P. bB b.
3Jaš fe
kulturno -politično glasilo
Izžrebana je bila naslednja številka
2311
pri zavarovalnici
plniltz \J. \/. a.
(Glej podrobno objavo na str. 4)
		
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt		Izhaja v Celovcu — Erschemungsort Klagenfurt
LETO XIV./ŠTEVILKA 25
CELOVEC, DNE 23. JUNIJA 1966
CENA 2.- ŠILINGA
Velik s
Gaulla v Moskvi
Francoski predsednik general de Ganile je v ponedeljek prispel na dvanajstdnevni državni obisk v Sovjetsko zvezo. V Moskvi so se na ta obisk zelo skrbno pripravili. Sprejeli so ga tako svečano kot še nobenega drugega državnika zahodnega sveta. Na vnu-kovskem letališču v Moskvi so ga sprejeli in pozdravili najvišji sovjetski voditelji: sovjetski državni predsednik Podgorni, ministrski predsednik Kosigin, obrambni minister Malinovski in pa celotni diplomatski zbor. Najmanj pol milijona Moskovčanov pa se je zbralo na vseh cestah, kjer se je peljal de Ganile, v gostem špalirju in ga prisrčno pozdravljalo.
Takoj 'po pozdravu je šel de Ganile k zbranim sovjetskim ministrom in k 90 v Kremlju op o 1 nom Ocenim veleposlanikom nasproti, ter vsakega posamič pozdravil. Za vsakega je imel prijazno besedo, posebno za oba kozmonavta Gagarina in Leonova.
Oddelek sovjetskih reaktivnih letal je predsednikovo letalo, s trikoloro okrašeno »Caravelle«, pričakovalo že na meji Sovjetske zveze in ga spremilo do Moskve. Letališče Vnukovo je bilo olepšano s francoskimi in sovjetskimi zastavami, častna četa je bila postrojena, in ko je de Gaulle izstopil iz letala, ga je prisrčno pozdravil sovjetski državni predsednik. Ta je v svojem pozdravnem govoru opozoril na to, da se je od leta 1944, ko je de Gaulle prvič in zadnjič med drugo svetovno vojno obiskal Sovjetsko zvezo, v Evropi mnogo spremenilo. Kremelj pripisuje pogovorom z »rešiteljem velike in za narodno neodvisnost boreče se Francije« velik pomen. Sovjetska zveza sprejema velikega francoskega voditelja proti Hitlerjevi koaliciji z močnimi čustvi prijateljstva. Vsa vprašanja hočemo razpravljati odkritosrčno in z vsem realizmom.
De Gaulle se je najprej, zahvalil za povabilo, nato pa je dodal, da mu je s tem dana priložnost pobliže spoznati Sovjetsko zvezo. Vidno ganjen je francoska predsednik dejal, da ne samo francosko' in sovjetsko ljudstvo, marveč ves 'svet nestrpno pričakuje od njegovega obiska daljnosežne posledice me samo za odnose v Evropi, temveč itudi ,za mir na svetu. Med viharnim pozdravljanjem velikanske množice ljudstva je de Gaulle zaklical v ruskem jeziku: »Po meni pozdravlja francosko ljudstvo veliko isovjetsko ljudstvo. Naj živi veliko 'sovjetsko ljudstvo, naj živi, Rusija!«
Ob 14. uri po srednjeevropskem času je de Gaulle prispel na vnuka viško letališče.
N a vsej' 40 kilometrov dolgi poti do Krem-Ija, na obeh straneh te, se je zbralo preko 500.000 Moskovčanov, ki so z zastavicami in robci pozdravljali visokega gosta, je de Gaulle stal zraven Podgornega v čisto novi sovjetski luksuzni limuzini.
Po 'dvodnevnem bivanju v Moskvi, med katerim so 'bili ha programu deseturni po-lioni pogovori z Brežnjevom, Koisiginom in Podigorniim kakor tudi druge protokolarne manifestacije, je krenil de Gaulle na potovanje po državi.
Zvedelo se je, da so v de Gatullov program idvanajisitdnevnega obiska v Sovjetski zvezi vključili nekaj stvari, ki so prava senzacija. Francoski predsednik bo prvi tujec, ki bo videl sovjetski kozmodrom (izstrelišče vesoljskih ladij in raket). Ta nezaslišana izjema bo' na sporedu v soboto, 25. junija, po obisku v Novosibirsku. Na kozmodrom bosta šla samo de Gaulle in njegov sin ter morda še Couve de Murville. Naslednji dan bo na sporedu druga senzacija — sv. maša v francoski cerkvi v Leningradu. Tudi to je prvi podoben primer v petdese-'tih letih obstoja sovjetske države. Vse to seveda samo dokazuje, kako izreden pomen pripisuje Sovjetska zveza sedanjemu obisku, ne nazadnje tudi, da si od njega precej obeta.
Uradni obisk iz Slovenije na Koroškem
V	torek, dne 21. junija in v sredo, dne 22. junija 1966, je obiskal Koroško predsednik Izvršnega sveta Slovenije Janko Smole, ki je s tem vrnil obisk koroškega deželnega glavarja Sime. Predsednika Smoleta sta pozdravila na avstrijsko-jugoslovanski meji na Ljubelju deželni podglavar dr. Kerstnig in 'dvorni svetnik dr. Ldbemveim, navzoči pa so bili tudi jugoslovanski generalni konzul v Celovcu Pirkovič ter konzul Jeglič.
V	spremstvu predsednika Smoleta so bili: podpredsednik 'izvršnega sveta Beno Zupančič, član republiškega izvršnega sveta Viktor Repič, republiški tajnik dr. Ivo Murko in šef kabineta Zvonimir Zalar.
V	iprostorih koroške deželne vlade v Celovcu sta izrekla deželni glavar in njegova soproga gostom iz Slovenije dobrodošlico. V svojem govoru je izrazil deželni glavar veselje nad prOtiobiskom predsednika Smoleta in njegove gospe. Izrazil je hkrati upanje, da bi se stiki, ki obstajajo s sosedno deželo, nadaljevali preko okvira kulturne izmenjave.
Predsednik Smole se je zahvalil za prijazni spre jem in ugotovil, da se v prisrčnem gostoljubju zrcalijo dobri sosedski odnosi med Slovenijo in Koroško. Izrazil je prepričanje, da bi mogli malenkostne težave, ki se pojavljajo 'tu din tam ali ki še obstajajo, premostiti.
Z gosti, iz Slovenije so se razvili nato v zrcalni dvorani deželne vlade pogovori o vprašanjih, ki zadevajo obe deželi. Deželni glavar je uvodoma naglasil važnost teh razgovorov, ki naj; bi služili iza poglobitev dosedanjih odnosov. Izrazil je upanje, da bi razširili tudi izmenjavo na področju radia. Tako iso n. pr. v načrtu skupne oddaje med postajami Ljubljano, Trstom in Celovcem.
Nakazane pa so bile še druge možnosti intenzivnega medsebojnega sodelovanja.
Predsednik Smole je izjavil, da naj bi strokovnjaki različnih področij Koroške navezali stike z gospodarskimi in kulturnimi ustanovami Slovenije. V tej zvezi je poudaril predsednik važnost tujskega prome-
Vietuamske volitve
Volitev v Vietnamu seveda ne smemo primerjati z volitvami v drugih državah, ki imajo že nekaj skušnje v praksi svobodne demokracije. Ce bo tam prišlo do volitev, ne bodo v nobenem pogledu podobne ameriškim ali angleškim. V tehničnem pogledu bo tam narejeno gotovo toliko napak in prestopkov, da bi jim lahko spodbijal veljavnost vsak propali kandidat z velikim uspehom.
Na važnost volivnega postopka opozarjajo dalje tudi debate v Washingtonu, javne in zasebne. Velika večina političnih ljudi dvomi, da bi se v tako kratkem času dale izvesti volitve tudi pri najboljši volji vseh prizadetih: Kyjeve vlade, vseh strank, vseh kandidatov, pa tudi vseh nasprotnikov volitev, na primer partizanov. Cim bolj je treba premišljevati in delati načrte za tehnične podobnosti v volivnem postopku, tem bolj stopijo pred oči težave, ki jih ne moreš premostiti kar čez noč. Zato se ne da oporekati stališču generala Kyja, da volitve ne morejo biti pred pozno jesenjo, čeprav to stališče izvira iz nagibov, ki še niso čisto jasni in zato morda tudi sumljivi.
V Vietnamu so že imeli parkrat volitve, ta pojav torej ni neznan vietnamskim kmetom in delavcem. Tudi takrat so nastopile stranke, če jih smemo tako imenovati. Ker so bile prikrojene političnemu položaju, so obstajale praviloma iz pristašev posameznih kandidatov, navadno lokalnih gospodarskih veljakov, še večkrat so pa stranke predstavljala večja ali manjša plemena. Kdor je v plemenu kaj pomenil, je kandidiral m bil izvoljen. O kakšni splošni narodni stranki, ki bi imela trajen značaj, ni bilo niti govora. Šele izvoljeni poslanci so tvorili parlamentarne bloke, ki so pa ravno tako hitro razpadli, kot so nastali. Bili so ustvarjeni le za potrebe vodilnih politikov. Ta politični sistem je začel podirati pokojni diktator Diem, ki je ukrotil plemenske poglavarje in razgnal plemenske oborožene sile. Za Diemom so prišle politične zmešnjave.
Po Diemovem padcu je začelo kliti politično življenje, toda bilo je in je še zmeraj omejeno le na mesta in industrijske ter prometne kraje. Pri tem se ni rodila nobena stranka s političnim programom. Ker torej pravih političnih strank v Vietnamu ni, je naloga, da organizirajo neke vrste nadomestek, padla na razne verske skupnosti, največ na budiste in katoličane, vendar pa njihove politične organizacije niso popolnoma odvisne od cerkvene hierarhije. To se vidi že na sestavi vodstva teh, recimo, političnih strank. Katoliške politične skupine vodijo navadni duhovniki, največ begunci iz Severnega vietnama, budistične pa navadni menihi. Kakšno ime bi dali tem nadomestkom? Samo v redkih slučajih si nadomestki pripisujejo vlogo političnih strank. Morda je največ takih teženj pri nekatoliča-nih. Ni jih pa pri budistih, kajti njihove uradne organizacije naravnost odklanjajo sodelovanje v političnih akcijah, kot so volitve, ali političnih organih, kot je vlada. To pa jih ne moti, da ne bi postavljali političnih zahtev. Skratka: vse politične organizacije, ki so kakorkoli povezane z verskimi skupnostmi, hočejo samo vpliv na politiko, nočejo pa nositi odgovornost za politične akte. Na prvi pogled bi se dalo zaključiti, da se nameravanih volitev same ne bodo udeležile in da bodo le podpirale tiste stranke in kandidate, ki jih bodo smatrale „za naše”. Ni pa to že pribito. Si še lahko premislijo, to bo pokazala šele bodočnost.
Katoličani se delijo v dve skupini, ki se med seboj ne koljeta, nista pa povezani v politično stranko.
Zmešnjava je pa na budistični strani. Zdaj so najbolj glasni pristaši, ki jih vodijo menihi s Tri Quangom in Tham Chattom na čelu. Do sedaj so samo pokazali, da znajo dobro organizirati demonstracije, izgrede in nemire. Uspehe so dosegli radi tega, ker se v take posle ne mešajo ostale budistične struje, ki so številčno veliko močnejše od, recimo, redovniških. Do sedaj so našteli pet takih budističnih skupin, ki se nočejo pokoriti Tri Quangu in Tam Chauu. Ako bi se družile, bi bil to najmočnejši volivni blok v deželi.
Za simpatije teh pet skupin se že sedaj vršijo zakulisni boji, ki so vanje gotovo vmešani tudi politični uradi ameriške vietnamske misije. Nekateri trdijo, da bi bilo v interesu ameriške politike, ako bi se teh pet skupin povezalo z zmernim delom katoliških volivcev in nekaterimi saigonskimi poli-
tičnimi skupinami, ki pa na deželi dosti ne pomenijo. To bi dalo solidno podlago za prvo civilno vlado.
Načrt najbrž ni slab, krije pa v sebi veliko nevarnost: Tri Quang in njegovi pristaši hočejo pri volitvah na vsak način zmagati. Ako bi videli, da nimajo na svoji strani ostalih budističnih skupin in struj, bi se v cilju, da zmagajo, povezali, če treba, tudi s partizani. Tri Quang je namreč prepričan, da je njegov budizem močnejši od komunizma Ho-Či-Minha, da mu torej politična podpora vietnamskih komunistov ne more nič škodovati. Bil je opozorjen na nevarno igro, ki bi jo igral, ako se spusti
v tako pustolovščino, pa je preveč zaslepljen v svoj prav.
Tri-Quangova taktika bi dala partizanom srečo, ki bi nanjo niti misliti ne smeli: ker bodo uradno nasprotovali volitvam in se jih ne bodo mogli udeležiti. V očeh saigonske vlade so namreč navadni uporniki, ki nimajo pobtičnih pravic, Tri Quang bi jim dal priliko, da postavijo svoje kandidate v stranki, ki bo morda dobila večino v vietnamskem parlamentu.
Niti najbolj zagrizen sqpotnik ne bi vietnamskim komunistom mogel izmisliti lepše prilike za „viet-namsko pot v socializem”.
OBJAVA
Državne gimnazije za Slovence
Sprejemni izpiti za 1. razred bodo 9. julija 1966, ob 8. uri. Učence prijavite ali ustno v šolski pisarni ali pa pismeno na naslov: Direktion des Bundesgymnasiums fiir Slowenen in Klagenfurt, Lerchenfeld-straBe 22, do 1. julija 1966.
Za prijavo so potrebni dokumenti: rojstni list, dokaz avstrijskega državljanstva in na dan izpita zadnje spričevalo, katerega bodo učenci dobili na dosedanji šoli 8. julija 1966. Popis učenca pošlje šola direktno na gimnazijo. Pri izpitu bodo učenci vprašani v slovenščini, nemščini in računstvu in sicer iz snovi, katera je predpisana za četrto šolsko stopnjo.
Glede sprejema v višji razred pa je potreben razgovor z ravnateljem.
Ravnateljstvo
ta in zaposlitev jugoslovanske delovne moči v Avstriji.
Nato so številni .izvedenci zavzeli stališče do načetih vprašanj. Namestnik deželnega glavarja Ing. Thomas Truppe je spregovoril o cestnih zadevah, o gospodarskih odnosih in ‘možnosti pojačitve teh pa je govoril predsednik Koroške trgovske zbornice, dipl. inž. Pfrimer, o gospodarskih stikih v okviru avstrijskega lesnega sejma pa podžupan mesta Celovec Novak. Vprašanje 'tujskega prometa je orisal predsednik tujsko-prometne zveze Vallon. Do tujsko-promet-niih 'tehničnih vprašanj je zavzel stališče dr. Pogatschnig, deželni iposlanec Luibas pa k problemu obmejnega prometa. Podglavar dr. Kerstnig je izrazil željo športnikov po tesnejši poglobitvi ma športnem torišču. O kulturnih stikih med obema deželama pa j e spregovoril tudi iše vodij a koroškega kulturnega referata 'dr. Polley. Izrazil je pobudo, da bi razširili kulturno' izmenjavo tudi na dramsko področje.
V torek zvečer je priredil deželni glavar Sima v prostorih hotela Mdssladier v Vrbi gostom na čast sprejem, katerega se je udeležila vrsta uglednih osebnosti iz političnega, kulturnega ter gospodarskega življenja Koroške. Ob tej priliki je bila tako s strani deželnega glavarja kot s strani predsednika vlade poudarjena naloga, ki pripada glede dagradnje dobrih sosedskih odnosov med Koroško in Slovenijo ter Avstrijo in Jugoslavijo slovenski manjšini v deželi. Vsled tega je bilo le naravno, ako sta bila na sprejem v Vibi vabljena tudi predstavnika obeh slovenskih organizacij na Koroškem.
Naslednji: dan so si ogledali gostje iz Slovenije še vrsto gospodarskih in kulturnih ustanov dežele. Imeli pa so tudi priliko spoznati lepoto koroške dežele.
Brezdvomno pomeni 'tudi ta obisk iz sosednje Slovenije ponoven korak k poglobitvi dobrih sosedskih odnosov med obema deželama in državama.
