Učiteljski list GLASILO »ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU“. zhaja 1., 10. in 20. vsakega meseca. — Uredništvo (slovenskega dela) in upravništvo v Trstu (15), Vta Udine 35, III. rtrvatski dopisi naj se pošiljajo na naslov: Vinko Šepič, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu*, odgovorni urednik slovenskega in hrvatskega dela Jože Pahor. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane Lir 30. Tekoči pošt. račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu. St. 20 V Trstu, 15. oktobra 1925. Leto VI. Delovna šola (N.d.iic,„„,c.) Ponavljam, da je najvažnejša naloga razviti pri otrocih ne spretnost, temveč veselje do računanja. Veselje in priučenje na računanje sta najboljša učitelja ročnosti v računstvu. Vadimo torej operacije s števili do 100. Hočem dati nekaj nasvetov tehničnega znača:a in priti pri tem še na prvo leto: 1. potrebno je vaditi otroke pogosto v razstavljanju prve desetice (8 = 5 + ?); 2. otroke vadimo pogosto, naj pri računanju preidejo v predstoječo desetico (60, 59; 70, 69); 3, nato so priporočljivi računi naslednjega tipa: 27 + 8 = ? Ustna rešitev: 27 dopolniti na 30 in od razstavljene 8 preostalih 5 prišteti k deseticam; račun tipa 54 — 9 se pa reši na ta način: 54 sc zmanjša na desetice in preostali del razložene 9 se odšteje (tehnično se pokaže računanje otrok na sledeči način: 27 + 3 = 30 , 30 + 5 = 35 ; 54 — 4 = 50, 50 — 5 = 45; pozneje je pa stremeti, da dobimo «takoj» odgovor); 4. če se otrokom račun ne posreči, ni jih siliti, temveč naj se odnese in čez nekaj časa spet poskusi, ali ni otrok postal zrelejši; 5. račun tipa 21 + 17 je rešiti ta način: 21 + 10 = 31, 31 + 7 = 38 — na vsak drug način bo otrok stalno pozabljal števila); prav tako se (še le pozneje) reši račun 144 + 23 na ta način: 144 + 20 = 164; 164 + 3 — 167; 6. odštevanje je večkrat nadomestiti z dopolnjevanjem, to je: 68 — 27 se reši kot 27 + ? = 68 (torej 30 + 38); 7. odštevanje celih dvošteviličnih števil s polnimi deseticami je večkrat vaditi (poenostavljenje množena); 8. zelo je priporočljivo, sestaviti seštevata« in (popolne) množilne tabele, kar sili otroke, da opazujejo mnemonično. Mnenja sem, da je otrok še le sedaj zrel za de-1'enje, Moj metodični nasvet bi bil tu: Sestavo tabel za množenje zvežemo z merjenjem (to bo padlo naj-brže na poletje), da potem iz tega izvajamo tabele za deljenje (kar je zelo naravno), ki so potem polagoma in priložnostno uporabljajo pri razdeljevanju in uvrščevanju v življenju. Mislim, da otroci ne bodo imeli težav pri nadalj-nem računanju. Menim, da je mogoče po zgoraj opisanem nadaljevati ž njimi poljubno, le zlorabam se je izogniti. Vendar bom navedel še nekaj primerov, da bo moja razlaga bolj prepričljiva. Numeracijo si otroci zapomnijo, ko pišejo stotinke, desetice in lire, desetake in stotake, pri čemer je začeti z liro. Po življenju se otroci seznanijo tudi s «tisočakom» (če je tudi le fiktiven) in se navadijo pisati spredaj in posebe. Potem čita:o število 3457,75 na ta način: tritisoč štiristo petdesetsedem lir in sedemdesetpet stotink. Zdaj je možen naslednji račun (in -sicer le pismeno) : 53 457, 75 + 16947, 78 + 373,21 + 15, 40 + 3001,03, torej računanje s tisočaki, lirami in stotikami, Stolpce jih je učiti računati od zgoraj navzdol in števila enostavno izgovarjati (5, 13, 14, 17) in, ko so zapisali vsoto, preiti na kontrolo od spodaj navzgor (ker je potem lažje preiti k deseticam: 14, odmor, 10 + 70 + 70 itd.). To je »aš prvi «uspeh». Če preidemo sedaj od računanja z denarjem do merjenja in na malih številih isto povzemamo z metri in cent'metri, bomo spoznali deloma tudi ulomke. Kar zadeva ulomke v splošnem, mi ugaja nekoliko zmanjšana Lesanova metoda. Moramo na pr. razdeliti kruh na 5 delov. Del vsakega se imenuje petina (otrok že pozna desetine in stotine). Dveh ni doma, zato moramo dve petinki odložiti (dogovorimo se, da to zapišemo kot ~U). Toda motili smo se — kruh bi sc moral razdeliti med 10 oseb. Koliko bo velik vsak del? — «Desetinko». Kako nam je torej deliti v tem sluča u? Razpolovimo vsako petinko: -Im. Tako se naučijo otroci na vrsti konkretnih primerov potom prakse tehnike spreminjanja ulomkov1 v nižjo in višjo vrsto, V nadaljnem jim ne bo težko priti na misel, da je najbolj enostavno za seštevanje, če jih spravimo na enak imenovalec. Če torej razdelimo 17 krompirjev med 5 otrok, bomo ali vsak krompir posebe razrezali in bo potem vsak otrok dobil 17 delov, 17/i, ali razdelimo 15 krompirjev celih in le ostala dva razrežemo (,7/r. = 3 + s/»)-Vse to «znanje» pa ni teorija in dokazovanje, ampak tehnično