fožtnlna plačana i sotoolnl. XV. Iaffni»t* januar 2Q, 2. nuntera. tie verske ttovine. Vu Imčni prSkmurske evang. šinjorije recSite! f vodavnlk: msAR J^NOl, Murska Sobota. ftokopisi se merajo w IPuconee pošilafi. Ček računa št. 13,586; imč ,,Duševni list" Puconci. Cejna na cejlo leto 2® Džn.. v zvdnsfvo 30 din., v Amepiko 1 Ool.. edne numere 2 din. Izhaja ednok na meses. Naprejplačilo gorivieme vsaki ev. duhovnik i vučltel. Tili ta preminoca, diiši (I Petre 2, 11-17) Gda nas Peter apoštol opomina, kak ,,žalare i tuhčnce", naj se zdrždvamo od telovni žel, ,,štere se vojskujejo proti dfiši", te nesče to praviti, naj zatajimo svojo človočo naturo. Ne veli nam: Odtignite se od etoga sveta, idte v klošter, a!i po-cimprajte si mdlo kučo na sredi velike gošče i tam živte v samnosti. Ne ve!i narn : Mantrajte vaše telo z postom, bičiivanjem, zbrište vo z srca vsako človoče zemelsko čiitenje i kažte fužen obraz; gda veseija, blajženstva sunce sfja na vas ~- i pri škrinji vaši liibieni pa spevajte vesele pes-mi, tak da nebi navadni itidjč, nego nikši driigi, nadčioveči stvor bili. Ar človek je lehko dober krstšenik brezi toga, ka bi za-tajo svoje človeče bitje. Apoštol ne pravi, naj zatajimo svet, nego na to nas opomina, naj se ni v ža-iosti, ni v radosti ne spozabirno z toga, ka smo rm samo žalarje i vandrarje na etoj zemli. Či vedno pred očnni mamo to, ka nemamo eti stalnoga mesta, te se naša diiša ne vtopi v to preidoče zemelsko vži-vanje, nego v vsakoj radosti i dobroti čiiti i zna: jas vse to ednok tu morem nihati. Te vu vsakom veselji, vživanji pitamo: Ali je to ne proti Božoj voli ? Ka pravi k tomi Jezuš vu svojem evangeiiomi ? Te pravi krstšenik zna; ka či vglih na etom sveti žive, ne žive samo za ete svet, ar pred sebom ma eden vekivečen cio, v sebi edno sveto hrepenenje, štero ete svet nemre vozadovoiiti, štero njemi etak veli: Zdigni se, oh diiša, proti nčbi, ar tam je tvoj očinski dorn! Te prdvi krstšenlk da tudi dfiši, ka je njeno, naj se ne pogrozi vu greha močvari, nego naj m& žltek ve-kivečni. L^a etom sveti je teiko greha, šatan vedno okoli nas hodi, liki ,,erj(i]6či oros-lanj, iskavši, koga bi p6žrou — i kelko diiš se zgiibi vu grehi! Te pravi krstšenik pčldo more kazati s svojim živlenjom tiidi drflgim, posvedočiti more etomi sveti, ka je Gospodnomi Bogi slflžiti dika i blajžen-stvo. S svojimi rečami i dianjern rnore lu-di dfuge predobiti za Kristušs, naj se vse-povBedik diči ime Bože. Te prvi krstšanje so pred očmi po-ganov živeli, bili so kak ovce med vukami i svojim oponašanjem so pridobili pogane pod Kristušovo zastavo. Dnesdčn so te Kristušovi vo-ni tudi tak, kak da bi med grivimi poganmi živeli. Ludje i narodje bolvanorn, tiihinskim bogecom služijo i ne Gospodnomi Bogi. Či bi ne tak bilo, te bi dao eden drfigomi pri meri živeti i ne bi liidje i narodje na to gledali, kak bi rrsogli eden drugoga na nikoj spraviti. Či bi denešnji narodje zaistino krst-šanski bilf, te ne bi ščeli rešiti ete svet z nevdle z hamišnim evangeliumom krivi mesiasov, ar bi ga že ddvno rešili na podlagi Kristušovoga evangelioma, šteri je fundament ne samo verskoga, diiševnoga, Strdn 14. DOSEVNI LIST januar 20. nego (ud? nažegs vsilcdeiičšnjega živienja. I prs?- le, gri sledi se peifil* vsaici s^etskl r6t či ne stoji na ediao p?a?om fuBdaroeriluntš KristuSo--voga evarsgeHun:;*. Te držgs fuodarrent morejo pokazMs etomi netdrvsncmi s?&! oni, ki so ešče vOrici Kristu šovi. JezuŠ |c svoj nespremsnjen« e?n?)ge!Joni ^a nžs evangelfčscce zavflpo. Dršgo, alš clužnosti i odgovoniost! pu,~o herb;jo sn»o dfibili od naši vercFreli cčakov. Ksk žMiu> z iov herbijov ? Jeli je naše živlenje takče, da iUd;e 2 dobri dfii naii ^ldoči naše živlesje, dičijo Gospodnoga Boga? Kelfeo duš snn? prfdo!?;!? 