----   270----
Novičar iz avstrijanskih krajev.
Na Reki 18. avg. — Nič veselega, dragi bravec, ti nimam danes iz našega mesta povedati; naznaniti ti hočem temveč grozno novico, ki se je pripetila pretekli teden v Kos treni — se ne uro daleč od Reke. Prebivala je v majhni hišici kerčmarica s svojo hčerjo. Moža ni bilo doma, ker je daleč na morji v neki kupčijski ladji služil. Mati kerčmarica zgodaj vstane, ter pošlje svojo hčer po opravkih v Baker, in tako doma popolnoma sama ostane. Kar stopi v hišo neznan človek in kerčmarico umori. Prerezal je ubogi ženi vrat in na več krajih života jo je z ojstrim nožem prebodel. Ko je ravno zbežati se pripravljal, pride dekla kostrenskega duhovna po vina. Poterka na zaperte duri, ter kliče kerčmarico. Tolovaj ji odpre, pa tudi njo umori. Ta pa je bila zelo močna, da je ni mogel lahko užugati. Dolgo časa sta se pobijala, nazadnje dekla vendar omaga in mertva na tla pade. Hudodelnik uzame iz skrinje kakih 500 fl. in zbeži. Pravijo, da so morivca že ujeli; — poznali so ga po ranjenem perstu in izpuljenih laseh! — Poljski pridelki so letos tukaj slabi — vse vse je v silni suši zgorelo.                                                       J. Bile. *)
Iz Javorja na Gorenskeni 14. avgusta. Veselega serca sem konec šolskega leta zapustil ljubljanske ozidja in mestni prah, ter se napotil proti svojemu rojstnemu kraju, kterega sem bil s spomladansko lepoto ozaljšanega zapustil. Veselo življenje je bilo zapaziti povsod, in to po vsi pravici, ker plodonosne kmetije, na kterih edino zidani so stebri sreče kmetica, mu dovoljno obetajo poverniti veliki trud. Ce pomislimo, kako so nekoliko let že pritiskale naše kraje piškave letine, se nobenemu ne bo čudno zdelo, če vidi občno zadovoljnost in veselje med ljudmi. Do zdaj že spravljeni pridelki so, kolikor je bilo upati, se dobro obnesli, ostali pa, in sadje razun češpelj, ktere je večidel hud mraz pokončal, obetajo tudi dobro letino, če nas mili Bog nesreče varuje. Kakor je preteklo leto huda suša tudi naše kraje dosti nadlegovala, tako nas letošnje razveseljuje pogostoma pohleven dež, ki vesele nade še bolj povišuje. Povedati bi se dalo še mnogo hvalovrednega in dobrega, pa saj se dobro že samo hvali. Da je pa tudi napak povsod dosti, mi bo vsak poterdil, ki se količkaj z ljudstvom peča. Naj mi bo tedaj določen prostor, da priobčim eno, na ktero vzlasti prosto ljudstvo le redko pazi; zapišem jo iz zgolj nravnega vzroka, da se popravi. Po drugih bližnjih, od nas le malo oddaljenih krajih, brez vsega premisiika za prihodnjost posekujejo gojzde; bati se je, da se bo pozneje še to obžalovalo, pa žalibag prepozno, ker občno pomanj-kovanje derv se bo polagoma tudi tii tako pokazalo, kot po drugih krajih. Pač bi bilo želeti, da bi pooblastena gosposka temu ravnanju še do časa vprek stopila in s tem skerbela za naše potemstvo. — Zraven tega sem naletil na drugo, zares brezbožno ravnanje, ki je zrelo, da se kaznuje. Ko me nedavno pelja po opravilih pot skozi nek gojzd, mi je bilo treba stopati po posekanem, na pol trohljenem drevji, ktero so že červiči pridno zglodali. Da je to zraven vsega tudi nevarno, gotovo vsak lahko razvidi. Sčasoma se  bo   merčes   lotil  tudi  neposekanih,   zdravih   dreves,   in
*) Poslani popis bomo natisnili berž ko bo mogoče.            Vred.
