LETO III. ŠT. 29 (126) / TRST, GORICA ČETRTEK, 23. JULIJA 1998
SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LECGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA
ISSN 1124 - 6596
CENA 1500 LIR
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SOLA NA PREPIHU ČASA
Ob koncu šolskega leta navadno delamo obračune. Dijaki in profesorji, učenci in starši Pobiramo zaslužene sadove ali doživljamo razočaranja, sredstva javnega obveščanja poročajo o zaključnih prireditvah, o šolskih uspehih, o maturitetnih nalogah in spraševanjih, nazadnje, ko se iztečejo še zadnje mature, pa objavljajo zaključne ocene in že običajne intervjuje z najboljšimi oziroma z izjemnimi šestdesetičarji. Če naj torej merimo pulz naši šoli, kaže, da je slovenska šola živo utripajoče telo, zanimivo za medije zlasti ob začetku in koncu šolskega leta. Diagnoz in receptov za zdravljenje včasih že kroničnega bolnika v nekaj vrsticah gotovo ni mogoče predstavljan, kajti za to sta najprej potrebni tebtna analiza strokovno usposobljenih opazovalcev in poglobljena osvetlitev z vseh zornih kotov.
S svojega opazovališča šolnice in matere pa lahko zagotavljam, da slovenska šola živi in utripa in je zato potrebna pozornosti v enaki meri skozi vse šolsko leto. S to ustanovo čuti, doživlja bojazni in stiske na tisoče src. Z njo živi in dela, napreduje in načrtuje prihodnost izredno veliko število ljudi: od vzgojiteljev vseh stopenj in vrst, ki so vkleščeni v birokratski primež in neizprosno roko italijanske varčevalne politike, do predšolskih otrok, učencev in dijakov, ki šolskemu življenju odmerjajo velik del svojega časa in energij, pa do staršev, ki sodelujejo pri različnih pobudah ali se vključujejo v delo šolskih organov, kot tudi starih staršev, ki spremljajo rast svojih vnukov in včasih nemočno gledajo na spremembe. Ob tem naj ne pozabim na neučno in pomožno osebje in na vse tiste, ki s svojim delom omogočajo, da šolsko te-
lo	ohranja svojo vitalnost.
Ker je slovenska šola seme bodočnosti, je potrebna posebne pozornosti. Rast in kulturna raven naše manjšine sta tesno povezani s kvalitetno šolsko izobrazbo in vzgojo, o katerih bi morali v večji meri konstruktivno razmišljati. V času, ko se v nekaterih krogih vihti zastava multikulturnosti, se moramo vrniti k izviru: slovenska šola naj bo slovenska ne samo po jeziku, temveč tudi po duhu, naj torej goji zavest narodovih kulturnih korenin. Slovenci smo vedno sprejemali izzive različnosti in drugačnosti, nismo se branili znanja in obvladovanja drugih jezikov. V koraku s časi zdaj sprejemamo v šole otroke, ki so Zrasli na prepihu različnih jezikov, običajev in kultur. Ce so se njihovi starši odločili za slovensko šolo, Pa pomeni, da vanjo zaupajo in želijo, da bi bili v njej otroci deležni čim večje pozornosti in kvalitetnega pouka.
Slovenska šola naj goji slovenski jezik v vseh njegovih razsežnostih. Poudarek naj bo na kultiviranju jezika, na bogatenju besednega zaklada, na Uporabi jezikovnih zvrsti v različnih možnih govornih položajih.	/	STRAN	2
-	MAJDA ARTAČ STURMAN
PRED NOVIMI PRAVILI IGRE
GROZI ITALIJI "HLADNA DRŽAVLJANSKA VOJNA"?
"V državi, kjer že mnoga leta govorijo o reformah, ne da bi jih izvedli, je nastal poskus, da bi končno resno spremenili pravila demokratične igre. Parlament je imenoval komisijo, ki je predlagala nekatere spremembe drugega dela naše ustave; obe zbornici bosta o teh predlogih razpravljali leto dni ali nekaj več in jih bosta nato predložili v odobritev državljanov, kar bodo opravili na ljudskem glasovanju ali referendumu."
(Ulako piše glavni tajnik Demokratične levice, poslanec Massimo D'Alema v knjigi z naslovom La grande occasio-ne (Velika priložnost), ki je izšla v lanskem avgustu pri založbi Mondadori. Avtorje namreč predsedoval dvodomni komisiji, ki je bila ustanovljena 24. januarja 1997. Ni pa še minilo poldrugo leto, ko je moral taisti D'Ale-ma vzeti na znanje dejstvo, daje poskus propadel in da je Italija torej zamudila'Veliko priložnost".
Gospodarska in družbena struktura Italije ne bo stopala vštric s časom, za katerega so značilne velikanske spremembe, njenim institucijam pa grozi propast, ker jim ni dana možnost, da bi se prenovile. To je bil namreč glavni namen omenjene parlamentarne komisije, kot ga je v svoji knjigi zelo natančno orisal njen avtor, ki je tudi voditelj trenutno najmočnejše politične sile sedanje vladne koalicije.
Predsednik vlade Prodi, ki mu je parlament spet izglasoval zaupnico, je pred dnevi izjavil, kako si bo njegova vlada prizadevala, da bi se izvedle tiste reforme, za katere ni potreben tako zapleteni postopek, kot ga zahteva republiška ustava za spremem-
bo ustavnih določil. Tako je na primer omenil vprašanje decentralizacije, ki naj bi bila prvi, a pomemben korak na poti federalne ureditve države, za kar je nujna sprememba nekaterih ustavnih določil. Od Prodijevega nastopa, ki je imel že značaj svečane programske izjave, je treba vsekakor omeniti zagotovilo, da ne bo niti za trenutek ostal na čelu vlade, če se bo izkazalo, da je prišlo do korenitih sprememb v sedanji parlamentarni večini. To pomeni, da Prodi še dalje računa na neposredno podporo strank i leve sredine, združene v Olj-| ki, in na podporo prenovlje-| nih komunistov. Prav slednji pa "priložnostno" postajajo kamen spotike in so glavni vzrok, da nad Prodijevo vlado visi pravi pravcati Damoklejev meč. Prenovljeni komunisti (manjšinska veja nekdanje mogočne KPI) se namreč pro-tivijo nekaterim pomembnim usmeritvam vlade na področju zunanje politike. Zadnji predmet nesoglasja je na primer bilo vprašanje razširitve Atlantske zveze (NATO) na vzhodno Evropo, torej tudi na Slovenijo. Zelo kritični pa so prenovljeni komunisti do gospodarske in socialne politike Prodijeve vlade in že zdaj napovedujejo odločen nastop ob sprejemanju novega finančnega zakona, ko bo-
I
Vhod v rimsko palačo
Madama, sedež senata
do hkrati naredili obračun vladne gospodarske in socialne politike.
Razvoj dogodkov pa je že zdaj jasno pokazal, kje je glavni vzrok, zaradi katerega je propadla dvodomna komisija. "Gre v bistvu za dve vprašanji," pravi Sergio Romano v enem svojih uvodnikov v milanskem Corriere della sera. “Na eni strani imamo Berlusconija oziroma zdaleč največji interesni konflikt, ki so ga kadarkoli zabeležili v Italiji, od njenega ze-
DRAGO LEGISA
dinjenja do danes. Na drugi strani pa imamo sodstvo, ki ga polovico države ima za pristransko in nepravično. Če se teh dveh problemov ne bomo lotili hkrati in če ne bosta tudi hkrati urejena, bo zrak v tej državi postal strupen in bomo priče hladni državljanski vojni."
Pisec v tej zvezi omenja tudi ustrezno terapijo. Berlusconi bi sicer lahko še dalje ostal na čelu svoje stranke, a bi se moral odpovedati vsem javnim funkcijam. Namesto dvodomne komisije pa bi se lahko po angleškem vzoru u-stanovil odbor, v katerem bi bili starejši, priznani pravniki in državniki, ki jim je "bolj pri srcu ohranitev svoje pretekle spoštljivosti kot oblikovanje lastne prihodnosti". Pisec končno meni, da bi parlament lahko začel razpravljati
o	reformi sodstva, pri čemer bi mu kot podlaga služil osnutek, ki ga je za dvodomno komisijo pripravil poslanec Boato.
Romano piše, da so njegovi trije predlogi zgolj sanje. "Ko pa je stvarnost tako grda, je stvaren le, kdor ima domišljijo in pogum."
Naj ob sklepu tega razmišljanja še omenimo, da je poslanec Maselli, ki je krščanski socialec in pripada Oljki, pripravil osnutek zakona o zaščiti slovenske narodne skupnosti v Italiji. O njegovi vsebini je poročal na seji pristojne parlamentarne komisije. Ta pa še ni začela z njegovim proučevanjem, ker ni bila sklepčna! O vprašanju, ki nas tako od blizu zadeva, bo torej komisija razpravljala po poletnih počitnicah.
1
ČETRTEK 23. JULI)A 1998
Erik Dolhar
NA IRSKEM JE VIHAR MIMO
LJUDEM, KI JIH JE PRIZADEL POTRES, ŽELIMO POMAGATI ZATO BOMO TUDI NA UREDNIŠTVU ZBIRALI DENAR, KI GA BOMO POTEM IZROČILI NAJBOLJ POTREBNIM DRUŽINAM.
POTRESENCEi
	Drago Legiša, Jurij Paljk / intervju JANEZ ARNEŽ		DRAGA 98: ISKANJE IN SREČANJE	
	Danijel Devetak PRIČA MOČI ODPUŠČANJA	Pl	O STANJU TRŽAŠKEGA GOSPODARSTVA	
	Andrej Bratuž ŽIVLJENJSKI JUBILEJ STANKA JERICIJA		Erika Jazbar UMESTITVENA SEJA OBČINSKEGA SVETA	□
	Jurij Paljk BENJAMIN PERKO JE SPET MED NAMI!	m	Marjan Drobež O IZVAJANJU PROGRAMA PHARE	u
	Neva Rudolf-Gaberšček ZAVOD SV. NIKOLAJA V TRSTU		EPD S POTOVANJA PO HOLANDSKI IN BELGIJI	
2
ČETRTEK 23. JULIJA
t 998
SEVERNA IRSKA
MIROVNI PROCES SE LAHKO NADALJUJE!
ERIK DOLHAR
Ves svet se je v teh dneh bal, da bo v Ulstru spet prevladalo nasilje, ki je postavljalo pod vprašaj pred nadavnim podpisani mirovni proces, referendum, na katerem se je severnoirsko prebivalstvo izreklo zanj, ter volitve v ulstrsko skupščino. Nasilja pa je konec!
Zakaj se vsako leto v tem času obnavljajo izgredi v severnoirski pokrajini Ulster (irski otok je sestavljen iz štirih pokrajin, op. pis.)? 13. julija poteka obletnica zmage protestantskega kralja VViliama Oranskega nad silami katoli-
S 1 . STRANI
SOLA NA PREPIHU...
Temeljnega pomena je tudi vzgoja za vrednote, vzgoja k lepemu in uglajenemu vedenju, k spoštovanju drugega, saj so etična načela o-srednjega pomena pri oblikovanju otrokove in mladostnikove osebnosti. Predvsem pa naj mlade in vzgojitelje vodita ustvarjalni pristop in zaupanje v prihodnost, da ne bi podlegali malodušju.
Šolska problematika je na prepihu časa resda zelo žgoča in večkrat boleča, a je večplastna in raznolika, kot je raznolika šolska stvarnost v zamejstvu. Preštevanje vpisanih šolarjev ob začetku leta ne rešuje problemov, tehtnejše analize in pozornost za dosežke slovenskih učencev in delo vzgojiteljev pa lahko blagodejno vplivajo na počutje vseh utripajočih src okrog slovenske šole. Da bo slovenska šola res naša, da jo bo veter ustvarjalne prenove prevetril in prepihal in da bo v njej človečnost ena osrednjih vrednot.
Vihar je mimo: končno so se v Portdovvnu pri Belfastu na Severnem Irskem po enajstih dneh zaključili shodi protestantskih oranžistov.
škega kralja Jamesa v bitki leta 1690. Vsako leto orange-meni (v ta ekstremistični pro-testanski red namreč ženske nimajo vstopa) štiri mesece korakajo po mestnih četrtih manjšinskega katoliškega prebivalstva v Ulstru (na sliki), da bi tako katoličane spomnili na ta pekoči in odločilni poraz. Gre za pravo izzivanje, med katerim oranžisti bahavo korakajo in uprizarjajo “cirkuške" parade. Angleška vojaška oblast, ki je že pred desetletji bila zasedla ozemlje severnega predela "zelenega o-toka", da bi s tem varovala interese "svojega" protestant-
skega prebivalstva, je do letos vedno dovoljevala te parade, ki so bile vedno tudi povod za nasilje. Letos pa ni bilo tako. Londonski premier Tony Blair je oranžiste obvestil, da oblast ne bo dopustila nasilja in izzivanja. Angleški padalci so postavili svoje land roverje pred katoliške ceste in jih zaprli z bodečo žico. Protestantskim skrajnežem seveda ta poteza ni bila pogodu, tako da so se znesli nad "svojo" policijo. Ko so oranžisti videli, da padalcem ne pridejo do živega, so svoje nasilje s požigalnimi akcijami preusmerili proti katoličanom. Že na začetku meseca so požgali nekaj katoliških cerkva, višek pa so dosegli v noči od sobote do nedelje, 12. t.m., ko so vrgli molotovko v neko hišo v katoliški četrti severnoirskega Ballymoneya. V skromnem stanovanju so živi zgoreli trije otroci! Ta dogodek je baje streznil še tako ekstremistične protestantske zagrizence. Napovedanega vrhunca oranževskih manifestacij tako ni bilo, saj seje tudi dovoljenega belfaškega pohoda udeležilo le kakih 200 pripadnikov Williama Oranskega, in to brez glasbe v znak spoštovanja za tragično preminulimi otroki. Katoličani so pred svojimi domovi ob prihodu oranžistov spustili v zrak črne balone v znak žalovanja za tremi mladimi žrtvami, razobesili črne zastave in jih s transparenti opozarjali, naj se sramujejo.
Policija je nato vdrla v šoto-rišče oranžistov, ki so še vztrajali pred bodečo žico v Portdovvnu, aretirala dvajset "protestantskih huliganov" in prepovedala njihovo šotorišče. Po smrti treh bratcev Quinn je tudi javno mnenje zapustilo protestantske skrajneže, policija pa jim je zadala smtr-ni udarec. Voditelji protestantov so predlagali spravo s katoličani. Poleg tega je katoliška Irska republikanska armada, ki se od angleške zasedbe o-toka bori za priključitev Ulstra Irski republiki, napovedala, da bo postopno položila orožje, kar naj bi omogočilo osvoboditev političnih zapornikov in dialog s protestanti.
Severnoirski mirovni proces se torej lahko nadaljuje!
NOVI
GLAS
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 048 1 / 5 33 177 FAX 0481 / 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it
341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 / 365473 FAX 040 / 7754 19 E-MAIL nglasts@tin.it
GLAVNI UREDNIK: ANDREI BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŽA
IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN RECISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA
NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC
LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 70.000,	pjjjj
INOZEMSTVO 100.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 130.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10847493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU
80 LET PO UMORU
POGREB RUSKE CARSKE RODBINE
Dne 1 7. julija je minilo 80 let, odkar so ruski boljševiki umorili - brez procesa - celotno družino zadnjega ruskega carja Nikolaja II. Bili so najhujši trenutki ruske oktobrske revolucije, ki jez Leninom in pozneje s Stalinom pa vse tja mimo Hruščeva do Brež-njeva v 80. letih uvedla in z vso trdoto in krutostjo vzpostavila diktaturo v imenu marksizma in leninizma. Od zadnjega sovjetskega voditelja Gorbačova dalje se je vse začelo krhati, postopno je prišlo do liberalizacije in padel je več kot sedemdesetletni komunistični režim, z njim pa se je razsula tudi Sovjetska zveza sama.
V novi demokratični Rusiji je prišlo do velikih revizij in reform, med temi tudi zahteva po popravi glavnih krivic in krivci nekdanjega rdečega režima. Med te spada tudi u-boj članov ruske vladarske dinastije Romanov, ki je Rusiji vladala več stoletij. Med najbolj slavne in zaslužne carje sodita gotovo Peter I. Veliki in Katarina II., ki sta Rusijo počasi evropeizirala. In prav v mestu, ki ga je car Peter dal zgraditi ob reki Nevi in bli-
žnjem Baltiku, je nastala nova prestolnica -Sankt Petersburg, kasnejši porevo-'ucionarni Leningrad. Nova sedanja Rusija je mestu vrnila staro ime, sedaj pa je prav ta nekdanja carska metropola postala zadnji dom carja Nikolaja II., carice Aleksandre Ljodorovne in njunih o-trok. Prav od teh pa manjkajo posmrtni ostanki dveh, ene velike kneginje in carjeviča Aleksija. Nastale so razne skrivnostne hipoteze, ki pa nimajo stvarne podlage. Spomnimo naj še na znan primer
PREJELI SMO
SPOŠTOVANI
G. UREDNIK!
Ob branju zapisa Drobnič kot strelovod, ki ste ga objavili 9. julija v rubriki Prejeli smo, se mi vsiljuje misel, da hoče nekdo vtihotapiti v naš prostor poglede, ki so v disonanci z mnenji večine Primorcev pa tudi z usmeritvijo, ki jo gojite pri Novem glasu.
Odpor proti tuji nadvladi je že pred vojno združeval ljudi ne glede na svetovni nazor, saj je bila nacionalna osvoboditev skupni cilj. Tudi med drugo svetovno vojno se je večina Primorcev opredelila za odpor. Zagrizenih delitev, ki so v osrednji Sloveniji botrovale velikemu zlu, tukaj nismo poznali.
Menim, da je tudi današnje stanje duha večine Primorcev naklonjeno sožitju, kar navsezadnje izpričuje tudi primor-
oz. pol legendarno zgodbo velike kneginje Anastazije, ki naj bi se bila rešila pokola v Jekaterinburgu v Sibiriji, kjer je carska družina preživela zadnji del zapora pred usmrtitvijo. Znani so tudi mnogi filmi, ki so obravnavali to domnevo.
Slovesnosti v Sankt Peter-sburgu se je udeležil sam ruski predsednik Boris Jelcin, ki je s tem hotel v imenu Rusije zadostiti zgodovinski krivici in zločinu izpred dobrih 80 let. Predsednik je v nagovoru v katedrali Petropavlovsk (kjer počivajo vsi ruski carji) dejal, naj bo ta zapoznela pogrebna svečanost priložnost za nacionalno spravo in opomin vsem v boju proti zlu in nezakonitosti. Obred so vodili razni pravoslavni cerkveni dostojanstveniki, manjkal pa je patriarh Aleksej II., ki je istočasno opravil slovesno mašo za carja v Zagorsku, kjer je sedež ruske Cerkve. Na pogrebu so bili tudi potomci rodbine Romanov ter razni predstavniki evropskih vladarskih hiš.
ska Cerkev s strpnostjo in širino kot dediščino naše preteklosti.
Ali naj sedaj, v imenu kdove koga, okužimo ljudi s klico nestrpnosti, ki ni naša?
Komu v korist?
- FRANE TOMŠIČ
Piscu pojasnjujemo, da smo pismo I. Žajdele objavili, ker je bilo napisano zelo kulturno in omikano. Vprašanje, ki ga obravnava, pa ni nekaj abstraktnega, temveč žal obstaja, ne glede na to, kako o njem sodi in razmišlja dr. Anton Drobnič. Mislimo, da sta se ga bila pravilno in pošteno lotila nadškof Šuštar in predsednik Kučan s prvo spravno slovesnostjo v Rogu leta 1990 ter da bi po tej poti morali nadaljevati, če hočemo kot omikan narod stopiti v tretje tisočletje. (Ured.)
POVE j MO NAGLAS
JANEZ POVSE
]
TUDI SEDANJI CAS JE ODLOČILEN ZA SLOVENSKO PRIHODNOST
Dejstvo, da je v slovenskem narodnostnem prostoru spet zazevala spodkopavajoča notranja razdalja, dokazuje, kako je za narod sprava važnejša od države. Slovenija je zaenkrat primer države, ki se do sprave še ni dokopala. Zato tudi danes živimo v odločilnem času za slovensko prihodnost. V tako imenovanem odločilnem času bomo živeli vse dotlej, dokler znotraj slovenskega narodnostnega prostora ne bo prišlo do resnične sprave. Pomanjkanje skupne narodove zgodovine, v kateri bi se prepoznali vsi Slovenci, je namreč brezno, ki se pogreza vase in nepretrgoma slabi celotno narodovo skupnost. Omenjeno šibitev so v Sloveniji očitno prepoznali celo tisti politični krogi, ki so neposredni dediči povojne enopartijske družbe. Zato dogovarjanje parlamentarnih strank o pravilnejši opredelitvi preteklosti, kar bi, namreč tovrsten dogovor, notranje razdalje bistveno zmanjšalo. V sedanjem vzdušju gonje proti katoliški Cerkvi in njenim predstavnikom bi bil učinkovit dogovor sicer pravi čudež, toda brez njega bo Slovenija vse hitreje slabela. Vsaka od obeh narodovih polovic se bo še bolj vkopala v svoje bregove in kaj lahko se vrnemo v čas deset let pred padcem berlinskega zidu. Čeprav bomo hodili na iste bencinske črpalke in v iste veleblagovnice, utegnemo Slovenci ponovno vzpostaviti dvoje ravni kulturnega
življenja oziroma dvoje različnih družb, kot smo to počeli vse od pričetka tega stoletja. Bati se je, da nam je navedena družbena dvodelnost v krvi in da se premalo zavedamo, kako smo zaradi nje podrejeni vsem tistim zrelim narodom, ki zmorejo politične različnosti v bistvenih trenutkih strniti zgolj v eno stališče oziroma odločitev. Kaj takega je razen v redkih izjemah brez sprave nemogoče.
Tudi znotraj manjšinskega prostora ne bi smeli dopustiti, da bi se slovenska izključujoča dvojnost iz bližnje in davne preteklosti nadaljevala še v prihodnost. V mislih imamo nedavne deželne volitve, ki so izvrsten primer, kako deluje narodnostna skupnost, ki se ne prepoznava zgolj v eni, ampak v dveh zgodovinah, ne zgolj v eni, ampak v dveh različnih preteklostih. Takšna narodnostna skupnost vedno postavlja na prvo mesto notranji boj enega svojega dela proti drugemu, skorajda nikoli pa ne stavi na prvo mesto dobrobiti celotne narodove skupnosti, ki je edina resnična dobrobit. In v tej točki ne bi smeli dandanes vreči puške v koruzo niti v manjšini niti v matični domovini Sloveniji. Notranji boj namesto skrbi za celotno narodnostno skupnost je namreč največja možna izguba. Notranji boj brez predhodne sprave je udarjanje zoper samega sebe.
AKTUALNO
INTERVJU /JANEZ ARNEŽ
SLOVENEC Z DUŠO IN TELESOM
DRAGO LEGIŠA, JURIJ PALJK
Dr. Janez Arnež, prosil bi Te, da se predstaviš našim bralcem!
Rojen sem v Ljubljani leta 1923. Tu sem hodil v osnovno šolo, v Ma-fijanišče, ki so ga vodile šolske sestre. Tam sem spoznal kateheta Kri-zostoma Svetovaniča, ki je name tako močno vplival, da sem vstopil k Frančiškovim križarjem. To je bila moja prva organizacija, v kateri sem se udejstvoval. Potem sem šel na klasično gimnazijo, opravil osem razredov in jeseni 1942. leta sem se vpisal na ljubljansko univerzo na pravno fakulteto. Prvi letnik sem u-spešno končal, saj sem opravil vse izpite. Jeseni sem se vpisal v drugi letnik, a so takrat univerzo zaprli in sem se pridružil tržaškim domobrancem. Oktobra sem odšel v Trst, ker sem bil navdušen nad Primorsko. Upal sem, da bo konec vojne popeljal vso Primorsko, s Trstom in Gorico vred, v skupno in svobodno Slovenijo. V Trstu sem bil do leta 1945, ko sem zbežal in sem končal v taborišču v Riccioneju; po lepih poletnih mesecih v Riccioneju, kjer sem se veliko pogovarjal s cenjenim in učenim msgr. Rudolfom Klincem, sem odšel v Bologno, kjer sem se vpisal na univerzo, in sicer na ekonomijo. Leto dni sem ostal tam, a nisem bil zadovoljen s študijem na univerzi predvsem zato, ker je bilo takrat obdobje tako imenovane "čistke", Italijani so temu pravili "e-purazione". Vsi pomembni profesorji, ki so kakorkoli sodelovali s prejšnjo oblastjo, po vojni niso smeli poučevati, odstavili sojih in na njihovo mesto so prišli mladi in manj izkušeni ljudje. Meni se zato takrat ni zdelo, da bo moj študij na ekonomiji dober, in sem se zato odpravil v Louvain v Belgijo, kjer sem na katoliški univerzi študiral najprej politične vede in kasneje tudi ekonomijo. Življenje je bilo zelo trdo, saj sem delal, se sam preživljal in si tudi sam kuhal, skrbel za gospodinjstvo. Vseeno sem v Louvainu v štirih letih končal dve fakulteti: ekonomijo in politične vede. Ko sem se v Louvainu začel pripravljati na doktorat, sem dobil ameriško dovoljenje za vstop in naselitev v ZDA. Seveda sem moral dovoljenje takoj uporabiti in sem zato urno odšel v Združene države, kjer sem dve leti delal v tovarni in v tem času tudi dobil dovoljenje za vpis na univerzo Yale, ki se nahaja v New Havenu, državi Connecticut. Tu sem opravil magisterij iz ekonomije. Kmalu nato sem odšel v mesto Quebeck v Kanado, kjer sem na univerzi Laval napravil doktorat iz ekonomije. Nekaj časa sem služboval v švicarski banki v Nevv Yorku, nato sem delal nekaj let v znameniti Kongresni knjižnici v VVashingtonu, končno pa sem postal profesor ekonomije na univerzi v Nevv Yorku. Tu sem ostal vse do leta 1991, ko sem prosil za upokojitev, da sem lahko odšel v Slovenijo in se popolnoma posvetil projektu Studia slovenica. V ZDA sem namreč s skupino prijateljev ustanovil Studia slovenica. Najprej je bilo to v bistvu založniško podjetje, katerega cilj je bilo predvsem izdajanje publikacij o Sloveniji in Slovencih v
Univerzitetni profesor dr. Janez Arnež je izjemen zbiratelj in poznavalec slovenske tiskane besede v tujini. Ko se je vrnil iz Združenih držav Amerike, kjer je poučeval na univerzi v Nevv Yorku, je s seboj pripeljal več zabojnikov slovenske tiskane besede in raznovrstnih dokumentov, ki pričajo
o	slovenski prisotnosti v svetu. Zbrano gradivo mu je služilo kot trden in dovolj velik temeljni kamen za ustanovitev sklada Studia slovenica, ki ima svoj sedež v mogočnih škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani. Obiskali smo ga in ga našli sredi velike knjižnice, katero s pomočjo žene skrbno ureja in računalniško zapisuje glavne podatke o vsaki knjigi. To je garaško delo, ki mu je lahko zvest in v njem vztraja samo človek, ki govori: "Če nimaš ljubezni do slovenske besede, potem je bolje, da tega ne počneš; si pa gotovo veliko siromašnejši!"
angleškem jeziku. Leta 1958 smo izdali prvo publikacijo, ki je bila moja; naslov seje glasil Slovenia in eu-ropean affairs. Vsa naslednja leta smo nadaljevali z delom, leta 1991 pa je bila že možnost registrirati Studia slovenica v Ljubljani, ker je takrat izšel nov zakon, ki je to omogočal. Tako sem registriral Studia slovenica pri ljubljanskem temeljnem sodišču kot neodvisno ustanovo in pravno osebo. Od takrat naprej izdajam publikacije v Ljubljani. V tem času sem tudi pripravil razstavo taboriščnega tiska Slovencev v Italiji in Avstriji, razstavo fotografij iz življenja Slovencev v povojnih taboriščih v prej omenjenih državah, razstavo slovenskega tiska v Argentini; tej razstavi je sledila razstava kiparja Goršeta v Goriških Brdih, na Dobrovem, sedaj pa pripravljam razstavo, ki bo od 5. do 23. oktobra letos v Ljubljani in bo posvečena slovenskemu tisku v ZDA in Kanadi od leta 1940 do 1997. Za vsako razstavo pripravim tudi publikacijo, tokrat pa bo o razstavi o slovenskem tisku v ZDA in Kanadi izšla okrog dvesto strani debela knjiga v slovenskem jeziku in angleščini.