nazorni sklepi iz prakse. Končno bi priložili še nekoliko algebre, če navadimo otroka, da nadomešča neznanko z x (2 x, 3 x itd.), in vežbamo potem v reševanju računov v kombinacijah tipov ax + bx = c (v- začetku na podlag: realnih predmetov. Takih nalog imamo v življenju mnogo. Kar se tiče računanja ploščin, smo že izkušeni in se nam je treba le še navaditi stran:ce zaznamovati z začetnimi črkami abecede, višino pa s tujko h, da se izognemo zamenjavi. Toda ne skušajmo izsiliti vsega tega. Če se najde priložnost, da se otrok vse to nauči, je dobro; če se pa priložnost ne dobi, je treba pustiti. Navajam to le kot dokaz koliko je otrokom razložiti, če se ponazori in napravi praktično (ne «sistematično», ker je «sistem’> zgodnjemu pouku škodljiv ter otroka utesn’uje in omejuje za možnost, da si znanje sam pridobi). Računske naloge rešujemo, če seštevamo svoije izdatke, tehtamo produkte, jih delimo in racioni-ramo, merimo tekočine in blago, ki se sesiplje (merjenje s kozarcem, ki ima graduacije), če spreminjamo imenovana števila v ulomke in v metrični sistem (pojm decimalnih števil), če ulomke in racije seštevamo in odštevamo (končno seštevan/e in odštevanje poljubnih števil). Kar se tiče pisan a, je bilo v prvem letu v glavnem zapisovanje naslovov različnih reči in p;sanje poedinih besed in stavkov, da jih «obdrže». Končno bi mogli tu pisati tudi še kratka pisma učitelju in tovarišem ter bi uvedli pisanje v nekatere igre. Večinoma pa so vendar samo poedini stavki in besede; mimogrede omen eno, je tudi lažje izogniti se v njih pogreškov (vtisnenje ortogr.afsko pravilne pisave besed). Pisanje se začne razvijati šele spomladi; dnevno kratko n.otiranje opaženega o rašči rastlin (natančnost in kratkost jezika; kratek obse/ "V' ■ in torej aktiratesa ter snaga; razvoj navade: pisati previdno). POzimi pišejo pa otroci mnogo, a sicer le .kratke stavke: 1) računi in gospodarske notice, 2) različni, poslpvpi in drugi listi (začetek korespondence, med šolami), 3) prepis pesmi, basni pregovorov po knjigi, ki jo ima šola, da,;se jih učijo doma na pamet,1 4) prosto pisanjež'<če kpga veseli. Vse to se—uporablja' »tudi zato, da se razvija ortografsko znanje,: prepisovanje besed in stavkov in tudi celih odstavkov daje veliko vajo v, pravilnem pisanju, in skupno sestavljanje pisem in pisani, ki gredo ven, je pravtako dobra nazorovalna vaja (le ne «diktata®!) Končno vzgajamo otroke, da pišejo kar na čisto (dnevnik —- šola čr-nilnih madežev in analfabetizma), to je, da pišejo previdno, pri čemer se lahko zvezati vzgoja z navado, da pregledajo in kontrolirajo dvoumno. Običajno je slaba ortogra-fij,a delna .posledica napak splošne vzgoje, zaniker-nosti, nedbstajahja odgovornosti in nezmožnost, preiskovati; pri tepj ne smemo biti bahavi mazači, ampak zdravniki, ki morajo zdraviti vzroke bolezni. . 18. Prvi dve leti vvaški šoli. Doslej šem govoril o mestni šoli, kako pa bo zl osnovno šolo? Menim, da je Vprašanje kmalu rešeno, samo če ima, kakor je' to navada, delati vzgojiteljica z dvema Postani što jesi (Nadaljevanje.) Jedino dugim, uzgajanjem u istom duševnom nivoju, jedino živeči barem sfotinu godina u isto j moralno) atmosferi, može, še karakter i duševni konstitucija delomično ili sasnia promeniti. Samo vekovi styaraju stalnost karaktera te izraziti tip poje-dinca, obitelji, zemlje i plemena; samo dugovremeni životni uvjeti, jedino dugovečna baština dedova kadri su karakter i stari tip uništiti ilj novog stvo-riti. Stoji zato nepobitno, da?čovcka u svetu vodi njegov karakter i duševna osebjna večma no njegov razum i znanje. Svome baštinjenom karakteru ne može odoleti ni jaka intelektualna ličnost. Historija,. tradicija i baš.tinstvo pokreču živo.tom pojedinaca i naroda i daju .pravac. Sklonosti, uverenje, (značaj, temperamenat njihova su legitimna deca.) Budučnost individualna i narodna, po-največ ovisi o njihovu karakteru i duševnosti; ovi im davaju pravac, odredjuju život i sudbinu, Ovako se primakoh pitanju o izboru zvanja, koje je uključeno u naslovno pitanje: postani i budi što jesi. Ovo pitanje je vrlo zanimivo, znamenito i ak-tuelno jer o njemu pretežno ovisi speča i nesreča pojedinaca, a i naroda, čak i njihova sudbina i budučnost. — Dandanas naime bira se znanje onako lakoumno, bez svakog.psihološfccig kriterija,, što ntje na piku našu i današnje kulture. Tu greši seljak i činovnik, neuk i učen, zato je potrebno da o tomu sprogovori i naš list željom, da učitelj najpre sam da bude na čistu o tom pitanju, a onda da znade odgajati i putiti našu mladež i roditelje. ... « * * Ne može se poreči, da ženidba i zvanje