OBČNI ZBOR V SOMBOTELI str. 2 DUGI STOPAJ ALI HOSSZULEPES str. 4-5 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, §14. novembra 2002 Leto XII, št. 23 Pred štirimi leti so odprli Generalni konzulat v Monoštru »Da bi bili Porabski Slovenci bolj prepoznavni« 18. novembra leta 1998 se je odprl Genaralni konzulat R Slovenije v Monoštru. Hkrati s Slovenskim kulturnim in informativnim centrom sta ga odprla takratna predsednika Madžarske in Slovenije Arpad Goncz in Milan Kučan. Generalni konzul dr. Zlatko Muršec, s katerim sem se pogovarjala ob obletnici, je tako ocenil naloge konzulata: »Generalni konzulat R Slovenije je Slovenija odprla predvsem zaradi manjšine. Čutilaje, da porabska slovenska manjšina ni tako prepoznavna, kot sta slovenski manjšini v Italiji in Avstriji. Zato je potrebovala pomoč pri začetnem delovanju na šolskem, kulturnem in gospodarskem področju. Generalni konzulat poleg tega nudi pomoč slovenskim državljanom, če imajo težave na Madžarskem. « Generalni konzul si šteje za uspeh odprtje mejnega prehoda Verica-Čepinci, ter to, da se je naredilo nekaj cestnih povezav. Upa, da bo uspela tudi prekategorizacija mejnega prehoda Gornji Senik-Martinje. Meni pa, da se je delovanje generalnega konzulata zmeraj malo skrivalo za delovanjem Državne slovenske samouprave in Zveze Slovencev. »Napram Madžarski -da se ne bi vtikali v njihove notranje zadeve -smo izpostavljali dve krovni organizaciji. Tako so nekatere naloge, predpisane Dr- žavni samoupravi in Zvezi Slovencev, mogoče operativno delo generalnega konzulata in samega generalnega konzula. « Dr. Muršec šteje med manj uspešno področje gospodarstvo, kjer razen dveh manjših Phare-projektov ni vidnejših rezultatov. »Moram pa ugotoviti, da možnosti za razvoj industrije za te vasi tudi v prihodnje ne bo veliko. Prvi razlogje, daje to naravovarstveno območje, drugi pa, da je trenutno tudi na drugi strani meje kriza. Z vstopom v Evropsko unijo pa predvidevam - če bodo cestne povezave in mejni prehodi počasi odpravljeni - da bo možno resnično čezmejno, čeznarodno sodelovanje, kjer bo lahko manjšina most med Madžarsko in Slovenijo. Posebej pomembno je, da se mesto Monošter razvija, kajti tu se lahko Porabski Slovenci zaposlujejo. Dal sem pregledati število nezaposlenih porabskih Slovencev, vse skupaj jih je 36. To ni veliko število, večji problem je, daje nizka kvalifikacijska struktura porabskih Slovencev. « Na vprašanje, katera so tista področja, na katerih bi morali krovni organizaciji še posebej delati, da bi bili porabski Slovenci bolj prepoznavni, je povedal naslednje: »To je predvsem šolstvo. Kljub nekaterim dobronamernim kritikam se ni dosti izboljšalo znanje slovenskega jezika. Šole so se sicer povezale s šolami v Sloveniji, prihajale so vzgojiteljice iz Slovenije v porabske vrtce, ampak to je premalo. Mislim, daje bodoče delo Zveze Slovencev in Državne slovenske samouprave najti mlado jedro po vaseh, ki bi imelo določene interesne skupine. Čeprav je kulturno delovanje v Porabju precej razvito, vendar bojo počasi plesi inpetjepremalo za pre- poznavnost slovenske manjšine. Manjšina mora stremeti za povečanjem intelektualcev na tem območja Mislim, da za boljše poučevanje in znanje slovenskega jezika ne bi bilo potrebno neko veliko materialno nagrajevanje, pomagalo bi pa, če bi Slovenija poslala na vsako šolo enega ali dvaprofesorja iz Slovenije, da bi pokazali učiteljicam slovenskega jezika v Porabju najnovejše metode ter bi jim pomagalipri pouka Porabski Slovenci morajo najti svoja jedra, predvsem mladine. Malo zamerim Zvezi Slovencev, da ni aktivirala mladih ljudi. Generacije, ki govorijo porabski jezik, počasi izumirajo. Ostali bojo mladi, in če jih starejši ne naučijo slovensko ali se pa ne bodo prištevali za Slovence, se piše slabo manjšini. Moramo najti motivacijo za mlade ljudi. « Dr. Muršec meni, da je imel kot generalni konzul dobre odnose z madžarskimi politiki, poslanci, župani, predsedniki županijskih skupščin. »Imeli smo lepe odnose, seveda je pa odvisno tudi od človeka, če se ne vtika v njihove notranje zadeve, če ni prezahteven. Ljudje spoštujejo umirjenost, znanje in prijateljski odnos, « pravi gospod Muršec, ki bo svoje naloge zaenkrat opravljal do 28. februarja 2003. Marijana Sukič Generalni konzul R Slovenije v Monoštru dr. Zlatko Muršec 2 Kak se pripravlamo na občni zbor Zveze? Kak smo že na znanje dali v 21. številki novinaj Porabje, Slovenska zveza de 23. novembra mejla občni zbor (közgyűlés). Na tau djilejši de se ocenilo štiriletno delo Zveze pa de se volilo Vodstvo Zveze. Na občnom zbori do delegati (küldöttek) meli pravico izvoliti predsednika, člane predsedstva pa člane nadzorne komisije (ellenőrző bi-zottság). Vsakši delegat naprej dobi po pošti osnutek Stanila (Alapszabály tervezet) Slovenske zveze. V Staniti je dola napisano, kakšne cilje, naloge ma Zveza, kašne pra-vice ma občni zbor pa Predsedstvo Zveze ptd. Te Statut de te valau, če ga občni zbor sprejme, če se strinja s tistim, ka je dola napisano. Vsakši delegat ma pravico dati drüge predloge (javaslat), pitati, taprajti svoje mišlenje, tanače, pozitivne, negativne kritike, ka dela Slovenska zveza. Vsakši vej, ka je kritizirati, tak pozitivno kak negativno dosta bola lažej, kak vsakšo delo dobra, brez hibe obredili. Dapa zvünašnji lidge ranč s svojimi mišlenji leko najbola pomagajo delo organizacije, zatau prosimo, naj vsakši mime düše tapovej svoja mišlenja. Delegat biti znamanöja, ka oni zastopajo vse Slovence na Vogrskom. Zatau drži djilejše kandidacijska komisija v vsakšoj porabskoj vesi pa v Monoštri, ka tapovej, koga je brodila, zaprosila, sto se je vzeo zatau iz tistoga kraja. V Mosonmagyaróvári, v Budimpešti pa v Somboteli so nam pa na pomauč pri tejm drüštva pa slovenske samouprave. Djilejši so bili v Porabski vasnicaj od 6. do 11. novembra, v varaša de pa 17. novembra. Tau smo dali na znanje prejk slovenskoga radiona, na plakataj pa smo več aktivistov zaprosili, naj nam pomagajo v svojoj vesi na znanje dati lidam. Delegati pridejo 23. novembra na djilejš. Na občnom zbori de kandidacijska komisija Predlagala (javasol) lidi izmed delegatov, steri naj baudejo gor na listi kandidatov (jelölő lista) za Vodstvo Zveze. Ta komisija je te lidi posaba goraziskala, steri so se vzeli za tau, ka do se izmed nji volilo predsedstvo pa predsednik. V predsedstvi de vsakši kraj emo enoga človeka, taum, gde dela kašna slovenska kulturna skupina pa dva. Etak de emo v predsedstvi Gorenji Senik 2, Dolenji Senik 1, Sakalavci 2, Slovenska ves 1, Monošter 2, Števanovci 2, Andovci 1, Verica 1, Mosonmagy aró vár 1, Budimpeš ta 1, Szombathely 1, šolsko področje 1, športno-gasilsko področje 1, medije 1 člana. Dapa vseposedik de več lidi kandidiralo, naj ostanejo lidge za rezervo tü. Zatok, ka če stoj dola povej ali nede odo redno na djilejše predsedstva v naslejdnjom mandati, te automatično nota staupi naslejdnji, steri je poüstim največ glasauv daubo. Etak eden kraj ne ostane brezi predstavnika, kak se nam je zgodilo v taum mandati. Delegati ške na občnom zbori tü leko predlagajo lidi za kandidate, tak za predsednika kak za drüge člane predsedstva. Končno se občni zbor odlauči z javnim glasovanjem (nyüt szavazással), Sto naj baudejo kandidat! (jelöltek) za predsednika, člane predsedstva. Po tejm se s tajnim glasovanjom (titkos szavazással) izvoli vodstvo Zveze. Tau so predsednik, 18 članov predsedstva pa trge člani za nadzomo komisijo. Slovenska zveza se trno lepau za(h)vali vsejm Slovencom, steri nam pomagate s tejm, ka pridete na domanje djilejše, steri ste sprejeli, vzeli tau, ka te kak delegati zastopali svoj kraj pa škete delati za Slovence kak funkcionarji. S svojim delom je vsakši na pomauč Vsejm Slovencom na Vogrskom. Klara Fodor Sárvár Spoštljivo o umrlih med drugo vojno Slovenski veleposlanik na Madžarskem Andrej Gerenčer je Skupaj z generalnim konzulom v Monoštru dr. Zlatkom Muršcem, predstavniki Lendave in mesta Sárvár ob dnevu spomina na mrtve položil venec k spomenik na tamkajšnjem pokopališču, kjer je med žrtvami druge svetovne vojne tudi 37 Slovencev. Predstavniki Slovenije in Madžarske so položili vence tudi k spominski plošči na taborišču, kamor so junija 1942 iz petih prekmurskih vasi odpelali 589 Slovencev. Za obeležja žrtev druge svetovne vojne vzorno skrbi mestna občina Sárvár v sodelovanju z Lendavo. Vence je položil tudi dr. Tibor Dénes, pred nedavnim ponovno izvoljeni župan mesta Sárvár. eR Občni zbor v Somboteli Slovensko kulturno društvo Avgust Pavel je melo svoj občni zbor 26. oktaubra, ka bi vöodebrali delegate za občni zbor Zveze Slovencev, šteri bau 23. novembra. Predsednica drüštva je najoprvim tapravla, kak je Sombotelsko drüštvo pomagala Zveza Slovencev v preminauči štiri lejtaj. Slovensko drüštvo Avgust Pavel je dobilo od Zveze Slovencev na Madžarskem vsikšo leto 300 gezero forintov za svoje programe. Tristau gezero forintov, ka so dobili za leto 1999, so ponücali za tau, ka so pozvali na slovensko mešo pevski zbor Avgust Pavel v cerkev svetoga Martina, v Somboteu pa so pozvali gledališko držino Nindrik-indrik. Sombotelčani so ojdli v Pešt pa na Cankovo. Drüge peneze so ponücali za Miklavža pa za sobotna srečanja. Tristau gezero forintov, ka so dobili za leto 2000, so ponücali za srečanje z drüštvom iz Budimpešte, za srečanje z veleposlanico Ido Močivnik in za božični koncert števanovskega pevskega zbora. Tristau gezero forintov, ka so dobili od Zveze za leto 2001, so ponücali za nastop ansambla Pristavške ščuke na Karneval Savaria, na Pavlov večer v Muzeju Savaria, na srečanje s člani Društva porabskih penzionistov, za nastop lutkovne skupine in pevskega zbora OŠ Gornji Senik na Miklavževo pa za slovenski bal. Prejk Zveze Slovencev so poslali natečaj in so dobili od Slovenije peneze, 2. 