Od kdaj si tako močno navezan na Primorsko in primorske ljudi ter seveda zato tudi na zamejstvo?
Od mladega sem bil navdušen za slovensko samostojnost in seveda sem zato mislil predvsem na slovenske ljudi na Primorskem, Slovence na Koroškem in v Porabju, ki so bili takrat pod tujci in so žal nekateri še danes ostali v tujih državah. Spominjam se dogodka, ko sem še kot gimnazijec šel s prijatelji taborit k Mozirju in je tja prišel srbski časnikar od Vremena, s katerim sem se
pošteno skregal, ker sem jaz zagovarjal slovensko samostojnost; bil sem zelo proti slovenskemu podlož-ništvu in sem bil vedno odločno za slovensko samostojno državo. Ko so v Ljubljani tik pred vojno odkrili spomenik kralju Petru in smo mora-
li	šolarji na prireditev, sem svojo udeležbo odklonil in so mi grozili, da me bodo izključili iz šole. Rekel sem: "Naj me pa izključijo!"
Kot mi je znano, si si tudi kupil hišo na Primorskem, zakaj?
V	Sloveniji sem hotel imeti hišo, dom. Ker je imel sin velike zdravstvene težave na dihalih in bi lahko postal kroničen astmatik, so mu zdravniki svetovali, naj spremeni podnebje. Takrat sem takoj začel iskati hišo. Imel sem možnost jo kupiti. Najprej sem iskal v okolici Kopra, a nisem našel ničesar. Po posredovanju raznih župnikov sem zvedel za hišo v Višnjeviku v Goriških Brdih in sem jo kupil. Z njo smo vsi v družini zelo zadovoljni.
Kako si se vključil v tamkajšnje okolje?
Nobene težave nisem imel, saj so Brda na meji in sem zato imel takoj stike s Slovenci, ki živijo v Italiji, od Benečije pa vse do Trsta. To mi je bilo zelo po volji, te stike skušam še vedno gojiti.
Kaj bi pa povedal
o	svojem zakladu, ki ga imaš v Ljubljani?
Ta zaklad sem zbiral že v ZDA, in to iz dveh razlogov. Prvič: vse to, kar so Slovenci kjerkoli v svetu napisali, je del slovenske kulturne dediščine, ki jo moramo negovati in hraniti za prihodnje rodove. Drugič pa zato, ker je za objektivno zgodovinopisje potrebno gradivo z vseh strani sveta, kjerkoli so Slovenci živeli ali še živijo in delajo danes. Pri tem ne smemo izločiti nobenega gradiva, pa najsi gre za zapise ljudi, ki imajo enako ali nasprotno ideološko prepričanje, kot ga imamo sami. Gradivo, tiskana beseda Slovencev v svetu, je bila v povojnih letih v Sloveniji zelo zanemarjeno in sem se zato s posebno vnemo in navdušenjem posvečal zbiranju le-tega. Ko je postala Slovenija samostojna država, sem si rekel: “Sedaj je prišel tvoj čas!" Zato sem tedaj takoj odšel
v	pokoj, čakalo me je drugo delo, ki je veliko bolj pomembno od poučevanja na univerzi.
Nisem bil gospodarski, ekonomski izseljenec, ampak sem bil ideološki izseljenec, zato sem se v trenutku, ko je Slovenija postala samostojna država, odločil za vrnitev v domovino. Zbral sem veliko gradiva o pisani besedi Slovencev v ZDA, Kanadi, Argentini in Zahodni Evropi, štiri velike zabojnike, kontejnerje slovenskih knjig in dokumentov sem pripeljal v Slovenijo z ladjami; dva sta prišla iz Nevv Yorka, eden iz Argentine in eden iz Kanade. Seveda sem pripeljal tudi nekaj tovornjakov. Po enega iz Nemčije, Francije, Avstrije, Italije, vsi so bili seveda polni knjig. To delo nadaljujem tudi danes, saj zbiram vse, kar so Slovenci v svetu napisali, in to kjerkoli v svetu in ne glede na njihovo ideološko ali kakršnokoli drugačno opredeljenost.
Našli smo te samega sredi tisočev knjig. Povedal si, da si sredi dela in svojega zaklada že od petih zjutraj. Kdo ti pomaga pri delu?
Žal nimam pomoči. Na ogled so sicer prišli funkcionarji raznih ustanov, nekateri so nekaj obljubljali, drugi ničesar, toda do sedaj se ni nič zgodilo. Nobene pomoči.
Za koliko knjižnih
enot gre pri zbirki Studia slovenica?
Doslej sem v računalnik spravil okoli 29 tisoč monografov, se pra-
vi	knjižnih enot. Poleg tega imam še na stotine in stotine drugih knjig in seveda tudi ogromno periodičnega tiska, ki ga tudi spravljam v računalnik.
Imaš gotovo tudi knjige, ki jih najbrž tudi Narodna univerizetna knjižnica (NUK) nima.
Nekaj raritet seveda imam. Na te, kijih nihče v Sloveniji nima, sem še posebno ponosen. Predvsem sem ponosen na dejstvo, da sem jih uspel pripeljati v Slovenijo, da so tu shranjene in so seveda na voljo raziskovalcem. Nekatere knjige in določena periodika so celo taka rariteta, da jih niso imeli v Sloveniji niti v evidenci, se pravi, da niso niti vedeli zanje. V Clevelandu sem, recimo, odkril časopis, katerega je izšla samo ena številka; imenoval se je Politika, bilo je glasilo Republikanskega odbora za volilno kampanjo.
Kdaj si prvič v življenju začutil poseben odnos do knjige, da ne rečem ljubezen, ki jo gotovo imaš, saj bi si sicer ne mogel drugače razlagati zapisanosti Tvojega življenja slovenski knjigi?
To izhaja že od majhnega, saj sem že kot otrok rad hodil v knjigarne, kjer sem s svojimi skromnimi prihranki vedno kupoval knjige. Če sem le imel dinar, dva, sem ju vedno porabil za knjige. Ko sem bil v Trstu, sem vsako liro, ki sem jo imel, porabil za to, da sem šel med antikvarje in sem kupoval vse tisto, kar se je kakorkoli tikalo Trsta, Gorice in vse Primorske in Slovencev, ki so tod živeli. V Trstu sem si napravil že zelo lepo zbirko knjig, imel sem recimo zelo veliko letnikov časnika Archeografo triestino od leta 1825 naprej. Te letnike sem kasneje daroval novogoriški knjižnici. Knjige sem zbiral in žal sem jih moral
3
ČETRTEK 23. JULIJA 1998
pustiti v Ljubljani, ko sem zbežal. Prišel je neki učitelj in jih zaplenil, kasneje so jih ljudje našli na stranišču na ljubljanskem Taboru, kjer je bilo včasih sokolsko središče... Nobene stvari ne more človek napraviti, če ne dela z ljubeznijo! Taka je I tudi moja ljubezen do knjig in dela. Tudi z rožami je tako; ljudje, ki se z njimi poklicno ukvarjajo, mi govorijo, da jih moraš ljubeznivo negovati, se z njimi celo pogovarjati. Tako je z vsako stvarjo! Samo z ljubeznijo in s srcem lahko ustvariš nekaj vrednega!
Si eden prvih slovenskih vidnih ljudi, ki so se dobro uveljavili v tujini.
V	ZDA si dosegel visok družbeni ugled, ekonomsko trdnost in strokovno uveljavitev, vse stvari torej, zaradi katerih bi ti ne bilo potrebno se vrniti v Slovenijo, a si vseeno prišel. Zakaj si se torej vrnil? Zato, ker sem Slovenec z dušo | in telesom! Ker sem bil ideološki begunec in negospodarski izseljenec, sem imel vedno v sebi misel na Slo-S venijo in tudi svoje dolžnosti do lastnega naroda, do lastne skupnosti. Ljubezen do knjige je še posebno pomembna,v ker je to izraz narodne kulture. Človeška kultura se lahko izraža in prenaša iz generacije v generacijo samo v pisani besedi. Tako lahko študiramo zgodovino in tako tudi mi prenašamo našo sedanjost v prihodnost, prihodnjim | generacijam.
Po izobrazbi si ekonomist in politolog, obenem pa si visoko-kulturen človek.
Kako to usklajuješ?
Po mojem mnenju je to zelo lahko usklajevati. Če je kdo kulturen človek, ni samo obrtnik v svojem poklicu. Žal je danes zelo veliko obrtnikov. Večina ljudi, ki dobijo univer-| zitetno diplomo, je danes univerzitetno natreniranih obrtnikov. Vidijo j samo svoje pravo, samo svojo ekonomijo, samo svojo medicino in nič } drugega. To gotovo ni značilnost izobraženega, kulturnega človeka, ki mora imeti smisel za razne oblike ! izražanja, za kulturne dejavnosti, pa naj bo to slikarstvo, kiparstvo, be-i sedna umetnost, glasba, poezija in : tako naprej. To je človekova kultu-! ra, ki šele naredi človeka za človeka.
• STRAN 6
4
ČETRTEK 23. JULIJA 1 998
■	Z ŽIVLJENJA CERKVE
IZZIVI IN PRIPRAVE NA LETO 2000
BIBLIČNA RAZMIŠLJANJA
OB NEDELJSKEM EVANGELIJU
IZLUŠČI JEDRO!
ZVONE STRUBELJ
17. NAVADNA NEDELJA
Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev rekel:"Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence." Rekel jim je: "Kadar molite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpusti nam naše grehe, saj tudi sami odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne vpelji nas v skušnjavo!" In rekel jim je: "Kdor izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: »Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,« in mu bo oni znotraj odgovoril: »Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.» Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje. Tudi jaz vam pravim: Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo." (Luka 11,1-13)
KADAR MOLITE, SE PREPUSTITE ZAUPANJU V BOGA
Pridi k nam tvoje kraljestvo! Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne! Odpusti nam naše grehe! Ne vpelji nas v skušnjavo! V teh štirih prošnjah evangelist Luka predstavi Jezusovo molitev, očenaš. Krajša je kot pri evangelistu Mateju, ki jo bolj poznamo, saj jo vedno molimo kot našo osnovno molitev. Pri evangelistu Mateju je ozadje molitve očenaša Jezusov govor na gori. Pri Luku gre za izrecno prošnjo enega od učencev: "Gospod, nauči nas moliti!" Jezusov odgovor je strnjena lekcija o molitvi. Tudi Janez Krstnik in drugi božji služabniki v Svetem pismu so svojim učencem zapustili nekakšno geslo, formulo, molitev, ki bo za vedno njihov razpoznavni znak.
Jezus začne svojo oporoko s ključno besedo: Abba, Oče! Posvečeno bodi tvoje ime! Takoj nas usmeri k podobi Boga, ki sloni na človeški izkušnji, na zaupanju, ki ga ima otrok do svojega očeta ali matere. Abba je v aramejščini, ki jo je Jezus uporabljal v pogovornem jeziku, očka, tatko, ati. Ko^moliš, se kot otrok prepusti naročju ljubljene osebe. Sele ko imaš občutek, da si popolnoma varen, v naročju nekoga, ki te zares ljubi, lahko začneš prav moliti. Prva misel v naročju Boga je zaupna misel, da ta, ki nas drži v naročju in nas varuje, ve, kaj je za nas najbojše. Zato Jezus besedo Oče poveže s širokopotezno zaupno prošnjo: Posvečeno bodi tvoje ime! Za tem je globoko prepričanje, da je Bog dober in da vsako prošnjo, ki ustreza njegovi volji in najglobljim potrebam molivca, zagotovo in takoj usliši. Prositi Boga za stvari, ki jih ne more dati, ker dobro ve, kaj resnično potrebujemo, pa je nesmiselno. Če bi nas uslišal, bi nam namesto ribe dal kačo, namesto jajca pa škorpijona.
Kolikokrat slišimo, da se ljudje tožijo, da niso prejeli, kar so Boga prosili. V soglasju z Jezusovo oporoko, molitvijo očenaša, duhovno še niso pripravljeni na molitev. Bogu niso sedli v naročje, niso občutili, da so v varnem, bivanjskem zavetju, niso še prišli do prepričanja, da Bog tistim, ki ga prosijo, daje vsega v izobilju. "Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, pa se vam bo spolnilo" (Mr 11,24).
■ Lokalni primorski program iz koprskega studia se začne vsak dan ob 16. uri. Ob 16.45 so obvestila o kulturnih in cerkvenih dogodkih na Primorskem in v zamejstvu.
Vsak ponedeljek ob 16.15 je nova oddaja Primorskih minus sedem: vse o dogodkih na Primorskem v zadnjem ted-
nu!!! Oddajo vodi Marko M. Vsak četrtek ob 1 7.15 popotniška oddaja Naš mali svet, ki jo pripravlja Tino M. Vsak petek med 16. in 19. uro pripravljamo program hkrati iz obeh studiov - koprskega in ljubljanskega.
Radio Ognjišče lahko poslušate na Ukv frekvencah 107,5 - Sveta gora (Goriška in Furlanija) in 91,2 - Tinjan (Trst).
ZA JUBILEJ V DUHU SOLIDARNOSTI
Do jubilejnega leta 2000 manjka še malo več kot 500 dni. Mrzlične priprave na dogodek in organizacijski napori belijo glavo ne samo cerkvenim ustanovam, ampak tudi predstavnikom potrošniškega sveta.
Že sedaj so npr. za zadnjo noč tisočletja rezervirane vse sobe v najbolj prestižnih svetovnih hotelih, pa tudi v krajih, kjer po tradiciji najprej nazdravijo novemu letu; tako je na otokih Tonga ali Chatam, kjer bo vstalo prvo sonce prvega januarja leta 2000. Poleg mrzlice "potrošniškega jubileja" obstajajo tudi freneti-čne priprave najubilej monumentalnih umetnostnih razstav in makroskopskih mednarodnih sejmov. Tudi svet razuma išče za vstop v novo dobo novih velikih vizij in idej; potegniti skuša črto pod zadnjim stoletjem, ki so gao-značili ogromni koraki v razvoju civilizacije, pa tudi najtemnejši trenutki v človeški zgodovini.
Za kristjane bo veliki jubilej po treh letih priprave osredotočen na skrivnosti utelešenja Boga, njegovega vstopa v človekov svet. Proslavljanje leta 2000 si je sveti oče zamislil tudi kot poglobljen korak v novo teološko razumevanje stvarstva in človeške stvarnosti, v kateri je treba odvreči malike sodobne družbe, prvenstveno mesto pa morata dobiti skrb za človeka in solidarnost. Tudi v tej luči je treba razumeti papeževe napore za zavzetost kristjanov v družbi, in to v vsakdanjem življenju, družini, na delovnem mestu, v svetu kulture in javnih občil.
Vera zahteva družbeno angažiranost. Ni moč govoriti o jubileju, ne da bi pri tem imeli pred sabo misel na temeljno razsežnost vere - socialno delo, pač v duhu jubileja v Stari zavezi. T. i. "leto Gospodove milosti" je namreč
Janez Pavel II. odpira sveta sv. Petra ob izrednem jubileju
leto, ko se človek prerodi, se reši učinkov greha, leto, v katerem se hočejo prenoviti skaljeni odnosi pravičnosti in skladja med ljudmi ter med ljudmi in stvarstvom. Temeljna enciklika Tertio Millennio Adveniente nakazuje glavne smernice tega družbenega prerojenja, ko govori o "zaščiti šibkih", o načelu, po katerem je treba imeti "bogastvo stvarstva za dobrino, ki je namenjena celotnemu človeštvu". Nato govori o tem, da je treba vzpostaviti "enakost med vsemi ljudmi", kajti to je "leto rešenjavseh ljudi, ki potrebujejo kakršnokoli odrešitev". To so besede z močnim nabojem in živo aktualnostjo.
Katere pa so oblike suženjstva, v katere je vklenjen sodobni človek? Med družbeni-
mi oblikami suženjstva lahko naštejemo izkoriščane otroke, ki v številnih državah, žal ne samo v deželah t.i. tretjega sveta, delajo v nečloveških razmerah in po dolgih urnikih; nato oblike izkoriščanja in zlorabljanja žensk, suženjstvo dela, za katero je ogromno ljudi prisiljenih sprejeti prevelike žrtve in ponižanja, pa še utišanje vesti in zatiranje svobodnega izražanja mnenja. Obstajajo tudi spone t.i. ideološkega suženjstva ali individualizma, ki človeku ne dopuščajo, da bi se razvil kot bitje solidarnosti. Ena največjih oblik sodobnega suženjstva pa je gotovo potrošništvo, ki v današnjem svetu skoraj ne najde dovolj močnega tekmeca, saj so požrtvovalnost, skromnost in potrpljenje vse manj pogoste vrline, ki pa so temeljne za pravično sožitje med ljudmi.
V	luči vsega tega smo kristjani klicani, da premislimo, katere verige nas še oklepajo. Poleg tega nas sv. oče s svojo očetovsko ljubeznijo vabi, da bi se s konkretnimi dejanji zavzeli za pravičnejšo družbo in postavili proti potrošniškim in individualističnim vzorcem življenja nove vzorce, ki jih navdihuje solidarnost.
—— DD
vrata bazilike 25. marca 1983
MOLITEV ZA ZDRAVNIKA
Gospod, molim za svojega zdravnika, zahvaljujem se Ti, ker ga imam za duhovnika svojega telesa, kakor v duhovniku vidim zdravnika svoje duše.
Razsvetli mu um, ko bo ugotavljal mojo bolezen in ko me bo zdravil, vodi njegovo roko pri delu, povišaj ga
v Svojega sodelavca. Meni pa nakloni zaupanje vanj in njemu vame; oba morava verjeti v zdravila in v čudeže.
Naj bo moj zdravnik veder in zanesljiv, naj bo zmerom vljuden in vreden spoštovanja; z vsakomer naj bo plemenit in ljubezniv. Naj ne prodaja svojega znanja ne svoje vesti.
Naj 'zmerom išče in rešuje samo življenje, vendarle mora biti zmožen tudi smrti zreti v oči. Naj zdravi telesa, duše pa spoštuje. Njegov poklic naj bo usmiljenje.
V/ bolniku naj vidi božjega otroka in svojega brata.
Naj zdravnik zdravi moje telo,
Ti pa reši njegovo dušo. Reši mene in njega.
(avtor ANTUN JARM, prevedel Franc Vogelnik. Molitev za zdravnika je izšla v knjižici Prihajam k Tebi, molitve in premišljevanja pri Kapucinskem provincialatu)
V	nedeljo, 5. julija, je bilo v Ospu veliko slavje. Ob prazniku župnijskih zavetnikov sv. Petra in Tomaža so v tej istrski vasi proslavili tudi obnovo kapelice, ki ji domačini pravijo "pri Pilu", potem ko so pred časom že obnovili zvonik domače cerkve.
Kapelica "pri Pilu" je bila zgrajena okoli 1930. leta, krasil jo je kip Matere Božje. Po 2. svetovni vojni so kip nesli v zasebno hišo, kapelica pa je počasi propadala do danes, ko so jo začeli obnavljati zlasti po zaslugi domačina Justa Vodopivca, ki živi v Boljuncu. G. Vodopivec je veliko prispeval tudi za obnovo zvonika domače župnijske cerkve. Kot je v pozdravnem govoru povedala domačinka Darja Bizjak, "smo s skupnimi močmi, z dobro voljo nekaterih vaščanov, ki imajo radi svojo vas in jim ni vseeno, da sakralni spomeniki propadajo, in z
SLAVJE V OSPU OB OBNOVI KAPELICE "PRI PILU"
veliko pomočjo g. Justa Vodopivca, ki se je za zvonik in sedaj za kapelico veliko zalagal, speljali v tem letu kar obe stvari." Da so lahko sproti odplačevali najeti kredit in zmanjšali obresti, je zasluga najprej vestnih vaščanov, ki so redno plačevali obroke, nato - je še dejala Darja Bizjak - Krajevne skupnosti Črni kal, Kulturno-umetniškega društva Domovina iz Ospa in tudi vseh tistih darovalcev, "ki so rade volje priskočili na pomoč, da se je dolg odplačal. Danes se ne sme pozabiti tudi na tiste ženske, ki že vrsto let pripravljajo oljčne vejice, da tako lahko
T
vsako leto pridemo do novih adaptacij. V letošnjem letu smo z denarjem lanskoletnih oljčnih vejic zamenjali tudi vrata in okno zakristije, ki so bila že dotrajana. Denarna sredstva letošnjih oljčnih vejic pa so šla za zasteklitev kapelice."
Tako je bil 5. julij za Osap-ce res posebna slovesnost z mašo in slavjem pred kapelico. Obrede je vodil generalni vikar koprske škofije Renato Podberšič ob sodelovanju domačega župnika in številnih duhovnikov, med katerimi sta
bila tudi Dušan Jakomin in Franc Zlobec iz Trsta. Le-ta pa nista bila edina zamejska gosta. Na slovesnosti je sodeloval tudi pevski zbor s Kolon-kovca pod vodstvom Dalke Šturman. Slednja je precej priljubljena v Ospu, saj pogosto zahaja tja in se trudi za oblikovanje nedeljske maše. Na nedeljski slovesnosti je ravno ona podala zgodovinski oris kapelice "pri Pilu", Darja Bizjak pa se ji je v svojem pozdravnem nagovoru še posebej zahvalila.
BOGATO BRANJE V JULIJSKEM OGNJIŠČU
Julijska številka Ognjišča je zanimiva že zaradi naslovnice, na kateri se smeje lepo dekle, nad njo pa je napis Cvetoča tišina gora naj krepi telo in duha!
Po molitvi Paula Rotha je P^mo meseca, v katerem o-sernnajstletna Maša sprašuje očeta urednika Franca Boleta, kako naj umiri svoje življenje, saj je razpeta med vero ln življenjskimi izzivi ter seveda mladostnim sanjarjenjem. Msgr. Bole seveda najde spodbudne besede tudi zanjo. Mag. Božo Rustja, ki s svojim Pisanjem vse bolj označuje revijo, je pripravil pogovor s sodelavci projekta Skala-sku-pine za preventivno delo z Zadimi, ki ima sedež na Rakovniku v Ljubljani. Skupina stirih mladih katoličanov se ukvarja z mladimi, ki jih je življenje v Ljubljani potisnilo na rob legalnega in kolikor toliko normalnega življenja. Tino Mamič se je za tokratno številko pogovoril z mladimi o vlogi kristjana v družbi. Slike vabijo je naslov rubrike, v kateri je predstavljenih sto slapov v dolini Loške Koritnice; rubriko je zgledno uredil Silvester Čuk, brez katerega si Ognjišča ne moremo predstavljati. Čuk piše tudi o prelatu Jakobu Ukmarju iz Trsta v rubriki Obletnica meseca. Po rubriki Kako sva se spoznala je objavljen pogovor Boža Rustje s pesnico invalidko Marjetko Smrekar, ki je skupno z Darinko Slanovec, Ljubico Jančar in Benjaminom Žnidaršičem pred kratkim izdala zbirko pesmi Most na drugi breg. Silvester Čuk je napisal tudi članek o turinskem sv. prtu in uredil rubriko Iz našega sveta. Sledi pogovor mag. Rustje s škofom msgr. Metodom Pirihom, ki je pri Slovenski škofovski konferenci odgovoren za Slovence po svetu. Gozdan Sovič je prispeval zapis o željah nogometnega asa Ronalda, tokratna Priloga pa je posvečena jubilejnemu letu 2000 in koledarju prireditev vtem letu. Tino Mamič začenja objavljati Potopis po Gvatemali, Miha Turk pa se je pogovoril z Markom Vuksanovičem, vodjem novogoriške rock-skupine Avtomobili, ki na slovenski Pop sceni izstopajo zaradi svojevrstne glasbe in dobrih besedil. O godovih in običajih je zapisal nekaj utrinkov Silvester Čuk, avtor znamenite rubrike, ki jo poznamo vsi ljubitelji dobre knjige. Tokrat nam v rubriki Priporočamo, berite! predstavlja Podobe iz narave Frančiška Pengova, Eksil Jasne Blažič in Kaj pa A-namarija? Jožeta Rodeta. Prav tako Silvester Čuk objavlja za-Pis o Elieju VVieslu, Nobelovem nagrajanecu za mir.
Seveda je v Ognjišču še vr-sta drugih člankov, ki jih bo bralec rad prebral. Med njimi velja omeniti pisma mladih in življenjske zgodbe, po katerih sploh slovi Ognjišče. Za lično podobo revije zgledno skrbi Marko Čuk.
MISIJONARJA COMBONI IN KNOBLEHAR
O OSVAJANJU AFRIKE IN PRVIH MISIJONARJIH V NJEJ
Univerzitetni profesor Gianpaolo Romanato (na sliki), ki smo ga v našem tedniku že predstavili, je izvedenec za zgodovino misijonarjev in prvih pohodov le-teh v Afriko v prejšnjem stoletju.
Pred kratkim je izšla pri vsedržavni založbi Rusconi v zbirki Le vite knjiga z naslovom Daniele Comboni in podnaslovom Afrika prvih raziskovalcev in misijonarjev. Knjiga uglednega zgodovinarja, ki poučuje na univerzi v Padovi in Gorici, je poglobljena raziskava o prvem vidnem italijanskem misijonarju, ki je živel sicer zelo kratko življenje, saj seje rodil 1.1831 in u-mrl že 1.1881. Vendarle knjiga ni samo to, saj se z likom velikega italijanskega misijonarja v knjigi srečamo šele po 180 straneh, ki so skoraj vse posvečene predvsem zgodovinskemu okviru časa, v katerem je Comboni živel. Prof. Romanato je dosleden in natančen zgodovinar, ki se ne ustavlja pri površnih ocenah in je zato pri svojih raziskavah nujno trčil ob velikega slovenskega misijonarja Ignacija Knobleharja, katerega priimek v knjigi sicer piše tako, kot so ga pisali nemški pisci (Knoblecher); Slovenija je pač takrat spadala pod staro Avstrijo. Lahko rečemo, da je vsaj tretjina knjige o Comboniju posvečena življenju in delu slovenskega misijonarja, ki je morda prvi v Afriki dojel, da se je treba na afriško podnebje in druge naravne neprilike dobro pripraviti, ker se sicer takoj zboli in hitro umre. Kno-blehar je bil tudi prvi misijonar bele polti, ki je prodrl najdlje v Afriko. Njegove imenit-
ne zapise so zelo cenili angleški osvajalci in raziskovalci Afrike ter vsi drugi, med njimi italijanski misijonar Comboni, ki seje prav od Knobleharja naučil, kako se morajo belci privajati na afriško, za belce neugodno podnebje. Prav afriška klima je bila usodna tudi za Knobleharja.