nijesu od žiVotnog pitanja; a kako i s kojim kriterijem se brak šklapa, a zvanje odabire -— u time je obulrva-čena sva prošlost, sadašnjost, a i budučnost poje-dinča i naroda. Zvanje i ženidba naime hrani telesno i duševno čoveka, gradi mu ili rkzgradjuje karakter, duševnost; štvard'ga srethim ili nesretrtim, zado- oddelkoma. Mora le združiti skupini, ki mejita po starosti ena na drugo. Da, morata biti združeni. Nesmiselno je ločiti v dve skupini otroke, .ki sede skupaj v eni sobi. Kakšen smisel naj bi bil v tem, ko smo vendar že govorili o soli kpt o ehotnem organizmu in ne le o kakdm mehaničnem agregatu , razredov? Razumeti je vendar treba, da je tema o gospodarstvu, kmetijstvu in o življenju okolice ne le za osemletne, ampak da postanejo vse te reči lahko vir razvoja celo'človeka tridesetih let. Ali bi bilo nlTigOče, da bi se učitelj, ki je doslej razumel vzgajati otroke v neprodušnem, zaprtem prostoru, 2jdaj, ko jiT, stopil v tako obširno, področje, pritoževal, da «n:ma snoyl» Poletna'snov se more' na deželi veliko bolje obravnavati. Kar pa zadeva jesen in? zimo so tu glavne teme gospodarstva skoro iste: 1) priprava šole, 2) priprava jedi (in kuhinja — skrbimo ža prostOj’!), 3) kurjava, 4) oskrba malih in bolnikov, 5) penilo. Če to še ne zadošča, je iti v katerokoli kmečko hišo in ogledati si vsakdanje delo kmetice. Spremenilo se je le »življenje v okolici« in opazovaje ga, se razvija «agronomija s prirodoznanstvom« ter «gospodarstvo» iri se osemletni pritegnejo (v vaški šoli naj se zaposlijo tudi osemletni - ki so začet* rtiki — z gospodarstvom, to je z uredbo šole). (Dalje ) vOljnim ili nezadovoljnim, oduševljava ga ili poni-štuje do samoubojstva, Kako se dandanas opčenito bira zvanje? Jedno-stavno i praktično u zapadno-evropskom smislu. Glavnu ulogu tu igra novac, blagostanje, čast, oholost, a onda komodnost i težnja za što lakšim a k tomu unosnim životom. Ovom kriteriju sklapaju se dva tela i dve duše u bračni savez. Otac imade više sinova. Šta če š njima? Ako po-sednik, jednoga ili dvojicu če pridržati kod kuče da še bave njegovim poslom; trečega če dati sused-nom postolaru, četvrtoga kovaču, a petogA, recimo, poslat če u škole. Što bilo tomu ocu na pameti birajuči deci svoijoj pravac budučeg života? Ništa drugo nego fnisao, da postavi svoju decu u «kruh», t. j. da ih «osovi na vlastite noge», pa da sc pre-hranjuju. Istotako če roditelji, osobito brižljiva mati, podučiti svoju kčerku, da ostavi siromašnog Frana, koga voli, a da uzme za muža bogatijeg Juru, kojeg ne voli i ne trpi, Još i u sadašn e doba ovako se žene mladiči i devo.jke lih iz interesa, a tako i' roditelji odabiru zanimanje i zanatc svojoj deci, a da se ih riije pOp:talo i ispitalo, jesu li, nijesu li sporazumni s izborom bračnog ili životnog druga, a ovo je zaistA dnevno zanimanje (ppsao). Tu roditelji ne ispituju dušu svoie dece, da saznadu za što t za koga im srce bije, duša vehe. Još i danas roditelji potraže verenika svoje kčeri miljenice, a da ga ona ni ne pozna. I dandanas sinove se baca u zanate i poslove, koje još ne videše i ne poznaše, te za ko e nemaju smisla, sposobnosti ni nagnuča. A ovo troje moralo bi odlučivati u biranju budučeg zvanja, a ljubav ili simpatija u sklapanju ženidbe. Btiduč se unutrašnji moralne sposobnosti i nagnuča ne Uzi-maju u obzir, buduč se ih pogotovo ignorira kaO da ne postoje, zato dandanas večina roditelja svoju decu prodavaju, davajuči ih za ne mila i ne draga, bio dvo čovek ili zanimanje, A ovo nas podseča nk starb roblje, na prodavanje i kupovanje čoveka, kpje i danas postoji faktično i u pravom smislu reči nk sramotu Evrope i XX. veka. Ne znam da li postoji koja razlika ižmedju »trgovine* robi ja i druge trgovine u odabiranju budučeg zvanjk ili 'budučeg brač- nog druga. Forma je nešto drugojačija, ali su im jednaki psihološki i moralni momenti. U jedilom i drugom slučaju ne ulaze tu u račun i obzir osoba ni osobnost njezina, ne ulazi duša ni srce, ne ulaze fi-zička ni moralna svojstva — .prodanoga, predanoga. udanoga stvora u času kada skla.pa savez i brak sa svojom budučnošču, ipri . čemu se ne pita za privolu kontrahenata. Pa ako se ih i pita, več su ovi tako odgojeni, dresirani, abrihtovani, da često i sami svojevoljno pristaju na moderno svojie zarobljenje potpisujuči svoj vlastiti kupoprodajni ugovor. A ovomu je, kako znamo, svrha interes i novac, do-tično laki, brezbrižni besciljni život, dakle uživanje bez rada, što su sve danas mane moderne kulture, bolje rečeno, sve ovo bi imalo biti temeljno kamenje zgrade sreče današnjeg čoveka. Ti budi i uči ovo, sine moj! — reči če