500. 000, -Ft na slovensko ižo v skanzeni. Gda so šli na prauško do maurdja, so njim tö cüpomagali. Letos so tö dobili 300 gezero forintov od Zveze. Do tega mau so te penaze ponücali za slovenski bal, za državno srečanje v Somboteli (gda so slovensko ižo prejkdau), pa eške njim je nika ostalo za programe v novembri pa decembra Zvün penaz njim je Zveza, največ Klara Fodor, pomagala pri organizaciji programov. Uni majo prejk porabske skupine. Prejk Klara Fodor prosijo te skupine, naj v SomboteU gorstaupijo. Ansamble za bal tö una njim spravi pa una njim pomaga, ka novembra pridejo k njim špilat iz Slovenije, iz Trdkove. V imeni vsej članov Slovenskoga drüštva Avgust Pavel in Slovenske samouprave v Somboteli se lepau zavalimo Zvezi Slovencov pa eške posebi Klari Fodor za pomauč, ka smo do téga mau dobiu. Vüpamo se, ka do nas tadale pomagali. Delegati sombotelskoga drüštva so: Ibolya Dončec, Elizabeta Emberšič in Francek Mukič. Po občnom zbori je v Somboteli gorstaupila gledališka skupina iz Števanovec, šteri, so špilali igro „Če je glava naura”. Drügo igro smo že vidli na Verici, k leti bi pa radi vidli tretjo igro, štero se zdaj včijo. Dosta smo se smejali, po predstavi pa smo se v maternoj rejči pogučavali. Marija Kozar BERITE PORABJE Porabje, 14. novembra 2002 3 Papiri pripovejdajo Merkanarski gvant Od 1900 leta mau lüstvo z naši slovenski vesnic začnilo svoj krü slüžiti nej samo zvün vesi, liki zvün rosaga, prejk maurdja tö. Sprvoga so šli v Merko, po tistom v Kanado, na slejdje pa Južno Ameriko, v Brazilijo. Domačim so pošilali pisma pa pake. V pakaj pa gvant, merkanarski gvant. Na kejpi so dojvzeti lidgé, šteri so dobili gvant iz Merke. Pred fotografa so se postavili 1911. leta na Gorenjom Siniki pred Pekino ižo, ka bi kejp poslali v Merko. Naj vidi žlata, kak so lejpi moški, ženske pa mlajši v merkanarskom gvanti. 1. Csuk Ágoston / Gürin Gúsli 2. Korpics Ferenc / Pancúraš Fráncli 3. Ropoš Ferenc / Paušarin Frenki 4. Škaper Júlia / Váncarna Djúla 5. Németh Teréz / Németna Trejza 6. Ropoš Rozália/ Paušarna Rauzli 7. Ropoš Júlia / Paušarna Djúlec 8. Andrejek Mária/ Šíntarska Micka 9. Sulics Mária / Šiníčina Micka 10. Horváth Anna / Pékina Nanec 11. Horváth Teréz / Pékina Trejza 12. Horváth Ferenc / Pékin Fráncli 13. Csuk Ferenc / Gürin Fráncli 14. Csuk Ferenc / Gürin Máli 15. Ropos Károly / Paušarin Kadli 16. Ropos Imre / Paušarin Imi 17. Horváth Rozália / Pékina Rauzli 18. Bajzek Mária/ Lónkina Marca 19. Horváth Mária / Pékina Márca 20. Csuk Rozália / Čúkina Rauzli 21. Horváth Rozália / Pékina Roza 22. Sulics Ágnes / Šiníčina Nejska 23. Sulics Rozália/ Šiníčina Rójska 24. Sulics Erzsébet/ Šiníčina Lujza 25. Horváth Mária/ Štévana Márca 26. Škaper Mária / Šerina Márca 27. Pak Mátyás / Paka Máksli 28. Kainz Janoš / Lújzlin Djánči 29. Kainz Ferenc / Lújzlin Fráncli 30. Kondor Márton / Kújsarin Márton 31. Sulics Ferenc / Šiníčin Ferko 32. Bajzek József/ Špákin Djauži 33. Lázár József / Pékin Djauži 34. Sulics Vendel / Drávcin Véndi 35. Škaper Lajoš / Váncarin Lajoš 36. Škaper István / Šiníčin Šer Marija Kozar Živlenje je kak rauža? Rauže, stere smo meli v ogradci, so že skurok doj odcvele. Te najlepše smo odnesli na graubišče, da bi je našim pokojnim na grob položili pa se etak spominali na nji. Kak lejpi so etakšoga reda naši cintori. Leko se samo vüpamo, ka lejpe rauže, ka na grob pauvajo pa je na vsisvecovo tavö znosijo na grobe, rejsan tistim na Spomin nesejo, steri počivajo. Tau mi je zatok napamet prišlo, ka dostakrat človek tak čüti, kak če bi grobe Okinčali živim, nej pa preminaučim. Pa če je tak, je zatok tau tü nej nevola. Prej edno ves, lüdi tak leko oceniš, kakši je njigvi cintor. Pri nas se vsakša ves tere na tau, naj ma lejpi cintor. Tau je živim tü potrejbno. Leko se vüpajo, ka gda nji več nede, potomci (utódok) se ne spozabijo od njij. Etakšoga reda, gda več Odimo po graubiščaj, človeki dosta kaj na pameti odi. Vidiš lüdi, ki v meri stojijo pred grobom pa si največkrat globko premišlavajo. Ka vse leko etakšoga reda človeki napamet pride, je odvisno od toga, kak globoko znamo misliti od človeškoga živlenja. Živlenje. Tačas, ka živeš, te vse kaj zaodi. Lagvo, dobro. Pa je tau - če rejsan nej cejlak - tü istina, ka si prej vsakši človek sam piše svojo usodo. Prej je samo od tebe odvisno, kakšo živlenje maš. Nakak bi leko pravo, ka če bi tau istina bila, kak bi lepau bilau. Lüdje smo slobaudne vole, znamo premišlavati, znamo sé radüvali pa žalosti znamo eden drugomi veselje ali ranč žalost spravlati. Človeško živlenje je tak kak rauža. Vöocvete pa povegne. Pa če tau rauže v ednom leti napravijo, človeško živlenje je ranč tak kratko, kakoli ka je nistarnim več, nistamim menje lejt dano. Med tejm pa, kakši smo? Če bi samo z edno rečjov trbelo tau povedati, bi leko pravli, nejsmo dobri. Tau je tak bilau pred več gezero lejtami pa je tak gnes. Dapa gde bi si leko dobro peldo vzeli? Od tisti, ki rosage vodijo? Ne vejm. Samo poglednili na naš mali rosag. Lejpi, leko povejmo tak po srednjom bogati je naš rosag. Lüdje bi leko v njem živeli z merom, lübili eden drugoga. Pa če kaj vkriž pride med nami, bi leko na kratki tau vöpopravo. Ka delamo mesto toga? Kak šegau majo povedati, v parlamenti pa na drugi forumaj blato lüčamo eden na drugoga. Pa vse tau Zakoj? Zatok, ka vsakši ške predjen biti, vsakši se tere na tau, da de on »kralüvo«. Človek že ne vej gnesden, ka gde žive? V pekli? Tak sé vidi. Eden drugomi kak najbole nalagati, naj prej vesne. Pa te mi »prausni« lüdje se tau tak nagnauk navčimo od tej velki pa sé v naši mali vasnicaj ranč tak obnašamo, tak delamo. Če bi se malo bola poštüvali, eden drugoga za človeka držali, bi gor prišli, ka so zatok cilji gnaki. Lepau pa dobro živeti na etom svejti. Ka je človeško živlenje tak kak rauža. Vöocvete pa povegne. Med tejm pa lejta tak pretečejo, kak če bi je tapofudnili. Pride starost po tistim pa vekivečni mir. Tau de naša zima. Stoj bi leko pito, ka Zakoj smo takšni? Zakoj sami sebi ne privauščimo mir, poštüvanje, lübezen... Odgovor je kratek, depa žalsoten. Zatok, ka smo lüdje, prej razmejm lüdje. Kovači svoje usode. I. Barber RADIO MONOŠTER na UKV(FM) 106, 6 MHz Porabje, 14. novembra 2002 4 OD SLOVENIJE... Rupel in Picula za nadaljnje sodelovanje in sporazumno reševanje problemov Slovenija in Hrvaška bosta še naprej razvijali intenzivne prijateljske odnose in poglabljali sodelovanje na vseh področjih, vse težave v medsebojnih odnosih pa bosta reševali sporazumno, sta v skupni izjavi po srečanju na Bledu poudarila zunanja ministra obeh držav, Dimitrij Rupel in Tonino Picula, ki sta se obenem dogovorila za nadaljevanje rednih srečanj, do katerih naj bi prišlo vsaj enkrat na dva meseca. Ministra sta podpisala tudi protokol o sodelovanju med zunanjima ministrstvoma obeh držav. V izjavi sta poudarila, da se bosta državi še naprej dogovarjali o vprašanjih, s katerimi se določa mejni režim - o gradnji skupnih mejnih prehodov in poenostavljanju mejnega nadzora, posebno pozornost pa bosta posvetili maloobmejnemu prometu in sodelovanju, da bi olajšali življenje prebivalcem ob meji Picula je ob tem izrazil pričakovanje, da bo kmalu odprtih šest maloobmejnih prehodov od 27, kolikor jih predvideva sporazum o obmejnem prometu in sodelovanju. Javnomnenjska podpora vstopu v NATO raste Pri podpori javnega mnenja vstopu Slovenije v zvezo NATO je prišlo do očitnega premika v pozitivni smeri, saj bi na referendumu za vstop v zvezo 49 odstotkov vprašanih glasovalo za vstop (prejšnji mesec 38, 5), proti pa bi se jih izreklo 32, 5 odstotka (septembra 39, 4), so pokazali rezultati redne mesečne javnomnenjske raziskave Politbarometer, ki jo izvaja Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij na Inštitutu za družbene vede FDV v Ljubljani. Kot je na predstavitvi rezultatov dejal predstojnik centra Niko Toš, je predvolilna klima močno vplivala na večjo opredeljenost respondentov pri določenih vprašanjih. Ob tem bi po mnenju Toša morebitno vabilo Sloveniji za vstop v NATO na vrhu v Pragi javnomnenjsko podporo vstopu še okrepilo, medtem ko bi ne-povabilo javno podporo vstopu "drastično zmanjšalo". Dugi stopaj ali Gda sam notrastaupo v Djausko künjo, Kovačin Tibi pa Karbin Joži sta že kupico v rokej držala. Tak sta skrb mejla na njau, kak če bi zlat mela v rokej. Vertinja Irinka je pri peči stala, Glavač, gazda pa v kauta na posteli poprejk ležo z velko črvauv. Ime Glavač nej samo zato daubo, ka velko glavau ma, liki zato tö, ka go šegau ma nücati. Tej štirge so tak počivali, kak če bi kakšni svetek bijo pabi samo na tau čakali, naj nekak naprej vzeme karte. »Ka vrag je? Dobro, ka si ne ležete dola. Tü trbej zabadati ali pri sausedi? « sam je pito. »Jaj, ti nika ne guči, vejpa Zdaj si gorstano. Nate čakamo, zato tü sedimo, « pravi Karbin Joži. »Na, te dobro, meni tü dajte edno palinko, tak sam taši drveni kak eden maček. « »Najšla sam edno sklejco, ta dobra baude za krv gorvzeli, « pravi Djauski Margit, Irinkina sestra. »Dja ešče zato edno tö spi-jem, « pravi Kovačin, »nej ka bi mi roke trpetale pa te nemo mogo svinjau dolpikniti. « »Pi samo, « pravi Joži, »zazranka palinko piti je tašo zdravo, kak če