Knjiga prof. Romanata je ! posvečena italijanskemu misijonarju Danieleju Comboniju, po katerem se danes imenuje tudi misijonarski red. Comboni je za Knobleharjem na za tiste čase moderen na-| čin nadaljeval misijonsko delo in uvedel v delo katoliških misijonarjev veliko revolucionarnih novosti. Med temi je najbolj pomembna ta, da se i je Comboni, podobno in bolj ! kot Knoblehar pred njim, v globokem Sudanu in okrog Velikih jezer zavedal, da je oz-
j nanjevanje evangelija v Afriki popolnoma drugačno kot drugod po svetu. Temeljito je j spoznal afriškega človeka,
| kateremu se je zapisal, in se zavzemal za odpravo etni-| čnih sporov; spoznal je globok prepad med muslimani in kristjani, na lastne oči je vi-j del, kaj za Afričane pomeni kolonializem. Spoznal je tudi I težave, med njimi suženj-| stvo, ki tako globoko označu-| jejo črno celino še danes.
| Bralca bo pritegnil tekoči j slog Romanatovega pisanja,
■ jezik je bogat in lep, čeprav avtor navaja vrsto zgodovinskih podatkov in preverjenih 1 virov. Uvod knjigi je napisal eden največjih sodobnih af-| rikanistov, Anglež prof. Ri-| chard Grey, ki pravi, daje Ro-manatu uspelo napisati knji-: go, ki jo bo zlahka bral tudi ! človek, ki se ne ukvarja po-i klicno z zgodovino; to je tudi njena odlika. Za nas Slovence pa je več kot samo razve-| seljivo dejstvo, da se je prof. Romanato zelo poglobil v lik ! slovenskega misijonarja Ignacija Knobleharja, saj je zgodovinar šel tudi v Slovenijo, kjer je zbiral podatke o tem velikem možu. Študijska pot ga je zanesla tudi v Afriko po Knobleharjevih in Comboni-ijevih poteh. Knjiga Daniele j Comboni je lepo branje za tiste, ki bi radi zvedeli, kakšna se je Afrika prikazovala prvim belcem, ki so vanjo prišli.
Prof. Gianpaolo Romanato je napisal knjigo, ki nam od-j stira pogled na enega največjih mož slovenskega naroda v prejšnjem stoletju; Slovenci i ga premalo cenimo, gotovo tudi premalo vemo o njem.
JUP
SVETNIK TEDNA
20.	JULIJA
SILVESTER CUK a MARjETA ANTIOHIJSKA, MUČENKA
"Prav na sredi mofga srca ena rožica cveti', poje znana slovenska ljudska pesem. Ime Marjeta, po kateri se imenuje tudi drobna travniška cvetlica "z zlatim srcem", je prav na sredi stotih ženskih imen, ki so na Slovenskem najbolj pogosta in najbolj priljubljena.
Naš mednarodno priznani narodopisec dr. Niko Kuret je v svojem obsežnem delu Praznično leto Slovencev predstavil tudi nekatere svetnike, povezane z ljudskimi običaji slovenske kmečke družbe. Med te sodi tudi sveta Marjeta, ki sojo naši predniki častili kot mogočno priprošnjico v skupini "štirinajstih pomočnikov v sili". Potrdilo, tega češčenja je 51 cerkva svete Marjete na slovenskih tleh; po neštetih drugih cerkvah pa bomo našli njen kip. "Po ljudskem mnenju", piše Kuret, "za pravi god svete Marjete nihče ne ve. Lahko je 10. ali 12. ali 20. julij - vrag se je namreč zaklel, da bo z repom podrl ves svet, ko bi videl, kdaj goduje sveta Marjeta, tako jo sovraži. Saj je povsod naslikana ž zmajem, ki ga drži na verigi. Legenda namreč pripoveduje, da seji je v ječi prikazal hudič v podobi zmaja in jo skušal požreti, pa ga je ukrotila."
Legenda pripoveduje tudi, da je poganski duhovnik v Antiohiji imel hčerko, ki ji je bilo ime Margareta, po naše Marjeta, kar pomeni biser. Njena lepota in milina sta v hišo privabili številne snubce. Oče jo je imel neskončno rad. Ko pa mu je Marjeta povedala, da jo je njena dojilja vzgojila v krščanski veri, se je raztogotil. Izročil jo je sodišču, kjer so jo z različnimi mukami hoteli pripraviti do tega, da bi se odpovedala svoji krščanski veri. Vsa prizadevanja so bila zaman, zato je bila obsojena na smrt z obglavljenjem. Domnevajo, da je bik mučena med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana in je umrla okoli leta 305.
"V ljudskem izročilu", piše dr. Niko Kuret, "se je srednjeveška legendarna snov še razrasla, ker se je prepletla z nejasnimi bajeslovnimi ostanki. Tako sodijo, da je zmajska pošast, ki jo ima sveta Marjeta na verigi, zimski demon, odtod tudi njen legendami dmg sveti Jurij, ki jo je rešil zmaja."
Sveti Marjeti se priporočajo v varstvo zoper kače. Danes godujejo žene in dekleta, ki jim je ime Marjeta, Marjetica, Marjetka, Margerita, Margita, Rita, Meta, Metka, Eta, Greta, Greti, Gretica, Gretka, Mretica... Med Slovenkami, ki j itn je nebeška zavetnica sv. Marjeta Antiohijska, je največ Metk.
ŽIVLJENJE V ZAPORU IN SPREOBRNJENJE V NJEM
PRIČA MOČI ODPUŠČANJA
DANIJEL DEVETAK
"Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!" In on mu je rekel: "Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju" (Lk 23,42-43).
Dobri razbojnik je eden najlepših likov v evangeliju, saj se je, tudi sam križan, s skesanostjo obrnil do Jezusa le nekaj trenutkov pred njegovo smrtjo. "Spomni se me..."
Dejavna in mladostna župnija v Manzanu, v videmski pokrajini, je prejšnji teden priredila večer solidarnosti in nanj povabila človeka, ki je s svojim življenjem priča iskrene hoje za Kristusom. Arrigo Cavallina se je rodil pred triinpetdesetimi leti v katoliško-protestantski družini v Veroni. Že v času mladostniškega iskanja se je kot zagnan idealist verjetno z zgrešenimi odgovori na prava vprašanja navdušil za družbeno pravičnost in z njo povezan komunizem, kar ga je privedlo do tega, da je v temnih letih italijanske republike sodeloval tudi pri ekstremističnih giba-
njih, ki so prerasla v znano teroristično skupinoAufonom/a operaia. Medtem je diplomiral iz ekonomije in poučeval. Od 1.1975 dalje je bi I šti ri krat aretiran in presedel v zaporu več kot dvanajst let. "Ječa me je zaznamovala," je začel. "Lahko bi to ostalo zaprto poglavje mojega življenja, in vendar me ta boleča in še vedno živa izkušnja spremlja, ker hočem v njej najti kaj koristnega zase in za druge." Kmalu je spoznal t.i. posebne zapore, v katerih je na svoji koži preizkusil "ravnanje, ki ni daleč od mučenja, saj so v njih skušali izničiti osebo." Ko je prvič stopil iz zapora, se je s še večjo silo zagnal proti ne-človeškosti ječ, a kmalu je spoznal nekoristnost konte-stacije. Osebna pot ga je privedla do tega, da se je v letih 1982-83 pridružil gibanju obsojencev, ki so svoje preteklo delovanje iskreno odklonili in se zavzeli za kulturni boj, v katerem so hoteli pregovoriti tiste, ki so vztrajali s potrebo po krvavih bojih, naj najdejo druge poti za dosego
družbene pravičnosti. "Tedaj j so nas Rdeče brigade zaso-i vražile in hotele likvidirati." Tej fazi je sledila konstruk-I tivnejša, v kateri so imeli mo-| žnost se srečevati s predstav-i niki delovnega, sindikalnega | in političnega sveta, s kulturniki, zastopniki ustanove Ka-[ ritas in duhovniki, da bi sku-> paj analizirali zahteve enih in drugih ter videli, kaj lahko naredijo s skupnimi močmi. To-I da spet je bil aretiran za stare grehe in je celo tvegal dosmrt-I no ječo.
i Začel si je postavljati vpra-l šanja: "Ali obstaja Bog? Ali lah-! ko še upam v življenje? Ali i-! mam sploh še pravico se smejati, ko vem, da sorodniki žrtev nasilnih dejanj še jočejo?" Upanje je našel v branju Sv. pisma in osebnih pričevanjih. "Kaplan v ječi mi je na o-tipljiv način dal spoznati odpuščanje, ko mi je rekel: Kljub vsemu smo s tabo!" Medtem ko je sedel v ječi, je doštudiral še pravno fakulteto in jo sklenil s tezo o prevzgoji obsojencev in civilnih učinkih odpuščanja. Ko se je poslovil od za-
ČETRTEK 23. JULIJA J 998
porov, se je vanje vračal (in jih še obiskuje) kot prostovoljec, ki se posveča jetnikom in | zasvojencem. "Zlo, ki sem ga i doživel, mi je podarilo nujo,
| da sem iskal odpuščanje. Moje preživetje je bilo odvisno od tega, da bi se čutil odpuščenega. In doživel sem, da mi je Bog odpustil prek odpu-i ščanja ljudi. To moje uboštvo ' mi daje možnost, da se lahko j približam uboštvu drugih."
! Arrigo Cavallina je tudi orisal javnosti malo poznano j stvarnost italijanskih ječ. O prevzgoji jetnikov je dejal, da
je skoraj nemogoča, saj je npr. i v veronskem zaporu 400 jetnikov, prav toliko (!) stražarjev, vzgojitelji pa so le štirje.
| Zato je njihova ponovna vzgoja bolj odvisna od redkih dobrih psihologov, kaplanov, prostovoljcev in samih jetnikov. "Ali je mogoče, da obstaja nekaj nad sto kaznivih | dejanj, vsaj tisoč razlogov, ki ] so privedli do njih, rešitev pa je samo ena: določena doba v zaporu?" S preudarnim razmislekom bi lahko našli učinkovitejše rešitve od brezdelja, kot npr. razne oblike poravnave škode, družbene dejavnosti ipd. Večino (50%) zapor-| nikov sestavljajo danes prise-| Ijenci iz dežel tretjega sveta, nato zasvojenci, medtem ko S je političnih jetnikov zelo ma-
lo.	"Ker ni človeka, ki bi se ne mogel spremeniti, je pomem-! bno začeti daljnoročen kulturni boj. Najprej je treba pri-| vesti do spremembe v ljudeh,
! šele nato v strukturah in usta-; novah."
| Na koncu je Arrigo Cavallina, ki je okusil, kaj je odpuščanje, še povedal: "Ko se sre-I čam s kom, ga ne vprašam, kaj je naredil ali zagrešil.
! Vprašam ga samo, ali potrebuje pomoč in če mu sam lahko pomagam..."
NOVI GLAS / ŠT. 29 1998
KULTURA
OB ŽIVLJENJSKEM JUBILEJU
STANKO JERICIJO
ANDREJ BRATUŽ
ČETRTEK 23. JULIJA 1998
V	zadnjem času smo praznovali vrsto pomembnih življenjskih jubilejev naših primorskih glasbenikov, tako na Tržaškem kot na Goriškem. Med temi je sedaj tudi prof. Stanko Jericijo, doma iz Avč nad Kanalom, ki je prav te dni praznoval sedemdesetletnico rojstva. Ob tako pomembnem jubileju je prav, da se slavljenca spomnimo, mu iskreno čestitamo in podčrtamo nekaj najbolj značilnih potez njegovega umetniškega, pa tudi splošnega dela.
Stanko Jericijo je duhovnik in glasbenik. Kot cerkveni mož že dolga desetletja pridno skrbi za slovenske vernike v cerkvi sv. Ignacija na goriškem Travniku, kjer je nasledil pokojnega kaplana Mirka Mazoro. Prav tako je dolgo let deloval kot šolnik in vzgojitelj s poučevanjem petja in glasbene vzgoje na slovenskih šolah, najprej na učiteljišču S. Gregorčič in nato na srednji šoli I. Trinko. Kot glasbenik je S. Jericijo predvsem zborovodja in skladatelj. Danes z uspehom vodi še italijanski zbor S. Ignazio, do nekaj let sem pa je bil pevovodja tudi slovenskih zborov. Najprej seveda tu o-menimo mešani zbor Lojze Bratuž, ki ga je ustanovil pok. prof. Mirko Fi-lej in tudi vodil do prerane smrti. Nato je več let zbor vodil pevovodja Ivo Bolčina. Po njem je zbor prevzel naš jubilant. Zbor je precej dolgo veljal za enega najboljših na Goriškem. Prof. Jericijo pa je vsa leta svojega poučevanja vodil tudi svoje šolske zbore in z njimi dosegel lepe uspehe.
Zlasti v zadnjem desetletju, pa tudi že prej, se Jericijevo ime vedno bolj javlja na skladateljskem področju. Sam je najprej začel z zborovsko glasbo, ki ji seveda še danes posveča največ pozornosti. Značilno je zlasti njegovo zanimanje za polifonijo, tako renesančno kot moderno. Tako je pri svojih zborih vedno z veliko vnemo in ljubeznijo gojil najprej klasično po-lifonsko glasbo, zlasti motet. Naj spomnim na premnoge dobre izvedbe Gallusovih skladb, ki jih je pri obeh mešanih zborih najraje izvajal. Zato je tudi njegova skladateljska bera najbogatejša prav v zborovskem ustvarjanju. Pesmi za razne zborovske sestave v slovenskem, latinskem in italijanskem jeziku, latinski moteti, maše (Sic henedicam Te) poleg drugih, večje vokalno-instrumentalne skladbe kantatne vsebine in oblike, pa še samospevi s spremljavo klavirja oz. orgel. Orkestralno oblikovanje kaže tudi njegova simfonija. Izdal je zlasti zborovska dela, nekatere skladbe pa so prejele tudi razne nagrade in priznanja na natečajih in so izšle v raznih izdajah (tako Zveze slovenske katoliške prosvete v Gorici).
Kakšna pa je Jericijeva glasba? V uvodu k njegovi maši Sic benedicam Teza soli, zbor in orkester piše tržaški glasbenik Guido Pipolo med drugim, da je v maši začutiti "tonalno trdnost, združeno z močnimi diso-
nancami tudi diatoničnega izvora, zelo dobro grajen in krepak kontrapunkt, povezan s pogostim procesom kvint, ki dajejo zelo oseben arhaični poudarek... Sledijo svobodni akordi, povezani v stopnjah, ki dajejo vtis clustra"... To je morda le majhen izsek, ki pa je gotovo značilen tudi za druga Jericijeva dela.
Med drugim je Stanko Jericijo tudi orgelski glasbi dal posebno mesto v svojem kompozicijskem opusu. Tako je izdal zbirko Musiča per organo (Glasba za orgle), ki obsega vrsto zanimivih in dognanih skladb, kot so Sonata, Sonata quasi fantasia in Toc-cata. S tem se je seveda obogatila naša sodobna orgelska literatura.
Govoreč o komponiranju, piše znani sodobni glasbenik med drugim tole: "...zdaj gre za to, da se koncept uresniči v tonih in ritmih, da se spremeni v zvenečo materijo, ki jo umetnik nosi v sebi. Išče nekaj, sam ne ve kaj, melodični element, harmonsko zvezo, nekaj, na čemer bo lahko gradil in kar ustreza njegovemu pričakovanju." (F. Martin). In prav gotovo je tudi Stanko Jericijo pri svojem komponiranju, pri svoji skladateljski raziskavi na tej lepi, a nelahki poti. Da bi to lahko ustvarjalno delal še mnogo zdravih in plodnih let, mu iz srca želimo.
krivnost turkizne meduze je posrečen naslov novega romana tržaškega avtorja in znanega režiserja Sergeja Verča, ki gaje pred kratkim izdalo Založništvo tržaškega tiska. Knjiga je izšla v zelo lepi in moderno, prijetno oblikovani novi zbirki Mornik. Za sodobno oblikovanje knjige sta odgovorna Jagodic in Zorzetti iz studia Link iz Trsta, ki vnašata v knjižno oblikovanje zares vrsto novosti, predvsem pa nadih plemenitosti, kar daje knjigi še poseben čar.
Benjamin Perko, znan tudi pod imenoma Ben in Beno, je torej spet med nami! Policijski inšpektor, kijev novem Verčevem romanu vodja letečega oddelka tržaške policije in ni več na delovnem mestu med mafijci na italijanskem Jugu, je slovenskega rodu, saj je Tržačan po rodu, pri Svetem Jakobu seje vilo njegovo otroštvo, in ima vse tiste tipične lastnosti, ki jih ima lahko dober policijski inšpektor: skoraj petdeset let mu je, kadi cigarete znamke Diana, pije svoj amaro Uni-cum, živi kotzakrnjen samec v svojem podstrešnem stanovanju, polnem knjig po propadli zakonski zvezi, ima svojo življensko sopotnico Jasmino, ki je tik pred diplomo na medicinski fakuleteti, pa čeprav je vitko in prikupno slovensko dekle že višja medicinska sestra in tako naprej. Verč je že v prvem romanu Rolandov steber u-stvaril lik, ki ga stežka pozabimo, tokrat pa mu je dal še vrsto drugih last-, nosti, ki ga bodo med bralci naredile še bolj privlačnega, med izvedenci pa še bolj cenjenega: Perko je namreč odličen detektivski policist, ki mu ne manjka prav nobena vrlina sorodnih duš v svetovni literaturi.
Sergej Verč je že v prvem romanu, Rolandov steber mu je bil naslov, u-stvaril imenitnega policijskega inšpektorja, kakršnega slovensko slovstvo še ne pozna. Ko sem pred leti v svojem zapisu v Novem listu z navdušenjem pozdravljal prihod Benjamina Perka v našo sredo, sem na tihem upal, da bo Sergej Verč ostal svojemu Benu zvest. Tako se je tudi zgodilo. Nova, tokrat še bolj zapletena raziskava Benjamina Perka je pred nami in tokrat gre zares za prijetno, dovršeno napisano, napeto zgodbo, ki jo le stežka prepoznamo pod imenom kriminalni roman, kot piše pod naslovom, saj gre pri Verčevem pisanju za več kot le-to. Zato nasvet založbi: Proč s "kriminal-
BENJAMIN PERKO JE SPET MED NAMI!
nim romanom", morda na platnice samo: Nova raziskava Benjamina Perka! Bolj sodobno bo zvenelo in tudi pisatelju bomo dali, kar mu po pravici gre. Verč je namreč prvi na Slovenskem, ki je zares napisal dober detektivski roman in prvi ustvaril svojega junaka - Perka, kije, podobno kot vrsta drugih junakov, izjemen vtem, da ga bralec točno pozna in točno ve, kakšen je.
Sergej Verč je dejansko zaoral ledino v slovenskem slovstvu, ko seje odločil za kriminalni roman, saj doslej v slovenski litaraturi še nimamo junaka Perkovega kova. Bilo je sicer že nekaj poskusov, a so vsi kaj klavrno propadli, gotovo pa niso bili žanrsko dovolj dodelani, da bi jih lahko vzeli ljubitelji tovrstnega slovstva dovolj resno. Benjamin Perko pa je živ lik, pravi junak in v slovensko slovstvo vnaša lik žanrskega policijskega junaka, ki ga še nimamo, zato upam in si želim, da bi Sergej Verč nadaljeval s Perkovimi raziskavami, da bi se Perko staral z njim, saj sta oba približno istih let! Tako bi nam Verč pustil vrsto romanov s Per-
S 3. STRANI
SLOyENEC Z DUŠO IN TELESOM
Kaj bi povedal nam Slovencem, ki živimo v Italiji in smo manjšina sredi ali, bolje, na robu šestdestmi-lijonskega naroda? Kako naj ohranimo lastno identiteto?
V	tem pogledu je žalosten položaj povsod, kjer v zamejstvu živijo Slovenci: na avstrijskem Koroškem, v Italiji in še najbolj žalostno je na Madžarskem. Vse te konce sem obiskal. Žal v teh krajih prevladuje miselnost "Panem et circensesl", se pravi smisel za šport in udobno življenje. Za kulturo je v teh krajih vse manj prostora, knjig skorajda ni videti več, ljudje se zanje skoraj ne zanimajo več. Ko to izgine, začenja pojenjevati tudi smisel za narodno identiteto, narodno pripadnost, pred vrati je asimilacija. Televizija namreč vse poenoti, in to na raven večinskega naroda! Isti problem je žal v Italiji kot v Avstriji in na Madžarkem. Težko vam kaj povem. V Gorici so pred kratkim svečano odprli Kulturni cen-
ter Lojze Bratuž, novi dom Slovencev: lepa, sodobna stavba, a knjižnice v njem ni. Če knjig ni, tudi kulture ni. To je slabo, zelo slabo.
Utrnila se mi je misel ko te poslušam, kako si naravnost organsko povezan s knjigami. Nekje sem prebral, da smo sedaj priča prehodu iz obdobja pisane besede v obdobje podobe. Scripta bo zamenjala podoba, imago. Kako gledaš na to kot velik bibliofil, velik ljubitelj slovenske knjige?
V	to ne verjamem! Posebno mi je hudo, ko to govorijo o maloštevilnih narodih, kot smo tudi Slovenci. Temu načelu namreč sledi izničenje, smrt naroda. Če gledamo velike ideje, kot je recimo filozofska misel, vidimo, da se še vedno izražajo v pisani besedi. Nekateri si seveda to želijo, saj gre za nepismene ljudi, ki ! ne prenašajo pisane besede, moder-' ni analfabeti so, ki gledajo televizijo in zraven žvečijo gumi, pijejo vino.
! Ti ljudje sovražijo pisano besedo tudi zato, ker je ne poznajo. Poglejte: v j Brdih je sedaj čudovita razstava, a kaj, ko manjka za tri vozove knjig j iz gradu, ki so jih takoj po vojni odpeljali in jih zažgali! Kaj je bilo v teh knjigah in dokumentih, ne vemo,
lahko samo ugibamo. Kakšna neprecenljiva škoda, kakšna slepota! Kustos iz muzeja mi je pokazal tri rešena pisma: eno je Garibaldijevo pismo iz leta 1858 grofu Baguerju, drugo je pismo Lessepsa, tretje pismo velikega Pasteurja, vedno grofu. To so le tri ohranjena pisma grofu Baguerju. Kaj pa je bilo na treh vozovih, ljudje božji! To ni imago, to so besede, to je kultura!
Pa vendar tudi na Slovenskem ljudje vedno manj berejo...
Zaradi tega tudi ljudje ne znajo govoriti, ne znajo pisati, ne znajo pisati niti poročila, pa čeprav imajo akademski naslov, so doktorji znanosti. Samo poslušajte ljudi na radiu in televiziji, kako se izražajo! To je jecljanje, čvekanje, to sploh ni govorjenje! Nemo non dat, quod non habet! Nihče ne more dati tistega, česar sam nima, so nas nekoč pravilno učili. Če stvar zelo po-i enostavim: Tisti, ki ne zna ubogati, seveda ne bo znal niti komandirati! Zato jaz pravim, prosto po Rousseauju: "Nazaj k pameti, na-i zaj k pisani besedi!" Ostanimo Slo-j venci s pametjo, s srcem, s svojo j narodno dušo in s svojo lepo pisa-I no slovensko besedo!
JURIJ PALJK
kom v glavni vlogi in postal prvi slovenski pisatelj, ki bi ustvaril svojega policijskega junaka, kot jih v svetovni literaturi poznamo veliko.
Benjamin Perko in njegova zgodba sta dober roman, zelo dober roman. Seveda zgodbe in zapletov ne bomo razkrili, ker bi tako bralca ope-| harili za kar nekaj prijetnih bralnih uric in užitkov. Knjiga se namreč bere tekoče, njena zgradba je gotova, jezik življenjski in Perko prav tako. Verču se pozna, daje kulturnik, kije doma med knjigami in mislimi velikih mož, saj policijski inšpektor Perko ljubi med svoja razmišljanja vstavljati izreke in misli velikih mož, med katerimi moramo omeniti vsaj Danteja, Leca, Lon-ganesija, kar priča, da je v Verčevem pisanju veliko znanja in pravega poznavanja tako svetovne in italijanske literature kot tudi sodobne misli.
Z veseljem tudi napišem, da je Verčev junak Benjamin Perko precej podoben pisatelju samemu, pa čeprav ne gre za isto osebo, oba imata namreč zelo rada umirjeno življenje in oba sta do soljudi tudi zelo strpna, pripravljena sta jim odpustiti drobne človeške slabosti in majhne pregrehe, kot da bi hotela reči: "Življenje je že itak zapleteno, kaj bi si ga še sami zapletali in o-težkočali!" Ta njuna življenjska drža ni samo gol "Živi in pusti živeti!", ampak je več, saj gleda na življenje in na ljudi skozi optimistične in dobrohotne oči človeka, ki ve, kaj hoče, a je o-benem tudi toliko radoživ, da ga življenjske skrivnosti še čudijo in očarajo.
Zato trdim, da je Verčev roman zelo dobro branje, ker vnaša v slovensko literaturo tudi primorsko, zares sredozemsko širino, veder in strpen pogled na svet, kakršnih žal v slovenski literaturi srečamo zares zelo malo. Tudi dogajanje knjige, ki je umeščeno v Trst in to predvsem v mestno četrt Sveti Jakob, je prijetno, saj Verč dobro pozna svoje mesto in ga seveda ima zelo rad, kar pa še ne pomeni, da o njem ne bi napisal tudi kake trpke ugotovitve.
Ko čakamo, da nam bo Sergej Verč napisal nov roman o Benjaminu Perku in njegovem svetu, ki je seveda tudi in še kako naš svet, lahko le svetujemo bralcem dobrih romanov, naj preberejo roman Skrivnost turkizne meduze, ker jim bo družba Benjamina Perka dobro dela. K temu bralca navaja tudi Matjaž Kmecl, ki je knjigi napisal kratko študijo, v kateri uvršča Verčev roman v sodobno literaturo in tudi razloži, kaj je kriminalni roman in kakšen mora biti tak žanrski roman. Osebno bi rad videl, da podobnih zapisov v naslednji Verčevi knjigi ne bi bilo več, ker jih namreč ni treba. Benjamin Perko s svojim svetom in svojo Jasmino ter svojo bereto pod pazduho namreč že živi v našem namišljenem svetu, tako kot mnogi drugi policijski izvedenci in raziskovalci tujih pisateljev. Tisti, ki so nam take vrste romani všeč in obenem tudi vemo, da so v literaturi vsaj toliko vredni kot drugi romani, privlačnejši in bolj berljivi kot drugi pa gotovo!, se prav prijetno zabavamo, ko vidimo, da Verčev Benjamin Perko rad bere tudi zgodbe uspešne ameriške pisateljice Patricie Corm-well, ki je s svojo zdravnico in sodno izvedenko Kay Scarpetta pred leti osvojila svet.