Inž. Truppa v Sloveniji
Namestnik 'deželnega glavarja Koroške inž. Truppe je bil v četrtek in petek minulega tedna na obisku v Sloveniji. Na jugo-islovansko-avstrijski meji so naše goste pozdravili član republiškega Izvršnega sveta inž. Kotnik, direktor Skupnosti cestnih podjetij inž. Cimo lini, in avstrijski generalni konzul v Ljubljani dr. Riesenfeld. V četrtek dopoldne so si avstrijski gostje ogledali gradnjo nove gorenjske ceste, viadukt Peračico in letališče Brnik. V Ljubljani sta inž. Truppe in inž. Kotnik razpravljala o razvoju turizma in o cestnih povezavah med obema deželama. Se isti dan popoldne se je inž. Truppe odpeljal v spremstvu inž. Kotnika v Koper, kjer si je ogledal tovarno Tomos in Luko Koper, preko katere gre tudi precej avstrijskega tranzita.
t
Politični teden
Po svetu
na
NEODVISNA DRŽAVA GVAJANA
V JUŽNI AMERIKI
Pisana kot ognjemet, ki se razpoči tropskem nočnem nebu, je 26. maja 1966 zavihrala nova zastava nove države, v kateri je 152 let plapolala zastava Union-Jacka: zeleno-rdeče-rumeno-črno-bela zastava Gvajane, edine 'britanske kolonije v Latinski Ameriki, ki je postala 23. neodvisni elan Comimonvveadtha (skupnost narodov — od leta 1948 uradno ime za britanski imperij)-
Gvajana (dežela vode — v indijanskem jeziku) je sicer -bogata naravnih zakladov, saj; je četrti največji izvoznik boksita na svetu, ima ogromne plantaže sladkornega trsa in rezerve žlahtnega lesa, vendar vse kaže, da se približuje notranjepolitični zmešnjavi.
Enajsto državo Južne Amerike ogrožata njeni sosedi Venezuela in Nizozemska Gvajana, ki se potegujeta za dve tretjini njenega sedanjega ozemlja. Poleg tega je Gvajana edina dežela na južnoameriški celini, ki jo pretresajo zagrizeni rasni spopadi.
Med 640 tisoč prebivalci dežele jih je blizu 320 tisoč indijskega rodu, blizu 200 tisoč pa afriškega, medtem ko so drugi mešanci, indijanski domorodci, Evropejci in Kitajci, Indijci in Afričani se že več let borijo za oblast. Ko so Britanci v 50 letih privolili v ustanovitev avtonomne (samostojne) vlade, je postal politični voditelj indijske narodne skupine prvi ministrski predsednik Cedi Džagan. Toda predlanskim se je nasprotje med rjavopoltim in črnim prebivalstvom dežele sprevrglo v državljansko vojno, ki je terjala 200 smrtnih žrtev.
Britanci so- seveda takoj razglasili izredno stanje in storili tudi druge ukrepe, da bi preprečili premoč prebivalstva indijskega rodu. Toda kljub temu je ljudska stranka čedija Džagana tudi po decembrskih volitvah leta 1964 ostala s 24 sedeži najmočnejša politična skupina. Toda voditelj črncev pravnik Forbes Burnham se je zvezal z belci. Njegov nacionalni ljudski kongres z 22 mesti je sklenil z belci, ki ima 7 sedežev, povezavo, in je v tej, obliki pripeljal deželo v neodvisnost.
Čedi Džagan je zdaj napovedal boj ustavi in Burnhamovi vladi. Združene države Amerike podpirajo Burnhama, ker se bojijo, da bi revolucionarno usmerjeni Indijec ustvaril kubanskemu predsedniku Eidelu Castru na ameriškem kopnem prvo mostišče. Tega Was'hdngton seveda ne bo dovolil in očitno je, da to ni niti v interesu britanskih laburistov.
PRI VOLITVAH V DOMINIKANSKI
REPUBLIKI
Nedavno so se vršile v Dominikanski republiki predsedniške volitve, na katerih je zmagal desničarski kandidat Joaquin Ba-laguer. Dobil je 754-409 glasov, njegov nasprotnik, kandidat dominikanske revolucionarne stranke Juan Bosch pa 517.784 glasov.
Opazovalci Organizacije ameriških držav (OAD) trdijo, da so bile volitve poštene in svobodne. To izjavo so podali opazovalci potem, ko je poraženi kandidat Juan Bosch izjavil, da so bile na volitvah hude prevare.
Dominikanska reformistična stranka (desničarka) Joaquina Balaguera, ki je bil pred štirinajstimi dnevi izvoljen za novega predsednika Dominikanske republike, je dobila 22 izmed 27 sedežev v novem senatu in 48 izmed 74 sedežev v predstavniškem domu. Volitve za novi parlament so bile isti dan kot predsedniške volitve.
Po dokončanih uradnih podatkih je revolucionarna stranka Juana Boscha dobila v senatu pet, v predstavniškem domu pa 26 mest. Tako bo' novi predsednik Joaquin Balaguer s svojo vlado lahko- izvajal svojo politiko, saj ji je za predloge, ki jih bo dajala novoizvoljenemu parlamentu, potrebna navadna veličina.
OBČINSKE VOLITVE V ITALIJI
POTRDILE MOROVO POLITIKO
Koalicija levega centra pod vodstvom ministrskega predsednika Alda Mora je na občinskih in pokrajinskih volitvah v nedeljo, 12. in v ponedeljek, 13. junija utrdila svoj položaj.
Komunisti niso dosegli absolutne večine v Rimu in Genovi. V njihovih najboljših
občinah so došegli kvečjemu 3 mandate zraven, v nekaterih so celo nekaj glasov izgubili. Nasprotno pa je koalicija levega centra dobila absolutno večino v pokrajinah Rim, Genova in Foggia.
Največji uspeh na volitvah so dosegli socialdemokrati pod vodstvom sedanjega državnega predsednika Saragata; skoraj v vseh italijanskih občinah in pokrajinah so podvojili število mandatov. Poraženi pa so izšli iz 'bojnega polja skrajni desničarji: monarhisti in neofašisti.
FRANCIJA IN ORGANIZACIJA
SEVERNOATLANTSKEGA PAKTA
V	sredo in četrtek minulega tedna je zasedal svet ministrov Organizacije severnoatlantskega pakta (NATO). Prvi dan zasedanja je bil ves v znamenju prepira med Francijo na eni in ostalimi štirinajstimi članicami Atlantske zveze na drugi strani.
Glavni točki na zasedanju sta bili: L ali naj ostanejo francoske vojaške enote v Zahodni Nemčiji? in 2. stalni odbor Organizacije severnoatlantskega pakta v Washing-tonu.
Francija vztraja namreč, da je vprašanje stacioniranja (nastanjenja) francoskih čet v Zvezni republiki prvič zadeva med Bonnom in Parizom, drugič je to vojaško in ne politično vprašanje. Prišlo je do- prepira, kajti Združene države Amerike in Velika Britanija sta vztrajali, da ne odločajo o stacioni-iranju vojaških enot na tujem ozemlju generali, marveč vlade.
V	stalnem vojaškem odboru Organizacije severnoatlantskega pakta so: Združene ameriške države. Velika Britanija in Francija. Tega naj bi razpustili in nadomestili z novim vojaškim združenjem, toda brez Fran-
cije. Proti tej odločitvi je ugovarjal francoski zunanji minister Couve de Murville. Ameriški zunanji minister Dean Rusk pa mu je odgovoril, da, ker Francija ne sodeluje več pri vojaških zadevah Atlantske zveze, ne more imeti več pravice soodločanja v naj višjem vojaškem združenju.
Proti načrtu štirinajstorice o preselitvi vojaškega'štaba Organizacije severnoatlantskega pakta iz Pariza v Belgijo pa Francija nima nobenih ugovorov. Jedko je francoski zunanjii minister Couve de Murville pripomnil: »Želimo bodoči deželi gostiteljici Organizacije severnoatlantskega pakta mnogo sreče.«
Pariz je pripravljen zadržati na francoskem ozemlju politične organe pakta, vendar pa ne bo nasprotoval, če jih bodo preselili v kako drugo državo. Francoski zunanji minister je na zasedanju sveta ministrov Organizacije severnoatlantskega pakta v Bruslju povedal, da Francija želi ostati članica Atlantske zveze, nastale na podlagi sporazuma iz leta 1949. To si razlagajo, kot da bi Francija rada ohranila le članstvo v politični strukturi (zgradbi) pakta.
Ko je razprava o bodoči vlogi francoskih vojaških sil v Zahodni Nemčiji zašla v slepo ulico, je izglodalo, da bo -prišlo do odkritega preloma med Francijo in štirinajstorico. Tedaj se je vključil v debato holandski zunanji minister Luns, ki je predlagal, naj bi pogajanja o tem ikočljivem predmetu prepustili stalnemu svetu Organizacije severnoatlantskega pakta.
V končnem sporočilu sveta ministrov Atlantske zveze je rečeno, da je treba spričo cepitve Evrope še nadalje ohraniti močno vojaško silo Organizacije severnoatlantskega pakta (NATO).
Razpravo- o zboljšanju odnosov med Vzhodom in Zahodom pa so prepustili stalnemu -svetu Organizacije severnoatlantskega pakta.
in pri nas v Avstriji
PIFFL-PERČEVIČ SPREMENIL
DOLOČBE O 9. ŠOLSKEM LETU
Prosvetni minister dr. Piffl-Perčevič je v torek, 14. junija, predložil -ministrskemu svetu vrsto zakonskih sprememb, ki zadevajo 9. šolsko leto, -tako imenovan »politehnični letnik«. Ta naj bi se po novem načrtu preimenoval v »poklicno pripravljalnico«. Predvideno- je črtanje onega odstavka v šolskem organizacijskem zakonu, ki učence, ki so se odločili iza poklic, oprošča predmetov: poklicnega nauka, praktične poklicne usmerjenosti in ročnega -dela, vrh tega naj bi zato ustvarili zakonite predpostavke, -da bi Otrokom, ki stanuj-ejo v oddaljenih gorskih dolinah, v izjemnih -primerih dovolili, namesto politehničnega -letnika, obiskovati deveti razred ljudske šole.
Kot razlog za preimenovanje »politehničnega letnika« v »poklicno- -pripravljalnico« navajajo v prosvetnem ministrstvu med drugim nesporazum, ki ga je povsod v tujini povzročil z okrajšavo »politehnika«, kajti šole s tem imenom so v vzho-dnih kot tudi v -zahodnih državah. Vendar j-e tam »politehnika« visoka šola za tehnične vede.
Končnovelj-avni učni načrt za to »poklicno pripravljalnico« predvideva zvišanje tedenskih ur na 33 (do sedaj 30) in dovoljuje v 'izrednih slučajih kot prehodno rešitev znižanje -tedenskih ur na 28 (doslej, 25). V teh številkah pa niso vračunani številni prosti predmeti. Nemščine in matematike bo set ur na teden.
POLITIKA NEVTRALNOSTI
DOPUŠČA RAZLIČNA POTA
Avstrijska in švicarska nevtralnost temeljita na istih, iz mednaro-dnega prava izhaj-ajočih nevtralnostno pravnih načelih, vendar dopušča vsaki -od obeh različne nev-itralnostno politične ukrepe za zagotovitev te nevtralnosti.
V točki L moskovske deklera-cije (izjave) je nakazana avstrijska nevtralnost po švicarskem vzoru, toda ta se nanaša na n-evtral-n-osbno pravo, n-e pa nevtralnostno politiko, kar je dokazala podpora velesil pri prošnji za sprejem v Organizacijo združenih -narodov (OZN).
To pomembno pojasnilo je avstrijski zunanji minister, -državni -poslanec dr. Luj-o Tončič-Sorinj iznesel v torek, 14. junija v nekem govoru »O skupnosti in različnosti avstrijske in švicarske nevtralnosti« v zii-riškem cehovskem domu »Zur Meisen«. Zunanji minister dr. Tončič je v omenjenem govoru naglasil, da je tudi v -dejanju in ne-
hanju nevtralnostne politike -obeh dežel več skupnosti kot različnosti. -Kjer pa prevladujejo razlike, te ne temelje na drugačnem pojmovanju nevtralnosti, marveč na različnih nacionalnih (narodnih) -okoliščinah.
Tako razliko v nevtralnostni republiki je treba smatrati pripadnost Avstrije k Organizaciji združenih narodov, v kateri Švice ni, ki pa bo mogoče nekega dne le pristopila k tej; -svetovni -organizaciji. O tem so pri ministrskih razgovorih v Bernu precej obširno razpravljali, kar j-e tudi jasno razbrati iz uradnega skupnega sporočila.
Tuda kar zadeva integracijska (povezovanje v celoto) vprašanja obstajajo v obeh deželah različni pridržki, je dejal avstrijski zunanji minister dr. Tončič, zato je za Avstrijo odprava carinskih neugodnosti po Evropski gospodarski skupnosti (EWG = EGS) mnogo 'bolj potrebna kot za Švico.
RADIOTELEVIZIJSKA REFORMA
LE BREZ SOGLASJA ?
Že v 23. številki Našega tednika-Kronike smo pisali, da j-e vladna stranka, to je Avstrijska ljudska stranka trdno odločena rejski vprašanje radiotelevizij,skeg-a zakona v smislu ljudskega glasovanja, ki se j-e vršilo od 5. do 12. oktobra leta 1964, najkasneje do 15. julija.
Na prvi seji (2. junija) je parlamentarni odbor razpravljal o novih predlogih Avstrijske ljudske stranke.
Ti predlogi so:
L celotno oblast naj bi izvrševala zvezna vlada in ne zvezni kancler;
2.	v nadzorni svet naj bi poklicali še -dva nestrankarska predstavnika, in sicer cerkvenega in športnega;
3.	v prih-o-dnje naj bi nastavili dva direktorja programa;
4.	-glavnega opravn-ilka ne voli radiotelevizijska skupščina, temveč nadzorni svet, tako bi ustrezal ideji ljudskega glasovanja in pridobil zaupanje velikih strank;
5.	Avstrijska ljudska stranka je tudi za omejitev reklame v radiu in televiziji.
Na -seji parlamentarnega odbora za radio in televizijo pa je v torek, 14. junija, razložila svoje predloge tudi avstrijska socialistična -stranka. S tem j-e nastal čisto nov položaj, -ki spravlja v nevarnost sporazumno rešitev radiotelevizijskega zakona še pred koncem spomladanskega zasedanja državnega zbora.
Socialisti si skušajo pri izvolitvi glavnega
SLOVENCI
donia in p o S iH t ii
Priznanje slovenskemu strokovnjaku
V veliki konkurenci med evropskimi, japonskimi in ameriškimi strokovnjaki za oblikovanje in proizvodnjo industrijskega pohištva je bil izbran dipl. inž. arh. Niko Kralj, docent na ljubljanski univerzi, za izvedenca Organizacije združenih narodov (OZN) za to delovno področje. Svojo prvo delovno dolžnost kot izvedenec-strokovnjak bo nastopil v Izraelu.
Slikar Mušič v Nemčiji
Slikar Anton Zoran Mušič iz Gorice je razstavljal zadnji čas v Trieru v Nemčiji. Slikar je v zadnjem desetletju priredil že več samostojnih razstav po Nemčiji in nemški listi objavljajo o njegovi razstavi daljše in ugodne recenzije. V Braun-schweigu je sklenil z neko založbo pogodbo, po kateri bo napravil radiranke za neko knjigo Alaina Boscpreta.
Oceno sedanje razstave je objavil med drugim dnevnik „Mannheimer Morgen”, ki dostavlja, da pomeni za Mušiča prijazen sprejem v Nemčiji morda tudi nekoliko popravo krivice, ki mu je bila storjena, kajti leta 1943 so ga namreč internirali v koncentracijskem taborišču Dachau, kjer je ostal do konca vojne.
Prva nagrada za slovensko harfistko Štefko Žužek
Nedavno so na konzervatoriju v Maastrichtu na Nizozemskem podelili Pri d’excellence (izg. pri dek-selans = prva nagrada) slovenski harfistki štefici žužek. Na slovesnosti je mlada umetnica izvajala dela Bacha, Hindemitha, Rote, Flothiusa, Handla in Srebotnjaka. Podelitev te nagrade je za nizozemsko glasbeno življenje pomemben dogodek, žužkova je druga harfistka, ki je dobila to priznanje. Program za to visoko odlikovanje je pripravila v rekordnem času enega leta. štefica žužek je leta 1964 diplomirala na ljubljanski Akademiji za glasbo. Leta 1965, ko se je prijavila za izpopolnjevanje svojega znanja pri nizozemski pedagoginji Phii Berghout, je z odliko opravila solistični izpit in potem začela pripravljati program za veliko tekmovanje. Poleg velike nagrade je dobila žužkova tudi nagrado mesta Maastricht in zlato spominsko kolajno.
Pesmi Franceta Balantiča pri DZS
Državna založba Slovenije je objavila osnutek svojega programa za leto 1966. V njem je veliko novih in lepih obetov. Tako bo izšlo deset zvezkov Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, devet izvirnih leposlovnih knjig, sedem slovarjev, tri umetniške knjige, poleg tega pa še večje število leposlovnih in drugih knjig v raznih zbirkah.