mu otac — zaslužit češ mnogo, živet češ gosposki. A isti seljak kazat če opet sinu: Idi u školu, pak češ postati go-spodinom; živet češ lako, ništa ne češ radi ti, a dobro jesti i piti. A vidiš ti našega gospodina Iksa? On je samo par sati u uredu pa haijd van šetati pa-licom u ruci. To je život! A glej ti gospodina popa! Ne sije i ne ore, a žanje, pak dobro živi. Čim usta-ne, na d j e pod jastukom novac. Pogleduj suca advokata: njihovo je sve, njihov je svet; Gospoda gospo-dare nama svima bez truda, bez muke i znoja. Gospoda imadu svu vlast i čast. Svi im se klanjaju. Ne budi zaboga sine ni kepač ni orač! Mi seljaci, poljedelci mučimo se i mučimo dan i noč, pak smo sveisto večni siromasi, od svakoga prezreni i tlačeni. Očuvajte Bog motike! Baci ju u kut i idi u škole! A ti si, Marice, dobra glavica; šta češ kod kuče kad vas imam toliko?! Ja ču poči do gospodina učitelja, da te pošaljemo za učiteljicu. Ja ne idem, mamo! Ne ideš? Zar voliš biti vekom kod kuče, večno blatna i umazana kao ciganka?! Zar nije lepo ono, kada ti budu govorili ljudi i svi su-sj c d i: gospodjica simo, gospodjica tamo, a ti češ se gosposki šetati obučena gospodski, klobukom na glavi! A, što nije ovo lepo?! Ovo bi bili razlozi, s ko ih naši ljudi hoče da iško-luju svoju decu. U tim razlozima našeg seljaka, rad-nka i obrtnika krije se sav njihov mentalitet. Ima još jedan razlog, motiv, s kojeg naši ljudi šalju Obisk na Montessorijski šoli na Holandskem Med vsemi državami Evrope je Holandska menda danes edina, kjer je metoda Montessorijeve zavzela velik razmah. Prva šola te vrste je nastala v Haagu 1. 1914. po prizadevanju Fr. Prins Werkerja, ki je tri leta kasneje ustanovil tudi «Društvo Montessori*. Danes ima to udruženje svoje podružnice v Amster damu, Amersfortu in v mnogih drugih holandskih mestih. Število šol se množi vsako leto in v začetku 1924. jih je bilo že okoli 30, Največ jih imata mesti Amsterdam in Flaag, najdemo jih pa še v drugih 12 mestih. Prve šole so bile zasebne, danes imamo zraven teh tudi občinske zavode. Najpristnejše in najboljše, kjer je vpeljana čista montessorijska metoda, so šole v Amersfortu, Amsterdamu in nekatere tudi v Haagu, Od dveh najboljših Amsterda.mskdi šol je ena občinska in je nameščena v poslopju navadne pe t-razredne ljudfeke šole, kjer sta dve šolski sobi namenjeni otrokom od 3 do 6 let, bratom in sestram svo,u decu u srednje i više škole da postanu gospoda, ko i uživaju s'obro i lako uz nikakav trud. Evo slučaj: Dečak i njegovi roditelji bili su očevici slave, koju smo priredili prijatelju mladomisniku u crkvi, pred crkvom: svečanom misom, pevanjem, orguljanjem, ophodom, zvonjavom, kamo je pr.ihr-lilo mnogo ljudstva. U kuči mladomisnika sabrala se lepa kita uzvanika, gospode i seljaka, gde se nizali govori i nazdravice. Selo oduševljeno s te slave. Dečak Milan sve to slavlje promatrao. Njegovi roditelji odluče poslati ga u školu da postane pop, čime je bio Milan sasma zadovoljan. — U ovom slučaju su čast i slava ponekali dečaka i njegove roditelje, da ga školaju za svečenika. I imitacija igra znatnu ulogu u biranju zvanja. Ako su učitelj ili 'učiteljica vrlo simpatične, ugledne i poštovane ličnosti u selu, ono če dati više svoje mladež u školu, da postanu učitelji - ice. Ovo imitovanje i želja postati što je več neko drugi postigao, ima svojih dobrih i zlih strana, rodi dobrim posledicama, ali u mnogo slučajev a više zlima, jer tu ne dolazi u račun veselje, sposobnost i prirodjene sklonosti. I okolnosti prečesto odredjuju zvanje nekoga. U selu ili gradu traži zanatlija naučnika, evo odmah nekog oca, da mu jzruči svog sina. U tvom sedištu prebivanja postoji neka srednja škola; — sva mladež na raspolaganju hrli tamo. Uboštvo takodjer jest jedan veliki činilac u izboru zvanja i zanimanja. Tako vidimo, da mnogošta spoljašna upliviše na buduči život mladeži, mnogo zgoda i nezgoda, prilika i neprilika postavljaju dečaka ili devojčicu na neko mesto, i u neki položaj, što ne odgovara njihovoj čudi i prirodjenim nagnučima. Nažalost opažamo dnevice, da vrlo malo ili ništa ne odlučujc unutraš-njost čoveka na njegovo zvanje. Tako stoji činjenica, da največi deo ljudstva, osobito činovništva, nije na svome mestu, da mnogi pokrivaju položaje što pri-padaju drugima. Odatle sve zlo, a ništa dobra, jer mnogo je pozvanih, a malo odabranih. A samo pozvani i oda-brani zasedaju dostojno pravedno i naravno svoje položaje u korist i čast svoju i ljudsku. (Dalje.) drugih učencev. V eni teh sob je «Otroška hiša Mon;tessori», v drugi pa moderniziran frobelijanski otroški vrtec. Obisk v obe inštituciji je