Sergeju Verču in njegovemu inšpektorju Perku seveda želimo, da bi {imela veliko uspeha pri slovenskih in, zakaj ne, tudi pri italijanskih bralcih. Prav zato bi morali pri založbi poskr-
I	beti za ustrezno reklamo knjige v Sloveniji in za njeno dobro distribucijo^ | Verč in njegov Perko si namreč to več kot le zaslužita!
MARIJA MANFREDA ŠKRINJAR IN ZAVOD SV. NIKOLAJA V TRSTU
NEVA RUDOLF-GABERŠČEK
ZVON IN MI
Poročali smo že o predstavitvah nove slovenske revije Zvon. Nove revije zato, ker je odgovorni urednik Zvona Jože Horvat okrog sebe zbral mlado ekipo ljudi, s katero bo skušal v bližnjem prihodnjem času napraviti kar se da sodobno revijo, ki bo vsebovala razmišljanja o družbi, kulturi, o likovni umetnosti in glasbi ter seveda dobro literaturo.
Kot je znano, je med založniki Zvona tudi Mohorjeva družba iz Gorice, ki se je pridružila sestrskima Mohorjevima založbama iz Celovca in Celja ter uglednemu slovenskemu katoliškemu tedniku Družina, ki bodo revijo izdajale. V uredniškem odboru revije je zastopan tudi slovenski narod, ki živi v Italiji, saj sta bila v uredništvo povabljena tržaška književnica in esejistka Ivanka Hergold ter časnikar in pesnik Jurij Paljk. S tem da so v uredniški odbor uvrstili dva človeka iz naše srede, so pri Zvonu hoteli jasno pokazati, da bo revija skušala objavljati prispevke vseh Slovencev ne glede na to, kje živijo, obenem pa bodo v uredništvu dajali poseben poudarek ustvarjalstvu Slovencev v zamejstvu in po svetu. Gotovo so tudi med nami ljudje, ki jih slovensko in širše kulturno življenje, družba in umetnost zanimajo in bi se zato radi naročili na Zvon, ki mu bo lastno tudi to, da bo skušal nadaljevati s pristnim krščanskim izročilom, za katerega vemo, kako pomembno je bilo za slovenski narod in še posebej za razcvet slovenske kulture. Zato objavlja-fno naročilnico na revijo Zvon, katere uspeh je odvisen tudi od števila naročnikov.
Letos je stoletnica ustanovitve pozabljene, toda tedaj izredno pomembne socialne in narodnostne ustanove v Trstu. Zavoda sv. Nikolaja - zavetišča za brezposelne služkinje. Ta socialna ustanova je dvajset let sprejemala in ščitila dekleta in žene, ki so prihajale z dežele, neizkušene in nepripravljene, iskat zaslužek v to bogato pristaniško mesto, polno vsakovrstnih pasti. Zavod je ustanovila Marija Manfreda Škrinjar, moja prababica, mu posvetila dobršen del svojega življenja in zanj žrtvovala tudi svoje zdravje. Naj bo ta zapis njej in njenemu zavodu v spomin.
Rodila sem se tri leta po smrti prababice. Poznala nisem niti njene hčerke Milice, svoje babice, ker je umrla mlada. Vendar sem od zgodnje mladosti poslušala svojo mamo Bogdano, ki je pripovedovala anekdote in vzgojne misli o tej aktivni in krepki ženi, posredovala njeno toplo nežnost in nesebično dobroto, ki je v mamini zavesti imela poseben prostor. Sklenila sem dognati, kakšne sledi je njeno delovanje pusti-
lo	po starih zapisih. Po velikem
trudu in času, prebitem največ v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, sem si uspela ustvariti nekoliko celovitejšo podobo o tej, po krivici pozabljeni slovenski ženi.
Marija Manfreda seje rodila v romantičnem Kobaridu 10. decembra 1857. Oče Andrej je bil kmet in je padel 8. marca 1879 v Bosni. Bil je eden tistih
200.000	avstrijskih vojakov, ki so bili tja poslani, da bi po krvavih bojih zadušili upor Bošnjakov, potem ko so velike sile na Berlinskem kongresu Bosno vzele Turčiji in jo dodelile v upravo Avstriji. Njena mati je bila Terezija Tarman. Dvorazredno osnovno šolo je dovršila v Kobaridu, kjer je od leta 1868 bil kaplan in katehet Simon Gregorčič. Bilo je to v času, ko je Kobarid slovel kot "najbolj naroden trg na Slovenskem" in je dal kar nekaj pomembnih mož. Ti so bili njeni prijatelji in nekateri tudi sošolci, pesnik Josip Pagliaruzzi-Krilan, skladatelj Andrej Volarič ter novinar, založnik in politik Andrej Gabršček. Poročila seje s Kraševcem orožniškim stražmojstrom Simonom Škrinjarjem. Glede na okolje, v katerem je zrasla, ne preseneča, da seje že kot mlado dekle začela zanimati za žensko gibanje, posebno še za vprašanje naših deklet, ki so hodila služit v Trst. Iz vsega njenega delovanja se čutita globoka ljubezen do domovine in sočutje do vseh ubogih in zatiranih. Njena narodna zavest je bila na bridki preizkušnji, koso njenega moža osumili, da je pod vplivom svoje žene, in so ga zato krivično premeščali v Podgoro, Grahovo v Baški grapi, v Sežano. Po moževi upokojitvi sta se preselila v Trst, kjer sta bili poročeni že dve njeni teti, materini sestri. Možje potem deloval pri Podpornem društvu, Marija pa seje ukvarjala z narodnim in socialnim delom.
Pisalo se je leto 1898, ko je Marija Škrinjar dopolnila 41 let in seji je uresničila želja, da skupaj z drugimi zavednimi Slovenkami, po težkih naporih, tako rekoč sama, v Trstu, v tedanji ul. Farneto, sedaj pa via Gin-nastica 18 (na sliki današnji pogled na stavbo), odpre zavod sv. Nikolaja - zavetišče za brez-
poselna dekleta (v glavnem z Goriškega), ki so hodila služit kot gospodinjske pomočnice v Trst. Zarisala si je plemenito delo: v Zavodu so dekleta in žene našle varno streho in vsestransko podporo, ko so v velikem obmorskem mestu pri iskanju dela in zaslužka bile prevarane, zapeljane in se, izkoriščene, na koncu izgubile. Zavod se je pričel širiti tako, da je sprejel na leto tisoče brezposelnih deklet v svoje okrilje.
Istočasno je pisala tudi članke v tedanje slovenske liste. Mnogo teh člankov je bilo priobčenih v Slovanskem svetu, v Edinosti, Jadranki, Slovenski ženi in Ženskem svetu. Dala je prvo misel za samostojno žensko glasilo in tako je leta 1897 začela izhajati "Slovenka - glasilo slovenskega ženstva", prvi slovenski ženski list sploh. V Trstu so tedaj bile Slovenke najbolj aktivne, najbolj narodno zavedne, toda tudi trezno praktične - in to poslednje je posebno pomembno. Zato ni samo slučaj, da so prav tržaške Slovenke ustanovile leta 1887 prvo žensko podružnico sv. Cirila in Metoda, prvo samostojno, popolnoma slovensko žensko društvo narodno in socialno plemenitih namenov, Zavod sv. Nikolaja, in da so prve začele izdajati slovenski ženski list "Slovenka", ki je zdržal celih šest let. Vanj je dopisovala tudi Zmagoslava (Marija Skri-njarjeva). Naglašeno je bilo, da "Slovenka" ni namenjena mladini, marveč zrelemu in razsodnemu občinstvu. "Slovenka" je razvijala moderne, a trezne nazore o pravici žene do svobode, o vplivu gospodarskega razvoja na žene, o potrebi sistematičnega seksualnega poučevanja mladine, o dvojni morali, borila seje za odpravo celibata učiteljic in uradnic. V "Slovenki" je velo novo, s simpatično odkritosrčnostjo in toplim temperamentom naglašeno moderno socialno vzdušje. Do tedaj spodoben človek v družbi ni smel omenjati prostitucije, spolne vzgoje, zahtevati enake morale za oba spola. "Slovenka" je prav vse to prva pričela! —— DALJE
V	soboto, 25. julija, bo v okviru čedajskega Mittelfesta ob 22. uri predstavitev antologije Nuova poesia slovena, ki predstavlja sedem avtorjev mlajše slovenske generacije. Antologijo je pripravil Miha Obit, izda-
lo	Založništvo tržaškega tiska, esej o sodobni slovenski poeziji je napisal Miran Košuta.
M
NAROČAM KULTURNO-DRUŽB ENO REVIJO ZVON
Letno naročnino 50.000 lir bom poravnal(a) po prejeti položnici ali računu.
DRUŽBENA REVIJA
IME IN PRIIMEK
ULICA
KRAJ
TELEFON
DATUM
POŠTA
PODPIS
Naslov knjige, ki jo želim brezplačno prejeti:
XXXIII. ŠTUDIJSKI D Ni: VI DRAGA 98
ISKANJE IN SREČANJE
"Najprej bi rekel, da sem še danes veseL, da imamo samostojno državo." Jože Pučnik, Jutranjik, 24. junija 1998
Pripravljena je nova Draga. Tu so imena letošnjih predavateljev. Naslovi s kratkim spremnim besedilom napovedujejo, o čem bo tekla beseda. Vse morda govori tudi o opravljenem delu, ki sta mu ri- -tem dajala zvestoba neki viziji in vera v nekaj spoznanih vrednot. Vse drugo je še neznanka, kot vedno na Dragah. Ne vemo, iz katerih spoznanj se bodo za govorniško mizo oblikovale miselne zgradbe in kakšen oseben žar bo seval skoznje. Ne vemo, kako se bodo sporočila ob mikrofonu srečevala z notranjo intonacijo poslušalcev. Ne vemo, kako si bomo ob debatah dajali prav ali pa si oporekali in kaj bo novega nastalo iz takega duhovnega križanja.
Saj drugače tudi ne more biti. Draga je ob vseh pripravah in ob vseh organizacijskih prizadevanjih navsezadnje le okvir za sliko, ki je še ni, ki bo sproti nastajala. Spominja na ex tempore. O morju lahko vemo veliko, le tega ne moremo predvideti, kako se bodo na njegovi gladini poigravali rahli ali pa tudi bolj razburkani valovi. Nekaj gotovosti pa vendarle imamo, kot vsakič. Vemo, da bomo poslušali misli, v katere njih avtorji verjamejo iz globine svojega prepričanja, porojenega ob virih etičnega pogleda na svetin prežarjene-ga z zaskrbljeno ljubeznijo do slovenske usode v vseh njenih pojavnostih. Vemo, da bomo željno sprejemali vse, kar bo imelo v sebi poživljajočega, spodbujevalnega in v pozitivno naravnanega. Vemo, da bomo kljub kakemu pridržku ali nejevoljnemu spominu še enkrat prišli vsak s svojim pričakovanjem: enostavno zato, ker sine damo miru, ker smo iskalci
odgovorov, ker hrepenimo po svoji in vsakršni resnici.
Pripravljena je nova Draga. Pripravljena tudi z vsemi nepopolnostmi, pa vendar spet pričakovana in zaželena, če naj si tako razlagamo še kar naprej ponavljajoči se množični obisk in vedno sveže razpoloženje ob srečanju starih in novih prijateljev. Draga je iskanje in srečanje misli in ljudi. Ni institucija, je le plamen, ki želi, da bi se v njegovem siju kaj novega videlo in v njegovi toploti kaj vrednega spodbudilo. Kdor pride zraven, lahko upravičeno reče: Draga smo mi vsi.
Dobrodošli!
PROGRAM
Na letošnji Dragi v parku Finžgarjevega doma v Narodni ulici 89 na Opčinah bo skupna nit predavanj in debat vsestranska rast polnokrvne zavesti slovenske družbe in posameznika, od nujnega sožitja med manjšinci, preko dilem, ki jih Slovencem po svetu in doma še vedno postavljajo problemi asimilacije in preko novega zaupanja v ovrednoteni svet kulture, do sprave kot pospeševalke razvoja državljanske zavesti.
PETEK, 4. SEPTEMBRA, OB 17. URI: dr. Damjan Hlede:Izziv složnosti - vizija zamejstva na prehodu v tretje tisočletje
SOBOTA, 5. SEPTEMBRA OB 16.30: dr. Zorko Simčič: Biti (ali ne biti...) to, kar si? Vprašanje asimilacije nekoč in danes
NEDELJA, 6. SEPTEMBRA
OB 10.30: dr. Rudi Koncilija: Hrepenenje po svobodi - gonilna sila kulture
OB 16. URI: dr. Jože Pučnik: Sprava kot izhodišče za civilno rast Slovencev iz naroda v državo
V	NEDELJO, 6. SEPTEMBRA, OB 9. URI bo na prireditvenem prostoru za vse udeležence sv. maša.
'PRED NAŠIM ŠTETJEM" NA RADIU TRST A
Preteklo soboto, 18. julija, smo pri obojnih jutranjih poročilih na Radiu Trst A ponovno slišali "pred našim štetjem", kar naj bi pomenilo "pred Kristusom". Takšno izražanje je bilo običajno v slovenskih medijih v nedavni preteklosti in je marsikje še danes. Od časa do časa ga uporablja tudi Radio Trst A, tako v poročilih kot v kaki drugi oddaji. Take ali drugačne rabe ne gre ocenjevati z verskega, temveč s kulturnega vidika. "Naše štetje" se resda navezuje na zgodovinski dogodek Kristusovega rojstva, toda ta mejnik je večina kulturnih narodov sprejela in tudi ohranila za določanje časovnih obdobij. Prekrivanje izrazov "pred Kristusom1' in “po Kristusu" z "našim štetjem" prav gotovo ni znamenje kulturnosti družbe ali naroda.
--------LB
7
ČETRTEK 23. JULIJA 1998
MEDNARODNA POLETNA SOLA ZA MLADE GLASBENIKE
Od 23. julija do 2. avgusta poteka v postojnski glasbeni šoli prvič v Sloveniji Mednarodna poletna šola za mlade glasbenike, ki slavi letos 10-letnico delovanja. Pred desetimi leti je ta glasbena pobuda, namenjena otrokom od šestega do dvanajstega leta starosti, ki igrajo na instrument vsaj eno leto in živijo v območju Alpe-Jadran, zaživela v Čedadu pod pokroviteljstvom Evropskega združenja pedagogov godalnih instrumentov -ESTA. Od vsega začetka jo organizira in vodi prof. Igor Kuret, danes že mednarodno priznan tržaški violinski pedagog. Uspeh Kuretove pobude potrjujejo tudi številke, saj je na poletno šolo do danes prišlo preko tisoč otrok iz evropskih držav, ZDA, Japonske, Kitajske in od drugod. Postojnski tečaj za violino, violončelo, klavir, pihala, komorno igro, orkester in zbor obiskuje 42 udeležencev iz Italije, ZDA Slovenije, Hrvaške, Avstrije in Madžarske.
8
ČETRTEK 23. JULIJA 1998
RAZISKAVA DRUŽBE NOMISMA
TRŽAŠKI TRGOVCI Sl BODO MORALI KREPKO ZAVIHATI ROKAVE
V petek, 17. t.m., so predstavili javnosti izide raziskave priznane bolonjske družbe Nomisma o stanju tržaške trgovine. Raziskava, ki jo je naročila tržaška občinska uprava, dokazuje, da to področje, ki je bilo vedno zelo pomembno za tržaško gospodarstvo, izgublja okoli tisoč milijard lir letno.
Raziskava, pri kateri so sodelovale vse stanovske organizacije trgovcev (tudi Slovensko deželno gospodarsko združenje) ter dežela Fur-lanija-Julijska krajina in tržaška trgovinska zbornica, med drugim dokazuje, da je trgovina še danes najpomembnejše področje tržaškega gospodarstva, saj je tu prisotnih 3.355 podjetij, ki zaposlujejo 10.917 ljudi. Vendar podatki študije No-misme kažejo, da 22 odstotkov tržaških kupcev raje kupuje izven tržaške občine in pokrajine. Vsi ti Tržačani hodijo po nakupe v Furlanijo, zlasti v Videm in Palmanovo, kar povzroča izgubo kakih 600 milijard lir letno.
Kar se tiče kupcev iz tujine (tu so mišljeni predvsem slovenski in hrvaški državljani), pa je podatek naslednji: 30 odstotkov vseh tujcev, ki gredo v Trst, se ne ustavijo tu, temveč gredo po nakupih v Furlanijo, kjer lahko izbirajo med številnimi velikimi blagovnimi centri, kot je npr. Mercatone v Palmanovi. To pomeni izgubo 300 milijard lir letno.
Kaj pa botruje takemu stanju? Raziskava družbe Nomisma, pri kateri so sodelovali tudi slovenski trgovci, ki delujejovokviru SDGZ (predvsem gre tu omeniti Darka Malalana in jurija Močilnika), kaže, da kupci v Trstu pogrešajo sposobnost in prijaznost osebja; dalje ugotavljajo, da so cene previsoke, da primanjkujejo parkirišča in da je izbira blaga premajhna. Raziskovalci so tudi izrazili nekaj nasvetov s tem v zvezi: potrebno bi bilo priti v večji meri naproti željam strank, med trgovci mora zrasti raven podjetnosti, morali bi tudi začeti tekmovati z drugimi trgovskimi stvarnostmi v deželi Furlaniji-Ju-lijski krajini. Le-te pa niso več edini konkurent, saj so pred kratkim odprli v Kopru nov velik blagovni center.
Zato ni nič čudnega, če se i skoraj vsi predstavniki krajevnega političnega in gospodar-! skega življenja, od tržaškega župana lllyja in miljskega župana Dipiazze in predsednika trgovcev na drobno Pao-lettija in drugih, zavzemajo za ' čimprejšnje odprtje enega ali več velikih blagovnih centrov na Tržaškem. O tem je na veliko pisal tržaški dnevnik// P/c-colo v soboto, 18. t.m., ko je na prvi strani krajevne kronike poročal o predstavitvi rezultatov raziskave. V kratkem bodo sicer že odprli enega, in sicer v ul. Svevo v Trstu. Nekateri so predlagali, da bi lahko odprli centra v naselju Val-maura in na področju tovornega postajališča pri Ferne-! tičih.
Vprašanje pa je, ali je na Tržaškem zares potrebnih več blagovnih centrov oz. hipermarketov ali pa zadostuje en sam. Vprašanje je tudi, ali ni Trst izgubil to bitko s Furlanijo že pred leti, saj centri, kot je Mercatone, niso nastali včeraj, poleg tega pa so nastali na večjih površinah, ki so vse z veliko lahkoto dostopne z avtoceste. Trst takih površin zaradi svoje utesnjenosti nima. Po drugi strani pa je na Tržaškem tudi veliko malih trgovcev (med slovenskimi operaterji so to večina), ki bi bili z odprtjem hipermarketov oškodovani. Tudi to je treba upoštevati. Brez dvoma pa se nekaj lahko začne delati že takoj; treba si je prizadevati za večjo profesionalnost in prijaznost trgovcev in osebja in pa nuditi boljše izbire in kakovo ; sti blaga ter dostopne cene. Minili so namreč časi, ko je | kupec, zlasti tisti, ki je prihajal I iz Slovenije ali Hrvaške (pa tudi od drugod), kupil vse, kar mu je določena katego-! rija trgovcev ponudila (tudi j nekvalitetne stvari), pri tem ; pa tvegal še kako opazko tu di na račun svoje narodne pripadnosti.
OB PRAZNIKU KARMELSKE MATERE BOŽJE
SLOVENSKA SVETA MAŠA NA GRETI IMA 20 LET
Dvajset let je že, odkar se vsako leto, za praznik Karmelske Matere Božje, obhaja v istoimenskem svetišču na Greti slovenska služba božja.
Na začetku je bilo mišljeno, da bodo tamkajšnji redovniki iz reda karmeličanov skrbeli za duhovno oskrbo tamkajšnjih slovenskih vernikov, ki jih pravza-Drav ni malo. Vendar karmeličani niso premogli duhovnika, ki bi obvladal slovenski jezik, tako da so morali Driskočiti na pomoč domači slovenski duhovniki, ki en-crat na leto mašujejo v slovenščini.
Večkrat je na Greti maševal pokojni bivši škofov vikar monsinjor Lojze Škerl, pa tudi gospod Franc Zlobec, že nekaj časa pa opravlja to službo rojanski kaplan gospod Stanko Zorko.
Letos so se slovenski verniki zbrali pri maši v nedeljo, 19. julija, ob 17. uri. Maševal je gospod Stanko Zorko, ki se je v pridigi spomnil cerkvene učiteljice sv. Terezije Deteta Jezusa. Mašo, ki se je je udeležilo precejšnje število ljudi, je spremljalo ljudsko petje (pred leti je obred še spremljal zbor), s svojimi mladimi in ubranimi pesmimi pa so priskočili na pomoč tudi člani skupine Shalom.
Po končani maši so se udeleženci zbrali na tradicionalnem srečanju in se zaustavili pri prijetni družabnosti.
V OKVIRU PRIREDITEV SHALOM TRST
RAZSTAVA, POSVEČENA ŽIDOVSTVU IN ŽIDOVSKI USTVARJALNOSTI
V petek, 31. t.m., bodo v prostorih bivših konjušnic miramarskega gradu odprli razstavo z naslovom Svetovna pota: Berlin, Dunaj, Praga, Budimpešta, Trst: židovski intelektualci in evropska kultura od 1890 do 1930.
Gre torej za razstavo, posvečeno življenju in delu židovskih intelektualcev od Sigmunda Freuda do Franza Kafke in Umberta Sabe v srednjeevropskem prostoru in za njihov odnos do le-tega. Med gradivom, ki bo razstavljeno, velja omeniti tudi 1 ureditev nekaterih najzna-I čilnejših "prostorov", od dunajske kavarne do Praškega gradu, pa tudi fotografije in filme, ki bodo prikazali obdobje, v katerem so delovali najznamenitejši židovski intelektualci s področja sred-j nje Evrope. Iz raznih muzejev bodo ob tej priložnosti prinesli vTrst nekaj umetnin J znanih umetnikov Marca Chagalla, Gustava Klimta, E-gona Shieleja in drugih.
Razstava o židovskih intelektualcih se uokvirja v niz prireditev, ki nosi \ras\ovShalom Trst in je posvečen židov-stvu in židovski kulturi.
Židovska sinagoga v Trstu - najlepša sinagoga v Evropi
V DOMU JERALLA NA PADRIČAH BODO KMALU PRAZNOVALI ZAVETNIKA
MARJAN ZIVIC
V domu za ostarele Livia Jeralla na Padričah bodo v soboto, 25. t.m., praznovali god svojih zavetnikov.
Država je I. 1987 zgradila na Padričah, na prostornem zemljišču sredi zelenja, dom za gluhoneme. V okolici Pa-drič so ljudje prodali Tržačanom veliko zemlje. Kmalu so bile zgrajene lepe vile in Tržačani so se naselili. Država je dom kmalu zaprla, ker je bilo gluhonemih malo. Tržaška
! škofija je potem veliko zgradbo vzela v najem in jo namenila za osamljene, bolne in ostarele. Dom je ohranil ime Livia Jeralla. V domu je trenutno 79 varovancev, za katere skrbi 37 ljudi: bolničarjev, kuharic, snažilk. Za varovance je v domu dobro poskrbljeno. Vsak dan so lahko v šoli risanja. Obiskali sojih že različni ! pevski zbori, med njimi zbor s Padrič in tudi alpinci. Dvakrat tedensko se zbirajo vsi varovanci pred domom sredi zelenja in poslušajo glasbo. Pravijo, da se tega najbolj veselijo.
V domu je lepa kapela, v kateri je vsak dan sveta maša.
Trenutno so v domu trije duhovniki. Nebeška zavetnika kapele sta Marijinaoba starša Joahim in Ana, katerih god bo v nedeljo, 26. t.m. V domu bodo imeli slovesno prazno-| vanje že v soboto, 25. julija, ob 17.30. Mašo bo daroval škof Evgen Ravignani. Varovanci doma bi bili zelo veseli, če bi se njihovega praznika udeležili poleg sorodnikov in prijateljev tudi gostje. Do doma na Padričah je prav lahko priti. Pri baru se obrne proti . Gropadi in nato so takoj smerokazi proti domu Jeralla. Do doma se lahko pripelje z avtom in je dovolj prostora za parkiranje. Možno se je pripeljati tudi z linijskim avtobusom št. 39 do cerkvice sv. Cirila in Metoda. Od cerkvice do doma je morda kakih 300 metrov.
IZREDNA ODPRTJA TRGOVIN V TRSTU OB ČETRTKIH ZVEČER
Slovensko deželno gospodarsko združenje obvešča vse trgovske obrate v Trstu, da so lahko ob četrtkih zvečer do 22.30 izredno odprti brez vsakih formalnosti. Občina Trst vabi - zgolj za dokumentacijo - vse obrate, ki bodo izredno odprti, da pošljejo zadevno sporočilo.
Trgovine lahko obdržijo veljavni obratovalni čas, če ne presežejo s četrtkovim večernim odprtjem 55 ur tedensko, kar je osnovna omejitev, ki jo določa občinska odredba o razširjenem obratovalnem času. V primeru, da s četrtkovim odprtjem presežejo 55 ur, morajo prilagoditi ves tedenski delovnik in ga sporočiti občini. Slovensko deželno gospodarsko združenje priporoča obratom, ki se želijo okoristiti s to možnostjo, naj v vsakem primeru pošljejo sporočilo občini; za informacije in zadevna sporočila občini lahko pokličejo tajništvo SDGZ (tel. 040-362949).
REVIJA ŠKRAT, ST. 5-6
JEZIK KOT VREDNOTA IN IDENTITETA
V intervjuju, ki smo ga objavili v prejšnji številki na tretji strani, je Jelka Cvelbar napovedala izid nove številke Škrata, glasila Sklada Mitja Čuk. V začetku tega tedna je Škrat res prispel na naše uredništvo. Tudi tokrat gre za dvojni izvod revije, ki nosi številko 5-6.
Osrednja tema oz. tema, ki so ji v tej številki posvetili večjo pozornost, je pomen slovenskega jezika. Temu je posvečeno tako uvodno Dvopičje, ki ga je kot vedno napisala Jelka Cvelbar, pa tudi drugi trije prispevki, in sicer odlomek iz knjige Janka Kosa Duhovna zgodovina Slovencev, prvi del posnetka oddaje
0 jeziku kot vrednoti in kot identiteti, ki smo ji pred časom prisluhnili na valovih Radia Trst Ay pa še članek z naslovom Štiri desetletja s slo-
\ venščino v zamejstvu, ki gaje za Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje - Tradi-tiones 26 pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti pri-
1 spevala Zora Tavčar.
Od drugih prispevkov je treba omeniti zapis Tanje Tomažič o razstavi Spomini naše mladosti v Goriškem muzeju na gradu Kromberk, članek Jasne Merku o programih za izobraževanje Evropske zveze, članek Katje Kjuder o zdravilstvu pri Ciganih ter pričevanje Tereze Srebrnič o , svojih pestrih izkušnjah prostovoljke v Afriki. Ivan Peterlin pa je s pomočjo ilustratorja VValterja Grudine prispeval nekaj vaj za gibalno vzgojo v
I , Jonk kot rreonota m kol /oe/iMcfa
; i
• (	Sim doaoUol/a pnjicvanj« sloventtmo viomo/stvu
lil
Spomni nato mladosti
razredu. Na koncu je objavljeno še obširno poročilo o udeležbi gojencev Vzgojno-zaposlitvenega središča Mitja Čuk na Specialni olimpiadi Slovenije (še posebej je poudarjen uspeh Stojana Jeleniča) ter o drugih dejavnostih središča, najdemo pa tudi druge zanimive informacije o poletnih središčih Sklada Mitja Čuk.