Med slovenskim leposlovjem je opaziti tudi ime pesnika Franceta Balantiča. Državna založba Slovenije bo Izdala njegove „Izbrane pesmi”. Uredil jih bo Mitja Mejak.	,
-upravnika ,s -svojimi predlogi med -drugim zasigurati neko vrsto pravice veta (pravica posameznika ali države, da more samo s svojim glasom preprečiti sprejetje kakega zakona ali sklepa) in zastopajo zato stališče dvetretj inske večine v nadzornem svetu ali soglasno izvolitev v radiotelevizijski -skupščini.
Socialistične predloge pa je poslanec Avstrijske ljudske -stranke Fiedler ostro zavrnil, nakar je socialistični poslanec Lib-al izjavil, da naj avstrijska ljudska stranka nikar ne pričakuje več -od socialistov kakih koncesiji (dovoljenj). Tudi na seji vsake stranke posebej -niso dosegli napredka. Svobodnjaška -stranka (FPO) je izrazila naklonjenost socialističnih zahtev, ker po njih mnenju radiotelevizijski programi ne bi smeli biti zadeva samo ene stranke -ali svetovnega naziranja le-te.
Socialisti so predlagali na torkovi seji (14. junija), naj bi bili v nadzornem svetu poleg šestih politikov tudi predstavniki avstrijske sindikalne zveze (OGB), delavskih in kmetijskih zbornic in zvezne zbornice, umetnosti in znanosti, ter po izjavi delovnega odbora ljudskega glasovanja tudi trije pooblaščenci dežel. Vsaka zvezna dežela pa naj, bi dobila tudi lastno deželno -radijsko postajo.
Če bodo -socialisti -tudi predstavnikoma Cerkve in športa privolili, še ni odločeno. Prihodnja seja -radiotelevizijskega odbora' bo 29. junija.
V dunajskem radiu pa so ustanovili še isti dan (torek, 14. junija) nadzorni svet avstrijske radijske družbe z omejeno zavezo. Za predsednika iso izvolili državnega -tajnika zveznega 'poslanca Kranzlmayra (Avstrijska ljudska stranka), za njegovega namestnika pa državnega poslanca Liwaneca -(glavnega tajmika Socialistične stranke).
KULTURNO LICE KOROŠKE
Na ipobudo koroškega pisatelja Lorenza Mačka je prišlo v četrtek, dne 16. junija 1966, v Št. Vidu ob Glini do zanimivega diskusijskega večera o kulturnem položaju v deželi.
Podij, na katerem diskutira vrsta uglednih predstavnikov javnega življenja o aktualnih kulturnih vprašanjih, je dal ime ustanovi, ki jo pod nazivom »Podium« pozna danes vsa koroška kulturna j.avno-st.
Nad sto udeležencev je pokazalo pretekli četrtek s svojo maivzočnastjo veliko zanimanje za sodobna kulturna vprašanja dežele, O katerih so diskutirali: kanonik Johannes Pettauer (za literaturo), prof. dr. Valentin Inzko (za slovensko manjšino), ravnatelj konservatorija prof. Keldorfer (za glasbeno področje), univ. doc dr. Moser (kot narodo-pisec, Giselbert Hoke (za upodabljajočo umetnost) in občinski svetnik C. F. Petur-nig (kot politik). Diskusijo je vodil dramaturg Horst Eder.
V diskusiji, ki je bila zelo razgibana, so skušali udeleženci najti odgovor predvsem na sledeča vprašanja: .Kakšna izrazita kulturna žarišča ima dežela, ali jih sploh ima? Kakšno je kulturno stanje na področju upodabljajoče umetnosti, glasbe in literature? Kako je z ostalimi kulturnimi področji? Katere kulturne ustanove oziroma osebe oblikujejo najmočneje kulturno življenje v deželi? Ali podpirata država in dežela v zadostni meri kulturno delo? Kakšen je vpliv Koroške na kulturno ustvarjanje izven dežele? Kje stoji dežela na kulturnem področju — gledano v svetovnem merilu? Kaj oplaja kulturno delo? Ali storimo vse za kulturni razmah v deželi? Ali je Koroška privlačna za umetnika? Zakaj živi im ustvarja mnogo Korošcev, ki so mednarodno priznani, izven dežele? Ali je Koroška, kulturno gledano, preveč vase zaverovana? Kako je z nemško-slovenskim sodelovanjem na kulturnem področju? Ali vidimo naloge, ki so nam stavljene na stikališču germansko-slovansko-romanskega sveta? Kakšne možnosti se odpirajo Koroški v zvezd z izgradnjo kulturne izmenjave med Koroško in Slovenijo ter Koroško in Furlanijo?
Glede nemško-slovenskega sodelovanja je dr. Inzko nakazal možnosti na literarnem področju, omenil je dela, ki so bila prevedena iz nemščine v .slovenščino ter iz slovenščine v nemščino, v tej zvezi je navedel poleg Mohorjeve družbe tudi založbo dr. Berti Petrei, prikazal pomen galerije 61, ki je odprla na široko vrata slovenskim umetnikom ter je šele tem potom koroška javnost imela priliko videti, da je Slovenija na področju grafike v svetu vodilna, spregovoril je o važnosti, in pomenu kulturne izmenjave z našimi sosedi, nakazal nemško-slovensko sodelovanje v okviru celovškega radia, možnosti na prosvetnem polju ter poudaril potrebo po reviji, ki bi prikazovala kulturno rast dežele .in bi pri njej sodelova-
li tako nemški kot slovenski kulturni delavci. V tej zvezi je napovedal C. F. Petur-n.ig revijo, v kateri nameravajo objavljati prispevke, ki bi bili pisani v nemškem, slovenskem in italijanskem jeziku.
Lorenz Mačk pa je napovedal za jesen leta 1966 razstavo poljsko-jugoslovansko-bolgarske knjižne grafike v Št. Vidu. »Po-dilj« pa namerava navezati kontakte tudi s slovenskimi pesniki in pisatelji ter jih povabiti k sodelovanju. Ob koncu diskusijskega večera so najožji sodelavci »Podija« skle-
Naš časopis je že v prejšnji, številki kratko omenil, da je bil v soboto, 11. in v nedeljo 12. junija, v Celovcu 3. folklorni festival. Udeležilo se ga j;e pet folklornih skupin iz Italije, Jugoslavije, ‘Češkoslovaške, Zahodne Nemčije in iz Avstrije (Koroške).
Folklorni festival v Celovcu postaja od leta do leta bolj privlačna 'turistična prireditev. Letošnji festival je stal pod geslom '»Pet narodov pleše, poje in muzicira«.
Celotna prireditev je bila pod okriljem mestnega sveta. Celovški župan je otvoril na Mestnem trgu uradno folklorni festival in ples okoli »zmaja«.
Višek je dosegel festival na prireditvi folklornih ansamblov v soboto, 11. junija, izvečer v Mestni hali celovškega sejma. Celotno vodstvo je bilo v rokah dr. Bertla Petreia. Uvodne besede v festival je izrekel upravnik »Radia Celovec« Peter Goritsch-niiig in kulturni referent mesta Celovca podžupan Rudolf Novak.
Vsi nastopajoči so pokazali svoje odlično ananje vsak na svoj; poseben način. Italijo je zastopal zbor »Giuseppe Schiff« iz Udin (Vidma), katerega solist je zbudil splošno pozornost. Zbor je pel furlanske pesmi. Iz ičešlkoslovaške je prišel orkester narodne
nili ustanoviti nagrado, ki jo bodo razdelili vsako leto. Nagradili bodo:
1.	) nadrznejše umetniško delo na Koroškem,
2.	) najdrznejše publicistično delo na Koroškem,
3.	) najdrznejši in najbolj pozitiven prispevek v diskusiji v okviru razgovorov »Po-dija«.
Nagrada ni zgolj finančnega značaja, temveč bodo stavili ugledni umetniki brezplačno na razpolago tudi svoja dela. Nagrado bodo razdelili prvikrat decembra leta 1966.
Pred diskusijskim. večerom ter med odmorom so si ogledali udeleženci razstavo skupinske plastike umetnika Glawischniga.
glasbe in ansambel narodnih pesmi iz Brna. Ta jte predstavil koroškemu občinstvu češko, moravsko in slovaško narodno pesem. Celotni ansambel je vodil Jaroslav Jurasek. Jugoslavijo so izastopali Slovenci s svojo znano akademsko folklorno skupino narodnih plesov »France Marolt« iz Ljubljane. Ansambel mi slaven le v domovini, marveč tudi v deželah Zahodne Evrope in celo v Ameriki. Pevci im plesalci so izvajali primorske, rezijanske in gorenjske plese. Slovenski umetniki so imeli poleg češkoslovaških največji uspeh na tej' prireditvi.
Iz Suppingena v Zahodni Nemčiji je prišla pevska skupina, ki je izvajala nemške narodne pesmi in plese. Koroško pa so zastopali ansambli: vojaška godba, pevski zbor in ženski tercet 'iz Podklošfcra ter skupina narodnih plesov »Lindivurrn« iz Celovca.
DRAGOCENO DARILO
Operni pevec prof. Marijan Rus, ki živi na Dunaju, je podaril Akademiji za glasbo v Ljubljani dragocen gramofonski posnetek opere »Ariadna na Naxosu« Richarda Straussa. Opero so posneli na Slavnostni izvedbi ob osemdesetem skladateljevem rojstnem dnevu v dumajiski Državni operi.
Na sliki stoje: pisatelj iLorenz Mačk; od leve na desno: kanonik Johannes Pettauer, prot. dr. Valentin Inzko, ravnatelj prot. Robert Kehldorfer, vodja diskusije dramaturg Horst Eder, univ. docent dr. Moser, Giselbert Hoke in C. F. Peturnig.	-	Foto: Hammerschlag
3. festival folklore v Celovcu
PROF. MARIJAN RUS Z DUNAJA:
Spomini na nepozabnega Franceta Marolta
Čital sem Maroltovo razpravo »Gibono-zvočni obraz Slovencev«. On ni le ljubil našega jezika, on ga je tudi dobro poznal. Omenjeno razpravo priporočam tržaškim Mostarjem in koroškim Mladjevcem! Naj jo oitajo prav počasi z iztegnjenim kazalcem na čelu in z levo roko na srcu. Občudujejo naj Maroltove bistre oznake gorjancev, hribovcev in planincev. Videli bodo, da natrpa-nost s tujkami ni znak učenosti, temveč le bojazljiv beg iz nepoznavanja naših domačih izrazov, jezikovnega sloga in slovnice. ■Namesto da bi šli k narodu v goste, da tam najdejo besedne zaklade, ti »esperantisti na kvadrat« vsiljujejo narodu sebe in svojo Slovnico! Naj navedem le nekaj Maroltovih izrazov, s katerimi označuje hojo in kretnje naših kmetov, kateri so osnova njihovih plesnih gibov in korakov: napeta zamaho-vitost, vzpenjajoči se gib, vrtenica, potrs, premo prenašanje telesnega središča, rejanje v korak, krotovičast korak, človek se je uhodil, udelal, uplesal; poljanska gibnost, gorjanec rine in kabali, poljanec jo maha, ubira, speši; polža zavijati in odvijati; ubranost se preobrne v prešernost.
Kaj. bi rekel naš največji živeči Slovenec, prof. Trstenjak, ki globoke misli oblači v (jasen, razumljiv in enostaven slog, če bi čital na pr. tele mostarsko-mladjevske izraze:
»Spustimo se v razložitev; v očesu moje
mame plava kit; stene zehajo ljudi; muka je totalna dimenzija; inspiracija bo stopila na dan glede na svoje emotivne in iracionalne komponente; relativizacija subjektivnega Prokrusta; počivati veje drevesa.« Marolt je delal za narod po načrtu. Današnjim mladim ljudem je težko dopovedati, da so med igro »Pri fotografu« in med »Antigono« visoke stopnice. Kdor jih preskoči, ta ravna kot tisti Cankarjev junak, ki je vrata tako zaloputnil, da so se še bolj, kar na stežaji odprla. Sicer pa niso napake smrtni greh, temveč to, da jih zagovarjamo!
Francetu neskončno dolge vaje, pri katerih je s svojo duhovitostjo, s krepkimi kmečkimi primerami in kratkimi označbami prilik in ljudi skrajšal čas za polovico, niso služile le za to, da bi po načelu cirkuške dresure dosegel svoj, cilj. Umetniško je zlival posamezne glasove v celoto, ipridigoval je zbranost in pozornost. To mu je dalo osnovo za trenutno ustvarjanje, tako imenovano improviziranje na koncertu samem. Tam je »stresal iz rokava« prav pogosto čisto nove misli, ki so se razlikovale od tistih na vajah. Opozarjal nas je, da bo morda na prvem koncertu dirigiral drugače kot na vajah, in pri ponovitvi koncerta drugače kot nekaj, dni preje. Zato smo na koncertu sledili njegovi roki z naj večjo pozornostjo; s tem smo sledili njegovim neustaljenim, nedognanim in trenutnim korakom. Z zagovarjanjem načela umetniške-
2 ga improviziranja je bil močno podoben genialnim svetovnim dirigentom, katere sem spoznal pozneje v tujimi. Lani umrlemu generalnemu glasbenemu ravnatelju Knappertsbuschu so »mali« dirigenti na vajah pripravili, uvežbali operna dela; on sam je vaje sovražil. V šali je takole modroval: »Saj tudi papež mirna vaje za pomtifi-kalno mašo! On jo celebrira!«
Marolt je na vajah iskal sporazuma med zborom im med seboj. Umetnost zahteva jasen izraz, dogmatičnosti pa ne prenese. Treba je dopuščati premike v eno in v drugo stran. 2 X 2 je v umetnosti pogosto 3 ali pa celo 5! Zato France zbora ni vodil na metronomskib vajetih.
Spoznal je, da mora tudi pevec v zboru poznati načela pravilnega, torej, globokega dihanja, in pa načela pravilne izrabe odmeva glasu v prsnom košu im v glavi.
Teoretično j,e razlagal in praktično uporabljal pravilo, da mora biti jasna in razločna Izgovarjava osnovana na pravilnem dihanju. O telesni sprostitvi je pridigoval in o prožnosti pevskih organov. Dandanes se s takimi problemi ukvarjajo tudi govorniške šole in zdravniške vede.
V glasbeni frazi ne dihajo le pevci, piskači in trobentači! Lansko leto j>e dirigent Krips postavil pravilo, da v širokem pomenu besede »diha« tudi goslačeva roka, prsti pianista in toki dirigenta. Z urejenim dihanjem ikontrolira vsak izvajajoč glasbenik tempo, prelivanje tona v prostor, naraščanje tona, skratka: oblikovanje glasbene fraze, ker pač dih poveže samostojne tone v celoto. Tudi orkester »diha«, to pa celo v odmo-
XVII. Polefne igre v Brežah
V	soboto, 25. junija, to je jutri se začnejo v Brezah letošnje poletne igre. To je že sedemnajstič, ko bodo na Petrovi gori igralci iz Friesacha prirejali dva meseca gledališke predstave, katerih kvaliteta je že zdavnaj presegla raven amaterskega odra.
Sedemnajst let je od tega, ko se je okrog arhitekta Hannesa Sandlerja začela zbirati skupina amaterjev (ljubiteljev) gledališke umetnosti. Ti amaterji še prej niso nikoli igrali v gledališču. Tako so se razvaline na Petrovi gori 'spremenile v gledališko areno. Sandlerjeva gledališka skupina pa je rasla v umetniški ansambel, ki si je zastavil res veliko in odgovorno nalogo.
Letos bodo na Petrovi gori v Brežah upri-izorili novo delo »Das heilige Experimenr« (Sveti poskus) Fritza Hochvvalderja, katerega delo so z uspehom uprizorili mnogi drugi veliki gledališki odri. Poleg tega dela pa bodo ponovili že lani igrano ljudsko igro »Gospoda Puntilo in njegovega hlapca Mattija« Bertolda Brechta.
Premiera novega dela »Sveti poizkus« bo 25. junija, ob 20. uri.
V skladišču so odkrili freske
Pred dnevi so na oboku nekdanjega skladišča^ za najdena kolesa na Mestnem trgu v Ljubljani odkrili dobro ohranjene freske. Prostor je začel obnavljati Zavod za ureditev stare Ljubljane.
Strokovnjaki domnevajo, da so freske nastale konec XVII. ali v začetku XVIII. stoletja. Naslikal jih je neznan ljudski umetnik. Najbrž je bila na tem mestu takrat gostilna, saj slike prikazujejo razne pivske prizore.