bi vrastvo notravzejo. « »Pite samo, čas mamo, « pravi Glavač, »s tejmi malimi vietnamskimi svinjami do podneva zgutauvili. « »Skrb mej samo, « pravi Kovačin, »s tejmi je tö ranč telko dela kak z velkimi. « »Auf šten, « pravi Joži pa že vö na dvera stapa. Mi drugi tö gorastanemo pa demo vö za njim. Pri glejvi stanemo, čakamo, naj Margit s sklejcov tö vöpride. Štiri male vietnamske svinje so bile v glejvi. Tak flajsno so skakale kak zavci. »Kak bi bilau najlekejše? « pitam druge. »Male vüje majo pa male repe kak Karbin Joži, « pravi Glavač. »Nauri si, « pravi Joži. »Nika se ne bojte, dja že vejm, « pravi Kovačin. »Vi samo čakajte tam venej. « Vidimo, ka s seuv prineso tisto pükšo, s stero svinje strejlajo. Vcujstaupo k svinjej, malo go pošlato pa že počilo tö. Tak dobro go je zavado, ka včasin vküpspadnila. »Margit, sklejco nesi, zato ka včasin krv pistim, « kriči. Z Jožinom sva za nogau zgrabila svinjau pa sva go potegnila na dvor. »Kak zdaj tadala? « pita Glavač. »Vse je tazostrejlamo pa nagnauk mo je čistili ali po ednoma? « »Vse je tazustrejlamo pa nagnauk moje čistili, tak de lekejše. Tak velko korito mamo, ka iz tej mali deset bi leko nagnauk notra djali, « pravi Joži kak eden profesor. Kak facana tak sta ležala, gda smo drügo svinjau tö vöpotegnili na dvor. »Tau de šlau, « pravim. »Samo Čakaj, Zdaj de te tretji najbola nurejši, vej’š vido, « pravi Glavač. Pa rejsan je tak bilau. Gda je Kovačin notraüšo v glejv, ka go strli, svinja glejvina dvera skur prejkskaučila. Z rokauv smo go nazaj potisnili, ovak bi vujšla. Po tejm smo edne velke vrate vcuj djali k drügi dveram pa smo tak držali. Kak zavec, tak je skakalagor po dveraj. »Ta je rejsan naura, « pravi Kovačin. »Eden minut ne stane, ka bi go leko strejlov »Ka drek se špilaš s tisto rabulfov, notra mo šli pa go primemo, « pravi Karbin junak. »Tau nam nikanej, tašo malo svinjau držati. « »Idi notra, « pravi Glavač, »pa go primi, če si tak čeden. « »Njajte, probo mo ešče, « supe Kovačin kak odi kaulakvrat za svinjau. Gnauk kak če bi svinja tö trüdna gratala, je stanila. Kovačin pomalek pükšo vcujdeje k glavej pa strli. Ali je samo Sto, zato ka je samo enga plecnila. Svinja pa taskaučila. Tau se je Karbinoma Jožina tak vidlo, ka se je od smeja skur v lače pocüko. »Vejš ka, tau si ti leko notra v rit potisneš. S tejm ešče vrabla ne vejš dole strliti, « se je smejau. »Tejma boj, ka včasin tebe tastrlim, « se čemeri Kovačin. Gulaubiš je vövzejo, spuco ga, pogledno ga pa nazaj ga je djau. »Tau dobro mora biti, « je mrnjavo. Eden čas je pa naganjo svinjau, pa gda je stanila, je pa tak zupojdo. Pükša enga plecnila pa gotovo. »Tau nej istino, « se je čemeriu Kovačin. »Leko, ka je mati z lači vret vözaprala gulaubiša, zato ka sam je v žepki emo. « »Nemo se tadala špilali, « pravi Glavač, »notra trbej titi pa go zgrabimo. Idi, Joži, ti si velke lampe emo. « Kovačin go je za vöjo zgrabo, dja za noge pa smo go v kla djali. Te čas je Karbin Joži zvöjna pri dvera stau, kak če bi čonto paužro pa bi se nej vedo prigniti. Ženi go, Irenka, ženi go! Zdaj go pa mamo, vraga njegvoga! Porabje, 14. novembra 2002 o 4-letnem delovanju Zveze Slovencev na Madžarskem 1998-2002 UVOD V obdobju 1998-2002 smo v naši krovni organizaciji Zvezi Slovencev dosegli pomembne rezultate pri uresničevanju Statuta in programskih usmeritev Zveze ter nadaljevah vrsto aktivnosti v skrbi za naš narodnostni obstoj. Najpomembnejše pridobitve tega obdobja so: - dokončanje in otvoritev Slovenskega kulturno-informativnega centra, ki sta ga novembra 1998 slovesno odprla predsednika R Madžarske Arpad Goncz in Slovenije Milan Kučan, - odprtje in začetek delovanja radia Monošter v slovenskem jeziku julija 2000, ki od takrat opravlja svoje pomembno jezikovno, informativno in narodnostno poslanstvo, - odprtje mejnega prehoda Verica-Čepinci na slovensko-madžarski meji, ki od marca 2002 še tesneje povezuje ta del porabskih Slovencev z matično domovino Sloveni- jo. Tako smo tudi v tem obdobju nadaljevali s prizadevanji za izboljšanje položaja naše maloštevilčne narodne skupnosti, dodatno obogatili kulturno dejavnost in si prizadevali za ohranitev kulturne dediščine, z izhajanjem časopisa Porabje in delovanjem slovenskega radia Monošter ohranjali materni jezik, tekoče informirali naše rojake in krepili slovensko narodno zavest, prispevali pa smo tudi k dobremu sodelovanju in odnosom med Republiko Madžarsko in matično domo- vino Slovenijo. Pri teh prizadevanjih so nam oporo nudili tudi Zakon o pravicah narodnih in etničnih manjšin na Madžarskem, meddržavni Sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenski narodni manjšini na Madžarskem in madžarski narodni skupnosti v Sloveniji ter Resolucij a Državnega zbo- ra R Slovenije o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah in s tem povezanimi nalogami državnih in drugih dejavnikov Slovenije. Pomoči pa smo bili deležni tudi na Generalnem konzulatu Republike Slovenije na Madžarskem, ki ga je R Slovenija odprla v Monoštru novembra 1998. Po oceni predsedstva pa le največji dokaz dobrega delovanja in nagrada za uspešno delo vodstva krovne organizacije in manjšinskih samouprav rezultat zadnjega popisa prebivalstva na Madžarskem leta 2001, ko se je za Slovence opredelilo 3040 državljanov Madžarske, 3187 pa za slovenski materni jezik (leta 1990 ob popisu le 1930 Slovencev). Ti spodbudni podatki so potrditev pravilnega delovanja, hkrati pa nas obvezujejo k nadaljevanju naših prizadevanj tudi v prihodnje. Seveda bo občni zbor celo- vito ocenil opravljeno delo in kritično obravnaval tudi slabosti in pomanjkljivosti. 1. Delovanje predsedstva Zveze Slovencev Predsedstvo Zveze je uresničevalo sklepe zadnjega občnega zbora iz novembra 1998 in na osnovi določil Statuta organiziralo in vodilo celotno dejavnost. Tako je v tem obdobju koordiniralo in organiziralo delovanje kulturnih skupin, športnih, gasilskih in drugih društev, sodelovalo z Državno slovensko samoupravo in lokalnimi manjšinskimi samo- upravami v 13 občinah. Predstavljalo je Zvezo Slovencev v pogovorih in stikih z državnimi organi Madžarske (najpogosteje z Uradom za narodne in etnične manjšine), z organi Vlade in Državnega zbora R Slovenije (največ z Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu in Odborom za Slovence po svetu Državnega zbora) ter sodelovalo z manjšinskimi organizacijami v Avstriji, Italiji in Sloveniji. Pomemben del aktivnosti smo vložili, v uresničevanje meddržavnega Sporazuma o zaščiti obeh manjšin in zasedanjem madžarsko-slovenske mešane komisije za izvajanje tega sporazuma. V preteklem mandatnem obdobju - od novembra 1998 do oktobra 2002 - je predsedstvo opravilo 20 sej, vsako leto po pet. Najpomembnejša vsebinska vprašanja na teh sejah so bila: - program delovanja predsedstva in izvajanje sklepov občnega zbora, - priprave na različne kulturne prireditve (Slovenski bal, Porabski dnevi, Slovenski kulturni praznik), - poročilo o delovanju Zveze Slovencev, - nagrajevanje mentorjev kulturnih skupin, - priprave na zasedanja mešane madžarsko-slovenske komisije za manjšine, - priprave na izgradnjo in ustanovitev slovenske radijske postaje, - priprave na občni zbor Zveze, - poročilo o delovanju Slovenskega kulturno-informativnega centra, - finančno poročilo o delovanju Zveze Slovencev in Porabje - problematika financiranja radia Monošter in prošnja Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu za dodatna sredstva v letu 2002, -izboljšanje slišnosti slovenskega radia Monošter, - obravnava letnih programov, delovanja Zveze Slovencev in predsedstva. Posebnost našega delovanja so bile skupne seje in aktivnosti z Državno slovensko samoupravo. Poleg tega sta predsednik in sekretarka Zveze opravila veliko terenskega dela med pripadniki slovenske skupnosti v porabskih vaseh, v okviru kulturnih in drugih društev, na raznih prireditvah, v sodelovanju z narodnostnimi šolami in vrtci pa tudi na pogovorih in srečanjih z državnimi in drugimi organi v Ljubljani in Budimpešti. 2. Šolstvo in skrb za maternijezik V vodstvu Zveze Slovencev smo se ves čas zavedali pomena narodnostnih šol in vrtcev za materni jezik in narodno zavest. Šolska problematika je bila prioritetno prisotna na zasedanjih meddržavnih mešanih komisij. V obeh državah so se nadaljevala prizadevanja za usposabljanje učiteljev in za pripravo novih učbenikov. V Zvezi in Državni slovenski sa- Slovenski kultumo-informativni center Priloga - 2 moupravi smo za otroke organizirali tabore, poletne šole slovenskega jezika, tekmovanja v recitiranju, bralne značke in srečanja s slovenskimi pisatelji, likovne kolonije in srečanja porabskih otrok z učenci partnerskih šol - Kuzma, Prosenjakovci, Genterovci, Gimnazija Murska Sobota, Srednja strojna in tekstilna šola Murska Sobota ter Vrtec Murska Sobota. Ob strokovni pomoči Organizacijske enote Zavoda za šolstvo Murska Sobota in Vrtca se vsako leto vrstijo srečanja z vzgojiteljicami po posebnem programu v vrtcih v Porabju in julijski tabori predšolskih otrok, mamic in vzgojiteljic v Vrtcu v Murski Soboti. Na osnovni šoli Gornji Senik deluje tudi oddelek Glasbene šole, pouk glasbe pa strokovno izvaja Glasbena šola iz Murske Sobote. Otroci se redno udeležujejo vaj in nastopajo na proslavah in prireditvah. Sicer v treh osnovnih šolah na Gornjem Seniku, Števanovcih in Monoštru pouk slovenščine obiskuje okrog 150 otrok, okrog 100 malčkov pa obiskuje vrtce. Ne glede na vloženi trud večine učiteljev in vzgojiteljev, prizadevanja svetovalke-lektorice iz Slovenije, boljše učbenike, spremembe zakonodaje in aktivnosti Državne samouprave in Zveze Slovencev, z rezultati in znanjem materinščine ne moremo biti zadovoljni. Učenje materinščine in odnos do maternega jezika se začne v družini, zato bi mladi starši morali z večjo zavzetostjo učiti svoje otroke materinščino. Nova spodbuda za učenje slovenskega jezika je skorajšnja včlanitev tako Madžarske kot Slovenije v Evropsko unijo, ko bodo odprte meje, prost pretok blaga in ljudi, večje možnosti za trgovino, gostinstvo in turizem ponovno nagrajevali znanje čimveč jezikov. Tudi na zasedanju mešane komisije moramo v Državni slovenski samoupravi in Zvezi Slovencev biti bolj vztrajni in odločni, saj gre za temelje našega narodnostnega obstoja. Doseči moramo izboljšanje materialnih pogojev za delo naših narodnostnih šol in vrtcev, večje plače učiteljev in vzgojiteljev ter boljšo opremo naših šol in vrtcev. Zahtevati moramo tudi novo šolo v Števanovcih in dograditev telovadnice pri osnovni šoli Gornji Senik. 