'z& erangeHurn, ali s«iio ga pa mogoče i mi zafajHi? K^kbomo ednok račun. da^aiž cd talentuma, Žteri je na inas zavfipsni ? Jaj nam, S* smo za *7o3o vcrtglivosti, malo-vernotti I vfikost.; zakopali te faieškur;; 1 ne smo vupali tfžlti, obr^čati se ffied liid.mi ž uiim! Js?] nam, či\ se z tesi š^čFno rSzgo^arjatš, ka nas je roalol A^ Jezuš je tem si?' j'n ?6rnim pravo: »Neznate, fea edno maio kvs^a g^e, spretneni celo te.-'1;^." I Vcd&le: aVi sle ro': s kem de se solilo, & ste vi ;Cdi neslanš, rflfc: j nemarni? Vi ste svefa svetlost ... ta's se naj svčti va«a svet-lost pred liidmi, da vldijo voša dobra dela ii dičijo vašega očc nebcskcga!* ,Vi ste . . ." Jezuš tfidi nana jiravi f5 Jel; smo k^k k?aSj kf»k sol, ksk svttsost? Jeij srnr. Jezu^ovi vorni? Ar Jezul po(onj svoji vorn« šče spremc' nsti ete hfldt svet dn naj bcde no^ r €3a, n6va zemla liidem v.a bl&\ie!is\w> G>spodnomJt B0g5 pa na dsko f JUVENTUS Stare mamice šorš. Pripovest. Poslovenčo: FLISAR JANOŠ; Dostakra! sera čii; ;trv.it. ete goi?or : n startš leži zhrdni gorl desetero dece, kak desetero dece ednoga stariša prehrani* — T6 se m\ je jeiko nevcr?ano i Ludno vidilo tečss, dokeč sem ne meo p?il*ke od fč pravice sc ogvušaiL TL irila pdgodka, žtero etf doli spiiera, tiidi s/edcčj, ka je t6 bograe i&lostnz pravica * * Ravno malo pred t^m so se notri obrnole na pr^raoSnoga lcmeta dyonšLe z gospcn duhov nlkorn k61a. On |e že notri stopo vu hižov ali cžhmcšter se ešče zda pobčra z sedeUSSa, paz 1»YO držl vu i'6ki v beii robec zssfiki-.ni srebrai kehli i Gospodnove ve^žrje dsfige pctrebčine. Tužjia je fa h?ža prejžko! Eder, mal^ žltek se je zbfido etš z gcri shajajocim suncom, al! te mile raster^ pa zahaja. -- V-nifždoj ^rsti, (Z KHarangsz6* časoplsa 1933 jul. 9, 28. štev) Poslovenčo Flisdr /dnoš vp. vučit. Vu EurOpi jeste eden orsag, šteri je dnes-den felkoga zatslmanja 5 inleresOranja prestor. T6 \t Šp*.n?ols5ci orsag Te orsžg |e v-193! Ieti z batrivnimi stopa]i začno proti demo"crac-ji dra-pats, $tero so ba> že pred več desetmaoK z-pri-pršvlrijočim deloci i boji pripravlesi v-tom vre- Rimoai vse vezalje pretrgno. Vidmo, ka so bili toga zroV.i, %te~l sšd se je v-tom drojtin dogodki dozoro ? Špšifja jf dosta dobila cd Gos^odna Bogd. V-prvoj vrsti v matcrJalnf k-nčaj. Ma: v 500 000 kvadratni lcilometraj prcstori bogate s!?]e rodeče doiins, vinopovajoče lepe Iege zrebe?]a, lepe po-mertnče, južnf sžd rod^^e ligete, visike inežnike, oHjuvoga drevja pfingrade i vsake iblt %kops,\\n b; gafe bajce. — Že sfare Makkabeuša knige tak piSejo, fca je Špania zlšta i srebra domovlna, (I Makk. 8, 3) Že to j« dosia znamenfivalo na te orsag gkdoč, ka so ga rimlanci pred Kr'stu-fiom 210 letmi za s^ojo držžlo podzajeli i s *) Konštateranja etoga članka so vzeta z Angle-škoga Proteštantskoga Pravice driištva glavnoga tajnika I. A. Kensita od španjolskoga orsaga potiivanja topisa-noga skiišenja z-Spain's nevv day (Spanjolskoga orsaga novi dnevi) imeniivanoga zvezka ino z Angleškoga i Zvonesnjega Biblinskoga driištva preminočega Ieta oznanila. ženo. miStl je oh kak težko — Gospcdaa skon-čanj3 sp neprevidna. Za n?aH čas za njima edua netnočna, vtreta iioamica žtanka notri na vrata, pod pon&žčnlm robcorn tzk da bi kaj stiska^ala. V^pozakrpanom g^anti, z b!ediffl, prepšdnjenin; obrazosn, velko siroto feaže. Večk;it se naza zg!6dae, tak da bi ? kak-Šem hfiiotn posli hodila, vdiijete po dtforiSči id65a nakorci si na tara ležeči > opodseti stari rasto« šf6r d-Usede. Vkup se vleč^ tsm. iak ds bž j'. mrzlo bi!6, no ti lepo, toplo s^ja jesensko sunce; obrl nje gldve se pa šercg Jšstvic c?rč-kajoi vricni, nji Ištanje šercava 2. tužnim pogle-dom. MogoSe se on«? tiidi, liki te napelava i žele od e5ec vu topleše krajine, vu blajženeio Krisiušova večerja je tam notri odpršvlena. Duhavnik pd včpride i na tr.iac! z hoštajočsmi š jeml^ slobod od