PREDAVANJE O SODOBNI AVSTRIJSKI GLASBI V LJUBLJANI
Dr Erich Miarokhl, predsednik graške Akademije za glasbo im gledališko umetnost, je predaval nedavno na Akademiji za glasbo v Ljubljani o sodobni avstrijski glasbi. Dr. Erich Mardkhl je priznan avstrijski skladatelj, profesor in organizator in ima veliko zaslug za živahne stike med jugoslovanskimi in avstrijskimi kulturnimi ustanovami.
NASTOP AVSTRIJSKIH PEVCEV V ISTRI
V	Tartinijevem gledališču v Piranu je 'pred kratkim nastopila Avstrijska delavska pevska zveza s programom, ki ga je izvajal moški zbor dunajske plinarne in mešani zbor poštnih in telegrafskih uslužbencev. Gostje so peli pesmi znanih dunajskih skladateljev.
IZREKI O PRIJATELJSTVU
•	Obeduj, s prijatelji, toda ne sklepaj kupčij z njimi. (Armenija)
•	Skrb je dragocen zaklad, ki ga pokažemo le dobrim prijateljem. (Madagaskar)
rib, ko se pripravlja na nove vstope. Dihanje ureja in vzpostavlja celo zvezo med izvajalci in med publiko. V tem je prilagoditev, povezanost umetnika s publiko. Ta prilagoditev j,e socialna prvina duševnega dela. Ona poveže doživetje in uživanje izvajajočih in sprejemajočih.
Vse to je tudi naš Marolt zaslutil, če je na koncertu dvignil obe roki in nas opozoril na začetek pesmi, je nam v posnemanje globoko vdihnil in s tem vzpostavil potrebno zvezo med seboj: in med nami.
»Dihanje« v širokem pomenu besede, torej dviganje in padanje, zasledimo v naravi sami; podobno je dvojnatemu dihalnemu procesu vdiha in izdiha: plima in oseka, dan in noč, rojstvo in smrt (dušo je izdihnil!) in še več takih parov. Na eni strani gre za zbiranje moči, za pot k cilju, za iskanje, za težnjo po izrazu in zavest sile, na drugi pa za izraz, za sprostitev in za hrepenenje po novi sili.
Marolt ni dirigiral odsekano, temveč tekoče, prelivajoče. Vodil nas je z malenkostnimi gibi rok, s pogledom in z izrazom v obrazu. S sijajem v očeh nas je pohvalil, z jesiharji nas je nahrulil.
Bil sem član akademskega zbora že ob njegovi ustanovitvi. Bilo nas je 47. Na prvem 'koncertu v Mariboru (4.VII. 1927) sem sodeloval v zboru in kot solist.
Pa kako to, da nismo najprej nastopili v Ljubljani, kjer je bil sedež univerze? Mariborčani so bili 'bolji »korajžni«, mariborska »Glasbena matica« pa bolj napredna kot pa ljubljanski zamudniki!
(Dalje prihodnjič)
Ljubiteljem lepega cerkvenega petja
V nedeljo, 26. junija, bo napravil izlet na Koroško odlični cerkveni pevski zbor iz Domžal pri Ljubljani pod vodstvom svojega zborovodja preč. g. kanonika prof. Matija Tomca, ki je hkrati že nekaj let župnik v Domžalah.
Najprej se bodo ustavili všmihelu pri Pliberku, kjer bo ob 1 0. uri sv. maša. Vernike opozarjamo, naj p o maši ostanejo v cerkvi, ker bo zbor imel še kratek (pribl. 20 minut) cerkven koncert, pri katerem bo zapel znano in zelo lepo Tomčevo kantato »Marijina božja pota na Slovenskem«,
Onim, ki ne bi mogli priti v Šmihel, nadalje Rožanom, Celovčanom in onim z Gur pa javljamo, da bodo imeli priliko slišati zbor pri popoldanskem blagoslovu, ki bo ob 6. u r i p o p. v Š t. J a n-ž u v Rožu.
Prof. Matija Tomc je eden najbolj znanih živečih slovenskih skladateljev na področju zborovske (cerkvene in svetne) glasbe. Posebno skoraj vsakemu našemu cerkvenemu pevcu je znana Tom-čeva »Slovenska maša«, njegove »Ave, Jezus« in druge obhajilne in Marijine pesmi. Ob priliki tega izleta bo njegov zbor — nad 60 članov! — zapel poleg že omenjene kantate med drugim tudi sledeče pesmi: »Sv. Ciril in Metod« (M. Tomc), »Zdrava, Marija« (A. Schwab), »Darujemo Ti, o Gospod« (A. Jobst), »Zdrava, Marija« (A. Foerster —
, iz opere »Gorenjski slavček«), »Je mrak končan« (Ign. Hladnik), »Sapice maja« (Fr. Kimovec) in po potrebi še nekaj drugih.
Kdor torej hoče slišati zares lepo in ubrano cerkveno petje, naj ne zamudi te izredne prilike v Šmihelu oz. v Št. Janžu! Ne bo mu žal!
ŠT. LENART PRI SEDMIH STUDENCIH
Prvo nedeljo v juliju, dne 3. 7. 1966, bo ponovil salezijanski misijonski duhovnik iz Indije, Glive Dominik Huirley svojo novo mašo s svojimi dobrotniki iz šentlenart-ske fare. Ob 9. uri se zberemo pri farni cerkvi, odkoder gremo v procesiji k Naši Gospe pri sedmih Studencih, kjer bo ob lepem vremenu maša na prostem. Verniki od blizu in daleč vabljeni!
ŠT. JAKOB - REKA Otvoritev »Rožanskega doma«
Koliko zmore privatna podjetnost posameznika, dokazuje ipension-restavracija »Ro-žanski dom«, na Reki, občina Št. Jakob v Rožu. Mladi gostilničar g. Mihael Antonič je v kratkem času svoje gostinsko podjetje docela prenovil, letos pa izpolnil še z veliko jedilnico in avtomatičnim dvotirnim kegljiščem. Otvoritev nove jedilnice in kegljišča je bila tik pred pričetkom tujske sezone 10. junija.
Pri Antoniču je gostilna že od leta 1891. Hiši je že tedaj' pripadala tudi stiskalnica za sadje — »preša«, ki je bila sprva na vijake. Potem so kmalu stiskalnico preuredili v hidravlično; to je bila prva take vrste v Zgornjem Rožu. Tudi trgovina z mešanim blagom je že 75 let v lasti Antoničev. Ustanovitelj vsega tega je Matevž Antonič, po poklicu žagar. Hišo je 1889 vzel v najem, pustil žaganje in začel s trgovanjem. Bil je naraven trgovski talent.
Letos 8. marca je uradna komisija dovolila .gradnjo jedilnice in kegljišča. Mojster ing. Hans Palmisano je že popoldan začel z zidanjem. Dne 28. maja je bilo že oboje uporabljivo.
Ogleda'vredna je obedmica, zgrajena in urejena po zamisli arh. Hermanna Traerr-ja. Gotovo med Beljakom in Pliberkom ni tako lepega prostora. Ogromna steklena okna, isvojevrstne mize in klopi, originalna razsvetljava in svojska dekoracija s kelim-prepragami je res nekaj; za oko, dobra postrežba pa tudi 'Zadovoljuje domače in 'tuje goste. Za kegljače pa j,e privlačna točka dvotirno, pooplnoma avtomatično kegljišče.
Delo hvali mojstre: mizarja Gradischni-ga iz Celovca in Wuntscheka iz Nonče vasi pri Pliberku, ing. Antona Schlapperja iz Št. Jakoba, ki je oskrbel razsvetljavo. Seveda je pa podjetni gospodar sam dal mnogo namigov in nasvetov za to, kako naj »Božanski dom« izgleda. Želimo, da bi podjetje lepo napredovalo.
BISTRICA V ROŽU
Dne 13. junija smo z veliko udeležbo žalnih gostov spremili k zadnjemu počitku na domače pokopališče v Sveče Katarino Fortin iz Rut (Medvedji dol) po domače Šurkovo mamo. Pokojna Stoikova mama je bila najstarejša ženska v naši fari, dosegla je visoko starost 92 let. Bila je 35 let vdova in živela pri svoji hčeri na Bistrici v Rožu, ki ji je 'stregla z vso otroško ljubeznijo.
Šurkova hiša v Rutah je bila takorekoč mežnarij a cerkve sv. Mihaela, kajti pokojni šurk je vestno opravljal posel cerkovnika do svoje smrti. V hiši so dali šurkovi, ki so bili globoko verni in tudi svoj narod niso zavrgli, duhovnikom na razpolago sobo, kjer so lahko po potrebi tudi prenočevali in ibili postreženi po šurkovi mami. Seveda so morali duhovniki hoditi v Rute peš preko dve uri, da so mogli tam opraviti svoje dolžnosti v cerkvi in v šoli.
Domači g. župnik so se v ganljivem govoru poslovili od pokojne Katarine Fortin. Naj v miru počiva, ostalim pa naše naj-toplejše sožalje.
Neki dogodek iz leta 1919 nam je še v dobrem spominu in ga tudi tukaj opišemo.
Bilo je v začetku januarja, ko so se na slovanskem ozemlju Koroške odigravali boji. Tedaj je zbežalo več domačinov čez Karavanke. Tudi k Šurku v Rute so prišli nekateri begunci, bili tam postreženi in dobili tudi prenočišče. Gospod šurk je povedal beguncem, da je tudi g. župnik iz Žrel-ca, sedaj; .skoraj, 90 let star v Ljubljani še živeči prelat dr. Janko Arne je, pribežal k svoji sestri oz. svaku že umrlemu humper-škemu gozdarju Rezmamu v Rute. šurkove-ga očeta so begunci prosili, da obvesti g. dr. Arnejca, da bodo šli zjutraj čez Karavanke, morda se tudi on pridruži begunski skupini. Ta se jim j,e z veseljem pridružil. Nato so odrinili na težavni poti čez Med-vedjak.
Ko smo se vrnili s pogreba pokojne Šur-kove mame, nas je presenetila vest, da je na Bistrici zopet mrlič, umrl je nenadoma 71 let stari remtniik Nikolaus Limasi, kakor je ugotovil zdravnik dr. Jelen, zadet od srčne kapi, bolehal je sicer že dalj časa za ne-duho.
Nikolaus Limasi je bil nečak bivšega selskega župnika Limasija in brat tamošnje župnijske gospodinje Mici. Bil je vobče priljubljen in zelo mirnega značaja. Naj, v miru pačiva. Ostalim pa, posebno sestri naše sožalje.
SKOČI J AN (Prvo sv. obhajilo)
Nad vse lep in nepozaben dan otroške dobe je nedvomno dan prvega obhajila. Duhovna priprava za ta praznik, 'sodelovanje dobrih staršev pri tem vpliva nenavadno na nežno otroško dušo. Le poglej jih, kako so dobro razpoloženi1.
V vsakem oziru lep dan je bila druga binkoštna nedelja za š kočij anske otroke. Lep dan je bil zbudil male prvoobhajance škocijanske župnije in jih lepo spremljal in razveseljeval.
Okoli 7. ure so prihajali otroci, 'spremljani od domačih, lepo oblečeni, posebno deklice v belih 'oblačilih, z venci na glavi, dečki pa s svečami v rokah.
Ob 7. uri se je pomikala mala čredica (izpred župnišča proti cerkvi. Vodil jih je g. župnik v hram božji. Za njimi so šli drugi verniki v cerkev, ki so jo docela napolnili verniki. Med njimi smo opazili tudi razne tuje turiste. Z zanimanjem so sledili cerkvenim Obredom. Gotovo so se spomnili svojega dne, (ko so kot danes ti otroci, oni še brez skrbi, uživali iste občutke otroške dobe.
Začela se je sveta maša. Ob obhajilni mizi so bili zbrani prvoobhajanoL Za njimi so stali sorodniki otrok. Na koru so zadonele orgije ter poveličevale ta dan. Petje je bilo ljudsko, ki ga najrajši poslušajo tudi gostje, kakor so se že mnogi tako izrazili. V primer-nem nagovoru je domači g. župnik podal lep nauk otrokom. Nad vse važen pa je bil nagovor za starše. Da, starši, otrok je odsev staršev, družine. Kakršno je drevo, tak je tudi sad. Temu dejstvu ne more nobeden ugovarjati. Veliki papež Leon je rekel: »Dajte mi dobrih družin in svet se bo spreobrnili.«
Minila je lepa slovesnost. Prvoobhajanci so odšli iz cerkve v farni dom. Dobre matere so jih spremljale tja. Tudi bratov in sestric obhajancev ni manjkalo tukaj. Mali so bili. potrebni malo1 pokrepčila. Na to pa je že teden poprej mislila dobra sestra Gabriela in z veseljem pripravila, kar je bilo potrebno. Njej. bodi zahvala!
Da ne bi mali pozabili pozneje tega dne, je 'spreten fotograf postavil prvoObhajance v vrsto in jih fotografiral. Po' večkratnem klicu: »Mirno, pazite!« jie le slednjič spravil to čredico v svoj aparat. Pa še ni bil zadovoljen. Resno je takoj zaklical: »Ostanite še na prostoru! Sedaj hočem fotografirati še valše mamice, da boste skupaj ne le doma ampak tudi v mojem aparatu.« V par minutah se je to uresničilo.
Polagoma se je farni dom izpraznil, postalo je zopet tiho. Ne le nedolžnim otrokom, tudi drugim bo ostal ta naj lepši dan otroške dobe v lepem ispominu.
SVEČE
(Služila je Bogu)
V ponedeljek, 6. junija, je bila pokopana .ha .sveškem pokopališču Lucija Singer. Bila je naj,starejša vaščanka; umrla je v 88. letu starosti.
Rajna je bila šivilja, znala je plesti in izdelovati odeje. Zelo rada je prepevala Bogu v čast, imela je lep alt. Koliko ista prepela z rajnim organistom in mežnarjem Jokom! Lucija je bila vneta za vse dobro. Bila je članica Marijine družbe pa tudi tretje-rednica. Dolga leta je vestno raznašala ver-;Ske liste, posebno Nedeljo. Zraven je poleti nabirala rože za v cerkev. Bila je ustanovna članica katoliškega izobraževalnega društva Kočna v Svečah, ki je bilo ustanovljeno 1. 1909.
Zadnja leta je zelo opešala. Imela je kamrico (pri Joštu. Lepo so gledali nanjo, čeprav si niso bili v sorodu, in ji v dolgotrajni bolezni stregli.
Ob grobu so se poslovili sovaščani od nje s pesmijo Lepa si roža Marija, ki jo je rajna tako rada prepevala.
Po dolgem in 'trudaipolnem življenju naj se rajna Lucija spočije v Bogu, kateremu je darovala toliko svojega časa in svoje ljubezni.
DOBRLA VES
K smrti g. Ivana Dolinarja v St. Primožu na Muti naj omenimo, da je bil ustanovitelj izobraževalnih društev v Dobrli vesi in Šmarjeti pri Velikovcu. Gotovo se ga predvsem starejši prosvetairjii v obeh krajih hvaležno spominjajo.
VOGRČE (Sv. birma)
Kaj je naš sveti Florijan proti temu, kar smo doživeli v sredo, 15. junija! Florijana obhajamo vsako leto, sv. birmo pa enkrat v 10 letih. Zato naj, bo praznik sv. birme nadvse lep.
Da Vogrče kljub svoji majhnosti in skri-,tasti le niso tako majhne in malovredne, so hoteli pokazati vsi farani. Otroci so se seveda pridno učili pri birmanskem pouku, dekleta so po vsem težkem dnevnem delu pozno v noč pletle vence in jih napletle na stotine metrov, fantje so pripravili drevesa za »vrata«, starejši fantje in možje pa so se lotili mlajev (Maibaum). Ampalk kakšnih! Takšnih, da so bile nekaj, dni vse Vogrče v napetosti in radovednosti, kdo bo zmagal: ali težki mlaji na tleh ali možje in fantje. Mlaja sta bila dolga nad 30 m, torej višja od zvonika. Začela se je borba: prvi dan je zmagal veliki mlaj,: dvakrat je stresel glavo in odlomil vrh in obležal na tleh. Možje niso obupali, posebno Škofov Maks je kot general preštudiral vso strategijo. Prešli so v napad, vse popoldne se je ponavljal »ho-ruk«! in zmagali so! S korajžo, trmo in tehniko pa s skupnim delovanjem. Kaj; pa mislite, kakšna sramota bi bila, če bi ne! Mlaji so jim v čast!
