvarjala samo glasbena spremljava Boruta Lesjaka, ne pa tudi igralski del uprizoritve. Vrhu tega je bil tempo igre prepočasen, kar je bilo najbolj očitno v prizoru istočasnega razgovora dveh omizij v prvem dejanju.
Igralska izvedba lonescove igre je bila na dostojni ravni. Najbolj surrea-listično groteskni so bili Branko Miklavc kot ilogik, Aleksander Valič kot stari gospod in Janez Rohaček kot Botard.
Drago Makuc se je kot Berenger moral po avtorjevi volji varovati grotesknih poudarkov, saj se v zadnjem dejanju upre epidemiji nosoroštva in kot tragični junak ohrani edini svojo človeško individualnost. Nasprotno pa njegov protiigralec, neznosno poučni in redoljubni Jean — igral ga je Andrej Kurent — smiselno pripravlja svoje onosoroženje, ki mu je po značaju usojeno.
Kar je napravilo preteklo sezono precej dremavo, nezanimivo, je nesmotrna repertoarna politika Slovenskega narodnega gledališča. Videti je, da se izbor dramskih del vrši po nekem osebnem naključju. Ta ali oni režiser posamezno delo prebere in se zanj ogreje in delo pride na oder. Taka metoda pa ne more ustvariti niti umetniško zanimive sezone niti ne more iz nje izhajati neki delovni načrt, ki bi ga morala ljubljanska drama imeti in izvajati tako po svoji kulturni tradiciji kakor tudi po nalogah novega časa.
Vladimir   Kralj
853