Zaradi zanimive vsebine revije se bomo k tej številki i Škrata še vrnili.
TRŽAŠKA KRONIKA
OBVESTILA
SOŽALJE
IŠČEM V najem stanovanje. Telefonirajte na upravo Novega glasa (Trst) ali v večernih urah na tel. št. 040-942808.
URA MOLITVE z mašo za duhovne poklice, mladino in družine bo v četrtek, 13. avgusta, ob 18.30 v barkovljan-ski cerkvi. Vabita Slovenska Vincencijeva konferenca in Klub prijateljstva.
TRIDNEVNE DUHOVNE vaje za žene in dekleta bodo tudi letos v Domu blagrov nad Trstom, in sicer 17., 18. in 19. avgusta. Vodil jih bo g. prof. dr. Stanko Janežič iz Maribora, ki je že pred leti zelo uspešno deloval med nami na Tržaškem. Prijave sprejemata gdč. Dora Kosovel, tel. 040-7634D6, in Jože Kunčič, tel. 040-220332.
ZVEZA CERKVENIH pevskih zborov iz Trsta vabi svoje pevce k sodelovanju za praznovanje sv. Jakoba in k procesiji po šentjakobskih ulicah v soboto, 25. t.m., ob 18.30.
FANTJE IZPOD Grmade vabijo v petek, 24. t.m., ob 21. uri na sedež devinskih pevskih zborov na družabni večer ob koncu sezone.
DAROVI
ZA MISIJONARJA Ped ra Opeko (Madagaskar) daruje L.O.
100.000	lir.
ZA MARIJLN dom pri Sv. Ivanu: M.B.C. v spomin na Amalijo Vatovec Černigoj ob rojstnem dnevu 70.000 lir.
ZA MARIJIN dom v Rojanu: v spomin na Judito Fabjan daruje Petriča Bajc 100.000 lir; druž. Marijan Bajc 100.000 lir.
Ob smrti gospe Judite Fabjan izreka uredništvo Novega glasa iskreno sožalje sinovoma, prof. Diomiri in prof. Borisu, in ostalim sorodnikom.
ČESTITKE
Cerkveni pevski zbor od sv. Ivana iskreno čestita svoji pevki Veri Repini ob uspešno opravljenem maturitetnem izpitu.
V	soboto, 25. julija, bosta stopila na skupno življenjsko pot naša neutrudna
VESNA IN TOMAŽ.
Vse najboljše jima iz srca želimo odborniki in člani Sindikata slovenske šole -Trst.
Dragemu prijatelju in organistu TOMAŽU SIMČIČU in VESNI DANIELI
voščimo veliko sreče in božjega blagoslova na skupni življenjski poti, na katero bosta stopila v soboto, 25. julija, v cerkvi na Proseku.
ZBOR IN ŽUPNIJSKA SKUPNOST OD NOVEGA SV. ANTONA IZ TRSTA
POLETNA MLADINSKA DEJAVNOST
ZA NAŠE MLADE JE NAPOČIL ČAS POLETNIH SREDIŠČ IN TABOROV
FOTO KROMA
Poletje je zlasti za mladino čas sprostitve in počitnic. V ta namen številne organizacije in društva prirejajo vrsto poletnih središč, kolonij in taborov.
Slika, ki jo objavljamo, se nanaša na začetek prejšnjega tedna, saj je bila posneta v ponedeljek, 13. t.m. Prikazuje odhod slovenskih tržaških skavtov - izvidnikov in vodnic 2. čete s Proseka,
Opčin in Repentabra. Njihov tabor, na temo Indijancev, poteka v Žirovnici pri Žireh in se bo končal v ponedeljek, 27. t.m.
Potek letošnjih taborov tržaških skavtov smo že objavili. Omenimo naj, da v četrtek, 23. julija, odpotujejo volčiči in veverice na ta-! bor v naselje Reka pri Cerknem, kjer bodo ostali do 2. ; avgusta.
nikjer navedena, niti v oklepaju. Posnetki so z morja, tako da jih lahko vsakdo, ki pluje ob obali, takoj spozna. Založba je izbrala raje risbe kot slike, češ da je to bolj konkretno, jasno in elegantno. Besedilo in risbe se na straneh prepletajo in opisujejo naravo ter pokrajino tako nad morsko gladino kot pod njo. Tekst od časa do časa prekinjajo poglobljeni podatki o fauni, flori, a tudi o zgodovini opisanih krajev. Sedem zemljevidov olajša spoznanje obale od Debelega rtiča do Gradeža, tako za tiste, ki jo prevozijo po morju, kot za izletnike po kopnem.
Na koncu knjige so še pomembni navtični podatki, pa tudi drugi, ki so veliko bolj praktične narave, npr. kje jesti, koliko to stane, katera so prevozna sredstva, naslovi, telefonske številke.
Druga knjiga opisuje beneško laguno (Guida alla scoperta della Laguna di Vene zi a), primerna pa je predvsem za ljubitelje izletov s čolni ali jadrnicami. V njej najdemo osem izletov z o-pozorili na krajevne značilnosti beneške lagune.
OGLED NARAVNIH IN UMETNIŠKIH LEPOT
KNJIŽNE NOVOSTI
PODROBEN OPIS TRŽAŠKEGA ZALIVA IN BENEŠKE LAGUNE
Popoldne smo se odpeljali do Preserskega jezera (Presseggsersee), ki je še čisto in naravno. Ob njem ni kamna ne cementa. Toplo je: v njem so se že kopali otroci; ti imajo namreč ob jezeru mnogo najrazličnejših naprav za igranje in kratek čas.
ERIK DOLHAR
V	tržaški knigarni Transalpina je v torek,
21.	t.m., mednarodno -znani fotograf jadrnic Franco Pace predstavil dve novi knjigi zbirke Sentieri del mare (Morske poti, založba Oltre Mare).
SPROŠČEN IN DOŽIVET IZLET KLUBA PRIJATELJSTVA PO ZILJSKI DOLINI
Na god sv. Antona Padovanskega, 13. junija, smo se s Klubom prijateljstva odpravili iz Trsta v Ziljsko dolino na Koroškem. Izbrali smo jo zato, ker je malo znana in vendar čudovito lepa.
ra npr. upravljati kar štiri dvojezične župnije, ker je premalo duhovnikov, ki bi poleg nemščine obvladali tudi slovenščino. Župnik nam je gostoljubno postregel s pijačo. Izpred cerkve smo imeli lep razgled na sosednje gore in vzdolž Ziljske doline. Ko smo napasli oči, smo se spustili do sosednje Ziljske Bistrice (Feistritz), kjer sta nas čakala avtobus in okusno kosilo s posebne vrste domačo juho in drugimi dobrotami.
Udeleženci izleta Kluba prijateljstva pred cerkvijo v Zahomcu
Nismo si ogledali cele doline, saj se ta začenja že pri Beljaku (Villach). Mi smo začeli pot po njej pod goro Dobrač v vasi Žahomec (A-chomitz). Dobrač je gora žalostnega spomina, saj se je v potresu pred nekaj stoletji preklala in pokopala mnogo vasi. Pri tem je zajezila reko Ziljo in v narasli reki je izginilo še nekaj vasi. Zilja si je potem našla drugo pot. V Zahomcu nas je pričakala
prijazna in požrtvovalna domačinka gospa Milka Krigl. Je zelo izobražena in je zaradi svoje službe videla že mnogo sveta. Svojo domovino dobro pozna. Hvaležni smo ji, da nam je velikodušno darovala svoj čas, nas spremljala in poskrbela za kosilo. Najprej smo se povzpeli na goro, kjer stoji za-homska farna cerkev. Šli j smo peš. To je bila čudovita pot, v glavnem po mehki zeleni travi pod zelenim obo-
kom drevesnih vej. Ziljo smo prekoračili po lesenem mostu v obliki lesene koče: lesena streha, lesene stene z okenci. Ob strmi stezi se je paslo nekaj ovčk.
Na vrhu nas je pred cerkvijo pričakal župnik gospod Stanko Trap. Razkazal nam je lepe oltarje in freske
i	v cerkvi in tudi freske v župnišču. Nekoliko nas je sez-! nanil z razmerami na Koroškem, ki za tamkajšnje Slovence niso rožnate. On mo-
Med vrnitvijo proti domu smo se tik pred mejo ustavili še v Vratih (Thorl). V cerkvi sv. Andreja so čudovite freske. Ga. Milka Krigl nam jih je natančno razložila. Pred cerkvijo smo se poslovili od prijazne spremljevalke in od prelepe Ziljske doline.
Nekaj dni pozneje, 18. junija, je Klub prijateljstva sklenil delovno leto z družabnim sestankom. Ob prigrizku in med veselim petjem - seveda smo zapeli tudi Tam, kjer teče bistra Zilja -smo odločili, da se bomo spet srečali v septembru. Za takrat tudi pripravljamo nov izlet, morda celo dva. Nasvidenje torej!
-----------NM
II	golfo di Trieste - guida sile coste da Portorose a Gra-do (Tržaški zaliv - vodič po obali od Portoroža do Gradeža) je knjiga, ki nas pobližje zanima, saj pripoveduje
o	naših domačih krajih. Gre za vodič, ki je primeren za ljubitelje morja in narave, ki bi želeli odkriti Tržaški zaliv od Portoroža do Gradeža. To lahko storijo po kopnem, nad morsko gladino in pod njo, s čolnom ali z jadrnico, peš ali z masko in plavutmi.
Vezno nit morskega vodiča sestavlja serija 58 slik, ki so obogatene z imeni in navodili. Zal moramo tudi v tem primeru potožiti, da izvirna slovenska imena niso
Zgoraj: naslovna stran knjige. Spodaj: piransko pristanišče
9
ČETRTEK 23. JULIJA 1998
iJiidinlili
[TfliA • iy r:c, >'-l
GORI
ŠKA KRONIKA
ČETRTEK, 16. JUNIJA
UMESTITVENA SEJA OBČINSKEGA SVETA
ERIKA JAZBAR
1
10
ČETRTEK 23. JULIJA 1 998
Prejšnji četrtek zvečer je bila v občinski dvorani umes-titvena seja novega občinskega sveta, ki so ga goriški volivci obnovili na volilni preizkušnji 14. oz. 28. junija. Na dnevnem redu je bilo precej točk formalne in konkretne narave. Ob potrditvi izvoljenih svetnikov in odstopu tistih, ki so bili imenovani za odbornike, je novi goriški župan prisegel pred občinskim svetom (in ne več pred prefektom). Nato so trije slovenski predstavniki Oljke (Tabaj -SSk, Jazbar - SSk in Paulin -LD) pozdravili župana, svet in publiko v materinem jeziku. S strani prisotnih ni bilo posebnih posegov. Prvo sejo občinskega sveta je vodil predstavnik večine, ki je prejel največ preferenčnih glasov ("consigliere anziano").
Nato se je zataknilo. Izvolitev predsednika sveta (imenovanega tudi deveti odbornik zaradi odborniške plače in zelo majhnih odgovornosti) je pokazala trenja v večini, o katerih smo lahko brali na dnevnem časopisju. CDU, ki sicer podpira večino, se volitev ni udeležil, predstavljena sta bila dva kandidata (Cro-cetti za Oljko in Zamparo za večino), vendar jima ni uspelo, zato so točko prenesli na naslednjo sejo. Sledila je predstavitev odbornikov, med katerimi sta dva predstavnika NZ, pet odbornikov je iz vrst Fl (štirje so bili potrjeni), eden pripada CDU-ju, kar pomeni, da bo v tem štiriletju veljala kontinuiteta.
Seji občinskega sveta je sledilo precejšnje število ljudi, višje od prejšnjih let, verjetno zato, ker so prisotni pričakovali posebno presenečenje, do katerega ni prišlo. Župan je nato predstavil smernice svojega programa, o katerih je tekla beseda naslednji dan. V dolgi debati (4 ure in pol), ki se je razvila v petek zvečer, je večina svetnikov, glede na pripadnost, izrazila pomisleke ali pohvale glede na omenjeni program, ki se predstavlja na revnih osmih straneh, tiskanih z velikimi črkami in ki v svoji splošnosti dejansko ne pove nič konkretnega; zato je lahko za vsakogar sprejemljiv. Slovenska narodnostna skupnost je v tekstu omenjena le v enem odstavku, in to le bežno, ko je govor o skupnosti oz. enotnosti goriških občanov v prizadevanjih za boljšo prihodnost našega mesta "tudi v luči prenovljenih odnosov s slo-
vensko manjšino", do katerih naj bi po županovem mnenju prišlo v prejšnjem štiriletju.
Po Valentijevi repliki je sledilo glasovanje, pri katerem je večina svetovalcev podprla predstavljeni program (24 za, 14 proti), medtem ko so naslednje točke dnevnega reda prve seje prenesli na kasnejši datum, predvidoma zadnje dni meseca julija.
Ob koncu prve seje bi rada svetovala volivcem oz. občanom, naj se udeležijo vsaj ene seje občinskega sveta. Marsikdo bi lahko ostal presenečen, kajti osebnosti, o katerih navadni človek bere samo na časopisju ali posluša pripravljene fraze na televizijskih tribunah, se izkažejo v vsej_svoji prekipevajoči naravi. Če bi več občanov sledilo sejam občinskega sveta v prejšnjem štiriletju, mislim, da bi bili volilni rezultati precej drugačni.
ANALIZA JUNIJSKIH VOLILNIH PREIZKUŠENJ
SEJA POKRAJINSKEGA TAJNIŠTVA SLOVENSKE SKUPNOSTI Z IZVOLJENIMI PREDSTAVNIKI
V sredo,15. t.m., se je sestalo pokrajinsko tajništvo SSk, da bi analiziralo volilne izide treh volilnih preizkušenj, do katerih je prišlo v mesecu juniju. Na seji so bili ob članih tajništva prisotni tudi izvoljeni predstavniki SSk v občinski svet, in sicer Erika Jazbar in Božidar Tabaj ter svetniki obnovljenih rajonskih organov.
M.BREŠČAK PREDSEDNIK ŠTANDREŠKEGA RAJONSKEGA SVETA
V četrtek, 16. t.m., je bila na sedežu v Standrežu namestitvena seja novoizvoljenega rajonskega sveta. Na dnevnem redu so imeli svetovalci izvolitev predsednika. Izvoljen je bil Marjan Breščak, ki ga je podprlo osem svetovalcev Oljke in SKR Trije zastopniki desnice so se vzdržali. Breščakovo predsedniško kandidaturo je predstavila dr. Mirka Brajnik Saksida, ki je izpostavila upravne izkušnje predlaganega, ki je v prejšnjih letih uspešno opravljal funkcijo odbornika goriške občinske uprave in je aktiven na raznih področjih v domačem kraju. Marjan Breščak sledi Božidarju Tabaju, ki je več let učinkovito vodil štandreški rajonski svet in bil v zadnjih občinskih volitvah izvoljen v mestni svet.
Štandreški rajonski svet sestavlja 12 svetovalcev: 7 za Oljko (Marjan Breščak, Ivan Plesničar, Dimitri Brajnik, A-lessandro Corva, Miroslava Brajnik Saksida, Marko Zavadlav in Roberto Paoletti Nico-letti), 2 za gibanje Forza Ita-lia (Andrea Romoli in Erika Braini), po 1 za SKP (Samo Mučič), Zeleni (Rafaela Smet) in NZ (Mario Visintin). Rajonski svet se bo sestal 30. t.m.
SSk je na občinski in rajonski ravni nastopala na listi Oljke in je s svojimi kandidati dosegla zavidljive uspehe. Izvo-lilaje naslednje predstavnike: Svetogorska četrt-Placuta: Marko Bukovec (največ preferenc) in Mara Černič, Pev-ma-Oslavje-Štmaver: Silvan Primožič, Lovrenc Persoglia in Silvan Bensa, Štandrež: Marjan Breščak, Dimitri Braini, Miroslava Braini in Marko Zavadlav, Center: Bernard Špacapan (največ preferenc na listi Oljke), Podgora: Milan Jarc in VValter Bandelli.
Ob analizi izidov za deželne volitve so prisotni podčrtali, da je bil kandidat SSk Ivo Jevnikar, ki je samostojno nastopal v koaliciji Ljudske sredine za reforme, edini slovenski kandidat v goriškem volilnem okrožju, ki je imel stvarne možnosti za izvolitev, kakor je SSk večkrat poudarila, vendar naletela je le na ostre kritike. Pomanjkanje skupne strategije med slovenskimi političnimi predstavniki je zato onemogočilo izvolitev tretjega slovenskega predstavnika v deželni svet.
Beseda je nato tekla o občinskih volitvah. Tajništvo je z zadovoljstvom ocenilo prodoren uspeh predstavnikov SSk, kajti med vsemi kandidati vseh list sta dosegla najvišje število preferenc. Zelo pozitivno velja nadalje podčrtati izvolitev tretje slovenske predstavnice LD in Mitje Volčiča.
Predstavniki rajonskih realnosti so nato spregovorili o izvolitvi predsednikov omenjenih svetov. Marko Bukovec je povzel motivacije, ki so ga prepričale, da je podprl za predsednika predstavnika CDU Boegana, novoizvoljeni predsednik Primožič je podčrtal razdelitev, do katere je prišlo v Oljki, ko so predstavniki Oljke-LD predstavili kandidata. Govorili so tudi o podgorski realnosti in potrjenem predsedniku Maligoju ter o štandreškem rajonskem svetu.
O RABI SLOVENŠČINE V JAVNOSTI
BO DEŽELI SLEDILA TUDI OBČINA?
S
ha OSNOVI m	, «
NA OSNOVI	i-fc,
NA OSNOVI m.*«
Uionomna dciela luHanija - Julijska krajina
I* /» V. i * * s vil, MIMI/ » M Ul VM »II*'»Mtll
IZVOLITEV OSMEGA DEŽELNEGA SVETA
PRCOSCOMK DEŽELNEGA ODBORA
NAt/Mkn
5S1S4
l ■ MfiANII Mm
Ul .			
2S5		SSk	nSSSSm )
sassim ssn&i
iiroNtANuufe*. uuMonoi
ar** ssr&u*« sr*1
"—n**-------- »emu*
UIASIMU) Ommm
SoSS&U-eco Smmpmuu raSSmu* -cco SoanSh
}:rs!S2r •»«•»■■■
»i MNm-s. 4* KJUIO
arH	asra*	sr-*7- ar*1
a&w
littMM M II A*gCISJk
ar*"
ll «AKII \S»I*
tofu* mu* - cco
, i
;> u wiMHi -il SIVIMI«
■ IMHI
naotmnoi
'-•vinil'-«*-"
HMkM !•-
ctoncpo* momuvm
. v«V>vv*>
■ »—»» no mi »no
• >n umu«
«w*n*u* cco
lil>«t MAS),«..,
’■ V VI v VI* w M*.,,*, SVSI vinissv Vjhr,
PlvtlvcJniL lU/dm-j >«IUh. < Kt IN K
FOTOBUMBACA
Že v prejšnji številki smo objavili trojezični lepak dežele Furlanije-Julijske krajine, s katerim predsednik odbora Cruder sporoča izid zadnjih
deželnih volitev. To je gotovo zelo pozitivno dejstvo, saj s tem glavni in obenem zakonodajni organ naše dežele uradno uporablja tudi oba manjšinska jezika.
Kdaj bo kaj takega prišlo v raznih pomembnih krajevnih upravah? Nedavno smo imeli tudi občinske volitve v Gorici, vendar za izide v goriški občinski svet nismo dočakali česa podobnega. Spet je zmagala desničarska upravna večina in že v nastopnem govoru župana Gaetana Valentija skoraj ni bilo kake resne o-membe slovenske manjšine. Zato žal tudi v naslednjih štirih letih nimamo kaj pričakovati. Ali bo zaščitni zakon, ki je sedaj spet v parlamentarni razpravi, na tem področju prinesel kaj novega?
Brezpredmetni so zato v tem oziru razni pozivi na sodelovanje z Novo Gorico, ki je sicer pomembno, v tem pa ne bodo kaj prida pripomogli manjšinski zaščiti. Pa tudi namigi na neko odstranitev "mreže" pri nekdanji svetogor-ski postaji se zdijo brez prave vsebine.
Ali nimajo vse države kakega mejnega znamenja? Saj vendar ta vrtna ograja le ni kak berlinski zid starega kova...
Borimo se raje za rešitev stvarnih problemov, ki nas zadevajo, in pričakujmo od oblasti spoštovanje ustavnih in drugih določil o manjšinski zaščiti!
- PEROPRASK
BESEDE HVALEŽNOSTI JAMELJSKEGA ŽUPNIKA
V zamejstvu smo imeli letos tri zlatomašnike, toda nobenega novomašnika. Starejši duhovniki, ki nam pojemajo moči, to najbolj občutimo. Starosta zamejskih duhovnikov se tako izraža: "Kar nas vse boli in skrbi, je, da nimamo novih maš že toliko let. Gorje ljudstvu brez novoma-šnikov! Molimo zato Gospoda žetve, naj pošlje novih delavcev v svojo žetev."
Tudi v Jamljah je bila 28. junija letos zlata maša, zahvalna daritev za 50 let mašni-štva domačega župnika. Kmalu bo 17 let, odkar je župnik v Jamljah in Dolu. Čuti
V SOVODNJAH O
TELESNI KULTURI
Ob poletnem vaškem praz-niku, ki ga prireja Športno društvo Sovodnje, je bila prejšnji četrtek priložnost za predstavitev zanimive knjige, ki sta jo napisala štiriročno starosta primorskega športa Miloš Stergar in vsestranski javni delavec Aldo Rupel. Med večerom v sovodenjskem Kulturnem domu, ki se ga 88-letni Stergar ni udeležil, je Rupel za uvod h knjigi Množična in športna gimnastika, Fizkultur-na organiziranost na Primorskem v letih 7 945-1953 povedal, da je bil povojni čas nabit s čustvi: športna prizadevanja so bila namreč združena z narodnosnimi in političnimi ideali. Knjiga, ki je bogata s slikovnim gradivom, daje tudi današnjim prizadevanjem na športnem področju zgodovinsko globino.
dolžnost, da se Bogu zahvali | za vse dobrote v svojem živ-i Ijenju zlasti kot duhovnik. Kljub starosti in bolehnosti mu je uspelo, da se je v Dolu zgradila nova cerkev v čast Brezmadežnemu Marijinemu Srcu. V začetku leta 1996 se je začela zgradba, 7.10.1996 je goriški nadškof Anton V. Bommarco slovesno blagoslovil spominski kamen, leto pozneje je bila 10. oktobra nova zgradba uradno dovršena in 12. oktobra jo je isti nadškof že slovesno posvetil ob veliki udeležbi vernikov in duhovnikov.
11. oktobra je bila v šolski kapeli zadnja sv. maša, nato prenos kipa Fatimske M.B. v novo cerkev. Ta kip je blagoslovil in v procesiji spremljal v zasilno kapelo osnovne šole na Palkišču 8.12.1948 nadškof Karel Margotti, ko je bil župnik Bernard Špacapan, ki je novo župnijo Jamlje-Dol ustanovil po novi meji 1.1947.
V Jamljah pred 73 leti zgrajeno cerkev so v zadnjih mesecih preteklega leta in v prvih tega leta tudi obnovili z novim ostrešjem in ometom. Tudi za ta dela se zahvaljujem Bogu in vsem, ki so pomagali in sodelovali na katerikoli način z župnikom in pripravili zlatomašno slavje z delom in darovi. Naj Bog povrne s časnimi in večnimi darovi vsem dobrotnikom na priprošnjo našega zavetnika sv. Antona Padovanskega, župnijskega patrona, od prednikov izbranega.
- HVALEŽNI ŽUPNIK ANTON PRINČIČ
TURNIR MED ZASELKI V ŠTEVERJANU
Od ponedeljka, 13. julija, do sobote, 18. julija, je potekal v Števerjanu 1. nogometni turnir med zaselki. Prijavili so se zaselki Jazbine, Križišče in Ščedno v skupini A ter Bukuje, Valerišče in Ašči v skupini B.
Turnir se je končal v soboto z nagrajevanjem. Prvo mesto so dosegle Jazbine, drugo Ščedno, tretje pa Valerišče. Druge nagrade so bile: najboljši igralec David Pintar, najboljši strelec Martino De-lise, najboljši vratar Marjan Drufovka, posebno priznanje je šlo Evelini Bulfoni; Sandro Šuligoj in Enio Mania sta dobila priznanje kot najstarejša igralca med zaselki.
Turnirja se je udeležilo veliko gledalcev, ki so navdušeni sledili tekmam. Zanimanje za šport in želja do vaškega srečanja sta bila res velika.
- SILVANA VOGRIČ
SREČANJE PRIJATELJEV KOČE SV. JOŽEFA
Ob koncu obnovitvenih del pri koči sv. Jožefa v Zabnicah bo v soboto, 1. avgusta, ob 16. uri srečanje prijateljev koče sv. Jožefa. Ob tej priložnosti bosta blagoslovitev obnovljene koče in družabnost. Vabljeni v kar največjem številu!
PO MEDNARODNEM ZBOROVSKEM TEKMOVANJU
V SPOMIN NA MSGR. ETTORA FABBRA
V	goriški stolnici so se v ponedeljek, 20. t.m., ob 10. uri poslovili od msgr. Ettora Fabbra. Pogrebno somaševanje je vodil nadškof p. A.V. Bommarco, ki seje ravno dan prej vrnil z romanja v Lurd. Z nadškofom je somaševalo 80 duhovnikov, ki so se želeli posloviti od pokojnika. Med mašo je bilo veliko gregorijanskega petja, kar se redko sliši. Po somaševanju so krsto s pokojnikovim truplom odpeljali v Ronke, v družinsko grobnico, kjer bo čakal na večno vstajenje.
Pokojni msgr. Fabbro je mlada leta preživel v Ronkah. Po osnovni šoli je prišel v go-riško malo semenišče, kjer je opravil gimnazijo in licej. Bil je v zelo številnem razredu, kjer je bilo tudi veliko slovenskih fantov. Po liceju je vstopil v goriško bogoslovno semenišče in bil posvečen v mašnika oktobra 1936; posvetil gaje nadškof Margotti. Po novi maši je ostal v Ronkah kot kaplan do I. 1942 in se posvetil na poseben način Katoliški akciji. Leta 1942 je postal vojaški kaplan in skrbel za italijanske vojake v Vipavi; to do septembra 1943.
V	novembru 1945 se začenja drugi del njegovega duhovniškega poslanstva. Nadškof ga je poklical v Gorico v malo semenišče za profesorja italijanščine. Hkrati seje vpisal na univerzo Srca Jezusovega v Milanu na fakulteto za italijanščino in 1.1949 diplomiral. Posebno se mu je priljubila Božanska komedija in je pozneje tudi v pridigah rad citiral Dantejeve verze.