3. Prizadevanja za verske obrede v slovenskem jeziku Nadaljevali smo skrb za bogoslužje v slovenskem jeziku. Žal, naša prizadevanja še niso dovolj uspešna. Uspelo nam je sicer razrešiti največji problem, saj se je končno došolal domači župnik, gospod Merkli, ki je prevzel župnišče na Gornjem Seniku in opravlja maše in druge verske obrede dvojezično, torej tudi v slovenskem jeziku. Začasno je prevzel bogoslužje tudi v cerkvah na Dolnjem Seniku in Sakalovcih. To je izredno pomembna pridobitev in se nam tako začenja obrestovati dolgoletna zahteva po bogoslužju v slovenskem jeziku. Naše predloge je na svojem zasedanju podprla tudi mešana madžarsko-slovenska komisija za uresničevanje manjšinskega sporazuma ter škofije v Sombotelu in Mariboru, zato upamo, da se bo ta proces bogoslužja v slovenskem jeziku še razširil v vse cerkve v Porabju. 4. Kulturna dejavnost Največ priznanj v okviru naše krovne organizacije si zaslužijo porabske kulturne skupine, kar je predvsem zasluga prek 100 članov v 13 kulturnih skupinah in njihovih mentorjev. Gre za ljubiteljsko kulturno dejavnost in skupine, ki ob ohranjanju ljdudske kulture in kulturne dediščine ter kulturnih vrednot prispevajo tudi h krepitvi jezikovne identitete in narodne zavesti porabskih Slovencev. Kulturne skupine so v letih 1999 do 2002 opravile nas- lednje število nastopov: leta 1999 110, od tega 65 na Madžarskem, 42 v Sloveniji in 3 v Italiji in Avstriji, leta 2000 87, od tega 57 na Madžarskem, 29 v Sloveniji in 1 v Italiji, leta 2001 88, od tega 60 na Madžarskem, 27 v Sloveniji in 1 v Avstriji, leta 2002 pa 64, od tega 30 na Madžarskem in 34 v Sloveniji. Tako so vse kulturne skupine v teh šitrih letih opravile skupaj kar 349 nastopov, kar dovolj zgovorno kaže njihovo aktivnost. Mešani pevski zbor Avgust Pavel je najbolj znana in najstarejša skupina iz Porabja, tako med domačini kot širše na Madžarskem in v Sloveniji. Zbor nastopa že 63 let. Program zbora je sestavljen iz priredb porabskih ljudskih pesmi, iz zborovskih skladb slovenskih avtorjev, poje pa tudi cerkvene pesmi. Prva zgoščenka zbora bo izšla letos. Zgoščenko bo izdala Državna slovenska samouprava. Zborovodkinja zbora je Marija Trifus. Folklorna skupina Gornji Senik ohranja porabsko kulturno dediščino in vsako leto sodeluje tudi na folklornem festivalu v Beltincih. Mentor in vodja skupine sta Alojz Hanžek in Andraž Sukič. Folklorna skupina Sakalovci je letos praznovala 5-letnico svojega delovanja. Prav tako pleše predvsem porabske ljudske plese s svežimi koreografijami. Mentorica skupine je Elizabeta Kovač. Laci Korpič in ženski kvartet ima bogat program in izbor večinoma porabskih ljudskih pesmi in veliko nastopa na prireditvah. Vodja je harmonikar Laci Korpič. Ljudske pevke iz Monoštra negujejo predvsem domače in prekmurske pesmi. So stalne gostje na domačih prireditvah in v Sloveniji. Ljudske pevke iz Števanovcev imajo podoben program z veliko nastopi doma in v Sloveniji. Letos so slavile 10-letnico delovanja. Obe skupini sta naštudirali tudi nekaj cerkvenih pesmi. Mentorica obeh skupin je glasbena pedagoginja Marija Rituper iz Murske Sobote. Prva kaseta in zgoščenka z naslovom Spevajmo si ljudskih pevk v Števanovcih in Monoštru je izšla leta 2002. Kaseta vsebuje 34, zgoščenka pa 27 pesmi. Gledališka skupina Nindrik-indrik deluje od leta 1995. Mentor in režiser je Milivoj Roš iz Murske Sobote. Skupina ima svoje kvalitetne predstave v porabskem narečju. V letu 2001 sta nastali na pobudo samih članov še dve novi skupini, Ljudski pevci na Gornjem Seniku (mentorica Vera Gašpar) in Gledališka skupina v Števanovcih (mentor in režiser Laci Kovač). Delujejo pa še štiri otroške skupine: Lutkovna skupina OŠ Gornji Senik (mentor Milivoj Roš), Folklorna skupina OŠ Gornji Senik (mentor Ibolya Neubauer), Plesna skupina OŠ Števanovci (mentor Marijana Takač) in Pevski zbor OŠ Števanovci (mentor Eva Kukor). K pestremu in bogatemu kulturnemu dogajanju v teh letih je potrebno dodati še vrsto kvalitetnih in odmevnih likovnih razstav, ki so se vsa leta izmenjavale v Kulturno-informativnem centru v Monoštru in kolonij avtorjev iz Slovenije in Madžarske, razstave likovnih umetnikov iz Pomurja, likovne razstavi ob pomoči društva upokojeni cev iz Murske Sobote v Budimpešti in Monoštru ter druge. Med porabskimi ljudmi so se dobro prijele in uveljavila vsakoletne tradicionalne kulturne prireditve, predvsem Slovenski bal, Porabski dnevi in prireditve ob Slovenskem kulturnem prazniku. Podobno velja za vsakoletni sprejem ob Prazniku slovenske državnosti, ki ga vsako leto prireja generalni konzul R Slovenije na Madžarskem skupaj z Državno slovensko manjšinsko samoupravo in Zvezo Slovencev. Izredno pomembno poslanstvo opravljata še slovenski društvi v Budimpešti in Sombotelu s svojimi programi in dejavnostmi. 5. Informiranje in založniška dejavnost Že dvanajst let redno izhaja kot 14-dnevnik časopis Porabje v porabskem narečju in knjižnem jeziku, v nakladi 1450 izvodov. Prejema ga skoraj vsaka družina v Porabju in je z njim naša narodna skupnost obveščena o dogajanjih in zanimivostih v porabskih krajih pa tudi v svetuj in matični domovini Sloveniji. Od leta 2001 se število strani povečuje. Velika večina bralcev je s časopisom im njegovo vsebino zadovoljna. Morda bi bilo primemo, da v prihodnjih letih Porabje preraste v tednik. Julija 2000 se je uresničila dolgoletna želja vodstva Zveze Slovencev. Porabski Slovenci smo dobili radijsko postajo Monošter, v slovenskem jeziku, z lastno radijsko frekvenco in 8-umim progra- Gledališka skupina Nindrik-indrik Porabje, november 2002 Priloga - 3 mom na teden.. Sredstva za dograditev in opremo radijskega studia so prispevali R Slovenija, fundacija Phare (Evropska unija) in Urad za manjšine R Madžarske. Žal pa še vedno ni dokončno rešeno stalno in sistemsko financiranje te radijske postaje iz proračuna R Madžarske. Go- vorni in glasbeni program na svoji radijski postaji porabski Slovenci z veseljem sprejemajo. Tako v Državni slovenski samoupravi kot v Zvezi Slovencev moramo združiti vse sile za razrešitev stalnega financiranja radijskega programa in za podaljšanje radijskega programa v prihodnjih letih. Ljudje ob slovensko-madžarski meji spremljajo tudi radijsko oddajo Panonski odmevi na radiu Murski val iz Murske Sobote, ki poroča o življenju in delovanju slovenske skupnosti v Porabju. V zadnjih letih prispevajo k obveščenosti v maternem jeziku in krepitvi narodne zavesti tudi narodnostne TV oddaje na programu TV Budimpešte, slovenski utrinki. Oddaje pripravljajo v studiu v Sombotelu in poročajo o dogodkih in življenju Slovencev na Madžarskem. V teh letih se je nadaljevala tudi bogata založniška dejavnost. Vsako leto je izšel Slovenski koledar-letopis Slovencev na Madžarskem. Poleg tega je Zveza iz sredstev Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu oziroma javnih natečajev za manjšine R Madžarske izdala in sofinan- cirala še naslednje knjige in publikacije: - leta 1998 Irena Barber: Življenje je kratko in Ernest Ružič: Erd (sozaložnik), - leta 1999 Milan Vincetič: Šift v idini/Parnik v ajdi in Marija Kozar Mukič: Etnologija Slovencev na Madžarskem (so založnik), - leta 2000 Hilda Čabai: Slovenska kuhinja ob Rabi in Feri Lainšček: Mislice (sozaložnik), - leta 2001 Dušan in Francek Mukič: Füčkaj, füčkaj, fantiček moj, Feri Lainšček: Pojep na dejdekovom biciklini/Deček na dedovem kolesu (sozaložnik), in Marija Kozar: Etnologija Slovencev na Madžarskem (sozaložnik), - leta 2002 Kaseta in zgoščenka Spejvajmo si (Ljudske pevke iz Števanovec in Monoštra). V pripravi je še knjiga Milivoja Roša: Pripovesti škrata Babilona (sozaložnik). 6. Slovenski kulturno-informativni center Novembra 1998 se je uresničila ena največjih želja porabskih Slovencev - dokončanje in odprtje Slovenskega kulturno-informativnega centra v Monoštru. Že leta 1996 je Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu R Slovenije zagotovil sredstva za nakup bivšega vrtca Tovarne svile v Monoštru. Izgradnjo in opremo za Slovenski center so s svojimi prispevki zagotovili R Slovenija iz proračuna (cca. 70 % vseh sredstev), mestna občina Monoš- ter in Urad za manjšine R Madžarske ter z bančnimi krediti. Vrednost investicije je bila ob odprtju 270. 279 tisoč forintov. Center upravlja Porabje d. o. o., ki je v lasti Zveze Slovencev na Madžarskem. 60 % najetih kreditov smo že odplačali. Trenutna knjižena vrednost objekta je 292. 