Catfkev se je tudi ipripravila na praznik s svatovsko obleko rož in vencev, posebno pa Se z divema okrasoma. Na kupci je bil prenovljen oltar sv. Florijana, kjer je vsako leto na praznik sv. Florijana sv. maša. Ta starodavni oltar je zelo dragocen, saj izvira
približno iz leta 1680. Prenovil ga je mojster Campidell in je stal 6.000 šilingov. On je prenovil tudi pokopališki križ. Posebno sta križ in vsa cerkev pridobila na lepoti z novo streho iz »šintelnov«, ki jo je mojstrsko napravil tesar Franc Maček iz Grabelj. Prejišnja velika pločevinasta streha je res skazila sicer tako lepo starodavno cerkev.
V	sredo nas je zvonjenje in streljanje že zgodaj vrglo iz postelje, ko je tako grmeto kot na fronti. Takoj' po prihodu ob pol osmih si je g. škof ogledal cerkev in obiskal šolo. Ob 9. uri pa smo uradno in slovesno sprejeli škofa pred župniščem, kjer je bil na '»vratih« napis: »Nadpastirju prisrčen pozdrav, vdanost, hvaležnost, zvestobo!« Cerkveni izbor je zapel pozdravno pesem i»Pozdravlj,eni« pod vodstvom g. prof. Silva Miheliča, ki je pesem tudi skomponiral. V pozdravni deklamaciji je Lubas Marta povedala, kako je vogrska fara nadvse vesela, iker je svojega škofa sprejela in da
zavetnik fare je sveti Florijan, ki potrebuje ga vsak kristjan, da ga pred zemskim ognjem varuje, ipa še bolj peklenskega rešuje.
Sveti Florijan korajžen je bil, za Kristusa Kralja svojo kri prelil, zato še posebno birmancem je vzor, naji vse žrtvujejo, da pridejo tja gor.
V	nemški deklamaciji so pojasnile škofovo službo učenke Edith in Krista Frutig in Fini Slamanig. V imenu župnije je g. škofa v obeh jezikih pozdravil provizor g. Vinko Zaletel in izrazil veselje nad škofovim obiskom, čigar zunanji izraz ,so slavoloki, venci in mlaji. Toda mi smo pripravili za »vo-
■BBBBBBaSSHEaEHaBBBBBS&SaaBGSB
DARUJTE za
visokošolski dom Korofan!
BBaBBSBBSSSBSBSSESBSSSBBSCBSEB
grške Binkdšti« predvsem svoja srca v duhovni obnovi (vodil jo ječ. g. Franc Brum-nik zelo- lepo in uspelo), da bi po škofovih rokah prišel vanje Sveti Duh in bi po koncilskih smernicah gradili Cerkev kot zvesti in hrabri Kristusovi vojaki. V imenu cerkvenega sveta je pozdravil škofa g. Maks Žmau-cer v imenu »farnega odbora« pa g. Anton Miiller.
Kot zastopnik občine je pozdravil župan g. Siegfried Kristan in izročil škofu malo darilo, ki so ga izdelali prav v občini. Žen-darmerijski inšpektor g. Kulterer je izrekel dobrodošlico v imenu krajevne žendarme-rijie v Dobu. G. direktor Anton Klemun je pozdravil v imenu šole in posebno poudaril medsebojno zastopnost in vzajemno vzgoj-no delo šole in krajevnega dušnega pastirja. Učenci ljudske šole iso zapeli nemško in slovansko pesem pod vodstvom učiteljice gdč. Helke -Čebul, nemško je deklamirala učenka Micka Kerbitz, 'slovensko pa Roza Kristan. V imenu gasilcev, ki so se številno udeležili sprejema in slovesnosti je pozdravili načelnik -g. Frane Juch. Potem -so se korajžno -oglasili ministrantje, ki pravijo, da iso sami »fejst« fantje in 'so se za praznik veseli, ko škofu ministrirati bodo -smeli, v majiepša nova oblačila odeli: Šimej Koneč-nik, Štafej in Peter Visočnik, Albert Pru-■teji, Nande Schumi in Nae Domej.
Obljubili iso:
»Kraljestvo božje bomo mi gradili, kot luč.še drugim v noč svetili.
V	imenu farne mladine je še pozdravil fant Jo-zi Miiller -in v imenu dekliškega krožka Ančka Visočnik.
V	zadnji točki so deklamirale birmanke: Mici Konečnik, Tilka Kerbitz, Ančka Enzi,
ŽREBANJE
V navzočnosti ja-vnega notarja je dne 1. junija 1966 v prostorih ravnateljstva bilo žrebanje, pri katerem so -bile izvlečene naslednje številke
2311
Vse za žrebanje veljavne zavarovalne pogodbe, ki imajo na zavarovalnem potrdilu omenjene številke na koncu njihovega številčnega zaporedja in tečejo že vsaj tri mesece, so s tem dozorele za takojšnje izplačilo brez odbitkov. Zavarovalne pogodbe, -ki niso bile izžrebane, ostanejo še nadalje v veljavi. Naslednje žrebanje bo dne 1. decembra 1966
jupitcc t/. I/. a. u.
Ravnateljstvo podružnice za Koroško in Vzhodno Tirolsko
Celovec — Klagenfurt, St. Veiter StraBe 1
V dežju in na soncu
Z bravci našega lista kramlja Alojzij Vami, selski župnik
'»Vi ste bili že spet na morju! Ali nam boste o tem spet kaj: napisali? Radi beremo!«
Tako dn podobno so me na akademiji slovenske gimnazije in drugod ogovarjali razni znanci in znanke, čudno vendar, kako se po deželi tako hitro zve, ako stari selski župnik za mekaji dni pogleda kam drugam! ■No, pa naj bo, pa malo pokramljajmo!
Pred štirimi leti sem po prestani težji gripi bil Zelo potreben okrepčila. Podal sem se majnika v Lovran, kamor že deset let zahajam na počitnice. V bivšem počitniškem domu za bogoslovce, ikd ga imajo od reške škofije v najemu notredamske sestre, sem se do dobrega okrepil in pozdravil.
Ko je letos napočila ljuba vigred, me je že začelo vleči tja dol. V duhu sem že gledal morje, modro se svetlikajoče v sončnem siju ali pa, kako se razburkano peneče v velikih valovih zaganja ob obrežno skalovje. In tisti morski zrak, ki mi tako prilega! Pa malo spremembe bi se mi tudi prileglo, vsaj za en teden!
Enkrat sem to željo razodel Mojci v du-šnopastirskem uradu.
'»Gospod, če hočete, vas jaz popeljem doli!«
Kakor me je ta pripravljenost na dnu srca razveselila, vendar take požrtvovalnosti nisem smel izrabljati. Tudi bi mi samemu tam doli bilo dolgočasno. Koncem koncev pa je zadeva ugodno dozorela. Gospod stric bi taikega oddiha tudi bil potreben, in sestra gospodinja naj ga spremlja. Sestrična Majda bi po prestani operaciji v grlu svoj dopust konistno preživljala v morskem zraku. Pa gremo skupno! Odpeljemo se v nedeljo dopoldne! Ob osmih se snidemo na trgu v Borovljah!
Krmežljavo je bilo tisto jutro, iz oblakov je rosilo. Nič kaj mikavno za potovanje. Pa saj' po slabem vremenu napoči lepo, torej kar pogumno na pot!
Točno ob osmih me j,e moj šofer Peter v 'svojem avtu pripeljal na trg. Komaj sva se malo razgledata, je privozila tudi Mojca. Torej točnost, ki je hvale vredna! Točnost je lepa čednost, ki je pa žal nekateri ne upoštevajo. Koliko jeze im nevolje ti povzroča netočnost! Domenil si se s prijateljem, kje in kdaj se snideta. Ti si pravočasno na mestu, a njega ni. Čakaš, gledaš na uro, se ozir ralš na vse strani, a njega ni, njiega od koder ni! čas hiti, nervozen postajaš, a njega ni. Da bi ga šment, kje neki hodi? če ikonč-no vendar enkrat pride, požreš svojo nevo-ijo; če ga pa ni, ti pa potrpljenje mine, pokažeš mu od daleč figo itn greš svojo pot.
Mi pa smo se zaradi točnosti drug drugega pohvalili, presedel sem in odbrzeli smo Proti Ljubelju.
Na naši obmejni .strani nas je iznenadilo nepričakovano srečanje s pisateljem Karlom Mauserjem. Po 17 letih je dz Amerike prišel pogledat Koroško, katero je v letih 'begunstva vzljubil din je dz nje povzel toliko gradiva za svoj e poves ti. V torbi imam seboj njegovega »Kaplana Klemena«, da ga v Lovranu beremo. Povabim pisatelja, naj po moji vrnitvi obišče tudi Sele, kar md rad obljubi in je obljubo tudi izpolnil.
Nadaljujemo vožnjo skozi ljubeljski predor. Koliko lažja je sedaj zveza med Avstrijo in Jugoslavijo, ko z avtom ni treba več sopihati Čez strmine ljubeljskega prelaza. Predor, med vojno predrt s sragami in krvjo
trpinov ujetnikov, zaznamovan z mučeni-ško smrtjo premnogih, naj. sedaj povezuje bratstvo dveh sosednih narodov! Ljubeljsko cesto zdaj na naši strani širijo in zbolj-šujejo, na jugoslovanski strani pa je že gotova in silno lepo izpeljana. Kar užitek je, voziti se po njej.
Naglo se bližamo Kranju. Drugekrati smo se tu vedno ustavili in obiskali blagega že-lezomašnika, mojega nekdanjega profesorja na gimnaziji, dr. Alfonza Levdonika. Sedaj ga ni več. Umrl je nedavno star skoro 97 let in mirno počiva na novem pokopališču onstran Kranja. Kadar bo prilika, obiščem njegov grob.
Malo se ustavimo v Škofji Loki, nato se oddahnemo in okrepčamo v Ljubljani. Nadaljujemo pot proti Postojni in dalje v smeri proti Trstu, meneč, da je ta cesta boljša, v Kozini pa se obrnemo proti Opatiji. Vreme ves dan oblačno, od časa do časa prši dež. Šoferka vozi previdno po mokri, malo polžki cesti. Ko se vozimo po enolični pokrajini, kjer nič ne vleče naših pogledov nase, molimo rožni venec. Nad Matuljami prvič zagledamo morje. Drugekrati smo ob lepem vremenu pri tem pogledu vzklikali: morje, morje! Podobno kot smo v gimnaziji brali pri učenju grščine v Herodotovi knjigi. o grških vojakih, ki so po dolgih marših čez pustinje in gore končno zagledali morje in od veselja vzklikali: Thalassa, tha-jassa. Tokrat je morje ležalo pod nami kot siva velika luža, škropljena od dežja ... Ni nas navdušilo, a eno nam je naznanilo: blizu cilja ste!
Ob pol divah popoldne smo zavili s ceste zunaj Lovirana na prostrani vrt škofijskega posestva ik spodnji hiši. Kot stari znanci od sester prisrčno pozdravljeni smo se vselili v pripravljene prostore v zgornji hiši.
'»Ledeni možje« Pankracij, Servacij, Bonifacij in »mokra« Zofija so se letos nekaj dni prezgodaj oglasili dn so nam z mrkega in
oblačnega meha pošiljali mrzle in deževne pozdrave.. Vmes so se včasih oblaki za toliko razmaknili, da je za kako minuto nagajivo pokukalo sonce in se zopet skrilo. Hladno je bilo, morda nič manj kakor na Koroškem. Oblekel sem po dvojno perilo, za noč pa sem se oborožil s pernico. Tudi ostala družba se je čudila, da zna topli jug biti tudii tako hladen.
Če pa mislite, da smo se ob tem kislem vremenu tudi mi kislo držali in se dolgočasila, se pa motite! Prav koristno smo izrabili te prve tri deževne dni. Zbirali smo se k skupnemu branju. Pazljivo smo poslušali Majdo, ko nam je glasno brala »Kaplana Klemena«. Kar živo nam je bil pred očmi Klemen v svoji 'borbi za poklic, kot bogoslovec in duhovnik, goreč apostol duševno lin telesno bednih. Občudovali smo pisatelja Mauserja, kako globoko občuteno in do-živetno zna podati potek .povesti. Po vsaki bralni uri smo se veselili na prihodnjo, radovedni, kaj v povesti še pride.
In še nekaj drugega nas je bogato odškodovalo za neugodno vreme. Istočasno so se vršile duhovne vaje pod naslovom »Oddih za dušo in telo«, ki jih je vodil znani frančiškan p. dr. Roman Tominec. Udeleženk je bilo 25 iz raznih ženskih poklicev, tako. n. pr. gospodinje, uradnice, bolničarke, na-meščenke. Z dovoljenjem voditelja smo tudi mi mogli poslušati njegove govore in ti so bili odlično globoki, praktični dn poljudni. Podajal je koristne nasvete in navodila iza resnično krščansko življenje v ljubezni do Boga in bližnjega. V zadnjem govoru na primer je med drugim dal udeleženkam in seveda tudi nam hospitantom dva praktična nauka: Ne bodite smetišnice! Glejte na bližnje skozi očala! V smetišnico pometajo 'smetje, odpadke in drugo smrdljivo nesnago. Mi pa ne smemo pobiratd vase napake in slabosti naših bližnjih in jih potem naokoli raztresati. Ne sodimo jih, glejmo nanje kakor skozi zlata očala ljubezni, upoštevajmo njihove dobre lastnosti, bodimo jim dobrohotni!
Dalje prihodnjič
Vesli iz Amerike
Moje bivanje v Združenih državah gre proti kraju. V vseh tdh mesecih sem imela priložnost spoznati nekoliko globlje tipično amerikansko dušo in mišljenje. Amerikanoi so ljudje, prav taki, kot smo mi na Koroškem. Imajo svoje dobre in seveda tudi slabe strani. Ne vem, ali sem zmožna podati (vsaj majhen) del svojega odkritja.
Nekaj je v teh Amerikanoih, kar nam v Avstriji manjka. Ni to denar, ki ga manjka nekaterim tudi v ZDA, ampak neka bolj 'preprosta in težje nadomestljiva stvar. Odkar sem namreč prišla sem, sem uživala dobrote, ki so vsekakor slonele na velikih žrtvah. Najprej si mislim, da ni lahko vzeti tujca za leto pod streho, posebno, če je to tujec, ki ne bo razumel, kadar ne bodo zadovoljni z njim, ker mu bo angleščina hujša kot španščina, ki je sploh ne obvlada. Ti ljudje imajo največjo potrpežljivost. Poslušajo, ponavljajo stavke še pa še, samo da bi se dobro razumeli in da ne bi prišlo do kakega nesoglasja zaradi pomanjkanja besed. Ta potrpežljivost ne pride kar čez noč. Treba je biti potrpežljiv od vsega početka, ko si se prvič zavedel sebe. In to sem našla pri teh ljudeh. Druga stvar je njihova globoka vera. Pa naj so katoličani, protestantje, Židje, metodisti, ali kaj drugega, vsi se raztime-
hm ha Hocoškcm
VOGRČE
{Nadaljevanje s 4. strani)
Neži Kerbitz, Marica Prutej in Pavla Vodiv-nik in nam pokazale pomen škofa in svete birme.
Med -zvonjenjem in pokanjem možnarjev ~~ kar prehudo je pokalo pod vodstvom Gašperjevega Hanzeja, je šel sprevod v cerkev, kjer je škofa že pozdravila slavnostna 111 'tako- lepa mogočna -pesem: »Ti si Peter, skala...«
Med škofovo sv. mašo, kjer je bilo prav Vse> kar je mogoče, v ljudskem jeziku, so 'sodelovali z velikim liturgom — škofom — y?i ljudje in pevci. Pevci so peli na nov način, kar smo sedaj prvič slišali in je zelo Ugajalo, vstopni, s topniški, darovanjski in obhajilni spev, peli so še med obhajilom tn delitvijo sv. birme, sicer pa je bilo ljudsko petje. Posebno mogočno je iz vseh src donela prošnja: »Pridi, pridi Sv. Duh!«
J.revzvišeni je vernike pozdravil v obeh jedkih in razložil pomen sv. birme in dolžnost Apostolata vseh vernikov, slavnostno pridi-
go pa je imel pliberški kaplan g. Martin Hotimiitz.
Ko smo se po sv. maši spomnili še naših dragih rajnih, poškropili grobove in molili zanje pred prenovljenim križem, je škof 58 birmancem podelil zakrament utrjen,] a, moči in priklical nanje -Svetega Duha in njegove darove.
Vsa slovesnost je potekla v prisrčnem domačem ozračju, da smo bili vsi Vogrčani, pa tudi, kot upamo, tujci zadovoljni in prijetno presenečeni. Četudi je bila birma na delavnik, je bila sreda za nas velik praznik, ko smo se odrekli vsem-u nujnemu delu in praznovali izredni milostipolni dan.