verta, š^eri ga z doli janudr 20. DUŠEVNI LIST StrLn 15. svojov rimlanskov kulturov nje prve •&rsti temel poiožil!. Dosta je znafnena?a!o eščc toml orsdgi, ka se je v njem pri cajti razšiiriio krščanstvo. Pavel apošto! k-rimlancom pisanom listi vdve triesti piše od tcga nakančnja, ka de v Španijo šo (Rim. 15, 24-28). Dnesdčn je že pismego potrdjeno, ka je Pavcl apo&ol uprav hodo su Špžniji, tam je gmaae griintao i pri cajii razifir-javao i vkdrno krSčansfra sveti navuk i njcga biagoslovno, zveličitelno seoien sejao. Simo od sebe se tak da razmeti, kžj vu ednofa tsk velkom, bogatom, z-kulturov obrav-nanom i pri cšjtf pod krščanst?a plivom bcdo-četti orsagi, šteri je poleg toga z nadšrjene fajte (a?užikantje, urcetaiki, gorinajdltel]e), kakšne iDogočnosti prebivajo. ŠpšnSja je vsigdar Riaia verna i na slfižbo goto?a država bila. Čs |e od toga zisao gias, ka se je gde -- znab/dii .jeretnikstvo" zbfidilo, Špdnlja je bila ta prva$ žtera je hohirstva po ni6č poniidila Rimi. Šp^nšja je odposlžb oao z-160 hajovov stoječo, za neoblšdano imeniivatio Armado proti proteitantskoj Angliji, liere cii je bio Anglijo nazLj za?rnoti ^u papo ovčamico. (Ali grozno je osramotena bila.) V 1851 Ssti sta si p&ps i španjolski kralevski dvor zavezek za vezsla, vu šterom sta obJfibila, ka medssbne interese bodeta zevse moči pod^ erala i napre potnžgala. Vu 1923 ieti je pa te slednji kral XIII Aifonz satijovoluo poiafido svoj orsig na službo k pape inteiesov uaprepornagani?. Španije vu-čenje ]e celo vu nrn. katholičanske c^rk^i roki bilo. Či je gder gder edna proteitantska ioja posiaviena, to je drživa nateDko z ddčov ožm^-čaSa, kak kakšo obrtso nastsvo. Rim. k&tholi-čanski pop je nezgc^orco oblast meo. Ne je tak ftiic, či so se v Špaiiji nafeliko povnožali baratje (redovi^ki) i spatice (uiine) Pri zafetki revolucjje je v Špamji 65 311 nunl baratov bild, tak je uprav lehko dobo Španjolski crsšg: w!?aj» bole kath&Iičsnski orsšg", itn&. Či gde, iak vu Špeinijs čeres prek seč stotln iet, da so popesje mirovoOj poleg svoji clio? vodilš i ravaai? liid-stvo, je rlm. kath. cčrke^ pniiko mela, da z tnočjo'? dostakrat napre prinašaiie Msvoje svfete vzgojeb (?) na eto ludstvo pržfisne pcčat ,ober vsega više s^ojece kathoJičanske ž^tka jdeje". I prs vsem tom, ka je daia Španij?* sveti i štera so ona deia i dobra. na žtere bi se t^ narcd !ehko zezdao i gotj pokazao, ks je Člo-večaostvo 16 f.on|em zadobilo? Pcznana je i dobro znšna iiied tiarodniJ: ipanjolska vtragllvost, Č» bšr je fstina to, ka paičlivost, aii vtr?glivcst tiidi od narodov krvi i ž njim ptirodjenicn ndg*bom stoj?. All ka to, kak vsako drugo hiidobo, je z zvonešnje strani zhajajdfiirkii dQhovnimi pli?J mcgoče predelati, na to giedoč je nasledQ??)nja vredaa, lepa pelda Mussoiisž, ki |e Europe tc d?figi zsdosia v vtrs-g!i?orxi hen sto;6či narod, t^lijatiskoga, Europe za eden te ndjbole ponizen dela vreli nšrod znao povlsnjenuv, tužnov glavčv vo sprevaja. Ta siara mamica se medtčm nevedoč k-njima pridrfiži, doli se nagne i diihovniki roko ktiine. — Edno roalo prošnjo bi mela, gespon duhovnik! — No pa napre jo dajte, dobra ženska! ~ Sanio saed štirami cčami b\ jo rada daia napre, Pomali ideta eden poieg toga ovoga po dugotn dvorišči. -- Ka vam je iničj maoiica? Ne spominam se, ka bi vas že vido. — Kosec Petra vdovfca seai, racne bogme nepoznajo, gosp. dfihovnik. Na sprotoletje de njim eiče samo leto, ka so k tiam prišli, jas p-že več let nesr;r«m v- c^rkev hoditi, ar je isaša cdrkev od nas dve vorl hoda tafe peški. T6 je tnoja najičkša iuga. Dokeč sem mogla, niti edne nedele sem ne zatrfidila i celi tjeden sera si premišlšvala od predge, štero sem čiila. Aii že dve leti jesle. ka sera beležask, žmetno si od&hžvam i oog^ me ttid»; nedržijo i zda sem se tiidi 1; zai:o komaj komaj gori zbafnjala, i esi prikišt.ia, kx sem čula, ka gospon dahovniifa pripelajo ksirotS Kelernen Jštiošovoj dinlakinji. Što ma na vas skrb ? —¦ Nišče ne! T6 je to. kaj sin — i nje-gova že«a, Ta se držim pri njlraa, ne daleč od zvcnika, vu spddnjetn i&ii vesi. All že bi se raj vone na biutivl držala. Zakoj volo žive dOnok etakša sama sebo? nelddajoSa starica, šteroj že nišče nikšega haska nevzetne, geto okdH nje m!