dovoljen proti plačilu, otroci ubogih plačajo malo in v razmerju s zaslužkom staršev. V prvi je vpisanih 40 otrok, ki jih nadzorujeta 2 učiteljici. Prostor je lep. Soba je velika, polna svetlobe in ima hodnik zase. Tik ob nji )e dvorišče, na katerem je kup peska za otroško igro. Otroci prihajajo v šolo ob 9.; najprej je na vrsti snažen/e, potem pa pride delo.. Delajo do 11, V sobi vladata mir in tihota, a je ta 'tihota vesela, ni v njej dolgočasja, ne lenuharjenja, ne praznega dela, ki bi utrujalo otroške možgane, in niti klepetanja. Oprava je izborna; vsega je, ka.r je potrebno za montessorijsko metodo in vsak otrok je zaposlen z onim, kar ga v tistem hipu na bolj zanima. Mnogi otroci, posebno najmanjši, opravljajo dela iz praktičnega življenja, kar v Holandiji posebno gojijo. Vsi delajio z veliko samostojnostjo, včasih vsa.k sam zase, včasih v skupinah po 3 do 4, posebno pa 5 ali 6 letni. Med delom si medsebojno pomagajo. Ko se bliža 11. ura, delo ponehuje in učiteljica zaukaže odmor, ali pa nastopijo muzikalne vaje, ki jih ona prav lepo vod)i. stkan m Otroci in učiteljice. Otroci se gibljejo; sledeč glasbenim ritmom z ljubkostjo in veseljem; na obrazih jim je videti izraze . ugajanja in oni samohotno tolmačijo godbo z gibi in gestami, ali pa včasih tudi posnema o eden drugega. Najmanjši se čisto nič ne ozirajo na večje n plešejo po svoje. Po teh vajah gredo za pol ure na dvorišče, opoldne pa se vrnejo domov. Ob 2. pride o spet v šolo, kjer ostanejo do 4. V teh dveh urah pospravijo vso pripravo, osnažijo šolsko sobo, rišejo, izvajajo spet muzikalne vaje in se igrajo na dvorišču. Učiteljice dad6 na boljši utis, razumevajo dobro metodo, so previdne, mirne in uljudne z otroki. Puščajo jim, da delajo prosto, posvečajo veliko skrb gradivu, ki ga ohranijo čislega in v najboljšem stanju. Mnogo predmetov izdelajo same z natančnostjo in eleganco. Froebeljanski otroški vrtec, ki je Montessorijevi šoli prideljen, podčrtuje še bolj veliko prednost montesšorijske metode in njenih pedagoških osvojitev. Starši otrok .(povečini) prosijo, da ne bi ti po dokončanem 6. letu šli v navadne ljudske šole, kot bi motali, ampak želijo, da nadaljujejo svoj pouk po metodi Montessori. Neka druga velika šola, ki pa je zasebna, je nameščena v neki palači. Ima pet razredov, dva po 25 vpisancev za otroke od 3, do 5. in pol leta, enega za one od 5'A leta do 7. ali &.,enega za deco 6.—8. le 1, ki je začela hoditi, v šolo po 5. starostnem letu i.n končno še en razred za dečke od 8,—12. let. V vseh razredih je največ 25 vpisancev. V letošnjem šo'skem letu (1925-26) bo imela šola še en razred za otroke od 12.—16. leta, tako da bo mogoč mon,-tessorijski pouk tja gori do vseučiliških let. Ta bi b i prvi poizkus v Holandiji, a učni načrt ni še izdelan. «V to svrko», mi je rekla učitelijca na,višjega razreda Fr. Josten, «se moramo še sporazumeti z doktorico Montessori.* Zamudniki. Med 120 vpisanci je 30 otrok, .ki uživajo pouk zastonj,, vsi drugi plačujejo, letno od 50 do 300 goldinarjev, vedno v razmerju z zaslužki staršev. Občina nakazuje malo vsoto za nakup didaktičnih priprav, za knjige itd. Papir, svinčniki in zvezki so ponajveč lastnina otrok- V vsakem razredu je ena učiteljica za 25 vpisancev. V onih razredih, ki jih obiskujejo otroci že odraščeni (ki niso uživali pouka v «Otroški h'ši»), učita v. prvih šolskih urah po dve učiteljici hkratu, ker so ti otroci bolj' potrebni individualnega pouka od on:h, ki so ga imeli od prvega začetka. F. Josten mi je pravila, da so to najtežji otroci, posebno pa oni, ki so obiskovali froebeljan-slfe šolske vrtce, tako da so morali skleniti, ne sprejemati več otrok, ki so starejši od 3 ali 4 let. Toda vendar je bilo opaziti, da tudi ta deca, dasi je ,v splošnem neredna, nepazljiva in nestanovitna v delu, kaže posebno veselje do gradiva, ki ga obdeluje rada, a se vendar vičasih moti. Videla sem sedemletnega otroka, »porednega, neubogl ivega», kakor je menila učiteljica, ki je pisal števila po tabli, počenši od 100 dcibre pol ure. Držal je v roki en konec verige od sto, ki je ležala pred njim na mizi, prešteval je po pet biserov hkratu in zapisaval skrbno novo Število (100, 105, 110 itd,). Tako se je spamislil v svojo delo, da ni niti pazil na to, kaj se (e zgodilo okoli njega. Hodil je od časa do časa k pčitelhcii da bi rešil kak dvom in se potem lotil :pet dela. «Dancs je že tretji dan,, kar dela to delo*. UUTEUSK1 USI mi je pravila učiteljica «in doslej ni še nikogar dražil, ne nikomur bil v napoto..