**) Stara skušnja.
tako bode v nevarnosti celi gojzd; se ve da to ni tako urno, pa polagoma bi se vendar le pripetilo. Komar je ljubo se tega prepričati, naj v gojzdu, kjer se je enaka stvar že ugnjezdila, pogleda suhe proti nebu moleče drevesa, ki z žalostnim glasom pričajo krivdo neusmiljenca, ki si znabiti nehote s takim ravnanjem škoduje. V obče rečem: Kjer pripuščajo obdelovanje gojzdov červičem, je žalostnega nasledka pričakovati. To naj bo rečeno vsem, ki gojzdnega drevja ali čislati ne vedo ali pa nočejo, kar je ostre kazni vredno.   Z Bogom.                                               Gr. Krek.
Z bleškega jezera 22. avg. zvečer. §. — Poznaš li, predragi bravec, prekrasno wbleško jezero?" Kar demant med kamni, kar rožica med cvetlicami, kar danica med zvezdami, kar punčica v očesu: to je v naši mili domovini „bleško jezero." Jasni plan vode, prijazni otok, zeleni okrajit ovenčani bregovi, stermi grad, veličanske planine, čisti zrak: to je ta čarobni kraj. — Da! bleško jezero je zibel veselja, naročje narodnosti, hram petja in zdravja vir! — Danes pa se posebno veselje razliva po prijaznem kraju. Obilna množica imenitnih gostov, gorenske gospode in verlih rojakov je prišla obhajat danas tukaj rojstni god pre-svitlega Cesarja, ter mu skazati svojo udanost, zvestobo in ljubezen. Središče veselega obhajanja je gospod Malnerjeva gostivnica. Velika sobana je čudo lepo ozaljšana s cvetlicami, v kterih se odlikujete podobi vitežkega Cesarja in mile Cesarice. Zapustila je zdaj družba veselo sobano, kjer se je tombola igrala, in se vsipa po lepih potih ob obalu in na lahke ladjice jezerske. Kar hipoma švigne plameči raket proti nebu iz srede jezera; znamenje je to, da se prične lepa osvečava na ladii in druga na bleškem gradu: perva je bila napravljena od osnovavcov večerne veselice, druga od sedanjega posestnika gradu, gosp. Ruard-a, — prekrasna jedna in druga. Terpele ste celo uro in vmes so pokali možnarji z gradu. Glej! kak švigajo razni ognji in svečava v zraku, — kak se spreminjajo v mnogobrojni luči valovi, otok, obalo in veličanski grad; čuj! kak se zlega krik gledavcov in godba sumeča, ki se konča s slavno pesmijo cesarsko! Krasen večer! Malo krajev gotovo gotovo, v kterih bi se imenitni god vredneje praznovati mogel! Zdaj pa vse vre v sobano, ki je pripravljena za ples. Vidiš, kak se verstijo in vertijo čili ple-savci in nježne plesavke, kak ^pobirajo lahke stopince." Znotraj v gostivnici vse mergoli zidane volje; zunaj pa potihne vse; plan jezera se vlega v mir, — le jek godbe in veselja iz sobane se pogubljuje po njem. V sobani pa se ravno vstavljajo v red za četvorko (Quadrille}, kar pribiti pošta, in kmalo potem stopi okrajni predstojnik, gospod Košir v sredo in bere ravno od Njih ekscelencija deželnega gospoda poglavarja prejeto radostno novico, da mila Cesarica je sinčka porodila. Zdaj pa Slava-klicov in veselega vriska in ploskanja ni konca ne kraja; cesarska pesem zopet zadoni; vsi pričujoči pojejo jo nadušeni; z gradu pa se razlega strel sto- in enkrat. — Hvala in zahvala za napravo te veselice pa gre prečastitemu okrajnemu predstojniku^ gosp. J. Košir-ju, kteri se tako iskreno prizadeva za srečo bleškega jezera in celega okraja, ki pridno oskerbljuje zložne poti (že prihodnje leto se bo menda naredila dolgo zaželjena prijazna pot poleg jezera krog in krog), stavi lepe mostove in previdno odpravlja to in uno napako, da čedalje bolj se prikupuje bleski kraj domačinom in ptujcom, kteri lepe denarce nosijo lesem. Letos je bilo tukaj mnogo imenitnih gostov vsakega stanu iz raznih daljnih krajev. Prišli so tudi dunajski naši dijaki (med njimi nadepolni pisatelji), ki so nas razveseljevali s prijetnim petjem. Priserčno nas je veselilo tudi unidan sprejeti tu gosp. prof. Terstenjak-a in dr. Bleiweis-a, ki sta vesela obhodila velik del Gorenskega kakor poprej Notrajnskega. Mnogo druzih inostranih učenih mož je obiskovalo že letos prelepo našo gorensko stran; med temi mi je neki, ki je že  celo Evropo in tudi čezmorske kraje obhodil,  naravnost
rekel, da le malo je tako lepih krajev vidil kakor je nas gorenski kraj; tako krepkih ljudi na duši in telesu, kakor so Gorenci, pa celo celo malo. V taki hvali se potopi gerdo obrekovanje nekterih „touristova, kteri „cum studio in odio" vse čemijo toliko bolj, če jim v zabavljicah njih še 55sekundira" kak Ijubljansk neprijatelj domovine naše!