076 tisoč forintov. (Podrobnejše finančno poročilo bodo dobili delegati občnega zbora z ostalim gradivom. ) V tem centru že četrto leto deluje hotel in restavracija Lipa. Sodobna kongresna in razstavna dvorana omogočata številne konference, posvete in stalne razstave. Poleg sedeža Zveze deluje v centru še Uredništvo Porabja in slovenskega radia. Omogočene so priprave in nastopi porabskih kulturnih skupin in gostovanj. Kulturno-informativni center je izjemnega pomena za srečevanje in druženje Slovencev na Madžarskem, kulturnih skupin in njihovih nastopov, opravlja pomembno kulturno, informativno in narodnostno poslanstvo. Poleg številnih konferenc, simpozijev in posvetov, ki so jih pripravile številne institucije, smo organizirali v njem tudi dvakrat zasedanje mešane slovensko-madžarske komisije za uresničevanje meddržavnega sporazuma o manjšinah. Tako je bilo četrto zasedanje mešane komisije leta 1999, šesto zasedanje pa maja 2001. 7. Raziskovalna dejavnost Tudi prizadevanjem na področju znanstvenoraziskovalnega dela, še posebej preučevanju položaja naše narodne skupnosti, smo v tem času namenjali ustrezno pozornost. Zveza Slovencev na Madžarskem se je v zadnjih štirih letih (1998-2002) aktivno vključevala v raziskovalno dejavnost slovenskih in madžarskih raziskovalnih in znanstvenih institucij, zlasti še v primerih, ko je šlo za pro- učevanje problematike Slovencev na Madžarskem. Tovrstno sodelovanje je nujno, kajti porabski Slovenci nimajo lastnih raziskovalnih institucij, ustrezni kadri se profilirajo šele v zadnjih letih. Z odprtjem Slovenskega kulturno-informativnega centra v Monoštru nastajajo nove oblike in boljši pogoji sodelo vanj a, npr. med Inštitutom za narodnostna vprašanja v Ljubljani in Zvezo Slovencev na Madžarskem. Za bolj uspešno sodelovanje pa bi bilo nujno ustanoviti raziskovalno skupino Slovencev na Madžarskem, kajti s tem bi se pogoji za vsestransko raziskovanje še izboljšali. To bi omogočalo tudi kandidiranje na razpise (bodisi v Sloveniji, na Madžarskem ali celo na mednarodne) ter pridobivanje finančnih sredstev. Zveza Slovencev na Madžarskem je v zadnjih štirih letih sodelovala pri naslednjih projektih oziroma mednarodnih znanstvenih srečanjih: - Temeljni raziskovalni projekt »Slovenci v Porabju po letu 1989: vpliv tranzicije na Madžarskem na položaj ter narodno in kulturno identiteto Slovencev« je izvajal Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani med leti 1998-2001. Nosilka projekta je dr. Munda Hirnök Katalin. Zveza Slovencev na Madžarskem je pomagala pri izvedbi projekta (pri organiziranju osebnih intervjujev, s podatki, nasveti itd. ). - Znanstveni posvet o položaju in zaščiti manjšin v okviru integracijskih procesov novembra 1999 v Do brovem v Sloveniji. V sekciji III: Slovenska manjšina na Madžarskem so svoje referate predstavili: dr. Katalin Munda Himok (sodelavka Inštituta za narodnostna vprašanja, koordinator sekcije): Izobraževanje, kulturno in versko življenje Slovencev na Madžarskem; Jože Himok: Problem pospeševanja gospodarske aktivnosti v Porabju; Geza Bačič: Učinkovitejša uporaba bilateralnih spo- razumov pri reševanju manjšinske problematike. -Regionalna konferenca: Etnološko raziskovanje manjšin ob tromeji, Monošter, 27. -28. aprila 1999- Slovence na Madžarskem sta zastopali etnologinji Marija Kozar Mukič in dr. Katalin Munda Hirnok. -Posvet: Etnološko delo med porabskimi Slovenci s poudarkom na muzejskih zbirkah, Monošter, 24. maj 2002. Organizatorja: Slovensko etnološko društvo in Muzej Sa-varia v Szombathelyu. Soorganizator: Zveza Slovencev na Madžarskem. Posvet so finančno podprli: Ministrstvo za kulturo R Slovenije, Javni sklad za narodne in etnične manjšine na Madžarskem, Zveza Slovencev na Madžarskem. Marija Kozar Mukič je predstavila etnolo ško delo pri Slovencih v Po rabju v zadnjem desetletju; dr. Katalin Munda Hirnök pa je izpostavila pomen Muzeja Avgusta Pavla v Monoštru. 8. Gospodarska problematika L razmerami na področju gospodarstva ne moremo biti zadovoljni. Kljub nekaterim prizadevanjem so največji problemi slovenske skupnosti v teh obmejnih vaseh gospodarska nerazvitost, brezposelnost in revščina. Za vsako manjšino je njena ekonomska moč izjemnega pomena, kljub opozorilom Zveze Slovencev na probleme na tem področju pa izboljšanja razmer ni. V tem mandatu so spodbudne novosti na tem področju naslednje: Aprila 2002 smo končno odprli še zadnji mejni prehod na slovensko-madžarski meji Verica-Čepinci. Tako imamo sedaj na 102 km dolgi meji med Madžarsko in Slovenijo kar 7 mejnih prehodov in no vo železniško povezavo med Slovenijo in Madžarsko. To rej je na vsakih 15 km meje po eden mejni prehod, kar je edinstven primer v svetu in gotovo kaže na dobre so Radio Monošter Porabje, november 2002 Priloga - 4 sedske odnose in skrb obeh držav za manjšine. Meja je tako postala bolj odprta, povečane so možnosti za prost pretok kapitala in ljudi, odpirajo se pogoji za močnejšo blagovno menjavo, trgovino, turizem in gospodarsko sodelovanje. Torej tudi večje možnosti za pripadnike slovenske skupnosti. Delovati je začel Krajinski park Goričko, ki povezuje tudi porabske vasi, in s sredstvi Evropske unije omogoča večje možnosti ljudem ob meji za turizem in gostinstvo. Začenja se s pripravami na novo cestno povezavo med porabskimi kraji ob slovensko-madžarski meji, kar bo pozitivno vplivalo na gospodarski razvoj tega območja. Nekaj več upanja v tej smeri daje pred leti sprejeta Resolucija Državnega zbora R Slovenije o položaju slovenskih avtohtonih manjšin v sosednjih državah (Avstriji, Italiji in na Madžarskem) in s tem povezanimi nalogami državnih in drugih dejavnikov R Slovenije. V njej so jasno zapisane razne oblike pomoči slovenskim manjšinam - od politične podpore v okviru meddržavnih sporazumov s sosednjimi državami do pomoči na kulturnem, jezikovnem, informativnem, gospodarskem in finančnem področju. Ta zagotovila in pomoč so za Slovence v Porabju še posebej pomembna, saj je gospodarski položaj izredno slab. Posledice preteklosti so vidne na vsakem koraku, to obmejno območje je nerazvito, podjetnikov je zelo malo, manjšina svojega lastnega kapitala nima. Gospodarska vlaganja in spodbujanje podjetništva v Porabju so nujno potrebna tudi za krepitev slovenske narodne zavesti. V prihodnje bo Zveza Slovencev tako v odnosih z državnimi organi Madžarske kot matične domovine Slovenije morala odločneje vztrajati na realizaciji omenjene resolucije in meddržavnega sporazuma tako pri gospodarskih vlaganjih, spodbujanju podjetništva in finančni pomoči tako iz matične Slovenije kot Madžarske. 9. Financiranje Zveze Slovencev, pomoč kulturnim in drugim ustanovam V preteklih štirih letih se je Zveza Slovencev financirala s sredstvi iz proračuna R Slovenije in R Madžarske, delno pa tudi s sponzorskimi prispevki nekaterih slovenskih občin in drugih ustanov. Po sprejetju Zakona o pravicah narodnih in etničnih manjšin Vlada R Madžarske v celoti financira le stroške Državne in lokalnih slovenskih manjšinskih samouprav, časopis Porabje, radio in Zvezo Slovencev pa le delno -večinoma preko natečajev. Tako je, zahvaljujoč razumevanju in finančni podpori Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in Odbora za Slovence po svetu Državnega zbora, matična domovina Slovenija pomembno prispevala k uspešnemu delovanju naše Zveze, izhajanju časopisa Porabje, delovanju radia Monošter, nastopom kulturnih skupin in k nakupu in izgradnji Slovenskega kulturno-informativnega centra. Zveza in časopos Porabje sta v letu 1999 od R Madžarske dobila 13. 956 tisoč forintov, od R Slovenije pa 57. 587 tisoč forintov. Iz tega smo uporabili za delovanje zveze in izdajanje časopisa 39-355 tisoč forintov, za podporo raznim društvom in Slovenskemu kulturnemu in informativnemu centru namenili 32. 188 tisoč forintov. V letu 2000 smo zaradi investicije radia Monošter prejeli več sredstev, od R Madžarske 24. 289 tisoč forintov, od R Slovenije pa 80. 735 tisoč forintov. Za investicijo smo uporabili 29.000 tisoč forintov, za delovanje Zveze in izdajanje časopisa 43. 724 tisoč forintov ter za podpore in za center 32. 300 tisoč forintov. V letu 2001 je R Madžarska prispevala 17. 468 tisoč forintov, R Slovenija pa 74. 998 tisoč forintov, iz česa smo za delovanje Zveze in izdajanje časopisa uporabili 47. 333 tisoč, za podpore, za center in za radio pa 45.133 tisoč forintov. Letos v prvih desetih mesecih, smo od R Madžarske dobili 18.192 tisoč forintov, od R Slovenije pa 61.220 tisoč forintov. Za delovanje Zveze in izdajanje časopisa smo uporabili 41. 264 tisoč forintov, za podpore, za center in za radio pa 33. 415 tisoč forintov. V teh letih je Zveza namenjala večji del sredstev delovanju kulturnih in drugih skupin in društev, šolam in vrtcem, stroškom radia in časopisa Porabje, a tudi slovenskim društvom v Budimpešti in Sombotelu, društvu upokojencev ter drugim programom, pomembnim za delo in življenje Slovencev na Madžarskem. Za plače in prispevke zaposlenih na Zvezi in uredništvu Porabja je bilo letno namenjenih samo med 12 in 15 % vseh razpoložljivih sredstev, blizu 30 % pa za poplačilo najetih kreditov za Slovenski kultumo-informativni center. 