Nekaj raisli v prevdarek. V našib slov. dnevnikib beremo naslednje pomenljive besede o vrli družbi sv. Moborja: Sloveuci smemo res ponosni biti na svojo družbo sv. Moborja, ki se je razrastla v veliko in košato drevo. Ona je šola za odrasle in je tembolj potrebna v takih krajih, kjer nam ne pustijo narodnih šol. Ona priprostemu narodu bistri um in blaži srce, ona mu daje pouk za časni in večni blagor. S takim zavodom se ne more ponašati noben drugi narod; imajo sicer podobne družbe, pa vdeležba je drugodi prepičla, in vsled tega zaostajajo tudi vspehi. Zato se ne more prehvaliti vrla slovenska dubov ščina, ki s toliko marljivostjo ude nabira. Ali to tudi duhovščini pastirstvo olajšuje, kajti ljudje, ki prebirajo pobožne in koristne knjige, niso razgrajalci, ne pobijalci, ne sleparji, ne tatovi, ne goljufi, ne divjaki in suroveži. Take je lahko voditi in ueiti. In tudi slovenskim politikom je to v veliko pomoč, kajti težko je verjeti in redko se bode zgodilo, da bi Mohorjan, ki bukve tudi res prebira, volil z nasprotniki naše narodnosti. Iz tega sledi, da bi moralo tako dubovnikom, kakor tudi posvetnim rodoljubom mnogo na tem biti, da se družba povsod razširi, posebno v takib krajih, kjer so poptujčevanju izpostavljeni. Veliko število udov nas ne sme motiti, kajti največ Moborjanov je le v takib. krajih, ki so mirodno že probujeni; nasprotno so pa drugi kraji semtertje zelo zanemarjeni, skorej bi rekel, pozabljeni; le pomislimo na beneške, na ogerske SLovence, na Zagorjane v Hrvatski, ki so prav za prav tudi le bolj Slovenci, kakor Hrvati! Pičlo je tudi še zmirom število Mohorjanov tik nemške meje na Štajarskem in Koroškem. Ilodoljubi, ki ži vijo v takib krajih ali blizu njih, naj bi iz svojega žrtvovali nekaj goldinarjev, da bi mogli ljudem bukve iz začetka zastonj dati; ko se branja privadijo, bodo potem že sami plačevali tisti goldinar. Pretekli teden sem bil v Celovsu in sem izvedel, da je družba kupila neko hišo s precejšiljim prostorom, za novo zidanje povsem pripravnim, za 24.000 gld , ker je stara družbina hiša pretesna in ni kraja za vse potrebne stroje. To je prav; morda bode potein mogoče, nekaj hitreje tiskati in razpošiljati, kar je splošnja želja po Slovenskem: Toda gospodje odborniki so mi tožili, da so v nekaki denarni zadregi, kajti denar od letnikov se za take reči ne sme rabiti, ampak le rezervni fond, ki se nabira iz plaoil dosmrtnib udov in pa iz postranskega zaslužka tiskarne. Ta zaslužek pa ni preobilen, v pribodnje se zna še nekoliko skrčiti, ako  bodo nemški konservativci svojo tiskarno napravili. Tedaj bi se dalo družbi le s tem pomagati, ko bi pristopilo veliko število dosmrtnib udov. Kdor je še mlad in zdrav, prav pametno stori, ako plača jedenkrat za vselej 15fl. Če pa vsako leto sproti plačuje, bode plai-al nemara 20, 30, 40 ali še več goldinarjev do konca svojega življenja; vrhu tega ima pa jedno skrb manj; dostikrat se kdo kako leto zapisati pozabi. potem je pa žalosten in nevoljen. če bukev ne dobi. Dosmrtni udi so pa tako že zapisani, ni se jim treba vsako leto posebej zapisovati; le oglasiti se jim je potreba in knjige prejmejo brez zadržka. Družba sv. Moborja ima po Slovenskem mnogo prijateljev. Morda ta moj spis pripomove, da jej pomagajo pri nakupu nove hiše s tem, da se jib mnogo zapiše za dosmrtne ude; saj kdor je še trden, ne bode imel pri tem nikake zgube, ker mu v bodoee ne bode treba nič plačevati. Naj bi pa Bog družbi poslal tudi dobrotnika, kakoršen je bil rajnki prof. Debelak, ki jej je volil lepo svoto svojega premoženja. Premožni domoljubi naj bi se sploh pri svojib volilih bolj pogosto spominjali narodnik zavodov ter tako koristili ne samo svojemu ožjemu sorod^stvu, ampak tudi celemu narodu, ki je tudi nekako daljnosorodstvo. Med prve in najkoristnejše narodne zavode pa je gotovo v prvi vrsti šteti našo slavno dmžbo sv. Mohorja.