* Večina otrok tega razreda, ki so bili popolnoma analfabetski, sc danes .zanima za črke in sestavlja pridno besede iz črk, izrezanih iz lepenke. Razred, ki je vzporeden in ima otroke iz «Otroške hiše*, nudi povsem drugačen pogled: Otroci delajo zdržema, pridno in z vidnim zanimanjem. Dvakrat sem obiskala to šolo, a so se vsekdar ti otroci (25 jih je po številu) pečali le z didaktičn m gradivom. Delo je trajalo čez 2 uri (od 9'A do 11K’)., a ni bilo enega brez dela. Včasih je ta ali .oni prenehal s svojim delom, se približal sosedu, gledal nekaj časa njegov opravek in mu dal morda tudi kak nasvet; včasih pa se je tiho vsedel v kot, se zamislil, a potem lrajdi, spet zneva na delo. Uspehi so najboljši, Kakor zatrjuje Fr. Josten, ti otroci presegajo v delu za dva ali tri letnike učenec navadnih ljudskih šol. Delo in svoboda. V razredih za odraščene učence so otroci od 8,—12. leta. Šolska soba ni baš velika, a je polna svetlobe in prisrčnosti. Mize, temnordečih črt, podobne stolice s slamnatimi sedeži, omare in police s šolsko pripravo, s knjigami in zvezki. Na vsaki mizi so cvetice v malih vazah, ali ptiči in drobne, nagačene živali, na policah so školjke, korali in različne kulture rastlin. Po stenah visijo podobe in sl:ke doktorice Montessorijev.e. Iz oken se vidi kanal z zelenim travnikom in dalje še jadrniki parnikov v pristanu. Splošni utis je lepota in prisrčnost; živiš v kraju pokojnega mira, resnega dela in polnem veselja. Vsi otroci delajo; sami ali po skupinah. Učiteljica (Fr. Josten) mi je pravila, da včasih povabi zjutraj, v začetku dela, deco, k; je na isti višini, k skupnemu delu pod njenim vodstvom. Tako ,se jez godilo tudi v tistem jutru, ko sem obiskala šolo. Izmed 24 pričujočih je bilo 14, ki so pisali sestavek po narekovanju in so ga logično analizirali. Delo je trajalo 15 minut. Kadar je učiteljica rekla «dovolj», je neka deklica prosila, da bi smela delo nadaljevati. Po dobljenem dovoljenju je organizirala skupino 5 otrok, dva dečika in tri deklice, ter je sama nadaljevala delo učiteljice; tako so nadaljevali z delom še celih 20 minut resno in živo ter se pri tem tudi razgovarjali o vsem; kar so napisali. Fr. Josten mi je rekla, da se v teh večjih otrocih jasno kaže nagon k skupnemu delu. Medtem ko mlajši delajo sami zase ter se začenjajo le polagoma zanimati za delo soseda, pa večji raje delajo skupno. Ne 'kažejo pa nagnenja k skupnemu delu, ki ga naloži razredu učitelj ali pa ga nasvetuje eden od njih (kakor kaže Daltonov načrt), ampak se združijo k skupnemu opravilu po skupnem zanimanju, tako da vsakdo od njih more kaj sam doprinesti k delu iz lastnega znanja in izkušnje ter dobiti pomoči pri drugih in se veseliti v skupni radosti napredka, izvojevanega v skupnem naporu. Ni-li to najboljši dokaz, da montessorijska metoda navaja k pravi kolektivni racionalnosti? Mala muzikantinia. Prostor mi ne dovoljuje, da bi se ustavila še naprej pri delu otrok tega razreda, ki zasluži največjo pažnjo in je vredno posnemanja Naj navedem še en primer: Neka devetletna deklica je igrala na glasbilu (della Maccheroni, imenovanem), ki je podobno citram, glasbo malih muzikalnih kosov, ki so bili napisani na koščekih papirja. Ko sem bila vstopila, sem jo bila našla pri tem delu! Igrala -je približno 40 minut, nato je vzela sama notni papir in začela pisati sama nanj lastno kompozicijo. Ko je lo dokončala, je spet zaigrala svojo pesem učiteljici in nekaterim zbranim otrokom. Učiteljica jo je opc.zorila na par napak, ki jih je deklica popravila. Začela je spet igrati, preigrala pesem parkrat in jo nato skrbno prepisala v notni zvezek. 'Potem je vzela računalo in sedla k mizi, ter začela delati računske vaje v množenju števil z mnogimi mesti. Delala je hitro in gotovo. Potem je šla parkrat okrog po sobi, se vstavila pri oknu, nato pa sc lotila sjpet množenja, tokrat pa brez pripomočka ter je tako sama prešla iz konkretnega v abstraktno. V vsem je delala približno 2 uri (od 9'A—11.), Fr. Josten mi je pravila, č'a se deklica obnaša že dober teden tako, ali glasbena kompozicija se ji je rodila šele danes po večdnevni vaji. V razredu je duh dela, ni otročarij, ne lenobe ne dolgočasja. Resni, zamišljeni obrazi; včasih se kdo tudi zasmeje. Eni pomagajo drugim ter se vprašujejo natihoma med seboj. ; ; » • i J Opoldne otroci zapuščajo delo, pospravijo učno gradivo in gredo domov. Ob dveh se vrnejo in ostajajo do štirih. V teh urah rišejo, delajo ročno delo in delo na vrtu. Delajo tudi v lesu in sicer dečki kakor tudi deklice. Deklice šivajo in pletejo. Praktična dtela se izvršijo povečini ob sobotah. Vrt. Šola ima majhen košček zemlje, ki je porazdeljen v vrtiče, za vsak razred enega. Vrt najviš ega