Leta 1955 ga je nadškof Hijacint Ambrosi imenoval za ravnatelja malega semenišča. Po štirinajstih letih je pustil to odgovorno službo in postal ravnatelj bogoslovne knjižnice v Velikem semenišču. Biblioteko je temeljito prenovil, da je danes dostojno študijsko središče. Cerkvena oblast je cenila njegove zasluge. Zato je bil imenovan za stolnega kanonika in prelata Svetega sedeža. V prvi vrsti pa je bil duhovnik in je zato dokaj let maševal vsako nedeljo ob 12. uri v stolnici, dokler mu je zdravje dopuščalo. Ko je onemogel, je bil sprejet v duhovniški dom v Gorici. Tam je odšel k Bogu v četrtek, 16. julija; učakal je 86 let.
Kolik ugled je užival med duhovniki, je pričalo ravno somaševanje v stolnici. Bog mu bodi bogat plačnik za vse dobro, kar je storil za rast Božjega kraljestva med nami!  -----------
Za nami je tudi letošnje mednarodno tekmovanje pevskih zborov C. A. Seghizzi, že 37. po vrsti. Pomen take prireditve je gotovo velik in zlasti na tem področju še bolj viden, saj gre pri tem ne samo in v prvi vrsti za glasbeno manifestacijo, ampak tudi za idealno povezovanje med narodi in kulturami Evrope in sveta.
Zborovsko tekmovanje se je letos odvijalo v deželnem avditoriju, ki so ga prav letos spet odprli. Tu so potekali vsi zborovski nastopi, medtem ko je bilo v mali dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž uvodno srečanje med glasbeniki in zbori. Udeležba občinstva je bila kar lepa, čeprav seveda ne taka kot prva leta v veliki telovadni dvorani. Res je, da so tudi posamezni nastopi drugačni od nekdanjih in morda manj vabljivi za širšo publiko.
Letošnjega tekmovanja so se udeležili pevski zbori iz Danske, Nemčije, Italije, Madžarske, Filipinov, Hrvat-ske, Rusije, Poljske, Slovenije in Španije. Mednarodno komisijo so sestavljali razni priznani glasbeniki, med njimi je bil znani slovenski dirigent Samo Hubad. Predsednik žirije je bil romunsko-italijanski glasbenik Roman Vlad iz Rima.
Nastopi so se začeli že v sredo, 8. julija, s slavnostnim koncertom, na katerem so se
predstavili v glavnem zbori in instrumentalni solisti iz naše dežele. Pravo tekmovanje pa se je začelo v četrtek, ko so zbori nastopali tako v poli-fonski kategoriji (monografski program) kot z večerno revijo ljudskih pesmi. Polifon-sko petje je sledilo še v petek zvečer z zgodovinskim programom. Ta je gotovo bil med najbolj zahtevnimi deli natečaja. V soboto pa so bili na sporedu še nastopi vokalnih skupin in zbori s prostim programom. Zvečer je bilo še nagrajevanje (na sliki) z zaključnim koncertom.
Gotovo so bila prejšnja leta posamezna tekmovanja nekoliko drugače razporejena. Poleg tega je bilo morda več možnosti za poslušanje tudi za manj zahtevno občinstvo, saj je bila folklorna kategorija nekako izenačena s polifon-sko. Že več let pa beležimo novo in zahtevnejšo razporeditev, ki pa pritegne le zahtevnejše oz. glasbeno pripravljene poslušalce.
8. FESTIVAL LJUBITELJSKIH ODROV NA GORIŠKEM GRADU
ODRSKE LUČI SO OSVETLILE LETOŠNJE ZMAGOVALCE
v tej pomembni skupini. APZ Tone Tomšič pa je tu zasedel tretje mesto. Naj še dodamo, da sta oba slovenska dirigenta prejela tudi vrsto prestižnih priznanj.
Kakšen je bil program slovenskih zborov? Naj pri tem omenimo le avtorje, ki sta jih oba slovenska zbora predstavila na tekmovanju. Pri Ljubljanskih madrigalistih so bile najprej na sporedu skladbe Liszta, Verdija, nato Gallusa, Mendelssohna, Schumanna, Poulenca in Sisaska. Pri zboru Tone Tomšič pa so bili prisotni skladatelji Merku, Do-minutti, Golob pa še Gallus, Brahms, Debussy, Messiaen in Uroš Krek. Vse to velja za polifonski del. V kategoriji ljudske pesmi pa sta oba ljubljanska zbora predstavila predvsem slovenske avtorje. Tako so bili prisotni Komel, Kumar, Filippi, Merku, Čopi, Marolt, Vremšak, V. Krek in Lebič. Skupno lahko torej ugotovimo, da gre za zelo pester in raznolik glasbeni izbor tako po obdobjih kot po stilnem izrazu.
Za zaključek je še v nedeljo sledilo posebno tekmovanje za veliko evropsko nagrado pevskih zborov, ki je bilo v kongresni palači v Gradežu. Tu so nastopili najboljši zbori z različnih evropskih zborovskih tekmovanj (Arezzo, Tours, Gorica idr.). Na tem nastopu je odnesel prvo mesto ameriški zbor z univerze v Mississippiju.
Tekmovanje Seghizzi se je izteklo. Splošna raven je bila res dobra in bogata. Kot Slovenci smo zelo veseli najboljših uspehov obeh zborov iz Slovenije. Želeti pa bi bilo, da bi v bodoče spet lahko poslušali kak tukajšnji slovenski zbor in tako opozorili tudi na lepo raven našega zborovskega petja.
■	1 AB
IVA KORSIC
Žlahtna modrica Talija se je mudila mesec dni med srednjeveškimi zidovi privlačnega goriškega gradu in dokazala, da je zelo priljubljena tudi med italijanskimi gledališkimi amaterji. Od 18. junija do 18. julija je potekal na grajskem dvorišču pod velikim šotorom 8. festival ljubiteljskih odro vGastello di Gorizia, ki ga prireja goriška amaterska skupina Terzoteatro; največji navdušenec, pobudnik in nositelj bremen festivala je gotovo njen umetniški vodja Mauro Fontanini. Prireditev so tudi letos podprle razne javne ustanove, med temi goriška občina, dežela, pokrajina, deželno gledališko združenje pa tudi bančni zavod Cassa di Risparmio in goriški podjetniki.
Na festival se je priglasilo 42 amaterskih skupin iz enajstih italijanskih dežel, za tekmovanje jih je bilo izbranih osem z vseh koncev polotoka, od juga do severa. Uvod-
no predstavo - igro A. Chri-stie Nepričakovani gost - je zaigrala goriška amaterska skupina v Fontaninijevi režiji, na sklepnem večeru pa so se, seveda izven tekmovalnega programa, predstavili I treatranti iz kraja Creazzo pri Vicenzi z delom Alda De BenedettijaŠe ducat škrlatnih vrtnic!...Trije igralci-režiserji bi morali nekoliko skrajšati to lahkotno komedijo, katere zapleti izvirajo iz banalnega nesporazuma in dvoumnih situacij ter se sučejo okrog skrivnostnih šopkov, ki jih žena prejema od "neznanega" oboževalca. Mestoma je bila igra vsebinsko razvlečena in zato dolgočasna.
Kot lahko beremo v gledališkem listu, je goriški festival najpomembnejša tovrstna italijanska poletna prireditev in to so potrdili zelo dobri - nekateri skoro profesionalni -prikazi izbranih del, zajetih iz italijanske, a tudi svetovne dramske zakladnice. Nekatere skupine so se spoprijele z
modernejšimi teksti, ki nedvomno predstavljajo trd o-reh za amaterske gledališčnike zaradi pogosto nelahke interpretacije vsebin.
Strokovna žirija, sestavljena iz oseb, ki se ukvarjajo z gledališčem - med njimi je bil tudi Paolo Quazzolo, docent za zgodovino gledališča na tržaški univerzi - je po natančnem in tehtnem preverjanju celotnega prikaza predstavljenih dramskih besedil podelila nagrado-trofejo Goriški grad skupini II Giullare iz Salerna za delo Luigija Pirandella Le premisli, GiacominolZ njeno odločitvijo so se popolnoma strinjali številni gledalci, ki so spremljali gledališke večere na gradu. Delo je namreč prejelo tudi nagrado publike. Velik uspeh je požel glavni igralec Vincenzo Tota, ki je mojstrsko osvetlil izredno humani in odločni značaj Pirandel-lovega junaka, profesorja Agostina Totija. Režiser zelo posrečene postavitve Andrea Carraro je nagrado za najbolj-
šo režijo delil z Gigijem Mar-deganom, ki je zrežiral komedijo Tako delajo vsi! Giacoma Casanova; odigrala jo je sku-p\na II Satiro \z kraja Paese pri Trevisu. Ta uprizoritev je odnesla še dve priznanji, in sicer nagrado za najboljšo glavno igralko (Alda Čapodaglio) in za najboljšo scensko in kostumografsko izdelavo. Priznati moramo, da so bili scena z raznimi prikritimi prehodi in s svetlobnimi učinki ter bogati kostumi res odlično izdelani.
Žirija je podelila še nagrado za najboljšega stranskega igralca in igralko, Terzo teatra pa je izbral najbolj originalno predstavo. Vsa ta priznanja so razveselila mlade izvajalce ljubiteljskega odra Teatra giovani iz toskanskega mesta Lucca. Kot najboljši mladi igralec se je izkazal Mauro Paolucci, član skupine Piccolo teatro al borgo iz kraja Cava de' Tirreni blizu Salerna.
Gledališki večeri na gori-škem gradu so prinesli veliko zadoščenja amaterjem, ki se s predanostjo in z ljubeznijo posvečajo tej literarni zvrsti, gledalcem pa kopico lepih trenutkov.
OBVESTILA
KULTURNI CENTER Lojze Bratuž v sodelovanju z Muzejem Revoltella pripravlja spominsko razstavo ob 100-letnici rojstva slikarja Avgusta Černigoja. Želimo si, da bi bila razstava čimbolj popolna s pregledom vseh del, ki so v zamejstvu. Zato naprošamo lastnike Černigojevih del, naj nas informirajo in dela posodijo za razstavo. Za informacije pokličite na številki 0481/531445, 0481/533177, fax 0481/534549.
NA MIRENSKEM gradu je vsako nedeljo maša ob 16. uri.
POLETNO SREDIŠČE v Sovod-njah: Sklad Mitja Čuk organizira poletno središče od 1 7. avgusta do 5. septembra, od 8. do 15. ure. Za vpis in informacije: tel. 040/212289 v dopoldanskih urah.
POLETNI URNIK sedeža SSO v Gorici: od 15. 6. do 4. 9.1998 je sedež v Gorici odprt od 9. do 12. ure. Od 17. do 21. avgusta pa bo zaprt zaradi dopusta.
Vabljeni ste na ponovitev nove maše frančiškana
p. PETRA VRABCA
v Gabrje ob Vipavi v nedeljo, 26. julija, ob 17. uri!
ČETRTEK 23. |ULI|A 1998
BAKLADA IN ROCK KONCERT
V	PEVMI
Na dvorišču osnovne šole v Pevmi bo v petek, 24. t.m., ob 21. uri koncert domačih rock ansamblov Juke Box, Floating point in nove skupine iz Štmavra. Rajonska kon-zulta prireja v sodelovanju z domačimi društvi poletni rock koncert že drugič zaporedoma. Pevma postaja torej neke vrste odskočna deska za mlade nastajajoče skupine.
Rajonski sveti Pevma, Št-maver in Oslavje prirejajo v soboto, 25. julija, baklado, ki se bo začela ob 21. uri na trgu ob osnovni šoli v Pevmi. Slo bo za 6 ki lometrov dolg večer-ni pohod. Udeleženci so vabljeni, da prinesejo s sabo žepne svetilke ali bakle. Vpisnina znaša 5.000 lir; izkupiček bo šel v dobre namene.
ČESTITKE
Zveza slovenske katoliške prosvete čestita prof. STANKU JERICIJU ob lepem življenjskem jubileju in mu želi še veliko ustvarjalnih in zdravih let.
Svojega bivšega dolgoletnega dirigenta prof. STANKA JERI-CIJA se ob okrogli obletnici hvaležno spominjajo in mu voščijo še veliko duhovnih doživetij v glasbi nekdanji in sedanji pevci zbora Lojze Bratuž.
Ob pomembnem življenjskem jubileju čestitajo prof. STANKU JERICIJU dirigent in pevci zbora Hrast.
Uredništvo našega tednika čestita KATJI TOMMASI iz Sovodenj, ki je odlično opravila fakulteto ekonomskih ved.
DAROVI
ZA KULTURNI center Lojze Bratuž: ob devetnajsti obletnici smrti mame Angele Kacin roj. Tušar darujejo Marija, Janez in Metka 300.000 lir.
ZA SV. goro: Š.A. 500.000 lir. ZA SEMENIŠČE v Vipavi: Š.A.
500.000	lir.
PRODOREN USPEH SLOVENSKIH ZBOROV
FOTOBUMBACA
Zaustavimo se sedaj nekoliko ob samih zborovskih dosežkih na letošnjem goriškem tekmovanju. Ne bomo posamezno ocenjevali nastopajočih zborov, saj to skoraj ni mogoče. Če se ozremo po nastopajočih po narodnosti, bomo težko rekli (kot marsikdaj prej), da je ta ali oni resnični zmagovalec tekmovanja. Vseeno pa lahko zatrdimo, da sta prav oba slovenska zbora, APZ Tone Tomšič in Ljubljanski madrigalisti, v nekem smislu dosegla najvišje nagrade za svoje interpretacije. Tako je slovenski akademski zbor, ki ga vodi Stojan Kuret, dosegel lepo drugo nagrado prvi večer v polifonski monografski kategoriji (tu je prejel prvo nagrado filipinski zbor iz Manile), medtem ko so madrigalist^ (ki jih vodi dirigent Matjaž Šček) odnesli drugo nagrado - prve žirija ni podelila - v drugi polifonski kategoriji z zgodovinskim programom. Tako so bili ti ljubljanski pevci v nekem smislu prvi
BENEŠKA SLOVENIJA
KANALSKA DOLINA
SLOVESNI SPREJEM JE BIL 12. JULIJA
RUBRIKE
MARIO QUALIZZA ODSLEJ V NADIŠKIH DOLINAH
STO LET
ŽABNIŠKIH
GASILCEV
KOROŠKA
12
ČETRTEK 23. JULIJA J 998
ERIKA JAZBAR
Kakor smo že poročali v drugi majski številki našega tednika, je videmski nadškof Alfredo Battisti določil, da bo špetrski župnik in dekan za Nadiške doline Dionisio Ma-teučič prevzel službo in vodil duhovno življenje v Kanalski dolini, in sicer v Žabni-cah in na Svetih Višarjah. G. Mateučičjeto storil 17. maja in ugodil zahtevam Cerkve, ki je že dalj časa iskala primerno osebo za mednarodno svetišče na Tromeji, kar pomeni duhovnega vodjo, ki bi obvladal tudi slovenski jezik. Špetrski župnik je tako zapustil svoje vernike, vendar je nadškofa prosil, naj najde Cerkev za Nadiške doline domačega duhovnika, ki bi lahko skrbel tudi za slovenske duše in tako nadaljeval njegovo pogosto nelahko delo.
Že dalj časa je bilo znano, da bo g. Mateučiča nadomestil Mario Qualizza (na sliki),
ki je po rodu Benečan, saj se je rodil v Kravarju v podutan-ski občini pred 62 leti. V maš-nika je bil posvečen leta 1962, nato je bil nekaj tednov žup-( nik v Solbici v Reziji, dalje kaplan vžupniji Sv. KvirinavVid-mu. Po tem je prevzel zahtevno funkcijo asistenta škofij-! ske Katoliške akcije in postal prorektor videmskega semenišča. Leta 1974 je bil imeno-
van za župnika v Naborjetu, kjer je ostal dvanajst let, nato je leta 1986 postal župnik v Tablji. Odslej bo vodil vernike v Nadiških dolinah.
Novega špetrskega župnika in dekana Nadiških do-| lin, tretjega v desetih letih, so ' slovesno sprejeli v nedeljo, 12. julija, na dan Sv. Mohorja in Fortunata, zavetnikov videmske nadškofije. V popoldanskih urah je bila farna i cerkev nabito polna domačih vernikov, predstavnikov pastoralnih svetov, domačih duhovnikov, prisoten je bil tudi kobariški dekan Franc Rupnik, g. Qualizzi pa so sledili tudi tabljiski verniki z županom na čelu, ki se mu je javno zahvalil za opravljeno delo. G. Qualizzo je uradno { sprejel špetrski župan Mari-nig, saj ga čaka zahtevno delo, kajti novi župnik in dekan je odslej zadolžen za kar 3.500 vernikov.
OBVESTILO
NA LESAH SENJAM BENEŠKE PIF.SMI
V dneh od 24. do 26. julija bo potekal na teniškem igrišču na Lesah (Grmek) že tradicionalni, tokrat triindvajseti Serijam beneške piesmi. Kdor se ga je udeležil vsaj enkrat, bo gotovo vedel, da je to za domače prebivalce, pa tudi za bolj oddaljene ljubitelje Beneške Slovenije in njene kulture ena najbolj pomembnih, priljubljenih in obiskanih prire-
ditev v Benečiji, ki jo že več kot 25 let prirejajo prizadevni člani Kulturnega društva Rečan. Tudi letos bodo sodelovali predvsem avtorji iz Benečije z izvirno glasbo in besedili v slovenskem narečju. Razveseljivo je, daje med nastopajočimi lepo število mladih. Za vse potrebne informacije se lahko obrnete na telefonsko številko 0432-731386 (Kulturno društvo Ivan Trin-ko) od 8.30 do 16. ure.
Prva dva večera se bo prireditev začela ob 21. uri. Poleg beneških pevcev bodo gostje prvega večera, 24. t.m., mladi glasbeniki skupinejuke Box iz Gorice, v soboto pa bosta nastopili skupini Floa-ting points iz Gorice in Trio Tasič-Tornik iz Ljubljane. V nedeljo bosta na sporedu že ob 18. uri ponovitev pesmi in nagrajevanje; kot gostje bodo peli člani skupine Briški odmev z Jano iz Števerjana.
Prostovoljno gasilsko društvo iz Žabnic praznuje letos stoletnico obstoja. Ob tem visokem jubileju bodo potekale slovesnosti pod vodstvom poveljnika Antona Kra-vine od konca julija tja do 10. avgusta. Pri organizaciji bodo sodelovale javne ustanove, društva v dolini in komite za promocijo. Pričakovati je, da se bo praznovanj udeležilo veliko število ljudi. Prišli bodo tudi gasilci iz Južne Tirolske, Koroške, Slovenije in Furlanije. S svojo prisotnostjo bodo najlepše počastili stoletnico te hvalevredne ustanove. Namen prireditev je dokazati učinkovitost prostovoljnega dela ne samo pri gasilcih, temveč tudi pri civilni protipožarni zaščiti.
V okviru jubilejnih prireditev bosta med drugim tudi slikarska razstava na temo gasilstva in predstavitev knjige o stoletnici, ki jo je uredil Rai-mondo Domenig. V knjigi je objavljeno vabilo, s katerim so ustanovitelji društva pozvali ljudi k sodelovanju. Pobuda za to je bila 50-letnica av-stroogrskega cesarstva. Ker so bili Žabničani tako revni, da niso mogli dostojno praznovati tega jubileja, so ustanovili prostovoljno gasilsko brigado, da bi počastili cesarja z dobrodelnim društvom.
V imenu vseh krajanov voščim tej ustanovi ševeliko let uspešnega dela in razvoja v smislu gesla, ki je na grbu naših gasilcev: "V čast Bogu, v zaščito bližnjemu."
- ANTON SIVEC
EVROPA NARODOV
T
(28)
VIDA VALENČIČ
DANCI V NEMČIJI: DELČEK SKANDINAVIJE NA "JUGU"
V mozaiku te naše Evrope, katere vsak teden odkrivamo kamenček, obstaja tudi neka posebna realnost, kjer prevladuje recipročnost, po domače princip "daj-dam". Na obmejnem pasu med Nemčijo in Dansko živita dve manjšini: danska v Nemčiji in nemška na Danskem. Obe državi pa se ravnata po načelu recipročnosti: jaz zagotovim "tvoji" manjšini nekaj, če ti zagotoviš "moji" isto. Geografsko nosita ti dve področji naziva Sudschleswig (v Nemčiji) in Nord Slesvig (na Danskem), in, kot je "klasično" za področja, kjer je prisotna kaka manjšinska skupnost, sta bili večkrat iabolko spora med o-bema državama. Področje Sudschleswig, katerega pripadnost nemški državi danes ni pod vprašajem, je bilo npr. vse do leta 1864 neprekinjeno v rokah danske kraljevine. Dejansko je danski narod pred-
re-
stavlial tukajšnje avtohtono pi bivalstvo, v dolgih stoletjih srednjega veka pa so se v Sud-schleswig priseljevali tudi Nemci. Zgodovinske strani tega predela govorijo o številnih ključnih trenutkih, ko se je prebivalstvo moralo odločati za pripadnost eni ali drugi državi. Kar označuje te predele, je predvsem dejstvo, da tu živeči danski narod ni nikoli ostal sam. Naj so bili to bratje iz severnejših danskih pokrajin ali pa skandinavski bratranci iz Švedske in Norveške, usoda tukajšnjega delčka skandinavske kulture ni bila nikoli na milost in nemilost pre-
Euščena usodi, ki bi ji jo zvrha rojila država. Najznačilnejši primer te skandinavske solidarnosti lahko zasledimo v prejšnjem stoletju. Leta 1848 se je namreč na tisoče ljudi iz vse Danske, Norveške in Švedske zavzelo za to področje, ki je takrat pripadalo danski kraljevini, vanj pa so bile upirjene pruske osvajalne sile. T.i. "skandinavsko gibanje" je iskalo predvsem tesnejših vezi
in morebitne politične združitve med Dansko, Norveško in Švedsko. Množična skandinavska pomoč pa ni mogla preprečiti, da bi področje Sch-lesvvig-Holsteina (torej celotnega področja, katerega si danes delita Nemčija in Danska, na katerem sta prisotni danska oz. nemška manjšina) prešlo v pruske (torej nemške) roke, kar je nedvomno vplivalo na moralo danske države, poleg seveda vpliva na njeno notranjo politiko.
Zaključno piko v tem sosledju dogodkov pa je napisalo prebivalstvo celotnega področja Schlesv/ia-Holstein, kateremu je bila leta 1920 predložena referendumska glasovnica z vprašanjem, ki bi v naslednjih letih bilo možno tudi na Severnem Irskem: kateri državi želite pripadati? Rezultat je bil dokaj predvidljiv: večina prebivalcev južnega dela se je izrekla za Nemčijo, severnega pa za vrnitev te zemlje Danski. Od takrat naprej so Danci v Sudschleswigu, torej južnem delu tega ozemlja, postali narodna manjšina v Nemčiji. V resnici je njihov položaj skoraj vzoren za šte-
vilne manjšine v Evropi, ni pa bilo vedno tako. Nacistična pest je bila trda tudi zanje, predvsem, ker je Hitler stremel po popolni germanizaciji teh ljudi in teh krajev, tako kot je bilo v načrtu za Avstrijo in Češkoslovaško. Zato ni čudno, da se je v okviru danske manjšine (in dela nemškega prebivalstva) razvilo močno
Erotestno gibanje, ki si je žele-> priključitve območja Sud-schleswig Danski. Do tega kot znano ni prišlo. Povojna leta so prinesla s sabo cel koš "novosti". Tako se je iz dneva v dan število pripadnikov danski skupnosti v Nemčiji nenadoma izredno povečalo. Zal ni res, da številke nikoli ne lažejo: ta je eklatanten primer. Razlaga te spremembe je bil denar in razne materialne dobrine, katere so bili deležni Danci v Nemčiji zaradi utrpe-lih krivic. Danci so svojim "lažnim bratom" dali vzdevek Speckdanen ("Špeh Danci"). Resnična slika tega področja se je pokazala na volitvah, in sicer ne takoj po vojni, ko so seveda vsi množično glasovali za dansko stranko Sudschle-swiger Wahlerverband, ker se jim je to splačalo, temveč na vseh kasnejših volitvah v povojnih desetletjih, ki so pokazale verodostojno sliko področja. Prihodnjič pa bomo skupaj odkrili današnjo sliko. —— DALJE
27. TEDEN TRADICIJ IN	55. BELJAŠKI
KIRCHTAG VABITA Z BOGATIM SPOREDOM
ERIK DOLHAR
Ko so 1. avgusta 1936 prvič pripravili beljaško žegnanje (Villacher Kirchtag), si ni nihče predstavljal, da bo imelo tak uspeh.
Takratni beljaški župan Dieringer je izbral ravno tisti dan, ker se je želel spomniti na datum, ko je cesar Friede-rich dovolil mestu Beljak, da ima letni sejem (Jakobimarkt -Jakobov sejem) teden pred
25. julijem in teden po njem.
Beljaški praznik prirejajo vsako leto prvo soboto avgusta, medtem ko se bo teden tradicij (Brauchtumsvvoche) začel teden prej, v nedeljo,
26. julija. Med praznovanjem bo na sporedu pester glasbeni in plesni program, z nastopom pevskih skupin, ki bodo izvajale pretežno tradicionalne in ljudske pesmi tako Koroške kot Avstrije in bližjih držav, predvsem Slovenije. Bauerngman (skupina, ki jo sestavljajo najbolj pomembni meščani) v družbi deklet, ki so oblečene v narodne noše iz Zilske doline, vabi ljudi na praznik (Kirchtagladen). Vabilo traja dva dni in služi nabiranju prispevkov za nabavo oblačil in drugega za potrebne otroke. Vabilo poteka nekako takole: približno o-semčlanske skupine gredo ob spremljavi godbe od trgovine do trgovine, vabijo trgovce na praznik in jih prosijo za prispevek za potrebne otroke. Ob vstopu v trgovine voščijo trgovcu in uslužbencem, jih povabijo plesat, jim ponudijo žganje, nato pa nadaljujejo svoje "romanje" do druge trgovine.
Praznovanje se bo začelo v nedeljo, 26. t.m., ko bodo zjutraj odprli teden tradicij (27. Brauchtumswoche) s svečano sveto mašo v cerkvi Sv. Jakoba, nakar se bo praznik nadaljeval na trgu pred županstvom z nastopom be-
Ijaških folklornih skupin. Praznovanje bo doseglo višek v soboto, 1. avgusta, s 55. be-Ijaškim Kirchtagom. Obiskovalcem bo spet na voljo program za vse, ki jih zanimajo tradicija, ljudska glasba, ples in zabava. Praznični dan se bo začel ob sedmih zjutraj z vabilom na šagro. Ob desetih bodo na sporedu prvi koncerti raznih krajevnih, državnih in mednarodnih ansamblov na šestih različnih odrih, ki bodo posejani po mestnih ulicah. Koncerti se bodo nadaljevali do prvih popoldanskih ur, nakar se bodo skupine (običajno kakih tri tisoč ljudi) srečale pred evangeličansko cerkvijo. Tu se bodo združile v sprevod, ki bo startal ob 17. uri. Mimohod bo trajal približno poldrugo uro, nakar se bosta začela ples in glasba po šestih mestnih odrih. To bo čas za zabavo, ples, a tudi pokušnjo tipičnekirchtagssuppe (to je kisla juha s smetano, mesom in žafranom s koščkom potice) in dobrega beljaškega piva (zaradi katerega mnogi napačno označujejo Kirchtag kot praznik piva, op. pis.). Opolnoči bodo na vrsti ognjemeti, do treh zjutraj pa bo goste privabljal tudi veiikluna park.