10. Stiki z matično domovino in manjšinskimi organizacijami Za obstoj in ohranitev vsake narodne skupnosti so zelo pomembni tudi stiki z matičnim narodom. V tem obdobju so bili ti stiki z R Slovenijo zelo bogati. Tako smo tudi Slovenci na Madžarskem prispevali k zglednim meddržavnim odnosom med Madžarsko in Slovenijo. Med sosednjima državama je podpisanih okrog 50 meddržavnih sporazumov, za našo narodno skupnost pa so najpomembnejši: - Sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenski narodni manjšini na Madžarskem in madžarski narodni skupnosti v Sloveniji, - Sporazum o mejnih prehodih in - Sporazum o kulturnem, prosvetnem in znanstvenem sodelovanju. Uresničevanje sporazuma o manjšinah spremlja posebna mešana madžarsko-slovenska komisija, ki se je doslej sestala šestkrat, dvakrat v Ljubljani in Monoštru ter v Budimpešti in Lendavi. Kljub trdim pogajanjem, delo komisije in izvajanje sporazuma ocenjujemo pozitivno, saj prispeva k večji skrbi za ohranitev identitete obeh manjšin (madžarske v Sloveniji in slovenske na Madžarskem), šolanju v maternem jeziku, kulturni in informativni dejavnosti pa tudi stikom z matičnima narodoma in državama. Posebno kvaliteto predstavljajo pristni in dobro razviti odnosi s prebivalci obmejnih krajev Prekmurja in občinami Murska Sobota, Puconci, Gornji Petrovci, Šalovci, Grad in Kuzma. V tem času smo krepili tudi dobro sodelovanje z manjšinskimi slovenskimi organizacijami v Avstriji in Italiji. Zaključne misli V obdobju 1998-2002 smo v Zvezi Slovencev vložili veliko energije in prizadevanj v izboljšanje položaja naše narodne skupnosti ter izvajanje Statuta in programskih usmeritev. V veliko pomoč so nam bili številni aktivisti, člani kulturnih skupin, društev in manjšinskih samouprav ter drugi zavedni pripadniki slovenske narodne skupnosti. Pomembno oporo v našem delovanju smo imeli v že omenjenih dokumentih: meddržavnem Sporazumu o zagotavljanju posebnih pravic slovenski manjšini na Madžarskem in madžarski narodni skupnosti v Sloveniji, v Zakonu o narodnih in etničnih manjšinah in v ko- rektnem sodelovanju s predstavniki državnih organov Madžarske in Slovenije. Po letu 1994 delujejo kot najvišji predstavniški organ slovenske skupnosti Državna in lokalne slovenske manjšinske samouprave, ki po novem delujejo že v 13 občinah na Madžarskem. Tako interese slovenske skupnosti zastopata dve organizaciji - Državna samouprava in Zveza Slovencev- zato je naša prednost tudi v dobrem medsebojnem sodelovanju. Veliko dela nas še čaka. Tako o opravljenem delu v tem mandatu kot o nalogah v prihodnje boste odločili udeleženci občnega zbora Zveze. Za Zvezo Slovencev na Madžarskem: Jože Hirndk, predsednik Blagoslovitev slovenske hiše v Sombotelu Porabje, november 2002 5 hosszúlépés »Držta go, nej ka bi vam vujšle« kriči Joži. »Ka popejvaš tü, idi notra pa pomagajo pravi Glavač. Gda je krv Margit goravzela, je tak pravla: »Leko go pistite, ta že ne vujde, zato ka dosta krvi iz nje steklo. « Tak je bilau. Mi svinjau pistimo pa demo vö na dvor, za- to ka Irinka palinko prinesla. Ranč škem kupico prijeli, gda Glavač kriči: »Pojte, ka svinja gorastanila! « »Nauri si, « pravim. »Taše norije ne guči! « Dva stopaja nazaj staupim pa notrapoglednam v šalaš. »Stvardja vrag! Pa rejsan gorastanila, notra v glejv ške titi. Tašo sam ešče nej vido, « pravi Kovačin. »Gnauk sam etak zupodo, dapa te s kukautom. Dola sam ga zarezo pa sam ga notra v kanto lüčo, tak se je vidlo, kak če bi zdjino. Za pau vöre je vrkar na sedali popejvo. « »Tau je Zdaj ranč tak, samo ka te ne popejva, « se smeje Joži. Gda smo tretjo svinjau tö vö na dvor potegnili, Irinka je Kovačinoma palinko natočila. »Pi, štrtoga bola naletja dolazabodneš, « ma pravi. »Vi štrtoga leko v rit popinete, gledajte, tam je vanej že pred ogracom, « pravi. Kupico vsakši dolaliči pa začnemo svinjau naganjati. Kakkoli smo go kraužili, nikak smo go nej mogli notra v dvor sprajti. Gnauk se je samo vzela pa tadola proto dula začnila bežati. »Če nota v borovič skauči, te go več nikdar ne najdemo, « pravim. »Bejži, Joži! « pravi Glavač. »Dja? Kak bi dja bejžo, Vejpa name noge bolijo. Irinka, ti bejži, ti si najbola tenka! « Gora na brejg gda Irinka svinjau žene, že komaj sapo dobi: »Ti nauri Glavač, Zaman sam ti prajla, ka dvaurine dvera zapri! « »Vejš ka, ti si pa lampa zapri! Nej si vidla, ka je prejk grajke skaučila? Irinka, sé notra v dvor go ženi, « kriči pá Glavač. »V rit me piši, ne vidiš, ka nede! « Svinja prejk po pauti letejla proto Fiškališa. Na, tau ešče nam falilo. Cejla ves de se iz nas smejala. Naprej je leto bujcak, za njim Irinka, te Glavač, za Glavačom Margit z laboškov, v stero je krv stejla gorvzeli, za Margitom pa Joži, zato ka njega nauga bolejla. Kakšna paradija bila! Tašo ešče v Andovci nikdar nej bilau. Tej Djaustji zato vsikdar nika vönajdejo. Leko ka de putejn že vsakši tak zabado. Müva s Kovačinim sva pa z dvaura gledala pa se smejala. »Vejš ka, pojmo jim pomagat, ka tej svinjau vö z rosaga zaženejo, « ma pravim. Te so že proto Karbinim naganjali svinjau. Dola z brga so sé niši Peštarge šetali. Gda so zaglednili svinjau, ka proto njim beži, so se sploj zbojali. Brž so se obrnauli pa so oni tü začnili leteti. Te je ešče smejšno bilau! Naprej Peštardje, te svinja, ozark pa Andovčanardje. Tak so se naganjali do Vrnji Karbini. »Vejš, ka, « pravim Kovačinoma, »vzemi naužic pa ga tam zarejžamo, če ga leko vluvimo. « Pri Vrnji Karbini sta Vajnin Miška pa sin Feri redla nišo strejo. Gda sta nas zaglednili nejsta vedla, ka delamo. »Zaka naganjate svinjau? « pitajo Miška. »Dola go škemo zarezati, « supé Irinka. »Tau nej istina, « se smeje sin Feri. »Rejsan je tak, « pravi Glavač, »samo go prvin prijati moramo. « »Vejš ka, Feri, te idi pa jim ti tü pomagajo »Dobro, te mo dola s streje üšo, « pa že klapač doladjau. Dapa na srečo nej ma trbelo pomagati. Pri Karbini smo go notra v kaut stisnili pa smo go tam bujli tö. »Jaj, samo naj tau niške ne zvej, « pravi Irinka. Ranč nej vöprajla, gda smo čüli, ka se Djürvina Marika na drügom brejgi že smeje. »Dobro, « pravi Glavač, »Zdaj že vsakši vej. « Večer sam v Števanovci v krčmej z nakatjim Sto gučati, dapa kak sam klüko zvüna prijo, tak sam go püsto tö. Iz krčmé sé je vöčülo: »Vejte, kak so Djaustji bujcka zabadali... « Te sam si tak zmislo, nej je meni tak važno se zdaj zgučali. Čas mam tau drgauč tö pa sam enga dugoga tadala staupo. Tau je bijo moj „hosszúlépés” tisti večer v krčmej. K. Holec Margit pri sklejci, lrenka pri repi. ... DO MADŽARSKE Peter Marko na čelu županijske skupščine Županijska skupščina Železne županije je za predsednika ponovno izglasovala Petra Marka, ki je to funkcijo opravljal tudi v prejšnjem mandatu. Sile levice in desnice so v skupščini zelo izenačene. Fidesz s svojimi zavezniki ima 21 članov, socialisti in svobodni demokrati skupaj z društvom samouprav Železne županije pa 19 čanov. Izenačenost sil kaže tudi to, da sta kandidata Peter Marko in Janos Farkaš dobila v prvem krogu tajnega glasovanja enako glasov. Predsednika so potem člani skupščine izvolili z javnim glasovanjem. Prireditve ob dnevu sv. Martina Sv. Martin, ki je bil rojen v Savariji, je zaščitnik szombathelyske škofije. Prireditve ob dnevu svetega Martina so se začele 8. novembra z večernico v stolni cerkvi. Od tukaj je šel pohod mladine z lampioni do dominikanske cerkve, pred katero stoji kip, sv. Martina. 9. novembra dopoldne so na škofovsko sveto mašo povabili vernike župnišč, ki imajo za zavetnika sv. Martina. V nedeljo popoldne so v cerkvi sv. Martina priredili mednarodno zborovsko srečanje. Programi, prireditve • 10. novembra so v Szombathelyu v muzeju na prostem priredili Martinovo senje, na katerem sta aktivno sodelovali tamkajšnje slovensko društvo in samouprava. Na njuno povabilo je v slovenski hiši nastopila sakalovska folklorna skupina, obiskovalcem so pa ponudili specialno porabsko pecivo, »skaldje« in ajdovo torto. • 16. novembra bo v Szombathelyu nastopila gledališka skupina iz Trdkove. Isti dan bo Mešani pevski zbor Avgust Pavel gostoval na Ptuju. Pevski zbor z Gornjega Senika je povabilo ptujsko društvo upokojencev. • 17. novembra bo imelo Društvo porabskih slovenskih upokojencev občni zbor. V programu bo sodeloval ljudski harmonikar Stanko Črnko. Na ta dan bodo ljudski pevci z Gornjega Senika, ki jih vodi Vera Gašpar, gostovali v Odrancih. Porabje, 14. novembra 2002 6 Bojmo veseli, dokeč Živemo Tau drži od živlenja edna ženska na Gorenjom Seniki. Pa če go malo bole skrajek spoznamo, zvejmo od nje, ka je ranč nej tak fejst veselo njeno živlenje. Dapa ona se »drži«. Pa tau bi dosti lidam leko bilau za peldo. Držati se. Nej se zanjati. Gorenji Senik je velka ves, kakoli ka na gnes samo polonja lüdi žive tüj, kak je živelo, povejmo, pred stau lejtami. Itak se pa najdejo hiše, stere so daleč od centra. V nedelo sam si tak skunčala, ka mo na Gorenji Senik na Törkén krošeo. Na gnes tau bole moderno tak pravijo, kajanošov breg. Samo ka če Janošovi breg malo bole poglednamo, te moremo priznati, ka dosta talov ma. Tau pa najbole sami Senčari znajo. Na Törkénom krošlini žive v ednoj iži na samom ženska Iluš Törk ali pa po svojoj iži, Švorcina Iluška. Gvüšno nede čemerna, če tau tü vöovadim, da je letos že 61 lejt stara pa sploj dosta dela. Za dostavse se vzeme, gde si leko kaj prislüži, med tejm pa leko med lüdi tü de. Tau svojo lejpo, v pravlico valaun ižo ma na brejgi pa ka v zima v kmici odi na brejg domau, se njej ne šte. Ka je cejlak Sama? Od toga sva si tü pripovejda pri kupici vina pa pri fajn pečenki, ka ona sama peče te, gda svojo svinjau zarejža. • Vejm, ka si že dugo lejt sama. Malo mi pa guči od svoji starišov, od svoje držine. Kak je kaj bilau, gda si mlada bila? »S tejm začnem, ka so mi oča 1982. leta, mati 1989. leta, mauž