Hvaležni smo predvsem Bogu, potem škofu in pa vsem faranom, ki so pripomogli k tako lepemu dnevu. Vsem velja napis ob odhodu iz Vogre: VergelTs Gott — Bog plačaj!
Popoldne se je vršila v Vogrčah še pastoralna konferenca duhovnikov pliberške in dobrloveške dekanije, da še nikoli ni bilo toliko duhovnikov s škofom vred v Vogrčah. Za škofa1, vse duhovnike in obiskovalce je veljal napis na vratih v začetku vasi: »Pozdravljeni v Vogrčah!«
jo. Seveda so bila nesoglasja v teku zgodovine. Ko so prišli katoličani z Irske, niso bili sprejeti najbolje. Tudi so bili predsodki dn ponekod novi Amerikanci z Irske niti niso imeli pravice voliti. Toda ti ljudje so se učili iz zgodovine, da prijateljstvo sloni predvsem na skrajni toleranci. Dandanes vidiš na isti ulici tri cerkve in vsaka ima drugo veroizpoved. Ljudje so skoraj vsi globoko verni. Kar mi je najbolj ugajalo, je dejstvo, da v Ameriki ne pobirajo cerkvenih davkov, temveč so odvisni od velikodušnosti vernikov. Ker je toliko različnih ver, bi bilo nelogično, če bi moral kdo plačati davek, alko ne -bi pripadal tej religiji. Pa ne mislite, da zato cerkve v ZDA niso lepe in bogato opremljene. Ravno nasprotno! Cerkve so zelo lepe in imajo celo vrsto dragocenih okraskov. Razen tega imajo tu kar precej denarnih akcij, ki vedno uspejo. Mislila sem, da bi bilo primerno, če pišem o teh 'organizacijah, Iker vem, kako je stališče pri nas doma. Morda leži vzrok v tem, da je življenjski standard tu mnogo višji. Vendar vem, da tudi tisti, ki niso kapitalisti, prispevajo dovolj za svoje razmere.
Tretja stvar, ki me je tu zelo presenetila, je zadeva glede tujih jezikov in ljudi v manjšinah. Tu v St. Louis-u so Italijani, Nemci, Irci, Madžari in še drugi narodi. Na glavnih cestah St. Louisa najdeš celo napise v teh jezikih in nihče se ne zgraža, češ da niso patrioti. Vsakdo ve, da lojalnost do države ni manjša, če ljudje govorijo jezik, ki jih ga je učila govoriti mati. Nihče se ne sramuje, da je Italijan, Francoz ali Nemec. Vsi SO' ponosni nase in na svoj kraj, kjer prebivajo. Mislim, da se mi lahko marsikaj naučimo od njih.
Kar se tiče črncev v tej. deželi, je nekoliko bolj komplicirano. Če pogledamo v zgodovino, vidimo kar precej dogodkov, katerih se sedanji prebivalci sramujejo, črnce in Indijance so hoteli iztrebiti ali popolnoma pomešati z ostalimi. V preteklih stoletjih so izdali par zakonov, ki so skušali ameri-kanii-zirati Indijance. Sedaj so ti. zakoni seveda neveljavni. Sedanja želja vlade je, imeti čim bolj pestro narodno lice, in Indijanci ter črnci v tem gotovo dovolj prispevajo. Vsakdo ve, kako so se borili proti črncem na jugu držav. Pa tudi to j.e znano, da skušajo škodo, ki so jo povzročili tem ljudem, popraviti, kolikor je v njihovih močeh. Tu v St. Louisu imajo, kot vsepovsod drugod, gibanja, ki naj bi doprinesla kar največ k prijateljstvu med obema ple-
DvA&ba si/.	spceifne
PODJETNEGA FANTA
Pogoji: matura na gimnaziji ali trgovski akademiji in znanje slovenskega in nemškega jezika.
Nudimo: plačo po dogovoru in lepo možnost napredovanja v trgovskem oddelku in v upravi Družbe do popolne samostojnosti.
Avtocesta čez Ture
Avstrija namerava v prihodnjih štirih letih zelo izpopolniti in modernizirati svoje cestno omrežje, predvsem pa naj bi bili v tem času dograjeni vsi odseki avtomobilskih cest, ki so jih že začeli, graditi. To je v nedavni izjavi zagotovil minister za gradnjo dr. Vinzenz Kotzina. V tej zvezi je še posebno zanimiv projekt nove avtomobilske ceste Salzburg—'Beljak, ki bi jo naj začeli graditi že letos ali najkasneje spomladi prihodnjega leta. Novo avtomobilsko cesto bi gradila posebna delniška družba, podobno kot brennersko avtomobilsko cesto, velik del potrebnih finančnih sredstev pa bi krili z mitninami za posamezne gorske odseke.
Z novo cesto bi bila zagotovljena hitra in nemotena cestna povezava z zahodno Evropo pozimi, s tem pa bi se na Koroškem lahko zelo povečal zimski turizem. V mednarodnem pogledu bi postala nova avtomobilska cesta čez Visoke Ture pomemben del transikontinentalne povezave med zahodnoevropskimi državami in Jadranskim morjem.
Kaže, da glede sredstev za novo avtomobilsko cesto čez Visoke Ture ne bo prevelikih težav, ker so dobre možnosti tudi za mednarodne kredite. Težje bo z nekaterimi organizacijskimi vprašanji, kajti še letos bi bilo treba ustanoviti delniško družbo in sprejeti ustrezni zvezni zakon. Načrt tega zakona je sicer že pripravljen, vendar ne kaže, da bi lahko prišel na dnevni red parlamenta pred jesenjo.
Zanimivi pa so tudi gradbeni načrti sami. V visokogorskih predelih bi bila cesta na določenih odsekih zgrajena v dveh nadstropjih. Pozimi bi bil dovoljen promet samo po spodnjem cestišču, medtem ko bi služilo zgornje cestišče za zaščito pred plazovi.
KMETJE POZOR!
NAJNOVEJSE KMETIJSKE STROJE, MLATILNICE, TRAKTORJE, KOSILNICE, MOPEDE, KOLESA, HLADILNIKE, PRALNE STROJE, ELEKTRIČNE MOTORJE
vam nudi ugodno domača tvrdka
Johan jLomšek
ŠL Lipš, Tihoja 2, P. Dobila ves — Ebermlorf, Telefon 04237 246
menoma. Zakoni so že davno vsi za mirno sožitje. Da pa bo trajalo še nekaj časa, dokler se bo ta največja želja Amerikancev izpolnila, pa lahko sklepamo po dogodkih, ki so se in se še vršijo po manjših mestih na jingu Združenih držav Amerike. V teh mestih je večina prebivalcev črna. Beli ljudje pa imajo vsa zemljišča, skratka ves kapital v rokah. Zato črnci tam ne uspejo. Kapi,talisti — tokrat belci — pa\se imajo kar dobro, ker črnci delajo dobro in poceni. Kot rečeno, so zakoni proti izkoriščanju, a trajalo bo še nekaj časa do izvedbe velikodušnega načrta enakopravnosti.
Amerika ima samo nekaj gora na zahodu. Zato me vsi »zavidajo«, ker morem iti spet »nazaj v svoj planinski raj«. Ker so tu razmeroma bogati, seveda ne bodo prikrajšani za užitek naših gora. Vsakdo vsaj, enkrat v svojem življenju pride v Evropo in občuduje kulturno bogastvo, katerega se mi sami le premalo zavedamo, in seveda krasne Alpe dn naša jezera. Bogastvo v denarju pa ni vse. Mislim, da smo lahko zelo zadovoljni, da smemo živeti v državi, kot je Avstrija, v gorah, kot so naše Alpe, in pod nebom, ki ga je Bog dal prav vsem.
V juliju pa na svidenje doma!
Ivica Zwitter
Z/V MLADINO
IN P POS N/E TO
KRIVICA
OtcošUL
UoMUU
Še vedno fo berete?
Sobota
Sinoči sem videl po televiziji ustvarjav-ca. melodije, ki jo danes pojo za vsakim oglom. Kakšna praznost. Narejen, požen-ščen obraz, osladne kretnje, prisiljeno pritajeno govorjenje.
To naj bo ideal naše mladine?
In že vem, da bom jutri srečal tega in onega z enako neumno frizuro, z enako križasto kravato in rumenimi hlačami.
Fant naj bo fant, ne pa neko osladno bitje.
Nedelja
Kadil sem. Komu naj povem, koga naj vprašam, ali je prav ali ni, in če ni, zakaj ni? Odkod ta prijetni občutek ob oblakih dima, ki jih spuščaš v zrak? Mogoče le iz tega, ker veš, da ne smeš?
Torek
Postal sem kritičen. Več: nezadovoljen z vsem. Zlepa kaj mi ni po godu. Kritiziram očeta. Ali ni prestrog z menoj? Trdi, da so vsi filmi slabi. To gotovo ni res. Misli ,da bo s pretiravanjem dosegel kaj. Ali ne bo dosegel ravno nasprotnega?
Kritiziram šolo. Profesorica z neskončno dolgim mozolastim obrazom in čebulno rdečimi lasmi zna toliko matematike kot moja stara mati, ki ni nikdar videla logaritmov. Kako bi mogla sicer razlagati tako obupno nezanimivo? Kako vse drug je profesor kemije, smešen v širokih, prekratkih hlačah in v lohlapnem, predolgem suknjiču, zanemarjen in skuštran: kemijo ima pa v mezincu.
Šola naj bi vzgajala. Ti profesorji gotovo ne vzgajajo. Njim je malo mar, kaj mislimo o življenju ali počnemo zunaj šole in celo med šolskimi urami. Da je le vsaj za silo mir med njihovo razlago, pa da na koncu mesca dobijo plačo — vse drugo jih ne briga.
Četrtek
Bral sem pismo dekleta iz Rusije, pismo o tem, kako je izgubila vse ideale. Ostaja ji kot edini ideal denar, a se zaveda, da je ta ne more osrečiti. Kako srečni smo, da nam vsaj možganov ne perejo, kot to počno v rdečem raju. Naj bodo rdeči tehniki še tako brez hibe, kaj je vsa njihova tehnika proti enemu samemu koščku svobode?
Balantič je prav o svobodi napisal tisto: Saj nekje pač mora biti, — vem, da umiraš tudi ti po njej — nekje se je najedel bom do sitega ...
Pa še prej:
O, kaj ostalo je še od vsega, od hrepenenja duše v visočine: za hlebček kruha dal bi kos srca.
Petek
Berem: »Navadno nastopi pri fantih in dekletih med 14. in 17. letom tako imenovana negativna doba razvoja. Tedaj hoče mlad človek vsaj na videz zanikati vse, kar je pametnega in vzvišenega. “
Zanimivo. Torej smo pripeljali do te postaje na svoji poti. Še bo lepo.
Blaž (Bo še)
Multatuli je napisal zgodbo o junaškem mornarju.
Temu junaškemu mornarju so v bolnišnici odžagali nogo nad kolenom. Sredstev niso imeli nikakšnih, da bi mu olajšali bolečine. Junaški mornar pa je trpel brez solze in brez glasu. Žulil je pipo med zobmi, gledal v strop in ni trenil.
Nazadnje mu je zdravnik šival strašno rano in ga je ob tej priložnosti narahlo zbodel. Tedaj je junaški mornar izpustil pipo ter silno zarjul.
Zdravnik se je zgrozil: „Za božjo voljo! Prej ko smo vam kost žagali, se niste zmenili, zdaj pa zaradi uboge šivanke tako vpijete!"
„Tega zadnjega ni bilo v programu!" ga je zavrnil junaški mornar.
Tak je človek. Prenese bolečine, prenese tudi obtožbo, če je ta pravična. Vsaj v svo-
Kaj tej naši prozi (od Trubarja do Levstika) — in seveda narodu — ni bilo dano? ... Tej naši prozi ni bila dana vojašnica, ni bil dan parlament, ni bila dana borza, ni bila dana tovarna, ni bil dan plemiški grad, ni bil dan literarni salon, ni bil dan velemestni korzo. (A. Rebula)
Odkar stoji teater, stoji na čelu igralske družine — traged. Glede tega se ni mnogo izpremenilo, traged je danes prvak v gledališču. Večinoma je velik, stasit in govori z glasom, ki kar odmeva. Traged tudi preko dneva tako rekoč neprestano igra in govori s povzdignjenim glasom, tudi v oštariji naroči tako konjsko klobaso ali pol litra cvička. .. Traged prenese neizmerno mnogo hvale in slave in porazno malo graje. V tem pogledu so si edini sicer vsi, ki nastopajo na gledaliških deskah. (O. Šest)
Za knjigo nihče nima več časa. Knjiga je bila os slovenstvu, to se pravi, da se je okoli nje vrtelo naše celokupno življenje in nam je tudi življenje vodila in razsvetljevala. In danes? Danes gledajo ljudje pred hišo svoje
Čuda narave
Vsaka trava je večji čudež kot nemška barvna industrija.
V	eni travnati ruši je več skrivnosti, kot bi jih moglo razrešiti milijon učenjakov.
Kako skrivnosten je en sam kamenček! Kako je nastajal: iz vulkana, iz drobnih živalic.
V	lesu je skrivnost življenja. Letnice so
jih najboljših trenutkih. Upre pa se, kadar se mu očita več, kot je v resnici storil.
Vse lahko pokvarimo, če zavračamo pri sobesedniku skupaj z njegovo zmoto tudi kak drobec resnice, ki jo njegova trditev gotovo ima. On čuti, da mu s tem delamo krivico. Tudi on ima pravico, da mu drugi priznajo, da ima vsaj v nečem tudi on prav.
Širiti moramo le resnico. To pa seveda neustrašeno in povsod. Naj prihaja zmota ali krivica od leve ali desne, treba je povedati, da je to zmota oziroma krivica. Saj je namen prav v tem, da pride do čim popolnejše resnice in pravice. Vsaka ovira na tej poti je le zavora, ki ne pusti velikemu kolesu vesolja, da bi se vrtel k svoji popolnosti.
Na dolgo roko se bo vsak greh ob sejanju resnice maščeval nad nami samimi.
atomobile, jih s krpami drgnejo, da bi se svetili kakor konji, ki so jih nekdaj pripeljali na veselico. Tistih hlapcev, ki danes pripravljajo modeme konje za pohod, je veliko več kakor nekdanjih konjskih hlapcev, zlasti pa se od nekdanjih konjskih hlapcev ne razločujejo po duhovnem obzorju. (J. Javoršek)
FOTOGRAFIJA?
Majhna vas, velik ipekel — pravi slovenski pregovor.
Cankar takole fotografira neko majhno vas:
»Ne prepevajte nikoli, razen v cerkvi, in še tam ne preveč na glas, ker bi Zapoljci rekli, da ste bahač. Ne prepevajte v krčmi, ker poreko, da ste pijanec; ne v društvu, ker pordko, da ščujete ljudstvo; tudi ne v svoji 'izbi, ker poreko, da ste norec. Ne zahajajte preveč v družbo; rekli bi, da ste veseljak in lahkomiiselnež; tudi se j,e preveč ne ogibajte; rekli bi, da ste potuhnjenec.«
osebna izkaznica, ki pove starost slehernega debla. Grče v lesu so izpovedi težav, ki jih je imelo drevo v času svoje rasti.
Vzemimo nazadnje dež, ki je nekaj čisto prozaičnega, večkrat nezaželenega. In vendarle je tudi dež končno čudovita namakalna naprava, vodni transport.
Paul Claudel je zaklical: »Ne motite glasbe sveta!«
Oteoci ftišeio- a kcesu
Gori, gori, kres, svetoivanji les, noga nam poskoči, da telo se vzboči, zaziblje dvoje rok, okrog, okrog, okrog!
Nam se pase čada, da ne uhaja rada, da bo pridna dima, da bo pozna zima — da jih čuva Bog, okrog, okrog, okrog!
France Bevk
Na kresni večer
Na kresni večer zatikamo za okna kresnice, ki cveto ta čas v gozdu, a tudi v hiši nasteljemo ta večer po tleh kresnic in praproti. To je postelja sv. Janeza Krstnika, da si lahko na nji odpočije. Če pride mimo in vidi znamenje na oknu, stopi k nam pod streho. Ta večer zažigamo tudi kresove v čast njemu, ki je napovedal Luč sveta.
Ko se zmrači, se oziramo po hribih, kje bomo zagledali prve krese. Nebo je še svetlo, večernica miglja na njem in obrise hribov vidimo še natanko.
Zdaj zakliče nekdo: »Že vidim prvega!«
Pogledam tja, kamor kaže z roko. Res, drobna rdeča pika se motno svetlika vrh hriba, a kmalu postane večja in bolj živa.