razreda obdeluje o prav dobro otroci sami, (Fr. Josten je velika ljubiteljica vrtnega dela in pozna prav dobro botaniko.) V vrtu je majhna sipina in gozd:ček. Tam rastejo rastline, ki jih je treba pogostoma močiti; a so tudi take, ki uspevajo na kamenitih tleh. Ima tudi kulturo redkih cvetic, vodnjake z vodo, izkopane od samih otrok itd. F. Josten mi je pokazala otroška dela, krasne risbe, skice, sestavke, aritmetične naloge, geometrijske račune, študije iz narave, zemljepisja, zgodovine, francoske sestavke in glasbene kompozicije. Delo z malimi (3—6 let) napreduje prav dobro. Iz vsake sobe prideš na dvorišče s peskom, kjer se otroci igrajo ob lepem vremenu. Imajo tudi sobo s klavirjem, kjer je na tleh zaznamovana smer za muzikalne vaje. Starši in montessorijska metoda. Vsled prošnje staršev otrok, ki obiskujejo »Otroški zavod Montessori» pri občinskih šolah (ti starši so povečini delavci raznih velikih podjetij!)', je ob- čina sklenila, da odpre letos še šest montessorijskih razredov pri. občinskih ljudskih šolali. Upajo, tako mi je zatrjevala Fr. Josten, da bodo sčasoma tudi te šole izpremcnjene v montessorijske! Kakor zatrjujejo učitelji, so otroci, ki pridejo v občinske ljudske šole iz montessorijskih zavodov, najboljši učenci, ki presegajo ostale v znanju in delovni ročnosti. Amsterdamska občina je preračunala, da montessorijska šola ni dražja od navačhe ljudske šole in je zato ugodila prošnji staršev. V Haagu je nekaj mcntessorijskih šol in so vse občinske, z izjemo ene, ki je zasebna in jo vzdržuje »Društvo Montessori». Vse šole imajo svoja posebna poslopja, ki so dobro opremljena. Imajo šest razredov po 30 otrok. Učiteljicam v pomoč so praktikan-tinje. Dve šoli imata že ljudskošolske razrede za deco 6. 8. let. Samo zasebna šola ima eden razred za odrastle (od 8.—12. let), ki ga vodi učitelj. Šole so nameščene v delavskem okrož.u, .kjer so delavske hiše. V eni teh palač, komaj dograjenih in obljudenih, je pavilijon na dvorišču, .kakor ga je zamislila doktorica Montessorijeva, za delavsko deco. Nisem videla drugega kot lepe prostore, ki pa nimajo še oprave ter tedaj šola še ne deluje. Tudi v Haagu so starši, kot v Amsterdamu, zaprosili občino za ustanovitev montessorijskih šol in so prošnjo podprli z ugotovitvijo, da' se v teh šolah otroci pripravljajo uspešneje za praktično življenje, se nauče kmalu in z lahkoto branja in računanja ter se v splošnem prej razvijejo nego drugod. Občina je ugodila prošnji in je začela v poletju 1924. leta zidali štiri poslopja za ljudsko šolo montessorijevega tipa za deco 6.—12. let,. Učna doba se bo v bodočnosti raztegnila na 16. starostno leto.. Na,več težave je pa z učiteljstvom, ki ga ni najti dobro izvežbanega, V nekaterih šolah v Haagu učiteljice pa ne sledijo čisti montessorijski metodi. To dejstvo je zakrivilo ponajveč še pomanjkanje usposobljenega učiteljstva, ki ga je bilo treba, po kratki pripravi, tedaj nezadostni, prevzeti iz froebelijanskih tečajev. Te učiteljice ne razumevajo prav montessorijske metode in jo tedaj kvarijo. Ko sem obiskala šole v Haagu, sem posebno opazila močno razliko med uspehi prave in pokvarjene montessorijske metode. Toda tudi v poslednjem slučaju otroci kažejo čisto drugačno ravnanje do igrač, do vzgojnega dela in didaktičnega gradiva Montessorijeve. S prvimi igrajo, z drugimi pa delajo resno in dolgo. Julija Faussek. Na pragu školske godine Opet počima nova školska godina. Pa neka! Bilo dosta praznika i odmaran a i za nas učitelje i za učenike; možda i previše. Danas valja nam iči opet u školske dvorane, da vršimo svoje sveto uzgojno i kulturno zvanje. I pri toj pomisli radjuju nam se druge misli, niču uspomene, na ranije i najdalj,e; na početku nove školske godine otvaraju nam se neke rane, boli, a pred oči nam dolaze vesele a i vajne slike i prizori... Bilo doba, kad mi stariji učitelji radosnim srcem dočekivasmo oivorenje školskih dvorana i po-čimanje obuke. Bijasmo svaki na svome mestu ne samo od lani, nego možda pet, deset, ček i dvade-setak a i više godina. Tekom praznika mogosmo se pripraviti za obuku te stvoriti planove, napisati, sa-staviti, proučiti obučno gradivo i sve lepo udesiti za pravilno i uspešno podučavanje. To mogosmo, jer znadjosmo za sutrašnji dan; znasmo da smo da- nas, da čemo biti i sutra na svome službenom mestu i da čemo imati tu i tu decu, taj. i taj razred. Radi tih okolnosti mi se učitelji mogosmo telom i duhom pripraviti za podučavanje, željom, da što savesnijc da što bolje, lepše i uzornije delujemo u školi, a ujedno osvedočeni, da čemo time ne samo sebi laskati i udovoljiti nego i lepo