šdi vmčrajo?! Preminocl tjeden sem jako ne-volna biJa, že seni se iroltala, ka pride moja vora ttidi. Aii to me je samo bolelo, ka se/n ne mogla ešče ednok z-Krtatuiavov \efčrjov žhetL ¦— Oh, zaka ste ps ne poslažl pomene? Srdcš b! prišao. — Zrcajo, to peneze košta. Ne razmlm pod tem g, duhovnika. zmm, ka od sirontaka nlka Strdn 16. DUSEVNI LIST januLr 20. Ravno tak je dobro znžna Španije zaostan-jenost. Ptebivalcov 50 odstoikov ne* e čieti i pisati, Španjclski vilickarakterističnaobrazka je: notdrio publko; notariš, ki na slobodnom mestl pod rdbov srria gori postavleni s?oj stol l tim odpiavls t:rn pisati nezti&nim pisalelske opravice. Pri hižaj nega vodč fo ku.ujejo od voddvoTč* čega čloteka, ki jo po vesa vozi I cdta, Čtsto-ča je pri ipanjolcaj jžko na slaboj stcpnjl Zna no je, ka se ednoga ali difigcga naroda civiii za"c?a poleg tcga ceni. kelko on žajfe potiuca. Kakša tak tna bidti španjolov clviliz&cia, gde te včkšl fa! ffldl nfti nepozna žajfe I niii se nemujva. I gde ešče pri ti prednjel? farnilfaj so se Jiidi čudii?al2 *iad ednov ar-gllikov dvorkinjo?, štera je pokazala, kak trbe n^alo dete vsaki efLn Y kčpeli poždjfstl i'zaprati. Z zaostanjenostjov |e ttidi vkiip prikapčena špaajolska šatriuga. vQ'/stvo, bajanje i čalerstvo. Španjclov vera nav^kle z Madje legendov stcji Jezuš je pri nji rajvečkrat samo prdsto iaife, šte-ro i (a nena^adna iega svedoči, ka tam po?dli jeste wJezuS" !inž:5a pojbšrov. B bJjjo popevje za ahudo knigo" glšstjo. Te edea hireien njihov Mdrie steber je: ^ontsenšiska Čarna Devica. Rimska cerkey 16 giasš od toga, ka gs je Lukač evangelišta zrezao l osnovo vč, pa je zraao, ka je on niti ne bio katnenšr, nego doktor. Na vi sikoga brega zr^berji stoji i doiok ie bilo vre men, gda je po megnenji 20—20 ifidi pribajaio k njemi ga kQšQ?at. T?k je blo fč Mšrie stefoer zJšt3 bajca. Vu Sarggossi dve c6rkyi jesteta. Ta edna se od Zveiič-.tela imeiifije, to rea?o žfoj poglčdrie. Ta ova se od Device Marle irsenuje i td je vsigdaf nsbito puna bila. Tam jesle narme eden hireieii steber, cd štercga t6 pravijo, ka gda ja ednok Jakob apoitol ^ Špan
na batrivanje je eden batalioD angelov na tcm stebri prineslo v- Saragasso z Palestlne Devlco Marfjo. Sledi $e je Manja v ztkn žnjega naza v S^.čto zemiO povrndla, ali steber js taui ostao, Štercga zda jezerke kiišfijejo i k njemi molit hodijo. V-Toledojskoj eršeko/o] cerkvi kažt:jo edao ogra-jeno mesto. gde eden kamen jeste, cd šteroga t6 vči r. kath. c&rkev, ka je nigda na tistom kamni počivala Mirija, naj si trudne noge otavL Toga kaoina nap!sek je: BGda je neb^s kralica na zemll hodila; rsa tiom fežmni je stanola . . . Teknite se toga karana, z popolnov pcbožnosijov i erčiie: Mollmo cto mesto, gde je ta svčia devica svo|e noge od trfida otArila.*1 200dnibu?a. Vu tcliki ierege so prihdjali td Ifidjč i skdz grahke z prstšmi pciilali kuše prdti kamiK. Eden Fiiedner i{j]e»urani e?ang. dQho?nik |e eden maH štemplin, na šlerora je Marije kep bio, dao prek Kenfiit giavnomi fajniki i pravo njeinj je, ka je ta maia znamka požegnjena i on je jo od edne ženske dobo, šteroj je jo eden r. ksth pop dao z&lo, naj jo deteti dd pcjesti, ar te ono ozdjavL Pfi takše»n položaji se nečudfijemo, či so v-šp&njolskcni eiče v-1925 Seti cornprnice žgali. (Dafe prlde.)
neprosijo, ali fonnga i c^hffiestra dohodnina. Nego či bi zda tak dobri bllis g. duhovnšk, ks bi me vu Božem imenl spovedali.