Beljaški prireditelji menijo, da beljaško žegnanje pred-I stavlja željo po življenju in zabavi v družbi ljudi iz vseh koncev Avstrije, Italije, Slovenije, Nemčije in sploh Evrope, za ovrednotenje tradicij in ljudske kulture ter za navezavo novih prijateljskih vezi, ki ne poznajo meja ne narodnosti.
KAM TO VODI?
PROCES PROIZVAJANJA ITALIJANOV V ISTRI IN KVARNERU TEČE NEMOTENO NAPREJ
SLOVENIJA
OSNUTEK NOVEGA ZAKONA
NA POTI REFORME POKOJNINSKEGA IN INVALIDSKEGA ZAVAROVANJA
MILAN GREGORIČ
Na novinarjevo vprašanje, ki je bilo v intervjuju za Primorske novice (12. junija t.l.) postavljeno predsedniku Unije Italijanov (Ul) Giuseppeju Rotavzvezi z domnevnim povečevanjem vpisov v Skupnost Italijanov v zadnjih letih, zlasti v hrvaškem delu Istre, je slednji pritrdil, da se je to res dogajalo, predvsem v letih 1991 in 1992, tako zaradi upanja, da se bodo z vpisom ljudje ognili odhodom na fronto, kot tudi zaradi pričakovanj, da bodo na ta način lažje prišli do dvojnega državljanstva ali italijanske penzije. Pri tem je še dodal, "da so se zaradi teh iluzornih pričakovanj nekatere Skupnosti Italijanov močno povečale ter so se rodile tudi nekatere nove. Zdaj pa, ko so videli resnično stanje stvari, se je veliko teh ljudi umaknilo in zato bodo morali marsikatero skupnost tudi zapreti..." Hkrati pa seje Rota ognil odgovoru na novinarjevo vprašanje, ali se vpisujejo v njihovo skupnost samo Italijani ali tudi Hrvati (in Slovenci ter drugi).
Ob navedenih izjavah bi želel opozoriti, da obstajajo
dokaj verodostojni podatki, ki postavljajo najmanj pod vprašaj navedene trditve, če jih ne celo povsem izpodbijajo. II Piccolo je npr. še sredi leta 1996 (točneje 14. maja) v članku z velikim naslovom “Novih enajst tisoč Italijanov več" zapisal, da se je v zadnjih petih letih (od 1991 naprej) število vpisanih v Ul v Sloveniji in na Hrvaškem povečalo od 22.814 na 33.272, in to po zaslugi domnevnih "na novo vzniklih oz. prebujenih članov". Dodal je še, "da gre za pravi boom novih pristopov k Uni-! ji, ki naj bi sploh še ne bil končan in bi lahko prihodnost prinesla še nova presenečenja." In jih je tudi prinesla, saj je to potrdil sam predsednik Izvršnega odbora Ul Maurizio Tremul, ko je na tiskovni konferenci v Kopru enkrat letos spomladi objavil, da se kar še naprej vpisuje v Ul okrog
3.500 ljudi letno in je tako število vpisanih v Istri in Kvarne-ru že oktobra lani doseglo
36.500 ter bi tako lahko letos pristalo na 40.000, če se bo ta težnja nadaljevala. Na noben način ne moremo torej govoriti o kaki trenutni ali enkratni evforiji vpisov iz začetka devetdesetih let, ampak
gre za dolgoročen pojav, ki očitno ni tako zelo spontan in slučajen, kot gaje želel prikazati Rota. Kdo vse se vpisuje v Ul, pa nam je, nehote, osvetlil tudi nekdanji koprski dopisnik Piccola Alberto Cer-naz, ko je pred leti (7. decembra 1 992) v časopisu zapisal, da so se ob volitvah kandidatov italijanske skupnosti pojavile na njihovih mestnih voliščih tudi "osebe, pripadajoče italijanskemu jeziku in kulturi (ne pa tudi etniji!), ki živijo
v	do včeraj tradicionalno slovenskih krajih, kot so Sv. Anton, Marezige, Šmarje, Dekani, Ellerji, Škofije in celo Komen ter Kobarid. Mislim, da je informacija dovolj zgovorna sama po sebi, zlasti za nas, ki smo doma iz teh krajev in dobro vemo, kdo je v njih živel
i	oz. še živi. Naj pri tem še opozorim, da po novem nimamo več samo čistih pripadnikov italijanske skupnosti, ki uživajo vse pravice, ampak tudi tiste drugorazredne, iz "zadnjega vagona", ki po novi formulaciji pripadajo zgolj "italijanskemu jeziku in kulturi", ne pa tudi "etniji" in ki nimajo npr. volilne pravice znotraj Ul itd. In med njimi je tudi množica povsem dostojnih Slovencev, Hrvatov in drugih ne-italijanov, ki so si, ali iz stiske ali iz koristoljubja, obremeni-
li	vest z moralno vprašljivimi in z osebnim ponižanjem o-bremenjenimi izbirami, to je s samoprekrščevanjem. Seveda ob tihem sostorilstvu Ul.
Gre za znan pojav proizvajanja novih Italijanov, ki je izzval zlasti v hrvaški Istri žolčne polemike in kateremu so se znotraj italijanske skupnosti začele silovito upirati celo posamezne lokalne skupnosti, kot sta bili npr. tista na Reki in v Pulju. Opozicijska skupina Alternativa je javno in direktno obdolžila vodstvo Ul za nekritično sprejemanje novih članov ter mu je vrgla v o-braz celo očitek, "da je s svojo ideološko obremenjenostjo in neracionalno politiko pripomoglo k temu, da se je Italijanska Skupnost znašla obdana s predsodki in celo sovražnostjo." Glede na položaj, ki ga zaseda, in glede na dejstvo, da je bil Rota med pomembnimi protagonisti znotraj radikalnega krila Ul, bi vendarle moral nekaj vedeti o vsem tem, mar ne? Ob verjetnih spontanih pristopih k Ul, mislim, da je na delu tudi povsem konkreten načrt postopne ponovne romanizacije Istre, ki gaje verjetno imela v mislih tudi zunanja ministrica Agnellijeva, ko je ob izteku svojega kratkotrajnega mandata požugala Sloveniji in Hrvaški, da bo Italija že poskrbela, da se skoraj izruvana istrska romanska korenina spet "prime". Čeprav se zavedam tragedije, ki jo je doživela italijanska skupnost po vojni, ter sem bil med tistimi, ki so se razveselili njene revitalizacije v času politične pomladi, moram priznati, da me sedanja dogajanja močnoskrbijo, da mi zaudarjajo po tihem re-vanšu in da si od njih ne obetam nič dobrega ne za Istro ne za njene ljudi.
OMEJITVE PRI PRODAJI NEPREMIČNIN TUJCEM
Državni zbor Slovenije je sprejel pet t.i. zaščitnih zakonov, v katerih je določil omejitve pri pridobivanju lastništva ali pa je prepovedal prodajo nepremičnin tujcem. Gre za nekatere nepremičnine ob obali, to je v Slovenski Istri, v odročnih in geografsko ogroženih krajih ob državnih mejah Slovenije pa za gozdove in druge nepremičnine v Triglavskem narodnem parku. To so skratka vsa tista območja, kjer so krajina in nepremičnine pod posebnim varuštvom in zaščito države.
Sprejeti bo treba še šestnajst zakonov, s čimer bo zaščitna zakonodaja dokončno oblikovana. Načrte zakonov pripravlja posebna skupina, v kateri je petnajst politično neodvisnih strokovnjakov. Delujejo pod vodstvom podpredsednika vlade Marijana Podobnika. Ob tem gre poudariti, da imajo zaščitne zakone, ki varujejo njihove nacionalne koristi s področja nepremičnin, tudi vse države članice EU.
---------M.
OB PETDESETI
OBLETNICI SMRTI
VIRGILA ŠČEKA
Proslava ob obletnici Šče-kove smrti bo potekala v Av-beru. V soboto, 25. julija, bo ob 20. uri pred avbersko cerkvijo svečano odprtje obnovljenega katoliškega doma. Marko yuk bo predstavil razstavo o Ščekovem delu in življenju (ogled razstave je možen 25. in 26. julija). Zborovskemu nastopu pod vodstvom Matjaža Ščeka bo sledila spominska slovesnost na avber-skem pokopališču.
Osrednja slovesnost bo v nedeljo, 26. julija, ob 17. uri pred cerkvijo. Najprej bo slovesna maša, ki jo bo vodil generalni vikar v Kopru msgr. Renato Podberšič; peli bodo združeni kraški cerkveni zbori pod vodstvom Lojzeta Furlana. Nato bo imel Marko Tavčar slavnostni govor o Virgilu Ščeku. Peter Stres bo povezal z veznim tekstom domoljubne pesmi, ki jih bodo peli združeni kraški cerkveni zbori. Mavrični most mladih bo izvedel dramsko uprizoritev Ščekovi h posebnosti.
Virgil Šček se je rodil v Trstu 1. januarja 1889. Oče Jožef je bil doma iz Gradišča pri Vipavi, mati Vincencija pa iz Velikega dola. V duhovnika je bil posvečen 7. julija 1914. Kot prvo je služboval v Trstu pri Sv. Ivanu, nato pri starem sv. Antonu, potem je šel v Lokev na Kras. V letih 1921 -24 je bil državni poslanec v Rimu, nato je v Gorici ustanovil Goriško Mohorjevo družbo. V letih 1927-41 je bil župni u-pravitelj v Avberu, potem pa duhovni pomočnik v Lokvi. Umrl je v Ljubljani 6. julija 1948. Pokopali so ga na av-berskem pokopališču 15. julija 1948.
Slovenska vlada bo parlamentu kmalu predložila osnutek novega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Novi predpisi in merila za upokojevanje bodo sicer bolj strogi in omejevalni v primerjavi s sedanjim zakonom, a jih bodo uvajali postopno, za kar se zavzemajo zlasti sindikati. Poudariti velja, da je preobrazba pokojninskega sistema ena izmed zahtev, ki jih Sloveniji postavlja EZ.
Po novem naj bi polna starost za pridobitev starostne pokojnine pri moških znašala 65, pri ženskah 63 let. Po predlogu iz t.i. bele knjige o pokojninskem sistemu, ki pa jo je vlada umaknila, je bila starost potrebna za upokojevanje pri obeh spolih določena na 65 let. Po novem naj bi se pri ženskah polna starost, potrebna za upokojitev, za vsakega otroka, ki ga je rodila, posvojila, negovala ali vzgajala, znižala za eno leto, za vse otroke skupaj pa največ 3 leta. To ugodnost bo sporazumno z materjo lahko uveljavil tudi oče. Zavarovancem, ki so začeli delati pred osemnajstim letom starosti, bi se starostna meja za upokojitev znižala za toliko, kolikor so bili zavarovani pred 18 letom. Delavci, stari najmanj 58 let in z minimalno pokojninsko dobo, bi se lahko predčasno upokoji-
li,	če bi bili izpolnjeni še neka-
SPOMINSKA MAŠA ZA BRECLJEVE
V	kraju Preluže v gozdu nad cesto, ki pelje iz Gornje Branice proti Braniku, se je v nedeljo, 19. julija, popoldne zbralo tudi letos več kot dvesto ljudi na mestu, kjer so bili poleti 12. julija 1944 kot žrtve revolucije umorjeni štirje člani Brecljeve družine iz Zapuž pri Ajdovščini: oče Jože, hčeri Marica in Angela ter sin Martin. Z Bogomilom Brecljem, župnikom v Nabrežini, vipavskim dekanom Francem Pivkom in domačim župnikom Bogdanom Saksidom je so-maševalo še pet duhovnikov. G. Saksida je v mašnem nagovoru poudaril, kako je za ozdravitev globokih duhovnih ran slovenskega naroda nujno potrebno soočenje z resnico. Zdravljenje pa ni mogoče v ozračju ideologije, ki temelji na neprestanem iskanju in ustvarjanju sovražnikov. Med mašo in po njej so udeleženci vneto prepevali. Mnogi so se približali križu, na katerem so napisane pod imeni žrtev tudi Gregorčičeve besede: "Nikoli narod ne izgine, ki poln kreposti je, vrline." Po končani spominski slovesnosti se je večina prisotnih zadržala v prijateljskem pomenku ob hrastu na jasi pred gozdom.
  ' MB
teri drugi pogoji in bi prejemali pokojnino brez odbitkov.
Starostna meja za upokojitev se ne bi povečala naenkrat, ampak postopno, po šest mesecev na leto, tako da bi moški morali biti stari 65 let šele leta 2012, ženske pa bi se s 63 leti upokojevale šest let kasneje. Ugodnosti za starše bi se uvajale postopno, v vsakem letu po uvedbi reforme za enega otroka le za en mesec. Novi bodo tudi minimalni pogoji upokojitve. Ženske bi se tega lahko starostno upokojile z 38 leti delovne dobe, moški pa s 40 | leti, oba spola pa bi morala biti stara najmanja 58 let. Pri minimalni pokojninski dobi 115 let pa bi tako moški kot ženske morali biti stari najmanj 65 let. V Sloveniji bo tudi povsem nov način odmere pokojnine. Za 15 let delovne dobe naj bi odstotek za odmero starostne pokojnine znašal 32,5%. Za vsako leto pokojninske osnove bi se ta osnova povečala za 1,5%. Pri 40 letih pokojninske dobe bi pokojnina znašala 70%. Vsako leto zavarovanja bi torej povprečno pomenilo 1,75% osnove za odmero starostne pokojnine.
Zaradi novega načina odmere naj bi bile pokojnine leta 12020 realno manjše za 10%, leta 2050 pa že za 34%.
MED SLOVENCI SE
ZNATNO UVELJAVLJA
KABELSKA RTV
Slovenija je gosto prepletena s kabelskimi omrežji za tv in radio. Po nepopolnih podatkih je že okoli 40% slovenskih gospodinjstev priključenih na kabelska omrežja. Gre za približno 250 tisoč gospodinjstev, kar Slovenijo uvršča v sam evropski vrh takoj za državami Beneluxa. Prav tako pa omrežja zagotavljajo visok standard storitev. T.i. o-snovni paket programov se v povprečju giblje med 24 in 40 televizijskimi ter 10 do 20 radijskimi programi.
Zakon o javnih glasilih obvezuje kabelske operaterje, da morajo v svojo redno programsko ponudbo uvrstiti slovenske nacionalne in nekodirane lokalne tv programe. Te programe uvrščajo na kanale, ki jih lahko spremljajo vsi televizijski sprejemniki, tudi najstarejši. Kar zadeva tuje televizijske in radijske programe, zakon določa, da morajo imeti distributerji programov urejene odnose, to je dogovorjene avtorske pravice za prenos teh programov.
Kabelska rtv se hitro uveljavlja tudi na Primorskem, posebej v Novi Gorici in v Slovenski Istri. Kabelsko o-mrežje imajo na primer zgrajeno v Novi Gorici, na Prista-
vi	(Rafutu), Solkanu in Kromberku, Jetos pa bo zgrajeno tudi v Šempetru. (M.)
OB 50-LETNICI CERKLJANSKE TRAGEDIJE (5)
Jaz sem bila pri Piščančevih. Sestra Marta in jaz sva dali nekaj zimske obleke Malki Pirih (s. Erzilija iz Trebenč), naj jo nese za njima. To je bilo 3. februarja. Vrnila se je in povedala, da je tam gori vse zastraženo, zato ni mogla oddati. Slutile smo, da se bo zgodilo najhujše. Zvečer ob 7. uri smo slišale rafal na Lajšah. Onemeli sva in se spogledali. Zaslutili sva, da so jih pobili... Na Ladotovem domu so bili takrat sestra Marta, njegov oče, jaz in mama učiteljice Paa.
Marta Piščančeva je poslala Malko v mlin v Stiske. Ko se je Vračala, je jokala. Ni hotela povedati, zakaj joče. Ladotovoče jo je trdo prijel, naj pove. Izjavila je, da je na trgu v vasi seznam umorjenih. Oče in mati ustreljene učiteljice Pavle Paa sta odšla na vas. Ko sta se vrnila, je oče izjecljal resnico: Ubili so oba. Nato je jokal, hodil gor in dol po sobi ter milo govoril: Ali je mogoče, ali je mogoče?...
Neugotovljenega dne sta prišla dva partizana in zahtevala, naj jima Mici Sluga odpre sobo kaplana Ludvika, češ da je vse njegovo imetje zaplenjeno. Pobrala sta vse, kar jima bo prišlo Prav. Med temi stvarmi je bil tudi kovček italijanskega vojaškega kaplana. S pomočjo kovača sta odprla kovček. Keliha nista vzela ne drugih drobnarij.
Na moje vprašanje: Ali ste kdaj vprašala partizane, kje je vaš brat? je odgovorila: Vsi smo bili tako prestrašeni, da nismo mo-
ziniti niti besede.
Mici Slugova mi je istega dne, 23.1.1991, povedala tudi tole:
Neugotovljenega dne so partizani aretirali precej ljudi v Cerknem in jih odpeljali v vojašnico ob Zapoški (danes v njej tovarna ETA). Med njimi so bili tudi kaplana Sluga in Piščanc ter Marta Piščanc. Nemci so bombardirali Cerkno. Zaporniki so se razpršili. Partizani so jih ujeli pod Trebenčami. Nato so jih zvezane z žico odpeljali 1. novembra 1943 peš mimo pokopališča Pri sv. Jerneju. Šli so v Jagršče. Med potjo je Marta zdrknila pod cesto. Ubila bi se, če ne bi bila z drugimi zvezana. VJagršču so Iih imeli zaprte v šoli. Tam so bili en teden. Skozi okno so gledali gospoda Slavkota Podobnika, kako blagoslavlja grobove.
Mici Slugova, sestra kaplana Ludvika, je umrla 9. januarja 1994. Besedilo je prepisal iz originala Stanko Medvešček v Kromberku 9. maja 1995.
  —"	KONEC
M.
13
ČETRTEK 23. JULIJA 1998
14
ČETRTEK 23. JULIJA 199 8
POTREBA PO PREOBRAZBI MEJNIH PREHODOV
PROGRAM PHARE OMOGOČA IZVAJANJE POMEMBNIH PROJEKTOV NA PRIMORSKEM
MARJAN DROBEZ
V	torek, 14. julija, je skupina izvedencev predstavila študijo o preobrazbi in novi vlogi Mednarodnega mejnega prehoda Vrtojba-Standrež. Ta bo namreč v nekaj letih izgubil sedanjo vlogo obmejnega "čuvarja" prehodov med Slovenijo in Italijo ter se bo posvetil zgolj opravljanju in pospeševanju vseh tistih dejavnosti, ki bodo omogočale nemotene blagovne oz. gospodarske izmenjave med državami. O preobrazbi velikega mejnega prehoda sta žu-
V Novi Gorici sta bila prejšnji teden dva dogodka, ki sta pomembna za sedanje obdobje približevanja Slovenije polnopravnemu članstvu v EZ.
pan Nove Gorice in Gorice, Črtomir Špacapan in Gaeta-no Valenti, podpisala t.i. pismo o nameri. Ta obema deloma mejnega prehoda nalaga tudi finančne obveznosti. Ob tem navajamo, da so v Sloveniji v Mednarodni mejni prehod Vrtojba-Štandrež do-! slej investirali okoli 9,3 mili-
KMETIJSTVO
PO ŽETVI NAJ NE BODO NJIVE PRAZNE
Po žetvi je čas, da strnišča čimprej plitvo preorjemo in pripravimo tla za t.i. strniščne dosevke. Z vključevanjem teh kultur v njivski kolobar omogočimo, da zemljo vse leto prekrivajo rastline. Tako preprečimo izrojevanje tal. Hranilne snovi se manj izpirajo, koreninski ostanki se spreminjajo v humus, korenine pa rahljajo spodnje plasti zemlje. Če sejemo določene kulture, ki jih nato zaorjemo, bomo tla obogatili z organsko snovjo. Pomembno je tudi, da na ta način pridelamo dodatno krmo, ki jo lahko svežo po-kladamo v poznih jesenskih ali zgodnjih spomladanskih mesecih, ko sicer primanjkuje zelene krme, ki bi bila bogata z beljakovinami. Čimprej torej zemljo preorjemo, nakar čimprej sejemo. Da se vrhnja plast zemlje strne, posejane površine povaljamo, s čimer izboljšamo kalitev semena. Vprašanje seveda je, kaj naj sejemo. Čeprav ajda ni več razširjena kultura, je pa lahko zanimiva za naše kraje. Z domačo pridelavo ajde bi na primer v agriturizmih lepo obogatili jedilnik. Ajdovo cvetje je po vrhu primerna paša za čebele, zaradi česar bodo imeli korist tudi čebelarji. Ajda ni zelo zahtevna kultura. Za hektar površine potrebujemo približno 80 kilogramov semena. Če potrebujemo krmo za živino, lahko sejemo krmno repico, krmno kolerabo ali strniščno repo ali pa razne detelje ali trave. Na Krasu so radi sejali t.i. pitnik, to je koruzo, ki so jo pokladali živini. Možnosti je torej veliko. Podobno velja tudi za vrtove, kjer se postopoma praznijo gredice, na katerih je uspevala spomladanska zelenjava. Na te izpraznjene površine, ki jih plitvo obdelamo, lahko sejemo ali presajamo jesensko in zimsko zelenjavo in si tako zagotovimo bogatejši jedilnik za naslednje mesece.
jarde tolarjev. Za njegovo po-
i	polno preobrazbo pa bo potrebno še 16,7 milijarde tolarjev. V Novi Gorici pa je bil v petek, 17. julija, tudi svečan podpis finančnega memoranduma o izvajanju programa Phare Evropske unije o čezmejnem sodelovanju Slovenije z Italijo za letošnje leto. Do-
 p-----------------------------------------
SLOVENIJA
- M
ITALIJA
k	^	/-	s
\ {• -	/	.	^	"	.•	v'Ji -
kument sta podpisala Rado Genorio, namestnik direktorja Službe vlade republike Slovenije za evropske zadeve, in Vincent Piket, namestnik vodje delegacije Evropske komisije (vlade) v Sloveniji. Pri podpisu so bili navzoči tudi slovenski minister za evropske zadeve Igor Bavčar, predstavniki italijanskega veleposlaništva v Sloveniji, nekaj diplomatov iz drugih držav, akreditiranih v Sloveniji, župani primorskih občin, goriški župan Valenti. Podpisnika finančnega memoranduma sta poudarila, da program Phare za čezmejno sodelovanje z Italijo zelo uspešno izvajajo. "Izkoristite možnosti in nove priložnosti, ki jih Sloveniji nudi EZ," je dejal Vincent Piket. Dodal je, daje pri financiranju iz programa Phare pomemben del Slovenije, ki namesto 20 do 30% vrednosti posameznih projektov, kot to določa EZ, dosega že skoraj 47% take vrednosti. Omenjeni program v Sloveniji izvajajo že od leta 1992, močno pa se je raz-! širil leta 1994. Slovenija prejema iz programa Phare za čezmejno sodelovanje z Italijo okoli 4 milijone ekujev letno. Slovenski delež pri financiranju posameznih projektov zagotavljajo iz državnega proračuna oz. iz proračunov občin, kjer program izvajajo.
SPODBUJANJE KMETIJSTVA IN VINOGRADNIŠTVA NA KRASU TER OVREDNOTENJE ANKARANSKEGA ZALIVA
Na tiskovni konferenci, ki je bila po podpisu finančnega memoranduma o izvajanju programa Phare, so minister Igor Bavčar, Rado Genorio in
1	svetovalka slovenske vlade Riana Benko pojasnili podrobnosti o vlogi tega programa pri razvoju obmejnih območij z Italijo, pa tudi o pomoči iz drugih strukturnih skladov EZ, ki jih bo Slovenija začela dobivati morda že v letu 1999.
Trenutno na Primorskem
I	izvajajo 51 raznih projektov iz omenjenega programa v skupni vrednosti okoli 13 mi-
lijonov ekujev, ki sojih uskladili tudi z izvedenci in predstavniki krajevnih ustanov v Italiji. Delovanju programa Phare pa je namenjena tudi nova operativno-tehnična pisarna, ki so jo odprli v gradu Štanjelu ter jo vodi arhitekt Tatjana Rener iz Vipave.
Z denarjem iz programa Phare letos nadaljujejo modernizacijo mejnega prehoda Gorjansko, gradijo čistilni napravi v Ajdovščini in Ilirski Bistrici in izvajajo druge posege za izboljšanje okolja in kakovosti voda. Dobavljena bo nova oprema za Oceanografsko postajo v Piranu, ki bo lahko učinkovito izvajala različne meritve za spremljanje o-nesnaževanja morja v trža-ško-piranskem zalivu, tudi zaradi preventivnega preprečevanja ekoloških katastrof. Na področju kmetijstva izvajajo projekta za napredek kmetijstva in vinogradništva na Krasu in za oživitev alpskih pašni-kovv Posočju. V obeh primerih gre za podporo kmetijstva in turizma. Na področju turizma pa je denar namenjen projektom: urejanju turističnih poti in izboljševanju prometne infrastrukture, obnovi značilnih 45 hiš v petih vaseh v Breginjskem kotu in za izdelavo študije o možnem razvoju Ankaranskega polotoka v smeri turističnega in rekreacijskega centra v zaledju Trsta in Slovenske Istre.
Mednarodni mejni prehod Vrtojba-Štandrež (na sliki) u-sposabljajo za novo vlogo pospeševalca blagovnih in drugih izmenjav med Slovenijo in Italijo ter drugimi državami. Za novo funkcijo tega prehoda, ki je eden največjih na meji med Šlovenijo in Italijo, se zavzemajo novogoriška in gori-ška občina ter službe, ki delujejo na obeh straneh prehoda. Predvidevajo, da bodo pred javnostjo in tujimi investitorji kmalu nastopale pod skupnim imenom Gong, kar naj bi po menilo v eni besedi Gorica in Nova Gorica.
FRUCTAL BO
SKRBEL TUDI
ZA RAZISKAVE
V	KMETIJSTVU
Na zborovanju delničarjev Živilske industrije Fructal v Ajdovščini so ugotovili, da ta velika in pomembna družba slovenske živilsko-pre-delovalne industrije zelo u-spešno posluje. Zaradi tega tudi vrednost njenih delnic v ljubljanski borzi narašča. Iz dobička, doseženega lani, bo družba namenila milijardo tolarjev za nove naložbe. Na zborovanju pa so delničarji sprejeli tudi sklep o razširitvi dejavnosti Fructala. Po novem se bo ta družba u-kvarjala tudi z raziskovanjem
o	potrebah in možnostih razvoja kmetijstva v Vipavski dolini. Kot je predsednica njene uprave in generalna direktorica Fructala Cvetana Rijavec že nekajkrat izjavila, bi Fructal zlasti rad finančno prispeval k povečanju pridelave breskev v Vipavski dolini, ki so ena najbolj pomembnih surovin ajdovske industrije. (M.)
PRIROČNIK O POSLOVANJU Z JUGOSLAVIJO
GABRIJEL DEVETAK
Pred kratkim je Center za mednarodno sodelovanje in razvoj v Ljubljani v sodelovanju s Privrednim pregledom (Poslovni sistem Grmeč) iz Beograda izdal in založil praktično knjigo z naslovom Vaš partner - ZR Jugoslavija. Besedilo o Jugoslaviji sta pripravila Vera Soti in Branko Zugič.