pa 1990. leta mrli, etak sam - deco sam nej mejla - sama ostala. Moji stariške so v živlenji dosta delali pa trpeli. Iz tistoga smo živeli, ka smo si pripauvali. Ta naša zemla je nej tak rodna kak po nistarni krajinaj na Vogrskom. Tistoga ipa je nej tak bilau kak gnes. Te si si nej mogo der kaj prislüžiti. Tisto smo meli, ka smo si pripauvali pa prišparali. Etak smo živeli. « • Iz sausedne iže si mejla moža. Žau, on je rano »odišo«. Kak je tau bilau? »Sploj težko mi je, če mislim na tista lejta. Vej pa kumaj pau leta je minaulo po tistom kak so mi mati mrli, ka mi je mauž nepričakovano mrau. Nigdar ne pozabim, prišo je iz üta, palinko je žgau. Večer je eške kravam travo kosijo, samo ka je več nej mogo telko nakositi, kak bi potrejbno bilau. Pravo je, ka on zdaj več nikak ne more kositi, vej zazranka de tadale kosijo. Pa je te za njega več zranka nej bilau. Mrtvoga sam ga najšla tak kak si je večer lego. On je zatok dosta betežen biu. Spominjam se, ka je večkrat tak pravo na tau ali na tisto, ka »tau več meni nede asnilo«. Mislim, čüto je, ka nede dugo živo. Pa ge sama sam tü tak napamet vzela, ka on, žau, nede dugo živo. Pa te sam 1990. leta sama ostala. On je juliuša mrau, cejlo žetvo smo eške na »nogaj« meli, meli smo doma maro, vsefele živino, ge sam pa ostala sama kak cvek pri rami. Zdaj pa vöponücam priliko za tau, da bi se zavalila tistim, ki so mi v tistoj velko nevauli pomagali. Tau so bili Bajzekovi (šogor, šogorca), Grebenar (botra) pa Gyeček držina. Brez prošnje, brez kakše »plače« so mi vse obredili. Pa te sam na gesen odala krave. Na tau sam tü skrb mejla, da bi te krave nej prišle za doj klati, liki tak sam je odala, ka so küpcom eške dugo lejt na hasek bile. « • Že več kak 10 lejt si sama. Znam, ka sta dece nej mela, edno sestro maš, depa ona je že davnik v Meriki. Kak je sploj Sama biti? »Ge sam dosta nej doma. Istina, ka mam svojo penzijo, depa zvün toga eške v dvej mestaj delam. Tak ka nejmam cajta si premišla- vati. Delo je moje »misli«. Pa ovak sam takše nature, ka se »ne dam«. Človek more živeti. Pa tau tü svedočim pa trdim, ka naj lüdje eden na drugoga ne baujo morgotni, človek tačas ka žive, naj veselo žive. Liki tau pa zatok morem priznati, ka na leto gnauk, na božič, mi je žmetno. Te mi je cejli svejt više. Te tak čütim, ka sam Sama. Sploj Sama. Vej je pa božič družinski svetek. Pa te gde je moja držina? Sto je takšo nej doživo, nigdar ne spozna velke praznine, ka človek etakšoga reda čüti. Pa itak. Morem se trdo držati. Ge mam samo spomine na mojo družino. Ali tau me tü krepšo naredi. Nigdar pa nigdar ne mislim na svoje z lagvimi mislimi. Gda so bili, smo lepou živeli. Tau mi da velko mauč. « • Žmetno mi je potolažo te, zatok ka vsakša tvoja misel globko pravico ma. Depa itak mo probala žalostne misli, čütenje na bole vesele obračati. Ti, gdakoli te človek sreča, si dobre vole, friška, puno veselja. Trnje tvoja natura? »Gle, ge tau držini od človeškoga živlenja, ka naj človek pošteni baude, naj si s poštenim delom pridela svoje potrejbščine. Naj baude med tejm veseli. Vej pa če mo sé napona djaukali, te tü nede ovak. Večkrat čüjem, ka prej »naura si, ka telko delaš«. Brez dela človek nejma veselja. Kak je tau lepau, gda se človek leko batrivno veseli tistomi, ka si sam s poštenim delo pridela. « • Lani, gda so senički upokojenci meli svojo prireditev, te si ti nika posebnoga vküp postavila. Tau si zatok naprajla, ka znaš šivati tü. Na te veseli večer, gde je bila muzika tü, si naprajla „vauzo”, ka je zašito iz platna, je potegnjeno na plafon pa te, gda plešejo pod tejm, te sé doj pisti pa se par nut zapre v te kraugli njen. Te pa tejvadva leko tam kaj „delata”. Pa smo se telko smejali na te račun, ka je tau rejsan nej zapovedati. Si članica našoga upokojenskoga društ- va pa če kaj mamo, si vsigdar Vesela. Trno lepau znaš plesati tü. »Vejš, tau »vauzo« sva s Čuk Vendelom vküp scumprala pa. je eške Zdaj itak tam v Cifer krčmej. Gdakoli leko tau nücajo. Smejšno je pa fajn, lüdam sé vidi. Šivati Znam, od matere sam se navčila. Doma mam štiri mašine pa vse, ka za šivati trbej, samo ka se mi tau sploj ne splača, najbole zatok nej, ka nejmam za tau cajta. Ka ge lepau Znam plesati? Vej pa po nikšoj plesnoj šauli sam nej ojdla. Moja šaula je bila tam blüzi doma. S čerdjauv Skinine Neske, z Anov, ki je blüzi nas živela, sve dekle bile pa sve se pri Pikašnoj mlaki včile plesati. Tak sve plale ajn, cvaj, draj, ka se je vse prašilo. No, te je etak bilau. Tau je bio naš disko. Depa za ples, za pesem smo meli volau pa nam je tau na najvekšo veselje bilau. Pa tau držimo gnes ešče tü. V sebi mamo slovensko krv, stera se po mojem nigdar ne zgübi. Ge tak držini, ka kakkoli je živlenje žmetno, itak se moremo držati. « I. Barber Javni sklad odločal o štipendijah Kuratorij javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem je zasedal na koncu oktobra in je med drugim odločal o štipendijah, ki jih daje študentom, pripadnikom manjšin. Kuratorij se je dogovoril, da naj pri posameznih manjšinah štipendijo dobi 48, 56 % študentov od vseh vložnikov prošenj. V primeru Slovencev bi to pomenilo, da bi štipendijo dobilo le pet študentov, kajti veljavnih prošenj je bilo le 12. V podobnem položaju so bile ostale maloštevilčne manjšine. Zato se je kuratorij pri maloštevilčnih manjšinah poslužil pozitivne diskriminacije in se je odločil pri teh enotno za devet štipendij. Slovenski štipendisti v šolskem letu 2002/2003 so: Andreja Pint, Bijanka Bartakovič, Anastazija Bajzek, Etelka Dončec, Anita Kovač, Katalin Daniel, Nikoleta Vajda, Kristina Nagy, Dušan Mukič. Kuratorij je razpravljal tudi o tem, katera področja naj imajo prednost pri natečajih za naslednje leto. Dogovorili so se za tri prioritete, za izobraževanje članov manjšinskih samouprav, za učenje manjšinskih jezikov ter uporabo le-teh v javni upravi, za uspešno zaključitev osnovnošolskega izobraževanja med Romi. Kuratorij je ustanovil petčlansko komisijo, ki bo sestavila načela in izhodišča za razpis natečajev za leto 2003. Porabje, 14. novembra 2002 7 Pripovejsti iz Črnoga lauga Tou se je godilo eške v tisti cajtaj, gda so lidge eške najbole vörvati v čalejre pa čaralice. Tou je bilo v tisti cajtaj, gda so lidge vezali na dveri česnek in dejvati pred prag edno leto stare vrbove šibe. Tou je bilou v cajtaj, gda so se lidge bojati čalerije. Tou je bilou v tisti cajtaj, gda je v Črni laug prišo čalejr Kakaš. Vö je vido kak čistak normalen človek. Na, leko, ka je biu malo bole čaren, kak pa drugi lidge. Sploj pa je biu v Črnom laugi in sploj daleč kouli edini človek, ka je kadiu pipo. Kaj takšoga je tou eške niške nej vido. Tak je kadiu, ka so se postraši eške čalejrge pa čaralice v Črnom laugi. Pipo je ranč nej vzeu vö iz lamp. Samo je kadiu in kadiu in nika drugo, kak kadiu. Bila je tou takša red na čalejrska pipa. Nigdar je nej trbelo v njou naklasti düj ana in nigdar je nej vgasnola, iz nje pa se je tak kadilo, ka se je kadilo po cejlom Črnom laugi pa eške više njega. Lüstvo po vasaj kouli Črnoga lauga je straj loviu za šinjek. - Tam nut v Črnom laugi se že pa küjajo nikše črne čalerije. Nikša velka nevola pride nad nas, - so se potiüma zgučavati. - Leko, ka de konec sveta! Takši velki dim brezi ognja leko zaznamüje samo tou in nika drugo nej, - so se ništerni že djoukati. Bole pa, kak ji je straj bilou in bole kak so djoukati, se je vö iz Črnoga lauga kadilo. V cerkvi se je plibanoš z lüstvom koriu, ka je tou zavolo njüvi grejov. Lidge so začali živeti trno vrlo in kak najbole vörno. Dapa nika je nej pomagalo. Kadilo se je tadale. Čalejrom in čaralicam iz Črnoga lauga se je tou vse vküper trno vidlo. Nej njim je trbelo delati nikše čalerije, lidge so pa od straja trepetati kak šika na vodej. Za kakši mejsec ati pa dva je že vsikši od nji vlejko svojo pipo. Pa ženske tö, se razmej. Zdaj se je rejsan že tak kadilo, kak če bi se gde odprla zemla. Lidge so se bojati na poulaj in njivaj, živino so meti nut zaprejto v štalaj in mlajši so se nej več naganjati kouli po vesnicaj. Eške slejdjen pes je enjo lajati. Tak je vövidlo, kak če bi vsikša ves kouli Črnoga lauga vömrla. Zato je več nej bilou žetve, nika se je nej sejalo pa sadilo, nika nej okapalo in nikšoga pouva je več nej bilou. Straj ji je skur doj bujo. Dokeč, ja dokeč se je nej Zgodilo, ka so skur doj mrli tisti v Črnom laugi. Sedem lejt so tak kaditi in se smejati Mam in velkomi straji. Dapa ranč čalejrge ne morejo sedem lejt samo kaditi, ka bi nej betežni gratali. Po sedmi lejtaj so začali kašlati, gratali so vcejlak zeleni od toga dela in biti so oumani kak najbole puna bečka. Kašlati so in röpiti, dokeč so nej pipe tazagnati. Pomalek je dim grato menje gousti. Samo črnomi Kakaši je nika nej bilou. Dapa drugi so tak čemerili gratali na njega, ka so ga eške cejli betežni odgnati iz Črnoga lauga. Nika, si je pravo sam sebi, te pa dem med lidi. Tak je po tistom prišo med lidi. S pipov v lampaj je prišo po poštiji. Za njim se je vlejko dim. Lidge so si brodili, Zdaj pa je rejsan slejdnje. Dim de nad nas. Dapa nikomi se je nika nej Zgodilo. Samo so debelo gledati za čalejrom Kakašom in njegvo pipo, stero so vidli oprvin v žitki. Prvi je s strajom do njega sto- upo veški žüpan Bojnec. - Boug daj, dober človek! Nika bi te škeu pitati, če dovoliš? -se njemi je trouso glas. -Samo pitaj, samo pitaj, župan Bojnec, - si je skašlo Kakaš, dapa pipe je nej dau vö iz lamp. - Od kec pa vejš, kak se zovem? - je Bojneci glas eške bole