558 IgorGedrih univerze je v zbirki Geographica sloveni-ca 17 izšla študija Rada Genoria Slovenci v Kanadi. Celotna izpeljava avtorja je znanstvena, najprej je podal teoretična in znanstvena izhodišča za preučevanje migracij , nato splošno podobo o geografski razsežnosti izseljevanja Slovencev po svetu, posebej v Kanado. Nato je osvetlil mobilnost in poselitev slovenskih gospodinjstev v Torontu, prikazal stike slovenskih priseljencev v Kanadi z matično domovino, institucije priseljencev v Kanadi, na koncu pa je podal literaturo in vire ter povzetek v angleščini. Kakor je nasploh premalo znana vsebina posameznih zvezkov Geographicae slovenicae, vsaj v širšem kulturnem območju, pa je 17. zvezek lepo in zaokroženo delo, ki prvič celoviteje prikazuje slovenske priseljence v Kanadi. S sodelovanjem Znanstvenega instituta Filozofske fakultete v Ljubljani, Raziskovalne skupnosti Slovenije in Slovenskega prosvetnega društva Simon Gregorčič ter sponzorjev je v Ljubljani izšla knjiga mag. Milice Trebše - Štolfa SPD Simon Gregorčič 1959-1989. Gre za po- DVE PESNICI NOVE ZALOŽBE Ana Rostohar: Rekviem. Opus., Krško 1989. Marjanca Kočevar. Pompeji. Opus. Krško 1990. V dobrem letu dni je kulturni delavec Silvester Mavsar iz Krškega zasnoval novo slovensko založbo. Opus, pri čemer je opazen namen preseči dvomljivo oznako »provincialnosti«. Dve zbirki pesmi, kiju je izdal doslej, nakazujeta osnovni »imidž« založbe: izbrana vsebina, izbrana oblika z likovnimi prispevki (»sozvočja« pesnikov z likovniki). Knjigi, ki sta predmet pričujočega zapisa, v obeh pogledih predstavljata nedvomno uspešen dosežek. Da sta obe izpod peres avtoric, pa je najbrž bolj stvar določenega naključja in ne usmeritve, ki bi zavezovala tudi v prihodnje. Gotovo pa se bo vprašanje usmeritve prej ali «lej zastavilo v tržnem smislu: načelen »elitizem« bo najbrž zahteval tako ali drugačno popu-larnejšo dopolnitev. Mimo vseh oblik feminizma in liberalizma je očitno še zmeraj možno vprašanje o t. i. »ženski poeziji«. Če ima ta oznaka za koga »slabšalni prizvok«, je to pač njegova stvar, ki ne more spremeniti nekaterih temeljnih eksistencialnih determinant, delujočih zgolj prek razlik kot brezštevilnih variantnih emanacij temeljne arhetipske razloke. Teh razlik si v glavnem tudi poezija ne more preprosto odmisliti, za kar je dovolj dokazov tako rekoč v vsaki novi pesniški zbirki katerekoli avtorice. Ne Triglav ne Parnas pa nista rezervirana le za moške, torej ugotavljanje določenih specifičnosti nikakor ni »diskriminacija«. Določeno razlikovanje bi šlo predvsem na račun literarne kvalitete in profiliranosti opusov; v tem smislu je Lili Novy še vedno prvo 559 Dve pesnici nove založbe (A. Rostohar, M. Kočevar) (klasično) ime slovenskega »ženskega pesništva«, pridružujeta pa se ji zlasti Svetlana Makarovič in Ifigenija Zagorič-nik-Simonovič. Vedno znova se pojavljajo lepi pesniški dosežki tudi drugih avtoric. Mednje spadata Ana Rostohar z Rekviemom in Marjanca Kočevar s Pompeji, obe izrazito v znamenju (ero-tizirane) »ženske« intimne izpovednosti, manj pa »moškega« kontekstualnega graditeljstva. Tovrstno ločevanje je seveda nujno poenostavljeno in shematično, vendar dosledno spregledovanje ali ihtavo zanikovanje normalnih specifičnosti ne vodi do nikakršne »osvoboditve« in »enakosti«, temveč se prej ali slej izkaže kot poenostavljeno in shematično abstra-hiranje in sprenevedanje. Kot je mogoče zaslutiti iz nekaterih verzov v sicer dokaj zastrtem pesniškem izrazu Ane Rostohar, je njen Rekviem posvečen smrti sedemletne hčere Lare: »Nemoč nemoč! Beseda matere/ ob razlitju stvarstva.