V	prvih poglavjih je predstavljena ZR Jugoslavija (površina, prebivalstvo, politični sistem, strateški cilji države itd.) kakor tudi gospodarska podoba države (struktura BDR banke, zaposlovanje, institucije, privatizacija itd.). Sledi prikaz vključevanja države v integracijske procese, tuja vlaganja, zunanjetrgovinski rezultati in podobno.
Osrednje poglavje obravnava zunanjetrgovinsko po-
slovanje Jugoslavije. Prikazani so oblika mednarodne menjave, kompenzacijski posli, razne olajšave, sejmi in druge poslovne informacije. Zelo praktično pa so podane številne priloge v tej knjigi, ki obravnavajo zakonske in druge predpise pri tujih vlaganjih, transfer dobička, servisne informacije kakor tudi nekaj obrazcev kot npr. obrazec za obračun opravljenega kompenzacijskega posla.
O dvostranskem sodelovanju med Slovenijo in ZRJ sta natisnjeni le dobri dve strani, vključno s tabelo o blagovni menjavi med državama za obdobje 1993-1997. Prav zaradi neurejenih odnosov med državama trpi zlasti blagovna menjava.
V	drugem delu knjige, ki je napisana v srbskem jeziku, pa je predstavljena Slovenija.
Besedila o njej pa so napisali Branko Hvastija, Bojan Zidarič in Darja Žlogar. Tudi v tem delu je predstavljena Slovenija z najpomembnejšimi značilnostmi, nakar sta orisana gospodarska slika države, bilateralno sodelovanje med Slovenijo in ZR Jugoslavijo. Poudarek zasluži zunanjetrgovinsko poslovanje z vsemi najpomembnejšimi informacijami, ki jih potrebujejo poslov neži pri mednarodni menjavi. Zajeto je tudi poslovanje tujcev v Sloveniji in oblike tujih vlaganj. V zaključnem delu pa so še servisne informacije za vsakdanjo prakso in nekaj prilog o zakonodaji, prostih ca rinskih conah itd.
Omenjeni priročnik je Go spodarska zbornica Slovenije prvič uradno predstavila na novosadskem sejmu sredi letošnjega maja. Izredno ugo dne ocene kažejo, da obstaja med gospodarskimi krogi ZRJ veliko zanimanje za po-. slovanje s Slovenijo.
ROLKANJE
MLADINA TRETJA V ITALIJANSKEM POKALU
Križani so osvojili štiri naslove z Ano Košuta, Matejo Paulina, Loren-zom Schirro in Matejo Bogateč (na sliki Kroma).
*
Po zadnji, peti tekmi v reber za italijanski pokal, ki je bila v nedeljo, 19. t.m., v Se-gusinu, je kriško športno društvo osvojilo končno tretje mesto na skupni lestvici. Za to se mora Mladina zahvaliti zlasti štirim svojim mladim tekmovalcem, ki so dokazali svojo premoč v posameznih kategorijah. Med najmlajšimi je tudi tokrat izstopala Ana Košuta, ki je na kilometru dolgi progi prepričljivo premagala vse nasprotnice in tako osvojila končno zmago. Svojo premoč med kadetinjami je potrdila tudi Mateja Paulina, med kadeti pa je klubski dvoboj tokrat pripadel zmagovalcu Erosu Sulliniju, Lorenzu Schirri pa je zadostovalo 5. mesto za osvojitev končne zmage na skupni lestvici. Isto seje med nara-ščajnicami pripetilo Mateji Bogateč: 5. mesto, ki je bilo dovolj za skupno zmago. Med veterani sta bila v Segusinu Mladinina rolkarja Remigio Pin-zani in Enzo Cossaro 2. in 3.
Do konca sezone manjka le še nekaj tekem za državni naslov v različnih zvrsteh. Menda ni potrebno dodajati, da imajo tudi tu rolkarji Mladine odlične možnosti.
-	ERIK DOLHAR
AMATERSKI NOGOMET
JUVENTINA IN SOVODNJE Z NOVIMA TRENERJEMA
Pri štandreški Juventini so po izpadu iz promocijske lige imenovali novega trenerja, 55-letnega Liberta Tomasina iz Gradeža, ki je že treniral Gra-dese, Isonzo, Sangiorgino in druga moštva.
Sovodnje so novega trenerja izbrale še prej, predstavili pa so ga na občnem zboru, na katerem je bil Davorin Pelicon potrjen za predsednika. Gre za Gina Cossara (letnik 1962), ki je na sovodenjski klopi zamenjal Armanda Trenti na. Cossaro ima za seboj zelo uspešno igralsko kariero, saj je nastopal v mladinskih ekipah Udineseja, igral v B lig1 s Tarantom in Barletto, s Trie-
stinopavCI ligi. Predlanskim
je treniral Rudo, lani pa Fin-cantieri.
Glede članske ekipe ni prl' čakovati bistvenih novosti, razen vrnitve v matični klub Marka Florenina, Manuela in Davorina Devetaka ter Diega Fajta. (ED)
PUBLICISTIKA / INTERVJU Z BRANKOM LAKOVIČEM
LETOŠNJI ZBORNIK SLOVENSKEGA ŠPORTA V ITALIJI V ZNAMENJU MALODUŠJA V DRUŠTVIH
ERIK DOLHAR
Časnikar Primorskega dnevnika Branko Lakovič bo konec meseca izdal tretji Zbornik slovenskega športa v Italiji. Predstavil ga bo 3. avgusta najprej na Stadionu 1. maj v Trstu, nato pa še drugod, nedvomno pri kriški Vesni in zgoniškem Krasu ter na Goriškem. S kolegom se je razvil širši intervju, ki se ne omejuje samo na Brankov zadnji trud.
Katere so novosti letošnje izdaje zbornika?
Bistvenih novosti ni. S statističnimi podatki, slikami in besedami sem predvsem želel, da bi prišlo do izraza zlasti vse delo, ki so ga opravila naša društva in predvsem naši športni delavci. Skušal sem se držati prejšnjih izdaj almanaha tudi zato, ker sem uvidel, da po tej poti lahko nadaljujem.
Kateri pa so bili najpomembnejši dosežki zamejskih športnikov v minuli sezoni?
Kot sem zapisal tudi v uvodu k zborniku, smo letos dosegli, v primerjavi s prejšnjima dvema izdajama zbornika, najslabše rezultate, saj ni bilo odmevnih napredovanj. Na platnico (na sliki) sem dal Bor Radensko, ki je prestopila v C2 ligo, Vesno, ki je napredovala v promocijsko nogometno ligo ter žensko namiznoteniško ekipo Krasa, ki je osvojila državni podnaslov.
Omenil bi predvsem evropske naslove Mladininih rolkarjev Davida in Mateje Bogateč ter Poletove kotalka-riceTanje Romano. Mislim, da drugih pomembnejših svetovnih, evropskih in tudi državnih naslovov med posamezniki ni bilo.
Naša društva so imela zadnje čase velike težave s prilagajanjem društvenih statutov novim zakonskim predpisom. So morda te obveznosti onemogočile prireditev večjih manifestacij in masovnih pobud?
Ta fiskalna, a tudi druga vprašanja so vzela vsem društvom nedvomno veliko časa. Tako posamezna društva niso utegnila prirediti vrste Pobud in drugih manifestacij, ki bi jih sicer lahko organizirala. Vsi naši odborniki, ki imajo že tako ali tako veliko dela, so se morali ukvarjati tudi s temi vprašanji. To pa je, kot vsi vemo, izredno zamudno, dolgočasno in naporno. Ali zbornik zaobjema neko točno določeno obdobje?
V zborniku žal ni mogoče zaobjeti vsega. Za določene športne panoge so v almanahu vsi rezultati, lestvice in drugi dosežki. To velja zlasti za nogomet, košarko, odbojko, namizni tenis in druge "zimske" športe, medtem ko za “poletne", kot so plavanje, atletika, rolkanje, kotalkanje 'td., pa žal seveda ni mogoče podati celovite slike sezone. Ze s prvim Almanahom sem odločil, da izberem to pot, ker so nogomet, odbojka, košarka in namizni tenis naši najbolj množični športi.
S tem garaškim delom nekako meriš vsakodnevni utrip zamejskega šporia.
Kakšno je njegovo zdravje?
Poleg finančnih problemov in drugih organizacijskih ! težav s kadri, padcem rojstev in podobnim, sem letos pri zbiranju materiala opazil neko, skoraj bi rekel, malodušje pri naših društvih, ker so lju-
ZBORNIK
IŠKEGA ŠPORTA V ITALIJI
TOMANACCO
DELLO ŠPORT SLOVENO IN ITALIA
Branko Lakovič
dje, ki pri teh delajo, v glavnem vedno isti. Počasi se starajo in so skoraj naveličani, da morajo domala iz dneva v dan žrtvovati družino, ves prosti čas in tudi počitnice za društva.
Ne bi hotel biti prav pesimist. Mislim pa, da moramo dobiti nove prijeme, da spravimo naš šport na zeleno vejo.
Končno pa je vendar prišlo do nekaterih pozitivnih premikov na področju združevanja.
Kaj o tem meniš? Mislim, da je moralo do teh združevanj nujno priti, ker so odborniki že preutrujeni, otrok je malo in zato tudi organizacija šepa. S tem da se združimo, prihranimo ogromno finančnih sredstev, pa tudi manj telovadnic bi lahko uporabljali. Vse skupaj bi tako postalo bolj racionalno in, mislim, tudi koristno za naš šport.
V nogometnem žargonu bi lahko torej zapisali: združevanje-vaški kampanilizem 1-0?
Skoraj bi lahko rekli, da je tako. Kot sem pa omenil, bi bilo zelo lepo, ko bi do združevanja prišlo kot takrat, ko ga nismo potrebovali, ko smo imeli izredno število športnikov, odbornikov itd. Tega pa je danes žal čedalje manj, tako da mislim, da je prava nuja, da pride do združitve.
HOKEJ NA ROLERJIH
POLET KVVINSI IZLOČENI IZ DRŽAVNEGA FINALA
Kakšna smola! Potem ko so Polet Kvvinsi vodili večji del kvalifikacijskega dela prve italijanske divizije (A lige) so se v polfinalnem delu v nedeljo, 19. julija, znašli z zdesetkano ekipo, brez standardnega vratarja Mojmirja Mokorovca, njegovega namestnika Macorja, močnega Fonzarija, hitrega Letice in zvezde ljubljanske Olimpije Jureta Vnuka.
a
M
a
*
FOTO KROMA
V takih pogojih so vseeno v prvem srečanju v Ap-pianu premagali šibko Parmo z 12-3 (Kos 4 goli, Rušanov 3, M. Medeot 2, Samo Kokorovec, D. Medeot in Poloni 1), pred najboljšo ekipo B lige hokeja na ledu, domačo postavo Epana pa so morali položiti orožje (6-
5. Kos in M. Medeot 2, Rušanov 1), tako da so zaenkrat izločeni iz finalnega dela. Obstaja pa še kanček možnosti, da bi se finala vendar udeležili, ker naj bi se mu prav Appiano odpovedal zaradi drugih obveznosti.
——ED
AVTOMOBILIZEM
ALBERT ZENIC VEDNO BOLJŠI
Prve točke v srednjeevropski Formuli 3.
Konec junija je zamejski pilot doma s Cola Albert Zenic nastopil v Brnu na Moravskem na dveh dirkah srednjeevropskega prvenstva v Formuli 3, ki sta veljali tudi za avstrijsko prvenstvo. Na prvi se je Albert uvrstil na 12. mesto, medtem ko je bil na lestvici avstrijskega prvenstva 5. Na koncu druge dirke pa je zasedel skupno 8. mesto in tako osvojil prve 3 točke za srednjeevropsko prvenstvo. V dirki za avstrijsko prvenstvo pa se je uvrstil na 4. mesto. V tem prvenstvu je trenutno prav tako četrti na skupni lestvici.
Prihodnjič bo Zenič nastopil na “domačem" dirkališču na Grobniku nad Opatijo od 28. do 30. avgusta; prepičan je, da mu bo šlo še bolje, saj progo dobro pozna.
■ ED
JADRANJE
MARINA PICULIN (CUPA) OSVOJILA TROFEJO TOPOLINO V SESLJANU
Konec tedna je v Sesljanu kar mrgolelo otrok in njihovih spremljevalcev, ki so predvsem s kombiji prišli iz vse Italije na 11. trofejo Topolino. Ob ugodnih vremenskih razmerah seje vse začelo v soboto, 18. t.m., v Sesljanskem zalivu. Trofejo je priredilo sesljansko jadralno društvo Pietas Julia. Dve regati so izvedli prvi dan, dve pa v nedeljo kljub brezvetrju. Že po prvem dnevu regatiranja so bili najbolj zadovoljni pri domači Čupi, saj si je njihova jadralka Marina Piculin (na mali sliki) z enim prvim in enim drugim mestom priborila prvo mesto na začasni le-
stvici. Z odličnimi starti in spretnimi potezami je bila stalno med vodilnimi, ogrožala sta jo le dva fantka z Gardskega jezera. Zastavico Čupe sta branila še Sandi Šuc in Tomaž Legiša, ki pa sta imela malo smole, tako da se nista uspela uvrstiti med najboljše. Piculinovaje na dveh nedeljskih regatah dokazala, da zna tudi taktizirati, štediti z močmi in nadzirati sotekmovalce, ki bi lahko ogrožali njeno zmago. Uspelo ji je, tako da je lahko presrečna in v ponos svojemu društvu dvignila k nebu pokal zmagovalke!
■7.Tyrm
JADRAN: "MANDI", DEAN!
Prvi Jadranov playmaker Dean Oberdan (na sliki, letnik 1972, visok 185 cm) in zadnja leta pravi zastavonoša "zamejske reprezentance" se seli iz C lige k videmskemu B1-ligašu Bernardi.
Vest sta nam potrdila tako Dean sam (dejal nam je, da je pogodbo že podpisal) kot predsednik Jadrana Stojan Kafol, ki je "odvezo" igralca podpisal v ponedeljek, 20. t.m. Društvi sta se zmenili za enoletno posojilo z denarno odškodnino, s tem da bo imel Videm na koncu prihodnje sezone kot prvi možnost, da Oberdana dokončno odkupi.
Kafol nam je izrazil zaskrbljenost nad dejstvom, da so nekateri Jadranovci želeli o-pustiti igranje na določenem nivoju, tako da se je združenje znašlo v precepu oz. pred izbiro dveh poti. O tem se je vodstvo Jadrana pogovarjalo z igralci na izrednem sestanku v torek, 21. t.m.
Na njem so vsi igralci potrdili svojo zvestobo Jadranu, nekateri pa se niso želeli obvezati, da bodo prisot-
ni na vseh štirih tedenskih treningih, kot to zahteva Ja-dranovo vodstvo. Kaže, da je varianta popolne pomladitve članske ekipe, kar bi skoraj neizbežno vodilo v izpad Jadrana iz C lige, že odpadla. Druga možnost pa bi bila, da po odhodu Oberdana ekipa to vrzel napolni s kakim drugim igralcem, verjetno iz vrst Don Bosca, od koder bi v zameno za Jadranov-ca Kristjana Areno (ki bi šel iz Čedada k salezijancem, le če bi mu priskrbeli delo) dobili dva igralca. Kristjan sam nam je povedal, da bi se v primeru, da ga pri Don Boscu ne bi zaposlili, vsekakor vrnil k Jadranu.
Vse pa je še precej nejasno, tako da bo treba za dokončno postavo novega Jadrana NTKB še malo počakati. ----------ED
Mlada članica jadralnega kluba je bila po štirih regatah najboljša med stotimi tekmovalci razreda optimist iz vse Italije.
FOTO KROMA
15
ČETRTEK 23. JULIJA 1 998
Z NOVIM GLASOM PO SVETU
Sliki levo:
udeleženci
potovanja
pred
mogočnim slavolokom zmage v Bruslju; značilne hiše s stopničastimi pročelji ob kanalu v Amsterdam u
ČETRTEK 23. JULIJA
m e vrsto let prireja Novi glas, prej Katoliški glas, večdnevna potovanja po Evropi in izven nje. Letos sta bili na programu Holandska, pravilneje Nizozemska, in Belgija, kot je bilo zaželeno na lanskem potovanju po Siciliji. Tudi letos je izlet pod skrbnim vodstvom dr. Jožeta Markuže zelo dobro uspel. Trajal je šest dni, od 6. do 11. julija. Udeležili smo se ga Goričani, Tržačani in iz Novogoriške. Avtobus nas je popeljal na beneško letališče. V popoldanskih urah je letalo pristalo na letališču Schiphol v Am-
smo se v ribiškem mestu Volendam, ki je edini katoliški kraj na Holandskem, zgrajen na dolgem jezu in znan po jeguljah. Pozneje smo obiskali bogato sirarno, kjer si lahko kupiš različne vrste sira. Holandska je znana tudi po ribolovu, kmetijstvu in vrtnarstvu, zato pri obedih nam ni manjkalo zelenjave in krompirja. V Amsterdamu smo se zvečer peljali z motornim čolnom po kanalih, v teh odsevajo palače različnih oblik in stilov. Še se vidi, da je bilo nekoč mesto obdano z obzidjem in obrambnimi stolpi. Nasled-
S POTOVANJA IN BELGIJI
sterdamu. Čeprav vreme ni bilo najboljše, smo s pomočjo vodičke Ellen opravili kratek ogled mesta in bili deležni splošne razlage o mestnih značilnostih. Nastanili so nas v Amsterdamu v hotelu blizu glavnega trga, ki mu je ime Damplein. Beseda dam pomeni jez, saj so na Holandskem zaradi znatne količine vode morali zgraditi mnogo jezov in kraji so dobili ime po njih, npr. Amsterdam (jez na reki Amstel), Rotterdam, Volendam itd. Na trgu se dviga 22 m visoki obelisk, zgrajen v spomin padlim v 2. svetovni vojni. Tu lahko vidimo poleg protestantske cerkve, danes muzeja, tudi mogočno kraljevo palačo, nekoč občino.
HOLANDSKA, DEŽELA MLINOV NA VETER IN CVETJA
Nizozemsko obdaja na severu in zahodu Severno morje. Zemlja je večinoma nižinska, griči segajo le do 300 m višine. Dve petini ozemlja je pod morsko gladino, od morja pa ga ločijo naravni obrambni nasipi - dune. Da bi Holandci zavarovali obdelano zemljo in povečali njeno površino, so se stoletja borili proti morskim in rečnim vodam. To jim je uspelo s tehniko "polderjev11. Pol-derje z nasipi in osuševanjem pridobljena zemlja. Ozemlje v obliki trikotnika obdajo z jarkom in jezom; jez zgradijo iz zemlje izkopanega jarka, potem izsušijo zemljo s črpalkami, kijih poganjajo mlini. Stari mlini prispevajo k slikovitosti dežele.
Že prvi dan nas je Amsterdam presenetil s svojimi stavbami v posebnem slogu, s kanali, steklenimi palačami in parki. Drugega dne nas je pozdravil 150 m visok Rembrandtov stolp, katerega žaromet sveti ponoči. Najprej smo obiskali delavnico, v kateri brusijo in prodajajo diamante, nato se peljali v kraj, kjer je velikansko področje dražbe oz. trgovine cvetja Aalsmeer, največje od sedmih takih dražb. Pred stavbo je polno gredic z različnim cvetjem; na njeni strehi je parkirišče za 4500 avtov. Razstavišče je na površini, ki bi obsegala 120 nogometnih igrišč. Tu trgovci sklepajo vsakodnevne kupne pogodbe in naročajo količine cvetja prek aparatov, povezanih s stenskimi urami in kompjuterji. Tu lahko vidiš na tisoče vozičkov vsakovrstnih cvetlic. Vrnili smo se v Amsterdam. Tu so stavbe z večjimi okni in zelo ozkimi glavnimi vrati; okna so velika zato, da dobijo stanovanja več svetlobe; vrata pa so ozka, ker za široka mora plačati lastnik višji davek. Pročelja so stopničasta v obliki priramide. Ogledali smo si znameniti muzej Rijks-museum, ki je eden največjih in najbogatejših na svetu, pomemben zlasti za holandsko umetnost (Vermeer, Rembrandt, Van . Dijck...). Nekateri smo tudi obiskali muzej genialnega umetnika Vincenta van Gogha, ki je sicer svoja najpomembnejša dela naslikal v Franciji (Auver sur Oise), kjer je tudi pokopan; muzej hrani nad 230 najdragocenejših slik in 500 risb. Na sprehodu po mestu smo videli hišo Rembrandta, Ane Frank in katoliško cerkev. Holandci so namreč po večini protestantje.
Tretjega dne je bilo na programu potovanje proti severu. Z avtobusom smo se vozili tudi skozi tunel nekaj metrov pod vodo. Pred nami seje spet prikazala tipična holandska pokrajina: značilne kmečke hiše, zeleni travniki, na katerih se pasejo krave in ovce, ter veliki mlini. Med potjo smo si ogledali tovarno cokel, to je značilno holandsko leseno obuvalo. Peljali smo se mimo krajev Marken, Monnikendam, Volendam, Edam; na vzhodu se razteza jezero Ljssel Meer s sladko vodo, ob njem izsušeni polderji, na zahodu pa obliva deželo Severno morje. Po daljši vožnji smo dospeli do velikanskega, 30 km dolgega in 90 m širokega nasipa, ki povezuje s široko avtocestozahodno Holandsko s Frizijo in loči Severno morje od jezera. Nasip preprečuje poplave. Na njem so zapornice za morski promet. Kljub močnemu vetru in mrazu smo se povzpeli na razgledno točko in občudovali, kaj je človek naredil, da je ostal na svoji zemlji. Nepozaben je pogled na široko avtocesto in Severno morje. Delavnost in podjetnost Holandcev sta nam lahko za zgled! Holandci so morali zgraditi velikanske pregrade (Deltaplan) tudi na zahodni obali v provinci Zeeland, ko je silna poplava terjala leta 1953 skoraj 2000 mrtvih. Ustavili
PO HOLANDSKI
njega dne smo pustili za sabo Amsterdam in odpotovali proti jugu v druga nizozemska mesta. Prek polderjev, mimo mlinov, polj, ki sojih spomladi prekrivali raznobarvni tulipani, smo prišli v Delft, eno najpomembnejših mest zaradi zgodovinskih spomenikov, grobnice kraljeve družine in keramičnih izdelkov, zlasti modre barve. Tu smo spoznali zgodovinski razvoj države do sedanje ustavne kraljevine. V Haagu, ki smo ga nato obiskali, je sedež vlade, parlamenta in dvora kraljice Beatrike, čeprav ni to glavno mesto. Ustavili smo se tudi pred mogočno stavbo haaškega mednarodnega sodišča, t.i. palače miru, kjer sodijo nekaterim krivcem balkanske morije. To mesto, ki letos obhaja 750-letnico obstoja, je moderno, elegantno, krasijo ga parki, muzeji, lepe palače, sedeži mednarodnih u-stanov in veleposlaništev. Dolgi obalni pas s kopališči v haaškem predmestju Scheveningen privablja letoviščarje. Tudi mi smo se tu okrepčali in se dotaknili mrzle vode Severnega morja. Nato smo pripotovali v Rotterdam, največje svetovno pristanišče (dolgo 30 km), drugo mesto na Nizozemskem, kije nastalo ob Novi Mozi leta 1830 po proglasitvi neodvisnosti. Do tal porušeno med 2. svetovno vojno, je bilo zgrajeno po modernih arhitektonskih kriterijih. Značilni so mostovi (npr. Labodjev). Promet ne predstavlja problemov, ker vlaki in metroji tečejo pod mestom. Zapustili smo za sabo slikovito Holandsko in nadaljevali pot proti Belgiji.
BELGIJA, DEŽELA MOGOČNIH PALAČ IN GRADOV
Med vožnjo po belgijskem ozemlju se nam je najprej prikazal Antvverpen, industrijsko, trgovsko in kulturno središče ter glavno pristanišče ob Scheldi. Zvečer smo prispeli v milijonski Bruselj. Že predmestje nas je prevzelo s svojimi parki. Mesto, zgrajeno na sedmih gričih, pod vplivom pariške arhitekture že iz Napoleonove dobe, krasijo mogočne palače, muzeji, vrtovi in drevoredi. Peljali smo se mimo kraljeve palače v Laeknu, parka, poraščenega s čudovitim cvetjem, in spomenika kralja Leopolda I. ter cerkve z grobnicami članov kraljeve rodbine. Dva dni smo prenočili v Bruslju, v krasnem hotelu sredi mesta nedaleč od veličastnega glavnega trga Grand' Plače, ki upravičeno sodi med najlepše v Evropi. Ob straneh skoraj pravilnega pravokotnika se na trgu dvigajo palače iz različnih obdobij, a vse z značilnostmi renesančnega sloga s prvinami flamske umetnosti. V Bruslju govorijo ljudje francoščino, v okolici pa flamščino, podobno holandščini. Po veri so katoličani. Ustavili smo se pred Sodno palačo, kraljevim dvorom, si ogledali cerkev sv. Mihaela in Gudule ter se vozili mimo palače EZ in drugih ustanov.
Šli smo tudi na izlet v zahodno Flandrijo. V mestu Bruges, imenovanem flandrske Benetke, smo si ogledali cerkev Naše Gospe, v kateri hranijo tudi Michelangelov kipec Marije z Detetom. Značilni za to mesto so najstarejša cerkev sv. Odrešenika, prelepi romantični kotički, Jezero ljubezni in čudovit trg, ki ga krasijo gotske stavbe s stopničastimi, raznobarvnimi pročelji. Nepozabna je vožnja po kanalih. Vzhodno od Brugesa leži na otokih in ob sotočju dveh rek mesto Gand, znano po umetnosti, kulturi in tudi gospodarstvu, saj je drugo belgijsko pristanišče. Obiskali smo dragoceno gotsko cerkev sv. Bavona. Zvečer so trije duhovniki, Jože Markuža, Janez Lapanja in Stanko Medvešček, somaševali v baročni cerkvi blizu hotela in se spomnili na g. Juraka, kije več let vodil nepozabne izlete Katoliškega glasa. Zadnjega dne smo pri Waterlooju obudili spomin na poslednjo Napoleonovo bitko in poraz. Po ogledu še drugih zanimivosti Bruslja, kot sta Slavolok zmage in Atomium, smo zapustili Belgijo in odpotovali proti Amsterdamu na letališče ter se ponoči vrnili domov.
Potovanje je potekalo v prijetnem in živahnem vzdušju, saj je bila to lepa priložnost za izmenjavo mnenj in pogledov pred toliko zanimivostmi, v avtobusu pa je vsak dan donela slovenska pesem pod vodstvom Stanka Medveščka. Bilo je zanimivo tudi za tiste, ki so te kraje že prej obiskali. Marsikaj, kar se nam je zdelo znano, smo tokrat videli v novi luči. Udeleženci se zato iskreno zahvaljujejo vodstvu izleta in uredništvu Novega glasa. ----------EPD
Izletniki pred cerkvijo sv. Mihaela in Gudule v Bruslju. Ta je za Bruselj kot Notre Dame za Pariz.
Mlini: mlini poganjajo črpalke, ki izsušujejo zemljo. Mlinov je bilo nekoč (v 17. in 18. stoletju) nad desettisoč, danes pa jih je le nekaj desetin. Namesto njih uporabljajo električne motorje.
Za slike se zahvaljujemo dr. Damjanu Paulinu in dr. Emilu Devetaku.
Stavba mednarodnega sodišča v Haagu, t.i. Palača miru