Iz Kamnika. Njih Veličanstvo, milostljivi Cesar Ferdinand in premila Cesarica Maria Ana so se v podeljevanji neštevilnih milih darov tudi kranjske dežele že zopet spomnili, in so k zidanju nove lokalijne cerkve sv. Neže na Se lih pri Kamniku s tavžent goldinarji veliko pripomogli. Zato preveliko dobroto se ondašnje cerkveno predstojništvo Bogu in Njih Veličanstvoma drugače zahvaliti ni vedlo, kakor da se je na sv. Ane dan — v veseli god pobožne Cesarice — vsa soseska v cerkvi pri daritvi slovesne sv. maše sošla, za prevzvišenih dobrotnikov dušni in telesni blagor večnega Boga z ginjenim sercom molila in prosila, da bi se ta dobrotljivi dar enkrat v ne-zvenljivim vencu kakor najdražji in najžlahniši biser v nebeškem raji svetil!
Iz Ljubljane, tm Zopet si je domišljeval nek ,,Tou-rist", — sedaj v „Oesterr. Ztg" (od 11. avg. št. 181), — da bo dal Ljubljani in Krajncom eno pod nos. „Planlos in's Blaue muss der Lustreisende" je njegov „Mottou; ker pa ni pristavil glagola „schreiben", si ga moramo sami misliti, in po pravici. — V poterjenje tega povemo, kaj pravi med drugim o Ljubljani: „Es ist so stili und finster dort, schon in der Dammerung." (Tako tiho in tema je ondi že v mraku)! Gotovo so mu rojile Gdthe-ve besede „Licht! mehr Licht!" tako zlo po glavi, da mu je logika dala slovo, ali pa si je mislil, da je izvoljen, prinesti Ljubljani in celi krajnski deželi kaj „von grosser Ventilation", ktere tako zlo potrebujemo! Prav lepo se zahvalujemo gospodu,, Bleistift-zeiehner-jutt za take „Ventilatione"; čez glavo jih že imamo v Ljubljani, kteri se z njim vred mislijo „fiir unfehlbar und unantastbar." — Tudi uboga Idrija mu je premalo „modern" in za „seidene Gesellschaft zu unbequem zuganglich"! — Spodobilo bi se, da bi se tudi nemšk Ijubljansk časnik včasi oglasil vsaj nekoliko, kadar se kakemu „Touristua poljubi šušmariti z našo deželo tako gerdo, kakor je pisaril oni v ??Oesterr. Ztg." Ni ne vselej resničen arabski pregovor: ;,Schweigen ist Gold!"