Prav je, dobra dfila! Hodmo na sia novanje.
Starica se je prestrahlla I erkla: — Ne! Ne, za ves svet ne! Dorrta nfti ne vejo, ka sem jas ese pnšia i ne so k coj pri pravlcni k-etakšemi svetotni deii. Mogoče bi rni sin niti rad nebi bio. Včas«, včšsi se svajfije, pa je ae ravno hudi človek. Šola je sanio na niš teri siopaj ese, iehko bi ta šli. Gospon %'učitel so že vdpfistili deco. Prinesla seoi sl raaio vina tfldi k KrlstuŠovoi večerjl, krčmarlca mi je dala z-dobre v63e. Sio ml je ne znao, ka nafiienim, itak je ne mogao kupiti.
Od ponoienoga rdbca je napre priiao pod njega skrjii giažek, eden roali zdrsvioski glažek z-nika ttiaio vinom.
Ofihovnik je dobrovolno odobro i šo!a je osi/etne Bože slfižbe prestor postanola. Sirob vtreta duša je vadifivaia i doli djdla gre-ha bremen 1 z v6 razpfestretimi per6tatni na pot pripiavlena s^ala.
V-misii vtoojen si je seo dfihovoik znova ns kola. Starice zrašanje njerrn \e pred diihov-niffii očaiiii bild, slnd, žteri je telko zagovdr-janja potreben bic, je kri?oga prevldo i gcri je djao pri sebi, ka tomi do konca pride.
Te rad gučeči foringai je brezi pitanja za-čsio gučati:
Upra? se je spovedala ta starica Petrova tudi ? Hej, z tov bi bogine JUdl dobro včino Bog, či bi jo k sebi vzeo. Nečudiijem se; čižele odhajati z etoga plačcoga dola. Netna sirota nikšega poštenja pri sfna svojega hiži. nalrare pd oncga hipa, ksk betegfije. Nj^ zušena sneha jo nlti v hiži netrpi, ar ntmre nj^ kašldnje po-sifihšafi. V ednoj tnrzioj kamri more ležati i či
januar 20.
DOŠEVNI LIST
Stran 17.
Dijaškoga Doma slobod od Flis&r J&noša
Slednjo nedelo pred bcžicnitrii počitnicami ]e \zto aaš evangeličanskl Dijaški Dom slobdd od svojegs prvoga skrbnika, Fiisar Jancša. So-boško ev, žensko drfištvo je cb toj priliki pri-rčdilo tomi odhžjajočerii! skrbniki na čžsfc v Di-jaSkom Dortii edno čajanko, na štercj so tudi vnoge gospe ženskoga drušL?a fal vzčle.
Edcn zaistino s srca shAjsjoči slobod je bio to. Obtrfidjeni pod br^jnenoas več kak 80
let so slobod vzeli FJfsir Jaaoš cd naiega mla doga rada, iieronri so posvetili vss bogastvo svoji diiševnf khičo?; naš mJadi rod se je pa peslo^o od »drugoga oče slovčnske dece". Zato je bio ete slobod tak prisrSen I z^fo so gesole slobodjemajoče tečl gojencGv I skrbnJka vse navz6če tak, ka se je ni eden nfi niogo cbr&niti skuz
Pod voditelstvom prefekia Vučaka je pev-skl koru$ Dijaškcga Doma pope^o prvi i slfiinji veršuš naše 374. cčrkrene pesssi, potom |e pa v iffičm vsej gojencov iestošokc Berke slobod vzeo od .FiisAr bačiwja:
,Ob pr?im je, da dijški i dij&kinje etoga nžšegs e^ang. D jaškoga Doma slobdd jerrJejo od s^ojega voditela. Zafo se s iem žalostneš!.m, s ieni britkžšim srcom pcslavlatno od Njih, Pretresla so se naša srca, gda smo čuii: FHsar biCi, naš ravnStel, cdbajajo cd nas. Zadosta njira
]e že ysa la diiga leta trplenfa, skrbi I nevole i zda s? želejo mircvnšii žltek.** Po eti re^aj se je v iii-eni vsej zahvalo za fss triid i skrb, štero so v eti diigi letaj potrošili na Dljaški dom i niega gojence.
Po et! reča] slobfida |e A!!ec Marija de-klamirala pesem:
Flisdr bacl odhajajo,
Pred dverami difaškoga doma so pcstanola velJka kdla; postele, offiare naklšdajo, Flisar b&či od nas odhajajo.
