Kjerkoli, kamorkoli — spomini z menoj! Naj bo življenje še tako tiho in mirno — toliko več spominov, tem ljubših in dražjih! V tihem miru sveto-večerne noči ne obiščejo človeka nikoli spomini iz burnih dni in viharnega življenja; zbuja se samo, kar je- spalo v srcu, ne iz grude in blata porojeno, ampak v duši spočeto.
Trojne solze joče človek: solze žalosti, solze človeka in solze svetovečerne noči.
Trikrat na leto se mi porodijo v srcu: solze žalosti, solze človeka in solze svetovečerne; nobenih bi se ne sramoval ob belem dnevu, četudi jih temne noči le malokdaj vidijo; nič sramotnega v žalosti, nič nesramnega v človeku, nič žalostnega v sveti noči.
Katere so mi ljubše, katere so mi dražje! — Kdor jih pozna, dobro ve.
R najbolj pričakovane so svetovečerne — druge pridejo nepričakovane,   brez  nestrpnega hrepenenja.
Ni treba, da biseri, v srcu porojeni, privro v oči — ni treba, da jih človek seje v svet, ljudem v zasmeh. Najdragocenejši so v srcu porojeni in v srcu na veke shranjeni.
Ni treba, da romajo ljudje objokanih obrazov skozi dolino solz. Solze v srcu, kroginkrog radost in veselje, ne hrupno in glasno, ampak tiho in resnično.
In v solzah ni treba žalosti same, obupa in grenkosti; tudi radost in veselje je lahko v njih, blažena sreča, sladko hrepenenje. —
Svetovečerna noč, neskončen dar milosti in ljubezni božje, neizmerno je tvoje bogastvo! Le nedolžna srca, le skesane in spokorjene duše ga poznajo — nikoli ga še ni bil deležen trdovraten in zakrknjen grešnik!
:| C   cocDoaSraSoocooo J IHI C
Zložil dr. L. Lena r d.
iVii jadramo, mi jadramo v pekoče južne kraje:
od severa ledenega,
življenja zamorjenega poslavljamo, poslavljamo se danes prepevaje!
Mi jadramo, mi jadramo čez gore in čez vode:
naprej do juga strastnega,
življenja vseoblastnega, naprej, naprej, tje do kipečih, bujnih sil prirode!
Mi ne poznamo ozkih mej in ne zemlje postave:
z vetrovi se bojujemo,
z valovi popotujemo, naš cilj žaru razbeljene brezmejne so puščave!
Mi gremo tje, mi gremo tje, kjer zemlja nima meje:
vse leto neprenehoma
žareče neutehoma razbeljeno planjavo tam nebeško solnce greje!
Mi gremo tje, mi gremo tje, kjer žolti lev kraljuje:
v objem življenja potnega,
v odsev neba dobrotnega, kjer vedno novo iz grobov življenje se dviguje!
Mi gremo tje, kjer bujna kri po žilah se pretaka:
oči se ognja bliskajo,
poguma srca vriskajo, življenje neutešeno z nemirno silo čaka!
L
1
V viharni noči.
Zložil Vekoslav Remec.
Krog koče zasnežene vihra in hruje
kot bič žvižgajoč,
srce brez pokoja prisluškuje
v viharno noč,
kjer v dalji nekaj tak zlobno in tuje
ječi od groze mroč . . .
Bogve, ali tolpa volkov beži
tuleč čez polja in ravni,
ali to noči je zimske stok,
kot morje črne bolesti globok,
ali v duši boj strasti divja,
ki so planile kvišku iz dolgega sna