Iz Ljubljane 22. avgusta.    Danes  zjutraj   kmali  po petih je grom kanonov z mestnega grada oznanil že davnej željno pričakovano novico, da se je avstrijanskemu cesarstvu rodil cesarjevič naslednik.    Kmali potem smo sledeči razglas Njih  eksc.  deželnega  gospoda  poglavarja  brali po ulicah:   wPrebivavcom ljubljanskega  mesta!   Po ravno   zdaj prejetem telegrafnem  naznanilu Njih eksc, gospoda ministra notranjih oprav, so Njih Veličanstvo Cesarica snoči 15 minut po 10. uri princa srečno rodili;   prav   dobro  se imajo   pre-svitla Cesarica kakor tudi novorojeni Cesarjevič. V Ljubljani 22. avgusta 1858 o pol dveh zjutraj. Gustav grof Chorinskv, c. k. poglavar." — Ob enajstih pred poldne je bila v stolni cerkvi slovesna sv. maša   z zahvalno pesmijo,  pri  kteri so bili  pričujoči  prevzvišeni   deželni   poglavar  z vsemi višjimi c. k. vradniki, višji gospodje vojaškega stanu, mestni predstojnik   z   mestnimi   svetovavci   in   magistratnimi   vradniki, vodji   ljubljanskih  šol  z   mnogimi   učniki   in  obila  množica druzih ljudi vseh stanov, ki so Vsegamogočnemu hvalo dali za preveseli  prigodek.   Berž po   cerkvenem   opravilu  se je vsa tukaj zbrana množica gospodov  korarjev  in  ces. vrad-nikov z mestno gosposko vred podala k prevzvišenemu deželnemu poglavarju,   kteremu je   dvorni  svetovavec gospod grof Hohenvvart   z   nadušeno   besedo  razodel   čutila   vseh nad radostnim prigodkom,   in   ga prosil,   naj   serčne  vošila naznaniti   blagovoli  Njih  Veličanstvu   presvitlemu   Cesarju, kar je blagi gospod berž storiti obljubil.    Potem  so še enkrat šli  k deželnemu  gospodu  poglavarju mestni odborniki in magistratni  vradniki  s  predstojnikom  gosp. Gutman-om,
kteri mu je z iskreno besedo izročil Nju c. k. Veličanstvoma poklonjene vošila mestnih prebivavcov, zapisane v lično knjigo, ktere so se tako-le glasile: ,,Vaše c. k. Veličanstvi! Preveselo naznanilo, da se je Vašima Veličanstvoma rodil Cesarjevič naslednik, je tudi tukajšne stano-vavce navdalo z nepopisljivo radostjo. Veselemu glasu milijonov in milijonov zvestih Avstrijanov so pridružili svoj glas tudi Ljubljančanje, kteri za imenitni dar zahvalujejo Vsegamogočnega iz celega serca. Naj Vsegamogočni cesarskega sina obdaruje z obilnostjo vseh svojih milost in naj mu podeli vso moč in krepost, s kterima se odlikuje presvitla habsburška rodovina, da bode cesarjevič naslednik brez vse nezgode dorastel, kadaj nastopil slavni prestol presvitlih svojih staršev in prededov, in poglavno to mesto objemal s tisto ljubeznijo, ktere je bilo vsigdar deležno. To so iskrene želje, ktere ob tej veseli priložnosti plamtijo iz sere svojemu Cesarju in gospodu in vsi cesarski rodovini vseskozi zvesto udanih prebivavcov ljubljanskega mesta, in ktere na veke ugasnile ne bodo." Gospod deželni poglavar so radostni obljubili, to pismo berž na Dunaj poslati. Zvečer blizo do polnoči je bilo mesto razsvitljeno, ljučica pri ljučici je gorela v vsaki hiši; kakor pa se je med cesarskimi hišami odlikoval dom prevzvišenega našega gospoda deželnega poglavarja in za tem hiša deželne sodnije, tako je med hišami mestnjanov hiša mestne gosposke obračala oči vseh memogredočih na-se, ki je bila s krasnimi transparenti in drugo bleskajočo osvečavo tako olišpana, da se je zopet tako izverstno skazala kakor lani ob nazočosti Nju Veličanstev v Ljubljani. Tako se je končal veseli dan, kteremu „Novice" v imenu vsega slovenskega naroda stavijo pohleven spominek v pesmi, ki stoji na čelu današnjega lista in ki jo je zložil pesnik naš gosp. Fr. Malavašič.
------    271    -----