Dsjaikoga doma stanovoiki žalostno hcdijo i poblti,
sfeuz>iat! očl se zgučavajo: Fiisar bžči od cšs cdhajajc.
ObtrudHi so pod let brčraecom, rnoč jih zapiistila je z vrčmenoni. Na| z nasjj se več oe zburkš?ajo: Fižsar bšči od nžs odhajsjo.
Zadržats jih mi že nemremo, v slobdd njim pa irs! cbliiblemo : Fiisžr bači bdr zdej odidejo, ali n^ša srca s sebcts vzeniejo.
Za tcm se je predsedaikojca soboškoga ženskoga drfiltva ga. Df. ŠOmeno?? povzdignila k reči: .Žalostnoga srcš smo ?zele na zndnje, ka cdhajajo Oni z naSega Dijažkoga donja. Zšto
b( dobri sosedje se nebl zt sjo skrbeii, bi elče glsdti^atf inogla. Ps bi bogsega šorša vredna bila. Negs od n\e bogše ženske vu vžs!, bogEt feoječa, liidi poštiivsjoča. delavna je biJa vu ce-loffi s?cjein žitki. Rano je vdovic* pcslanoia, ali zšlo m je prišio na oikoj n\€ m&lo včrstvo, poiteno je gori zhrdaila svoje čet^ero sšrotne decč. Ali te nje bogme hudo plačujejo za njeno skrbnost, Edna čl sje je bar e!2e za deklicstva mrla, ali ta drflga se je omožila vvšraš z ed-nim žeiezničiroiB. Pržvijo, ka njg jako dobro ide, krščak noss3 za nsgyišgo se da titul&livati, ali raateri nepožle »žgdšr niti ednoga nevolnoga robČeka ne. Te stareši sln uje je kertes pri čal~ lanskom gospodini. Istina, ka že faaiilio mk.. ali od slrote mater^ niti nešče čflti. Že so se elče tadi pržvdivali, ito jo naj hršni. Bfrovija je tak zravnaša, ka jo Števan more h?žaili5 on nema famllre i njegov je ostano pri delbi hram, vu žterom stanjfije. Sirota Kosscojci, bogme 3ago~
jega skrbnika cna! Števan je žes kak janak raz-bfjšsti, sva]Dvaj65i dečko b!o, od oncga hipa mao pa, ka je od vojžko? domo prifao, ]e prš-vi boži bi2 občine. Mesto c6rkvi oštarijo rad pregiedšva, mesto Boga moleaja preklioja. Z» prekJ^janjem stane i z grehom leže. Z držmov si tiidi hfido dene i že večltršt je roko zdigno ns siroto slabo mater!
Na drfigi den se je e&tn močncga zrasa niožki naklono vu diihovnika pisarnico. Z-pisa« nlm robcom si |e joočno iceno oči, kak je notri zglaso:
— Sirota moja stara mazna, Kozcc Petra vdovica so nico mrli. Naj bodejo tak dobri^ da lepo predgo cdpravijo pri pokopžUšči. Nebom milfivao stroškov, da me Judje nsj oepogovšrjajo!
— Jeli bžr, zda nefooš šajnžlivao, ali do-keč ti fe žheia, si i zaioš kruha šajnaiivao od n|e?I Od sveia pogovdrjanja se bojiš? Kapa od lastivne dušuevGsti se nebojii ? Z dragim poko-
Strdn 18,
DOSEVNI LIST
januar 20.
stno pnžle mi! z Ifibezni i spoštfivanja do Njih zda es5, gde so se Oni teliko trudili, teSiko vre-oiena pctrošili. Eti vse Njih zasliižencst giasi! Ali Njih bl?g\slova puno delo se je iiidi na naše žensko driištvo razprčstrlo, zato nas je zshvalnost do Njih pripelala & Njihovomi slo~ bodl. V srci I v diiši de aaše žensko drtištvo tadi na daie ž Njimi i Božl blagosJo1!? prosiroo na Njih.