Medtem vzklikajo že drugi: »Tamle ga vidim! Pa tam!« — »In na onem hribu dva!«
Rdeče pike rastejo in kmalu žare po vseh hribih kresovi. Začnemo jih šteti. Kdor ima bolj ostre oči, jih našteje več.
A zdaj hočejo imeti še otroci svoj kres. Brž znesejo skupaj slame, trsk in dračja ter zažgo. Prešerno skačejo skozi plamen, dokler jim kres ne pogori.
Medtem so jeli tudi kresovi po hribih ugašati. Slednjič ugasnejo vsi in le srebrne zvezde se blešče nad črno zemljo.
J. Rožencvet
PREGOVOR
Če je oblaček tu pa tam, nebo še lepše sije nam.
O KRESI SE DAN OBESI
PO RTRETI
Earl Derr Biggers:	14
KITAJ Č EVA
papUfa
Holley mu je očetovsko mežikal, »Bodite prepričani, da bi bilo zame veliko veselje, če bi se bila na Maddenovi ranchi dogodila kaka krvava drama. Bog ve, kako malo se v teh krajah dogaja. Kaj takega bi bilo kakor mana ;z nebes. Toda zdi se mi, da vas je razburil pregoreči Kitajec.«
»Charlie je absolutno pošten.«
»Ne dvomim. Toda orientalec je in detektiv, zato mora biti nezaupljiv. Na Maddenovi farmi ni nič sumljivega... če je Tony tako skrivnostno kričal, je delal to pač iz stare navade.«
»Tedaj ste vi že tudi slišali o njem?«
»Da bi bil klical na pomoč, seveda ne. Toda ko sem se preselil semkaj, sem stanoval pri dr. IVhitcombi ter mnogo časa prebil na Maddenovi ranchi. Tonyjevo bese-dišče je bilo vedno nekaj posebnega. Kakor bi bil preživljal svoje prejšnje dni med samimi nasilji in zločini.«
»Pa njegov nenaden konec?«
»Moj Bog — žival je bila stara kakor zemlja. Tudi papiga ne živi večno. Seveda nekam čudne okoliščine zares — toda bojim se, da vaši pomisleki vašega očeta ne bodo
navdušili. Maddenovo naglo jezo poznate. Vrgel vas bo iz hiše in razveljavil kupčijo. Doma! pa ne boste mogli povedati drugega kakor to, da kupoijlslkih obveznosti zato niste izpolnili, ker je poginila stara papiga.«
»Pa samokres, ki ga je zmanjkalo s stene?«
i»Kaj' nenavadnega človek vedno lahko najde, če išče. Morda je Madden orožje komu podaril ali pa ga je vzel v svojo sobo!«
Bob Eden se je naslonil nazaj. »Najbrž imate prav. Da, čim dalje to reč premišljujem pri belem dnevu, tem bolj se zdim sam sebi neumen.« Skozi okno je zagledal, da je avto Charlieja Chana zavil mimo prodajalne kolonialnega blaga. Stopil je v vežo. »Ah Kirn!« je zaklical.
Rejeni havajski detektiv je molče stopil v pisarno.
»Charlie je moj prijatelj, urednik Will Hollev. In tu imava gospoda Chana, kriminalnega asistenta iz Honoluluja.«
Ko je Bob povedal njegovo ime in poklic, je Chan namršil obrvi. »Me veseli!« je hladno zinil.
»Ni se vam treba vznemirjati!« je zagotavljal Bob. »Prijatelj Holley je popolnoma zanesljiv. Vse sem mu povedal.«
»Sam sem v tujini,« je odvrnil Chan. »Morda bi se rajši na nikogar ne zanesel. Toda to je kajpada debela neotesanost. Gospod Holley naj mi oprosti!«
»Saj je tudi vseeno,« je menil Bob, »kajti Charlie, prepričal sem se, da sva videla
strahove. Morali boste pač sami priznati, da sva se obnašala kakor dve stari babi.«
Rumeni polni obraz je izražal globoko užaljeno dostojanstvo. »Dovolite stari babi, da izblebeče še nekaj več prismodarijl Pred nekaj urami se je papiga z droga pogreznila v večnost. Mrtva kakor Cezar.«
»No in?« je dolgočasno zamrmral Bob. »Poginila je od starosti. O tem se ne bova prepirala Charlie ...«
»Kdo pa se prepira? Mirna stara baba je tiho. Toda ta stara baba vam prinaša dejstva, neovrgljiva dejstva.« Skrbno je razvil Chan na Holleyjevi pisalni mizi bel list, potegnil iz žepa majhen zavojček ter stresel vsebino na papir. »Tukaj je nekaj piče iz Tonyjeve skodelice zraven droga. Pre-iščite blagohotno, kar vidite.«
»Konopljino seme — navadna piča za papige.«
»Popolnoma prav, konopljino seme. Toda ono drugo — fini sivobelkasti prašek vmes...«
»Sveta nebesa!« je osupel zaklical Holley.
»Lekarnar tamle na voglu ga je skrbno preiskal. In pravi, da je farmarjem prodal mnogo mišjice zoper podgane. Umori pa tudi papigo.«
Bob in Holley sta se presenečeno spogledala.
»Ubogi Tony je bil zelo bolan, preden je nastopil svoje dolgo potovanje,« je nadaljeval Chan. »Zelo molčeč in bolan. Zasledoval sem že marsikaterega morilca, toda moral sem priti na to celino, da razkri-
jem umor papige. Saj so mi vedno pravili o čudesih Amerike!«
»Zastrupili so jo! Toda zakaj?«
»Zelo resničen pregovor veli: Mrtvi ne govore. Tony je govoril kitajski, kakor jaz. Tony in jaz odslej ne bova več govorila, mislim.«
Bob si je z roko podprl glavo. »V glavi mi šumi. Kaj naj vse to pomeni?«
»Kakor sem prej rekel,-papiga ne more nič svojega povedati. Le ponavlja. Če je Tony ponoči kričal: .Pomagajte, morilec, proč s samokresom’, boste celo stari babi morali oprostiti, če misli, da je papiga ponovila le to, kar je pred kratkim slišala. Začela je klepetati, ker se je zopet spomnila besed ... Kako?«
»Nadaljujte, Charlie,« je silil Bob.
»Spomnil jo je kak dogodek, preden je začela kričati. Kakšen dogodek? Morda se je nenadno posvetila luč v spalnici tajnika Thorna.«
»Kaj še veste, Charlie?«
'»Davi sem vršil svoj posel babe v tej spalnici. Opazil sem, da je bila ena slika na novo obešena. Vzamem jo s stene — za njo v steni pa najdem drobno luknjo, ki jo je mogla napraviti le krogla.«
Bobu je zastala sapa. »Krogla?«
»Tako je! Krogla, ki se je zarila globoko v steno — krogla, ki je zgrešila svoj cilj in se rui mogla odpočiti v telesu tistega nesrečneža, katerega je slišal Tony klicati na pomoč,«
OO | OO	OO	oo	oo	00	00	00	oo J o©
NEKAJ SPOMINOV
(DOŽIVLJAJI IZ POLPRETEKLE DOBE)
SVOBODA
Beseda, ki toliko pomeni, ki zajame tako velik obseg in veličino. Beseda, ki se ne da otipati, spraviti, da pa se okrniti. Rekli bi da je abstrakten pojem, a dejansko je in ni.
Ko sem bila še otrok, še pomislila nisem, da se mi lahko odvzame prostost, tista prostost, katere je poleg človeka deležna navadna bilka, ptič, ja, tudi navaden črv. Res, kolikokrat si zaželiš, da bi bil res samo navaden črv — a v svobodi!
Začela sem s svobodo; zakaj, pravzaprav sama ne vem! — Da, že vem! Zato, da opišem, da nanizam na vrvico spominov prvo to, kaj se dogaja v človeku, ko po dolgih letih izgubljene mladosti zasliši besedo: am-nestiran, zopet svoboden; ko doživiš tisti: »Dopolnjeno je«.
Ko sem slišala besedo: amnestirana, je leglo kot balzam na možgane. Oh, saj ne bo držalo, saj so le sanje, saj to ni mogoče! Pa vendar je bila resnica; po tolikih letih zopet prostost pred teboj! Ko si notri, si želiš ven, ko pa ti je svoboda pred očmi, si pa podoben ptičku, ki je ušel iz kletke. Nekaj časa revček leta, pa se vendar ne znajde.
S sotrpinko sem bila proti večeru izpuščena. Sli sva na vlak. Kako je človek neroden, saj še karte ne znaš kupiti! Ko sem se že peljala, sem nezaupno pogledovala proti stavbi, še vedno v strahu, da me lahko kdo pocuka za rokav in mi reče: He, gremo nazaj! Domov? Saj nimam več doma. Kako bridka je ta resnica! Kako si v tem trenutku zaželiš matere, ki te ljubi, očeta, ki skrbi zate, da bi te objela, stisnila k sebi, kjer bi se čutila varno. Tako pa sem tujka med tujimi, brezdomka, podobna božji Družini, ki je iskala streho, prenočišče.
V predmestju sva izstopili. Bilo je tiho, saj je bilo pozno zvečer. Molče sva šli naprej. Pred sabo zagledava postavo moškega, 'ki je počasi in sklonjen šel v noč. Zadržale sva korak. Tudi on. Hotel nama je dati prostor, vsaj tako je izgledalo. Videli sva, da nekaj nosi, nekaj prtljagi podobnega. Napenjali sva oči in ugotavljali, da mu nadomestuje kovček navadna škatla, sicer precej velika. Pogledava se, tudi midve imava isto. Pohitiva.
»Dober večer!« sva dejali obe na pol glasno.
Preplašeno se je ozrl in dejal: »Dober večer!« Pogledali smo se. Kar naravnost ga vprašam: »Greste tudi vi iz zapora?«
Ostrmel je: »In vidve?«
»Tudi!« sva dejali. Kot stari znanci smo se objeli in poljubili. Po licu so nam vsem trem tekle solze. Skupno smo nadaljevali pot.
Nismo veliko govorili. Ko smo se bližali vasi, naju prosi, naj greva z njim, rekoč:
»Pripravili bosta meni pot. Bojim se, da se moja mama, ki je že stara, ne bi preveč prestrašila.«
Stisnilo me je. Oh, kako je srečen, saj gre k mami! Šli sva torej z njim. Če ne bom doživela, vendar pa bom vsaj deležna sprejema, katerega bo deležen ta človek v tem trenutku.
Potrkali sva na vrata; prišla nama je odpirat sestra. Začudeno naju je pogledala. Hitro in tiho sva ji pojasnili, za kaj gre. Roke si je pritisnila na usta, da je s tem zadušila vzklik veselja. Z bratom sta si skočila v objem, jokala sta od sreče. V tem trenutku se sliši iz sobe klic starke:
»He, kdo je prišel«? Nihče ji ni dal odgovora, vsi smo bili nekako pretreseni nad dogodkom. Pa že so se odpirala vrata, na pragu je stala žena, katere glas se je tresel, ko je s tresočimi rokami bližajoč se venomer ponavljala besede:
»Moj isin, moj otrok!« Vse je bilo tako, kot da se odigrava na odru. Končno se je znašla sestra najinega znanca in naju povabila noter. V tem trenutku sva ugotovili, da je vendar to res, kar se dogaja.
Prijazno sva povabilo odklonili in zatopljena vsaka v svoje misli šli v tiho noč. Prišli sva do vaške kapelice. Tu pred podobo Marije sem izlila vso bol srca. Obe sva se jokali in prosili, naj naju čuva in vodi. Nihče naju ni videl. Bila je trda noč. Vetrič je pihljal, izza oblaka je pokukala luna, kot da jo kot svetilko pošilja nebo nama na pot. Vse je spalo. Postalo nama je lažje, saj sva izlili bolečino pred Mater, ki je sama trpela in čuti bolečino trpečega.
Šli sva naprej, narahlo sva potrkali na okno pri znanih dobrih ljudeh, ki pa so vendar naju sprejeli tako prisrčno, kot bi prišel njihov otrok, za kar jim še danes iskren Bog plačaj.
SOVA
Stari grad je pil poln jetnic. Soba, najvišje ležeča, dolga, mračna in pusta, je bila polna, ležale smo tudi po tleh.
Tiho je bilo, nekatere so že spale. Ta mir zmoti skovikanje sove, ki se je obesila na okno in neusmiljeno kričala. Mraz nam je šel skozi kosti. Vsaka se je spomnila na star pregovor sova-smrt. Da, sova je znanilka smrti, tako so rekli že naši predniki. Pred seboj si nehote videl svojca mrliča.
Ko je človek prisiljen leto za letom živeti v skupnosti, se hote ali nehote nalezeš raznih takih pregovorov, ki naj bi pomenili smrt, prinesli srečo, izpolnili želje. Tudi prerokovanje iz kart, gledanje na roko, črno kavo, vse to je že nekak spremljevalec zaprtih. Sova pa pomeni vedno ndkaj takega,
kar te stisne, posebno če zaslišiš skovikanje, ko je temno in tiho. Pod vtisom tega nočnega dogodka smo šle naslednji dan na delo.
Ko smo prišle domov, paznica razdeli pošto in kot strela z jasnega udari med nas novica, da je sotrpinka, ki je ležala pod oknom, kjer je vpila sova, dobila sporočilo, da se je smrtno ponesrečil njen oče. Ko se je na vozu peljal domov, je zatopljen v svoje misli prezrl vlak, ki je z vso brzino privozil in ga podrl. Mož je bil takoj mrtev. Hči na očetov pogreb ni mogla iti. Vse smo čutile z njo, strah pred sovo, znanilko smrti, se je globoko zaril v srca nas vseh. Ob misli na ta dogodek mi je še danes neprijetno, kadar slišim to ptico.
PODGANA
Če si dalj časa gost zapora, se počasi seznaniš z vsemi sobami. Nekaj časa sem preživela v sobi, ki je bila majhna ter na čuden način grajena. Ker je bilo malo prostora, so bile postelje v »nadstropja« grajene. Kljub temu pa so še nekatere ležale kar na tleh. Okno je bilo eno, potisnjeno v globino. Pogled skozi njega je obvisel naravnost na gozdu, na levi strani pa se je dvigala stena stolpa, na kateri so bila tudi ogromna vrata, ki so se od časa do časa dvigala in dala prostor smrdeči masi, ki se je valila po bregu navzdol v reko. Da je bila to paša za podgane je samo ob sebi razumljivo.
V	sobi je bil prostor, kjer je bila večja posoda. To je bilo nekako omari podobno; omenjam pa zato, ker tudi ta prostor igra svojo vlogo.
V	sobi je bilo soparno. Večina jih je že spalo, nekatere pa smo še bedele. Naenkrat slišimo, kot bi nekaj zletelo. V tem pa že zavpije na tleh ležeča:
»Nekaj mi je skočilo na posteljo!« — »Se ti sanja?« se oglasi soseda. Zopet je na-
dobro počutim, kakor bi se vozil po domačih cestah v Honoluluju.«
Vozila sta navkreber po skalnatem bregu in pred njima je sijal mehki žar sončnega zahoda. Ne da bi se brigal za kotanj asto pot, je Chan spustil svoj, avto.
»Hej, Charlie!« je zaklical Bob, ki je z glavo trdo priletel v strop, »čemu tako vražje naglo vozite?«
'»Oprostite!« Kitajec je zmanjšal brzino. »Bojim se, da itako res ni dobro. Za hip mi je prišlo na misel, da bi mi tale avto mogel pregnati domotožje dz srca!«
8.
Nekaj časa je veselo brnel mali dvojčic honolulskega vozila, ne da bi bila kriminalist in Bob spregovorila kako besedo. Hladen mrak se je spuščal na sivo zastrto pustinjo; sence dreves so postajale daljše, puščavski veter jim j,e pačil čudne obrise.
»Charlie,« je končno povzel besedo Bob, »kaj misliš o naši deželi?«
»Srečen sem, da jo vidim. Vedno sem si želel izpremembe.«
»Ali je kaj; podobna vaši domovini?«
»Havajski otoki leže, kakor Phillimorovi biseri, na kipečih nedrih oceana. V zraku je vedno dovolj vlage, dežjaj ki ga nazivi jemo tekoči sončni žarek, vlažen dih svetovnega morja. Tulkaji pa je vprav obratno. Zrak je suh kakor časopis od lanskega leta.«
»Kaj bova počela sedaj?«
»Oprezovala in čakala. To je poseben primer Ijaj. Doma moram razjasnjevati zloči-
stal mir. Pa zopet reče druga, da je nekaj v sobi.