poslužiti deci i njihovim roditeljima, sve na radost i utehu svoju, narodnu te školskih nadzornika i vlasti. I učitelj u predratno doba, veran sin svoga naroda, demokrata i rodoljub svim svojim, bičem ne-stojao je što veče uspehe postizavati u školi i što više koristiti i izvan škole, radeči kao kulturni nesebični radnik. Naš učitelj u ono doba bio je glavni pokretač mnogih kulturnih ustanova: na njemu se gradile, on ih držao na svojim plečima, ulivajuči u nje svo u dušu, svoju snagu, svoje znanje. Mnogošta nebi bilo u našim pokrajinama bez našeg učiteljstva. Predratna škola i njezino osnovno učiteljstvo blagoslovno je delovala na prosvetnoj zgradi svoga naroda. Učitelji tada bili su ujedno učitelji, uzgaja-telji, poljodelci, pevovodje, orguljaši; bili su duša raznih čitaona, posudionica, zadruga; gdje se što snovalo, radilo i postiglo, toga nije bilo bez učitelja. Sve to bilo, a sad se spomijalo. Odatle naša briga, naša bol i neugodno razmišljanje na pragu nove školske godine. Ne možemo inače a da ne svrnetno pogled na či-tavu našu zemlju. Sutra imali bismo zapo-četi z obule o m, a koliko nas je na broju u Istri? Koliko? Toga danas ni sami ne znamo. Tek zna-demo, da čitava prava Istra s ove štrene Učke jedva brojii tridesetak učitelja, a u staroj Liburniji opet nešto toliko. A bejaše nas tik pred ratom oko 250. Tako lani, a ove školske godine — ko zna koliko če nas biti?! Danas jesam, sutra nišam. Ovo je naša sudbina, a ujedno i naša bol. Danas sam na svome službenem mestu, a možda več mi se piše «pokra-čki» dekret premeštfenja, suspendovana, umirov-ljenja... Raditi?! Sladak je rad prema svojem temperamentu i osvedočenju; ugodan je slobodan posao; V XXX. stoletju Skoro tragedija. (Iz španščine). Osebe: Para, učitelj; Glas (iz višav); Prodromus, genij vzgojstva, reformator. Četa velikih pedagogov; množica. Čas: sedanjost, pozno ponoči. Para (sedi za mizo, vzdiha in si puli lase); Leščerba pojema, pozno mora že biti. Oh, kaj vse človek dočaka! Ves večer si že ubijam glavo in še vedno ne razumem... Glas (nizko, skrivnostno in kakor odmev): Ne razumem? Čas se bliža in vse bo jasno! Para (privzdigne glavo): Kdo si, prijatelj? Kakor rešitelj se mi zdiš. O, da bi že bilo jasno, res! Ali bojim se, da mi ne bo nikdar. Zastonj si belim glavo. Koliko reform sem že doživel in pri vsaki isem kaj razumel. Zdaj me je pa Bog udaril s slepoto; čim bolj mislim, tem bolj se mi megli... Glas: Ne veruješ? Ne zaneseš se na besedo, ki jo čuješ? Jasno bo... Para (pozorno, z rahlim upanjem na obrazu): Saj bi se zanesel, saj bi verjel, ko bi imel komu. Toda glas ču-jem in nikogar ne vidim. Nad menoj pa visi vsa teža prekletstva. Jutri bom stopil pred drobnjad in bom govoril. Križ bo, ti rečem! Videli bodo , kako se usta odpirajo. Čuli, čuli pa bodo kakor glušci! Veruj mi, naposled je vendar bolje,če čujem,kakor pa če vidim! Tebe ne vidim, a te vsaj čujem in tvoje besde so kakor balzam. Glas (mehkeje, a še vedno iz višav); Jasno bo, a potrebno je zaupanje. Če ne zaupaš, je vise izgubljeno! Para (malo prepričano); Kako lepe besede! Kadar jih čujem, me vedno ganejo. Ampak problem se mi zdi prevelik, prezamotan za moje možgane. Tudi če mi natančno pojasniš, ne vem, če me boš razsvetlil, ne vem, če bom razumel. (Maje z glavo neverno). Glas (sladko); Zaupaj in vse bo jasno ko beli dan. Toda povedal še nisi, kakšen je tvoj veliki problem. Para (obupano, glava mu upade): Saj to je! Kako bi se zanesel, ko gre za tako nenavadno stvar! Nova metoda petja, risanja, prirodoznanstva in drugega so igrače proti mojemu problemu. Joj in prejoj! Glas (še slajše); Torej reci, povej nekoliko! Para (milo zastoče in si spet začne puliti lase): Vse nič ne izda, tudi če zinem! Problem je huje zavozlan kot gordijski vozel. Tam je bil vsaj le en vozel, tukaj pa jih je sedemkrat sedem. Povedal ti bom, moj neznani prijatelj, in ne bo mogoče, da tudi ti ne bi onemel. Primi ne trdno, da ne padeš okrog... (Kratka pavza.) Ah, kaj pravim, ne-spametnež! Saj tebi je lahko, ti ne greš jutri v šolo. Glas (resno); Motiš se, tudi jaz imam opraviti s sličnimi rečmi. dočim usrečuje čoveka kad mu je slobodno - slo bodno revnovati i udejstviti se prema svojim spo-sobnostima i prema svome cduševljenju. Takav rad i posao blaži i usrečuje radenika, duševnog i ma-nualnog, pa i nosi plodove u svakome obziru. Krasno je raditi, a za svoj rad primati zasluženu nagradu, pohvalu, priznanje osim svoje zadovolj,-štine. Hočete li da o torne pišemo? Ne uvedi me u napast! Ne ne čemo! Mi moramo «raditi», a «radi-ti» ne možemo nit marin: o:. Domalo. čemo u školu, a nama je šudjeno, da