Zda so FHsar Jšooš, geajeni od prisrčni reči predsednikojce ženskoga drfiitva i od zah* valne Jubčzni svoji vučenikov, s kratkimi rečmi opisali svoj?; delo za Dijaški dom. Z rečmi zah-valnosti so se spomnili vsejs ks so ]lh podperali v etorn deli: sobcškoga ženskoga društva, gos poda šinjora i vsej, ki so kakkoli podpčraii i naprepomagali eto edmo n&stavo prekmurskoga evangeličanstpa. V žmetni vremenaj je bio pos tavleni naš Dijaški dom, ogrožala je njeno stavo gospcdšrska kriza i nestšlnost soboške giircna zije, tak ka so blia letas gda smo samo 8-10 gojencov mcli v svojem Domi. Ali gospod je z narni 5io! Lfibezen i aldova gotovnost naši ver-ntkov, zbogianje razrter 1 razširitev tsoboške gimnžzlje so ne. novi ž!tek obudile naš Dijaški dora, tak ka je dncs že skoron pretesen. Po etom pregledi zgodovine Dijaškoga doraa i svo-jega blagosiova punoga dela v njern so nadal javali: ,Teži rae brčnaen 80 let! Moja mdč me zapfiičdva, drugi človek je že potreben na eto mejto- Zato sem prostovolno odstopo!" — Po
et? rečaj so se k svojim gojencosn obrnoii, glas njim je začno trpetatf, reči so se iijira zastavlale —- žraeten je bio slobod cd mladlne, v šteroj so oajšii svoje pozvanje, svojega žitka zFiženf, cil i šteroj so Keobtriidjžno siUžili do svoje vislke, 80 lehie starostL Preproste so bile ete reči slo-boda, edno slednje opominafije drugoga oče naie dece: MVam vu^enikom pa hvšla za spo-menek. Ka sfe dobroga eti čiilš, to nsskdujte, ka 4e vršdni i zihvšln! slnovi svoje c^rkve. štera vam jc ete dom posfaviJa. Če fe po skomčanji svojega včenja ^?6 prlSH v žitek, vi te vzeli v roke ravnanje n&še cerkve. Ne pozšbte te nJgdar ete hiše, gde ste svoje prvo zndnje zadobiJi-Bog vas sprevšjaj po potšj vašega žitka, ka te istiuski vern!ki naše c^rk^e i podperšteli ele nastave!"
A!i Dijaški dom se je nej mogo tak hitro ločiti od svojega voditeia. Š^stošolec TaJšnyi j_e deklarairo svojo lastivno pesenn
Flisdr bačiji v spomin za vrimen odhdjanja z Dljaškoga doma.
Tiudna je pot pesmi žlvlenja, zato hod:> starec, v pristan, ka se pripraviš na konec trplenja, račun daš v idčnosti hram.
Čfili stno lugoben glas! Nstednok je prišo. Ne so v6rva!a srca naia, trepetala so, kak vu bojazni klasa,
paliJčom samo sebe namenii zviiavati, ali sveta Oči rieboš mogao zav^zati. Že davno je vo po-vedao svet na tebe sod: nezahvalen hudi sin svoje matere!
-- Prosira, to je ogrizavanje, zagvušno je to niki nioj neprljatel zmislo na tn^ne, ali so se pa mati lehko sami tožili? Takia stara ženska že neve, ka guci!
— Ne grehši cšče več! Ona se je ne to-žila, tčmbole te je zevsakov rečjo? zagovarjala i eiče je z t^ra neistinikira gučotn na duši priha jala pred Gospodna pravičen stolec. Jas jo spre-vodim z-poštenim talom, ali pri nj^ ikrinji ne-čakaj, ka bi tebž hvalo. Ali na tebe bodera ka-zao, kak na nezahvalnostl živo p^ido, ki sl za dobroto z-hfidim pličao i lehko čakai Božo kaitigo na s6be!
Barbi lehko to pravo, ka je Kosec Petrove
šori li vovzčtje, ali žaiostno mam vadluvati, ka je eden z-ti dosta ovi drugi!
Kak gledatn one ponoiene velke robce ma-joče raarnice, štere po nedelaj v cerlcev prihajati vidim, znam, ka je nji iori navekše vse prispo-doben k Kosec Petrovoj starlci. Nji srdcš so puna liibeznosti, ali one sirote jaki mali tao dobijo z-lCbčznosti. Či so že po vnogo svetli nočaj svoje otroke gori zhranile, ta si sedejo kvnfikcv zi-belom i ober tej verostfijejo brezi vse pogovar-janja trplivo, ali pri nji betežni postelaj retkogda verostfije verna skrbnost zahvalnosti. Vu dfiši i teli vtrete, kak osloboditela čakajo stnrt.
Či se med ete prigodke čtitelmi satno li eden naide, ki na srdce vzerae ti obstaranl, sla-bi stari žensek, matnic šorš i neSajnaliva od nji vgasečega žitka edno malo toploče, tople hiže, tople lobčznosti — teda sem ne zaman spisao doli to prigodko.
januar 20.
DOSEVNI LIST
Strdn 19.
gda gk včier oa pSii reaja. Kak bišsk z vis;'kcgs nbba prek ravoš razpršena čreda zbršia se, ka spopeva zadnje rsde, zvenčče vu jasnost! sfovenske zemič.
Prišo je čas! . . . ka mesto vkraj date cd *Ls prihdjajdčetm mlždomi rodi, pcčinek spreUite iriidnomi teSi, ar pesei?. živlenja na konci p6ti statost zfigledne vu rajskom vrti.
Tam sredl goričkoga vesčija
je šla ^aža pot mladostl sprotoletja,
od letanja po blatai cesiaj
gor do lattaskih vučečih š61,
pa pra? do križevskih mlždih gižv,
gde ste bistrili jlm pamet
i var^ali živlšnja zžmet.
I vaš dQh!
Viista bila so puna reči pravice, vslgdšr pred vami Š3^ pot je istine, od vekivečne radosti razorano je lice. Viipali ste! vorvali ste! nszveščavali ste
I vaša ltibeznost!
Što liibo je zemlo slov6nsko
bole od njih?
što potrdi lobeznost to boJe
od vaših knig?