»Luč!« smo zavpile, ter začele trkati na vrata. Prišla je stražarka in skozi linico v vratih zavpila: »Ali bo mir ali ne!?«
»Neka žival jev sobi,« ji pojasni pri vratih ležeča. Končno se je le zasvetilo. V tem pa zagledamo, kako se velika podgana požene v zrak. Ena hitro zapre okno, me pa smo vpile, cvilile. Podgana, vsa zmedena, se je zaletavala v okno, pa .zopet splezala po steni proti stolpu, padla in z vso silo ponovno začela svoj divji ples. Sotrpinka pograbi metlo, zamahne in zadene. Kot da bi ležal pred nami tiger ali lev smo gledale na svojo žrtev.
Zmagoslavno smo jo vrgle v posodo, češ, jutri boš pa šla po bregu navzdol. Pomirjene smo zaspale.
Kmalu pa nas iz sna prebudi: k-l-o-p, k-l-o-p. »Ali slišite?« smo se spraševale. Poslušamo, napenjamo ušesa, kaj bi to bilo, kaj nas zopet straši.
Končno smo le ugotovile, da ni nihče drug, kot naš nočni »gost«, ki se je prebudil iz omedlevice in zadovoljno plava v — golidi.
KARTE
Vreme je pusto, ležati na postelji pa ne smeš. Sedele smo po tleh, naslonjene na postelje, klepetale, delale načrte za bodočnost, nekatere so dremale, druge so zopet kaj pripovedovale iz svojega življenja. Dan je z majhno razliko enak dnevu. Tako nam je mineval čas.
V sobi je bila tudi sotrpinka po imenu Mojca. Rada nam je napovedovala »srečo« iz rok.
Pa se oglasi soseda in pravi: »Mojca, povej mi kaj!«
No, Mojca je bila vedno pripravljena povedati kaj lepega, saj je dobro vedela: če bo (Dalje na 8. strani)
me, ki so največkrat jasni ko beli dan. Tu je drugače. Tu je treba najprej razvozlati uganko, kakšen zločin se je sploh zgodil.«
»Menite, da je Madden tudi v zvezi? Ali pa mislite, da je Thorn sam krivec?«
'»Morda dobiva nekega dne odgovor. Za sedaj je vsekakor bolje, da se z Maddenom ne sprijaznite preveč, Saj mu menda niste pripovedovali o Philu Maydorfu in kako sumljivo se je vedel v Frisku?«
»Doslej še ne. Ko pa sem poprej v Eldo-radu zagledal Maydor£a, sem zares pomišljal, ali ne bi bilo bolje, razodeti se Madde-nu.«
»Zakaj? Biseri niso v nevarnosti, če mu boste povedali o Maydorfu, bo morda velel naikit spraviti v New York. Kaj potem? Odpotoval bo, vi boste odpotovali, jaz bom odpotoval. Skrivnost ranche bo ostala nerazjasnjena.«
»Najbrž. Sploh pa se je zgodilo črno dejanje zadnjo sredo.« Bob je kratko opisal, kaj se je tisti večer primerilo Pavli Wendell, kako je bil Thorn zmeden, ko jo je sprejel na vratih, in posebno, kako je opazila majhnega moža s črno brado ter z bisago na hrbtu.
Chan je pazljivo iposlušal. »To bi utegnil biti važen migljaj. Ta črni bradač je morda glavni člen naše verige.« Približala sta se ranchd. »Pojdite noter in delajte se nedolžnega kakor novorojeno dete! Če boste pri telefonu govorili s svojim očetom, boste videli, da že vse ve. Brzojavil sem mu.«
(Dalje prihodnjič)
»Aha,« se je spomnil urednik. »Samokres Kila Harta, ki je odstranjen iz zbirke. Gospodu Chanu morava O' tem sporočiti.«
'»Ni treba! Sem že snoči opazil, da manjka orožje. Tole pa je ležalo v košu za papir.« Chan je izvlekel majhen, zmečkan listič, na katerem je bilo s pisalnim strojem napisano: Darilo Williama S. Harta, 29. sep-teirubra 1925. »Ves dan sem stikal za po-grešendm samokresom. Do sedaj: zaman.«
Holley je vstal in Kitajcu prisrčno stisnil roko. »Gospod Chan, izrekam vam svoje najgloblje spoštovanje. Vi ste mojster v s’voji stroki. In gospod Eden misli prav tako.«
Chan je zažarel od sreče. »Hvala lepa! Te-daj je dogovorjeno? Drevi ne izročimo biserov?«
»Nikakor ne!« je pritrdil Bob. »Nekaj zasledujemo — samo Bog ve, kaj bomo razkrili. Odslej vodite vi, Charlie, jaz vas bom pa ubogal.«
Kriminalist je svoje dokaze o mrtvi papigi zopet spravil v žep. »Ubogi Tony — ‘se davi mi je 'toliko pripovedoval. Toda sedaj imam opravka še pri trgovcu. V petnajstih minutah me počakajte pred hotelskimi vrati.«
Ko je odšel, sta Holley in Bob nekaj časa molčala.
»Vendarle nisem imel prav,« je zamišljeno menil urednik. »Na Maddenovi ranchi se nekaj dogaja.' Le oklenite se svojega kitajskega tovariša! Ta bo že napravil, če
pa potrebuje pomoči, ne pozabite Willa Holleya.«
»Gotovo ne!« je pritrdil Bob. »Za sedaj, Bog z vami! Morda vas vidim jutri.«
Odšel je in se ustavil pred hotelom. Bila je sobota zvečer. V Eldoradu je mrgolelo farmarjev, zgaranih, rjavih možakov v jahalnih hlačah in pisanih bluzah, preprostih ljudi, katerim je to gnezdo bilo velemesto. Skozi okna v nekem 'prostoru, ki je bil brivnica in igralnica obenem, je opazil skupino teh ljudi pri kockanju. Drugi so sloneli na bombaževcih ter se prepirali o potih, letini in politiki.
Avto Charlieja Chana je zavil izza ogla. Ko je vstopal, je videl, da detektivov ostri pogled opazuje hotelska vrata. Ven je prihajal tujec, ki ga je bilo med preprosto oblečenimi farmarji čudno videti. Nosil je 'tesno zapet plašč in klobueevinasto pokrivalo, poveznjeno globoko na oči, katere so zakrivali črni naočniki.
»No, no, kdo pa je ta?« se je začudil Bob.
»Menda je hotel Killarney v Frisku izgubil zanimivega gosta. Za naju morda dobiček — kdo bi mogel to vedeti?« Prevozila" sta kratko tlakovano cesto in 'zadovoljstvo je sijalo na Charliejevem obrazu. »Dosti dela bo še, globoke skrivnosti bo treba še razvozlati. Lepo je, če je človek tako daleč od domovine v družbi starega prijatelja!«
»Starega prijatelja?«
Kitajec se je nasmehnil. »Avto, kakor je tale, me čaka doma! V tem vozu se tako
Bilka, žarek	in piicka
Sončni, zeleni vrisk	belega, belega
prebujenja:	kot bi snežinke odele ga,
bilka, —	kot srebro cingljajoča,
budilka	oznanjajoča
moje tihe radosti;	svoje čisto veselje,
brezmadežni, zlati blisk	zalivajoča
žarenja:	moje užejane želje: —
trak sončnega soja	le družno pirujmo,
skozi vrata moja	po bratovsko se radujmo
k srčni skrivnosti —	novega življenja
kakor zlat prst	in vigrednih čarov:
tja, kjer se spočenja,	prvega zelenja,
iz sanj, želja vzpenja	cingljajočih spevov
rdeč brst;	in toplih odsevov
sinička	teh biserno trakastih žarov!
na vrhu vrtička	Gorazd Gosposvetski
Avstdfaka idevi<zi{a
NEDELJA, 26. junija 1966: 15.25 Kratka poro-iila — 15.30—17.00 Prenos mednarodnega plavalnega mitinga (srečanja) v Wol£sbergu — 17.00 Kratka poročila — 17.03 Za otroke od 11. leta dalje: Viller-valle v Južnem morju — 17.30 Mladinski svet — 18.00 Kaj lahko postanem? — 18.30 Naša lahko-noč oddaja za otroke — 18.35 Za družino: Mojstrska šola ža šoferje — 18.55 Kratka poročila — 19.00 Družina Leitner: Naše mesečno srečanje s televizijsko družino — 19.30 Aktualni športni pregled — 20.10 1. večerna poročila — 20.30 ,Dobra zemlja”; po sve-tovnoznanem romanu Pearl s. Buck — 22.35 Kristjan v času — 22.45 2. večerna poročila — 22.55 Filmsko poročilo o krožni kolesarski dirki „Po Franciji” (Tour de France).
PONEDELJEK, 27. junija 1966: 18.30 Kratka poročila — 18.35 Francoščina pri vas doma; tečaj francoskega jezika — 19.00 Pustolovščine pod vodo: „Mivka” — 19.30 Čas v sliki s športom — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.05 Možje in sile (moči): Mao Ce Tung — 20.55 Zmerom jeza s Harryjem.” Ameriška strahotna šala Alfreda Hit-choocka — 2.35 Čas v sliki — 22.55 Filmsko poročilo o krožni kolesarski dirki „Po Franciji”
TOREK, 28. junija 1966: 18.30 Kratka poročila
—	18.35 Tečaj angleškega jezika — 19.00 Nemščina za domačine — 19.23 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 21.35 Tuji odmevi: Razprava s tujimi novinarji o zunanji politiki — 22.25 Največje boksarske tekme stoletja — 23.05 Filmsko poročilo o krožni kolesarski dirki „Po Franciji” (Tour de France).
SREDA, 29. junija 1966: 10.00 Šolska televizija: Resen kalendarij — 11.00 Kratka poročila — 11.03 Mesto videzov — 17.00 kratka poročila — 17.03 Za otroke od 5. leta dalje: Mali risarski nauk — 17.35 Za otroke od 11. leta dalje: Čarobni svet koralnih čeri — 18.15 Naša lahko-noč oddaja za otroke — 18.30 Kratka poročila — 18.35 Francoščina pri vas doma: tečaj francoskega jezika — 18.55 Prizori iz Avstrije — 19.25 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 20.00 ,,Svct pripada ženi”; filmska komedija
—	21.35 Čas v sliki — 21.55 Filmsko poročilo o krožni kolesarski dirki „Po Franciji” (Tour de France)
ČETRTEK, 30. junija 1966: 11.00 Šolska televizija: Kratka poročila — 11.03 Za kulisami živalskega vrta Schonbrunn — 12.00 Boj morski smrti. Ne samo
Velika izbita'
perila in blaga pri
£. fkoutee
Klagenfurt, Mer PMz 35
plavalce, ampak tudi reševalce potrebujemo — 18.30 Kratka poročila — 18.35 Tečaj angleškega jezika — 18.55 Športni kalejdoskop — 19.23 Zabeleženo za vas
—	19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 Prenos iz bavarskega radia: podarjena leta”. Televizijska igra Geralda Syvoryja —
21.45	čas v sliki — 22.05 Z očmi naših otrok — 22.30 Filmsko poročilo o krožni kolesarski dirki „Po Franciji” (Tour de France)
PETEK, 1. julija 1966: 10.00 Šolska televizija: Kaj lahko postanem: Kmečki ženski poklici — 11.00 Kratka poročila — 11.03 Velike družine — 19.00 Kratka poročila — 19.03 Televizijska kuhinja: naši televizijski kuharji v kampingih (taborjenju) — 19.25 Zabeleženo za vas — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.10 Sestanek z živalmi; filmsko poročilo — 21.00 Mademoiselle L6wenzorn”; televizijska igra Ulricha Becherja — 22.35 Čas v sliki — 22.55 Filmsko poročilo o krožni kolesarski dirki „Po Franciji” (Tour de France).
SOBOTA, 2. julija 1966: 14.40 Kratka poročila -
14.45	Evrovizija zahodnonemškega radia: „Igra brez mej”. Mednarodni mestni turnir Francija—Belgija
—	16.15—17.25 Prenos z Dunaja: Rokometno svetovno prvenstvo 1966. Avstrija proti Švici — 18.30 Kratka poročila — 18.35 Kaj vidimo novega? S Heinzom Conradsom — J 9.25 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.00 Prenos iz gledališča 21.30 Večerna poročila, nato v žarometu „Sedem dni svetovnih dogajanj — 22.00 „Obrambna pregraja pri Sv. Antonu”. Razlaga nekaterih Teksačanov proti premoči mehiške diktature.
Ure in nakit v veliki izbiri pri
Gottfried Anrather
Klagenfurt, Paulitschgasse 9
Popravila izvršim takoj in solidno, kupujem in zamenjam zlato in srebro (tudi strto zlato).
POHIŠTVO
za dom in za goste PODJUNSKA TRGOVSKA DRUŽBA
BRATJE RUTAR & Co.
DOBRLA VES - EBERNDORE A 9141	Tel 04236-281
Oglejte si našo razstavo tudi v prostorih hotela Rutar v Dobrli vesi.
NEKAJ SPOMINOV
(Nadaljevanje s 7. strani)
lepo opisana bodočnost, bo tudi priboljšek, dar iz paketa, boljši. Pakete je dobila redke čase. Malo je škilila, bila je zelo zgovorna in prijetna. Zameriti se ji ni hotela nobena, ker o srečni bodočnosti je le vsaka rada slišala.
Če ti kdo pove kaj lepega, mu kar nehote verjameš, pravzaprav želiš, da bi se vse uresničilo.
Ko tako gledam, vidim, da takšen »kšeft« niti ni težak. Jezik moraš imeti, malo moraš vedeti o preteklosti svoje žrtve, stvar moraš znati olepšati — pa gre. Mojca govori dru-
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
NEDELJA, 26. 6. 6.15 Duhovni nagovor. — S pesmijo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 27. 6. 14.15 Poročila, vreme, objave. — Pregled sporeda slovenskih oddaj. — Popevke za vse. — 18.00 Za našo vas. — TOREK, 28. 6. 14.15 Poročila, vreme, objave. — športni mozaik. — Godbe na pihala. — SREDA, 29. 6. 14.15 Poročila, vreme, objave. —
gim, jaz bom pa pri njej poskusila. Saj tudi ona potrebuje tolažbe, si mislim.
Nekega dne ji zares rečem, da znam tudi jaz »govoriti na roke«. Nekatere se nasmehnejo, druge me začudeno pogledajo, saj še niso slišale, da znam prerokovati.
»Pa nam povej kaj!« so rekle.
Odgovorila sem, da dobro moraš misliti. Pa mi reče Mojca, naj njej »prerokujem«.
»No, če je že tako, pa bom tebi!« In sem začela. Ravno njene prošnje sem čakala, saj sem že s tem namenom nabrala že precej podatkov iz njenega življenja oziroma preteklosti. Začela sem: Življenje, ki je zasenčeno, nesreča v ljubezni, naj se potolaži, da še čaka nanjo; da bo dobila pošto itd. Če se ji je obraz zjasnil, sem še kaj dodala, vedno bolj sem ugotavljala, da mi kar gre. Ko je bilo mojega prerokovanja konec, reče Mojca vsa navdušena, da ji še nihče ni tako uganil.
To res ni bilo težko Vsaka je od vsake več ali manj poznala njeno preteklost in vsebino pošte, ki je bila tako rekoč javna tajnost za vse. Mojca je pač verjela; kako tudi ne, saj je bilo skoraj vse po resnici povedano.
Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 14.15 Poročila, vreme, objave. — Iz ljudstva za ljudstvo (Fr. Prušnik-W61fl pripoveduje). - PETEK, 1. 7. 14.15 Poročila, vreme, objave. — Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh. — Cerkev in svet. — SOBOTA, 2. 7. 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
Darujfe za visokošolski dom
Urnim
GRUNDNER
Klagenfurt - Celovec
Wi«n«rgassQ 10 (Promenadna cona)


MIGIB01
KADAR PRIDETE V CELOVEC, OBIŠČITE
10.- OKTOBER - STRASSE 27
Nudi vam:
O RIMSKI MISAL © molitvenike za obhajilo in birmo
•	razne knjige (fudi po naročilu) @ gramofonske plošče 9 devocionalije, križe, rožne vence, škropilnike
•	sveče za večno luč © lesne umetnine
•	papirne potrebščine za šolo in dom
ZA PRIJAZNO
POSTREŽBO JE VEDNO POSKRBLJENO!
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. — Telefon uredništva: 43-58. Naročnina maša mesečno 7.— šil., letno 80.- šil. Za Italijo 2800.- lir, za Nemajo 20,- DM, za Francijo 22.— ffr., za Belgijo 250.— bfr., za Švico 20.— šfr. za Anglijo 2.— f. sterl., za U. S. A. in ostale države 6.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmaier ,Ra-diše, p. žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.	’
ftaš tednik Učenika