« (cit. str. 25); »ko smo izročili tvojo žaro/ sencam cipres in borovcev« (cit. str. 29); »Sedem let dni.« (cit. str. 31); »Moji Lari je ta pesem.« (cit. str. 75). Med sporočilom »mama, Lara je umrla« (cit. str. 19) in zadnjim verzom knjige kot izpovedane bolečine, ki »se ne more končati« (cit. str. 75) je v loku kultivirane patetike, mestoma prehajajoče v biblijsko intonirano buj-nost metaforičnih formulacij, razpeto ka-taklizmatično doživetje tako rekoč telesne iztrganosti ljubljenega bitja. Tenkočutne evokacije drobnih svetlih trenutkov vsakdanjosti, ki bogatijo družinsko življenje in mu dajejo sočno polnost, kakor tudi zamolklo žareče erotične remi-niscence na mladostne zanose, iz katerih se poraja bivanje, utemeljujejo izkustveno in umetniško avtentičnost te pesniške izpovedi, izrečene kakor usoda »Z isto besedo ljubezni in smrti.« (cit. str. 39). Elementarna slutnja neke nedoumljive »pravičnosti« v luči občutka krivde zaradi nekdanje enostransko in lahkomišlje-no razumljene radosti življenja daje tej plemeniti knjigi dodatno razsežnost soočenja z resnico (»Jaz, ki sem bahavo zarisala vesolje, ha!/ Moje kraljestvo je segalo, kamor še noga/ ni stopila.«; cit. str. 40). Kot poseben primer senzibilne pesniške virtuoznosti in »naivnega« simbolizma kaže omeniti tekst Zdaj vse obale (str. 69). Posebno pozornost zasluži likovna oprema Rekviema. Akademski slikar Alojz Konec iz Sevnice je knjigi dal resnobni in tako rekoč mističen vijoličast barvni pečat, v luči katerega je oblikoval tudi vrsto ilustracij med pesniškimi teksti. Gre za specifične fotokolažne pra-skanke s tušem, ki se kljub izraznemu hermetizmu drzno predajajo biblijskim temam eksaltiranih doživetij erotizma kot presečišča porajanja, trpljenja in smrti (prim. naslove: Poslednja sodba, Križ ali razpeti človek, Stvarjenje ali pra-trikotnik, Objokovanje) in se tako presenetljivo samosvoje, a vendarle izjemno učinkovito ujemajo s poezijo Ane Rostohar. Pri zbirki Marjance Kočevar Pompeji je v oblikovnem pogledu najprej zaznavna izoblikovanost in celovitost osebnega pesniškega izraza. Zdi se, kakor da pesmi v svojem nizu prehajajo druga v drugo brez ostrejših razmejitev, na kar nakazuje tudi' odsotnost naslovov nad posameznimi teksti. Naslovi se pojavijo šele v pregledu vsebine na koncu zbirke, pri čemer si ti »naslovi«, ki so le citirani začetni verzi, sledijo tako, da jih je možno brati kot s cikličnimi razmejitvami nakazane »nove pesmi« ali povzetke. Nizanje naslovov v »kazalu« namreč v stil-sko-izraznem smislu ustreza nizanje verzov brez interpunkcije in velikih začetnic v vsej zbirki. V vsebinskem pogledu je seveda po svoje najbolj značilen naslov zbirke, saj gre za metaforično pojmovno uporabo imena rimskega mesta, ki je bilo zasuto ob vulkanskem izbruhu. Na dramatičnost (erotične) situacije v zastrtem kontekstu, iz katerega izvira pesničin »ognjemet zatajenih besed« (cit. str. 5), ostro opozarjajo že uvodni akordi: »tišina je nož/... je trenutek pred smrtjo« (cit. ibid.). Skozi nadaljnja pesniška izvaja- 560 nja, kjer je pravzaprav vsaka pesem nasršena s podobnimi žgoče vznemirjenimi in vase uperjenimi ostrinami, se vse bolj jasno kaže, da se pesnica nahaja v metaforični notranji pokrajini, ki jo je opusto-šil izbruh elementarnih sil, in pri tem na drobcih ometa z ruševin odkriva sledove nekdanjega (klasičnega, mediteranskega) sijaja, že od vsega začetka zasenčenega z zloveščo usodnostjo odrekanja. Ključni tekst se potemtakem zdi pesem prisotnost v šestem razdelku z besedami: »vse je bilo/pompeji/ ko sva se obrnila/ drug od drugega« (cit. str. 71). S tem se zaokroža »zgodba« ali kompozicijski lok zbirke, ki kljub znani in v »ženski poeziji« bolj ali manj običajni tematiki vsebuje več posebno uspelih, sveže in tako rekoč povsem naravno učinkujočih besedil (npr. ko me najdeš, str. 51; sonce je vtkalo, str. 59; pneš se nad mano, str. 61). Zbirko Pompeji je opremil Peter Si-mič, vinjete pa so delo akad. kiparja Staneta Jarma. Osnovna barva platnic je topla, opečnata, nanjo so nanesene črne in zlate intonacije. Tako opremi kot vi-njetam velja priznati elegantno solidnost, ki je glede na Rekviem (celo platno z ovitkom) tehnično skromnejša (broširano) in tudi v smislu avtorske izraznosti konvencionalnejša. Poudariti še kaže, da sta obe knjigi prav zgleden tiskarski dosežek, brez prispevkov zlasti na Balkanu slavnega in agilnega »tiskarskega škrata«, ki je pri poeziji seveda lahko še posebno problematičen in ki je že precej skazil tudi kakšno zbirko uglednega slovenskega pesnika v izdaji katere od osrednjih »velikih« založb (npr. G. Strniša: Oko, CZ 1974; T. Šalamun: Živa rana, živi sok,. Obzorja 1988). Naposled se ob primerjavi zunanje podobe obeh Opusovih zbirk tako rekoč sama od sebe ponuja tudi možnost vzpo-rejanja nekaterih notranjih, tekstualnih komponent. Najbolj očitna je seveda določena »podobnost« pesemskega izraza obeh avtoric. V tem smislu gre predvsem za to, da sta obe zbirki nekakšna »lirična Ivo Antič dnevnika«, kjer so posamezne (prosto-verzne) pesmi razmeroma ohlapno nanizane kot odlomki v beleženju širše zaokrožene poetične refleksije, pri čemer je fragmentarnost poudarjena tudi z odsotnostjo naslovov tako pesmi kot ciklov. Ciklična členitev je sicer navzoča, vendar je zlasti v Rekviemu zabrisana, komaj zaznavna. Z nekaj groteskne slikovitosti bi bilo mogoče tovrstno pesniško produkcijo označiti kot nekakšno linijsko kupčkanje lirično spodbujenih besed. Verzi Marjance Kočevar so kratki, malo-besedni, natrgani, skorajda begajoči za impresijami, medtem ko se Ana Rosto-har izraža v daljših, ritmično težjih, stavčno polnejših in ekspresivnejših besednih valovanjih, upoštevajočih inter-punkcijo. Kljub tem razlikam se nobena od obeh pesnic niti najmanj ne skuša izneveriti »ženski« identiteti svojega pes-njenja. S tem v zvezi seveda ni brez pomena dejstvo, da sta obe knjigi v glavnem ubrani na eno samo struno določenega tragizma, ranjenosti in ranljivosti v presečišču usodnih medčloveških srečanj in ločitev. Ob tem je pri Kočevarjevi opazna nekoliko večja formalna verzira-nost in besedotvorna okretnost. V smislu vsebinsko-metaforičnih vzporednic med obema knjigama gre zlasti za »podobno« bolečo globalno vizijo, utemeljeno na izgubi ljubljenega človeka in v razpoloženjskih variacijah prepojeno s prvinskim doživljanjem narave: »Raz-žarjeno nebo se je drobilo« (cit. Rekviem, str. 66), »ves svod/ se ruši nadme« (cit. Pompeji, str. 68). Podobna »žensko« elementarna potopljenost v prelive nastajanja in izginevanja je nakazana npr. z verzi: »Z isto besedo ljubezni in smrti.« (cit. Rekviem, str. 39), »in ko odtečeš vame/ s tisto malo smrti/ s tisto malo življenja« (cit. Pompeji, str. 51). Rekviem se večkrat nostalgično ozira za »Pompeji« nekdanje (porušene) sreče, Pompeji so svojevrsten »rekviem« ob ločitvi. Ivo Antič