Pesrai glasile lubeznost soroda,
i rod jih je čteo i blagruvao.
Duže, kak vu Ledavi bode že voda,
dnže pesem de, jezik vaš kor'nQvo.
A nit živlenja teč6, se ?3eč6 nepresfanoma svojo pot li napre i napre, nega ga konca, ni začčtka.
Zitka pot je pržpelala vas vu Soboto,
naše krajine to glavno megto.
TQ počinek mirni Sčeli ste meti,
domovini držgi z modrostjov služiti.
Svoji slovenski mili krajini.
tam od Rabe šfimlajoče
i do valovja Morc zibajoče,
z gorički dolin i hribov
prek ravni samujoče topole
ta do Itajertkih zelenih brčgov
ste pisali s svojov trepetajočov rokov
pesmi, povesti, }gre i fabule.
AH $ori vu miri vas ne niha, E^angeličanski dijaški dom že čaka, Što de ga ravno?
Fjisar bačž! ~ oni so lž poitiivani mož, li njiho^a ]e eta velika ztnožaost.
let ste ga ravnaH, dvanajst let se z nami mantrali, dvanajst let vara je bi3a glavna skrb dijakov obnššanje, njih uspeh. Velika je bila vaša potrpežllvost, skrbeli ste za na naiega roda prišesinost, skrbeli za krv ič slovenske krvl, kak orel na visikoj skali sivi skrbi i varje za svoje te rnlade.
Pelali ste nas skoz žitka vihčre, skoz ^noge blodnje etoga sveta. Vam se rcamo zahvaliti za (a leta, vam, da nam dnes sunce sije močnejie, ka pesmi mladosti do lepše, s?etlejše, ka vsaki den ktfih bo na stoli i voter de $pilo se z žitom na poli.
Čemerili smo vas 1
Odpustite, ar i Bog odpušfava
i rajii svojim grešnikom nazveščava
lub^most i milost!
Za breg cdhaja sunca starosti svžtlost...
Za breg odhžja... I vi odhajate od nas.
Culi smo tugoben g?as,
naednok je prišo ...
Nej so včrvala srca naža,
i nej so siiha lica naša,
mi glčdamo s skuzami vas.
Srca trepečejo,
kak ob hiidi v6ri trepečejo ...
0, FllsLr bdči, vi oča ste naš,
vi drOgi oča slovenske dece,
ki gleda na vžs! ... i čaka na vas!
Male i pr^zne so nas glav6;
kak rastejo po deždži gobc,
tak vaia je puna živlenja probe.
Skoz svetlost nastšjajočega dneva
glčdamo vašo prišestnost živlenja.
FJisar bači, pomnite nas, —
i mi mo tfidi vas 1 —
Z ete pesmi, štera je zrasla s src oni, iteri so v Flisar Janoši svojega drflgoga očo najšli, guči vxa lubezen zahvalni vučenikov!
Oospod šinjor Kovatš Štefan so v imčni finjorije zahvalili tomi odhajajdčemi skrbniki ves
Strdn 20.
DOSEVNI LIST
januar 20.
njihov trud za naš Dijaški don?.. Prl tom so se spomnUI oncgs, šteroga na^diišencst? zs sibšg cerkev i odgovornej lfibezns do naše evsng. mlsdine se nAmo zahvaiiti za n&š Dijaški dorn — pokoinoga Kahar Franca, štercga plemeniti dar je ona hiša, $ štese je zraso naš Dijaški dom.
Prvoiolec Biikvič je deklsmiro ešče p
Fllsdr fdnoš.
GorfČaccom i edeako dobro «o poznani, od naši starcov i mladčncov II za strfc bž^ija so
DGievni Ilst i Kalendarl
njih pesniško diko glasljo, dllaškoga doma iolSri ps skrbniška dela hvatijo.
Štrtošolec ŠkallČ, v našern D6mi pod inič-nom sPIci" poznani, je deklamlro po Porš Si-dikl KapJssno pesem :
Po konferenci:
Preci časa ?u »iri pred cveki so diiški srečno žJveli, Pa prcfesorj! to grešrJkov knigo v ro&e so vzžli.
Med dijaki je stršh zsvfšdo. Šibe so se hcjaii. Dobro so znaii to, ka brez? toga don*L dcbro ne bo.
Te rual! Pici
Ne ssmo dva, tri,
nego osem ceH
]5h prinese.
V velkom strdhs
trepetajoč prlde.
Doma Flisžr bačž knižice giedajo. Te edne pohvdlijo, te drflge pokaštlgajo, ka šteri zas'iiži, to tadi dobi.
Že oni, šterl wi ednoga, dva, po hrbti precl dobi! Kapa naš Pici? Ka ž njim bo? To skoro mo čuli.
Ž6 je on na vtstl Kura]afno napre stdpi. Ka Tala se skuzlti, ?e t»k ali etak raore dcbiti. Če pr?!e, bogie je.
V roke kn?go Fi'sar bači vzemejo. Nri ednOk grozno
se razSemerijo i knigo čeiaerno v njega liičfjo.
Šibo nseni prisesite hitro 1 Ka je zaslužo falot, r