strepeto. - Kak bi nej vedo, vej sam pa čalejr, čalejr Kakaš, -njemi je dau rokou, dapa Bojnec je nej segno v njou, od straja je vujšo in se nej Stavo, dokeč se nej skriu v sledjen kükel svoje zemenice. Po tistom so čalejra Kakaša več nej vidli. Pa žüpana Bojneca tö nej eno dva kedna. Ednoga dneva je ti pogledno vö iz zemenice in dau vözvižgativati, ka niške v njegvi vesi ne smej vö iz lamp dima spiščavati. Eške dugo po tistom so v toj vesi, vsikšoga ka je kadiu, vtaplati v veškom potoki. Tak so sé v tisti cajtaj bojati čalerije. Čalejr Milivoj Roš Pismo iz Sobote Krčma -Gde si biu? -Ja, gde bi pa naj biu? Vej se pa vej, ka v krčmej. Sto bi vedo, kelkokrat se takšo čüje v vsikšom rami, v vsikšom doumi. Dapa zato so na tom svejti krčme, ka se nut v nje de. Vej se tou tö, ka nouga človeka ne pela v krčmou samo zavolo pijače, stero si leko tam küpi, liki zavolo lidi, steri so tam nut. Si sploj leko brodite té naš svejt brezi edne krčme? Gelte, ka nej. Vej si ge tö ne morem. Tak, kak se té naš Svejt vrti kouli Sunca, tak se naš Žitek vrti kouli krčme. Moja tašča Regina, trno čedna ženska, si tou nikak ne da valati. Nikak ne more razmeti, kak se leko lidge od edni stvari zgučavlemo samo v krčmej pa nindri indri nej. Ge sam se sam s seuv že davnik zgučo, ka od slüžbe in od svojga dela doma nemo gučo. Vse, ka se mam od toga pogučati, se zgodi v krčmej. Tam se leko v meri pogučavlem s padašami iz slüžbe, kak mo tadale delati in ka mo tadale od toga našoga dela broditi. Vejm, ka geste takšo tö, ka kakši den spigemo edno ali pa dvej posanci preveč. Dapa tou je nej nikša baja. Tou se dun mora zgoditi zato, ka te po tistom kaj takšoga vözbrodimo, ka bi ovak nigdar nej. Vejm tou tö, kak se v krčmej zgučavle moj padaš Feri. Un je trno dober paver. Dela, ka se vse za njim kadi. Dapa gda pride stoj k njemi na dvour, se vse zgučita, gde pa kak do orati ati pa kositi. Po tistom pa tou vse ške gnouk v krčmej dole povejo. Tam se vsigdar najde eške stoj, ka kaj kcuj povej, pa po tistom delo bole brž pa bole veselo de naprej. Tak mi prousti lidge živemo z našimi krčmami. Samo ka si nete broditi, ka tisti bole prejdnji pa bole velki lidge ne odijo po krčmaj. Eške kak odijo! Je pa istina tou tö, ka so njüve krčme bole za njüve žepke ati pa bukse, če škete, ka tak povem. Vzemimo edno trno velko fabriko, ka se zgučavle od dela z edno drugo velko fabriko. Zgučavlejo se prejk po telefonaj pa prejk kompjuterov, po tistom se nin dobijo, ka se od velkoga dela zgučijo. Zgučavlejo se pa se zgučavlejo, dokeč so nej lačni. Lačen človek se trno žmetno kaj čednoga zguči. Vö si ziščejo edno najboukše krčmo, majo tam obed in se zgučavlejo tadale. Eške so si itak nika nej zgučali. Po obedi začnejo tak pomatik piti. Čedale bole pigejo, več si zgučijo in ednoga ipa, gda skur več ne morejo nika piti, se zgučijo za vse tisto, ka so se nej mo- gli zgučativ pou leta. Moja tašča Regina, trno čedna ženska, si od takšnoga dela trno lagvo brodi. Vsigdar guči, kak bi trbelo vse krčme doj zaprejti. Vej se pa tou vej, ka se od dela trbej zgučavati v slüžbi, nej pa v krčmej, se kori z meuv pa s cejtim svejtom. Moja tašča Regina, trno čedna ženska, sploj ne vej, ka se potitika tö v krčmej dela. Tou njoj ranč več neškem tumačiti, zato ka nikak neške razmeti pa ne razmej, kak je tou edna trno velka istina. - Tou nikak ne more biti istina! Vsikši vej, kakšo se dela v krčmej. Možakari se napigejo, po tistom se pa korijo, pigejo tadale in se po tistom zbijejo! - je gvüšno v tou, kak se vsikšo minuto stoj v krčmej zbije. - Boukše bi bilou, če bi se včasi rejsan stoj zbiu v krč- mej, nej pa ka se lidge bojnajo na žitek pa na smrt, -sam njoj vedo na tou povedati. Dapa kak sam že povedo, nika ne da valati. Ranč tou mi je nej vörvala, kak so se ništeme bojne skončale ranč za kakšim stolom v kakšnoj krčmi. Té najbole prejdnji so gorprišla ka je boukše kaj čednoga spiti, si kaj pogučati, si povedati kakšo masno šalo, nej pa se bojnati in se vmarjati. Na, nej so tou ranč vsi eške gorprišli. Edni tadale tirajo svoje bojne. Tou pa so tisti, tak si brodim, ka ne odijo v krčmo. In tak se z meuv tadale bojna moja tašča Regina, trno čedna ženska, tö. Vejn de se po tistom enjala z meuv bojnati, gda gnouk svejta nut v krčmou stoupi. Miki Porabje, 14. novembra 2002 Likovni tabor „Po sledeh naše preteklosti” V letošnjih počitnicah smo se odločili, da se udeležimo likovne kolonije na Cankovi. Zelo radi rišemo, barvamo, lepimo in oblikujemo razne stvari. Želeli smo se naučiti kaj novega ter spoznati nove prijatelje. Veselilo nas je, da smo risali v naravi in to vsak dan drugje. Tako smo spoznali tudi nekaj novih krajev. Risali in slikali smo v različnih tehnikah, spoznali smo nove načine risanja in slikanja ter delo na terenu. Na taboru so bili učenci iz različnih šol: OŠ Cankova, OŠ Sveti Jurij, OŠ Tišina, OŠ Ivana Groharja Škofja Loka ter en učenec iz Avstrije in mi z Gornjega Senika. Spali smo pri družinah. Na koncu smo priredili razsta- vo svojih del. Otvoritve razstave so se udeležili tudi starši in naša učiteljica. Postali smo bogatejši za lepa doživetja in nove prijatelje. Hvala. Tomaž Bajzek, Kristian Treiber, Norbert Kozar, Richard Bajzek OŠ Gornji Senik Richard Bajzek, 6. r. OŠ Gornji Senik Tomaž Bajzek, 6. r. OŠ Gornji Senik Tabor v S o p r o n u Bila sem v Sopronu v glasbenem taboru. To je lepo in staro mesto. Bili smo na razglednem stolpu, od koder smo videli panoramo mesta. Imeli smo lepo vreme. Igrali smo različne igre in medtem smo imeli učne ure glasbe. Šli smo se kopat in en dan v Avstrijo, kjer smo si ogledali spomenik skladatelja Jenoja Takacsa. V taboru je čas tekel zelo hitro, in žal, morali smo domov. Ta teden mi ostane v lepem spominu. Tamara Škaper NIKA ZA SMEJ... Ka možej več nej trbej Lujza je buma hirešnja od toga, ka... no ja, povejmo vö, rada ma moške. Etognauk je po vesi odo eden človek, steri je starino küpüvo. K Lujzi je tü nut opro pa je nej dugo trpelo, njiva sta že v posteli bila. Izidor, njeni mauž, je pa nevedoč domau prišo pa njija v posteli najšo. Etak se je drau: »Ka te človek tüj išče? « Lujzapa: »Šejft, šejft, moj dragi mauž. Vejš, tak je pravo, ka on dobro cejno da za vse tisto, ka moj mauž več ne nüca. « Tak nagnauk se čüje Hilda pa Trejza sta obedvej tajnici (titkárnők). Etognauk sta se v Varaši srečale pa si malo v Lipi sedle pa pripovejdaj. Hilda pita Trejzo, kak ji kaj de, kakšo delo ma. Trejza vse tapovej pa ešče etak pravi: »Vejš, Hilda, v našoj zaostanjenoj firmi eške ednoga računalnika nejga. Pisalni stroj (írógép) tü takšoga staroga mam. « Hilda pa: »Tau je slabo, depa delati vsepovsedik trbej. « Trejza pa: »Trbej, trbej. Samo, ka če ge s svojim starim mašinom tak njam pisanje, Šef v drügoj sobi včasin napamet vzeme, ka že pa ne delam. « Paškiti se nej dobro V gaušči eden požak gor plejzdi na eden velki rastovi baur. Za petdeset lejt je že na polonja pauti, gda kak, kak nej, sé ma počujsne, dojspadne pa se strašno vdari. Zdaj etak pravi sam sebi: »No, tak. Etak zopodiš, če se tak fejst paškiš (hitiš). « Tau je nika nej Mali Pejpi se je etognauk v cirkus proso pa so ga stariške pistili. Gda je domau prišo, ga je Oča spitavo, kak je kaj bilau, ka se ma je najbole vidlo. Mali Pejpi etak pravi: »Jaj, ata, dosta vse sam vido, lepau je büau. Najbole se mi je tau vidlo, ka je čarovnik (bűvész) z edne gezerke (tisočaka) raužo napravo. « Oča pa zdaj etak: »Jaj, dragi moj mali, tau je nika nej. Tvoja mati iz petgezerke nagnauk napravi kiklo. « Vrastvo Karči je že malo starejši, etak sé tü pa tam zgodi, ka vnoči ne more spati. Etognauk je v Varaša nika odo pa je zagledno patejko. Nut je staupo, ka bi si vrastvo proso za spanje. Patejkoš vküp spakiva vrastvo, pa gda go našomi Karčini v roke da, ma etak pravi: »Gospaud, tau vrastvo vam dojda za eden mejsec. « Naš Karči pa zdaj etak: »Gospaud patejkoš! Kama vi mislite? Vej pa gé neškem eden mejsec spati! « Vöra Janči je etognauk popravlo svojo stensko vöro. Nika se nej razmo vcuj, etak je pa pito svojga padaša, steri se na vse kaj razmej. Janči že dugo nika nej gučo od vöre, gda ga padaš srečo pa ga pito, če je vöro popravo. Janči pa etak pravi: »Nej vcejlak. Vejš, problema je tau, ka gda kukanca naprej skauči, ka bi mogla kukati, te vsigdar pita, kelko vöra je. « Lagvo ga je razmo Vince pa Izidor sta se etognauk po sploj dugom cajti v Somboteli srečala, gde Izidor žive. Vince ga etak pita: »Kak si pa kaj, moj dragi padaš? Čüjo sam, ka si se oženo tü. Kak kaj živeš v zakoni? « Izidor pa: »Dobro živem. Zakon pa? Vejš, moja žena je angeo. « Vince pa Zdaj etak: »Srečo maš. Moja eške žive. « Bola je zdravo Djuši so že stari, sami živejo, tüj pa tam že na smrt mislijo. Naj bi je pošteno pokopali, so etognauk k tišlari šli pa ma etak pravli: »Mojster, ka vi mislite, kakšo škrinjo naj si dam naprajti? Iz kakšoga lesa? « Tišlar pa: »Ge vam go napravim, depa tak vam tanačivam, če je rejsan dragša, iz (h)rastovoga lesa go dajte naprajti. « »Zakoj pa, « pita Djuši. »Vejte, « pravi tišlar, »(h)rastovo je bola zdravo. « I. Barber OGLAS Generalni konzul Republike Slovenije v Monoštru išče gospodinjo in čistilko za prostore generalnega konzulata. Prednost imajo gospe z znanjem porabskega jezika in mlajše upokojenke. Zaposlitev za določen čas. Porabje ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p. p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail. datanet. hu ISSN 1218-7062. Tisk: SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.